Porodne zgodbe v letu 2024

IZIDORIN BLOG KOTIČEK

4 februarja, 2024
4:41 pop

To so NAŠE porodne zgodbe. Deklet, ki so obiskovala vadbo za nosečnice in delavnice pripravo na porod. Zgodbe si sledijo v časovnem zaporedju, večina jih je rodila v mariborski porodnišnici, sicer je dopisan še kraj poroda. Z njihovimi doživetji vam želimo približati izkušnjo poroda. Za vsako žensko je njen porod izjemno intimno doživljanje. Hvala, da ste jo bile pripravljene deliti z novimi rodovi nosečnic. Fotografije na spletni strani pa so nastale ob naših skupnih dogodkih, srečanjih na vadbah, razvojno igralnih uricah, delavnicah, podporni skupini za dojenje, parku …

Občutek sem imela, da se popadki sploh ne končajo

Vse se je zacelo 2.4., ko sem imela pregled v ukcju, saj sem bila ze cez rok (imela sem ga 28.3.). Na pregledu so mi rekli, da se nic ne kaze in bo trajalo se kaksen teden. Podrl se mi je svet, imela sem res super nosecnost, a to cakanje na koncu je bilo mucno. Ta dan sva sla z mozem na dva zelo dolga sprehoda in pes sem sla po stopnicah v 6. nadstropje. Zvecer sem zacela cutit majhne krce in zacel se mi je luscit cep. Vse sem cisto ignorirala, saj sva imela vse pripravljeno in sva cakala, da se zacne zares.

Zjutraj me je bolelo ze mocneje – mocnejsi menstrualni krci. Sla sem se na sprehod po parku in domov pocivat. Po pocitku sva imela kosilo in med kosilom me je mocno pritisnilo lulat. Vstala sem, da bi sla na wc in v tistem mi je odtekla voda, ki je bila malenkost zelenkasto obarvana. Cisto umirjeno sva pobrala stvari in sla v porodnisnico. V avtu na poti me je ze vse bolelo, komaj sem sedela. Takoj ob prihodu ob 13.30 so me pregledali, bila sem 2-3 cm odprta in sem sla v porodno sobo.

Pri naslednjem pregledu cca pol ure kasneje sem bila odprta ze dobre 4 cm. Rekli so mi, da se lepo odpiram, a se otrok ne spusca in zna trajat. Vstrasila sem se in se odlocila, da vzamem epiduralno, saj bom rabila se kar nekaj moci. Takoj so mi jo nastavili, ko je prijela sem sla lulat in pocivala. Naslednji pregled sem bila odprta 9cm in babica je rekla, da bo imel laske, saj se jih ze vidi. Z mozem se spogledava in si receva, super se 2 uri in bo. To je bilo okrog 17ure, ko so mi dali nov odmerek epiduralne – ze za tiscavnike.

Cas je tekel, premikali pa se nismo nikamor. Fantku je padal kisik, utrip ni bil najboljsi. Nenehno sem morala imeti ctg in biti v postelji, dali so mi tudi kisikovo masko. Okrog 19ure je epiduralna po mojem mnenju popolnoma popustila in zacela sem ekstremno cutiti vsak popadek. Preveriti so morali stanje otroka in so mu vzeli kri iz glave, spuscal se se vedno ni. Rekli so mi naj zacnem potiskat, da mu bom pomagala, da se bo lazje spustil, babica je bila vecino poroda prisotna, saj je morala spremljati ctg. Premikat sem se morala iz levega na desni bok, da je bil njegov utrip cim boljsi. Stresno je bilo, saj je ctg nonstop piskal zaradi njegovega utripa, mene je mocno bolelo in rekli so zdaj pa bo treba nekaj naredit, ker mu ni dobro. Dodajali so mi umetne popadke, meni se je zdela cela vecnost. Občutek sem imela, da se popadki sploh ne končajo. Ko je en pojenjal, se je ze zacenjal drugi, bili so res pogosti in mocni.

Cakala sem, da jih pride v sobo vec, da prizgejo luc, saj sem vedela, da to pomeni, da sem proti koncu. Prisli sta se dve in ena se mi je zacela upirat na trebuh, dve pa sta bili spodaj. To je trajalo dolgo, prisla je se zdravnica, me prerezala, saj so mislili, da je obrnjen z obrazom gor (na koncu je bil obrnjen pravilno) in bi so mu morali omogociti lazji prehod na svet, zraven so se mi upirali na trebuh in uspelo je ob 21.26 je na svet prisel najin Bor. Velik 52 cm in tezek 3670g.

Rekla bi, da je za mano zelo naporen in stresen porod, a se je na koncu vseeno vse lepo koncalo. Ko vse okrog tebe piska in se zdravstveno osebje med sabo spogleduje, obcutek res ni najboljsi, saj ves, da nekaj ni ok in samo cakas, da ti bo kdo karkoli povedal.

Takoj, ko sem ga dobila v narocje, nisem vec cutila bolecine, zacutila sem noro olajsanje. Ko so povedali, da je z njim vse vredu, smo vsi zadihali. Moz mi je cel porod, vsak popadek pritiskal akupunkturne tocke, kar mi je res pomagalo in me spodbujal. Mislim, da sva zelo dobro sodelovala. Sprasevala sva se kako lahko nekateri recejo, da je stol neudoben, saj on skoraj ni sedel in tudi stol se mu ni zdel tako napacen.

Zdaj lepo pridobiva na tezi, mene sivi ne bolijo vec in ze uzivamo na sprehodih po soncku.

Klementina Ačko MB, Liza april 2024, ko te objame bolečina to sprejmi in sprosti telo

sporočam, da se nam je v soboto 13.4.2024 pridružila naša sreča Liza.

Sobotno jutro je bilo kot ponavadi, čutila sem le rahlo bolečino v križu. Ob 9 sem imela (med peko palačink) prvi popadek. To sprejmem kar malo z navdušenjem saj sem se po vseh težavah v tej nosečnosti sedaj na koncu počutila res super in pripravljeno. Popadek se mi je zdel prvi taki pravi, ki nakazuje, da nekaj bo. Izbrala sem si moto, ki sem si ga ponavljala za vsak popadek, ko te objame bolečina to sprejmi in sprosti telo.

Popadki so bili neredni na cca 20-30 min. Odločila sem se, da ne spremenimo planov za ta dan. Imeli smo se super in dan je bil res lep, sončen, napolnjen z dobro energijo. Šli smo na krst Laurine Pavline. Po krstu je bilo kosilo v gostišču, ki ima čudovito zelenico. Tam sem se sprehaja in igrala z Milo, popadki so se lepo stopnjevali na 10 min in držali kr lep čas. Dolžina popadkov cca 40s in moč sta bili tisti, da sem se odločila po kosilu oditi domov in pod tuš. Doma se je vse malo umirilo, popadki na 20 min ampak vedno močnejši in daljši. Odločila sem se, da greva zaradi dolžine popadkov vseeno proti MB in sva bližje porodnišnici, vožnje sva imela cca 30 min. Skozi sem razmišljala tudi o tem kar mi je prejšnji dan na pregledu rekla ginekologinja, da je dojenčica že zelo nizko in, da potrebujem še samo prave popadke pa smo skupaj. Prav tako sem imela v mislih hitro napredovanje prvega poroda. Moj namen je bil se sprehajati v bližini porodnišnice in nato, če se bo stopnjevalo oditi v porodnišnico.

Ob 18.00 so se popadki malo zgostili zato sem se odločila pozvoniti. Babica je s pregledom ugotovila, da sem odprta 3-4 cm. Odločila se je za sprejem. Na izbiro so mi dali oddelek ali porodna soba. Če bi se odločila za oddelek bi čakali kaj se bo zgodilo, bila bi v sobi, partner bi šel domov. Odločila sem se za drugo opcijo in sicer, da grem v porodno sobo in predremo ovoje, saj se jim je zdelo vse lepo pripravljeno, partner ostane z mano. Ker smo pri Mili porod sprožili s predretjem ovojev in je bila lepa izkušnja, sem sprejela, da naredimo tako. Bilo mi je znano kako bi se lahko odvilo.

Malo pred 19.00 sem nameščena v porodno sobo, dobila sem babico Matejo (bila je super). Na kratko sem ji povedala prvo porodno izkušnjo in želje (gibanje in mirno, sproščeno okolje). Popadki so se po vaginalnem pregledu kar zgostili. Ob 19.30 je zdravnica predrla ovoje, čeprav mislim, da mi je takrat voda malo po malo že odtekala, odprta nekje 5 cm. Potem je bilo res intenzivno-žurka, ostala sem še naprej mirna in se trudila imeti sproščeno telo. Popadki so se pojavili na 3 min in držali zelo dolgo. V tem obdobju mi je bil Gregor zelo v pomoč. Popadke sem predihavala sklenjena čez žogo,ki je bila na postelji, Gregor mi je držal na križ vroč termofor, ki mi je zelo dobro del. Odločila sem se, da vzamem injekcijo za pomoč pri bolečinah, ob nekje 20.30 sem injekcijo dobila. Dobila sem jo sede, ta položaj mi zelo ni ustrezal, močno sem se morala podpreti na roke. Po prvih par popadkih ni bilo nobenega olajšanja, ostanem sede in čakam, predihavam, kdaj bo lažje. No, ni bilo več lažje saj so začeli tiščavniki. Vležem se na levi bok in babica pove, da začenja videti glavico. Bolečina se mi je tukaj začela zdeti nevzdržna. Potipala sem glavico in si govorila, da je bolečina dobra, da jo potrebujem. Pusti telesu, da z njeno pomočjo naredi to za kar je narejeno. Skozi sem si predstavljala dojenčico in njeno pot, kako malo da smo skupaj. Z naslednjima dvema popadkoma je bila rojena glavica, še dva in rodila se je Liza. Ob 21.02 je Liza prišla v svet poln naše ljubezni, od tukaj naprej še samo večja sreča

Še ena lepa porodna izkušnja.

Liza je zelo zadovoljna dojenčica, ki se rada doji. Z dojenjem so se zopet pojavile težave z zelo bolečimi in poškodovanimi bradavicami vendar lepo napredujeva. Mami se ne vda. Spoznavanje in navajanje nam gre super.

Draga Izidora!

Bila si res ena taka sončna vila v tej moji nosečnosti, hvala ti!

Patricija Krlej, Lun april 2024, MB, čakali smo ga kar 11 dni čez rok

Zdravo Izidora, sedaj se ti tudi jaz javljam z mojo porodno zgodbo, ki je bila magična.

Tvojo vadbo sem obiskovala že v prvi nosečnosti, nakar se je izkazalo za super odločitev, saj sem tudi prvi porod imela zelo lep. Zaradi tvojih priprav sem točno vedela kdaj moram v porodnišnico in evo, prišla sem odprta 7 cm in punčko rodila v 2 urah, brez kakršnih kolih protibolečinskih. To je takrat bila zame zmaga. Ker sem še enkrat želela imeti takšno lepo izkušnjo sem se v tej nosečnosti odločila, da se bom enako oziroma še bolj pripravila na porod. Kupila sem si program od znane doule, obiskovala akupunkturo, obiskovala tvoje vadbe in prišla na tvojo delavnico. To je bila zame najboljša investicija, vredna vsakega centa in jo vsakemu priporočam. No pa da ne bom dolgovezila. Proti koncu nosečnosti so pri mojem Lunu opazili, da ima manjši trebušček, vendar kljub vsemu raste po svoji krivulji, kar je bilo super. Nisem se kaj preveč sekirala, saj sem čutila, da je vse vredu in da vsak otrok pač ne more rasti po merah iz učbenika. Malce so me strašili, da bodo celo sprožali, ampak sem se na vsakem pregledu dogovorila, da pustimo še za kak teden, mogoče pa se samo začne. Ko sem jim povedala, da je bila enaka situacija pri moji Isabelli, na koncu pa se je rodila 9 dni čez rok z kar 3920g, so toliko bolj zaupali v moje odločitve, da še počakamo. Tukaj sem še posebej zahvalna dr. Anzeljc, ki me je vodila v porodnišnici in me pustila, da greva z mojim Lunom čez rok brez sprožanja. In evo, čakali smo ga kar 11 dni čez rok. To čakanje me je utrujalo, bila sem že zelo žalostna, krivila svoje telo, da me je malo razočaralo, ker se nič ne začenja. Da bi se porod sam sprožil sem naredila vse. Si moraš misliti, da sem 8 dni čez rok šla še na trikotno jaso, nazaj grede pa direkt po hribu dol do Arene? Tisti, ki me je videl si je tak mislil svoje … Ampak jaz se nisem predala, hotela sem, da se vse začne naravno. In evo, v petek imam v porodnišnici pregled, zdravnica me je pregledala tudi vaginalno in naredila stripping. Rekla je, da je maternični vrat že lepo skrajšan ter, da sem odprta 2 cm in če želim lahko grem direktno v porodno, da mi predrejo ovoje. Tega seveda nisem želela, rekla sem, da bi raje še počakala. Zdravnica mi je povedala, da misli, da bom zagotovo rodila do konca vikenda, v primeru da ne, pa naj pridem v ponedeljek direktno v porodno in bodo predrli ovoje. Na hitro se posloviva in grem domov. Čutila sem malo krčev, ampak nič posebnega. Naslednji dan zjutraj je bilo že več krčev, do 9 ure zjutraj pa so minili. Joj, kako sem bila jezna in razočarana. Hitro se spomnim, da sem nekje zasledila, da pri odpiranju in sprožanju pomaga sivkina kopel. Na hitro grem k tašči v kad, saj imava midva doma le tuš. Notri sem se namakala eno uro, zraven pa poslušala svojo najljubšo glasbo, v mislih pa manifistirala naj se popadki že začnejo. In evo, pomagalo je! Začela sem dobivati popadke, ki so se tekom dneva jačali. Hotela sem jih predihovati sproščeno, zato sem dan na izi preživela v naravi s svojo družino. Zvečer sem si še enkrat naredila kopel in si naročila pico, za vsak slučaj, če grem rodit. Popadki so se že zelo jačali, doma sem jih lepo predihovala. Bila sem zelo sproščena, v mislih pa si pela in govorila, da sem z vsakim popadkom bližje sinu in da je vsak popadek toliko močen, kot sem močna jaz. Ob pol 2 zjutraj so popadki bili že zelo zelo močni. Partner je na vso silo želel iti v porodnišnico, jaz pa sem ga kar skregala naj me ne sili in da bova odšla, ko jaz rečem. V parih minutah za tem mi je že vse potiskalo navzdol, zato se vseeno odpraviva od doma. Pred vstopom v porodnišnico na hitro pojem še sirovo štručko, za ziher, sem si rekla. Pridem noter, me pregledajo in ugotovijo, da sem odprta 8 cm. Od sreče se med popadkom razjočem in že šibam v porodno. To je bilo ob cca 2.15 zjutraj. Ob vstopu v porodno mi babica pove, da je pogledala moj porodni načrt in da bo upoštevala čisto vse kar sem napisala. To mi je bilo tako olajšanje, saj se pri prvem porodu nisem smela premikati in to mi je manjkalo. Zdaj pa sem lahko preizkušala različne položaje. Z vsakim popadkom sem vedela, da sem bližje porodu, zato sem jih z globokom, sproščenim glasom tudi predihovala. Ob 3 sem prosila, da mi predrejo ovoje. Od takrat dalje so bili popadki še bolj intenzivni. Babica mi je priporočila, da grem na pručko. Evo sprobam in mi je odgovarjala. Čez nekaj trenutkov pa sledi že potiskanje. Na pručki mi to ravno ni dobro uspevalo, zato mi babica priporoča porod na boku. No pa probajmo si rečem. Iztis mi je bil iskreno najtežji del, vendar sem si ob vsakem potiskanju predstavljala, da sem že na vrhuncu konca in da res še čisto malo. In res je bilo, par potiskov sem naredila in naš mali Lun je bil tukaj. Doživela sem spet porod brez protiboležinskih in sprožanja. Tudi rezali me niso tako kot v prvo, ampak sem si majhen šiv priskrbela kar sama.

