Porodne zgodbe v letu 2024

Čeprav sem si zadnje tedne nosečnosti predstavljala kako sproščena in pripravljena čakam na svoj veliki dan, priznam da so mi bili precej naporni. Bila sem brez energije, utrujena in ustrezal mi je samo mir in čas zase. Ves čas se mi je zdelo, da čutim kako se telo pripravlja. V sredo, 5.6. sem imela zjutraj še zadnjo akupunkturo in v meni je bil ves čas prisoten občutek, da je nekaj drugače. Kasneje sem imela še pregled pri svoji ginekologinji, ki mi je opravila meritve rasti in ugotovila da je plod nekoliko manjši od standarda. Direktno me je napotila v porodnišnico na pregled, kjer so mi opravili CTG in ponovni pregled. Potrdili so mi, da plod zadnje dni več ne pridobiva na teži, vendar je v dobri kondiciji. Naročili so me na ponovni pregled na dan PDP 10.6., ko se bodo odločili ali mi sprožijo porod ali še počakamo, saj smo želeli ohraniti dobro kondicijo ploda. Čeprav me je vse to rahlo prestrašilo, sem zaupala v svoj občutek da je moja punca že pripravljena na svoj prihod. Proti večeru so se mi res začeli rahli popadki in z možem sva za vajo začela meriti njihovo trajanje. Bili so rahli, kratki in neredni. Okrog 22. ure sva odšla spat, vendar sem v postelji že morala popadke predihavati. Ostala sem mirna, sprostila sem telo in se začela veseliti da se končno nekaj konkretno dogaja. Bolečina, intenzivnost in dolžina popadkov so se stopnjevali in ob 1:00 sem morala vstati in se začeti gibati. Bila sem na žogi, se sprehajala in tuširala, spremljal me je mož. Ob 3:00 sem imela popadke na 2-3minute, dolžine 1minuto. Naenkrat se več nisem počutila varno doma in odpravila sva se v porodnišnico. Po pregledu sem bila odprta samo 1cm (jaz sem pričakovala vsaj 3cm glede na bolečino in intenzivnost popadkov). Ostala sem na oddelku do jutra, popadki so oslabeli. Zjutraj so me prestavili v porodno sobo, kjer so me opazovali in če se nič ne bi začelo dogajati bi mi umetno začeli sprožati porod (popadki namreč oslabijo kondicijo ploda). Ob 15h sem bila še vedno odprta 1cm, ko se z babico dogovoriva, da mi vstavijo trakec. Šla sem pod tuš in popadki so se mi naenkrat tako ojačali, da sem samo čakala da se vležem na posteljo. Ob 16:00 je prišel mož, popadki so bili intenzivni, odprta sem bila še vedno 1cm. Skupaj sva predihovala popadke, masiral mi je hrbet, za gibanje in stanje pa več nisem imela energije. Ob 17:00 sem bila odprta 3cm, ob 18:00 5cm, hitro zatem 8cm in potem so se začeli tiščavniki. Spomnim se kakšen val energije sem občutila, vsak popadek je imel neverjetno moč in prav čutila sem, da sem vse bliže koncu. 19:07 je na svet prijokala najina Ela, velika 46cm in težka 2600g. Ta trenutek, ko prvič dobiš svojega otroka v objem je nepozaben. Kmalu zatem so Elo odpeljali na pregled in ko se je vrnila in so mi jo položili na prsa, je bila mirna in zadovoljna. V nekem trenutku je samo začela odpirati usteca in to je bil trenutek, ko sva se začeli dojiti. Prvo noč je bila vez med nama, kot da sva še vedno eno, dojili sva se in cartali. 

Morem pohvaliti mariborsko porodnišnico, ker so bili ves čas izjemno prijazni in skrbni. Podali so mi še veliko znanja o dojenju, me ves čas podpirali in spodbujali za dojenje. Največja zahvala pa gre tebi draga Izidora! Tvoja energija, dobrosrčnost in znanje so me spremljali odkar sem prvič prestopila prag Sončne vile. Ves čas poroda in dojenja sem te imela v mislih, tvoje nasvete, ideje in to težnjo k sproščenosti in mirnosti, kljub bolečini in naporu. Tvoja skupnost je neprecenljiv zaklad za bodoče mamice in hvala ti za to. 

Draga Izidora, verjemi, če ne bi bilo tebe in tvojih nasvetov, informacij, bi najbrž marsikaj naredila drugače in v svojo škodo. V petek zjutraj sem bila še pri dr. Kudrovi v bolnici, ker sem bila dva dni čez rok in je rekla, da sem odprta en cm in da naj se še kar veliko gibam, da se vse začne po naravni poti in res sem imela še kup opravkov, tako da se cel dan niti nisem imela časa vsest. Zvečer sva še s Tadejem Sofijo dala k starim staršem z mislijo, če bi se kaj slučajno začelo dogajat. In ob pol 2 se je res, popadki na 7-8 min., dolgi približno 40 sek. Sem šla pod tuš in se tuširala več kot uro – takrat se je začelo bolj intenzivno dogajati 3-4 min. 60 sek. Ampak bila sem neizmerni mirna, ni se mi zdelo, da so popadki že tako zelo hudi in topla voda mi je strašno godila, prav tako nisem tudi hotela preveč hiteti v porodnišnico. Tako sva se komaj nekaj pred tretjo odpravila in ko sva prišla sem upala, da bo babica rekla, da sem odprta vsaj 6 cm, ona pa meni 9 cm ste odprti, vi boste v pol ure rodili in sem res. Tako da na koncu niti ni bilo časa, da bi dala porodni načrt, rekla za sobo ena in prenosni CTG. Ko sem se vlegla na porodno mizo, je bila glavica že čisto spodaj, babica je predrla ovoje. Sledili so trije “grozljivi” popadki, ko sem se iz 9 odprla na 10 cm, nato sem še trikrat potisnila in naša deklica se je rodila. Z neverjetno naglico v pol ure se je rodila naša deklica, naš sonček, Amelija Lili, težka 3600 g in velika 51 cm.  Jaz pa brez pretrganega ali prerezanega presredka, čeprav je bilo vse tako hitro in intenzivno. Še sedaj ne morem verjeti, kako gladko je potekal porod.

Prišel je tudi moj čas, da lahko zapišem svojo porodno zgodbo.

En dan pred porodom se z možem odpraviva spat. Preden zaspim se zalotim kako me obdajajo velika čustva ob pogledu na svojo prvorojenko in mojega moža. Čutim ljubezen in hvaležnost. Oba poljubim in zaspim.

