Vadba za nosečnice & družine, z Izidoro. Programi potekajo v živo in on-line.

porodne-zgodbe-naslovnica-izidora-vadba-za-nosecnice-2
a

IZIDORIN BLOG KOTIČEK

Porodne zgodbe v letu 2024

Porodne zgodbe v letu 2024

To so NAŠE porodne zgodbe. Deklet, ki so obiskovala vadbo za nosečnice in delavnice pripravo na porod. Zgodbe si sledijo v časovnem zaporedju, večina jih je rodila v mariborski porodnišnici, sicer je dopisan še kraj poroda. Z njihovimi doživetji vam želimo približati izkušnjo poroda. Za vsako žensko je njen porod izjemno intimno doživljanje. Hvala, da ste jo bile pripravljene deliti z novimi rodovi nosečnic. Fotografije na spletni strani pa so nastale ob naših skupnih dogodkih, srečanjih na vadbah, razvojno igralnih uricah, delavnicah, podporni skupini za dojenje, parku …

Da začnem z malo uvoda. Moja zadnja dva tedna nosečnosti sta bila milo rečeno naporna. V 38. tednu sem padla (sicer nič hujšega, eno noč sem preživela na opazovanju v UKC) in si pridelala bolečine v predelu simfize. Nato je prišel 10. maj (pdp), zbežal mimo, jaz pa še brez kakršnihkoli znakov. Bolelo me je že absolutno vse, matral me je nek trdovraten prehlad s kašljem, bila sem čisto brez volje in na koncu že prav tečna – sebi in vsem ostalim. 14. maja sem imela še zadnji pregled pri ginekologinji, 16. maja pa sem dopoldne prvič obiskala porodnišnico Ptuj.
Na Ptuju je ctg pokazal nekaj blažjih popadkov, ki so se meni sicer zdeli navadno otrdevanje trebuha, kot že zadnja dva meseca. Bila sem odprta za dva prsta, vrat je bil malo zmehčan, ampak nič posebnega. Ker pa je na UZ otrok izgledal večji, se je ginekologinja odločila, da me v petek, 17.5. ob 8:30 naroči na indukcijo. Super. To mi je še manjkalo. Je pa dovolila, da grem domov in naredila še stripping, da bi se morda začelo že kaj prej. Rekla mi je, da je dežurna do drugega jutra do 7h in se morda še vidiva – res je bila super, ampak sem bila pa jaz že čisto naveličana in pesimistična.Odšla sem še po opravkih, pobrala tastarejšega iz vrtca in organizirala varstvo. Ves dan mi je nekoliko bolj boleče otrdeval trebuh, ampak nič kaj hujšega. Ob 19. uri, ko sem se končno v miru vsedla na kavč, pa se je vse skupaj umirilo. Do 23. ure, ko sem šla v posteljo, je bilo vse mirno. Nastavila sem si budilko in šla precej slabe volje spat.
Ob 2:17 me je zbudil popadek, ki mi ni dovolil, da bi ga ignorirala. Vstala sem, šla v dnevno in naslednja dva popadka potiho in z zaprtimi očmi predihala na žogi. Popadki so bili na 15 minut. Šla sem pod tuš, zbudila moža, nato pa sva počasi šla proti Ptuju. Ko sva se odpravila, so bili že na 10 minut, tako da sva postanek pri pekarni rajši izpustila. Bila je čudovita mirna noč, po nevihti, avtocesta je bila prazna, jaz sem pa imela tak občutek globoke mirnosti in pričakovanja, kot da se peljem na morje v tisti zgodnji uri tik pred zoro.Ob cca 4. uri sva prišla v porodnišnico. Šla sem na ctg, popadki so vztrajali na 10 minut. Vprašala sem, ali lahko grem v vodo. Ginekologinja (še vedno ista kot na pregledu) mi je razložila, da zaradi slabokrvnosti (zadnji mesec sem morala jemati železo) in velikosti otroka to ne bo možno. Okej, ni panike, so me pa babice vseeno namestile v tisto sobo, dobila pa sem še prenosni ctg.V porodni sva se najprej še kakšne pol ure hecala med popadki in raziskovala sobo, potem pa se je začelo na 5 minut: popadke sem predihovala stoje, naslonjena na moža, z medenico sem risala kroge in osmice, hkrati pa vokalizirala. Zelo hitro so se popadki zgostili na 2-3 minute in nato prihajali kar zaporedoma. V nekem trenutku sem med popadkom zarjovela in takrat so od kar nekod prišle babice, me pospremile na posteljo in mi predlagale položaj na vseh štirih, ki sem ga bila zelo vesela. Začeli so se tiščavniki. Ves čas so me spodbujale, da še predihavam, jaz pa sem imela občutek, da že moram potiskati. Trudila sem se kolikor je šlo, bilo je res intenzivno. Ko sem že skoraj obupala, sem med nogami začutila glavico in jo pobožala. Oblilo me je milijon čustev, hkrati pa mi dalo motivacijo za zaključek. Nekaj popadkov kasneje se je ob 6:12 rodila Lili, velika 56 cm in težka 4650 gramov. Babice, ginekologinja in kasneje tudi vse babice na oddelku so bile totalno šokirane nad našo velikanko. V bistvu je izgledala bolj kot enomesečni dojenček ne pa novorojenček. Jaz sem vsem samo rekla, da pri nas pač delamo velike otroke. Malo sem se sicer raztrgala, ampak so šivi površinski in bi se morali vredu zacelit.
Da zaključim: moja druga porodna izkušnja je bila ekspresna (od prvega popadka do rojstva so minile dobre 4 ure) in zato intenzivna, hkrati pa mirna, v svojem tempu in res čudovita. Mož mi je bil izjemna podpora, babice so bile vrhunske, nežne ko je bilo treba in ostre, ko sem to potrebovala. Tudi ginekologinja je bila super – res sem se počutila informirano, varno in v dobrih rokah. Če katera še koleba, res res priporočam porodnišnico Ptuj.  Drugi dan sva šle že domov, sedaj pa se cartamo z bratcem in atijem. Dojenje nama zaenkrat dobro teče, tudi mleko kar teče na vse strani. Očitno se nam obeta še ena sumoborka.

Kot klasična nosečnica, sem si tekom nosečnosti tudi sama vsaj okvirno zamislila, kakšen porod si želim. No, kot velikokrat v življenju, stvari pač niso šle po planu.

V moji glavi je bila ideja: Rodila bom spontano, okoli roka, začelo se bo s popadki, čimdlje bom doma. Med dejanskim porodom bom ful migala, čim bolj brez analgetikov, kaki predor ovojev, saj to bo vse šlo samo, naravno. Sanjajjj.

Bil je 41. Teden, grem na CTG. Jokam celo pot do Ptuja, ker bodo želeli sprožat, meni pa ni do tega.  Znanka mi med vožnjo napiše, da je rodila. Čakala je čez praznike po 41. tednu in punčko so komaj rešili. Tu pade odločitev, da ne bomo čakali. Ni šans. Mi bo pač malo neprijetno. CTG in UZ sta okej, porodne majo pa polne. Se zmenimo, da pridem v soboto, naslednji dan, na sprožanje. Meni odleže in z Žigcem greva domov, vse pripraviva, še psa peljeva k mami za ziher in obiščeva sestro, ki je tudi pred kratkim rodila.
Drugo jutro se vsa živčna spet peljeva na Ptuj. CTG traaaja ampak je vse ok. Dajo me v sobo za nosečnice in mi vstavijo propess. Velik del tega dneva sem prejokala. Ne maram bolnic in grozno mi je, da moram tam bit sama. Pa še to sprožanje, ves čas nekdo sprašuje, če že kaj čutim, jaz pa nič. Vsaj babice okoli so ful zlate in to me miri. Pa tudi Žiga je lahko dosti z mano in greva še ven okoli bolnice.
Dan gre v večer, jaz skočim pod tuš in okoli 22. ure zaspim. Pa ne traja dolgo, ker me okoli 23.15 zbudijo popadki. Poskušam jih lepo predihavat in jih štopam, po eni urci pa povem še babicam. Odprta sem 2cm, dobim še protibolečinsko tabletko in eno za mehčanje cerviksa. Popadki se mi zdijo vedno bolj naporni in okoli 4ih skočim pod tuš… pa mi je pod tušom tudi slabo in vse me boli kljub toploti. Ko se vležem, mi še vedno gre na bruhanje in babice prosim za posodico, za vsak slučaj. Pa bruham takoj po tem in mi jih cimra v sobi pokliče nazaj. Dasta me na CTG in odprta sem 5cm. “Pokličite si partnerja, gremo v porodno.”
V porodni se sprve naštimam na žogo in se naslanjam na posteljo. Čez slabo urco prispe še Žiga, sede za mano in mi masira križ. Pa ne zdržim dolgo tu, samo ležala bi. Damo me na posteljo in malo po 7. zjutraj babica preveri odprtost vratu – 8cm. Predlaga predretje ovojev, da se okrepijo popadki. Ne morem verjet, “Kam se še majo za okrepit?”. Reče, da lahko dobim še intravenozno nekaj proti bolečinam in se strinjam z obojim, ker mi je že ful naporno. Ko predre ovoje se čuje tak specifičen pok in samo tečeee. Popadki se res stopnjujejo in jaz samo še poslušam kar mi govori babica, da jo karseda upoštevam. Vmes hodim na stranišče, pol pa se mala počasi bliža. Celo telo mi poskuša stiskat in babica pravi da naj kar pustim, da se to dogaja. Maternica je še vedno visoko, zato se z boka za nekaj časa dam na hrbet. Pritiska, pritiska, ampak ni bolj dol. Predlaga da gremo še malo na wc poskusit, po tem pa se končno premika malo nižje. Najprej sem še leže, pridruži se še ena babica in vpraša, če želim probat sede.  Strinjam se in tu res gremo v iztis. Prvo Žiga vidi laske, kmalu zatem je zunaj vrh glavice. Babica vpraša, če vidim in jaz sploh ne morem verjet. Morem probat, da je res tam kar vidim. Ene 3 popadke kasnej, je zunaj cela glava. Med sabo se pogovarjata, da je popkovnica 2x okoli vratu, jas pa čisto mirno, ker se spomnim, da si večkrat omenila, da je to kr pogosto. Še nekaj popadkov, stiskam in ena od babic pri vsakem še malo pritisne na vrh trebuha. Pol pa samo vidim kako cel otrok pade ven. Babico gledam, kot da mi ni nič jasno, ker preprosto ne morem verjet, sploh. Druga v sekundi odvije popkovnico z vratu, otroka takoj name in jo kar na meni obe s tetricami masirata. Rabla je skoraj 3 minutke, da je dejansko zajokala, je bila sama tudi precej utrujena. Po tem je Žiga prerezal popkovnico, porodila se je posteljica in preden so tamalo obrisali in zavili, sem rekla da jo še njemu dajo na golo kožo. 5.5.2024 se je torej ob 9.29 na Ptuju, rodila najina Viktorija Neža, velika 55cm in težka 3960g.
Poroda samega se spomnim v ful neke podrobosti in mi je vse skupaj v veselje in krasen spomin, pa čeprav je bilo čisto drugače kot sem si zamislila. Res sem hvaležna za vse informacije, ker sem marsikdaj vmes ostala mirna ravno zaradi tega, ker sem vedela da je vbistvu vse okej. Od bruhanja, nasploh bolečine, do ovite popkovnice in tega da ni takoj zajokala.
Nihče ne more predvidet kako bo porod potekal, zato vsem bodočim mamicam še sama polagam na srce, da se prepustite dogajanju. Vaše telo ve in zna opravit to edinstveno nalogo, osebje pa vas bo skozi vodilo in vam predlagalo kar je najbolje za vas in vašega otročka.

Upam, da se kmalu spet kaj vidimo in obilo veselja ter sreče z vašimi novorojenčki

24. maj 2024 bo za vedno zapisan v mojem srcu, saj je na ta dan na svet prijokal najin mali Brin. 
Ob dveh zjutraj sva se z partnerjem odpravila v bolnišnico. Ko sem prispela, sem bila odprta 5 cm. Vse je kazalo na to, da bo potek dinamičen, saj sem se hitro odpirala. V porodni sobi sva skupaj z partnerjem predihovala popadke na žogi in uporabljala položaje, ki sva jih vadila v šoli za starše. Bil mi je v neizmerno oporo, z mano je predihoval vsak popadek, me spodbujal in mi vlival moč. V tistih trenutkih sem se zavedala, kako srečna sem, da ga imam ob sebi. Popadki so postajali vse močnejši in babica mi je predrla mehur. Vse je potekalo zelo dobro in z medicinsko ekipo smo nedolgo za tem začeli s potiskanjem. 
Vendar pa se je mali Brin odločil, da bo obrnil glavico, kar je povzročilo padec njegovega utripa. Bila sem že čisto izmučena od potiskanja in popadkov, ko je ekipa sprejela odločitev za urgentni carski rez. Ko sem slišala to novico, me je preplavil strah. Okoli mene je nastala panika. Bila sem prestrašena, nisem točno vedela kaj se dogaja, partner mi je govoril, da bo vse dobro in me božal. 
 
Ko sem se zbudila iz anestezije, sem zagledala Andreja, ki je v naročju držal najinega Brina. Ta trenutek je bil nepopisen. Vse bolečine, ves strah in izčrpanost so se zdeli nepomembni v primerjavi z radostjo in ljubeznijo, ki sem jo začutila, ko sem videla najinega sinčka. Nikoli prej se nisem počutila tako fizično in psihično izčrpano, a hkrati tako polna ljubezni in sreče. 
Sedaj me čaka okrevanje po carskem rezu, a vsaka bolečina je vredna tega, da sem lahko postala mami. Posebna zahvala gre tudi tebi Izidora, ki si mi s svojim znanjem omogočila, da sva se na to izkušnjo čim bolje pripravila. 
Porod otroka je nekaj, kar te spremeni za vedno. Je izkušnja, ki jo je težko opisati z besedami, a v trenutku, ko svojega otroka prvič primeš v naročje, veš, da si doživel čudež življenja.
Predvsem pa si želim, da punce ne bi bile razočarane nad porodom, če se konča s carskim rezom ampak gledale na to kot rešitev njih in njihovih otrok!

Evo pa da kr napišem svojo porodno zgodbo dokler je še sveža, da česa ne izpustim. 