Hvala Izidora za vse nasvete. Vedno te bom imela v lepem spominu, saj mi brez tebe ne bi uspelo imeti dveh lepih izkušenj. Lepo te pozdravljam in se kmalu vidimo na vadbi v Sončni vili.

mami U.Ž marec 2024, Ptuj, zares boli samo vrh

Že nekaj časa sem ti želela napisati to sporočilo, pa nekako nisem našla časa. Od mojega zadnjega obiska vadbe (mislim, da v začetku marca) se je marsikaj spremenilo, največja novost pa je zagotovo rojstvo hčerke, ki je prišla točno na rok, 29.3.

Ker sem vedno rada poslušala porodne zgodbe, ki si jih prebrala na vadbi, pošiljam tudi svojo, ki je, verjamem, da v veliki meri tudi po zaslugi tvoje vadbe in šole za starše, bila zelo lepa izkušnja. Če se ti bo zdelo primerno, jo lahko deliš na vadbi.

Resnično nisem verjela, da bom rodila točno na rok, vendar sem bila četrtek pred Velikim petkom (dejanskim, za naju pa še toliko večjim :D) zelo zanič, kar poležavala bi cel dan, nisem imela prave energije za karkoli. Kljub temu sem se čez dan odpravila do bazena, ker mi je plavanje zelo ustrezalo celo nosečnost. No, tudi to ni zares pomagalo in ko zdaj razmišljam o tem dnevu, se mi zdi, da je telo dobro vedelo kaj potrebuje – počitek in šparanje z energijo. Zvečer nisem mogla zares zaspati in ob pol treh zjutraj se je začelo dogajati. Začutila sem zbadanje v spodnjem delu trebuha, ki je bilo po občutku povsem novo. Ko se je ponovilo, sem postala pozorna. No, ko se je tretjemu popadku pridružilo še počasno odtekanje plodovnice sem vedela, da nocoj pač ne bom več spala. 🙂 To, kar me je res presenetilo, je bila dolžina in pogostost popadkov že od čistega začetka. Dolžine 40-60s v razponu 3-6 min. Kolikor mi je bilo znano, bi ta faza naj prišla šele proti koncu. 🙂 Hkrati pa bolečina ni bila zares zelo močna. Ker mi to ni dalo miru, sem poklicala v porodnišnico kaj menijo – ali morava pridrveti, ali naredim to, kar ste me učili.. torej za 20min na levi bok, lepo na izi pod tuš, jest, itd., in počasi proti Ptuju. Babica je rekla, da naj pridem v roku dveh ur, kar sva tudi storila. Po poti se je bolečina že malce stopnjevala in s partnerjem sva se hecala o tem, koliko bom odprta ob prihodu v porodnišnico. On je ugibal, da 3cm, jaz sem hotela ohraniti pričakovanja zelo nizko – 0cm. No, pregled je pokazal, da sva se oba konkretno zmotila, odprta sem bila 8cm!

Ker sem želela porod v vodi, sta mi babici pripravili kad, zatemnili luči, prižgali svečko. Popadki so se nadaljevali, voda jih je zelo lepo zmehčala. Ugotovila sem, da jih položaj na kolenih pospeši in ojača, položaj na boku pa zelo upočasni. V vodi sem bila zagotovo dobri dve uri. Partner je ta del opisal, kot malce dolgočasen :), ker je bil pripravljen na akcijo z vsemi možnimi masažnimi tehnikami in ostalimi metodami, s katerimi bi mi pomagal. Ampak nekako ni prišel na svoj račun.. potrebovala sem samo mir, tišino in flaško vode. Ob 7h je bila smena babic in povedale so mi, da sem sicer na polno odprta, vendar, da se otrok ne spušča dovolj hitro in da bo mogoče treba za iztis ven. Vmes so mi dali umetne popadke, ampak iskreno ne vem kdaj. Vprašali so me in vem, da sem se s tem strinjala. Žal se hčerka še vedno ni spuščala dovolj hitro in šla sem ven. Babica je predlagala čepeči položaj, pa tudi to ni pomagalo (intenzivnost popadkov je bila na maksimumu, otrok pa se kar ni hotel spustiti), zato so mi naročili, da ležem na hrbet, kar mi je, proti mojim pričakovanjem, ustrezalo. Prišla je zdravnica in povedala, da otrok zdaj res mora ven, tako ali drugače. Sledila je akcija… Babica, zdravnica in na eni točki tudi moj partner so mi s pritiskom na trebuh pomagali otroka zadržati čim nižje, ker se je ob koncu popadka vsakič pomaknila visoko nazaj. Izkazalo se je, da se je od pričetka poroda punčka z obrazkom obrnila navzgor in zato ni šlo gladko… Opraviti so morali epiziotomijo in ji tako pomagati na svet (velika je bila 54cm in težka 3600g).

Z obema je bilo in še vedno je vse vredu 🙂 sledila je posvečena ura, oziroma tri. Zajtrk ob 11.30 (hvala babicam) in kosilo ob 12h 😀

Če povzamem… V začetku nosečnosti me je bilo strašno strah porodne bolečine, kaj šele epiziotomije, nikakor si nisem znala predstavljati rojevanja na hrbtu… Pa sem doživela vse to in ni bilo hudo (ok, z izjemo okrevanja po šivanju, to res ni luštno). Prepričana sem, da so bile dobre priprave odgovorne za to, da se je moj strah maksimalno zmanjšal.

Kaj je najbolj pomagalo?

– tisto, kar si povedala o bolečini popadka, da počasi narašča, zares boli samo vrh, potem pa pade (s tem v mislih, sem vse predihala brez protibolečinskih sredstev),

– informiranost o celem procesu poroda in medicinskih postopkih,

– sproščanje – šla sem na medicinsko hipnozo kot pripravo na porod,

– zaupanje v osebje porodnišnice, na Ptuju sem se počutila res slišano in sprejeto,

– voda! Zelo priporočam.

Imam samo eno minimalno slabo izkušnjo iz porodnišnice. Hčerka ima že od začetka močan sesalni refleks, jaz ogromno mleka, samo pristaviti se nama nikakor ni uspelo. V teoriji sem vedela, ampak praksa je pa povsem nekaj drugega. Medicinske sestre nama tu nikakor niso bile v pomoč (tiščanje glavice v dojko in špricanje z glukozo pač res nista pomagali), pa sem jih prosila večkrat in različne sestre. Na koncu nama je pomagala prijateljica, ki je tudi svetovalka za dojenje, preko video klica. Malo smole sva očitno morali imeti, sicer pa imava s porodnišnico res lepe izkušnje.

Hvala za vso podporo, predano znanje in izkušnje. Verjamem da si doprinesla res velik del k moji mirnosti med porodom in k mojemu pozitivnemu doživljanju celotne izkušnje.

Vse dobro želim tebi, celotni ekipi Sončne vile in dekletom na vadbi.

Tjaša Sardinšek in Mila, Ptuj, marec 2024, začelo se je dogajati, vse kar sem si želela da se mi nebi zgodilo

Očitno se ponavlja prvi porod.

S temi besedami lahko začnem svojo drugo porodno zgodbo. Za vse kar sem si želela da se mi nebi zgodilo, se je začelo dogajati 26.3. na rednem uz pregledu ko mi zdravnica po pozitivnem prom testu pove da mi bo do konca predrla ovoje ter da ostajam v bolnici. Sedela sem v čakalnici in nisem si mogla pomagat da nebi jokala. Po predrtju ovojev, kar je bilo okrog 13ih smo čakali da dobim popadke ampak jih ni bilo, ni jih bilo tudi še celo noč in z zdravnico sva se dogovorili da začnemo zjutraj z sprožanjem. Spala nisem celo noč ampak sem se vseeno zjutraj čutila pripravljeno. Ob 7ih sem prišla v porodno sobo, spila kavo in z umetnimi popadki, s prenosnim ctgjem, na žogi jedla zajtrk. Do 7ih cm sva menjala veliko položajev predihovanja popadkov, najbolj mi je odgovarjal pritisk z rokami na križ in dihanje po om. Takrat sem se počutila kar frajersko kako dobro mi gre in da sploh ni tako hudo. Ko me je babica pregledala naslednjič je rekla, da bi bilo dobro da grem malo na posteljo saj je maternično ustje še kar zategnjeno in da naj malo premislim o ultivi teh par cm da bi se lažje sprostila. In ko sem poskusila par popadkov predihat na postelji s tako intenzivnostjo, sem se strinjala z ultivo. Potem sem si dala slušalke v uho z Neisho ter pesmijo Vrhovi, vizualizirala kako z desko surfam po valovih ter se v pol ure odprla do 10 cm, začutila tiščavnike in po dveh tiščavnikih je moja Mila ob 10.27 prišla na svet. Bilo je res lepo, čudovita izkušnja ki bi jo še velikokrat ponovila. Hvala za vso predano znanje, imela sem te s sabo v mislih celoten porod. To kar delaš in to kar si, ni samoumevno, res si zlata

Mami K. in hči Feldbach, marec 2024, Ko sem zagledala ambient v porodni sobi, so se mi vsule solze

Hvaležna.

Sedem dni po slovenskem PDP-ju, oz. pet po avstrijskem, se je končno začelo dogajat. V “strahu” pred sprožanjem, sem bila izjemno hvaležna, da se je začelo naravno. V nedeljo 10.3.2024 sem ob 2 uri zjutraj v postelji začutila, da mi je odtekla voda. Hitro sem zbudila fanta in poklicala mamo, da ji pripeljeva prvo hčerko. Fant je uredil hčerko, ki je bila presrečna, da gre k babi (kar je meni čustveno olajšalo situacijo), jaz sem pa skočla pod tuš in se preoblekla. Vse torbe so zaradi prve izkušnje (rodila sem v 37. tednu) bile tokrat že lep čas v avtu.

Ko sem prišla do avta, sva spustila sedež, tako, da sem se lahko leže, na levem boku peljala do Feldbacha. Ob 2:54 sem v avtu začutila prvi popadek. Nežno sem jih predihovala, bili so na 7 minut. Ob 3:15 sva prispela v bolnico in pozvonila. Na oddelku porodnišnice, sta naju pričakali babica in praktikantka. Toplo sta me sprejeli, mi dali sveža oblačila in me priklopili na CTG. Med tem, ko smo spremljali CTG, sta vprašali kako dolgo rabimo do doma, če bo fant šel vmes domov ali počakal tukaj. Glede na 1h vožnje, nama je babica ponudila sobo, ki je prosta, da sva lahko skupaj in počivava, dokler se zares ne bo začelo.

Po CTG, sta mi vzeli kri in preverili koliko sem odprta. Na njuno presenečenje, sem bila odprta že 4-5cm. Babica se je nasmehnila in rekla, gremo kr v porodno. S fantom sva se poslovila, ker sva bila dogovorjena, da bom med porodom sama (babica je bila prisotna ves čas), fokusirana na sam proces on pa pride na koncu, ko bo najina princeska že rojena. Izrazila sem željo, da bi popadke predihovala v vodi, zato so me ob 4:00 pospremile v porodno sobo, v kateri je bila ogromna bana. Ko sem zagledala ambient v porodni sobi, so se mi vsule solze. Glede na to, da so me pri prvem porodu peljali v Ljubljano z rešilcem (Covid pljučnica) in mi tam sprožili porod, je ta zgodba povsem drugačna. Ogledovala sem si porodno sobo in začutila neverjetno hvaležnost, da sem tokrat zdrava, fit in uspela prit v Feldbach. Ko me je babica zagledala, da jokam, me objela in se veselila z mano. Med predihovanjem prvih popadkov sem bila na žogi, v tem času je praktikantka napolnila bano z vodo in mi ponudila, da si izberem zeliščno kopel za vodo. Izbrala sem vrtnico.