Sredi noči me zbudi bolečina v spodnjem delu trebuha. Obrnem se na drugi bok in v tistem začutim mokro med nogami. Zbudim moža in rečem, da mislim, da mi teče plodovnica. Ura je 3 ponoči. Plodovnice je vedno več, kar teče in teče. Mož nosi brisače. Začnema mirno, brez panike. Ležim na levem boku z brisačami med nogami in objemam svojo hčerko. Takoj se začnejo prvi popadki, ki so kar močni. Mož pokliče mojo mami, da pride spat h hčerki. Jaz mu narekujem kaj se more pripravit. (naj povem, da nisem imela občutka da bom rodila v 36 tednov in 6 dni, ceprav sem hčerko rodila v 36 in dva dni) Čez pol vstanem in pokličem v porodnišnico. Babice recejo da imam dve uri časa. Grem pod tuš in ze malo predihujem kakšen popadek. Jesti mi ne paše, pojem samo banano ( kar se na koncu izkaze za slabo odločitev). Ob 5h krenema proti ptuju. Popadki so neredni in srednje močni, predihujem jih z lahkoto. Ko pridema me priklopijo na Ctg, popadki so, odprta sem 1 cm. Odločijo se, da grema v porodno sobo. Ker sem imela predhodni carski rez nesmem jesti in ostanem lačna. Popadki se začnejo jačati, so pogosti in intenzivni. Z možem sva suverena, imama plan, bila sva na pripravah, mož je v polni akciji. Žoga, masaža, počepam. Ugotovim, da sem kar utrujena, odločim se, da grem malo ležat. Paše mi, ker nisem spala, čutim, da mi telo govori, da bom rabla moč za kasneje. Dobro, da sem poslušala. Ob 10h me pregleda babica, pravi da sem odprta 2-3cm Da naj probam zaspat. Mojega pošlje na malico in da pride nazaj čez eno uro. Jaz ležim in med popadki dejansko zaspim, vsak me pa zbudi, bili so močni, da mi je jemalo sapo. Iz predihovanja “”aahh” sem prešla v “huhu”. Zalotim se, da me začenjajo obdajati črne misli. Bolečina je bila zelo močna. Nekje daleč v glavi mi začne prihajati na plano misel na carski rez – odrešitev. Vem, da bi samo pisnila in bi me že peljali. Ampak vem, da si tega nisem želela, potlačim jo globoko nazaj. In se odločim, da se prepustim. To je moj dan, kjer imam možnost kot ženska roditi naj boli, naj bo surovo… tako divje. Alen pride ob 11h nazaj. Gremo pod tuš ampak vidim da ne morem, komaj stojim. Hodim na wc in v posteljo. Med tem ko ni popadkov spim. Pijem neko vodo z okusom in vodo. Dobim glukozo i.v. Spet me pregledajo odprta sem 6 cm. Ura je 13h. Popadki bolijo za znoret. Opazim, da ginekologinje začnejo živčno postopati okoli mene, v sobi so bili tri plus dve babici. Preglejujejo me vse tri, in stimulirajo, boli za znoret. Hodijo se pogovarjat ven iz sobe. Imela sem srečo in so me babice malo “čuvale” pred CR. Ginekologinja predlaga sinto in epiduralno. Že svoje popadke komaj predihujem, kako naj se umetne. Epiduralno itak zavrnem. Dajo mi sinto in po parih popadkih vidim, da nebom zdržala. Vzamem ultivo. Ultiva me pribije, sem v svojem svetu. Z možem si dava vsak svojo slušalko v uho in poslušava najine pesmi. Olajšalo mi je popadke, med vsakim sem spala. Nabrala sem nekaj moči. Potem sem se v zadetosti malo izgubila, bila sem v svojem svetu. Se me preglejujejo… Naenkrat zaznam, da se začenja nekaj dogajati. Prižgejo se luči. V sobi je spet več ljudi. Tri ginekologinje in pediatrinja. Babica reče naj se obrnem na vse štiri. Potem spet na hrbet. Med popadki me preglejujejo (stimulirajo). Slišim, da govorijo bo šlo, to bo šlo. Boli itak za znoret. Potem me začne potiskati, popadki so drugačni, zadetost popusti in vem da sem blizu. To mi da moč. Pravim, da me lulat in kakat. Lulat ne morem. Dajo me na levi bok in ob vsakem popadku pritisnem. Vmes me kateterizirajo. Dogajanje je glasno, vsi tiščijo roke v mene. Jaz pa potiskam… nekam dolgo traja, moči mi spet pojenjajo. Govorijo, da se ne spušča dovolj. Babice pravijo, da bo. Z kotičkom očesa vidim kako je ekipa pripravljena, pediater, ginekologi… padem v neko stanje kjer se začnem izgubljati, kot da tonem, vidim se, da me peljejo v operacijsko. Mislim si kaj sem naredila sebi in otroku. In potem se zbudim, kot da bi mi nekdo potegnil iz pod vode. In rečem na glas: “ Zdaj sem se pa zbudila!” Začutim odločnost v sebi in nepopisno moč. Odločila sem se, da bom rodila tega otroka. Rečem si spodaj bom postala velika in rodila bom tega otroka. In babice na vsaki strani me vzpodbujata da naj potiskam. Moz mi pri glavi daje za piti, pred vsakim potiskom spijem pozirek, kot da imam čudežno tekočino. Potiskam in potiskam, pocasi gre, težko se spušča, spet malo padem, potem mi rece babica naj sežem v sebe in začutim glavico da se mi vrne moč. Potisnem prste v sebe in jo res čutim. Spet potiskam in počivam, potiskam in počivam. Najdem ritem. Potem pa se začne pekočina in takoj v da se glavica krona. Dam vse od sebe, zadnje atome moči, mož mi daje za piti me vzpodbuja, potipam glavico… vem da samo se malo. Iztisnem glavico, komaj. Nič čudnega, zdraven glave ima se komolec. Poslušam navodila babic. Iztisnem se rame in telo in takoj mi ga dajo na prsi. Nemorem vrjet, stisnem ga tako močno in začutim nepopisno srečo kot da bi plezala na veliko goro. Zavem se, da mi je uspelo skoraj nemogoče. (Raztrgala se nisem čisto nič).

Razmišljam o tvojih besedah Izidora, da ženska nikoli več ne pride ista iz porodne sobe. Še zdaj ko pišem to porodno zgodbo, jočem od sreče, hvaležnosti za to izkušnjo, ki mi je bila dana.

Prepuščam se občutkom hvaležnosti, da sem lahko doživela porod in dejansko rodila svojega otroka in noro sem ponosna na sebe.

Če primerjam carski rez in porod je CR res bližnjica ampak porod je vredno izkusiti kot ženska. Izkušnja je bila težka bolj psihično kot fizično. Lahko bi šla še enkrat.

Mož mi je rekel, da ni vedel da sem taka zverina.

No, to je ena izmed najlepših zgodb v mojem življenju, torej v torek 4.6. ob 15.27 sem rodila svojega sina Oskarja težkega 3110g in 51cm.

Pozdravljam vse punce in jim želim najlepšo porodno izkušnjo kakšnakoli bo.

Tebi Izidora pa hvala, da si mi pomagala najti notranjo moč.

PS: Ne Vem, če se spomniš, a sem vedno govorila, da me je strah, da bi moj otrok imel okrog 4 kg in kako bi jaz to zmogla. In poglej.. doletelo me je, izkušnja pa neprecenljiva. Pa saj veš.. veliko si k temu pripomogla TI!  In zato ti bom večno hvaležna. Na delavnici Priprave na porod s partnerjem, sem ugotovila, da mi položaj na vseh štirih na žogi zelo paše, ti pa si me k temu seveda spodbujala. V glavnem… nepopisljivo!

Praktično do poroda sem spremljala vadbo za nosečnice, sicer od februarja dalje preko posnetkov, ker so na pregledu v 25. tednu opazili kratek maternični vrat in so mi svetovali počitek, tako da sem potem spremljala vadbo od doma in izpustila telovadbo  Mi je pa res bilo super poslušat tisti vsebinski del, ki ga poveš na začetku, sploh pri pripravah na porod (na koncu sem imela načrtovan carski rez, tako da tudi tisti del mi mogoče niti ni toliko koristil ) in glede dojenja.

No, glede mojega poroda je bilo tako, da se je nekje okrog 25. tedna otrok obrnil z ritko dol in ostal tako do konca. Sem delala občasno vaje za obrat in v 37. tednu šla na poskus zunanjega obrata, ampak se ni dal  Tako da sem imela načrtovan carski rez v Ukc Maribor. Takrat mi je mogoče bilo malo žal, da se ni obrnil, ampak vseeno nisem hotela poskušat (vaginalno) rodit kje drugje. Zdaj, ko gledam za nazaj, mi v bistvu ni žal, da se je tako izšlo. Okrevanje po CR sem imela zelo lepo, nič boleče, 4. dan sva lahko šla domov. Vid pa je od rojstva dalje sesal prste, pa roko, pa potem dojko na polno! Tako da sva se začela dojit že prvi dan, rabila sva malo pomoči babic, ampak nama je uspelo. Danes je Vid star točno tri tedne in je polno dojen  Prvo noč, ko ni mogel biti z mano zaradi CR, so mu dali dodatek, od takrat dalje pa se samo dojiva in sva ful ponosna, sploh glede na to, da po CR enim težje steče  Moram pa res pohvalit babice v porodnišnici Mb, sploh te na “intenzivi”, kjer sem bila po CR prvi dan/noč, ker so res bile vrhunske, ves čas kontrolirale moje počutje in cartale Vida, ko je bil malo bolj glasen  Res nimam niti ene pripombe na porod in najino bivanje v porodnišnici.

No zdaj smo že več kot dva tedna doma in se navajamo na novega člana, on pa na nas  Patronažne ga zelo hvalijo, ker tako lepo pridobiva na teži (ob rojstvu 3120, minimalno 2900, včeraj 3700), kar niti ni čudno, ker se dojimo kakih 10x dnevno, če ne še več 

Hvala za vso predano znanje v okviru vadbe, mi je zelo koristilo in ful sem uživala  Tako da se definitivno še srečamo na kakšnem programu.

