Porod v medenični vstavi

Najin fantek Lev se je rodil 4.12., dan pred PDP. Naj povem, da se mali vztrajnež, kljub mojim vsakodnevnim “obračanjem na glavo”, svetenju z lučko itd. ni želel obrniti in tako do zadnjega ostal obrnjen z ritko navzdol. Bila sem tudi v Mb na posvetu za obrat, ki so mi ga, zaradi izmerjenega manjšega trebuščka, odsvetovali.

Prav zaradi tega zadnje dni svoje nosečnosti nisem mogla sproščeno uživati, saj sem manično brskala po vseh možnih, ustnih in pisnih informacijah, s pomočjo katerih bi si lahko pomagala za kakšen porod se odločiti. Vaginalni (naravni) porod ali carski rez. Globoko v sebi sem vedela, da je moja ena in edina želja, da otroka rodim po naravni poti, vendar so me pogosto zmedla mnenja nekaterih. Carskemu rezu je bila dokaj naklonjena tudi moja ginekologinja, ki je v moji glavi povzročila dodatno zmedo. Kljub vsemu sem vedela, da se bom na koncu morala odločiti sama oz. moje telo. Tako se danes lahko zahvalim tebi Izidora za super pripravo v času nosečnosti, ki je definitivno zelo vplivala na mojo (predvsem) miselno moč in predstavo o tem kaj žensko telo zmore!

Vedno znova se zahvalim osebju na porodničarskem oddelku v SG bolnišnici, kjer sem tudi rodila. Tja me je namreč teden pred PDP  ginekologinja napotila na posvet glede poroda. Že od prvega obiska sem bila hvaležna za njihovo strokovnost, odločnost in prijaznost. Takoj, ko sem povedala, da imam željo roditi po naravni poti, so me v tem podprli in mi dali občutek varnosti, saj so mi povedali, da bo to mogoče le, če bodo vsi parametri temu naklonjeni. Torej, da bo otrok dovolj velik, imel primerno (ne preveliko) glavico, da bo imel primerno lego itd. V nasprotnem primeru bi mi svetovali carski rez. Tako so ga po dolgem in počez premerili in teden pred PDP zaključili, da bi vaginalni porod  bil sprejemljiv. Odločili smo se, da čakamo, da se porod sam začne in v primeru, da bi prišlo do kakršnihkoli sprememb v legi, ukrepamo, če bi bilo potrebno. Do tega ni prišlo, fantek je do zadnjega ostal v zelo lepi (šolski) medenični vstavi in prišel s svojo malo ritko naprej na svet.

No  pa se je začelo, v soboto, torej 4.12. okoli 13:00, ko sem šla na malo potrebo in na hlačkah našlo večjo količino sluzi s krvjo. Vedela sem, da je to tisti čep in, da to pomeni, da se lahko porod začne takoj ali pa še lep čas ne. No pa se je začel, takoj. V roku 20 min mi je namreč odtekla voda (naj omenim, da z Andražem nisva bila doma, pa k sreči ne daleč od doma) . Nisem si znala predstavljati, da bo tega reees veliko. To je kar teklo in teklo. Seveda sma se pri priči usedla v avto, no jaz sem se ulegla na zadnje sedeže, ker so mi takšna navodila dali v bolnici. Andraž je, sploh ne vem kako mu je tako hitro uspelo, letel v stanovanje po mojo torbo, ki  sem jo imela k sreči pripravljeno in sledila je divja vožnja proti bolnici. Do tja imamo nekje 15 min.