Ves čas je tudi skrbela, da sem spila dovolj tekočine (v porodni sobi imajo na voljo vodo in jabolčni sok).

Vse do 6 ure zjutraj sem bila v vodi, nežno predihovala in takrat še zares uživala. Ob 6:30 sem začutila, da so popadki vse pogostejši in intenzivnejši. Ker sem lepo predihovala, nisem imela občutka, da potrebujem kakršnokoli protibolečinsko sredstvo. Ob 6:40 sta se babica in praktikantka poslovili, mi zaželeli vse dobro in prišla je druga babica. Bila me je vesela, ker sva ravno dan prej na pregledu (ker sem bila že čez rok) govorili o tem, kako sem že neučakana. Babica mi je predlagala, da grem iz bane, ker me topla voda utruja in ne bom imela moči za konec. Ko sem prišla iz bane je postalo zares intenzivno. Bila sem na postelji, malo na vseh štirih, malo na boku. Vse je bolelo. Na moje presenečenje, sem kljub bolečini ves čas govorila nemško Bilo je intenzivno, boleče, a hvala bogu kratko. Ob 7:26 sem začutila, da sem na koncu in zaslišala jok najine princeske takoj so mi jo položile na prsi in kasneje meni omogočile, da sem prerezala popkovnico. Med tem časom, ko so poskrbele zame, je babica uredila dojenčico, nardila odtis nogice za spomin in mi jo vrnila na prsi. Poklicala sem fanta, da je prišel v sobo za počitek, kjer smo imeli dve uri časa samo za nas. Jaz sem pojedla zajtrk in popila kavo, moja dva sta se pocartala potem pa je bila ves čas pri meni na prsih.

Po našem skupnem času, naju je pospremil na oddelek, kjer so naju zelo lepo in toplo sprejeli.

Celotna izkušnja, ki sem jo imela v porodnišnici Feldbach je zame neprecenljiva. Od zadnjih pregledov v nosečnosti, do odhoda domov s hčerko v naročju. Izjemno sem hvaležna in srečna, da mi bo porodna zgodba ostala v zelo lepem spominu.

Katja in Leni, marec 2024, Ptuj, bila malo na pručki in me tam tudi pogleda

Po tvoji vadbi sem se v torek super počutila, popoldan šla še na sprehod, spila deci rdečega in oddelala vse možne priprave da bi se kaj začelo. Že proti večeru sem mela občutek da imam skoz nek trd trebuh ampak temu nisem dajala posebne teže.

Zvecer sem se ulegla v posteljo in bolj dremala, skoz so me neki krcki, spredaj, zadaj. Naredila sem si termofor ter tako napol v snu zdrzala do polnoci.

Nato sem se vstala in pogrela caj, sla malo na kavc ampak se kar ni nehalo.

Nato sem se nekaj jedla, in mojemu okrog 1h zjutraj sporocila da grem pod tus, da vidim kaj se dogaja. Samo toliko da ve iz varnosti. Pod tusem so se popadki zaceli stopnjevati, prej so bili nekje na 6 minut, pod tusem na 4-5 minut. Bila sem dobro uro pod tusem. Moj je itak prisel v kopalnico in stopal popadke, vedno bolj zivcen, ker si bili kaksni tudi na 3 minute. Ampak sem rekla da ne boli tako hudo, da mislim da ne rabiva delat panike. Nato sem se kaksno uro hodila po stanovanju, pogledala kaj vse bi vzela, se pocasi oblekla in predihovala popadke na joga zogi. Vmes sem kaj prigriznila, kaj vec mi pa res ni odgovarjalo.

Ker so popadki vztrajali nekje na 4 minute, sva se odlocila da pokliceva ginekologinjo. Je rekla, da naj kar greva na Ptuj, da je to za it ker bom bolj mirna in ker naju caka se pot.

Popadki v avtu so bili sicer boleci ampak malo manj gosti, vmes sva se se lahko lepo pogovarjala in smejala.

Ko sem prispela v porodnisnico sta me sprejeli ze poznani babici in imeli vse moje papirje ze pripravljene. Meni so se popadki skoraj popolnoma ustavili, bili so na 8 min. Babici sta me pregledali, ugotovili da sem odprta 2cm (torej enako kot dva dni nazaj na pregledu) ampak sta rekli da je vrat mogoce malenkost boljsi kot je opisala zdravnica, da je bil na pregledu.

Sla sem v porodno sobo, dobila svecke za mehcanje vratu in lezala na boku. Moram rect da me je ta informacija kar potrla. Nato pride babica cez uro pa pol, popadki so se pocasi jacali in me pogleda. Ugotovi da sem med 2-3cm, zdravnica naroci da bi mi predrli ovoje vendar se glavica ni bila prislonjena, plodovnice veliko in se babica odloci da raje pocaka zdravnico, da ne bi izpadla popkovnica. Cez kakšnih 10 min zacutim pok, in se mi vlije po nogah. Nekje ob 7ih so se mi ovoji sami predrli. Ker glava se ni bila prislonjena in je bil CTG lep, sem morala lezat na boku, medtem ko mi je teklo po nogah, vse do gleznjev.

Zamenjajo se babice, in mi nova babica pusti na stranisce. Vendar po pregledu ugotovi da je ustje se vedno dokaj rigidno. Skupaj z zdravnico mi svetujeta naj se naprej lezim, ker ne bo nic dobrega ce bo gravitacija pritiskala na trdo ustje. Ponovno mi dajo svecke za mehcanje.

Po kaksni uri, se glava prisloni, jaz sem skozi prosila ce bi se lahko premikala, sla pod tus. Dovolijo mi tusiranje ce se bo ctg lepo snemal. Takrat so mi dali še neke tablete za mehčanje vratu. Tako sem bila nekje ob 10ih 4cm. Midva se tusirava in ze cutim skoz pritisk navzdol. Ko sem šla pod tuš so mi tudi začeli dajat umetne popadke. Jaz neke razlike proti mojim sploh nisem občutila, tudi ko je babica jačala popadke, jaz tega potem nisem začutila.

Izpod tuša grem odprta 4 cm, so mi rekli naj pridem še malo na bok da še malo posnamejo CTG. Dodatno so mi dali še nekaj intravenozno za mehčanje vratu. Slišala sem zdravnico in babico, da je še vedno rob in je zdravnica odgovorila da bomo pač rodili z robom.

Potem mi pride babica povedat da je CTG lep in lahko grem v kad, v koliko to želim. Tako sem v kadi ostala maksimalno torej 2 uri. Vmes so mojega poslali na sendvič, babica pa je cel čas ko ga ni bilo ostala z mano in me polivala po hrbtu. Še naprej popadkov sploh nisem čutila kot take ampak zgolj kot tiščavnike. V bani me babica pregleda, ugotovi da sem nekje dobrih 6 cm, želi pogledat tudi med popadkom, če bo kaj več, vendar ko se uležem nazaj, popadka ni.

Morala sem iz kadi, je rekla da naj grem še na stranišče pa se obrišem in počasi pridem. Takrat sem jo vprašala če lahko karkoli proti bolečinam. Se pogovarjava in reče, da misli da jaz že skozi čutim tiščavnike in da mi tudi epiduralna ne bo tega odvzela. Da se res vidi da glava močno pritiska navzdol. Nato sem bila malo na pručki in me tam tudi pogleda. Ugotovi da sem 9 cm ampak da imam neko oteklino, ki jo želi umaknit, če ji pustim. Tako sem šla na posteljo ona mi je v dveh ali treh popadkih umaknila to oteklino, kar je bolelo za znoret in me popolnoma odprla. V resnici sem hotela samo da je konec, in mi je bilo vseeno kaj mi delajo.

Nato sem potrebovala še cca. 2 uri, da se je punca spustila. Nato smo šli na posteljo in so mi podvojili popadke in rekli da lahko potiskam, če se tako počutim. Prvo smo na boku, vendar smo šli hitro na hrbet, ker sem tako boljše potiskala. Med potiskanjem se mi je druga babica s podlahtjo naslonila na trebuh, ker je drugače med popadki ona zdrsnila daleč nazaj gor. Tako pa jo je babica zadržala nižje. Mislim, da je tudi pomagala potisnit, vendar jaz nisem nič čutila. V vse skupaj 20 minutah smo ob 16.08 rodili. Epiziotomija tudi ni bila potrebna, babica je dosti tega pripisala vodi.

12 ur v porodni sobi, bi tako lahko razdelila na dva dela, prvega ki mi je bil precej psihično naporen. Morala sem bit pri miru in nikamor se nismo premikali, vsaj tako se mi je zdelo. Ter drugi del, kjer sem se nato v parih urah popolnoma odprla vendar čez cel čas čutila tiščavnike.

No najlepši del pa je definitivno rojstvo, ko dobiš svojega otročka na prsa in se cartaš. Danes en teden po porodu bi lahko rekla, da prav ta prvi trenutek že pogrešam. Kot bi ti rekla, porod svinjsko boli ampak nato v trenutku vse pozabiš.

Upam, da si ti dobro in si imela dopust, kot si si želela 🙂 Mi smo sedaj doma, se spoznavamo, dojimo ter veliko cartamo.

Ko si tudi jaz malo opomorem pridem sigurno z vozičkom naokrog, da te pozdravim in vaju predstavim z mojo malo bubo.

Hvala za vse priprave in pogovore, ki so definitivno veliko doprinesle pri moji porodni izkušnji.

Neva Čuček Robnik in Teo, Mb 1.marec, Nisem mogla več kontrolirati svojega telesa

Čeprav si bila tokrat tudi ti Izidora pomemben del moje zgodbe, bom vseeno poskusala ubesediti, kako sem sama doživljala svojo (tokrat zelo kratko in intenzivno) porodno zgodbo.

Kot veš, se ob 19h zvečer (29.2.) ni dogajalo še nič konkretnega. No, ob 20h pa sem začela čutit blage popadke. Šla sem si še oprat glavo in potem v posteljo. V postelji so se popadki začeli jačati in ker so bili gosti (na 3 min), sem nekako začutila, da je čas za odhod v UKC.

Do bolnice sem že konkretno čutila bolečino, predvsem pa me je čudilo, da sem hitro začela čutiti pritisk navzdol. Po pregledu so ugotovili da sem odprta sele 2 cm in da se nismo prav daleč, kljub precej močnim popadkom.

Ko si prisla ti v porodno sobo in me pobožala po roki, sem bila nekako pomirjena.

Pod tušem se mi je zdelo kot za sploh nisem prišla rodit, ampak da se pač malo družima. No, ko sva prišli ven in je pregled pokazal nič napredka, sem bila kar malo razočarana. Zdelo se mi je, da se bo zadeva vlekla in da sem morda prehitro odhitela v bolnico. Potem še tisti predlog babice, da naj gres ti domov jaz pa na oddelek … Malo mi je vse padlo dol.

Res mi je bilo lažje, ker sva bili skupaj in sem se ob tebi čutila varno. Tudi v tem smislu, da lahko izrazim, kaj si želim.

Med počitkom se mi je zdelo, da je Dolantin ravno toliko omilil popadke, da je bilo točno na meji, da sem lahko pocivala. No, potem pa tista dva močna popadka in prvi tiščavnik, ki me je totalno šokiral. Nisem mogla več kontrolirati svojega telesa. Vedela sem samo, da moram pustit bolečini prosto pot, kot sem se to trudila delat skozi vsak popadek pred tem.

Naenkrat se je celo moje telo začelo tresti in začutila sem močno potrebo, da te stiskam za roko. Zdelo se mi je, da sama ne zmorem, čeprav je bilo to vsega par popadkov. Ko sem slišala babico, da rabimo samo se en popadek in bo glavica zunaj, nisem mogla verjet, da je to to. Konec. Pa komaj smo začeli.

Res sem ti hvaležna, da si bila ob meni. Prepricana sem, da je šlo tako hitro tudi zato, ker si mi vlivala pogum, da spustim svoje telo. In to hitro odpiranje je bilo samo posledica tega.

Kljub mickeno “zoprni” babici sva si izborili odlične pogoje za čudovito, kratko in intenzivno porodno zgodbo. Niti v sanjah si nisem mislila, da gre lahko tako hitro. In da sem jaz tega zmožna.