Da začnem z malo uvoda. Moja zadnja dva tedna nosečnosti sta bila milo rečeno naporna. V 38. tednu sem padla (sicer nič hujšega, eno noč sem preživela na opazovanju v UKC) in si pridelala bolečine v predelu simfize. Nato je prišel 10. maj (pdp), zbežal mimo, jaz pa še brez kakršnihkoli znakov. Bolelo me je že absolutno vse, matral me je nek trdovraten prehlad s kašljem, bila sem čisto brez volje in na koncu že prav tečna – sebi in vsem ostalim. 14. maja sem imela še zadnji pregled pri ginekologinji, 16. maja pa sem dopoldne prvič obiskala porodnišnico Ptuj.
Na Ptuju je ctg pokazal nekaj blažjih popadkov, ki so se meni sicer zdeli navadno otrdevanje trebuha, kot že zadnja dva meseca. Bila sem odprta za dva prsta, vrat je bil malo zmehčan, ampak nič posebnega. Ker pa je na UZ otrok izgledal večji, se je ginekologinja odločila, da me v petek, 17.5. ob 8:30 naroči na indukcijo. Super. To mi je še manjkalo. Je pa dovolila, da grem domov in naredila še stripping, da bi se morda začelo že kaj prej. Rekla mi je, da je dežurna do drugega jutra do 7h in se morda še vidiva – res je bila super, ampak sem bila pa jaz že čisto naveličana in pesimistična.Odšla sem še po opravkih, pobrala tastarejšega iz vrtca in organizirala varstvo. Ves dan mi je nekoliko bolj boleče otrdeval trebuh, ampak nič kaj hujšega. Ob 19. uri, ko sem se končno v miru vsedla na kavč, pa se je vse skupaj umirilo. Do 23. ure, ko sem šla v posteljo, je bilo vse mirno. Nastavila sem si budilko in šla precej slabe volje spat.
Ob 2:17 me je zbudil popadek, ki mi ni dovolil, da bi ga ignorirala. Vstala sem, šla v dnevno in naslednja dva popadka potiho in z zaprtimi očmi predihala na žogi. Popadki so bili na 15 minut. Šla sem pod tuš, zbudila moža, nato pa sva počasi šla proti Ptuju. Ko sva se odpravila, so bili že na 10 minut, tako da sva postanek pri pekarni rajši izpustila. Bila je čudovita mirna noč, po nevihti, avtocesta je bila prazna, jaz sem pa imela tak občutek globoke mirnosti in pričakovanja, kot da se peljem na morje v tisti zgodnji uri tik pred zoro.Ob cca 4. uri sva prišla v porodnišnico. Šla sem na ctg, popadki so vztrajali na 10 minut. Vprašala sem, ali lahko grem v vodo. Ginekologinja (še vedno ista kot na pregledu) mi je razložila, da zaradi slabokrvnosti (zadnji mesec sem morala jemati železo) in velikosti otroka to ne bo možno. Okej, ni panike, so me pa babice vseeno namestile v tisto sobo, dobila pa sem še prenosni ctg.V porodni sva se najprej še kakšne pol ure hecala med popadki in raziskovala sobo, potem pa se je začelo na 5 minut: popadke sem predihovala stoje, naslonjena na moža, z medenico sem risala kroge in osmice, hkrati pa vokalizirala. Zelo hitro so se popadki zgostili na 2-3 minute in nato prihajali kar zaporedoma. V nekem trenutku sem med popadkom zarjovela in takrat so od kar nekod prišle babice, me pospremile na posteljo in mi predlagale položaj na vseh štirih, ki sem ga bila zelo vesela. Začeli so se tiščavniki. Ves čas so me spodbujale, da še predihavam, jaz pa sem imela občutek, da že moram potiskati. Trudila sem se kolikor je šlo, bilo je res intenzivno. Ko sem že skoraj obupala, sem med nogami začutila glavico in jo pobožala. Oblilo me je milijon čustev, hkrati pa mi dalo motivacijo za zaključek. Nekaj popadkov kasneje se je ob 6:12 rodila Lili, velika 56 cm in težka 4650 gramov. Babice, ginekologinja in kasneje tudi vse babice na oddelku so bile totalno šokirane nad našo velikanko. V bistvu je izgledala bolj kot enomesečni dojenček ne pa novorojenček. Jaz sem vsem samo rekla, da pri nas pač delamo velike otroke. Malo sem se sicer raztrgala, ampak so šivi površinski in bi se morali vredu zacelit.
Da zaključim: moja druga porodna izkušnja je bila ekspresna (od prvega popadka do rojstva so minile dobre 4 ure) in zato intenzivna, hkrati pa mirna, v svojem tempu in res čudovita. Mož mi je bil izjemna podpora, babice so bile vrhunske, nežne ko je bilo treba in ostre, ko sem to potrebovala. Tudi ginekologinja je bila super – res sem se počutila informirano, varno in v dobrih rokah. Če katera še koleba, res res priporočam porodnišnico Ptuj.  Drugi dan sva šle že domov, sedaj pa se cartamo z bratcem in atijem. Dojenje nama zaenkrat dobro teče, tudi mleko kar teče na vse strani. Očitno se nam obeta še ena sumoborka.

Kot klasična nosečnica, sem si tekom nosečnosti tudi sama vsaj okvirno zamislila, kakšen porod si želim. No, kot velikokrat v življenju, stvari pač niso šle po planu.

V moji glavi je bila ideja: Rodila bom spontano, okoli roka, začelo se bo s popadki, čimdlje bom doma. Med dejanskim porodom bom ful migala, čim bolj brez analgetikov, kaki predor ovojev, saj to bo vse šlo samo, naravno. Sanjajjj.

Bil je 41. Teden, grem na CTG. Jokam celo pot do Ptuja, ker bodo želeli sprožat, meni pa ni do tega.  Znanka mi med vožnjo napiše, da je rodila. Čakala je čez praznike po 41. tednu in punčko so komaj rešili. Tu pade odločitev, da ne bomo čakali. Ni šans. Mi bo pač malo neprijetno. CTG in UZ sta okej, porodne majo pa polne. Se zmenimo, da pridem v soboto, naslednji dan, na sprožanje. Meni odleže in z Žigcem greva domov, vse pripraviva, še psa peljeva k mami za ziher in obiščeva sestro, ki je tudi pred kratkim rodila.
Drugo jutro se vsa živčna spet peljeva na Ptuj. CTG traaaja ampak je vse ok. Dajo me v sobo za nosečnice in mi vstavijo propess. Velik del tega dneva sem prejokala. Ne maram bolnic in grozno mi je, da moram tam bit sama. Pa še to sprožanje, ves čas nekdo sprašuje, če že kaj čutim, jaz pa nič. Vsaj babice okoli so ful zlate in to me miri. Pa tudi Žiga je lahko dosti z mano in greva še ven okoli bolnice.
Dan gre v večer, jaz skočim pod tuš in okoli 22. ure zaspim. Pa ne traja dolgo, ker me okoli 23.15 zbudijo popadki. Poskušam jih lepo predihavat in jih štopam, po eni urci pa povem še babicam. Odprta sem 2cm, dobim še protibolečinsko tabletko in eno za mehčanje cerviksa. Popadki se mi zdijo vedno bolj naporni in okoli 4ih skočim pod tuš… pa mi je pod tušom tudi slabo in vse me boli kljub toploti. Ko se vležem, mi še vedno gre na bruhanje in babice prosim za posodico, za vsak slučaj. Pa bruham takoj po tem in mi jih cimra v sobi pokliče nazaj. Dasta me na CTG in odprta sem 5cm. “Pokličite si partnerja, gremo v porodno.”
V porodni se sprve naštimam na žogo in se naslanjam na posteljo. Čez slabo urco prispe še Žiga, sede za mano in mi masira križ. Pa ne zdržim dolgo tu, samo ležala bi. Damo me na posteljo in malo po 7. zjutraj babica preveri odprtost vratu – 8cm. Predlaga predretje ovojev, da se okrepijo popadki. Ne morem verjet, “Kam se še majo za okrepit?”. Reče, da lahko dobim še intravenozno nekaj proti bolečinam in se strinjam z obojim, ker mi je že ful naporno. Ko predre ovoje se čuje tak specifičen pok in samo tečeee. Popadki se res stopnjujejo in jaz samo še poslušam kar mi govori babica, da jo karseda upoštevam. Vmes hodim na stranišče, pol pa se mala počasi bliža. Celo telo mi poskuša stiskat in babica pravi da naj kar pustim, da se to dogaja. Maternica je še vedno visoko, zato se z boka za nekaj časa dam na hrbet. Pritiska, pritiska, ampak ni bolj dol. Predlaga da gremo še malo na wc poskusit, po tem pa se končno premika malo nižje. Najprej sem še leže, pridruži se še ena babica in vpraša, če želim probat sede.  Strinjam se in tu res gremo v iztis. Prvo Žiga vidi laske, kmalu zatem je zunaj vrh glavice. Babica vpraša, če vidim in jaz sploh ne morem verjet. Morem probat, da je res tam kar vidim. Ene 3 popadke kasnej, je zunaj cela glava. Med sabo se pogovarjata, da je popkovnica 2x okoli vratu, jas pa čisto mirno, ker se spomnim, da si večkrat omenila, da je to kr pogosto. Še nekaj popadkov, stiskam in ena od babic pri vsakem še malo pritisne na vrh trebuha. Pol pa samo vidim kako cel otrok pade ven. Babico gledam, kot da mi ni nič jasno, ker preprosto ne morem verjet, sploh. Druga v sekundi odvije popkovnico z vratu, otroka takoj name in jo kar na meni obe s tetricami masirata. Rabla je skoraj 3 minutke, da je dejansko zajokala, je bila sama tudi precej utrujena. Po tem je Žiga prerezal popkovnico, porodila se je posteljica in preden so tamalo obrisali in zavili, sem rekla da jo še njemu dajo na golo kožo. 5.5.2024 se je torej ob 9.29 na Ptuju, rodila najina Viktorija Neža, velika 55cm in težka 3960g.
Poroda samega se spomnim v ful neke podrobosti in mi je vse skupaj v veselje in krasen spomin, pa čeprav je bilo čisto drugače kot sem si zamislila. Res sem hvaležna za vse informacije, ker sem marsikdaj vmes ostala mirna ravno zaradi tega, ker sem vedela da je vbistvu vse okej. Od bruhanja, nasploh bolečine, do ovite popkovnice in tega da ni takoj zajokala.
Nihče ne more predvidet kako bo porod potekal, zato vsem bodočim mamicam še sama polagam na srce, da se prepustite dogajanju. Vaše telo ve in zna opravit to edinstveno nalogo, osebje pa vas bo skozi vodilo in vam predlagalo kar je najbolje za vas in vašega otročka.

Upam, da se kmalu spet kaj vidimo in obilo veselja ter sreče z vašimi novorojenčki

Evo pa da kr napišem svojo porodno zgodbo dokler je še sveža, da česa ne izpustim. 