Začelo se je v soboto, dva dni po PDP malo pred tretjo uro zjutraj so me zbudili rahli popadki nadaljevali so se kar redno na 5min do 7 ure zjutraj ko sem se odločila da grem v porodnišnico ker me že kar boli, vmes sem bila tudi pod vročim tušem in nekaj malega sva pojedla. Na sprejemu so se popadki malo umirili in s pregledom smo ugotovili, da sem odprta samo 1-2cm, torej za na oddelek. Zdravnico sem potem vseeno prosila da bi rada šla še domov saj nočem biti sama na oddelku. In sva se odpeljala nazaj proti domu. Pojedla sem zajtrk se malo spočila in ponovila vroč tuš. Popadki so se stopnjevali tudi že na 3min. Sem pa kasneje ugotovila da se med samim popadkom nisem znala pravilno sprostiti, zato se ob tem nisem lepo odpirala. Ob 13 uri se vrneva v porodnišnico, kjer se brez pregleda odločijo da me vzamejo v porodno sobo. Tam pa babica ugotovi da sem še vedno odprta samo 1-2cm. Zato se dodovorimo, da če se ne bo nič stopnjevalo me vseeno pošljejo na oddelek. Babica je bila z mano tisto uro prinesla mi je žogo na kateri sem sedela mi pomagala pri sproščanju bokov in kroženjem med samim popadkom. Po njenih napotkih sem bila čez eno uro odprta 3cm in sva lahko ostala v porodni sobi. V naslednji uri me je odklopila iz ctg-ja in naju poslala pod tuš, ki je bila moja želja iz porodnega načrta in predlagala se malo sprehajanja po hodniku. Takrat so se popadki močno zgostili bili so boleči, da sem jih predihavala na vsaki okenski polici/radjatorju na hodniku. Ko sva se vrnila v porodno sobo je babica ugotovila da sem odprta 3-4cm in sem se odločila za epiduralno. Ob tem smo predrli tudi ovoje, ki so bli rumenkasto obarvani, ter iz tega razloga dodali umetne popadke da bi malo spodbudili potek, ki so jih do konca poroda seveda višali. Epiduralna ni prijela tako kot bi si želeli, na levi strani sem jih še kar čutila so pa definitivno bili blažji. Vsakega sem vseeno mogla predihat. Za vsak centimeter sem kar trdno garala nekje en na uro. Ob 20. uri sem bila odprta 7cm. Potem pa se je začel najbolj boleč del. Kljub epiduralni so bili popadki boleči z partnerjem sva jih predihovala skupaj, bil mi je v veliko oporo. Takrat sem tudi izbruhala vso hrano, ki sem jo pojedla pred odhodom v porodnišnico, dobila sem tudi malo kisika. Babica potem ni več dovolila doze epiduralne zaradi tega da se glavica lepo spusti in da ne bi ustavili poroda. To je bil res boleč del poroda. Ko sem bila odprta 10 cm je babica predlagala pručko da se glavica še malo spusti, saj še nismo bili pripravljeni na potiskanje. Po nekje pol ure pručke smo šli nazaj v posteljo kjer pa je začel padati utrip. Ni bilo vredu ne na levem ne na desnem boku tudi ne na hrbtu. Naenkrat so v sobo prišli vsi iz porodnega bloka, tudi dve zdravnici in pediater. Takrat se je začelo zares. V naslednjem popadku so želeli videti kako potisnem. Z pomočjo pritiska na trebuh babice sem potisnila, ampak niso bili zadovoljni ker ji je manjkalo še malo spuščanja. V naslesnjem popadku so mi prerezali presredek babica je pritisnila na trebuh, jaz sem z vso močjo potisnila in uporabili so vakum, da se je porodila glavica. Nato smo brez da bi počakali na popadek porodili še ramena in trup. Tako je ob 23:16 na svet prijokala najina Ella. Popkovino je imela zasukano okoli vratu, ravno zato je utrip tako drastično padel in je bilo treba urgirati. Popkovino je bilo treba takoj prerezati in pregledal jo je pediater. Odvzeli so ji kri iz glavice jo poaspirirali, saj se je napila tudi mekonijeve plodovnice. Za pol minute sem jo dobila na kožo, da smo naredili eno slikico in so jo potem odpeljali na intenzivo. Mene so vmes šivali parter pa jo je lahko šel tudi pogledat. Ampak se je izkazalo da je z najino pupo vse v najlepšem redu in so jo nama vrnili po eni uri. Takrat sma se tudi prvič podojile in pocartali smo se kot nova družinica. Menim da za mano ni ravno idealen porod ampak sem za izkušnjo hvaležna. Sedaj se lepo dojima in cartama. Izidora tebi pa hvala za vso predano znanje, kanček tebe je bil z menoj pri porodu, predvsem ko se je bilo treba ob vseh bolečinah sproščati in ohraniti mirno kri v kočljivih situacijah. 

Pdp za najino punčko je bil 7.maj 2024. Bila sem prepričana, da se bo rodila nekoliko prej, tako močen instinkt gnezdenja sem razvila od 38 tedna dalje. Od prvega maja naprej pa je postajal vsak dan počitka dragocen, a hkrati poln pričakovanj. Še moj ginekolog se je pošalil, da naj pridem 4.maja v porodnišnico, saj je takrat on dežuren. Do roka ni bilo nič. Nato je sledil pregled na pdp. Povedali so mi, da je glavica lepo spuščena, pripravljena, samo čakamo popadke. Čez 2 dni sem šla ponovno na pregled, ista zgodba, glavica spuščena, celo naj bi bila odprta 2cm, a da bi naj bil nek robek, ki se ni zmehčan, naj počakam, a zarad g.diabetesa pridem na 2 dni na kontrolo in najkasneje torek, teden dni po roku, 14.maja bodo porod sprožili. 
Prišla je sobota 11.5.2024, dopoldan sem imela pregled, vse isto. Nič popadkov. Ker je dežurna zdravnica imela nujen CR smo čakajoče bile naprošene, če se lahko vrnemo ob dveh popoldan nazaj.  Vrnila sem se v porodnišnico na pregled in zdravnica je potrdila, da je vse isto. Po kontroli sva šla z možem na kavo, in da se prehodim sva izbrala nekoliko dalje oddaljeno kavarno na Ptuju. Ko sva prišla v kavarno me je v črevesju zasraufalo. Sem šla na wc, a nič. Naročila sem malo belo kavico in bezgovo limonado, se vedla na terasi pod prijetno senco. Spet me je zasraufalo, nasmejala sva se da morda pa ne greva več domov, ampak nazaj v porodnišnico. Nato me je iz Nenada začela popasti drugačna bolečina od sraufanja. Izgledalo je kot konkreten krč. Sem pomislila ali bi lahko bil to popadek, a sem se hitro sprostila nazaj. Prišla sta še ca ena 2, 3 v intervalih nekje 5 minut. Eh to ne more bit to. V mislih sem zapanicarila, v kolikor so popadki, so bili tako intenzivni, da nisem mogla govoriti, in če je to začetek, jaz tega ne bom zdržala brez protibolečinskih sredstev, s mislila. Mož je malo spremljal uro jn rekel, ej to je na 3 minute. Komaj sem prišla do avta nazaj.  Ob 15.30 sem bila nazaj v porodnišnici Ptuj. Brez porodnega nacrta, brez vseh stvari, se opravičevala, da ne vem ali imam popadke ali ne. CTG in pregled je pokazal, da sem odprta 3 cm in da imam popadke. Niso mi povedali takoj, edino ena babica je vprašala kaj bom za zajtrk belo kavo ali čaj. Takrat sem vedela, da ostanem not. Poslali so me kar pod tuš. Pod tušem mi je postalo zelo slabo od bolečine. Bruhati nisem mogla, se mi je pa vrtelo in sem prosila za moža. Tuširala sem se morda 20,30 minutk nato sem šla ven, niti halje nisem hotela obleči. Šla sem direkt v porodno, odprta 7 cm. Nato je šlo vse zelo hitro. Zatemnili so okna, prižgali svečko, sla sem na vse 4 na ploščato žogo. Tako sem predihovala popadke in mož me je držal za roko in podpiral. V zelo kratkem času sem se odprla na 10 cm. Nato je sledila bolečina, ki je bila zelo intenzivna. Ravno sem bila na boku. Iztis je trajal pa zato nekoliko dlje. Popadki so se nekoliko razredčili. Babica mi je na koncu razložila, da je velikokrat tako, da če se hitreje odpreš potem maternica meni, da je svoje tako rekoč opravila in nekoliko upočasni svoje delo. Tako sem imela tiscavnike slabe 3 ure. Nisem doživljala kot tako dolge. Dodali smo na koncu nekaj umetnih popadkov, da je stvar sla naprej, saj sem zgubljala na moči potiskati. Babice so naredile krasno delo. Čuvale presredek, masirale, spodbujale, vse kar je pisalo v načrtu se je uresničilo samo od sebe. 
Edina smiselna bolečina. Popadek je kot balon, spomni se. Tvoja bolečina ima nagrado. 
To so bili stavki, ki so me nosili. Nasploh se mi je zdelo, kot da sem mentalno in duhovno med tem in nekim drugim svetom. Bilo je izredno sveto. Pomagala je prisotnost partnerja. To, da sem poslušala babico, ki me je zelo bodrila. Termofor na križ. Menjavanje položajev. Na koncu je bil iztis na hrbtu, z dvignjenimi nogami, tako sem imela največ moči potisniti, čeprav nisem mela namena biti na hrbtu. A je bilo učinkovito, kljub temu je presredek ostal cel. Peklo je in bolelo. A ne za umret, pac bolelo je, s smislom.
Boste potipali glavico? To je vprašanje, ki mi je dalo moč. Potipala sem, laske je imela. Potisnila sem in babica je spodbujala da samo malo naj še potisnem da pride ven nosek. Zaslišala sem “blup blup” in prvi vdih svoje punčke, naslednji popadek sem jo že imela na trebuhu. Bila je rožnata, mehka, lepa, popolna. 
 
21.44 je prišla na svet najina Emilia.  Bila je sveta ura, za vse nas tri. Prekrasna izkušnja poroda, ki bi jo opisala kot intenzivno, transformativno. 
Hvala Izidori iz srca, za priprave, tako telesne kot čustvene, tako sem se na to pripravila, vse to je zlata vredno, sedaj se že cartamo doma, pustolovščina se lahko nadaljuje. 
Življenje je čudež in mi z njim. 
 
Cel prejšnji teden sem čutila intenzivnejše otrdevanje trebuha, predvsem preko noči. Vsak dan sva šla z Aljažem na daljši sprehod po Stražunu, ker sta me mir v gozdu in počasna hoja močno pomirjala in tudi Ivo se je po teh sprehodih lepše premikal. V ponedeljek prejšnji teden sem imela 6.akupunkturo, kjer je dr. Gostenčnikova rekla, da se telo lepo pripravlja, glede na reakcije na mestih vbodov in stimulacije popadkov. V petek sem imela pregled v UKC Maribor, kjer je bilo še vse vredu, vidne so bile tonizacije maternice na CTG-ju in so me na ponovni pregled naročili čez 1 teden (3 dni po terminu, ki je bil 21.5.2024) z navodilom, da pridem prej, če se začne karkoli dogajati.  Sluzasto krvavkast čep, se mi je sicer odluščil že v soboto in se je izcedek v enem dnevu iz prozorno/roza/rjavega, spremenil v belkasto-seroznega. 
V ponedeljek 20.5.2024 sem imela 7.akupunkturo, kjer so bile reakcije na mestih za stimulacijo popadkov še intenzivnejše, kot teden prej. 
Popoldan in proti večeru sem začela čutiti močnejše tiščanje v hrbtu, trebuh pa mi je otrdeval približno isto kot prej cel teden. Vmes sva popoldan z Aljažem šla na krajši sprehod in po eno belo kavico, ki je bila celo nosečnost moje “cartanje”, za dušo .
21.5.2024 (točno na predviden datum poroda- neverjeten je ta moj otroček) so me ob pol enih ponoči zbudili popadki in krvavkasta tekočina na vložku. Do 2.00 sva ostala doma in štela popadke, ki so trajali 40-50sekund in se ponavljali na 4-5 minut. Ker je ves ta čas bila na vložku prisotna tudi svetlo rdečkasta tekočina (ni bilo vlecljico), tudi po tem, ko sem se dvakrat stuširala, sem rekla, da bi se šla vseeno pokazat v porodnišnico. V porodnišnici so bili popadki ves čas redni na 3-5 minut, odprta pa sem bila komaj 1 cm. Na prvem CTG-ju je imel Ivo nizke bazalne utripe (med 100-110) zato so me dali v porodne sobe na kontinuiran CTG. Popadke sem imela ves čas konstantne, niso pa bili dovolj dolgi. Sprva sem vztrajala brez protibolečinskih zdravil, se prestavljala iz enega boka na drugega, malo hodila, kar dosti časa sem bila na žogi. Aljaž me je vmes masiral, se pogovarjal z menoj, malo sva dremala. Jakost popadkov se je postopoma stopnjevala in sem se med popadkom močno zakrčila cela. Potem sem na Aljaževo spodbudo začela dihati (mojstrsko se je spomnil besed – vdihni, spuščaj Ivota, vdihni moč spusti Ivota).  Vmes so se bolečine med popadki stopnjevale, odpirala pa se še kar nisem optimalno in so mi enkrat dali Dolantin, glede na stopnjevanje jakosti bolečine in moje reakcije na popadke, ki sem jih uspela predihati v približno polovici primerov, drugo polovico pa sem se cela zakrčila, smo se zmenili tudi za epiduralno. Predrli so plodove ovoje. Prvi odmerek epiduralne so mi dali istočasno z umetnimi popadki, ker moji še kar niso trajali dovolj dolgo. Postopoma sem se odprla nekje do 4 cm, epiduralna je vmes popustila, so mi dali še enkrat isti odmerek, ki pa ni več prijel oz. vsaj ne tak kot prvi in je bila bolečina med popadki za znoret. Vsakič sem se med popadkom močno zakrčila. Še najbolj je v tej fazi pomagala sprememba položaja v sede po turško. Začela me je loviti panika in občutek brezupa, da tega ne bom zmogla. Vmes me je babica spodbujala glede ritma predihovanja popadkov, Aljaž se je potem spomnil ritma “vdih in pet hitrih izdihov” in sem uspela nekje 30 minut predihati popadke, potem pa me je znova prijela panika in občutek, da ne bom zmogla. Ivotov utrip je postopoma spet padel in bil bazalno okrog 100, zato so se okrog 14.30 ure odločili za pH-metrijo. Ivotova glavica ni bila optimalno nastavljena, ves čas pregleda se je premikala,vrtela in se odmikala navzgor, tako da so v 4. ali 5. poskusu prišli do tiste kapljice krvi, odprta pa sem bila nekje 7cm. Tipali so oteklino materničnega vratu, ki je kar ovirala prehod.
pH je bil 7,23 in je dr. Kudrova prišla do mene in rekla, da je otrok zaenkrat sicer še vredu, vendar je v veliki stiski in mi predlagala urgentni carski rez. Dali so mi odmerek epiduralne za carski rez, vendar ni prijela, zato so me uspavali in ob 14.45 se je rodil Ivo, težak 3950 g in velik 52 cm. 
Aljaž je ves ta čas odigral ključno vlogo, da sem zdržala tak dolgo s popadki, ki so me res močno utrudili. Dihal z menoj, me masiral, se umaknil, ko mi je bilo preveč njegove spodbude, da zmorem. 
Malo sem bila potem carskem rezu razočarana nad seboj, ampak mislim, da je bilo to za otročka najboljše. 
Ko sem se zbudila je bil tam Aljaž, ki mi je kazal slikice, jaz sem bila še na pol v transu, nič mi ni bilo jasno. Potem pa so se v porodni intenzivni sobi kar naenkrat znašli Aljaž, Ivo in dve babici. Mi je pozneje povedal Aljaž, da je prosil, če lahko gre še enkrat pogledat otroka in je babice zgoraj prosil, če je možno, da mi otročka vseeno vsaj za par minutk pripeljejo dol, da se spoznava in so seveda sodelovale. Ivota so mi dali na prsi, uspelo nama je da, se je malo podojil, potem pa zaspal in je eno uro spal na meni. Vmes sva mu pela pesem iz Sinjega galeba (ime Ivo sva sicer izbrala že prej, preden sva ugotovila oziroma se spomnila, da je protagonist v Sinjem galebu Ivo, ampak nama je potem za najinega mornarčka ostalo to ime perfektno). 
Ta 1 ura je bila najlepša ura v mojem življenju. Dva moja “moška” sta bila ob meni, mirna, mehka, topla, dišeča. 
Razočaranje, da mi ni uspelo roditi vaginalno je potem, ko so odpeljali Ivota nazaj na 2.nadstropje, se je potem še večkrat vračalo, ampak tak kot sem rekla – glede na medicinske kazalce je osebje presodilo, da bo to najboljše za otroka in mene. 
Moram pohvaliti tudi prvo babico, ki me je sprejela ponoči (žal se ne morem spomniti imena) in seveda babico Violeto, ki je bila potem preko dneva ves čas ob meni. Obedve sta vrhunsko opravili svojo nalogo, vključno s tem, da je ga. Violeta ob pravem trenutku znala reči: Tadeja zdaj pa je dovolj, s to paniko in zategovanjem otroku čisto nič ne pomagaš. V glavnem osebje v porodnišnici se je res izkazalo. Zadovoljna sem bila z njihovo oskrbo, obravnavo in podporo. 
In seveda še enkrat. Aljaž je odigral vrhunsko vlogo partnerja in me ves čas podpiral ter na koncu očeta, ki si je želel, da se kljub vsemu pocartamo vsi trije skupaj. 
 