Petra Krajnc in Lena, Ptuj, CR, februar 2024, videla sem resni izraz na obrazu sestre, utrip se je pa komajda še slišal

PDP sem imela v petek 2.2.2024, vendar se takrat še ni dogajalo nič. Na pregledu so mi povedali, da je vse tako kot mora bit, in da v kolikor ne bo nič v enem tednu, mi bodo v petek 9.2. sprožili porod.
V sredo 7.2 sem zjutraj začutila par rahlih krčev, za katere ne morem rečt da so že bili popadki, vedela pa sem, da se je nekaj začelo dogajati. Po zajtrku sem si še malo odpočila na kavču, kjer so se ti krči nadaljevali, nato se mi je pa odluščil čep. Malo za tem sem začutila, da mi je začela odtekati voda. Tomažu, ki je bil v službi sem napisala, da mislim da se je začelo nekaj dogajat, ampak da še ni nič hujšega. Odpravila sem se pod tuš, po tuširanju sem pa opazila da je plodovnica mekonijska in da mi počasi odteka.Okrog 11h sem poklicala Tomaža, in mu rekla da gre zares. medtem ko je prišel po mene sem se še enkrat stuširala in nekaj čez enajsto sva se odpravila proti ptujski porodnišnici. na sprejemu sem povedala, da mi plodovnica kapljično odteka in da je mekonijska. Sledil je sprejem, oblekla sem se v haljo, priklopili so me na CTG, tam me je babica vprašala ali sem kaj nervozna, ker je kar hitri utrip. Jaz sem bila tam še kar mirna, mogoče malo vzhičena, ker sem vedela, da se zdaj zares začenja. Pregledala me je še ginekologija in mi rekla da sem odprta 1 cm, in da mi bodo počasi sprožili porod. Nato so me namestili v porodno sobo, mi povedali, da me bodo pripravili na porod, nato pa poklicali Tomaža, da bo z mano. Ko so mi namestili metuljčka in priklopili na CTG sem videla resni izraz na obrazu sestre, utrip se je pa komajda še slišal. Naenkrat je bilo okrog mene ogromno osebja, klicati so začeli anesteziologa in operaterja, jaz pa zaskrbljena in v paniki, saj nisem točno vedela kaj se dogaja. Odpeljali so me v operacijsko, kjer se je v zelo kratkem času vse odvilo. po poti do operacijske sem spraševala kaj se dogaja in ali lahko pokličejo Tomaža. V operacijski mi je ena od babic v roke dala kulico in mi samo govorila podpiši, nujno je…držala sem tisti kuli, ona pa papir, in naenkrat sem ležala tam na postelji pripravljena na carski rez. Tik preden sem zaspala se spomnim, da me je ena zdravnica držala za glavo in mi mirno rekla: otroček mora čim prej ven, vse bo vredu, carski rez bo..Ko sem se zbudila, so mi čestitali, meni ni bilo pa nič jasno. nisem imela več trebuha, pa tudi Lene ni bilo z mano. Ko so me peljali proti sobi je bil na hodniku Tomaž, ki mi je pokazal slike najine Lene, jaz sem pa samo v joku spraševala, ali je vse ok. Takrat še nisem bila čisto prisebna. Povedal mi je, da je z Leno vse v redu, da jo morajo še pregledati in da bo za kak dan morala v inkubator.Najina Lena se je rodila s carskim rezom ob 12.38. Ko so me pripeljali v sobo sem se začela zavedati kaj točno se je zgodilo, pisala sem Tomažu, naj mi pošlje vse slike najine Lene, saj je sama nisem videla do naslednjega dne. Pediatrinja me je obiskala proti večeru in mi povedala da smo imeli veliko srečo, da se je Lena rodila v gosti mekonijski plodovnici in da bo najbrž potrebno par dni inkubatorja, saj ji morajo dodajati malo kisika.Naslednji dan so me iz intenzivne prestavili na oddelek malo pred obiski. Ko me je obiskal Tomaž sem jo šla končno pogledat. Bila je popolna. Komaj sem čakala, da bom lahko to malo štruco držala v naročju. Vsak dan sem spraševala kdaj bo lahko pri meni, vedno so mi odgovorili, da je z njo vse vredu in bo mogoče že jutri pri meni. V petek ko sem bila že kar pri močeh sem jo spet šla božat skozi inkubator in spet upala, da bo končno šla ven, vendar je še vedno potrebovala dodan kisik…zvečer so mi jo končno dali v naročje za pol ure, da sem jo lahko nahranila. To je bil najlepši trenutek, saj sem dobila svojo Leno v naročje in sem jo lahko nahranila. Dojenje nama je takoj steklo z lahkoto in potem sem jo lahko do nedelje dobila vsaj za hranjenje, v nedeljo sem pa končno dočakala da je prišla k meni v sobo. Na pustni torek sva zapustili porodnišnico. Lena je zlato dete, ki pridno raste in naju vsak dan znova razveseljuje. Če bi to zgodbo pisala takoj po porodu, bi najbž napisala kako je bilo grozno, saj se je vse odvilo tako hitro in s carskim rezom, čeprav sem si zelo želela naravni porod. Zdaj pa lahko rečem, da sem zelo hvaležna celotnemu osebju ptujske porodnišnice, pa tudi velika zahvala gre tebi Izidora, ki si nam vedno govorila, da moramo biti pripravljene na vse in da carski rez ne sme biti razočaranje, saj je na koncu najbolj pomembno da je dete zdravo.
Še enkrat najlepša hvala!

ines k.k. in Antonia, Graz, februar 2024, štirije štorkljini ugrizi

Porod se je začel takole. Ob približno 11ih dopoldne mi je začela postopoma odtekati voda. Takoj sem prepoznala razliko med uhajanjem urina in odtekanjem vode in poklicala sem svojo izbrano babico. Ta mi je rekla, da prihaja ravno iz dolge in naporne nočne izmene in da me ne bo zmogla pospremiti. Hitro je organizirala nadomestno babico, ki je bila super. Brez njene podpore bi nekatere trenutke veliko težje prebrodila. Babica je rekla, da se naj v miru pripravim, vendar se pridem pokazati na kliniko. Takoj po klicu z babico sem poklicala tudi mojega moža, ki meje pozdravil z: “Začelo se je, ane?”. Neko je vedel, da je to to, se preden sem mu opisala, kaj se dogaja. Zdelo se mi je, da je bil v rekordnem casu doma. Med tem ko sem na kup pripravila vse stvari, ki sem jih hotela nesti s sabo sem uspela pojesti nekaj riževih vafljev s čokoladnim oblivom. Ob približno 13ti uri sva bila z možem v kliniki. Na tej točki nisem čutila nobenih bolecin, le voda je počasi odtekala. Babica me je namestila v porodno sobo in takoj potrdila, da seveda gre za odtekanje plodovnice. Nato je govorila z mojim izbranim ginekologom, ki me je spremljal celo nosecnost. Pri meni je bila situacija nekoliko posebna, saj sem imela v času nosečnosti trombozo (sicer za čas poroda ne akutno) in sem jemala injekcije proti strjevanju krvi. To je imelo vlogo pri odločitvah zdravstvenega osebja tekom poroda. Babica je opravila pregled in ugotovila, da je maternicni vrat se precej zaprt in zelo visoko. Vmes so preko CTGja spremljali Antonjin srčni utrip, ki je bil najprej nekoliko navaden. Ne vem kaj tocno se je dogajalo, le merilna naprava je začela piskati. Nato sem spremenila pozicijo telesa iz lege na strani v lego na hrbtu in srčni utrip se je umiril. Splosna zdravnica mi je vzela kri in namestila nastavek za infuzijo in moj ginekolog je rekel, da predlaga, da bi postopoma začeli z umetnimi popadki, glede na to, da se samo od sebe nič ni v tej smeri zacelo odvijati. Pred tem je naredil je pregled materničnega vratu ter ultrazvok. Namestili so mi tekočino in me spremljaili vse do 19te ure zvečer. Med tem so vsako uro jacali dozo, popadki pa se niso in niso pojavili. Le nekoliko me je zacelo tiscati, kot bi imela menstruacijo. Moz me je slikal v porodni sobi in sem skoz bila veslo nasmejana, Lahko recem, da nisem na nobeni tocki poroda cutila porodnih bolecin. Vendar je za tem tical razlog, ker to seveda ni bilo zazeleno za zacetek poroda. Zvecer ob 19ih me je ponovno pregledal moj ginekolog. Rekel je, da popadkov se ni, ker je na ultrazvoku videl, da se je Sofia nekako cudno zagozdila in pomaknila iz porodnega kanala in s tem seveda ni pritiskala na maternični vrat, ki se se vedno ni začel odpirati. Prav tako je plodovnica skoraj popolnoma odtekla, kar je videl na ultrazvoku. Pri ponovnem odvzemu krvi se je pokazalo, da so vnetne vrednosti narastle. Nato nama je razložil kakšne opcije imava. Opcija 1 je takoj narediti carski rez in Sofio spraviti na svet, ker ji ne gre trenutno najbolje v mojem trebuhu. Opcija 2 bi bila, če zelim, da me najpozneje do naslednjega jutra pusti in vidimo, če bi se po “naravni poti” začelo kaj odvijati. Vendar me je opozoril, da se glede na smer , v katero se vse odvija, lahko preko noci hitro kaj odvije v zelo slabo smer in bo potreben hiter in nujni poseg. Povedal je seveda, da je moja odločitev. Sama sem ga vprašala za argumente za in proti obema odlocitvama ter kaj mi on predlaga. On je rekel, da predlaga opcijo 1, saj se lahko pri opciji 2 odvije v zelo negativno smer in ne zeli, da imam travmaticno izkušnjo poroda. Odločila sva se za opcijo 1 in takoj so začeli pripravljati oprecijsko sobo. Tukaj je bila tudi pomembna skupna odlocitev z ginekologom tri dni prej na pregledu, da sem prekinil z jemanjem injekcij proti strjevanju krvi. Tako je bila opcija carskega reza z delno narkozo (vbod v hrbtenjačo) sploh opcija. Drugace bi bila samo polna narkoza možna. No, v operacijski sobi pa se je zame začel najbolj neprijeten del. Sicer zelo izkušen anestezist ni uspel po devetih poskusih vboda priti do moje hrbtenjače. Morala sem narediti grbo, kar je bilo zelo težko, ker je Antonia nekako čudno ležala, da sem se komaj pripognila naprej. Ni in ni uspelo. Porodna babica me je držala v objemu spredaj, cesar ne bom nikoli pozabila. To mi je zelo pomagalo. Sama že imam tako strah pred iglam, vendar so me celo nosečnost in med porodom močno spremljale. Ampak tudi to sem zmogla, na kar sem ponosna. Torej po 20ih minutah vbodov v hrbet je anestezist rekel, da ne gre in da bo potrebna polna narkoza. Nato so me pripravili in namestili masko in sem zaspala. Spala sem eno uro. Mož mi je rekel, da so ga skozi informirali o dogajanju. Rekel je, da je potem trajalo le 15 minut in slišal je Antonjin jok. Prvo uro je preživela v atijevem naročju in uspešno prestala vse preiskave takoj po porodu. Zbudila sem se na postelji, v dvigalu in takoj zajokala. moje besede so bila: “Kje je Antonia ? Kje je moj mož? Nisem bila zraven.” Nato mi jo je prinesel moj mož in vprašala sem, če je vse v redu z njo. Bila in je čudovita. Najprej sem se malo ustrašila, saj je imela veliko rdečih madežev na obrazu. Ima namreč kar štiri storkljine ugrize. Takoj so mi razložili kaj je to in da ni nic nevarnega ter da bo izginilo. Prvo noch imam v spominu le po kosih. Antonio so mi pristavili na prsi. Sesanje po vecih poskusih ni bilo uspešno, saj so moje bradavice premajhne oz. ploscate. Tako je medicinska sestra prinesla silikonski nastavek, ki podaljša bradavico in se zdaj se uspešno dojiva na ta način. Drugace na žalost ne gre. Po carskem rezu te naprej po nekaj urah spravijo iz postelje in ti pomagajo iti na stranišče. Spraševali so me, če mi je kaj slabo ali se mi vrti. Nisem imela težav. Šla bi lahko že sama do stranišča. Medicinske sestre so rekle, da je to super, sploh, ker sem imela polno narkozo. Na tej točki sem postala zeloooo lačna in dobila sem juho. Trajalo je nato približno tri dni, da je mleko pricelo teci. Kolostrum je zelo rumene barve. Antonia je na neki tocki postala zelo nezadovoljna in ugotovili smo, da je lačna. Tako smo ji preko posebne kapalke pričele dohranjevati “umetno” hrano. In sicer tako, da sem jo pristavila na prsi in zraven preko kapalke dolivali mleko.

—

Eneja Slaček in Kim, MB, feb. 24, Res zanimiv občutek, saj sem dejansko občutila pok

V četrtek 1.2 sem se po dolgem dopoldanskem sprehodu odpravila popoldan preživet k staršem, kot, da bi vedela, da še zadnjič sama. Bila sem brez kakšnega koli znaka, ki bi naznanjal prihod naše punčke. Izjema je bila bolečina v ledvenem predelu, ki je na trenutke, kot strela zasevala po nogi in se je pojavljala že kak teden. Pred tem z bolečinami v ledvenem predelu sploh nisem imela težav. Ko se vrnem zvečer domov sem bila kar precej utrujena, zato se odločim, da grem v posteljo. Mislim, da nisem počivala niti 5 minut, nakar me zgrabi močna bolečina v trebuhu, mine in čez nekje 5 minut ponovno. Odpravim se na stranišče in vidim, da se mi je odluščil čep. V hecu rečem partnerju, naj pride tudi on spat, da se vsaj malo naspiva v primeru, da bi morala ponoči it, čeprav sem vedela, da lahko do začetka poroda traja še kar nekaj časa. Ponovno se vležem, ura je bila 21.05 in začne se intenzivna bolečina na precej kratke presledke. Sprva nisem bila prepričana, da gre res za prave popadke, saj sem iskreno pričakovala, da se bodo popadki začeli postopoma in v daljših presledkih haha. No, kar hitro sem ugotovila, da gre zares, saj med popadki niti govorit več nisem mogla. Vklopim štoparico, ki kaže popadke na približno 3 minute. Skoraj težko verjamem, pa vendar. Ker sva se najedla tik preden sem šla počivat, je bila moja naloga samo še tuš. Čeprav sama sebe prepričujem, da bi morda ostala še nekaj minut doma, mislim, da sem sprejela pravo odločitev, da sva se v kratkem odpravila. V porodnišnico sva prispela 22.15, odprta sem bila že 3cm, tako, da sva bila napotena kar v porodno sobo. Popadki so bili res močni, predihovala sem jih na boku in ves čas imela v mislih tudi tvoj nasvet, da se ne smem krčit, čeprav bi mi v danem trenutku to najbolj ustrezalo. Osredotočena sem bila, da sem vsak popadek sprostila tudi zadnjico. Kar hitro sem bila odprta že 5cm. Vedela sem, da bom potrebovala še kar nekaj energije, zato sem prosila za epiduralno. Ena ura skoraj popolne odsotnosti od bolečine. Res sem se sprostila in nabrala novih moči. Babica je predlagala, da bi v kratkem predrli tudi plodove ovoje, vendar so se med tem, predrli kar sami. Res zanimiv občutek, saj sem dejansko občutila pok

Ne vem sicer, koliko je bila ura, ampak epiduralna je začela popuščat in popadke sem ponovno začela intenzivno čutiti. Takrat se niti ne spomnim stvari v podrobno, vem samo, da mi je babica, ki je bila mimogrede zeloo prijetna, me ves čas vzpodbujala, takrat dejala, da sem odprta že 9-10cm. To mi je bila velika motivacija. Kmalu zatem pokliče še ostale in začne se iztis – na hrbtu. Iztis sem morda vse do tega trenutka jemala prelahko, mislila sem si, takrat bom itak že pri koncu. Bilo je seveda kar boleče in takrat so mi ponovno zazvenele tvoje besede, porod svinjsko boli. No, iztisov res ni bilo veliko in 2.2.2024 ob 01.24 je sledil najlepši trenutek v mojem življenju, prišla je najina zlata punčka Kim. Vse je šlo rees tako zelo hitro in brez zapletov. Tudi po besedah babic je bil porod sanjski, za njih celo za dušo Tudi meni se je zdelo tako in mi bo, kljub parim šivom, ostal v spominu, kot zelo lepa izkušnja. Zakar pa seveda NAJLEPŠA HVALA TUDI TEBI

Marjetka Bradač in Luna, Mb, CR, feb. 24, Vsa se neustavljivo trosim

Luna se je rodila 15.02.2024 ob 2.14h. Težka 3320g in velika 48cm. Prehitela je termin za 2 tedna .