Začelo se je v soboto, dva dni po PDP malo pred tretjo uro zjutraj so me zbudili rahli popadki nadaljevali so se kar redno na 5min do 7 ure zjutraj ko sem se odločila da grem v porodnišnico ker me že kar boli, vmes sem bila tudi pod vročim tušem in nekaj malega sva pojedla. Na sprejemu so se popadki malo umirili in s pregledom smo ugotovili, da sem odprta samo 1-2cm, torej za na oddelek. Zdravnico sem potem vseeno prosila da bi rada šla še domov saj nočem biti sama na oddelku. In sva se odpeljala nazaj proti domu. Pojedla sem zajtrk se malo spočila in ponovila vroč tuš. Popadki so se stopnjevali tudi že na 3min. Sem pa kasneje ugotovila da se med samim popadkom nisem znala pravilno sprostiti, zato se ob tem nisem lepo odpirala. Ob 13 uri se vrneva v porodnišnico, kjer se brez pregleda odločijo da me vzamejo v porodno sobo. Tam pa babica ugotovi da sem še vedno odprta samo 1-2cm. Zato se dodovorimo, da če se ne bo nič stopnjevalo me vseeno pošljejo na oddelek. Babica je bila z mano tisto uro prinesla mi je žogo na kateri sem sedela mi pomagala pri sproščanju bokov in kroženjem med samim popadkom. Po njenih napotkih sem bila čez eno uro odprta 3cm in sva lahko ostala v porodni sobi. V naslednji uri me je odklopila iz ctg-ja in naju poslala pod tuš, ki je bila moja želja iz porodnega načrta in predlagala se malo sprehajanja po hodniku. Takrat so se popadki močno zgostili bili so boleči, da sem jih predihavala na vsaki okenski polici/radjatorju na hodniku. Ko sva se vrnila v porodno sobo je babica ugotovila da sem odprta 3-4cm in sem se odločila za epiduralno. Ob tem smo predrli tudi ovoje, ki so bli rumenkasto obarvani, ter iz tega razloga dodali umetne popadke da bi malo spodbudili potek, ki so jih do konca poroda seveda višali. Epiduralna ni prijela tako kot bi si želeli, na levi strani sem jih še kar čutila so pa definitivno bili blažji. Vsakega sem vseeno mogla predihat. Za vsak centimeter sem kar trdno garala nekje en na uro. Ob 20. uri sem bila odprta 7cm. Potem pa se je začel najbolj boleč del. Kljub epiduralni so bili popadki boleči z partnerjem sva jih predihovala skupaj, bil mi je v veliko oporo. Takrat sem tudi izbruhala vso hrano, ki sem jo pojedla pred odhodom v porodnišnico, dobila sem tudi malo kisika. Babica potem ni več dovolila doze epiduralne zaradi tega da se glavica lepo spusti in da ne bi ustavili poroda. To je bil res boleč del poroda. Ko sem bila odprta 10 cm je babica predlagala pručko da se glavica še malo spusti, saj še nismo bili pripravljeni na potiskanje. Po nekje pol ure pručke smo šli nazaj v posteljo kjer pa je začel padati utrip. Ni bilo vredu ne na levem ne na desnem boku tudi ne na hrbtu. Naenkrat so v sobo prišli vsi iz porodnega bloka, tudi dve zdravnici in pediater. Takrat se je začelo zares. V naslednjem popadku so želeli videti kako potisnem. Z pomočjo pritiska na trebuh babice sem potisnila, ampak niso bili zadovoljni ker ji je manjkalo še malo spuščanja. V naslesnjem popadku so mi prerezali presredek babica je pritisnila na trebuh, jaz sem z vso močjo potisnila in uporabili so vakum, da se je porodila glavica. Nato smo brez da bi počakali na popadek porodili še ramena in trup. Tako je ob 23:16 na svet prijokala najina Ella. Popkovino je imela zasukano okoli vratu, ravno zato je utrip tako drastično padel in je bilo treba urgirati. Popkovino je bilo treba takoj prerezati in pregledal jo je pediater. Odvzeli so ji kri iz glavice jo poaspirirali, saj se je napila tudi mekonijeve plodovnice. Za pol minute sem jo dobila na kožo, da smo naredili eno slikico in so jo potem odpeljali na intenzivo. Mene so vmes šivali parter pa jo je lahko šel tudi pogledat. Ampak se je izkazalo da je z najino pupo vse v najlepšem redu in so jo nama vrnili po eni uri. Takrat sma se tudi prvič podojile in pocartali smo se kot nova družinica. Menim da za mano ni ravno idealen porod ampak sem za izkušnjo hvaležna. Sedaj se lepo dojima in cartama. Izidora tebi pa hvala za vso predano znanje, kanček tebe je bil z menoj pri porodu, predvsem ko se je bilo treba ob vseh bolečinah sproščati in ohraniti mirno kri v kočljivih situacijah. 

Pa je prišel čas, da tudi jaz spišem svojo porodno zgodbo – že iz udobja domačega kavča. Moji popadki so se začeli točno na PDP, 25.4. Dan je bil drugačen, bila sem lena, v trebuhu pa cel dan neobičajni občutki. Okoli 17.00 možu omenim, da čutim da se nekaj dogaja vendar nisem prepričana ali je to – to. Predlaga mi, da se po večerji odpraviva na sprehod. Tekom sprehoda se bolečina stopnjuje, vmes do točke kjer se ustavim, ampak ostajam mirna. Začnem pa se zavedati, da bo kmalu šlo za res. Na sprehodu srečam starša in jima seveda zamolčim dogajanje. Popadki se zvečer stopnjujejo, tudi trajajo okoli minute. Okoli 2.00 ponoči prispeva v porodnišnico Maribor, kjer na pregledu ugotovimo, da sem odprta 3-4cm. Bila sem vesela. Če se spomniš, sem ves čas govorila, da ne bi želela priti v porodnišnico odprta 1 cm. Cilj dosežen in počutim se pogumno – “mam jaz to”. V porodni z možem spoznava babico, s katero se v trenutku povežemo. Krasna, topla ženska. Počutim se varno. Presrečna sva. Zanimal jo je moj porodni načrt in želje. Takoj mi je prinesla vse mogoče pripomočke, jaz sem pa želela samo tuš. Ko se je s CTGjem prepričala, da sva z otročkom v dobrem stanju, mi je tuš tudi sama predlagala. Pod tušem imam za vsak popadek v roki glavnik in ga stiskam. Mož pa mi s toplo vodo blaži bolečine v križu. Odprem se na 6cm. Ponovno me priklopijo na CTG, menjavam položaje v sobi in čutim, da popadki niso več tako pogosti. Z babico se dogovoriva, da ponovno poskusimo s tušem. Ob 6.00 sem po tušu odprta 8 cm. Predrejo mi plodove ovoje, da bi pospešili porod. Ob 7.00 moja babica zaključi smeno in dobim novo. Ta mi predlaga posteljo in počitek, ves čas sem priklopljena na CTG. Ko želim na stranišče, mi tudi tega “prinese v sobo”. Popadki se ustavijo, še vedno sem bila na 8 cm in babica predlaga umetne. Sem v šoku, vendar se strinjam s strokovno odločitvijo. Okoli 8.30 mi jih nastavijo, popadki hitro postanejo močni in pogosti. Pravi rock ‘n’ roll. Zdaj nad svojim telesom več nimam nobene kontrole. Pomislim tudi na protibolečinska sredstva, vendar smo za epiduralno pregloboko v porodu. Idejo hitro odmislim in nadaljujem po svoje. Pomagam si z glasbo, vmes vstanem in se pozibavam. Mož vsak popadek prediha z mano, me masira in vzpodbuja, čeprav ga v nekaterih trenutkih sploh ne razumem. V meni je samo želja po potiskanju. V naslednji uri, babico večkrat pokličem da me pregleda. Imela sem občutek, da me bo razneslo. Končno pridemo do trenutka, ko me babica pregleda, odpre vrata in reče “rodili bomo, mekonijska plodovnica”. To mi vlije moči in motivacije, saj sem vedela da tečem proti cilju. Malo čez deseto uro, sem rodila svojega težko pričakovanega sina. Na svet je prišel v stilu, kot Superman – z rokico ob glavici. Žal ga zaradi mekonijske plodovnice nisem dobila takoj na prsa, vendar smo kmalu vse nadoknadili. Naju pa so preplavila čustva, katerih do sedaj nisva poznala. Brezpogojna ljubezen. Postali smo družina. Ob tej priložnosti bi se ti rada iz srca zahvalila. Zraven tega, da si me ogromno naučila, sem ti neizmerno hvaležna za mirnost, ki si jo prenesla name. Tvoji nasveti so nasveti za življenje. Glede na to, da nama slika s trebuščkom ni bila usojena, bomo to nadoknadili ko se z Adamom udeleživa gibalnih uric. Vse dobro.

Pa da še jaz povem svojo porodno zgodbo.

Čeprav si bila tokrat tudi ti Izidora pomemben del moje zgodbe, bom vseeno poskusala ubesediti, kako sem sama doživljala svojo (tokrat zelo kratko in intenzivno) porodno zgodbo. 

Kot veš, se ob 19h zvečer (29.2.) ni dogajalo še nič konkretnega. No, ob 20h pa sem začela čutit blage popadke. Šla sem si še oprat glavo in potem v posteljo. V postelji so se popadki začeli jačati in ker so bili gosti (na 3 min), sem nekako začutila, da je čas za odhod v UKC. 

Do bolnice sem že konkretno čutila bolečino, predvsem pa me je čudilo, da sem hitro začela čutiti pritisk navzdol. Po pregledu so ugotovili da sem odprta sele 2 cm in da se nismo prav daleč, kljub precej močnim popadkom. 

Ko si prisla ti v porodno sobo in me pobožala po roki, sem bila nekako pomirjena. 