Obiskovanje tvoje šole za starše in vadbe za nosečnice mi je v zadnjem mesecu pred nosečnostjo vlivalo poguma, me pripravilo na to, da bo vse vredu. Hkrati pa je šola za starše res vrhunska tudi za partnerja, ker tak suverenega Aljaža, kot se je pokazal v ključnih trenutkih ne poznam. 
 
Hvala še enkrat tebi in celotni ekipi. 
25.4. dan PDP pri nas pa še vse mirno. Zjutraj sem imela pregled v porodnišnici na Ptuju, pregled pokaže, da je že vse lepo zmehčano odprta cca. 2 cm ampak čakamo še popadke. Ker sem imela isti dan rojstni dan, je bila želja da grem še domov, na mamino kosilo. Želja se je uresničila, šla sem domov in dan preživela res lep dan doma s svojimi najbližjimi. Naslednji pregled me je čakal čez 4 dni 29.4., če se seveda ne začne dogajati kaj prej. 28.4 proti večeru sedimo na terasi in občutim blago špikanje, nič resnega, tole špikanje se počasi po intenzivnosti jača ampak je čisto neredno. Grem še pod tuš, operem glavo se uredim in rečem Tomažu, da greva spat, da itak še nič ne bo. Okrog polnoči seveda že enih četrič na stranišče, popadke čutim že bolj intenzivno ampak so na 10-15 min. Se trudim zaspati ampak popadki se jačajo, jih počasi predihavam, Tomaž mi pravi ali že greva in sem rekla da ne, da ni to tista prava bolečina. Da še bom počakala, itak sem pa ob 9 zjutraj naročena na pregled. Na hlačkah ponoči opazim neko sluz, pa si mislim eh to je verjetno še čep, ker se mi je čisto počasi luščil. Pride ura 7 zjutraj jaz čisto nenaspana od popadkov grem še pod tuš in proti Ptuju. Ko sem odhajala od doma sem jokala kot mala deklica in prvo hčerko objemala 20 min, ker sem čutila, da zvečer ji več ne bom dala v živo lubčka za lahko noč. Ona se poslovi in mi da v roko še 2 čokoladici z besedami izvoli mami za lažji porod. Pregled na Ptuju je pokazal, da je tista sluz ponoči bila posledica razpoka, ker se ni vedelo pa točno kako dolgo je že to trajalo, je seveda bila odločitev, da grem kar v porodno sobo. Tomažu povem, da gre zares ampak, da zdaj še ne sme z mano noter. To je bilo okrog 12-in, babice mi zrihtajo še kosilo, popadki so ampak ne tisti tapravi. Tomaž seveda ni upal domov, šel je nekaj tudi pojest potem pa čakal, da je lahko prišel noter. Medtem mi vstavijo svečke za mehčanje vratu, mi predrejo mehur in dobim antibiotik zaradi streptokoka b. Končno je lahko prišel še Tomaž k meni in vse mi je bilo dosti lažje. Počasi se prestavimo v porodno sobo mislim, da okoli 14-ih, kjer stoje še predihavam popadke še vedno ni to to, zato mi začnejo dodajati umetne potem pa se začne druga pesem. Uspešno predihavam res boleče popadke, z glavnikom v rokah in Tomažem ob strani dihava. Babica medtem naliva vodo v bano in nekje pri 6-7 cm odprta grem v vodo. Občutek je bil res blagodejen ampak mi nikakor ni pasal doben položaj v vodi, bolečina je bila prehuda in nikakor se nisem mogla sprostit. Tudi babica vidi, da mi ni ok in mi predlaga, da grem ven iz vode in če želim kaj proti bolečinam, prosim za ultivo. Vležem se na posteljo na bok in ko drugič pritisnem na gumbek se znajdem v nekem svojem svetu, res je bilo olajšanje in sama sem se sprostila, bolečino še zmeraj čutim ampak je nekje oddaljena, slišim Tomaža kako diha z mano in slišim babice, ki mi pravijo naj se ne zategujem, da mi gre dobro in da nismo več daleč, imela sem dve res zlati babici pa še edina sem bila v tistem času in sta bili res ogromno časa prisotni. Počasi začnem čutit tiščavnike, pri vsakem na boku dvignem nogo in predihavam. Vidim babico kako se začne oblačit in vem to je to, jaz to zmorem. Grem na hrbet saj mi na boku ni pasalo potiskati,bolečina se preseli in ni več bolečina ampak pekočina potem pa slišim Tomaža, ki mi pravi Nina jaz vidim laske. Sama potipam glavico, pri naslednjem popadku mi Tomaž pravi Nina vidim glavico. In trije popadki še in Emili je bila 17:00 zunaj, vsa bolečina pa naenkrat izgine in že imaš na sebi zaklad, ki je plod velike ljubezni. Glede na velikost in težo naše velikanke, sem jih odnesla brez bilo kakšnega šiva.
PS: pozdravi vse punce na vadbi in vsem želim res lep porod. Tebi pa hvala za vso predano znanje, podporo in druženje, na katerega sem res hodila z velikim veseljem.
Se že veselim, da se spet srečamo.

Pa je prišel čas, da tudi jaz spišem svojo porodno zgodbo – že iz udobja domačega kavča. Moji popadki so se začeli točno na PDP, 25.4. Dan je bil drugačen, bila sem lena, v trebuhu pa cel dan neobičajni občutki. Okoli 17.00 možu omenim, da čutim da se nekaj dogaja vendar nisem prepričana ali je to – to. Predlaga mi, da se po večerji odpraviva na sprehod. Tekom sprehoda se bolečina stopnjuje, vmes do točke kjer se ustavim, ampak ostajam mirna. Začnem pa se zavedati, da bo kmalu šlo za res. Na sprehodu srečam starša in jima seveda zamolčim dogajanje. Popadki se zvečer stopnjujejo, tudi trajajo okoli minute. Okoli 2.00 ponoči prispeva v porodnišnico Maribor, kjer na pregledu ugotovimo, da sem odprta 3-4cm. Bila sem vesela. Če se spomniš, sem ves čas govorila, da ne bi želela priti v porodnišnico odprta 1 cm. Cilj dosežen in počutim se pogumno – “mam jaz to”. V porodni z možem spoznava babico, s katero se v trenutku povežemo. Krasna, topla ženska. Počutim se varno. Presrečna sva. Zanimal jo je moj porodni načrt in želje. Takoj mi je prinesla vse mogoče pripomočke, jaz sem pa želela samo tuš. Ko se je s CTGjem prepričala, da sva z otročkom v dobrem stanju, mi je tuš tudi sama predlagala. Pod tušem imam za vsak popadek v roki glavnik in ga stiskam. Mož pa mi s toplo vodo blaži bolečine v križu. Odprem se na 6cm. Ponovno me priklopijo na CTG, menjavam položaje v sobi in čutim, da popadki niso več tako pogosti. Z babico se dogovoriva, da ponovno poskusimo s tušem. Ob 6.00 sem po tušu odprta 8 cm. Predrejo mi plodove ovoje, da bi pospešili porod. Ob 7.00 moja babica zaključi smeno in dobim novo. Ta mi predlaga posteljo in počitek, ves čas sem priklopljena na CTG. Ko želim na stranišče, mi tudi tega “prinese v sobo”. Popadki se ustavijo, še vedno sem bila na 8 cm in babica predlaga umetne. Sem v šoku, vendar se strinjam s strokovno odločitvijo. Okoli 8.30 mi jih nastavijo, popadki hitro postanejo močni in pogosti. Pravi rock ‘n’ roll. Zdaj nad svojim telesom več nimam nobene kontrole. Pomislim tudi na protibolečinska sredstva, vendar smo za epiduralno pregloboko v porodu. Idejo hitro odmislim in nadaljujem po svoje. Pomagam si z glasbo, vmes vstanem in se pozibavam. Mož vsak popadek prediha z mano, me masira in vzpodbuja, čeprav ga v nekaterih trenutkih sploh ne razumem. V meni je samo želja po potiskanju. V naslednji uri, babico večkrat pokličem da me pregleda. Imela sem občutek, da me bo razneslo. Končno pridemo do trenutka, ko me babica pregleda, odpre vrata in reče “rodili bomo, mekonijska plodovnica”. To mi vlije moči in motivacije, saj sem vedela da tečem proti cilju. Malo čez deseto uro, sem rodila svojega težko pričakovanega sina. Na svet je prišel v stilu, kot Superman – z rokico ob glavici. Žal ga zaradi mekonijske plodovnice nisem dobila takoj na prsa, vendar smo kmalu vse nadoknadili. Naju pa so preplavila čustva, katerih do sedaj nisva poznala. Brezpogojna ljubezen. Postali smo družina. Ob tej priložnosti bi se ti rada iz srca zahvalila. Zraven tega, da si me ogromno naučila, sem ti neizmerno hvaležna za mirnost, ki si jo prenesla name. Tvoji nasveti so nasveti za življenje. Glede na to, da nama slika s trebuščkom ni bila usojena, bomo to nadoknadili ko se z Adamom udeleživa gibalnih uric. Vse dobro.

Pa da še jaz povem svojo porodno zgodbo.

Moji princeski se nikakor ni mudilo priti na plano.
Sama sem se pa celo bala da bo prišla prej kot je imela pdp ki je bil 17.4., saj sem hotela še obvezno na nečakov rojstni dan in pojesti kos torte.
Ker je bil že pdp sem se naročila v UKC, kakor mi je rekla moja ginekologinja, saj sem imela tudi nosečniški diabetes, ki sem ga držala z dieto in je bilo vse ok. Tudi princeska ni bila pretežka. 
V Ukc mi na pregledu povedo da je vse ok in da bi oni sprožili 23.4. Bila sem vesela saj bi to pomenilo da bom najverjetneje rodila 24.4.2024 zelo lep datum.
Naj povem da se več kot očitno moji pupiki nikamor ni mudilo, nisem imela nobenih znakov da bi se začelo karkoli dogajati okoli pdpja in tudi po njem. 
Želela sem si da bi se zgodilo kaj samo od sebe, saj kdo pa ne bi bil malce nervozen ko gre na sprožitev poroda. S prijateljico Anjo ki bi naj spremljala na porodu se odpravima 23.4. Zvečer ob 20.uri V porodnišnico na sprejem. Doma sem postorila še vse da ja ne bi bilo nereda in da bo vse pripravljeno ko pridema nazaj.
V porodnišnici me lepo sprejmejo, naredijo pregled ugotovijo da sem popolnoma zaprta in mi vstavijo trakec za mehčanje in odpiranje materničnega ustja. 
Sprejeta sem na oddelek, udobno se namestim v posteljo, pozitivnih misli in v pričakovanju moje miške. Po parih urah sem začutila rahle krče, noč sem kar v redu prespala. Naslednji dan sem proti popoldnevu začela čutiti popadke nekje na 7 min, ki niso bili prehudi sevali pa so v levo nogo in so trajali ves da.Tudi na ctgju so bili vidni. Lajsala sem si jih hojo po hodniku in stopnicah. Zdravniki so mi rekli da me bodo zvečer ob 22.uri pregledali in odstranili trakec. Bila sem v polnem pričakovanju da se bo ziher začelo kaj dogajati. Doktorica me pregleda in ugotovi da je stanje se vedno isto. Sem bila kar malce razočarana in po pogovoru z doktorico se odloči da poskusijo še z vstavitvijo folij katetra. Ok si rečem sama pri sebi zdaj pa le bo enako kot trakec sem imela kateter vstavljen 24 ur. Ta kateter omogoča da se maternično ustje mehansko širi. 
Odpravim se spat brez krčev ali popadkov. Celo noč sem spala, mala je bila precej aktivna kot ponavadi, sem bila zelo vesela ker sem vedela da ji dobro gre.sem se pa kar za sekirala da se nič ni premaknilo po trakcu in sem bila kar malo skeptična kako bo zdaj. 
Cel naslednji dan je moje počutje super. Čutila nisem ničesar me je pa zelo zanimalo kaj bo pokazal pregled. Zvečer 24.4. Mi vzamejo ven kateter in povejo da sem odprta nekje za 2 cm in da predlagajo predrtje ovojev in da grem kar v porodno sobo. 
Iskreno mi ni to dalo nekega upanja da se bo začelo kaj dogajat hitro, zato sem vse skupaj premislila in se na koncu odločila da noč prespim in gremo zjutraj v predrtje ovojev. 
Sama pri sebi sem vedela da psihično ne bi zmogla vsega tega da hočem biti resnično dobro pripravljena ko bo šlo zares
Poskusila sem se čimbolj zrelaksirat in se odpravila spat ker jutri bo dan D.
Zelo sem bila pozitivna. Zjutraj sem poskušala glasbo in si pela. Pojedla zajtrk. Se lepo stuširala in kasneje ob 10.uri 26.4. Odsla v porodno sobo kjer so mi predrli ovoje. Počakali so ca. 1 uro če bi se samo začelo kaj dogajati a popadkov ni bilo zato so mi dali umetne. Babica mi je rekla da me bo nekje dveh urah pogledala kako je stanje. Okoli 12 me pogleda in ugotovi da je stanje se vedno enako 2cm nič več, tudi popadki do takrat so bili  znosni ne bi mogla rect da sem jih morala predihovat. V porodni sobi sem si pela saj sem se na tak način relaksirala. Popadke so mi na nekje ca 1 uro višali. Kasneje so me pogledali okoli 14:30 ure in še vedno nic Napredka popadki pa so se začeli stopnjevati in postajati bolj močni nekje na 5 min. Začela sem že obupavati ker se že v bistvu 3 dni nič ne dogaja stojimo skoraj da na mestu in nisem imela več dovolj energije za vse skupaj. Začela sem že razmišljati o carskem rezu da bi jih najraje prosila naj mi ga naredijo, čeprav pred tem sploh pomislila nisem nanj. Ob 18.uri se pogledama se enkrat in stanje enako se vedno 2 cm.Popadki pa nekje na 3 min in sem jih že predihovala. 
Za mnenje vprašam tudi babice in doktorico. Ja če res ne bo nič do 8 ure bomo šli pa najverjetneje res v carski rez. 
Iskreno sem bila na koncu že tako zmedena glede vsega da sem samo hotela da po treh dneh končno vidim mojo princesko pa naj se zgodi karkoli, vedela pa sem da kljub vsej moji pozitivi verjetno v dveh urah ne bo napredka, kar je pokazal tudi pregled ob osmih da je stanje kljub močnejšim umetnim popadkom enako kot doslej 2 cm, zato se odločijo za carski rez. 
Bila sem zelo olajšana ker sem bila res že kar obupana ker moje telo ni sodelovalo pa očitno je bilo moji princeski zelo udobno na toplem. Pripravili so me za spinalno analgezijo in carski rez. 
Vse je šlo tako kot mora. Ob 22:28 sem zaslišala jok mojega največjega bogastva Žane Eve, sicer je nisem takoj videla, ker se je malce napila plodovnice in so jo morali oskrbeti, ampak takoj po posegu mi je doktorica povedala da je vse ok in da jo takoj zjutraj vidim. Vesela sem bila da jo je videl brat kateri je čakal zunaj na Žano Evo. 
Ne znam opisati tega občutka kako se počutim sedaj kot mama. Pozabila sem na vse te tri kar mučne dni ampak resnično drži to ko vidiš svojega otroka pozabiš na vse, to je smisel življenja in brezpogojna ljubezen.
Žana Eva se je takoj lepo pristavila, se vidi da rada jé tako kot mama tako da res upam da nama dojenje zlaufa.
Kljub temu da je carski res kar konkreten poseg sem dan po njem že zelo dobro. Jutri se selim na oddelek kjer boma z mojo miško prvo noč skupaj.
Celotno osebje porodnišnice Maribor je res top, ves kader od babic do anestezistov, so res ljudje z srcem na pravem mestu. 
Vsem ženskam ki vas porod še čaka pa želim samo pozitive, smeha, dobre glasbe, in ko se vam bo morda zdelo da ne gre več, tako kot sem mislila jaz, se spomnite da vse to mine in ko dobiš to nebogljeno bitjece k sebi življenje dobi nov smisel. 
Draga Izidora tebi pa hvala za vse tople besede, nasmehe in tvojo prečudovito energijo. S tabo in vsemi mojimi sončnimi vilami nosečkami sem se počutila kot ena velika družina in marsikdaj ko sem bila v dvomih ali malce slabe volje ste me vedno znale dvigniti.
Definitivno se srečamo ko se z Žano Evo navadima ena na drugo potem pa pridema okoli.
Topel objem in dosti smeha vaša Mojca 
sporočam, da se nam je v soboto 13.4.2024 pridružila naša sreča Liza. 
 