Da začnem z nosečnostjo. Nosečnost je potekala super, brez slabosti in drugih tegob do 3. trimesečja. Potem se je začelo vse, vsak teden kaj novega zraven. Najbolj moteče je bilo od nekje 35 tedna, ko me je zgrabil tudi išias in sem bila skoraj negibljiva. Bolečine in težave v gibanju. Poizkusila sem vse, masažo, tape, fizioterapijo in akupunkturo. Moram reči, da akupunktura dela čudeže, priporočam.

No zaradi tega je bil predlog na akupunkturi in pri ginekologu carski rez, saj imam že leta hernijo v ledvenem predelu in lahko naravni porod glede na stanje, ki je bilo situacijo še poslabša. Tako sem dobila tudi mnenje ortopeda predlog carskega reza. Zato sem se prijavila v ambulanto za rizično nosečnost. Po pregledu se je zdravnik strinjal z predlogom. Le na komisijo mora naslednji dan.

In prišla je noč.

Točno ob 00.00h me lulat in vstanem iz postelje in mi odteče voda. V obilju. Joj kako hecen občutek. Do stranišča so copati plavali . Grem takoj pod tuš, zbudim partnerja in mu mirno povem, da je odtekla voda in da se naj v miru obleče in spije kavo ker bom še legla na bok za pol ure. Pokličem porodnišnico da najavim prihod.

Nato se odpraviva in sva ob 00.50h že tam. Sledi pregled, kjer še vedno odteka voda v izobilju. Povem, da sem bila dan prej v ambulanti in bi danes naj komisija odločila glede carskega reza. Za zdravnika je zadostovalo kar sem oddala in glede na mnenje ortopeda ne oporeka. Bila sem odprta 2 cm. Odločijo se da grem v porodno sobo in vidimo kako se bo razvilo. Da bi pa proti jutru bil carski rez, če bo šlo. Pripravim se, uležem se na posteljo, priklopijo ctg in naju pustijo s partnerjem sama. Začnejo se popadki. Naenkrat 3 popadki na 7 min. Pride babica, me pregleda. Odprta sem 3cm. Spet naju pusti. Sledijo 3 do 4 popadki na 5 min in nato čez 3 min močen popadek in alarmi, vse rdeče, panika. V trenutku polna soba. Utrip otroka je padel. Nič ne pomaga, sprememba lege na desni, levi bok. Zdravnik napove takoj v operacijsko. Vsa se neustavljivo trosim. Oba s partnerjem naju je strah. Odpeljejo me in med pripravo me anestezist uspava preden se zavem kaj se dogaja. Imela sem splošno anestezijo, kjub prvotni možnosti spinalne anestezije. Ni bilo več časa zanjo.

Ob 2.14h zajoka Luna in je na svetu. Partner takoj ve, da je to najin otrok .

Hitro mine, ko jo dobi v roke. Prelepa je .

Nato jo odpeljejo. Zame ne ve kaj se dogaja. Več kot ura mine preden pride zdravnik in pove, da sem dobro. Pred tem ni nihče nič povedal. Sam pravi, da je bil zanj to grozen čas, ki ni minil.

Kasneje ko se prebudim mi povedo, da je imela 2x ovito popkovino okoli vratu in se je pri zadnjem popadku spustila dol, kjer je padel utrip. Zdravnik je rekel vlekel sem jo nazaj gor. K sreči je šlo vse dobro in je zdrava .

Sama imam rano veliko nekje 16cm, saj ni bilo časa za manjši rez.

Žal je bilo potrebno počakati do skoraj 10h da sem otroka prvič videla. To je edino kar mi je žal. A sva nadoknadili. Sedaj je ne izpustim več .

Glavno pri vsem je, da nama gre obema dobro in sva že doma. Obe zadovoljni, vsi srečni.

Najlepše darilo v življenju je držati to štruco v mojem objemu .

Veliko moči vsem, ki še pričakujete. Verjemite, vsaka bolečina in tegoba je vredna tega, da imaš svojega otroka v naročju .

Nina Kirič in deklica, feb 24, Ptuj, so mi rekli da naj malo zaspim - misija nemogoče

Draga Izidora, pa se javljam tudi jaz s svojo porodno izkušnjo. Mi je žal, da se nisem poslovila in da se nisva slikali, ker sem pa v zadnjem mesecu imela več pregledov, akupunkturo ravno na termine joge, mi ni zneslo, ampak se bova kmalu spet videli na masazi, pa zagotovo na jogi pri drugi nosečnosti ;). Moja porodna izkušnja se je začela 5 dni pred pdpjem, ze cez dan me je nekaj zvijalo, kar sem pripisala slabi prebavi, potem se je pa ob desetih zvecer začelo “zvijanje” na intervale. Po dveh urah so se zaceli na 5min in sva sla proti Ptuju, ob dveh sva prispela. Ko me je babica pregledala sem ugotovila, da sva prisla prezgodaj, bila odprta samo 1cm. Aljosa je šel domov, mene so pa obdržali in rekli da naj malo zaspim – misija nemogoče :). Do sestih sem potem predihovala popadke v vseh moznih pozah, pod tušem, stoje, sede, čepe, leze. Potem so me zopet pregledali ob šestih in sem bila odprta 3cm. Poklicala sem Aljoso, z babico sva se dogovarjali za pripravo vode. Ob sedmih je prišla Bosiljeva, tu me je ze zelo bolelo, razmišljala sem ce zmorem brez protibolečinskih in v vodi. Bosiljeva me je pregledala, bila sem odprta 7cm, predrli smo ovoje in ker je bila plodovnica malenkost mekonijska, v vodi več ni bilo možno, sem izbrala Ultivo, da mi je pomagala prebrodit se to zadnjo fazo. po ulitivi sem se počutila tak prijetno, “v rozicah”, sem se res sprostila med popadki. Potem je pa ze sledil iztis in ob desetih je bila princeska zunaj. Aktivne faze poroda je bilo 4 ure. Imela sem rupturo prve stopnje, ampak nic kaj hudega. Sedaj smo pa doma in se ze veselo cartamo, dojenje je zelo lepo steklo, detece pridobiva na tezi. Vse skupaj res zelo lepa izkusnja, izjemno zadovoljna s Ptujem, čudovite babice, izjemna doktorica, res prijazne sestre na oddelku. Hvala ti Izidora za vso predano znanje in se kmalu spet vidiva!

Tamara Ferk in Lukas feb. 24, porod v spalnici

Porodna zgodba skozi oči ženske, ki besedo porod in mama že pozna iz osebne izkušnje.

Zgodbo pišem drugi in tretji dan po porodu, ko so občutki še sveži, saj jo želim podariti v spomin mojemu junaku fantku Lukasu, njegovi sestrici Danaji, ki jo bo lahko prebrala v kolikor bo želela, ko bo v tem obdobju, ter seveda nama z možem Tomažem, sej to so res dogodki, občutki, ki se ti zasidrajo v srce.

Čedalje bližje je bil dan predvidenega datuma poroda 11.2.2024. Danaja se je rodila 10 dni prej, zato so bila predvidevanja toliko večja, le kdaj se bo Lukas odločil, da bo prišel na svet.

Lažne popadke sem imela že ves prejšnji teden po malo, ki so trajali uro dve in popustili, v kolikor sem šla pod tuš. Popadki so bili prisotni sicer neprijetni vendar ne boleči, v primerjavi s tem, ko vem kaj me je čakalo. Iz nedelje 4.2.2024 na ponedeljek 5.2.2024 po polnoči so se popadki začeli bolj pogosto ampak še vedno so bili ne boleči pač potrebno jih je bilo predihavat.

Po 5 uri zjutraj v ponedeljek je bila bolečina že večja ampak zelo vzdržno. Popadki so bili na približno 5-10min. (Oceno bolečine bi tem dala od 2-3).

Glede na izkušnje prvega poroda, kjer se je moja pripravljalna faza vlekla od sobote do torka, da sem rodila sem si rekla da morem dan preživet običajno in da se čim bolj zamotim, da ne razmišljam samo o tem in čakam. Vsi skupaj vstanemo ob 6:30 Danajo uredim za vrtec, jaz grem kljub popadkom na predavanje v Sončno vilo, ki sem ga dobila v dar “priprava na porod”, kjer bomo delali praktične stvari, ki jih bom res v “bližnji »prihodnosti potrebovala. Zraven v avto sem za vsak slučaj vzela torbo za v porodnišnico in mirno odšla, ker če do česa pride imajo tam vso znanje kako mi bodo pomagali. Tomažu pravim, da naj gre normalno v službo, da še ni hudo da nebo paničen čakal doma , ker tako ve kako dolgo je vse skupaj trajalo prvič 3 dni intenzivne bolečine in ko sem prišla v porodnišnico sem bila skoraj nič odprta in popadkov naj po CTG nebi imela, so pa me me obdržali na opazovanju a meni že takrat bila doma neznosna bolečina po dveh neprespanih nočeh. Ko rodiš pa si odprt 10cm . Pa sedaj imam doma še Danajo in si ne želim ostati prej v bolnišnici “samo” na opazovanju. Ko še ni take bolečine lahko predihavam tudi doma.

Na predavanju so bili popadki na cca. 7 do 10 min predavateljico Izidoro sem pred pričetkom predavanja opozorila, da že predihavam in če nebom moteča za ostale udeleženke Pravi, da ne, da super da bodo punce videle prvo fazo v živo, kaj jih čaka v kratkem. Bila sem sproščena in umirjena, nekateri popadki so že boleli ampak ni bilo krize ( imam izkušnjo iz prvega poroda in vem do kakšne bolečine še pride). Delavnica je bila kot nalašč zame, ostale punce so vadile kako bodo lahko to znanje prenesle v prakso, ko bo prišel njihov dan D, jaz sem dejansko vaje izvajala na moj dejanski dan in sem sedaj prepričana, da so tudi pripomogle, k temu da se je vse odvilo s tako svetlobno hitrostjo. Saj pravilno dihanje, pravilni položaji pomagajo, da se otrok lažje spušča in ženska odpira.

Ob 13.00 uri po predavanju odpovem kavico, grem domov počivat. Peljala sem se domov z avtom 5 min vstran. Popadki so bili ampak nič strašljivega po jakosti bolečine, vmes podobni tistim lažnim iz prejšnjega tedna. ( Moja mama bi mene poslala v bolnico že kakšen teden nazaj, panična je po naravi , zato ji tudi nisem kaj preveč razlagala, da že čutim popadke ampak, da so lažni, da pridejo in grejo, se pa telo seveda pripravlja na dan D).

Ko pridem domov si naredim temo, želim malo zaspati. Vmes sem sicer zatisnila oči ampak, ko sem pogledala na uro je minilo včasih 3min, včasih 5min včasih 8 min med enim in drugim popadkom ampak občutek sem imela vseeno, da sem se odpočila vsaj malo. Prav zaspat pa nisem mogla, ker so popadki bili naenkrat vedno bolj intenzivni, napram prej zdaj naenkrat že boleči. Ocena bolečine bi rekla 5. Občutki niso bili prijetni, sploh ko sem pomislila, da zna to trajati sedaj tudi še kakšen dan ali dva kot je trajalo prvič. Pomislila sem naj se maraton začne.

Vseeno se odločim, da mami pošljem sporočilo, da naj vseeno pride takoj po službi do nas in gre po Danajo v vrtec, da se bosta popoldan igrali, ker imam občutek , da bom verjetno danes ali jutri rodila glede na bolečino, ki jo začenjam čutiti.

Sedaj naprej se je odvijala igra s časom . V roku ene ure so se zadeve spremenile za 300%. Takšen scenarij še v pravem filmu težko pričakuješ. Prej sem vmes Tomažu še pisala, da bolečina je, da je močna, ampak da gre, da grem počivat.

Nato pa sem ob 14:26 klicala Tomaža da naj pride, da grema v porodnišnico, da je bolečina res močna, nevzdržna in da se mi je odluščil čep. Vmes grem pod tuš, sila v telesu je bila nenormalna, bolečina na enkrat bolano močna (Ocena bolečine 8-9).

Par minut za tem mi je odtekla voda, plodovnica približno deci, dva, (bila je rjavo zelena) nato je tekla po kapljicah. Občutek je bil, da sem bila v drugem svetu, hkrati pa ponosna nase, na svoje telo kaj zmorevs in skupaj predihavama.