Pod tušem se mi je zdelo kot za sploh nisem prišla rodit, ampak da se pač malo družima. No, ko sva prišli ven in je pregled pokazal nič napredka, sem bila kar malo razočarana. Zdelo se mi je, da se bo zadeva vlekla in da sem morda prehitro odhitela v bolnico. Potem še tisti predlog babice, da naj gres ti domov jaz pa na oddelek … Malo mi je vse padlo dol. 

Res mi je bilo lažje, ker sva bili skupaj in sem se ob tebi čutila varno. Tudi v tem smislu, da lahko izrazim, kaj si želim. 

Med počitkom se mi je zdelo, da je Dolantin ravno toliko omilil popadke, da je bilo točno na meji, da sem lahko pocivala. No, potem pa tista dva močna popadka in prvi tiščavnik, ki me je totalno šokiral. Nisem mogla več kontrolirati svojega telesa. Vedela sem samo, da moram pustit bolečini prosto pot, kot sem se to trudila delat skozi vsak popadek pred tem.

Naenkrat se je celo moje telo začelo tresti in začutila sem močno potrebo, da te stiskam za roko. Zdelo se mi je, da sama ne zmorem, čeprav je bilo to vsega par popadkov. Ko sem slišala babico, da rabimo samo se en popadek in bo glavica zunaj, nisem mogla verjet, da je to to. Konec. Pa komaj smo začeli. 

Res sem ti hvaležna, da si bila ob meni. Prepricana sem, da je šlo tako hitro tudi zato, ker si mi vlivala pogum, da spustim svoje telo. In to hitro odpiranje je bilo samo posledica tega. 

Kljub mickeno “zoprni” babici sva si izborili odlične pogoje za čudovito, kratko in intenzivno porodno zgodbo. Niti v sanjah si nisem mislila, da gre lahko tako hitro. In da sem jaz tega zmožna. 

PDP sem imela v petek 2.2.2024, vendar se takrat še ni dogajalo nič. Na pregledu so mi povedali, da je vse tako kot mora bit, in da v kolikor ne bo nič v enem tednu, mi bodo v petek 9.2. sprožili porod.
V sredo 7.2 sem zjutraj začutila par rahlih krčev, za katere ne morem rečt da so že bili popadki, vedela pa sem, da se je nekaj začelo dogajati. Po zajtrku sem si še malo odpočila na kavču, kjer so se ti krči nadaljevali, nato se mi je pa odluščil čep. Malo za tem sem začutila, da mi je začela odtekati voda. Tomažu, ki je bil v službi sem napisala, da mislim da se je začelo nekaj dogajat, ampak da še ni nič hujšega. Odpravila sem se pod tuš, po tuširanju sem pa opazila da je plodovnica mekonijska in da mi počasi odteka.Okrog 11h sem poklicala Tomaža, in mu rekla da gre zares. medtem ko je prišel po mene sem se še enkrat stuširala in nekaj čez enajsto sva se odpravila proti ptujski porodnišnici. na sprejemu sem povedala, da mi plodovnica kapljično odteka in da je mekonijska. Sledil je sprejem, oblekla sem se v haljo, priklopili so me na CTG, tam me je babica vprašala ali sem kaj nervozna, ker je kar hitri utrip. Jaz sem bila tam še kar mirna, mogoče malo vzhičena, ker sem vedela, da se zdaj zares začenja. Pregledala me je še ginekologija in mi rekla da sem odprta 1 cm, in da mi bodo počasi sprožili porod. Nato so me namestili v porodno sobo, mi povedali, da me bodo pripravili na porod, nato pa poklicali Tomaža, da bo z mano. Ko so mi namestili metuljčka in priklopili na CTG sem videla resni izraz na obrazu sestre, utrip se je pa komajda še slišal. Naenkrat je bilo okrog mene ogromno osebja, klicati so začeli anesteziologa in operaterja, jaz pa zaskrbljena in v paniki, saj nisem točno vedela kaj se dogaja. Odpeljali so me v operacijsko, kjer se je v zelo kratkem času vse odvilo. po poti do operacijske sem spraševala kaj se dogaja in ali lahko pokličejo Tomaža. V operacijski mi je ena od babic v roke dala kulico in mi samo govorila podpiši, nujno je…držala sem tisti kuli, ona pa papir, in naenkrat sem ležala tam na postelji pripravljena na carski rez. Tik preden sem zaspala se spomnim, da me je ena zdravnica držala za glavo in mi mirno rekla: otroček mora čim prej ven, vse bo vredu, carski rez bo..Ko sem se zbudila, so mi čestitali, meni ni bilo pa nič jasno. nisem imela več trebuha, pa tudi Lene ni bilo z mano. Ko so me peljali proti sobi je bil na hodniku Tomaž, ki mi je pokazal slike najine Lene, jaz sem pa samo v joku spraševala, ali je vse ok. Takrat še nisem bila čisto prisebna. Povedal mi je, da je z Leno vse v redu, da jo morajo še pregledati in da bo za kak dan morala v inkubator.Najina Lena se je rodila s carskim rezom ob 12.38. Ko so me pripeljali v sobo sem se začela zavedati kaj točno se je zgodilo, pisala sem Tomažu, naj mi pošlje vse slike najine Lene, saj je sama nisem videla do naslednjega dne. Pediatrinja me je obiskala proti večeru in mi povedala da smo imeli veliko srečo, da se je Lena rodila v gosti mekonijski plodovnici in da bo najbrž potrebno par dni inkubatorja, saj ji morajo dodajati malo kisika.Naslednji dan so me iz intenzivne prestavili na oddelek malo pred obiski. Ko me je obiskal Tomaž sem jo šla končno pogledat. Bila je popolna. Komaj sem čakala, da bom lahko to malo štruco držala v naročju. Vsak dan sem spraševala kdaj bo lahko pri meni, vedno so mi odgovorili, da je z njo vse vredu in bo mogoče že jutri pri meni. V petek ko sem bila že kar pri močeh sem jo spet šla božat skozi inkubator in spet upala, da bo končno šla ven, vendar je še vedno potrebovala dodan kisik…zvečer so mi jo končno dali v naročje za pol ure, da sem jo lahko nahranila. To je bil najlepši trenutek, saj sem dobila svojo Leno v naročje in sem jo lahko nahranila. Dojenje nama je takoj steklo z lahkoto in potem sem jo lahko do nedelje dobila vsaj za hranjenje, v nedeljo sem pa končno dočakala da je prišla k meni v sobo. Na pustni torek sva zapustili porodnišnico. Lena je zlato dete, ki pridno raste in naju vsak dan znova razveseljuje. Če bi to zgodbo pisala takoj po porodu, bi najbž napisala kako je bilo grozno, saj se je vse odvilo tako hitro in s carskim rezom, čeprav sem si zelo želela naravni porod. Zdaj pa lahko rečem, da sem zelo hvaležna celotnemu osebju ptujske porodnišnice, pa tudi velika zahvala gre tebi Izidora, ki si nam vedno govorila, da moramo biti pripravljene na vse in da carski rez ne sme biti razočaranje, saj je na koncu najbolj pomembno da je dete zdravo.
Še enkrat najlepša hvala!

Porodna zgodba skozi oči ženske, ki besedo porod in mama že pozna iz osebne izkušnje.

Zgodbo pišem drugi in tretji dan po porodu, ko so občutki še sveži, saj jo želim podariti v spomin mojemu junaku fantku Lukasu, njegovi sestrici Danaji, ki jo bo lahko prebrala v kolikor bo želela, ko bo v tem obdobju, ter seveda nama z možem Tomažem, sej to so res dogodki, občutki, ki se ti zasidrajo v srce.

Čedalje bližje je bil dan predvidenega datuma poroda 11.2.2024. Danaja se je rodila 10 dni prej, zato so bila predvidevanja toliko večja, le kdaj se bo Lukas odločil, da bo prišel na svet. 

Lažne popadke sem imela že ves prejšnji teden po malo, ki so trajali uro dve in popustili, v kolikor sem šla pod tuš. Popadki so bili prisotni sicer neprijetni vendar ne boleči, v primerjavi s tem, ko vem kaj me je čakalo. Iz nedelje 4.2.2024 na ponedeljek 5.2.2024  po polnoči so se popadki začeli bolj pogosto ampak še vedno so bili ne boleči pač potrebno jih je bilo predihavat.

Po 5 uri zjutraj v ponedeljek je bila bolečina že večja ampak zelo vzdržno. Popadki so bili na približno  5-10min. (Oceno bolečine bi tem dala od 2-3).

Glede na izkušnje prvega poroda, kjer se je moja pripravljalna faza vlekla od sobote do torka, da sem rodila sem si rekla da morem dan preživet običajno in da se čim bolj zamotim, da ne razmišljam samo o tem in čakam. Vsi skupaj vstanemo ob 6:30 Danajo uredim za vrtec,  jaz grem kljub popadkom na predavanje v Sončno vilo, ki sem ga dobila v dar  “priprava na porod”, kjer bomo delali praktične stvari, ki jih bom res v “bližnji »prihodnosti potrebovala. Zraven v avto sem za vsak slučaj vzela torbo za v porodnišnico in mirno odšla, ker če do česa pride imajo tam vso znanje kako mi bodo pomagali.  Tomažu pravim, da naj gre normalno v službo, da še ni hudo da nebo paničen čakal doma , ker tako ve kako dolgo je vse skupaj trajalo prvič 3 dni intenzivne bolečine in ko sem prišla v porodnišnico sem bila skoraj nič odprta in popadkov naj po CTG nebi imela, so pa me me  obdržali na opazovanju a meni že takrat bila doma neznosna bolečina po dveh neprespanih nočeh. Ko rodiš pa si odprt 10cm . Pa sedaj imam doma še Danajo in si ne želim ostati prej v bolnišnici “samo” na opazovanju. Ko še ni take bolečine lahko predihavam tudi doma.