 
Sobotno jutro je bilo kot ponavadi, čutila sem le rahlo bolečino v križu. Ob 9 sem imela (med peko palačink)  prvi popadek.  To sprejmem kar malo z navdušenjem saj sem se po vseh težavah v tej nosečnosti sedaj na koncu počutila res super in pripravljeno.  Popadek se mi je zdel prvi taki pravi, ki nakazuje, da nekaj bo. Izbrala sem si moto, ki sem si ga ponavljala za vsak popadek, ko te objame bolečina to sprejmi in sprosti telo. 
Popadki so bili neredni na cca 20-30 min.  Odločila sem se, da ne spremenimo planov za ta dan. Imeli smo se super in dan je bil res lep, sončen, napolnjen z dobro energijo. Šli smo na krst Laurine Pavline. Po krstu je bilo kosilo v gostišču, ki ima čudovito zelenico. Tam sem se sprehaja in igrala z Milo, popadki so se lepo stopnjevali na 10 min in držali kr lep čas. Dolžina popadkov cca 40s  in moč sta bili tisti, da sem se odločila po kosilu oditi domov in pod tuš. Doma se je vse malo umirilo, popadki na 20 min ampak vedno močnejši in daljši. Odločila sem se, da greva zaradi dolžine popadkov vseeno proti MB in sva bližje porodnišnici, vožnje sva imela cca 30 min. Skozi sem razmišljala tudi o tem kar mi je prejšnji dan na pregledu rekla ginekologinja, da je dojenčica že zelo nizko in, da potrebujem še samo prave popadke pa smo skupaj. Prav tako sem imela v mislih hitro napredovanje prvega poroda. Moj namen je bil se sprehajati v bližini porodnišnice in nato, če se bo stopnjevalo oditi v porodnišnico.
 Ob 18.00 so se popadki malo zgostili zato sem se odločila pozvoniti. Babica je s pregledom ugotovila, da sem odprta 3-4 cm. Odločila se je za sprejem. Na izbiro so mi dali oddelek ali porodna soba. Če bi se odločila za oddelek bi čakali kaj se bo zgodilo, bila bi v sobi, partner bi šel domov. Odločila sem se za drugo opcijo in sicer, da grem v porodno sobo in predremo ovoje, saj se jim je zdelo vse lepo pripravljeno, partner ostane z mano. Ker smo pri Mili porod sprožili s predretjem ovojev in je bila lepa izkušnja, sem sprejela, da naredimo tako. Bilo mi je znano kako bi se lahko odvilo. 
Malo pred 19.00 sem nameščena v porodno sobo, dobila sem babico Matejo (bila je super). Na kratko sem ji povedala prvo porodno izkušnjo in želje (gibanje in mirno, sproščeno okolje). Popadki so se po vaginalnem pregledu kar zgostili. Ob 19.30 je zdravnica predrla ovoje, čeprav mislim, da mi je takrat voda malo po malo že odtekala, odprta nekje 5 cm. Potem je bilo res intenzivno-žurka, ostala sem še naprej mirna in se trudila imeti sproščeno telo. Popadki so se pojavili na 3 min in držali zelo dolgo. V tem obdobju mi je bil Gregor zelo v pomoč. Popadke sem predihavala sklenjena čez žogo,ki je bila na postelji, Gregor mi je držal na križ vroč termofor, ki mi je zelo dobro del. Odločila sem se, da vzamem injekcijo za pomoč pri bolečinah, ob nekje 20.30 sem injekcijo dobila. Dobila sem jo sede, ta položaj mi zelo ni ustrezal, močno sem se morala podpreti na roke. Po prvih par popadkih ni bilo nobenega olajšanja, ostanem sede in čakam, predihavam, kdaj bo lažje. No, ni bilo več lažje saj so začeli tiščavniki. Vležem se na levi bok in babica pove, da začenja videti glavico. Bolečina se mi je tukaj začela zdeti nevzdržna. Potipala sem glavico in si govorila, da je bolečina dobra, da jo potrebujem. Pusti telesu, da z njeno pomočjo naredi to za kar je narejeno. Skozi sem si predstavljala dojenčico in njeno pot, kako malo da smo skupaj. Z naslednjima dvema popadkoma je bila rojena glavica, še dva in rodila se je Liza.  Ob 21.02 je Liza prišla v svet poln naše ljubezni, od tukaj naprej še samo večja sreča 💕.
 
Še ena lepa porodna izkušnja. 
 
Liza je zelo zadovoljna dojenčica, ki se rada doji. Z dojenjem so se zopet pojavile težave z zelo bolečimi in poškodovanimi bradavicami vendar lepo napredujeva. Mami se ne vda. Spoznavanje in navajanje nam gre super.
 
 
Draga Izidora! 
Bila si res ena taka sončna vila v tej moji nosečnosti, hvala ti!
Že nekaj časa sem ti želela napisati to sporočilo, pa nekako nisem našla časa. Od mojega zadnjega obiska vadbe (mislim, da v začetku marca) se je marsikaj spremenilo, največja novost pa je zagotovo rojstvo hčerke, ki je prišla točno na rok, 29.3.
Ker sem vedno rada poslušala porodne zgodbe, ki si jih prebrala na vadbi, pošiljam tudi svojo, ki je, verjamem, da v veliki meri tudi po zaslugi tvoje vadbe in šole za starše, bila zelo lepa izkušnja. Če se ti bo zdelo primerno, jo lahko deliš na vadbi. 
 
Resnično nisem verjela, da bom rodila točno na rok, vendar sem bila četrtek pred Velikim petkom (dejanskim, za naju pa še toliko večjim :D) zelo zanič, kar poležavala bi cel dan, nisem imela prave energije za karkoli. Kljub temu sem se čez dan odpravila do bazena, ker mi je plavanje zelo ustrezalo celo nosečnost. No, tudi to ni zares pomagalo in ko zdaj razmišljam o tem dnevu, se mi zdi, da je telo dobro vedelo kaj potrebuje – počitek in šparanje z energijo. Zvečer nisem mogla zares zaspati in ob pol treh zjutraj se je začelo dogajati. Začutila sem zbadanje v spodnjem delu trebuha, ki je bilo po občutku povsem novo. Ko se je ponovilo, sem postala pozorna. No, ko se je tretjemu popadku pridružilo še počasno odtekanje plodovnice sem vedela, da nocoj pač ne bom več spala. 🙂 To, kar me je res presenetilo, je bila dolžina in pogostost popadkov že od čistega začetka. Dolžine 40-60s v razponu 3-6 min. Kolikor mi je bilo znano, bi ta faza naj prišla šele proti koncu. 🙂 Hkrati pa bolečina ni bila zares zelo močna. Ker mi to ni dalo miru, sem poklicala v porodnišnico kaj menijo – ali morava pridrveti, ali naredim to, kar ste me učili.. torej za 20min na levi bok, lepo na izi pod tuš, jest, itd., in počasi proti Ptuju. Babica je rekla, da naj pridem v roku dveh ur, kar sva tudi storila. Po poti se je bolečina že malce stopnjevala in s partnerjem sva se hecala o tem, koliko bom odprta ob prihodu v porodnišnico. On je ugibal, da 3cm, jaz sem hotela ohraniti pričakovanja zelo nizko – 0cm. No, pregled je pokazal, da sva se oba konkretno zmotila, odprta sem bila 8cm!
Ker sem želela porod v vodi, sta mi babici pripravili kad, zatemnili luči, prižgali svečko. Popadki so se nadaljevali, voda jih je zelo lepo zmehčala. Ugotovila sem, da jih položaj na kolenih pospeši in ojača, položaj na boku pa zelo upočasni. V vodi sem bila zagotovo dobri dve uri. Partner je ta del opisal, kot malce dolgočasen :), ker je bil pripravljen na akcijo z vsemi možnimi masažnimi tehnikami in ostalimi metodami, s katerimi bi mi pomagal. Ampak nekako ni prišel na svoj račun.. potrebovala sem samo mir, tišino in flaško vode. Ob 7h je bila smena babic in povedale so mi, da sem sicer na polno odprta, vendar, da se otrok ne spušča dovolj hitro in da bo mogoče treba za iztis ven. Vmes so mi dali umetne popadke, ampak iskreno ne vem kdaj. Vprašali so me in vem, da sem se s tem strinjala. Žal se hčerka še vedno ni spuščala dovolj hitro in šla sem ven. Babica je predlagala čepeči položaj, pa tudi to ni pomagalo (intenzivnost popadkov je bila na maksimumu, otrok pa se kar ni hotel spustiti), zato so mi naročili, da ležem na hrbet, kar mi je, proti mojim pričakovanjem, ustrezalo. Prišla je zdravnica in povedala, da otrok zdaj res mora ven, tako ali drugače. Sledila je akcija… Babica, zdravnica in na eni točki tudi moj partner so mi s pritiskom na trebuh pomagali otroka zadržati čim nižje, ker se je ob koncu popadka vsakič pomaknila visoko nazaj. Izkazalo se je, da se je od pričetka poroda punčka z obrazkom obrnila navzgor in zato ni šlo gladko… Opraviti so morali epiziotomijo in ji tako pomagati na svet (velika je bila 54cm in težka 3600g).
Z obema je bilo in še vedno je vse vredu 🙂 sledila je posvečena ura, oziroma tri. Zajtrk ob 11.30 (hvala babicam) in kosilo ob 12h 😀 
Če povzamem… V začetku nosečnosti me je bilo strašno strah porodne bolečine, kaj šele epiziotomije, nikakor si nisem znala predstavljati rojevanja na hrbtu… Pa sem doživela vse to in ni bilo hudo (ok, z izjemo okrevanja po šivanju, to res ni luštno). Prepričana sem, da so bile dobre priprave odgovorne za to, da se je moj strah maksimalno zmanjšal. 
 
Kaj je najbolj pomagalo? 
– tisto, kar si povedala o bolečini popadka, da počasi narašča, zares boli samo vrh, potem pa pade (s tem v mislih, sem vse predihala brez protibolečinskih sredstev), 
– informiranost o celem procesu poroda in medicinskih postopkih, 
– sproščanje – šla sem na medicinsko hipnozo kot pripravo na porod, 
– zaupanje v osebje porodnišnice, na Ptuju sem se počutila res slišano in sprejeto, 
– voda! Zelo priporočam. 
 
Imam samo eno minimalno slabo izkušnjo iz porodnišnice. Hčerka ima že od začetka močan sesalni refleks, jaz ogromno mleka, samo pristaviti se nama nikakor ni uspelo. V teoriji sem vedela, ampak praksa je pa povsem nekaj drugega. Medicinske sestre nama tu nikakor niso bile v pomoč (tiščanje glavice v dojko in špricanje z glukozo pač res nista pomagali), pa sem jih prosila večkrat in različne sestre. Na koncu nama je pomagala prijateljica, ki je tudi svetovalka za dojenje, preko video klica. Malo smole sva očitno morali imeti, sicer pa imava s porodnišnico res lepe izkušnje. 
Hvala za vso podporo, predano znanje in izkušnje. Verjamem da si doprinesla res velik del k moji mirnosti med porodom in k mojemu pozitivnemu doživljanju celotne izkušnje. 
Vse dobro želim tebi, celotni ekipi Sončne vile in dekletom na vadbi.
Očitno se ponavlja prvi porod.
S temi besedami lahko začnem svojo drugo porodno zgodbo. Za vse kar sem si želela da se mi nebi zgodilo, se je začelo dogajati 26.3. na rednem uz pregledu ko mi zdravnica po pozitivnem prom testu pove da mi bo do konca predrla ovoje ter da ostajam v bolnici. Sedela sem v čakalnici in nisem si mogla pomagat da nebi jokala. Po predrtju ovojev, kar je bilo okrog 13ih smo čakali da dobim popadke ampak jih ni bilo, ni jih bilo tudi še celo noč in z zdravnico sva se dogovorili da začnemo zjutraj z sprožanjem. Spala nisem celo noč ampak sem se vseeno zjutraj čutila pripravljeno. Ob 7ih sem prišla v porodno sobo, spila kavo in z umetnimi popadki, s prenosnim ctgjem, na žogi jedla zajtrk. Do 7ih cm sva menjala veliko položajev predihovanja popadkov, najbolj mi je odgovarjal pritisk z rokami na križ in dihanje po om. Takrat sem se počutila kar frajersko kako dobro mi gre in da sploh ni tako hudo. Ko me je babica pregledala naslednjič je rekla, da bi bilo dobro da grem malo na posteljo saj je maternično ustje še kar zategnjeno in da naj malo premislim o ultivi teh par cm da bi se lažje sprostila. In ko sem poskusila par popadkov predihat na postelji s tako intenzivnostjo, sem se strinjala z ultivo. Potem sem si dala slušalke v uho z Neisho ter pesmijo Vrhovi, vizualizirala kako z desko surfam po valovih ter se v pol ure odprla do 10 cm, začutila tiščavnike in po dveh tiščavnikih je moja Mila ob 10.27 prišla na svet. Bilo je res lepo, čudovita izkušnja ki bi jo še velikokrat ponovila. Hvala za vso predano znanje, imela sem te s sabo v mislih celoten porod. To kar delaš in to kar si, ni samoumevno, res si zlata
Hvaležna.

Sedem dni po slovenskem PDP-ju, oz. pet po avstrijskem, se je končno začelo dogajat. V “strahu” pred sprožanjem, sem bila izjemno hvaležna, da se je začelo naravno. V nedeljo 10.3.2024 sem ob 2 uri zjutraj v postelji začutila, da mi je odtekla voda. Hitro sem zbudila fanta in poklicala mamo, da ji pripeljeva prvo hčerko. Fant je uredil hčerko, ki je bila presrečna, da gre k babi (kar je meni čustveno olajšalo situacijo), jaz sem pa skočla pod tuš in se preoblekla. Vse torbe so zaradi prve izkušnje (rodila sem v 37. tednu) bile tokrat že lep čas v avtu.