Notranji občutek mi je govoril, da je porod že čisto tukaj, kajti bolečine sem imela v križu, vse mi je dol pritiskalo, občutek da gorim, kakam, nisem imela pravega nadzora. Vedela, sem kaj pomeni ta bolečina iz prvega poroda ( ocena bolečine čista 10ka) Tomaž bo zdaj res že skoraj doma, ampak razmišljam, da glede na to, kako hitro se vse odvija, da nevem če me bo sploh uspel pravočasno pripeljat do porodnišnice, v nasprotnem primeru bi se porod lahko odvil v avtu. Razmišljam dalje, moja mama je tudi na poti do nas. Njo in Tomaža bo kap da sama rodim z njima in da imamo 112 na liniji. Plus takšne me Danaja ne more videt. Zato se odločim, da ob 14:51 uri pokličem 112 opišem situacijo sicer so mi bila vsa njihova vprašanja odveč sej sem komaj predihavala popadke ampak gospa je bila res prijazna mi pomagala dihat in mi držala fokus. Bolečina je bila neznosna ocena 10, dejansko sem umirala, tako sem se počutila.

Ob 14:58 mi Tomaž napise sporočilo, da je parkiral da prileti, Medtem vstopi v stanovanje mama, minutko za njo Tomaž. ( Vse se je časovno vrhunsko izteklo, ker imata ključe reševalci sploh vstopiti nebi mogli)…ne želim sploh pomislite na ta scenarij, ker se sama premikati nisem mogla.

Ob 15:02 so pri nas reševalci predihavam, pravim da je bolečina neznosna, adrenalin mi dela na polno v zavedanju da se je v tako kratkem času v približno eni uri vse tako obrnilo na “glavo” da dejansko rojevam doma v spalnici ob svoji postelji. Res nora izkušnja. Zdravnica pravi da gremo v porodnišnico, da bom tam rodila in jaz pravim, da dvomim da je že vse tak nizko doli da pritiska, bolečina nevzdržna, občutek da že čutim glavico čisto spodaj. Reševalci so bili zelo strokovni, pripravljeni na akcijo. Bolečina je bila takšna, da sem se komaj vlegla na posteljo, noge narazen popadek in že se vidi glavica.

Akcija je stekla 123, rjuha, brisače, strokovna pomoč, adrenalin na vrhuncu in ob 15:12 uri se je filmsko rodil Lukas, ki je takoj zajokal. Približno 10 minut kasneje se je porodila še posteljica.

Od treh reševalcev sta dva imela prvič porod doma. Rojstvo je bilo res filmsko, zame čustveno, nepredstavljivo, hitro.

Moja Mama in Tomaz sta bila v šoku, vsi smo bili polni adrenalina ali je to sploh mogoče, da se je vse izteklo v tako kratkem času. Ob glavnem finishu zadnjih 10 min pri iztisu so bili prisotni vsi, ki jim je bilo to namenjeno ( ati Tomaž, moja mama in reševalna ekipa, ostali del prej pa sma sama z Lukasom zmogla.

Sedaj ko to pišem sem v porodnišnici in se nisem prav dojela da je moja nova ljubezen že ob meni.

Ko je popkovina nehala utripati, jo je ati tudi prerezal kar smo tudi fotografirali, spomin na porod doma pa ja le mora biti.

Reševalna ekipa naju je potem z Lukasom odpeljala v porodnišnico na pregled z rešilcem, ati je prišel od zadaj za nama. Ko me je videl, je rekel da sem neverjetna, da sem mašina, da je bilo filmsko, adrenalinsko, v glavnem noro in da sem najboljša mama na svetu. Še dobro da ni vsega zamudil, da lahko reče da je bil prisoten .

Res sem iz srca hvaležna, za takšno porodno izkušnjo, ki je res edinstvena in prava igra s časom. Hvaležna za vso strokovno pomoč in pomoč mojih dveh, bila sta prava pomočnika…potrebujemo vložke, vrečko za posteljico, brisače,…itd odlično sta se odrezala glede na to, da nista imela ravno izbire

Hvaležna iz srca, da je potekalo vse po najboljšem scenariju in da ni prišlo do kakšnih zapletov.

Verjamem, da bo naš porod ostal v spominu vsem prisotnim hvala.

Dobila sem še eno potrditev kaj zmore žensko telo, kaj zmore narava. Ponosna sem nase, na mojega fantka, ki je pri vsem vrhunsko sodeloval in nam polepšal življenje!

Če bi mi kdo rekel, da se lahko zadeva tako hitro izteče, da bom kdaj rodila doma, nebi nikoli verjela, sedaj verjamem, saj sem vidla na lastnih očeh kako se lahko vse obrne v roku ene ure. Vem, da vsak porod poteka na svoj nacin, da je drugi hitrejši ampak take hitrosti si nisem znala predstavljati niti v sanjah.

Sem presrečna, ponovno zaljubljena in verjamem, da nas kot družinico čakajo nepozabni trenutki. Biti mama še enemu otroku je nepredstavljivo.

Ljubezen se množi.

Z ljubeznijo mama Tamara.

—

Nadja Irgolič, jan.24, MB, Tam kjer se vse začne se očitno tudi konca

Tam kjer se vse začne se očitno tudi konca (spolni odnos hihi) namreč iskreno povem, da je se do roka poroda bilo dva tedna, pa vendar sem storila več stvari, da bi se porod spontano začne v naslednjih tednih. Ena izmed teh je tudi spolni odnos. V soboto zjutraj po kratkem “ljubljenju” s partnerjem hitro opaziva, da krvavim in vse skupaj seveda prekineva. Oba rahlo prestrašena, saj je slo za svežo kri, se odločila in vzameva vse stvari ter se napotiva v UKC s prepričanjem, da se samo “pokazem”, da ni kaj narobe.. pri samem pregledu v sprejemni ambulanti babica z veseljem pove, da sem ze 1-2cm odprta in je vse lepo in mehko – pripravljeno za porod. Kljub temu, da se pripravljas skozi celotno nosečnost na ta trenutek te v tisti sekundi preseneti in šokira. Tako je tudi mene, saj nisem pričakovala, da se bo začelo na tak nacin…Naenkrat sva ob 10. zjutraj bila že v porodni sobi z zacetnimi popadki, ki so se lepo kazali na ctgju, rahlo pa tudi že čutili. Ker bi naj slo tudi za odtekanje plodovnice (amniocheck pozitiven) in nismo vedeli od kdaj, se je zdravnica odločila, za prejetje antibiotika in da zadevo počasi in malenkost pospešimo z rahlimi umetnimi popadki in postrganjem ovojev v celoti (tukaj sem bila odprta cca 3-4cm). Nato sem prejela možnost epiduralne pa se nisem znala ali želela odločiti, babica mi je predlagala da počaka se malenkost, nato me bo znova pregledala in videla napredek. Popadki so v naslednji uri res postali veliko močnejši, lepo in hitro sem se odpirala, vmes prejela tudi infuzijo Dolantina za sprostitev in mehčanje materničnega vratu, po kateri mi je bilo malenkost slabo. V zelo kratkem času sem bila odprta že 9cm, za kar je epiduralna tako odpadla, hvalabogu..

V spominu imam, da so se popadki naenkrat spreobrnili v tiscavnike, kateri priznam so mi bili hujsi od bolecine popadkov, predvsem zaradi nenadzorovanega občutka in res močnega pritiska.

In vesela sem, da se je tako izteklo, saj sem želela izkusiti kolikor se le da naraven potek poroda, globoko v sebi sem vedela, da zmorem in da bi želela opraviti brez epiduralne, če bo le šlo… za kar sem izredno hvaležna tudi babici, ki mi je znala v pravem trenutku svetovati, je prepoznala mojo stisko ter videla, da zmorem in da glede odločitve nisem sigurna ter me je vzbodbujala v pravi smeri. Vmes sva tudi menjavali položaje, bili na pručki, vseh štirih, leze, na boku itd… In tudi na koncu mi je povedala, da sva se odločili prav, verjetno vse skupaj ne bi napredovalo tako hitro.

No in po kratkem potiskanju sem ob 14.01 svojega fantka že držala v naročju. Vse skupaj sedaj, ko gledam nazaj mi deluje kot, da je minilo v roku ene ure, določenih stvari se kar tezko spomnim kako so potekale, kot da odtavas v nek svoj prostor, ki ga dojemas cisto drugace kot vsi okoli tebe, telo pa tisto “slabo” kar hitro samo pozabi in tudi, če se želim spomniti vsakega koraka posebej, več ne gre..enostavno je vse bilo tako hitro, a hkrati prelepo. Nekaj malega sem bila sivana, saj sem kar močno krvavela, vendar je presredek ostal cel. Sledile so ure cartanja in spoznavanja, kar naenkrat sva bila že na oddelku in sedaj ze the doma. Dojenje vzpostavljava, moj fantek ima lep sesalni refleks ze od zacetka in pridno ziza..samo naval mleka se ni v celoti prišel pa tudi to bova porihtala z vztrajnostjo in sodelovanjem.

Neverjetno…

Tebi draga naša Izidora pa iz srca hvala za vsako besedo, vzpodbudo, motivacijo in moč, ki nam jo vlivaš ter opominjaš, da jo imamo v sebi – res je, pa se kaksno! Svojo nosečnost, porod imam v samih lepih spominih in velik del te zasluge gre tudi tebi!

Babico Darinko sem sicer poznala, ker smo druzinski prijatelji in je vodila moj porod odlično, pa vendar je večkrat rekla, da se vidi kako zelo sem bila pripravljena na porod ter kako zelo sem potrpežljiva, kljub temu, da me je vse tako presenetilo, ker se je dogajalo tako hitro – vem, da brez tebe ne bi bilo tako.

Z lepimi pozdravi, morda sem bila predolga pa vendar bi lahko napisala še veliko vec…

Sem sigurna, da se kmalu znova srečamo.. en velik objem.

Pia Fekonja, Feldbach, jan 24, Med predihovanjem sem občutila tudi slabost in bruhala

Po tem, ko se mi je življenje korenito spremenilo in sem se znašla v vrtincu nekih novih občutij in vzpostavljanja ritma, sem si danes le utrgala nekaj trenutkov, da ti tudi sama napišem svojo porodbo zgodbo. Čeravno je bil moj PDP 9.2., sem že na zadnji vadbi v januarju slutila, da se bo moj fantek napovedal prej, kot pričakovano. Ženski šesti čut, bi lahko rekli. V torek, 30.1. sem bila na tretji akupunkturi pri dr. Gostenčnikovi, kamor me je spremljal moj mož, saj smo zaradi želje po porodu v Feldbachu skupaj osvežili potek dogodkov, ko napoči dan D – kdaj oditi od doma, kako postopati v različnih scenarijih in prednosti epiduralne anestezije. Zdelo se mi je, da terapija traja v nedogled (iglice sem imela v telesu kar uro in pol, kar je bilo občutno dlje kot poprej), a ker sem želela ostati odprta za vse možnosti lajšanja porodne bolečine in nosečniških tegob, sem vztrajala navkljub ne ravno najbolj prijetnemu občutku. Popoldne je bilo sproščeno, minilo je ob prebiranju porodnih zgodb drugih deklet, ki so obiskovale tvoje vadbe. Zvečer sva z možem pogledala film, nakar je on šel v posteljo, sama pa sem še malce prebirala članke na spletu. Okoli pol dvanajstih me je presenetil neprijeten občutek v trebuhu; bilo je, kakor da me črviči v črevesju in ko sem začutila, da moram na veliko potrebo, sem ugotovila, da imam drisko. Super, sem pomislila, še tega mi je manjkalo. Ko se je en obisk stranišča pomnožil v deset le-teh, sem bila prepričana, da sem pojedla nekaj pokvarjenega in niti na pamet mi ni padlo, da se moje črevesje čisti pred samim porodom. Ko sem po eskapadi na stranišču čez slabo uro končno legla v posteljo, so me presenetili krči, ki so postajali vedno intenzivnejši. Še vedno v precepu sem pričela z merjenjem dolžine le-teh, ki pa so se kaj hitro izkazali za popadke. Ker smo na vadbi velikokrat govorile o tem, da lahko predvsem pri prvorodkah prva faza poroda traja precej dolgo in sem se na vse pretege želela izogniti prezgodnjemu prihodu v porodnišnico sem zbudila moža, ki mi je pripravil kopel. Če gre zares, sem pomislila, bodo popadki po kopeli vedno intenzivnejši. Ker se je bolečina nezadržno stopnjevala, popadki pa so si sledili na 4-5 minut in trajali okoli dveh minut, sva se z možem odpravila v porodnišnico. Vožnja je bila precej naporna, saj sem imela težave s sedenjem v avtu in nekako čutila, da je bolečina znosnejša v kolikor sem na vseh štirih. Ko sva po uri vožnje le prispela v porodnišnico, kjer naju je sprejela izredno prijazna in ljubeča babica, sem si oddahnila, kajti vedela sem, da sem varna in v dobrih rokah. Po pregledu je babica ugotovila, da sem odprta že štiri centimetre, maternični vrat pa je popolnoma zmehčan. Ker sem si v svojem porodnem načrtu med drugim zaželela tudi kopeli in morebitnega poroda v kadi, mi jo je babica pripravila, sama pa sem med tem predihovala vedno intenzivnejše popadke. Kaj hitro sem ugotovila, da poroda v kadi v mojem primeru ne bo, saj mi topla voda in sedenje niti najmanj nista prijala. Nekako se je čutilo prav, da sem med popadki aktivna, da krožim z medenico in sem vseskozi v gibanju. Kmalu po prihodu iz kopeli mi je odtekla tudi voda. Med stopnjevanjem popadkov sem se trudila preusmeriti pozornost in vizualizirati sebe na surf deski kako čakam na val. Valovi so si sledili vedno pogosteje, potreba po “paddlanju”, da val ujamem pa je bila vedno zahtevnejša. Med predihovanjem sem občutila tudi slabost in bruhala, a sem se vseeno trudila sodelovati s telesom, čeravno so bile bolečine vedno večje, jaz pa utrujena, ker pred tem nisem spala niti minute. Ob pol sedmih zjutraj sta se babici menjali in prevzela naju je Astrid, ki je bila prav tako kot njena predhodnica čudovita in izredno ljubeča. Od prihoda v porodnišnico sta minili dve uri, jaz pa sem bila odprta že šest in pol centimetrov. Po posvetu z babico sem se odločila za epiduralno, saj me je postalo strah, da zaradi utrujenosti ne bom imela moči za iztis. Pomembno mi je bilo le, da ostanem mobilna in da lahko nadaljujem z aktivnim gibanjem do samega cilja, hkrati pa upala, da epiduralna ne upočasni naravnih popadkov. Ko sem bila odprta že kakih osem centimetrov (vseeno so mi dodali nekaj umetnih popadkov), sem nekako uspela zaspati. Ja, sredi popadkov 🙂 Mož, ki me je ves čas masiral in vzpodbujal je rekel, da sta med tem, ko sem spala v sobo prišla dva zdravnika in se čudila, kako je to mogoče, da česa takega še nista videla. Kombinacija neprespanosti in popadkov je bila zame “usodna”. Ko sem se po slabi uri zbudila, mi je babica povedala, da zelo hitro napredujemo in da smo tik pred ciljno črto. To mi je dalo motivacije za veliki finale in po kombinaciji razkorakov in počepov sem malo čez enajsto rodila svojega težko pričakovanega sinka, ki je s polnimi pljuči glasno naznanil svoj prihod na svet. Ko so mi ga položili na prsi, se je zame ustavil čas, moje in moževo življenje pa je dobilo povsem nove dimenzije. Postali smo družina.