Na predavanju so bili popadki na cca. 7 do 10 min predavateljico Izidoro sem pred pričetkom predavanja opozorila, da že predihavam in če nebom moteča za ostale udeleženke  Pravi, da ne, da super da bodo punce videle prvo fazo v živo, kaj jih čaka v kratkem. Bila sem sproščena in umirjena, nekateri popadki so že boleli ampak ni bilo krize ( imam izkušnjo iz prvega poroda in vem do kakšne bolečine še pride). Delavnica je bila kot nalašč zame, ostale punce so vadile kako bodo lahko to znanje prenesle v prakso, ko bo prišel njihov dan D, jaz sem dejansko vaje izvajala na moj dejanski dan in sem sedaj prepričana, da so tudi pripomogle, k temu da se je vse odvilo s tako svetlobno hitrostjo. Saj pravilno dihanje, pravilni položaji pomagajo, da se otrok lažje spušča in ženska odpira.

Ob 13.00 uri po predavanju odpovem kavico, grem domov počivat. Peljala sem se domov z avtom 5 min vstran. Popadki so bili ampak nič strašljivega po jakosti bolečine, vmes podobni tistim lažnim iz prejšnjega tedna. ( Moja mama bi mene poslala v bolnico že kakšen teden nazaj, panična je po naravi , zato ji tudi nisem kaj preveč razlagala, da že čutim popadke ampak, da so lažni, da pridejo in grejo, se pa telo seveda pripravlja na dan D). 

Ko pridem domov si naredim temo, želim malo zaspati. Vmes sem sicer zatisnila oči ampak, ko sem pogledala na uro je minilo včasih 3min, včasih 5min  včasih 8 min med enim in drugim popadkom ampak občutek sem imela vseeno, da sem se odpočila vsaj malo. Prav zaspat pa nisem mogla, ker so popadki bili naenkrat vedno bolj intenzivni, napram prej zdaj naenkrat že boleči. Ocena bolečine bi rekla 5. Občutki niso bili prijetni, sploh ko sem pomislila, da zna to trajati sedaj tudi še kakšen dan ali dva kot je trajalo prvič. Pomislila sem naj se maraton začne.

Vseeno se odločim, da mami pošljem sporočilo,  da naj vseeno pride takoj po službi do nas in gre po Danajo v vrtec, da se bosta popoldan igrali, ker imam občutek , da bom verjetno danes ali jutri rodila glede na bolečino, ki jo začenjam čutiti.

Sedaj naprej se je odvijala igra s časom . V roku ene ure so se zadeve spremenile za 300%. Takšen scenarij še v pravem filmu težko pričakuješ. Prej sem vmes Tomažu še pisala, da bolečina je, da je močna, ampak da gre, da grem počivat. 

Nato pa sem ob 14:26 klicala Tomaža da naj pride, da grema v porodnišnico, da je bolečina res močna, nevzdržna in da se mi je odluščil čep. Vmes  grem pod tuš, sila v telesu je bila nenormalna, bolečina na enkrat  bolano močna (Ocena bolečine 8-9).

Par minut za tem mi je odtekla voda, plodovnica približno deci, dva, (bila je rjavo zelena) nato je tekla po kapljicah. Občutek je bil, da sem bila v drugem svetu, hkrati pa ponosna nase, na svoje telo kaj zmorevs in skupaj predihavama.

Notranji občutek mi je govoril, da je porod že čisto tukaj, kajti bolečine sem imela v križu, vse mi je dol pritiskalo, občutek da gorim, kakam, nisem imela pravega nadzora. Vedela, sem kaj pomeni ta bolečina iz prvega poroda ( ocena bolečine čista 10ka) Tomaž bo zdaj res že skoraj doma, ampak razmišljam, da glede na to, kako hitro se vse odvija, da nevem če me bo sploh uspel pravočasno pripeljat do porodnišnice, v nasprotnem primeru bi se porod lahko odvil v avtu. Razmišljam dalje, moja mama je tudi na poti do nas. Njo in Tomaža bo kap da sama rodim z njima in da imamo 112 na liniji. Plus takšne me Danaja ne more videt. Zato se odločim, da ob 14:51 uri pokličem 112 opišem situacijo sicer so mi bila vsa njihova vprašanja odveč sej sem komaj predihavala popadke ampak gospa je bila res prijazna mi pomagala dihat in mi držala fokus. Bolečina je bila neznosna ocena 10, dejansko sem umirala, tako sem se počutila.

Ob 14:58 mi  Tomaž napise sporočilo, da je parkiral da prileti, Medtem vstopi v stanovanje mama, minutko za njo Tomaž. ( Vse se je časovno vrhunsko izteklo, ker imata ključe reševalci sploh vstopiti nebi mogli)…ne želim sploh pomislite na ta scenarij, ker se sama premikati nisem mogla.

Ob 15:02 so pri nas reševalci predihavam, pravim da je bolečina neznosna, adrenalin mi dela na polno v zavedanju da se je v tako kratkem času v približno eni uri vse tako obrnilo na “glavo” da dejansko rojevam doma v spalnici ob svoji postelji. Res nora izkušnja. Zdravnica pravi da gremo v porodnišnico, da bom tam rodila in jaz pravim, da dvomim da je že vse tak nizko doli da pritiska, bolečina nevzdržna, občutek da že čutim glavico čisto spodaj. Reševalci so bili zelo strokovni, pripravljeni na akcijo. Bolečina je bila takšna, da sem se komaj vlegla na posteljo, noge narazen popadek in že se vidi glavica.

Akcija je stekla 123, rjuha, brisače, strokovna pomoč, adrenalin na vrhuncu in ob 15:12 uri se je filmsko rodil Lukas, ki je takoj zajokal. Približno 10 minut kasneje se je porodila še posteljica.

Od treh reševalcev sta dva imela prvič porod doma. Rojstvo je bilo res filmsko, zame čustveno, nepredstavljivo, hitro. 

Moja Mama in Tomaz sta bila v šoku, vsi smo bili polni adrenalina ali je to sploh mogoče, da se je vse izteklo v tako kratkem času. Ob glavnem finishu zadnjih 10 min pri iztisu so bili prisotni vsi, ki jim je bilo to namenjeno  ( ati Tomaž, moja mama in reševalna ekipa, ostali del prej pa sma sama z Lukasom zmogla.

Sedaj ko to pišem sem v porodnišnici in se nisem prav dojela da je moja nova ljubezen že ob meni.

Ko je popkovina nehala utripati, jo je ati tudi prerezal kar smo tudi fotografirali, spomin na porod doma pa ja le mora biti.

Reševalna ekipa naju je potem z Lukasom odpeljala v porodnišnico na pregled z rešilcem, ati je prišel od zadaj za nama. Ko me je videl, je rekel da sem neverjetna, da sem mašina, da je bilo filmsko, adrenalinsko, v glavnem noro in da sem najboljša mama na svetu. Še dobro da ni vsega zamudil, da lahko reče da je bil prisoten .

Res sem iz srca hvaležna, za takšno porodno izkušnjo, ki je res edinstvena in prava igra s časom. Hvaležna za vso strokovno pomoč in pomoč mojih dveh, bila sta prava pomočnika…potrebujemo vložke, vrečko za posteljico, brisače,…itd  odlično sta se odrezala glede na to, da nista imela ravno izbire

Hvaležna iz srca, da je potekalo vse po najboljšem scenariju in da ni prišlo do kakšnih zapletov.

Verjamem, da bo naš porod ostal v spominu vsem prisotnim  hvala.

Dobila sem še eno potrditev kaj zmore žensko telo, kaj zmore narava. Ponosna sem nase, na mojega fantka, ki je pri vsem vrhunsko sodeloval in nam polepšal življenje! 

Če bi mi kdo rekel, da se lahko zadeva tako hitro izteče, da bom kdaj rodila doma, nebi nikoli verjela, sedaj verjamem, saj sem vidla na lastnih očeh kako se lahko vse obrne v roku ene ure. Vem, da vsak porod poteka na svoj nacin, da je drugi hitrejši ampak take hitrosti si nisem znala predstavljati niti v sanjah.

Sem presrečna, ponovno zaljubljena in verjamem, da nas kot družinico čakajo nepozabni trenutki. Biti mama še enemu otroku je nepredstavljivo. 

Ljubezen se množi. 

Z ljubeznijo mama Tamara.