Ko sem prišla do avta, sva spustila sedež, tako, da sem se lahko leže, na levem boku peljala do Feldbacha. Ob 2:54 sem v avtu začutila prvi popadek. Nežno sem jih predihovala, bili so na 7 minut. Ob 3:15 sva prispela v bolnico in pozvonila. Na oddelku porodnišnice, sta naju pričakali babica in praktikantka. Toplo sta me sprejeli, mi dali sveža oblačila in me priklopili na CTG. Med tem, ko smo spremljali CTG, sta vprašali kako dolgo rabimo do doma, če bo fant šel vmes domov ali počakal tukaj. Glede na 1h vožnje, nama je babica ponudila sobo, ki je prosta, da sva lahko skupaj in počivava, dokler se zares ne bo začelo.

Po CTG, sta mi vzeli kri in preverili koliko sem odprta. Na njuno presenečenje, sem bila odprta že 4-5cm. Babica se je nasmehnila in rekla, gremo kr v porodno. S fantom sva se poslovila, ker sva bila dogovorjena, da bom med porodom sama (babica je bila prisotna ves čas), fokusirana na sam proces on pa pride na koncu, ko bo najina princeska že rojena. Izrazila sem željo, da bi popadke predihovala v vodi, zato so me ob 4:00 pospremile v porodno sobo, v kateri je bila ogromna bana. Ko sem zagledala ambient v porodni sobi, so se mi vsule solze. Glede na to, da so me pri prvem porodu peljali v Ljubljano z rešilcem (Covid pljučnica) in mi tam sprožili porod, je ta zgodba povsem drugačna. Ogledovala sem si porodno sobo in začutila neverjetno hvaležnost, da sem tokrat zdrava, fit in uspela prit v Feldbach. Ko me je babica zagledala, da jokam, me objela in se veselila z mano. Med predihovanjem prvih popadkov sem bila na žogi, v tem času je praktikantka napolnila bano z vodo in mi ponudila, da si izberem zeliščno kopel za vodo. Izbrala sem vrtnico. 

Ves čas je tudi skrbela, da sem spila dovolj tekočine (v porodni sobi imajo na voljo vodo in jabolčni sok).

Vse do 6 ure zjutraj sem bila v vodi, nežno predihovala in takrat še zares uživala. Ob 6:30 sem začutila, da so popadki vse pogostejši in intenzivnejši. Ker sem lepo predihovala, nisem imela občutka, da potrebujem kakršnokoli protibolečinsko sredstvo. Ob 6:40 sta se babica in praktikantka poslovili, mi zaželeli vse dobro in prišla je druga babica. Bila me je vesela, ker sva ravno dan prej na pregledu (ker sem bila že čez rok) govorili o tem, kako sem že neučakana. Babica mi je predlagala, da grem iz bane, ker me topla voda utruja in ne bom imela moči za konec. Ko sem prišla iz bane je postalo zares intenzivno. Bila sem na postelji, malo na vseh štirih, malo na boku. Vse je bolelo. Na moje presenečenje, sem kljub bolečini ves čas govorila nemško  Bilo je intenzivno, boleče, a hvala bogu kratko. Ob 7:26 sem začutila, da sem na koncu in zaslišala jok najine princeske  takoj so mi jo položile na prsi in kasneje meni omogočile, da sem prerezala popkovnico. Med tem časom, ko so poskrbele zame, je babica uredila dojenčico, nardila odtis nogice za spomin in mi jo vrnila na prsi. Poklicala sem fanta, da je prišel v sobo za počitek, kjer smo imeli dve uri časa samo za nas. Jaz sem pojedla zajtrk in popila kavo, moja dva sta se pocartala potem pa je bila ves čas pri meni na prsih.

Po našem skupnem času, naju je pospremil na oddelek, kjer so naju zelo lepo in toplo sprejeli. 

Celotna izkušnja, ki sem jo imela v porodnišnici Feldbach je zame neprecenljiva. Od zadnjih pregledov v nosečnosti, do odhoda domov s hčerko v naročju. Izjemno sem hvaležna in srečna, da mi bo porodna zgodba ostala v zelo lepem spominu.

Po tvoji vadbi sem se v torek super počutila, popoldan šla še na sprehod, spila deci rdečega in oddelala vse možne priprave da bi se kaj začelo. Že proti večeru sem mela občutek da imam skoz nek trd trebuh ampak temu nisem dajala posebne teže.
Zvecer sem se ulegla v posteljo in bolj dremala, skoz so me neki krcki, spredaj, zadaj. Naredila sem si termofor ter tako napol v snu zdrzala do polnoci.
Nato sem se vstala in pogrela caj, sla malo na kavc ampak se kar ni nehalo. 
Nato sem se nekaj jedla, in mojemu okrog 1h zjutraj sporocila da grem pod tus, da vidim kaj se dogaja. Samo toliko da ve iz varnosti. Pod tusem so se popadki zaceli stopnjevati, prej so bili nekje na 6 minut, pod tusem na 4-5 minut. Bila sem dobro uro pod tusem. Moj je itak prisel v kopalnico in stopal popadke, vedno bolj zivcen, ker si bili kaksni tudi na 3 minute. Ampak sem rekla da ne boli tako hudo, da mislim da ne rabiva delat panike. Nato sem se kaksno uro hodila po stanovanju, pogledala kaj vse bi vzela, se pocasi oblekla in predihovala popadke na joga zogi. Vmes sem kaj prigriznila, kaj vec mi pa res ni odgovarjalo.
Ker so popadki vztrajali nekje na 4 minute, sva se odlocila da pokliceva ginekologinjo. Je rekla, da naj kar greva na Ptuj, da je to za it ker bom bolj mirna in ker naju caka se pot.
Popadki v avtu so bili sicer boleci ampak malo manj gosti, vmes sva se se lahko lepo pogovarjala in smejala.
Ko sem prispela v porodnisnico sta me sprejeli ze poznani babici in imeli vse moje papirje ze pripravljene. Meni so se popadki skoraj popolnoma ustavili, bili so na 8 min. Babici sta me pregledali, ugotovili da sem odprta 2cm (torej enako kot dva dni nazaj na pregledu) ampak sta rekli da je vrat mogoce malenkost boljsi kot je opisala zdravnica, da je bil na pregledu.
Sla sem v porodno sobo, dobila svecke za mehcanje vratu in lezala na boku. Moram rect da me je ta informacija kar potrla. Nato pride babica cez uro pa pol, popadki so se pocasi jacali in me pogleda. Ugotovi da sem med 2-3cm, zdravnica naroci da bi mi predrli ovoje vendar se glavica ni bila prislonjena, plodovnice veliko in se babica odloci da raje pocaka zdravnico, da ne bi izpadla popkovnica. Cez kakšnih 10 min zacutim pok, in se mi vlije po nogah. Nekje ob 7ih so se mi ovoji sami predrli. Ker glava se ni bila prislonjena in je bil CTG lep, sem morala lezat na boku, medtem ko mi je teklo po nogah, vse do gleznjev.
Zamenjajo se babice, in mi nova babica pusti na stranisce. Vendar po pregledu ugotovi da je ustje se vedno dokaj rigidno. Skupaj z zdravnico mi svetujeta naj se naprej lezim, ker ne bo nic dobrega ce bo gravitacija pritiskala na trdo ustje. Ponovno mi dajo svecke za mehcanje.
Po kaksni uri, se glava prisloni, jaz sem skozi prosila ce bi se lahko premikala, sla pod tus. Dovolijo mi tusiranje ce se bo ctg lepo snemal. Takrat so mi dali še neke tablete za mehčanje vratu. Tako sem bila nekje ob 10ih 4cm. Midva se tusirava in ze cutim skoz pritisk navzdol. Ko sem šla pod tuš so mi tudi začeli dajat umetne popadke. Jaz neke razlike proti mojim sploh nisem občutila, tudi ko je babica jačala popadke, jaz tega potem nisem začutila.
Izpod tuša grem odprta 4 cm, so mi rekli naj pridem še malo na bok da še malo posnamejo CTG. Dodatno so mi dali še nekaj intravenozno za mehčanje vratu. Slišala sem zdravnico in babico, da je še vedno rob in je zdravnica odgovorila da bomo pač rodili z robom.
Potem mi pride babica povedat da je CTG lep in lahko grem v kad, v koliko to želim. Tako sem v kadi ostala maksimalno torej 2 uri. Vmes so mojega poslali na sendvič, babica pa je cel čas ko ga ni bilo ostala z mano in me polivala po hrbtu. Še naprej popadkov sploh nisem čutila kot take ampak zgolj kot tiščavnike. V bani me babica pregleda, ugotovi da sem nekje dobrih 6 cm, želi pogledat tudi med popadkom, če bo kaj več, vendar ko se uležem nazaj, popadka ni.
Morala sem iz kadi, je rekla da naj grem še na stranišče pa se obrišem in počasi pridem. Takrat sem jo vprašala če lahko karkoli proti bolečinam. Se pogovarjava in reče, da misli da jaz že skozi čutim tiščavnike in da mi tudi epiduralna ne bo tega odvzela. Da se res vidi da glava močno pritiska navzdol. Nato sem bila malo na pručki in me tam tudi pogleda. Ugotovi da sem 9 cm ampak da imam neko oteklino, ki jo želi umaknit, če ji pustim. Tako sem šla na posteljo ona mi je v dveh ali treh popadkih umaknila to oteklino, kar je bolelo za znoret in me popolnoma odprla. V resnici sem hotela samo da je konec, in mi je bilo vseeno kaj mi delajo.
Nato sem potrebovala še cca. 2 uri, da se je punca spustila. Nato smo šli na posteljo in so mi podvojili popadke in rekli da lahko potiskam, če se tako počutim. Prvo smo na boku, vendar smo šli hitro na hrbet, ker sem tako boljše potiskala. Med potiskanjem se mi je druga babica s podlahtjo naslonila na trebuh, ker je drugače med popadki ona zdrsnila daleč nazaj gor. Tako pa jo je babica zadržala nižje. Mislim, da je tudi pomagala potisnit, vendar jaz nisem nič čutila. V vse skupaj 20 minutah smo ob 16.08 rodili. Epiziotomija tudi ni bila potrebna, babica je dosti tega pripisala vodi.
12 ur v porodni sobi, bi tako lahko razdelila na dva dela, prvega ki mi je bil precej psihično naporen. Morala sem bit pri miru in nikamor se nismo premikali, vsaj tako se mi je zdelo. Ter drugi del, kjer sem se nato v parih urah popolnoma odprla vendar čez cel čas čutila tiščavnike.
No najlepši del pa je definitivno rojstvo, ko dobiš svojega otročka na prsa in se cartaš. Danes en teden po porodu bi lahko rekla, da prav ta prvi trenutek že pogrešam. Kot bi ti rekla, porod svinjsko boli ampak nato v trenutku vse pozabiš.
 
Upam, da si ti dobro in si imela dopust, kot si si želela 🙂 Mi smo sedaj doma, se spoznavamo, dojimo ter veliko cartamo.
Ko si tudi jaz malo opomorem pridem sigurno z vozičkom naokrog, da te pozdravim in vaju predstavim z mojo malo bubo.
Hvala za vse priprave in pogovore, ki so definitivno veliko doprinesle pri moji porodni izkušnji.

Čeprav si bila tokrat tudi ti Izidora pomemben del moje zgodbe, bom vseeno poskusala ubesediti, kako sem sama doživljala svojo (tokrat zelo kratko in intenzivno) porodno zgodbo. 

Kot veš, se ob 19h zvečer (29.2.) ni dogajalo še nič konkretnega. No, ob 20h pa sem začela čutit blage popadke. Šla sem si še oprat glavo in potem v posteljo. V postelji so se popadki začeli jačati in ker so bili gosti (na 3 min), sem nekako začutila, da je čas za odhod v UKC. 

Do bolnice sem že konkretno čutila bolečino, predvsem pa me je čudilo, da sem hitro začela čutiti pritisk navzdol. Po pregledu so ugotovili da sem odprta sele 2 cm in da se nismo prav daleč, kljub precej močnim popadkom. 

Ko si prisla ti v porodno sobo in me pobožala po roki, sem bila nekako pomirjena. 

Pod tušem se mi je zdelo kot za sploh nisem prišla rodit, ampak da se pač malo družima. No, ko sva prišli ven in je pregled pokazal nič napredka, sem bila kar malo razočarana. Zdelo se mi je, da se bo zadeva vlekla in da sem morda prehitro odhitela v bolnico. Potem še tisti predlog babice, da naj gres ti domov jaz pa na oddelek … Malo mi je vse padlo dol. 

Res mi je bilo lažje, ker sva bili skupaj in sem se ob tebi čutila varno. Tudi v tem smislu, da lahko izrazim, kaj si želim. 

Med počitkom se mi je zdelo, da je Dolantin ravno toliko omilil popadke, da je bilo točno na meji, da sem lahko pocivala. No, potem pa tista dva močna popadka in prvi tiščavnik, ki me je totalno šokiral. Nisem mogla več kontrolirati svojega telesa. Vedela sem samo, da moram pustit bolečini prosto pot, kot sem se to trudila delat skozi vsak popadek pred tem.

Naenkrat se je celo moje telo začelo tresti in začutila sem močno potrebo, da te stiskam za roko. Zdelo se mi je, da sama ne zmorem, čeprav je bilo to vsega par popadkov. Ko sem slišala babico, da rabimo samo se en popadek in bo glavica zunaj, nisem mogla verjet, da je to to. Konec. Pa komaj smo začeli. 

Res sem ti hvaležna, da si bila ob meni. Prepricana sem, da je šlo tako hitro tudi zato, ker si mi vlivala pogum, da spustim svoje telo. In to hitro odpiranje je bilo samo posledica tega. 

Kljub mickeno “zoprni” babici sva si izborili odlične pogoje za čudovito, kratko in intenzivno porodno zgodbo. Niti v sanjah si nisem mislila, da gre lahko tako hitro. In da sem jaz tega zmožna. 