Ob tej priložnosti bi se ti rada ponovno iskreno zahvalila za vse predano znanje, ljubečo in toplo energijo s katero si mi skozi zadnjih nekaj mesecev dala vedeti, da se zmorem lotiti te preizkušnje in za vse besede vzpodbude, ki sem jih bila deležna. Ravno zaradi obiska vadb sem bila tako opolnomočena in fokusirana v trenutkih, ko je bilo to najpomembneje. Zelo se veselim gibalno razvojnih uric za dojenčke, naš mali Jon pa tudi komaj čaka, da spozna prijetno gospo, ko jo je poslušal med vadbo:)

Brez tebe in vseh koristnih nasvetov ter vzpodbudnih besed, ki smo jih nosečnice med vadbo deležne vsekakor ne bi šlo tako gladko – znati prisluhniti si in se v ključnih trenutkih prepustiti tempu, ki ga narekuje telo je bistvenega pomena. Tudi vizualizacija mi je ogromno pripomogla, naučila pa sem se je ravno pri tebi. Dan, ko sem prestopila prag Sončne vile je bil zlata vreden in sila pomemben v moji nosečniški/porodni izkušnji.

Seveda lahko porodno zgodbo prebereš dekletom in jo objaviš na spletni strani – veselilo me bo, če bo moja izkušnja še komu pomagala.

V mojem imenu lepo pozdravi bodoče mamice, manjkajo mi sredine vadbe z njimi in s teboj, hkrati pa vem, da se kmalu spet srečamo na eni izmed uric z našimi malčki:)

Janja Štampfer in Laura, spremljala izidora, Ptuj, jan.2024, naredil še odtis placente na platno

• 21.01.2024 sem imela sluzast izcedek, ki sem ga slikala in sliko brez zadržkom poslala Izidori. Pojasnila mi je, da se lušči čep. Juhu, najina Laura bo kmalu tu!
• 22.01.2024 me je Ob 02:20 prebudil topel curek, hlačke so bile popolnoma premočene, nekaj kapljic je steklo po stegnih. Prižgem luč, tekočina ni bila bistra, bila je rahlo krvava s sledmi krvave sluzi. Ko sem se vstala, je sledil drugi curek z več krvi. Kljub temu, da mi je babica na včerajšnjem ctg-ju rekla, da če imam samo krvavi izcedek, in ne teče kri, da imam več časa, sem se v petih sekundah stuširala, preoblekla in Ob 02:40 sva s partnerjem že sedela v avtu na poti na Ptuj. Torbice so že bile v kuferamu.
• Po poti sem obvestila Izidoro. Morda bi bilo bolje, da bi ji poslala sliko, jo poklicala in vprašala, če se naj že odpravima (o tem sem razmišljala kasneje). V tistem trenutku me je kri, priznam, zaskrbela, in počutila sem se bolj varno v porodnišnici. Predvsem pa nisem želela, da se mi vlije kri in morem v Maribor, saj sem na Ptuju že vse kar dobro poznala.
• Sprejela me je sobotna babica in mi kar malo očitala, da sem tako hitro prišla, saj mi je v soboto lepo vse razložila. Ko je izvedela, da imam dvojno spremstvo (Izidoro in partnerja), tudi temu ni bila najbolj naklonjena. A sem jo sprejela odprtih rok, našla skupen jezik in na koncu sva imeli topel odnos. Odprta sem bila 2 cm. Pojasnila mi je, da bodo opravili test, če mi je res odtekla plodovnica, ko pride smena. Večino časa sem bila priklopljena na CTG.
• Prišla je smena – babica, katera je v času moje hospitalizacije spravila mojo sobivanko v jok. Starejša, a po občutku zelo izkušena – le malo godrnjajoča. A se nisem dala. Sodelovala sem z njo, tudi z njo sem dosegla topel odnos, celo zajtrk mi je kasneje prinesla – s pripombo, da mi po pravilih nebi smela prinesti hrane, zaradi možnosti CR, a da tudi ona zjutraj ne more funkcionirat s praznim želodcom. Naredila mi je test za plodovnico – s komentarjem, da je pol pozitiven in pol negativen.
• Ko me je pregledala zdravnica, katere sem se zelo razveselila, saj sem jo spoznala že v času hospitalizacije, je z enim očesom pregledala test, in rekla, da je seveda pozitiven, brez dvoma, a je opravila še ultrazvok, ki je razpok ovojev potrdil.
• Predlagala je predor ovojev, s čemer sem se po njenem pojasnilu, da je sicer lahko otrok v nevarnosti zaradi okužbe, takoj strinjala. Okoli 10:00 je predrla ovoje. Po postopku sem ležala eno uro na boku, na CTGju. Postopek mi je želela pojasniti, pa sem jo prosla, da kar opravi, da bom imela zaprte oči : ) Nisem želela videt, s čem in kako je predrla ovoje. Plodovnica je odtekla, posteljnino so menjali tako hitro, da sploh nisem opazila. že pred tem pa so mi namestili metuljčka v žilo. Tako babici kot zdravnici sem povedala, da želim porod v vodi. Tukaj je bila moja napaka morda, da nisem obenem povedala, da želim tudi nadstandarno sobo.
• Ob 12:30 sem bila odprta 3 cm in zmehčana. Od babice sem dobila svečko, da se vse še bolj zmehča – pojasnila je, da je to smiselno, ko se predrejo ovoji. Skoraj ves čas sem bila na CTGju. Seveda sem o vsakem koraku obveščala Izidoro.
• Ob 13:45 sem začutila tu in tam kak krč – podoben menstrualnim. Eno uro kasneje sem imela prve, a neredne popadke. Prosila sem, da mi odstranijo CTG, ker popadke nisem dobro prenašala v eni legi oz. na postelji tako dolgo. Prav tako sem prosila, da me pregledajo odprta sem bila 4 cm, kar je bil znak za “skok” v vodo.
• Ob 15:15 so bili popadki daljši, a še neredni. Predstojnica oddelka, ki sem jo prav tako že poznala, je prišla mimo, in rekla, da lahko obvestim Izidoro in partnerja in se mi spodbudno nasmehnila, da me že “malo boli”, in da je to vredu. Bila sem na tleh, s prsmi in glavo na postelji, tako mi je zelo odgovarjalo ohranjat miren dih in mirno kri pri popadkih.
• Ob 15:30 sem se selila v porodno sobo s kopalno kadjo. Okoli 15:45 so mi namestili vrečico z umetnimi popadki, s katerimi sem se strinjala, saj bi naj pospešili porod – jaz pa po naravi nisem preveč potrpežljiva ; ) Prišla je the best babica, ki sem jo spoznala na dnevu odprtih vrat.
• Malo pred 16:00 je prispela Izidora, katere sem se zelo razveselila – malo po 16:00 pa še partner, kar mi je tudi prineslo veliko olajšanje. Popadke smo predihovali v bani, imeli smo glasbo, difuzer, bano smo napolnili do roba, nato spustili malo vode ven, spet napolnili… Po pravici povedano, sem bila v nekem transu ali pa v svojem zelenem obzidju. Ne spomnim se več detajlov.
• Spomnim se, da so se popadki stopnjevali, da sem imela zaprte oti, da sta me Izidora in partner hladila z mrzlimi obhladki in redno dajala za pit navadno vodo, vodo z limono, kokosovo vodo… Pozabila sem celo, da sem si izotonitni napitek pripravila na notno omarico – nismo ga našli, nisem ga spila. Spomnim se tudi, da sem oblekla zgornji del kopalk, ker me je sicer nerviral obtutek, 1<0 se prsi stikajo s trebuhom v nekaterih položajih. Spomnim se, da sem proti koncu že zelooooo motno stiskala Izidorino roko. Izidorin palec. Da sva bili telo na telo. In da me je partner podpiral s svojo prisotnostjo in mirnostjo v ozadju, prinašal obkladke, vodo… Iz svoje porodne playliste se pomnim pesmi “move in the right direction”, katero sem predala svoji Lauri naprej, da malo “pomova” v smeri proti nam ; )
• KO so bili popadki motnejši, se v kadi nikakor nisem mogla udobno namestit. Drselo mi je, kljub brisaëi, pa še CT G nam je res veliko nagajal. Zaëutila sem, da morem it kakat, z Izidoro sva šli na wc. Ce sem tam res kakala ali lulala – pojma nimam. Mislim, da sem se polulala kar v kad. Nato sem se odloëila, da ne grem nazaj v bano. Poskusili smo s položaji depe, a me je kar naprej odnašalo na prste, kot baletko. Pa pozabila sem vse dihalne tehnike. Ne vem, kje sem bila, še dobro, da mi je Izidora demonstrirala in bila zame tu v vsaki sekundi. Zaëela sem moledovati za Ultivo, teprav se mi je nekaj svitalo, da je za to že zdavnaj prepozno. KO razmišljam za nazaj – se sploh ne spomnim boleëine, boleëina ni bila tista pika na i – tista pika na i je bilo TRAJANJEEEEEE boleëine.
• Spomnim se še, da sem Izidori rekla, da se je zdravnica, pri kateri sem bila 7 x na akupunkturi, dejansko zmotila, da moj prag boleëine ni tak visok : )
• Megleno se spomnim, da so mi na tleh nekaj naredili – glavica ni mogla ven, ker jo je nekaj oviralo.. Morem povprašat Izidoro, saj se spomnim le, da je bil problem hitro rešen.
• Predlagali so položaj na boku v postelji. Joj, to pa se je bilo mutno namestiti, ker je bil pritisk tako velik. A sem enkrat bila na postelji, je bilo res udobno. Ne kot v hotelu ali doma – a zelo udobno v teh okolišëinah.
• Ne vem, te je že kdo v tako kratkem tasu tolikokrat zaklical “Izidora” – zdi se mi, da sem pri vsakem popadku 10x izrekla “joj Izidora”.
• Sanja se mi ne, kako dolgo sem bila na boku, vem da sem po nekaj neuspelih poskusih kontno zatela prav potiskati in dihati z brado navzdol. KO je bila glavica na vidiku, so me vprašali, te se je dotaknem. Joj, res nisem mogla, ker sem si mislila: Bože, kje je Se celi dojentek, te so to samo Iaski. Na sreto je bil moj partner tako pogumen in je vse opazoval iz svoje mirne, zbrane dušice. A kljub temu si lahko predstavljam, da mu je kdaj pa kdaj poskotil pulz, se je bližal konec.
• Tej super babici se je pridružila Se ena super babica (v modri opravi, ne v roza), ki je dajala jasna in glasna navodila, tesar sem bila res vesela. Partner mi je povedal, da je otrokovo ramo bliskovito obrnila, in skupaj z njo je sprejel našo Lauro na tej drugi strani.
• Ob 19:13 je prikukala naša Laura Aiyana na svet!!
• Ko so mi jo položili na prsi – nisem mogla verjeti, da je to zlato bitjece bilo namenjeno meni, nama… Malo je zajokala, zapela sva ji pesem Eternal Flame, katero sva ji pela že v tasu nose¿nosti (ideja je prišla na Izidorini uri yoge za nose¿nice).
• Partner je z babico naredil še odtis placente na platno, popazil na Lauro, Izidora se je počasi poslovila, Lauro so stehtali, pregledali, zdravnica je pri meni v roku 10-15 minut opravili mini šiv (bi naj bil bolj kozmetiëni), partner pa je ta čas pazil na Lauro, ki mu je takoj stisnila kazalec desne roke in ga ni izpustila.
• Cetudi sem želela, da se posteljica porodi po naravni poti, sem bila vesela spodbub babic, da sta pomagali tudi pri tem – želela sem, da je konec in da se cartamo.
• Babica mi je Lauro pomagala pristaviti na levo dojko, Laura jo je takoj zagrabila, juhu.
• Sledilo je cartanje, občudovanje te zlate dušice… 3 ure smo preživeli skupaj v porodni sobi.
• Ker so bile vse sobe polne, je sledilo veliko razoëaranje, da partner ne bo 3 dni z nama in da mu je omogo¿ena le ena ura obiska na dan. Groza! Naslednji 3 dni so bili prava noëna mora zaradi cimre, s katero nikakor nisva bili na isti valovni dolžini – v podrobnosti se ne bom spušëala, sem že vse pozabila, saj smo se tretji dan lahko odpravili domov. Dojili sva se od prve noéi naprej, zadnjo noé je prišel bolet naval mleka.