Do prihoda v porodnišnico še ni bilo popadkov. Tako so me čisto mirno sprejeli, dali na CTG, kjer pa sem začela čutiti prve rahle krče. Porodničarka, ki je bila takrat dežurna se je odločila, da grem kar direkt v porodno sobo in mi povedala, da bom še danes rodila. Povedala mi je tudi, da mi bodo dali čisto malo umetnih popadkov, saj je pri medenični vstavi največji problem ravno to, da bi se proti koncu popadki ustavili in bi posledično glavica predolgo obtičala notri. Rekla mi je tudi, da lahko kar pokličem Andraža naj pride. Medtem me je babica namestila na posteljo v porodni sobi s priključenim CTG seveda. Ker sem videla, da imajo na okenski polički difuzor, sem jo še prosila, če mi lahko pripravi eterično olje, ki sem ga imela s sabo v torbi. Prižgala mi je tudi radio s prijetno ambientalno glasbo.:D Uglavnem vzdušje je bilo prijetno in takšno, ko sem si ga želela oz. predstavljala. Prišel je Andraž in prišli so tudi vedno močnejši popadki.:) Ker sem videla, da je babica zelo dojemljiva za vse želje, sem jo (kot smo se pogovarjale na vadbi) prosila, da me vseeno malo “spusti” na žogo in na vse štiri. Tako sem lahko kar nekaj popadkov predihovala na žogi in izkoristila tudi trak iz blaga, ki je visel s stropa, da sem se ga lahko oprijela. Še zdaj se mi zdi smešno, kako me je morala priti babica spomniti, da je čas, da začnem dihati v tistem hitrejšem tempu, jaz sem namreč še vedno dihala počasi in z globokim izdihom. 😀 Seveda sem ji bila zelo hvaležna, da me je opomnila, saj so bili popadki že zelo močni in tako jih je bilo veliko lažje predihati. Spretno sem se izognila tudi odvajalu, ki mi ga je  hotela dati, saj sem ji pojasnila,da bom to še pravi čas opravila sama. Hehe. Odkar sem prišla v bolnico, sem se ves čas lepo odpirala…do konca. Nekje vmes, ne vem točno kdaj, saj sem skoraj cel porod mežala, se spomnim, da mi je porodničarka povedala še, da sem dobila protibolečinsko sredstvo, za katerega še danes ne vem kaj točno je to bilo (kajti za ultivo in epiduralno nisem podpisala), vem samo, da ko sem odprla oči, se je soba prijetno zibala in tudi občutek je bil prijeten in res sem si lahko odpočila:D  Spomnim se Andraža, ki se mi je smejal, ko sem govorila…kaj je to? A še lahko malo tega? 😀 uglavnem…mislim pa, da je to bil tudi razlog, da se mi je tam nekje vmes spomin izbrisal, saj še danes ne vem kdaj je minil tisti čas, ko so kar naenkrat okoli mene bile tri babice, dve porodničarki, ki sta mi že dajali navodila za iztis.  Ura je bila okoli devete zvečer. Ker sem, po tvojih nasvetih, ves čas poroda po malem pila, so mi pred iztisom še izpraznili mehur, ker očitno na wc ni bilo več možno iti….spomnim se, da sem imela popadke vedno bolj skupaj in zelo malo vmesnega časa, da bi malo zadihala oz. se odpočila. No pa so prišli tudi zame najtežji trije/štirje popadki, ko sem imela občutek, da imam otroka že na pol zunaj, babica pa mi je še vedno govorila, da naj poskušam popadek še predihati…tam pa je res bila tista sila, ko se mi je zdelo, da ne bom več zdržala. Vsem sem govorila, da ne morem več in da bom naslednji popadek pritisnila, pa naj bo kar bo:D No enega so me še uspeli pregovoriti…sem bila res ponosna nase, da sem čisto do zadnjega popadka uspela predihavati in da me moč popadka ni iztirila. No in končno sem dobila dovoljenje za iztis. Spomnim se še ene od porodničark, ki je stala ob meni in me dregala, da naj jo pogledam (jaz sem namreč še vedno mežala:D) in poslušam….dala mi je navodilo, da naj ob naslednjem popadku najbolj kar lahko močno pritisnem, kot pri kakanju. In res je bil tak občutek. Zame je bil iztis največje olajšanje poroda. Pri prvem iztisu sem dobila sicer kritike, da tiščim preveč v glavo, tako da sem se pri drugem res potrudila in vse sile usmerila navzdol. Meni se je zdelo, da je že vse zunaj, ko so vsi okoli mene govorili….malo še, malo. Spomnim se Andraža, ko sem za trenutek zaslišala njegov rahlo zaskrbljeni glas…Neja malo še stisni (kasneje sem izvedela, da je tam dojenček menda zlezel malo nazaj notri, zato jih je za trenutek zaskrbelo)…no in potem sem res dala vse sebe ter ob 21:34 dobila v naročje najbolj toplo, zame najlepšo in dišečo štručko.

Hvaležna sem, da lahko rečem, da je za mano zelo lepa porodna izkušnja o kateri še danes z navdušenjem razlagam in jo ohranjam v lepem spominu. Porodne bolečine se tako ali tako že na oddelku v porodnišnici nisem več spomnila, ko se je začela misija dojenja <3

 

Hvala še enkrat tebi za vso podano znanje in izkušnje.

 

Neja Lečnik Tevž, Lev