PDP sem imela v petek 2.2.2024, vendar se takrat še ni dogajalo nič. Na pregledu so mi povedali, da je vse tako kot mora bit, in da v kolikor ne bo nič v enem tednu, mi bodo v petek 9.2. sprožili porod.
V sredo 7.2 sem zjutraj začutila par rahlih krčev, za katere ne morem rečt da so že bili popadki, vedela pa sem, da se je nekaj začelo dogajati. Po zajtrku sem si še malo odpočila na kavču, kjer so se ti krči nadaljevali, nato se mi je pa odluščil čep. Malo za tem sem začutila, da mi je začela odtekati voda. Tomažu, ki je bil v službi sem napisala, da mislim da se je začelo nekaj dogajat, ampak da še ni nič hujšega. Odpravila sem se pod tuš, po tuširanju sem pa opazila da je plodovnica mekonijska in da mi počasi odteka.Okrog 11h sem poklicala Tomaža, in mu rekla da gre zares. medtem ko je prišel po mene sem se še enkrat stuširala in nekaj čez enajsto sva se odpravila proti ptujski porodnišnici. na sprejemu sem povedala, da mi plodovnica kapljično odteka in da je mekonijska. Sledil je sprejem, oblekla sem se v haljo, priklopili so me na CTG, tam me je babica vprašala ali sem kaj nervozna, ker je kar hitri utrip. Jaz sem bila tam še kar mirna, mogoče malo vzhičena, ker sem vedela, da se zdaj zares začenja. Pregledala me je še ginekologija in mi rekla da sem odprta 1 cm, in da mi bodo počasi sprožili porod. Nato so me namestili v porodno sobo, mi povedali, da me bodo pripravili na porod, nato pa poklicali Tomaža, da bo z mano. Ko so mi namestili metuljčka in priklopili na CTG sem videla resni izraz na obrazu sestre, utrip se je pa komajda še slišal. Naenkrat je bilo okrog mene ogromno osebja, klicati so začeli anesteziologa in operaterja, jaz pa zaskrbljena in v paniki, saj nisem točno vedela kaj se dogaja. Odpeljali so me v operacijsko, kjer se je v zelo kratkem času vse odvilo. po poti do operacijske sem spraševala kaj se dogaja in ali lahko pokličejo Tomaža. V operacijski mi je ena od babic v roke dala kulico in mi samo govorila podpiši, nujno je…držala sem tisti kuli, ona pa papir, in naenkrat sem ležala tam na postelji pripravljena na carski rez. Tik preden sem zaspala se spomnim, da me je ena zdravnica držala za glavo in mi mirno rekla: otroček mora čim prej ven, vse bo vredu, carski rez bo..Ko sem se zbudila, so mi čestitali, meni ni bilo pa nič jasno. nisem imela več trebuha, pa tudi Lene ni bilo z mano. Ko so me peljali proti sobi je bil na hodniku Tomaž, ki mi je pokazal slike najine Lene, jaz sem pa samo v joku spraševala, ali je vse ok. Takrat še nisem bila čisto prisebna. Povedal mi je, da je z Leno vse v redu, da jo morajo še pregledati in da bo za kak dan morala v inkubator.Najina Lena se je rodila s carskim rezom ob 12.38. Ko so me pripeljali v sobo sem se začela zavedati kaj točno se je zgodilo, pisala sem Tomažu, naj mi pošlje vse slike najine Lene, saj je sama nisem videla do naslednjega dne. Pediatrinja me je obiskala proti večeru in mi povedala da smo imeli veliko srečo, da se je Lena rodila v gosti mekonijski plodovnici in da bo najbrž potrebno par dni inkubatorja, saj ji morajo dodajati malo kisika.Naslednji dan so me iz intenzivne prestavili na oddelek malo pred obiski. Ko me je obiskal Tomaž sem jo šla končno pogledat. Bila je popolna. Komaj sem čakala, da bom lahko to malo štruco držala v naročju. Vsak dan sem spraševala kdaj bo lahko pri meni, vedno so mi odgovorili, da je z njo vse vredu in bo mogoče že jutri pri meni. V petek ko sem bila že kar pri močeh sem jo spet šla božat skozi inkubator in spet upala, da bo končno šla ven, vendar je še vedno potrebovala dodan kisik…zvečer so mi jo končno dali v naročje za pol ure, da sem jo lahko nahranila. To je bil najlepši trenutek, saj sem dobila svojo Leno v naročje in sem jo lahko nahranila. Dojenje nama je takoj steklo z lahkoto in potem sem jo lahko do nedelje dobila vsaj za hranjenje, v nedeljo sem pa končno dočakala da je prišla k meni v sobo. Na pustni torek sva zapustili porodnišnico. Lena je zlato dete, ki pridno raste in naju vsak dan znova razveseljuje. Če bi to zgodbo pisala takoj po porodu, bi najbž napisala kako je bilo grozno, saj se je vse odvilo tako hitro in s carskim rezom, čeprav sem si zelo želela naravni porod. Zdaj pa lahko rečem, da sem zelo hvaležna celotnemu osebju ptujske porodnišnice, pa tudi velika zahvala gre tebi Izidora, ki si nam vedno govorila, da moramo biti pripravljene na vse in da carski rez ne sme biti razočaranje, saj je na koncu najbolj pomembno da je dete zdravo.
Še enkrat najlepša hvala!

Porodna zgodba skozi oči ženske, ki besedo porod in mama že pozna iz osebne izkušnje.

Zgodbo pišem drugi in tretji dan po porodu, ko so občutki še sveži, saj jo želim podariti v spomin mojemu junaku fantku Lukasu, njegovi sestrici Danaji, ki jo bo lahko prebrala v kolikor bo želela, ko bo v tem obdobju, ter seveda nama z možem Tomažem, sej to so res dogodki, občutki, ki se ti zasidrajo v srce.

Čedalje bližje je bil dan predvidenega datuma poroda 11.2.2024. Danaja se je rodila 10 dni prej, zato so bila predvidevanja toliko večja, le kdaj se bo Lukas odločil, da bo prišel na svet. 

Lažne popadke sem imela že ves prejšnji teden po malo, ki so trajali uro dve in popustili, v kolikor sem šla pod tuš. Popadki so bili prisotni sicer neprijetni vendar ne boleči, v primerjavi s tem, ko vem kaj me je čakalo. Iz nedelje 4.2.2024 na ponedeljek 5.2.2024  po polnoči so se popadki začeli bolj pogosto ampak še vedno so bili ne boleči pač potrebno jih je bilo predihavat.

Po 5 uri zjutraj v ponedeljek je bila bolečina že večja ampak zelo vzdržno. Popadki so bili na približno  5-10min. (Oceno bolečine bi tem dala od 2-3).

Glede na izkušnje prvega poroda, kjer se je moja pripravljalna faza vlekla od sobote do torka, da sem rodila sem si rekla da morem dan preživet običajno in da se čim bolj zamotim, da ne razmišljam samo o tem in čakam. Vsi skupaj vstanemo ob 6:30 Danajo uredim za vrtec,  jaz grem kljub popadkom na predavanje v Sončno vilo, ki sem ga dobila v dar  “priprava na porod”, kjer bomo delali praktične stvari, ki jih bom res v “bližnji »prihodnosti potrebovala. Zraven v avto sem za vsak slučaj vzela torbo za v porodnišnico in mirno odšla, ker če do česa pride imajo tam vso znanje kako mi bodo pomagali.  Tomažu pravim, da naj gre normalno v službo, da še ni hudo da nebo paničen čakal doma , ker tako ve kako dolgo je vse skupaj trajalo prvič 3 dni intenzivne bolečine in ko sem prišla v porodnišnico sem bila skoraj nič odprta in popadkov naj po CTG nebi imela, so pa me me  obdržali na opazovanju a meni že takrat bila doma neznosna bolečina po dveh neprespanih nočeh. Ko rodiš pa si odprt 10cm . Pa sedaj imam doma še Danajo in si ne želim ostati prej v bolnišnici “samo” na opazovanju. Ko še ni take bolečine lahko predihavam tudi doma.

Na predavanju so bili popadki na cca. 7 do 10 min predavateljico Izidoro sem pred pričetkom predavanja opozorila, da že predihavam in če nebom moteča za ostale udeleženke  Pravi, da ne, da super da bodo punce videle prvo fazo v živo, kaj jih čaka v kratkem. Bila sem sproščena in umirjena, nekateri popadki so že boleli ampak ni bilo krize ( imam izkušnjo iz prvega poroda in vem do kakšne bolečine še pride). Delavnica je bila kot nalašč zame, ostale punce so vadile kako bodo lahko to znanje prenesle v prakso, ko bo prišel njihov dan D, jaz sem dejansko vaje izvajala na moj dejanski dan in sem sedaj prepričana, da so tudi pripomogle, k temu da se je vse odvilo s tako svetlobno hitrostjo. Saj pravilno dihanje, pravilni položaji pomagajo, da se otrok lažje spušča in ženska odpira.

Ob 13.00 uri po predavanju odpovem kavico, grem domov počivat. Peljala sem se domov z avtom 5 min vstran. Popadki so bili ampak nič strašljivega po jakosti bolečine, vmes podobni tistim lažnim iz prejšnjega tedna. ( Moja mama bi mene poslala v bolnico že kakšen teden nazaj, panična je po naravi , zato ji tudi nisem kaj preveč razlagala, da že čutim popadke ampak, da so lažni, da pridejo in grejo, se pa telo seveda pripravlja na dan D). 

Ko pridem domov si naredim temo, želim malo zaspati. Vmes sem sicer zatisnila oči ampak, ko sem pogledala na uro je minilo včasih 3min, včasih 5min  včasih 8 min med enim in drugim popadkom ampak občutek sem imela vseeno, da sem se odpočila vsaj malo. Prav zaspat pa nisem mogla, ker so popadki bili naenkrat vedno bolj intenzivni, napram prej zdaj naenkrat že boleči. Ocena bolečine bi rekla 5. Občutki niso bili prijetni, sploh ko sem pomislila, da zna to trajati sedaj tudi še kakšen dan ali dva kot je trajalo prvič. Pomislila sem naj se maraton začne.

Vseeno se odločim, da mami pošljem sporočilo,  da naj vseeno pride takoj po službi do nas in gre po Danajo v vrtec, da se bosta popoldan igrali, ker imam občutek , da bom verjetno danes ali jutri rodila glede na bolečino, ki jo začenjam čutiti.

Sedaj naprej se je odvijala igra s časom . V roku ene ure so se zadeve spremenile za 300%. Takšen scenarij še v pravem filmu težko pričakuješ. Prej sem vmes Tomažu še pisala, da bolečina je, da je močna, ampak da gre, da grem počivat. 

Nato pa sem ob 14:26 klicala Tomaža da naj pride, da grema v porodnišnico, da je bolečina res močna, nevzdržna in da se mi je odluščil čep. Vmes  grem pod tuš, sila v telesu je bila nenormalna, bolečina na enkrat  bolano močna (Ocena bolečine 8-9).

Par minut za tem mi je odtekla voda, plodovnica približno deci, dva, (bila je rjavo zelena) nato je tekla po kapljicah. Občutek je bil, da sem bila v drugem svetu, hkrati pa ponosna nase, na svoje telo kaj zmorevs in skupaj predihavama.

Notranji občutek mi je govoril, da je porod že čisto tukaj, kajti bolečine sem imela v križu, vse mi je dol pritiskalo, občutek da gorim, kakam, nisem imela pravega nadzora. Vedela, sem kaj pomeni ta bolečina iz prvega poroda ( ocena bolečine čista 10ka) Tomaž bo zdaj res že skoraj doma, ampak razmišljam, da glede na to, kako hitro se vse odvija, da nevem če me bo sploh uspel pravočasno pripeljat do porodnišnice, v nasprotnem primeru bi se porod lahko odvil v avtu. Razmišljam dalje, moja mama je tudi na poti do nas. Njo in Tomaža bo kap da sama rodim z njima in da imamo 112 na liniji. Plus takšne me Danaja ne more videt. Zato se odločim, da ob 14:51 uri pokličem 112 opišem situacijo sicer so mi bila vsa njihova vprašanja odveč sej sem komaj predihavala popadke ampak gospa je bila res prijazna mi pomagala dihat in mi držala fokus. Bolečina je bila neznosna ocena 10, dejansko sem umirala, tako sem se počutila.

Ob 14:58 mi  Tomaž napise sporočilo, da je parkiral da prileti, Medtem vstopi v stanovanje mama, minutko za njo Tomaž. ( Vse se je časovno vrhunsko izteklo, ker imata ključe reševalci sploh vstopiti nebi mogli)…ne želim sploh pomislite na ta scenarij, ker se sama premikati nisem mogla.

Ob 15:02 so pri nas reševalci predihavam, pravim da je bolečina neznosna, adrenalin mi dela na polno v zavedanju da se je v tako kratkem času v približno eni uri vse tako obrnilo na “glavo” da dejansko rojevam doma v spalnici ob svoji postelji. Res nora izkušnja. Zdravnica pravi da gremo v porodnišnico, da bom tam rodila in jaz pravim, da dvomim da je že vse tak nizko doli da pritiska, bolečina nevzdržna, občutek da že čutim glavico čisto spodaj. Reševalci so bili zelo strokovni, pripravljeni na akcijo. Bolečina je bila takšna, da sem se komaj vlegla na posteljo, noge narazen popadek in že se vidi glavica.

Akcija je stekla 123, rjuha, brisače, strokovna pomoč, adrenalin na vrhuncu in ob 15:12 uri se je filmsko rodil Lukas, ki je takoj zajokal. Približno 10 minut kasneje se je porodila še posteljica.

Od treh reševalcev sta dva imela prvič porod doma. Rojstvo je bilo res filmsko, zame čustveno, nepredstavljivo, hitro. 

Moja Mama in Tomaz sta bila v šoku, vsi smo bili polni adrenalina ali je to sploh mogoče, da se je vse izteklo v tako kratkem času. Ob glavnem finishu zadnjih 10 min pri iztisu so bili prisotni vsi, ki jim je bilo to namenjeno  ( ati Tomaž, moja mama in reševalna ekipa, ostali del prej pa sma sama z Lukasom zmogla.

Sedaj ko to pišem sem v porodnišnici in se nisem prav dojela da je moja nova ljubezen že ob meni.

Ko je popkovina nehala utripati, jo je ati tudi prerezal kar smo tudi fotografirali, spomin na porod doma pa ja le mora biti.

Reševalna ekipa naju je potem z Lukasom odpeljala v porodnišnico na pregled z rešilcem, ati je prišel od zadaj za nama. Ko me je videl, je rekel da sem neverjetna, da sem mašina, da je bilo filmsko, adrenalinsko, v glavnem noro in da sem najboljša mama na svetu. Še dobro da ni vsega zamudil, da lahko reče da je bil prisoten .

Res sem iz srca hvaležna, za takšno porodno izkušnjo, ki je res edinstvena in prava igra s časom. Hvaležna za vso strokovno pomoč in pomoč mojih dveh, bila sta prava pomočnika…potrebujemo vložke, vrečko za posteljico, brisače,…itd  odlično sta se odrezala glede na to, da nista imela ravno izbire

Hvaležna iz srca, da je potekalo vse po najboljšem scenariju in da ni prišlo do kakšnih zapletov.

Verjamem, da bo naš porod ostal v spominu vsem prisotnim  hvala.

Dobila sem še eno potrditev kaj zmore žensko telo, kaj zmore narava. Ponosna sem nase, na mojega fantka, ki je pri vsem vrhunsko sodeloval in nam polepšal življenje! 

Če bi mi kdo rekel, da se lahko zadeva tako hitro izteče, da bom kdaj rodila doma, nebi nikoli verjela, sedaj verjamem, saj sem vidla na lastnih očeh kako se lahko vse obrne v roku ene ure. Vem, da vsak porod poteka na svoj nacin, da je drugi hitrejši ampak take hitrosti si nisem znala predstavljati niti v sanjah.

Sem presrečna, ponovno zaljubljena in verjamem, da nas kot družinico čakajo nepozabni trenutki. Biti mama še enemu otroku je nepredstavljivo. 

Ljubezen se množi. 

 

Z ljubeznijo mama Tamara.