• Da povzamem – brez Izidore ne bi želela roditi nikoli več, nikomur, res nikomur ne morem z besedami opisati njene prisotnosti in podpore. Varnost, prisotnost, znanje, izkušnje, angelska energija in vse, kar Izidora prinese s seboj, ko vstopi v porodno sobo – neprimerljivo, edinstveno. Sončna vila ni ta rumena stavba, katero vsi predobro poznamo. Sončna vila je Izidora sama. če bi želela kaj spremeniti, bi pustila vse točno tako, kot je potekalo. Sam porod je bil zelo lepa izkušnja.
• V bodoče bi edino želela roditi v ustanovi, ki ima zagotovljeno sobivanje s partnerjem. Ne le zaradi pomoči in podpore, temveč tudi zaradi vezi med atijem in novorojenko. Samo osebje tako v porodnih sobah kot na oddelku pa je kljub pomanjkanju zaposlenih izjemno prijazno in pomagajo na vsakem koraku. Neverjetni so.
• Izidora, hvala iz srca! Se že veselimo masaže dojenčka in drugih druženj v Sončni vili.
S hvaležnostjo,
Laura, Klaus Michael & Janja

Eva Černčič Osojnik in Brina, MB, jan.24, Vaja potiskanja na pripravah za porod je res pomagala

Moja porodna zgodba se začenja v petek zvečer. Pred spanjem sem kot zadnjih nekaj dni poslušala meditacijo za pričetek poroda, saj mi je pomagala zaspati. Večino dni sem zaspala še pred koncem, tokrat pa sem začela čutiti krče in zbadanje v križu, ki pa jim nisem posvečala prevelike pozornosti, saj sem občasne “lažne popadke” čutila že ves teden. Čez približno 10 minut, ko so se krči ponovili veliko bolj intenzivno sem se vseeno odločila preveriti koliko časa mine med njimi. Med čakanjem na naslednje se je punčka naenkrat začela zelo divje premikati, čemu je sledil nenaden izliv vode, poplava, ki sem jo naredila na poti do stranišča, je bila kar filmska. Na srečo je bila tekočina prozorna, brez specifičnega vonja, zato sem poklicala moža in se za naslednjih 30 minut, opremljena z veliko brisačami, ulegla na levi bok. Čeprav sem bila že zadnji teden v pričakovanju pričetka poroda, se kar nisem mogla umiriti, adrenalin zgleda naredi svoje. Šele dolg topel tuš me je ponovno sprostil. Nato sem se še za pol ure vlegla, medtem ko je mož v torbo za porodnišnico zložil manjkajoče stvari. Oba sva nekaj pojedla in se ob 2h zjutraj odpravila v mariborsko porodnišnico.

Ob sprejemu so ugotovili, da sem odprta komaj 1 centimeter, kar sem tudi pričakovala, saj moji popadki niso bili ne redni ne intenzivni. Z možem sva se poslovila, jaz pa sem bila sprejeta v porodno sobo. Odločili smo se, da najprej počakamo kako se bo porod samodejno razvijal, glede na to da sem že imela popadke, glavica pa je bila lepo spuščena. Odločila sem se, da bom poskusila še malo zaspati, dokler se popadki ne ojačajo.

Do 6h zjutraj sem tako po večini dremala, potem pa so se popadki pričeli stopnjevati, zato sem jih pričela predihovati stoje ter na žogi. Na srečo sem lahko dobila prenosni CTG, zato z gibanjem ni bilo težav. Med popadki sem poskušala kaj pojesti vendar je to spožilo bruhanje. Po tuširanju sva ob 8h z babico še enkrat preverile kako napredujemo in ker takrat še vedno nisem bila odprta več kot 2-3 centimetre sva se odločili za umetne popadke. Ti so takoj naredili svoje, tako po intenziteti kot po napredku, saj sem bila do 9h odprta že 4 centimetre.

Ko je ob 10.30 prišel mož so bili popadki že zelo intenzivni na 2-3 minute, jaz pa sem začela dvomiti o svoji odločitvi, da ne potrebujem protibolečinskih sredstev, nadaljnjih 8 ali več ur poroda s takšnimi bolečinami si namreč nisem predstavljala. Z babico smo zato še enkrat preverili stanje in na presenečenje vseh ugotovili, da sem odprta že 8 centimetrov! Posledično sem se odločila da bom zmogla brez. Popadki so bili na tej točki tako boleči, da sem jih predihovala na boku, prav tako so se spremenili, saj sem med vsakim popadkom dobila neustavljivo potrebo po potiskanju. Za tiščavnike se mi zdelo še malce zgodaj, vendar je babica že po 30 minutah vseeno preverila kaj se dogaja in res sem bila popolnoma odprta. Ona se je šla pripraviti na potiskanje, ob 1130 pa smo pričeli.

Vaja potiskanja na pripravah za porod je res pomagala, in po dveh popadkih se je že porodila glavica. Občutek, ko sem se je lahko dotaknila je bil res neverjeten. Punca je presenetila vse s tem kako hitro se je spuščala in ob 12.04 je že zajokala na meni. Prav tako je vse presenetila s svojo težo 3740 g, saj je bila na pregledih ocenjena na manj kot 3 kilograme. Zaradi zelo hitrega spuščanja se nekaj šivom nisem izognila, na srečo pa ni bilo treba rezati presredka.

Porod je tako meni kot tudi možu ostal v izjemno lepem spominu, še bolj pa prvih nekaj uric po njem. Od prereza popkovnice do prvega podoja najine Brine. Najbolje pa je bilo, da smo bili gotovi v času kosila, kar je pomenilo, da sem ga dobila tudi jaz. In čeprav bolnišnična hrana ne slovi kot najboljša je bilo to daleč najboljše kosilo, ki sem ga jedla v zadnjem času.

K lepim spominom so vsekakor pripomogle babice na oddelku, ki so bile čudovite, ogromno pa je prispevala tudi vadba ter priprava na porod, zaradi katere sem vedno vedela na kaj se osredotočiti in se nikoli nisem počutila, da česa ne zmorem. V času pisanja zgodbe sva z Brino že na oddelku, kjer uspešno nadaljujeva najino zgodbo z dojenjem, če bo vse po sreči pa se danes vračava domov.

"Nija in Miša" jan.24, Ptuj, Če bi še enkrat rodila, bi rekla, naj me kar prerežejo, bo manj škode

Moj PDP je bil v nedeljo, 21. 1. 24, a se ni še prav nič dogajalo. Z možem sva rekla, da greva še zadnjič pred dojenčkom v miru v gostilno jest in tako je bilo. Zvečer sva šla spat in ob treh zjutraj so me prebudili menstrualni krči, ki niso bili preveč boleči. Možu sem rekla, da mislim, da se je nekaj začelo dogajati in da še bom malo poskusila spati. Potem sem z občasnimi krči dremala do petih, a so se začeli pojavljati pogosteje, bili so intenzivnejši, a še vedno znosni. Na tej točki sem se spomnila, ko je Izidora pripovedovala, da si ženske mislijo »če bo tako bolelo, sem na konju«. No, tudi mene je to prešinilo in seveda ni bilo tako. Čeprav popadki niso bili redni in ne zelo močni, sva se odpravila iz Maribora na Ptuj v porodnišnico. Ob 8.15 sem imela tako ali tako naročen CTG, a sem rekla, da greva prej, ker nisem želela imeti močnih popadkov avtu, ampak sem želela čim prej imeti na razpolago posteljo in biti na varnem. Odločitev je bila zame pravilna. Ko sva prišla v porodnišnico, sem v čakalnici čakala dobro uro, da so me sprejeli in predihavala popadke, ki so bili na 10 do 12 minut. Potem smo opravili CTG, pogledala me je zdravnica in poslali so me na oddelek ter mi naročili, da naj se javim, ko bodo popadki na 3 do 5 minut. Ko sem prišla na oddelek, so popadki v roku desetih minut prišli na to frekvenco, in ko sem jih 45 minut tako predihavala, sem osebju javila, da imam že zelo močne in redne popadke. Predihavala sem ji z globokim, nizkim »aaaaaaaaaaaaa«, kot smo se učili, kar je na Ptuju bilo dvakrat sprejeto kot »dretje«. Prvič na oddelku in drugič v porodni sobi: »To ni nobeno predihavanje, to je dretje,« so bili komentarji, ki so me precej presenetili. Meni osebno je ta tehnika dejansko lajšala bolečino. Spodbujali so me, da diham na kratko »huhuhu«, kar sem jaz mislila, da pride šele proti koncu. Potem so me spet pregledali, a kljub popadkom nisem bila še odprta, zato me je babica odprla »na silo« za 3 centimetre. Boleče, a hvaležna sem, da je to storila. Ker so bile vse porodne sobe zasedene, sem morala čakati na klopi pred porodno sobo 20 minut, da so eno očistili in me lahko namestili. Takrat sem imela že zelo močne popadke in to čakanje na sobo je bilo res mučno. Potem sem sobo le dobila in od takrat naprej so bili popadki reees močni. Poklicala sem moža, da lahko pride. Po telefonu sem mu povedala, da bo najina hči edinka. Popadki so bili zame tako intenzivni, da nisem preizkusila niti ene tehnike, ki sem jo spoznala na vadbi in v šoli. Samo ležala sem in predihavala, med popadki pa počivala in se bodrila z mislijo, da sem že bližje koncu in da moram samo enkrat skozi to. Prosila sem za ultivo, ki so mi jo tudi namestili. Delovanje ultive sem si predstavljala drugače, med popadkom sploh nisem imela občutka, da mi pomaga, med dvema popadkoma pa sem bila zadeta in zaspana, kar mi je omogočilo, da sem se dobro spočila in pripravila na naslednjega. Ultiva je boljše kot nič, ni pa rešitev za bolečino. To je seveda samo moja izkušnja, vsaka jo doživi drugače. Naenkrat je babica rekla, da sem odprta 9 cm, kar me je zelo osrečilo, saj sem vedela, da to pomeni, da najbolj intenziven del šele prihaja, a da sem skoraj pri koncu. Babica je skušala obdržati presredek, a je potem rekla, da je tkivo preveč čvrsto in da je punčki padel puls, zato me je prerezala. Žal mi je, da me ni prerezala že prej, ker sem se zaradi tega vztrajanja pri celem presredku še raztrgala. Ob okrevanju pa sem ugotovila, da bolečine prerezanega presredka niso nič v primerjavi z bolečinami raztrganine. Če bi še enkrat rodila, bi rekla, naj me kar prerežejo, bo manj škode. Prišli so še tiščavniki, ki sem jih med porodom začutila kot najbolj pozitivne popadke, saj sem imela res občutek, da mi pomagajo. Potem je prišel finale, a je bila težava, ker nisem vedela, kako pritisniti, oziroma moj pritisk ni bil dovolj močen. Kljub vsemu izobraževanju na to temo mi v praksi ni najbolj uspelo. V veliko motivacijo mi je bilo, da je moj dragi rekel, da glavico že vidijo, da ji laski ven gledajo, da sem res že blizu. Počakali smo še en popadek, nato pa se mi je zdravnica naslonila na trebuh in potisnila in punčka je bila zunaj. Občutek, kako je punčka prišla iz mene je bil pa fenomenalen in prav nič boleč, poln olajšanja in hvaležnosti. Velikokrat slišimo »vrgli so se mi na trebuh« kot nekaj grozljivega, meni pa to sploh ni bilo boleče in mi je bila ena sama odrešitev. Porod je uradno trajal 3 ure in 14 minut, če bi si trajanje poroda določila sama, bi rekla, da je intenzivni del poroda trajal eno uro več. Izjemno sem hvaležna za tako kratek porod, predvsem pa za to, da sva s punčko živi, zdravi, v dobri kondiciji in polno dojeni. Osebju pa Ptuju sem neskončno hvaležna za vse, kar so naredili zame in za mojo punčko, kakšen neprijeten komentar pa je že zdavnaj pozabljen in ostali so le lepi spomini na dan, ko sva postala mami in tati.

T.K. in sinček 5.1. 24, MB, sem poskušala počivat

V četrtek sem imela PDP. Naredili so mi CTG in UZ, kjer ni bilo nobenih posebnosti. Razen, da bo otrok imel okrog 4kg.

V petek popoldne sem šla na akupunkturo, da mogoce malo pospešimo, če je otrok že pripravljen. Okrog 23:30 mi je odtekla voda. Vlegla sem se na L bok in počala da pride moja mama čuvat starejšega otroka. Okrog enih sva z možem prišla v Maribor. Popadkov še nisem imela, zato sem poskušala počivat. Cca 2,5 uri po tem, ko mi je odtekla voda, sem začutila zelooo rahlo bolečino v križu, ki se je potem stopnjevala v pogostosti, intenziteti in se širila v spodnji del trebuha. Vmes sem ves cas pila, hodila na stranišče.. Ob 4:30 sem začutila, da gre za popadke in kakšnega vmes sem morala že predihat. Prišla je babica in se pripravila na porod. Okrog 5ih so postali redni, intenzivni in močni. Okrog 6ih sem bruhala. Vedela sem, da se bližamo rojstvu otočka. Od tu naprej so postali popadki rees boleči, bilo mi je zelo vroče. Mož mi je bil v veliko podporo. Prav tako babica, ki me je masirala, kar mi je zelo ustrezalo. Še dobro, da je med popadki nekaj premora za nabrat moči. Ko so se začeli tiščavniki, mi je najbolj ustrezalo na levem boku. Babico sem prosila, da naj naredi epizotomijo, če oceni, da se bom raztrgala, saj sem se prvič kar precej. Tkiva so se vredu raztrgovala, dobila sem dva manjša šiva, čeprav je bil fantek za 500g težji od prvega. Izak se je rodil ob 7:16. Torej res intenzivno je bilo nekje 2 uri.

Midva se pridno dojiva in cartava.

Izidora, resnična hvala za vse teme ki jih odpiraš na vadbi in da prav nobena tema ni tabu.