—

• 21.01.2024 sem imela sluzast izcedek, ki sem ga slikala in sliko brez zadržkom poslala Izidori. Pojasnila mi je, da se lušči čep. Juhu, najina Laura bo kmalu tu!
• 22.01.2024 me je Ob 02:20 prebudil topel curek, hlačke so bile popolnoma premočene, nekaj kapljic je steklo po stegnih. Prižgem luč, tekočina ni bila bistra, bila je rahlo krvava s sledmi krvave sluzi. Ko sem se vstala, je sledil drugi curek z več krvi. Kljub temu, da mi je babica na včerajšnjem ctg-ju rekla, da če imam samo krvavi izcedek, in ne teče kri, da imam več časa, sem se v petih sekundah stuširala, preoblekla in Ob 02:40 sva s partnerjem že sedela v avtu na poti na Ptuj. Torbice so že bile v kuferamu.
• Po poti sem obvestila Izidoro. Morda bi bilo bolje, da bi ji poslala sliko, jo poklicala in vprašala, če se naj že odpravima (o tem sem razmišljala kasneje). V tistem trenutku me je kri, priznam, zaskrbela, in počutila sem se bolj varno v porodnišnici. Predvsem pa nisem želela, da se mi vlije kri in morem v Maribor, saj sem na Ptuju že vse kar dobro poznala.
• Sprejela me je sobotna babica in mi kar malo očitala, da sem tako hitro prišla, saj mi je v soboto lepo vse razložila. Ko je izvedela, da imam dvojno spremstvo (Izidoro in partnerja), tudi temu ni bila najbolj naklonjena. A sem jo sprejela odprtih rok, našla skupen jezik in na koncu sva imeli topel odnos. Odprta sem bila 2 cm. Pojasnila mi je, da bodo opravili test, če mi je res odtekla plodovnica, ko pride smena. Večino časa sem bila priklopljena na CTG.
• Prišla je smena – babica, katera je v času moje hospitalizacije spravila mojo sobivanko v jok. Starejša, a po občutku zelo izkušena – le malo godrnjajoča. A se nisem dala. Sodelovala sem z njo, tudi z njo sem dosegla topel odnos, celo zajtrk mi je kasneje prinesla – s pripombo, da mi po pravilih nebi smela prinesti hrane, zaradi možnosti CR, a da tudi ona zjutraj ne more funkcionirat s praznim želodcom. Naredila mi je test za plodovnico – s komentarjem, da je pol pozitiven in pol negativen.
• Ko me je pregledala zdravnica, katere sem se zelo razveselila, saj sem jo spoznala že v času hospitalizacije, je z enim očesom pregledala test, in rekla, da je seveda pozitiven, brez dvoma, a je opravila še ultrazvok, ki je razpok ovojev potrdil.
• Predlagala je predor ovojev, s čemer sem se po njenem pojasnilu, da je sicer lahko otrok v nevarnosti zaradi okužbe, takoj strinjala. Okoli 10:00 je predrla ovoje. Po postopku sem ležala eno uro na boku, na CTGju. Postopek mi je želela pojasniti, pa sem jo prosla, da kar opravi, da bom imela zaprte oči : ) Nisem želela videt, s čem in kako je predrla ovoje. Plodovnica je odtekla, posteljnino so menjali tako hitro, da sploh nisem opazila. že pred tem pa so mi namestili metuljčka v žilo. Tako babici kot zdravnici sem povedala, da želim porod v vodi. Tukaj je bila moja napaka morda, da nisem obenem povedala, da želim tudi nadstandarno sobo.
• Ob 12:30 sem bila odprta 3 cm in zmehčana. Od babice sem dobila svečko, da se vse še bolj zmehča – pojasnila je, da je to smiselno, ko se predrejo ovoji. Skoraj ves čas sem bila na CTGju. Seveda sem o vsakem koraku obveščala Izidoro.
• Ob 13:45 sem začutila tu in tam kak krč – podoben menstrualnim. Eno uro kasneje sem imela prve, a neredne popadke. Prosila sem, da mi odstranijo CTG, ker popadke nisem dobro prenašala v eni legi oz. na postelji tako dolgo. Prav tako sem prosila, da me pregledajo odprta sem bila 4 cm, kar je bil znak za “skok” v vodo.
• Ob 15:15 so bili popadki daljši, a še neredni. Predstojnica oddelka, ki sem jo prav tako že poznala, je prišla mimo, in rekla, da lahko obvestim Izidoro in partnerja in se mi spodbudno nasmehnila, da me že “malo boli”, in da je to vredu. Bila sem na tleh, s prsmi in glavo na postelji, tako mi je zelo odgovarjalo ohranjat miren dih in mirno kri pri popadkih.
• Ob 15:30 sem se selila v porodno sobo s kopalno kadjo. Okoli 15:45 so mi namestili vrečico z umetnimi popadki, s katerimi sem se strinjala, saj bi naj pospešili porod – jaz pa po naravi nisem preveč potrpežljiva ; ) Prišla je the best babica, ki sem jo spoznala na dnevu odprtih vrat.
• Malo pred 16:00 je prispela Izidora, katere sem se zelo razveselila – malo po 16:00 pa še partner, kar mi je tudi prineslo veliko olajšanje. Popadke smo predihovali v bani, imeli smo glasbo, difuzer, bano smo napolnili do roba, nato spustili malo vode ven, spet napolnili… Po pravici povedano, sem bila v nekem transu ali pa v svojem zelenem obzidju. Ne spomnim se več detajlov.
• Spomnim se, da so se popadki stopnjevali, da sem imela zaprte oti, da sta me Izidora in partner hladila z mrzlimi obhladki in redno dajala za pit navadno vodo, vodo z limono, kokosovo vodo… Pozabila sem celo, da sem si izotonitni napitek pripravila na notno omarico – nismo ga našli, nisem ga spila. Spomnim se tudi, da sem oblekla zgornji del kopalk, ker me je sicer nerviral obtutek, 1<0 se prsi stikajo s trebuhom v nekaterih položajih. Spomnim se, da sem proti koncu že zelooooo motno stiskala Izidorino roko. Izidorin palec. Da sva bili telo na telo. In da me je partner podpiral s svojo prisotnostjo in mirnostjo v ozadju, prinašal obkladke, vodo… Iz svoje porodne playliste se pomnim pesmi “move in the right direction”, katero sem predala svoji Lauri naprej, da malo “pomova” v smeri proti nam ; )
• KO so bili popadki motnejši, se v kadi nikakor nisem mogla udobno namestit. Drselo mi je, kljub brisaëi, pa še CT G nam je res veliko nagajal. Zaëutila sem, da morem it kakat, z Izidoro sva šli na wc. Ce sem tam res kakala ali lulala – pojma nimam. Mislim, da sem se polulala kar v kad. Nato sem se odloëila, da ne grem nazaj v bano. Poskusili smo s položaji depe, a me je kar naprej odnašalo na prste, kot baletko. Pa pozabila sem vse dihalne tehnike. Ne vem, kje sem bila, še dobro, da mi je Izidora demonstrirala in bila zame tu v vsaki sekundi. Zaëela sem moledovati za Ultivo, teprav se mi je nekaj svitalo, da je za to že zdavnaj prepozno. KO razmišljam za nazaj – se sploh ne spomnim boleëine, boleëina ni bila tista pika na i – tista pika na i je bilo TRAJANJEEEEEE boleëine.
• Spomnim se še, da sem Izidori rekla, da se je zdravnica, pri kateri sem bila 7 x na akupunkturi, dejansko zmotila, da moj prag boleëine ni tak visok : )
• Megleno se spomnim, da so mi na tleh nekaj naredili – glavica ni mogla ven, ker jo je nekaj oviralo.. Morem povprašat Izidoro, saj se spomnim le, da je bil problem hitro rešen.
• Predlagali so položaj na boku v postelji. Joj, to pa se je bilo mutno namestiti, ker je bil pritisk tako velik. A sem enkrat bila na postelji, je bilo res udobno. Ne kot v hotelu ali doma – a zelo udobno v teh okolišëinah.
• Ne vem, te je že kdo v tako kratkem tasu tolikokrat zaklical “Izidora” – zdi se mi, da sem pri vsakem popadku 10x izrekla “joj Izidora”.
• Sanja se mi ne, kako dolgo sem bila na boku, vem da sem po nekaj neuspelih poskusih kontno zatela prav potiskati in dihati z brado navzdol. KO je bila glavica na vidiku, so me vprašali, te se je dotaknem. Joj, res nisem mogla, ker sem si mislila: Bože, kje je Se celi dojentek, te so to samo Iaski. Na sreto je bil moj partner tako pogumen in je vse opazoval iz svoje mirne, zbrane dušice. A kljub temu si lahko predstavljam, da mu je kdaj pa kdaj poskotil pulz, se je bližal konec.
• Tej super babici se je pridružila Se ena super babica (v modri opravi, ne v roza), ki je dajala jasna in glasna navodila, tesar sem bila res vesela. Partner mi je povedal, da je otrokovo ramo bliskovito obrnila, in skupaj z njo je sprejel našo Lauro na tej drugi strani.
• Ob 19:13 je prikukala naša Laura Aiyana na svet!!
• Ko so mi jo položili na prsi – nisem mogla verjeti, da je to zlato bitjece bilo namenjeno meni, nama… Malo je zajokala, zapela sva ji pesem Eternal Flame, katero sva ji pela že v tasu nose¿nosti (ideja je prišla na Izidorini uri yoge za nose¿nice).
• Partner je z babico naredil še odtis placente na platno, popazil na Lauro, Izidora se je počasi poslovila, Lauro so stehtali, pregledali, zdravnica je pri meni v roku 10-15 minut opravili mini šiv (bi naj bil bolj kozmetiëni), partner pa je ta čas pazil na Lauro, ki mu je takoj stisnila kazalec desne roke in ga ni izpustila.
• Cetudi sem želela, da se posteljica porodi po naravni poti, sem bila vesela spodbub babic, da sta pomagali tudi pri tem – želela sem, da je konec in da se cartamo.
• Babica mi je Lauro pomagala pristaviti na levo dojko, Laura jo je takoj zagrabila, juhu.
• Sledilo je cartanje, občudovanje te zlate dušice… 3 ure smo preživeli skupaj v porodni sobi.
• Ker so bile vse sobe polne, je sledilo veliko razoëaranje, da partner ne bo 3 dni z nama in da mu je omogo¿ena le ena ura obiska na dan. Groza! Naslednji 3 dni so bili prava noëna mora zaradi cimre, s katero nikakor nisva bili na isti valovni dolžini – v podrobnosti se ne bom spušëala, sem že vse pozabila, saj smo se tretji dan lahko odpravili domov. Dojili sva se od prve noéi naprej, zadnjo noé je prišel bolet naval mleka.