 

 

 

 

 

Po tem, ko se mi je življenje korenito spremenilo in sem se znašla v vrtincu nekih novih občutij in vzpostavljanja ritma, sem si danes le utrgala nekaj trenutkov, da ti tudi sama napišem svojo porodbo zgodbo. Čeravno je bil moj PDP 9.2., sem že na zadnji vadbi v januarju slutila, da se bo moj fantek napovedal prej, kot pričakovano. Ženski šesti čut, bi lahko rekli. V torek, 30.1. sem bila na tretji akupunkturi pri dr. Gostenčnikovi, kamor me je spremljal moj mož, saj smo zaradi želje po porodu v Feldbachu skupaj osvežili potek dogodkov, ko napoči dan D – kdaj oditi od doma, kako postopati v različnih scenarijih in prednosti epiduralne anestezije. Zdelo se mi je, da terapija traja v nedogled (iglice sem imela v telesu kar uro in pol, kar je bilo občutno dlje kot poprej), a ker sem želela ostati odprta za vse možnosti lajšanja porodne bolečine in nosečniških tegob, sem vztrajala navkljub ne ravno najbolj prijetnemu občutku. Popoldne je bilo sproščeno, minilo je ob prebiranju porodnih zgodb drugih deklet, ki so obiskovale tvoje vadbe. Zvečer sva z možem pogledala film, nakar je on šel v posteljo, sama pa sem še malce prebirala članke na spletu. Okoli pol dvanajstih me je presenetil neprijeten občutek v trebuhu; bilo je, kakor da me črviči v črevesju in ko sem začutila, da moram na veliko potrebo, sem ugotovila, da imam drisko. Super, sem pomislila, še tega mi je manjkalo. Ko se je en obisk stranišča pomnožil v deset le-teh, sem bila prepričana, da sem pojedla nekaj pokvarjenega in niti na pamet mi ni padlo, da se moje črevesje čisti pred samim porodom. Ko sem po eskapadi na stranišču čez slabo uro končno legla v posteljo, so me presenetili krči, ki so postajali vedno intenzivnejši. Še vedno v precepu sem pričela z merjenjem dolžine le-teh, ki pa so se kaj hitro izkazali za popadke. Ker smo na vadbi velikokrat govorile o tem, da lahko predvsem pri prvorodkah prva faza poroda traja precej dolgo in sem se na vse pretege želela izogniti prezgodnjemu prihodu v porodnišnico sem zbudila moža, ki mi je pripravil kopel. Če gre zares, sem pomislila, bodo popadki po kopeli vedno intenzivnejši. Ker se je bolečina nezadržno stopnjevala, popadki pa so si sledili na 4-5 minut in trajali okoli dveh minut, sva se z možem odpravila v porodnišnico. Vožnja je bila precej naporna, saj sem imela težave s sedenjem v avtu in nekako čutila, da je bolečina znosnejša v kolikor sem na vseh štirih. Ko sva po uri vožnje le prispela v porodnišnico, kjer naju je sprejela izredno prijazna in ljubeča babica, sem si oddahnila, kajti vedela sem, da sem varna in v dobrih rokah. Po pregledu je babica ugotovila, da sem odprta že štiri centimetre, maternični vrat pa je popolnoma zmehčan. Ker sem si v svojem porodnem načrtu med drugim zaželela tudi kopeli in morebitnega poroda v kadi, mi jo je babica pripravila, sama pa sem med tem predihovala vedno intenzivnejše popadke. Kaj hitro sem ugotovila, da poroda v kadi v mojem primeru ne bo, saj mi topla voda in sedenje niti najmanj nista prijala. Nekako se je čutilo prav, da sem med popadki aktivna, da krožim z medenico in sem vseskozi v gibanju. Kmalu po prihodu iz kopeli mi je odtekla tudi voda. Med stopnjevanjem popadkov sem se trudila preusmeriti pozornost in vizualizirati sebe na surf deski kako čakam na val. Valovi so si sledili vedno pogosteje, potreba po “paddlanju”, da val ujamem pa je bila vedno zahtevnejša. Med predihovanjem sem občutila tudi slabost in bruhala, a sem se vseeno trudila sodelovati s telesom, čeravno so bile bolečine vedno večje, jaz pa utrujena, ker pred tem nisem spala niti minute. Ob pol sedmih zjutraj sta se babici menjali in prevzela naju je Astrid, ki je bila prav tako kot njena predhodnica čudovita in izredno ljubeča. Od prihoda v porodnišnico sta minili dve uri, jaz pa sem bila odprta že šest in pol centimetrov. Po posvetu z babico sem se odločila za epiduralno, saj me je postalo strah, da zaradi utrujenosti ne  bom imela moči za iztis. Pomembno mi je bilo le, da ostanem mobilna in da lahko nadaljujem z aktivnim gibanjem do samega cilja, hkrati pa upala, da epiduralna ne upočasni naravnih popadkov. Ko sem bila odprta že kakih osem centimetrov (vseeno so mi dodali nekaj umetnih popadkov), sem nekako uspela zaspati. Ja, sredi popadkov 🙂 Mož, ki me je ves čas masiral in vzpodbujal je rekel, da sta med tem, ko sem spala v sobo prišla dva zdravnika in se čudila, kako je to mogoče, da česa takega še nista videla. Kombinacija neprespanosti in popadkov je bila zame “usodna”. Ko sem se po slabi uri zbudila, mi je babica povedala, da zelo hitro napredujemo in da smo tik pred ciljno črto. To mi je dalo motivacije za veliki finale in po kombinaciji razkorakov in počepov sem malo čez enajsto rodila svojega težko pričakovanega sinka, ki je s polnimi pljuči glasno naznanil svoj prihod na svet. Ko so mi ga položili na prsi, se je zame ustavil čas, moje in moževo življenje pa je dobilo povsem nove dimenzije. Postali smo družina.

Ob tej priložnosti bi se ti rada ponovno iskreno zahvalila za vse predano znanje, ljubečo in toplo energijo s katero si mi skozi zadnjih nekaj mesecev dala vedeti, da se zmorem lotiti te preizkušnje in za vse besede vzpodbude, ki sem jih bila deležna. Ravno zaradi obiska vadb sem bila tako opolnomočena in fokusirana v trenutkih, ko je bilo to najpomembneje. Zelo se veselim gibalno razvojnih uric za dojenčke, naš mali Jon pa tudi komaj čaka, da spozna prijetno gospo, ko jo je poslušal med vadbo:)

Brez tebe in vseh koristnih nasvetov ter vzpodbudnih besed, ki smo jih nosečnice med vadbo deležne vsekakor ne bi šlo tako gladko – znati prisluhniti si in se v ključnih trenutkih prepustiti tempu, ki ga narekuje telo je bistvenega pomena. Tudi vizualizacija mi je ogromno pripomogla, naučila pa sem se je ravno pri tebi. Dan, ko sem prestopila prag Sončne vile je bil zlata vreden in sila pomemben v moji nosečniški/porodni izkušnji.
Seveda lahko porodno zgodbo prebereš dekletom in jo objaviš na spletni strani – veselilo me bo, če bo moja izkušnja še komu pomagala.
V mojem imenu lepo pozdravi bodoče mamice, manjkajo mi sredine vadbe z njimi in s teboj, hkrati pa vem, da se kmalu spet srečamo na eni izmed uric z našimi malčki:)

• 21.01.2024 sem imela sluzast izcedek, ki sem ga slikala in sliko brez zadržkom poslala Izidori. Pojasnila mi je, da se lušči čep. Juhu, najina Laura bo kmalu tu!
• 22.01.2024 me je Ob 02:20 prebudil topel curek, hlačke so bile popolnoma premočene, nekaj kapljic je steklo po stegnih. Prižgem luč, tekočina ni bila bistra, bila je rahlo krvava s sledmi krvave sluzi. Ko sem se vstala, je sledil drugi curek z več krvi. Kljub temu, da mi je babica na včerajšnjem ctg-ju rekla, da če imam samo krvavi izcedek, in ne teče kri, da imam več časa, sem se v petih sekundah stuširala, preoblekla in Ob 02:40 sva s partnerjem že sedela v avtu na poti na Ptuj. Torbice so že bile v kuferamu.
• Po poti sem obvestila Izidoro. Morda bi bilo bolje, da bi ji poslala sliko, jo poklicala in vprašala, če se naj že odpravima (o tem sem razmišljala kasneje). V tistem trenutku me je kri, priznam, zaskrbela, in počutila sem se bolj varno v porodnišnici. Predvsem pa nisem želela, da se mi vlije kri in morem v Maribor, saj sem na Ptuju že vse kar dobro poznala.
• Sprejela me je sobotna babica in mi kar malo očitala, da sem tako hitro prišla, saj mi je v soboto lepo vse razložila. Ko je izvedela, da imam dvojno spremstvo (Izidoro in partnerja), tudi temu ni bila najbolj naklonjena. A sem jo sprejela odprtih rok, našla skupen jezik in na koncu sva imeli topel odnos. Odprta sem bila 2 cm. Pojasnila mi je, da bodo opravili test, če mi je res odtekla plodovnica, ko pride smena. Večino časa sem bila priklopljena na CTG.
• Prišla je smena – babica, katera je v času moje hospitalizacije spravila mojo sobivanko v jok. Starejša, a po občutku zelo izkušena – le malo godrnjajoča. A se nisem dala. Sodelovala sem z njo, tudi z njo sem dosegla topel odnos, celo zajtrk mi je kasneje prinesla – s pripombo, da mi po pravilih nebi smela prinesti hrane, zaradi možnosti CR, a da tudi ona zjutraj ne more funkcionirat s praznim želodcom. Naredila mi je test za plodovnico – s komentarjem, da je pol pozitiven in pol negativen.
• Ko me je pregledala zdravnica, katere sem se zelo razveselila, saj sem jo spoznala že v času hospitalizacije, je z enim očesom pregledala test, in rekla, da je seveda pozitiven, brez dvoma, a je opravila še ultrazvok, ki je razpok ovojev potrdil.
• Predlagala je predor ovojev, s čemer sem se po njenem pojasnilu, da je sicer lahko otrok v nevarnosti zaradi okužbe, takoj strinjala. Okoli 10:00 je predrla ovoje. Po postopku sem ležala eno uro na boku, na CTGju. Postopek mi je želela pojasniti, pa sem jo prosla, da kar opravi, da bom imela zaprte oči : ) Nisem želela videt, s čem in kako je predrla ovoje. Plodovnica je odtekla, posteljnino so menjali tako hitro, da sploh nisem opazila. že pred tem pa so mi namestili metuljčka v žilo. Tako babici kot zdravnici sem povedala, da želim porod v vodi. Tukaj je bila moja napaka morda, da nisem obenem povedala, da želim tudi nadstandarno sobo.
• Ob 12:30 sem bila odprta 3 cm in zmehčana. Od babice sem dobila svečko, da se vse še bolj zmehča – pojasnila je, da je to smiselno, ko se predrejo ovoji. Skoraj ves čas sem bila na CTGju. Seveda sem o vsakem koraku obveščala Izidoro.
• Ob 13:45 sem začutila tu in tam kak krč – podoben menstrualnim. Eno uro kasneje sem imela prve, a neredne popadke. Prosila sem, da mi odstranijo CTG, ker popadke nisem dobro prenašala v eni legi oz. na postelji tako dolgo. Prav tako sem prosila, da me pregledajo odprta sem bila 4 cm, kar je bil znak za “skok” v vodo.
• Ob 15:15 so bili popadki daljši, a še neredni. Predstojnica oddelka, ki sem jo prav tako že poznala, je prišla mimo, in rekla, da lahko obvestim Izidoro in partnerja in se mi spodbudno nasmehnila, da me že “malo boli”, in da je to vredu. Bila sem na tleh, s prsmi in glavo na postelji, tako mi je zelo odgovarjalo ohranjat miren dih in mirno kri pri popadkih.
• Ob 15:30 sem se selila v porodno sobo s kopalno kadjo. Okoli 15:45 so mi namestili vrečico z umetnimi popadki, s katerimi sem se strinjala, saj bi naj pospešili porod – jaz pa po naravi nisem preveč potrpežljiva ; ) Prišla je the best babica, ki sem jo spoznala na dnevu odprtih vrat.
• Malo pred 16:00 je prispela Izidora, katere sem se zelo razveselila – malo po 16:00 pa še partner, kar mi je tudi prineslo veliko olajšanje. Popadke smo predihovali v bani, imeli smo glasbo, difuzer, bano smo napolnili do roba, nato spustili malo vode ven, spet napolnili… Po pravici povedano, sem bila v nekem transu ali pa v svojem zelenem obzidju. Ne spomnim se več detajlov.
• Spomnim se, da so se popadki stopnjevali, da sem imela zaprte oti, da sta me Izidora in partner hladila z mrzlimi obhladki in redno dajala za pit navadno vodo, vodo z limono, kokosovo vodo… Pozabila sem celo, da sem si izotonitni napitek pripravila na notno omarico – nismo ga našli, nisem ga spila. Spomnim se tudi, da sem oblekla zgornji del kopalk, ker me je sicer nerviral obtutek, 1<0 se prsi stikajo s trebuhom v nekaterih položajih. Spomnim se, da sem proti koncu že zelooooo motno stiskala Izidorino roko. Izidorin palec. Da sva bili telo na telo. In da me je partner podpiral s svojo prisotnostjo in mirnostjo v ozadju, prinašal obkladke, vodo… Iz svoje porodne playliste se pomnim pesmi “move in the right direction”, katero sem predala svoji Lauri naprej, da malo “pomova” v smeri proti nam ; )
• KO so bili popadki motnejši, se v kadi nikakor nisem mogla udobno namestit. Drselo mi je, kljub brisaëi, pa še CT G nam je res veliko nagajal. Zaëutila sem, da morem it kakat, z Izidoro sva šli na wc. Ce sem tam res kakala ali lulala – pojma nimam. Mislim, da sem se polulala kar v kad. Nato sem se odloëila, da ne grem nazaj v bano. Poskusili smo s položaji depe, a me je kar naprej odnašalo na prste, kot baletko. Pa pozabila sem vse dihalne tehnike. Ne vem, kje sem bila, še dobro, da mi je Izidora demonstrirala in bila zame tu v vsaki sekundi. Zaëela sem moledovati za Ultivo, teprav se mi je nekaj svitalo, da je za to že zdavnaj prepozno. KO razmišljam za nazaj – se sploh ne spomnim boleëine, boleëina ni bila tista pika na i – tista pika na i je bilo TRAJANJEEEEEE boleëine.
• Spomnim se še, da sem Izidori rekla, da se je zdravnica, pri kateri sem bila 7 x na akupunkturi, dejansko zmotila, da moj prag boleëine ni tak visok : )
• Megleno se spomnim, da so mi na tleh nekaj naredili – glavica ni mogla ven, ker jo je nekaj oviralo.. Morem povprašat Izidoro, saj se spomnim le, da je bil problem hitro rešen.
• Predlagali so položaj na boku v postelji. Joj, to pa se je bilo mutno namestiti, ker je bil pritisk tako velik. A sem enkrat bila na postelji, je bilo res udobno. Ne kot v hotelu ali doma – a zelo udobno v teh okolišëinah.
• Ne vem, te je že kdo v tako kratkem tasu tolikokrat zaklical “Izidora” – zdi se mi, da sem pri vsakem popadku 10x izrekla “joj Izidora”.
• Sanja se mi ne, kako dolgo sem bila na boku, vem da sem po nekaj neuspelih poskusih kontno zatela prav potiskati in dihati z brado navzdol. KO je bila glavica na vidiku, so me vprašali, te se je dotaknem. Joj, res nisem mogla, ker sem si mislila: Bože, kje je Se celi dojentek, te so to samo Iaski. Na sreto je bil moj partner tako pogumen in je vse opazoval iz svoje mirne, zbrane dušice. A kljub temu si lahko predstavljam, da mu je kdaj pa kdaj poskotil pulz, se je bližal konec.
• Tej super babici se je pridružila Se ena super babica (v modri opravi, ne v roza), ki je dajala jasna in glasna navodila, tesar sem bila res vesela. Partner mi je povedal, da je otrokovo ramo bliskovito obrnila, in skupaj z njo je sprejel našo Lauro na tej drugi strani.
• Ob 19:13 je prikukala naša Laura Aiyana na svet!!
• Ko so mi jo položili na prsi – nisem mogla verjeti, da je to zlato bitjece bilo namenjeno meni, nama… Malo je zajokala, zapela sva ji pesem Eternal Flame, katero sva ji pela že v tasu nose¿nosti (ideja je prišla na Izidorini uri yoge za nose¿nice).
• Partner je z babico naredil še odtis placente na platno, popazil na Lauro, Izidora se je počasi poslovila, Lauro so stehtali, pregledali, zdravnica je pri meni v roku 10-15 minut opravili mini šiv (bi naj bil bolj kozmetiëni), partner pa je ta čas pazil na Lauro, ki mu je takoj stisnila kazalec desne roke in ga ni izpustila.
• Cetudi sem želela, da se posteljica porodi po naravni poti, sem bila vesela spodbub babic, da sta pomagali tudi pri tem – želela sem, da je konec in da se cartamo.
• Babica mi je Lauro pomagala pristaviti na levo dojko, Laura jo je takoj zagrabila, juhu.
• Sledilo je cartanje, občudovanje te zlate dušice… 3 ure smo preživeli skupaj v porodni sobi.
• Ker so bile vse sobe polne, je sledilo veliko razoëaranje, da partner ne bo 3 dni z nama in da mu je omogo¿ena le ena ura obiska na dan. Groza! Naslednji 3 dni so bili prava noëna mora zaradi cimre, s katero nikakor nisva bili na isti valovni dolžini – v podrobnosti se ne bom spušëala, sem že vse pozabila, saj smo se tretji dan lahko odpravili domov. Dojili sva se od prve noéi naprej, zadnjo noé je prišel bolet naval mleka.

• Da povzamem – brez Izidore ne bi želela roditi nikoli več, nikomur, res nikomur ne morem z besedami opisati njene prisotnosti in podpore. Varnost, prisotnost, znanje, izkušnje, angelska energija in vse, kar Izidora prinese s seboj, ko vstopi v porodno sobo – neprimerljivo, edinstveno. Sončna vila ni ta rumena stavba, katero vsi predobro poznamo. Sončna vila je Izidora sama. če bi želela kaj spremeniti, bi pustila vse točno tako, kot je potekalo. Sam porod je bil zelo lepa izkušnja.
• V bodoče bi edino želela roditi v ustanovi, ki ima zagotovljeno sobivanje s partnerjem. Ne le zaradi pomoči in podpore, temveč tudi zaradi vezi med atijem in novorojenko. Samo osebje tako v porodnih sobah kot na oddelku pa je kljub pomanjkanju zaposlenih izjemno prijazno in pomagajo na vsakem koraku. Neverjetni so.
• Izidora, hvala iz srca! Se že veselimo masaže dojenčka in drugih druženj v Sončni vili.
S hvaležnostjo,
Laura, Klaus Michael & Janja

Moja porodna zgodba se začenja v petek zvečer. Pred spanjem sem kot zadnjih nekaj dni poslušala meditacijo za pričetek poroda, saj mi je pomagala zaspati. Večino dni sem zaspala še pred koncem, tokrat pa sem začela čutiti krče in zbadanje v križu, ki pa jim nisem posvečala prevelike pozornosti, saj sem občasne “lažne popadke” čutila že ves teden. Čez približno 10 minut, ko so se krči ponovili veliko bolj intenzivno sem se vseeno odločila preveriti koliko časa mine med njimi. Med čakanjem na naslednje se je punčka naenkrat začela zelo divje premikati, čemu je sledil nenaden izliv vode, poplava, ki sem jo naredila na poti do stranišča, je bila kar filmska. Na srečo je bila tekočina prozorna, brez specifičnega vonja, zato sem poklicala moža in se za naslednjih 30 minut, opremljena z veliko brisačami, ulegla na levi bok. Čeprav sem bila že zadnji teden v pričakovanju pričetka poroda, se kar nisem mogla umiriti, adrenalin zgleda naredi svoje. Šele dolg topel tuš me je ponovno sprostil. Nato sem se še za pol ure vlegla, medtem ko je mož v torbo za porodnišnico zložil manjkajoče stvari. Oba sva nekaj pojedla in se ob 2h zjutraj odpravila v mariborsko porodnišnico. 
 
 Ob sprejemu so ugotovili, da sem odprta komaj 1 centimeter, kar sem tudi pričakovala, saj moji popadki niso bili ne redni ne intenzivni. Z možem sva se poslovila, jaz pa sem bila sprejeta v porodno sobo. Odločili smo se, da najprej počakamo kako se bo porod samodejno razvijal, glede na to da sem že imela popadke, glavica pa je bila lepo spuščena. Odločila sem se, da bom poskusila še malo zaspati, dokler se popadki ne ojačajo. 
 
 Do 6h zjutraj sem tako po večini dremala, potem pa so se popadki pričeli stopnjevati, zato sem jih pričela predihovati stoje ter na žogi. Na srečo sem lahko dobila prenosni CTG, zato z gibanjem ni bilo težav. Med popadki sem poskušala kaj pojesti vendar je to spožilo bruhanje. Po tuširanju sva ob 8h z babico še enkrat preverile kako napredujemo in ker takrat še vedno nisem bila odprta več kot 2-3 centimetre sva se odločili za umetne popadke. Ti so takoj naredili svoje, tako po intenziteti kot po napredku, saj sem bila do 9h odprta že 4 centimetre. 
 
 Ko je ob 10.30 prišel mož so bili popadki že zelo intenzivni na 2-3 minute, jaz pa sem začela dvomiti o svoji odločitvi, da ne potrebujem protibolečinskih sredstev, nadaljnjih 8 ali več ur poroda s takšnimi bolečinami si namreč nisem predstavljala. Z babico smo zato še enkrat preverili stanje in na presenečenje vseh ugotovili, da sem odprta že 8 centimetrov! Posledično sem se odločila da bom zmogla brez. Popadki so bili na tej točki tako boleči, da sem jih predihovala na boku, prav tako so se spremenili, saj sem med vsakim popadkom dobila neustavljivo potrebo po potiskanju. Za tiščavnike se mi zdelo še malce zgodaj, vendar je babica že po 30 minutah vseeno preverila kaj se dogaja in res sem bila popolnoma odprta. Ona se je šla pripraviti na potiskanje, ob 1130 pa smo pričeli. 
 
Vaja potiskanja na pripravah za porod je res pomagala, in po dveh popadkih se je že porodila glavica. Občutek, ko sem se je lahko dotaknila je bil res neverjeten. Punca je presenetila vse s tem kako hitro se je spuščala in ob 12.04 je že zajokala na meni. Prav tako je vse presenetila s svojo težo 3740 g, saj je bila na pregledih ocenjena na manj kot 3 kilograme. Zaradi zelo hitrega spuščanja se nekaj šivom nisem izognila, na srečo pa ni bilo treba rezati presredka. 
 
 Porod je tako meni kot tudi možu ostal v izjemno lepem spominu, še bolj pa prvih nekaj uric po njem. Od prereza popkovnice do prvega podoja najine Brine. Najbolje pa je bilo, da smo bili gotovi v času kosila, kar je pomenilo, da sem ga dobila tudi jaz. In čeprav bolnišnična hrana ne slovi kot najboljša je bilo to daleč najboljše kosilo, ki sem ga jedla v zadnjem času. 
 
 K lepim spominom so vsekakor pripomogle babice na oddelku, ki so bile čudovite, ogromno pa je prispevala tudi vadba ter priprava na porod, zaradi katere sem vedno vedela na kaj se osredotočiti in se nikoli nisem počutila, da česa ne zmorem. V času pisanja zgodbe sva z Brino že na oddelku, kjer uspešno nadaljujeva najino zgodbo z dojenjem, če bo vse po sreči pa se danes vračava domov.

Moj PDP je bil v nedeljo, 21. 1. 24, a se ni še prav nič dogajalo. Z možem sva rekla, da greva še zadnjič pred dojenčkom v miru v gostilno jest in tako je bilo.  Zvečer sva šla spat in ob treh zjutraj so me prebudili menstrualni krči, ki niso bili preveč boleči. Možu sem rekla, da mislim, da se je nekaj začelo dogajati in da še bom malo poskusila spati. Potem sem z občasnimi krči dremala do petih, a so se začeli pojavljati pogosteje, bili so intenzivnejši, a še vedno znosni. Na tej točki sem se spomnila, ko je Izidora pripovedovala, da si ženske mislijo »če bo tako bolelo, sem na konju«. No, tudi mene je to prešinilo in seveda ni bilo tako.  Čeprav popadki niso bili redni in ne zelo močni, sva se odpravila iz Maribora na Ptuj v porodnišnico. Ob 8.15 sem imela tako ali tako naročen CTG, a sem rekla, da greva prej, ker nisem želela imeti močnih popadkov avtu, ampak sem želela čim prej imeti na razpolago posteljo in biti na varnem. Odločitev je bila zame pravilna. Ko sva prišla v porodnišnico, sem v čakalnici čakala dobro uro, da so me sprejeli in predihavala popadke, ki so bili na 10 do 12 minut. Potem smo opravili CTG, pogledala me je zdravnica in poslali so me na oddelek ter mi naročili, da naj se javim, ko bodo popadki na 3 do 5 minut. Ko sem prišla na oddelek, so popadki v roku desetih minut prišli na to frekvenco, in ko sem jih 45 minut tako predihavala, sem osebju javila, da imam že zelo močne in redne popadke. Predihavala sem ji z globokim, nizkim »aaaaaaaaaaaaa«, kot smo se učili, kar je na Ptuju bilo dvakrat sprejeto kot »dretje«. Prvič na oddelku in drugič v porodni sobi: »To ni nobeno predihavanje, to je dretje,« so bili komentarji, ki so me precej presenetili. Meni osebno je ta tehnika dejansko lajšala bolečino. Spodbujali so me, da diham na kratko »huhuhu«, kar sem jaz mislila, da pride šele proti koncu. Potem so me spet pregledali, a kljub popadkom nisem bila še odprta, zato me je babica odprla »na silo« za 3 centimetre. Boleče, a hvaležna sem, da je to storila. Ker so bile vse porodne sobe zasedene, sem morala čakati na klopi pred porodno sobo 20 minut, da so eno očistili in me lahko namestili. Takrat sem imela že zelo močne popadke in to čakanje na sobo je bilo res mučno. Potem sem sobo le dobila in od takrat naprej so bili popadki reees močni. Poklicala sem moža, da lahko pride. Po telefonu sem mu povedala, da bo najina hči edinka.  Popadki so bili zame tako intenzivni, da nisem preizkusila niti ene tehnike, ki sem jo spoznala na vadbi in v šoli. Samo ležala sem in predihavala, med popadki pa počivala in se bodrila z mislijo, da sem že bližje koncu in da moram samo enkrat skozi to.  Prosila sem za ultivo, ki so mi jo tudi namestili. Delovanje ultive sem si predstavljala drugače, med popadkom sploh nisem imela občutka, da mi pomaga, med dvema popadkoma pa sem bila zadeta in zaspana, kar mi je omogočilo, da sem se dobro spočila in pripravila na naslednjega. Ultiva je boljše kot nič, ni pa rešitev za bolečino. To je seveda samo moja izkušnja, vsaka jo doživi drugače. Naenkrat je babica rekla, da sem odprta 9 cm, kar me je zelo osrečilo, saj sem vedela, da to pomeni, da najbolj intenziven del šele prihaja, a da sem skoraj pri koncu. Babica je skušala obdržati presredek, a je potem rekla, da je tkivo preveč čvrsto in da je punčki padel puls, zato me je prerezala. Žal mi je, da me ni prerezala že prej, ker sem se zaradi tega vztrajanja pri celem presredku še raztrgala. Ob okrevanju pa sem ugotovila, da bolečine prerezanega presredka niso nič v primerjavi z bolečinami raztrganine. Če bi še enkrat rodila, bi rekla, naj me kar prerežejo, bo manj škode. Prišli so še tiščavniki, ki sem jih med porodom začutila kot najbolj pozitivne popadke, saj sem imela res občutek, da mi pomagajo. Potem je prišel finale, a je bila težava, ker nisem vedela, kako pritisniti, oziroma moj pritisk ni bil dovolj močen. Kljub vsemu izobraževanju na to temo mi v praksi ni najbolj uspelo. V veliko motivacijo mi je bilo, da je moj dragi rekel, da glavico že vidijo, da ji laski ven gledajo, da sem res že blizu. Počakali smo še en popadek, nato pa se mi je zdravnica naslonila na trebuh in potisnila in punčka je bila zunaj. Občutek, kako je punčka prišla iz mene je bil pa fenomenalen in prav nič boleč, poln olajšanja in hvaležnosti. Velikokrat slišimo »vrgli so se mi na trebuh« kot nekaj grozljivega, meni pa to sploh ni bilo boleče in mi je bila ena sama odrešitev. Porod je uradno trajal 3 ure in 14 minut, če bi si trajanje poroda določila sama, bi rekla, da je intenzivni del poroda trajal eno uro več. Izjemno sem hvaležna za tako kratek porod, predvsem pa za to, da sva s punčko živi, zdravi, v dobri kondiciji in polno dojeni. Osebju pa Ptuju sem neskončno hvaležna za vse, kar so naredili zame in za mojo punčko, kakšen neprijeten komentar pa je že zdavnaj pozabljen in ostali so le lepi spomini na dan, ko sva postala mami in tati.

V četrtek sem imela PDP. Naredili so mi CTG in UZ, kjer ni bilo nobenih posebnosti. Razen, da bo otrok imel okrog 4kg. 

V petek popoldne sem šla na akupunkturo, da mogoce malo pospešimo, če je otrok že pripravljen. Okrog 23:30 mi je odtekla voda. Vlegla sem se na L bok in počala da pride moja mama čuvat starejšega otroka. Okrog enih sva z možem prišla v Maribor. Popadkov še nisem imela, zato sem poskušala počivat. Cca 2,5 uri po tem, ko mi je odtekla voda, sem začutila zelooo rahlo bolečino v križu, ki se je potem stopnjevala v pogostosti, intenziteti in se širila v spodnji del trebuha. Vmes sem ves cas pila, hodila na stranišče.. Ob 4:30 sem začutila, da gre za popadke in kakšnega vmes sem morala že predihat. Prišla je babica in se pripravila na porod. Okrog 5ih so postali redni, intenzivni in močni. Okrog 6ih sem bruhala. Vedela sem, da se bližamo rojstvu otočka.  Od tu naprej so postali popadki rees boleči, bilo mi je zelo vroče. Mož mi je bil v veliko podporo.  Prav tako babica, ki me je masirala, kar mi je zelo ustrezalo. Še dobro, da je med popadki nekaj premora za nabrat moči. Ko so se začeli tiščavniki, mi je najbolj ustrezalo na levem boku. Babico sem prosila, da naj naredi epizotomijo, če oceni, da se bom raztrgala, saj sem se prvič kar precej. Tkiva so se vredu raztrgovala, dobila sem dva manjša šiva, čeprav je bil fantek za 500g težji od prvega.   Izak se je rodil ob 7:16. Torej res intenzivno je bilo nekje 2 uri. 

Midva se pridno dojiva in cartava. 

Izidora, resnična hvala za vse teme ki jih odpiraš na vadbi in da prav nobena tema ni tabu. 

Izidora Vesenjak Dinevski

Morda vas bo zanimalo tudi ...

Back To Top

Izidorine
e-novičke

Si noseča, mlada mamica, ali pa že razmišljaš v tej smeri? Prijavi se na moje e-novičke in prejmi KODO ZA BREZPLAČEN PRVI OBISK na vadbi za nosečnice. Ker z menoj ob strani je IZI postati mami!

0
    0
    Košarica
    Vaša košarica je praznaNazaj v trgovino