• Da povzamem – brez Izidore ne bi želela roditi nikoli več, nikomur, res nikomur ne morem z besedami opisati njene prisotnosti in podpore. Varnost, prisotnost, znanje, izkušnje, angelska energija in vse, kar Izidora prinese s seboj, ko vstopi v porodno sobo – neprimerljivo, edinstveno. Sončna vila ni ta rumena stavba, katero vsi predobro poznamo. Sončna vila je Izidora sama. če bi želela kaj spremeniti, bi pustila vse točno tako, kot je potekalo. Sam porod je bil zelo lepa izkušnja.
• V bodoče bi edino želela roditi v ustanovi, ki ima zagotovljeno sobivanje s partnerjem. Ne le zaradi pomoči in podpore, temveč tudi zaradi vezi med atijem in novorojenko. Samo osebje tako v porodnih sobah kot na oddelku pa je kljub pomanjkanju zaposlenih izjemno prijazno in pomagajo na vsakem koraku. Neverjetni so.
• Izidora, hvala iz srca! Se že veselimo masaže dojenčka in drugih druženj v Sončni vili.
S hvaležnostjo,
Laura, Klaus Michael & Janja

Moj PDP je bil v nedeljo, 21. 1. 24, a se ni še prav nič dogajalo. Z možem sva rekla, da greva še zadnjič pred dojenčkom v miru v gostilno jest in tako je bilo.  Zvečer sva šla spat in ob treh zjutraj so me prebudili menstrualni krči, ki niso bili preveč boleči. Možu sem rekla, da mislim, da se je nekaj začelo dogajati in da še bom malo poskusila spati. Potem sem z občasnimi krči dremala do petih, a so se začeli pojavljati pogosteje, bili so intenzivnejši, a še vedno znosni. Na tej točki sem se spomnila, ko je Izidora pripovedovala, da si ženske mislijo »če bo tako bolelo, sem na konju«. No, tudi mene je to prešinilo in seveda ni bilo tako.  Čeprav popadki niso bili redni in ne zelo močni, sva se odpravila iz Maribora na Ptuj v porodnišnico. Ob 8.15 sem imela tako ali tako naročen CTG, a sem rekla, da greva prej, ker nisem želela imeti močnih popadkov avtu, ampak sem želela čim prej imeti na razpolago posteljo in biti na varnem. Odločitev je bila zame pravilna. Ko sva prišla v porodnišnico, sem v čakalnici čakala dobro uro, da so me sprejeli in predihavala popadke, ki so bili na 10 do 12 minut. Potem smo opravili CTG, pogledala me je zdravnica in poslali so me na oddelek ter mi naročili, da naj se javim, ko bodo popadki na 3 do 5 minut. Ko sem prišla na oddelek, so popadki v roku desetih minut prišli na to frekvenco, in ko sem jih 45 minut tako predihavala, sem osebju javila, da imam že zelo močne in redne popadke. Predihavala sem ji z globokim, nizkim »aaaaaaaaaaaaa«, kot smo se učili, kar je na Ptuju bilo dvakrat sprejeto kot »dretje«. Prvič na oddelku in drugič v porodni sobi: »To ni nobeno predihavanje, to je dretje,« so bili komentarji, ki so me precej presenetili. Meni osebno je ta tehnika dejansko lajšala bolečino. Spodbujali so me, da diham na kratko »huhuhu«, kar sem jaz mislila, da pride šele proti koncu. Potem so me spet pregledali, a kljub popadkom nisem bila še odprta, zato me je babica odprla »na silo« za 3 centimetre. Boleče, a hvaležna sem, da je to storila. Ker so bile vse porodne sobe zasedene, sem morala čakati na klopi pred porodno sobo 20 minut, da so eno očistili in me lahko namestili. Takrat sem imela že zelo močne popadke in to čakanje na sobo je bilo res mučno. Potem sem sobo le dobila in od takrat naprej so bili popadki reees močni. Poklicala sem moža, da lahko pride. Po telefonu sem mu povedala, da bo najina hči edinka.  Popadki so bili zame tako intenzivni, da nisem preizkusila niti ene tehnike, ki sem jo spoznala na vadbi in v šoli. Samo ležala sem in predihavala, med popadki pa počivala in se bodrila z mislijo, da sem že bližje koncu in da moram samo enkrat skozi to.  Prosila sem za ultivo, ki so mi jo tudi namestili. Delovanje ultive sem si predstavljala drugače, med popadkom sploh nisem imela občutka, da mi pomaga, med dvema popadkoma pa sem bila zadeta in zaspana, kar mi je omogočilo, da sem se dobro spočila in pripravila na naslednjega. Ultiva je boljše kot nič, ni pa rešitev za bolečino. To je seveda samo moja izkušnja, vsaka jo doživi drugače. Naenkrat je babica rekla, da sem odprta 9 cm, kar me je zelo osrečilo, saj sem vedela, da to pomeni, da najbolj intenziven del šele prihaja, a da sem skoraj pri koncu. Babica je skušala obdržati presredek, a je potem rekla, da je tkivo preveč čvrsto in da je punčki padel puls, zato me je prerezala. Žal mi je, da me ni prerezala že prej, ker sem se zaradi tega vztrajanja pri celem presredku še raztrgala. Ob okrevanju pa sem ugotovila, da bolečine prerezanega presredka niso nič v primerjavi z bolečinami raztrganine. Če bi še enkrat rodila, bi rekla, naj me kar prerežejo, bo manj škode. Prišli so še tiščavniki, ki sem jih med porodom začutila kot najbolj pozitivne popadke, saj sem imela res občutek, da mi pomagajo. Potem je prišel finale, a je bila težava, ker nisem vedela, kako pritisniti, oziroma moj pritisk ni bil dovolj močen. Kljub vsemu izobraževanju na to temo mi v praksi ni najbolj uspelo. V veliko motivacijo mi je bilo, da je moj dragi rekel, da glavico že vidijo, da ji laski ven gledajo, da sem res že blizu. Počakali smo še en popadek, nato pa se mi je zdravnica naslonila na trebuh in potisnila in punčka je bila zunaj. Občutek, kako je punčka prišla iz mene je bil pa fenomenalen in prav nič boleč, poln olajšanja in hvaležnosti. Velikokrat slišimo »vrgli so se mi na trebuh« kot nekaj grozljivega, meni pa to sploh ni bilo boleče in mi je bila ena sama odrešitev. Porod je uradno trajal 3 ure in 14 minut, če bi si trajanje poroda določila sama, bi rekla, da je intenzivni del poroda trajal eno uro več. Izjemno sem hvaležna za tako kratek porod, predvsem pa za to, da sva s punčko živi, zdravi, v dobri kondiciji in polno dojeni. Osebju pa Ptuju sem neskončno hvaležna za vse, kar so naredili zame in za mojo punčko, kakšen neprijeten komentar pa je že zdavnaj pozabljen in ostali so le lepi spomini na dan, ko sva postala mami in tati.

V četrtek sem imela PDP. Naredili so mi CTG in UZ, kjer ni bilo nobenih posebnosti. Razen, da bo otrok imel okrog 4kg. 

V petek popoldne sem šla na akupunkturo, da mogoce malo pospešimo, če je otrok že pripravljen. Okrog 23:30 mi je odtekla voda. Vlegla sem se na L bok in počala da pride moja mama čuvat starejšega otroka. Okrog enih sva z možem prišla v Maribor. Popadkov še nisem imela, zato sem poskušala počivat. Cca 2,5 uri po tem, ko mi je odtekla voda, sem začutila zelooo rahlo bolečino v križu, ki se je potem stopnjevala v pogostosti, intenziteti in se širila v spodnji del trebuha. Vmes sem ves cas pila, hodila na stranišče.. Ob 4:30 sem začutila, da gre za popadke in kakšnega vmes sem morala že predihat. Prišla je babica in se pripravila na porod. Okrog 5ih so postali redni, intenzivni in močni. Okrog 6ih sem bruhala. Vedela sem, da se bližamo rojstvu otočka.  Od tu naprej so postali popadki rees boleči, bilo mi je zelo vroče. Mož mi je bil v veliko podporo.  Prav tako babica, ki me je masirala, kar mi je zelo ustrezalo. Še dobro, da je med popadki nekaj premora za nabrat moči. Ko so se začeli tiščavniki, mi je najbolj ustrezalo na levem boku. Babico sem prosila, da naj naredi epizotomijo, če oceni, da se bom raztrgala, saj sem se prvič kar precej. Tkiva so se vredu raztrgovala, dobila sem dva manjša šiva, čeprav je bil fantek za 500g težji od prvega.   Izak se je rodil ob 7:16. Torej res intenzivno je bilo nekje 2 uri. 

Midva se pridno dojiva in cartava. 

Izidora, resnična hvala za vse teme ki jih odpiraš na vadbi in da prav nobena tema ni tabu.