Vadba za nosečnice & družine, z Izidoro. Programi potekajo v živo in on-line.

porodne-zgodbe-naslovnica-izidora-vadba-za-nosecnice-2
a

IZIDORIN BLOG KOTIČEK

Porodne zgodbe v letu 2024

Porodne zgodbe v letu 2024

To so NAŠE porodne zgodbe. Deklet, ki so obiskovala vadbo za nosečnice in delavnice pripravo na porod. Zgodbe si sledijo v časovnem zaporedju, večina jih je rodila v mariborski porodnišnici, sicer je dopisan še kraj poroda. Z njihovimi doživetji vam želimo približati izkušnjo poroda. Za vsako žensko je njen porod izjemno intimno doživljanje. Hvala, da ste jo bile pripravljene deliti z novimi rodovi nosečnic. Fotografije na spletni strani pa so nastale ob naših skupnih dogodkih, srečanjih na vadbah, razvojno igralnih uricah, delavnicah, podporni skupini za dojenje, parku …

Porodna zgodba skozi oči ženske, ki besedo porod in mama že pozna iz osebne izkušnje.

Zgodbo pišem drugi in tretji dan po porodu, ko so občutki še sveži, saj jo želim podariti v spomin mojemu junaku fantku Lukasu, njegovi sestrici Danaji, ki jo bo lahko prebrala v kolikor bo želela, ko bo v tem obdobju, ter seveda nama z možem Tomažem, sej to so res dogodki, občutki, ki se ti zasidrajo v srce.

Čedalje bližje je bil dan predvidenega datuma poroda 11.2.2024. Danaja se je rodila 10 dni prej, zato so bila predvidevanja toliko večja, le kdaj se bo Lukas odločil, da bo prišel na svet. 

Lažne popadke sem imela že ves prejšnji teden po malo, ki so trajali uro dve in popustili, v kolikor sem šla pod tuš. Popadki so bili prisotni sicer neprijetni vendar ne boleči, v primerjavi s tem, ko vem kaj me je čakalo. Iz nedelje 4.2.2024 na ponedeljek 5.2.2024  po polnoči so se popadki začeli bolj pogosto ampak še vedno so bili ne boleči pač potrebno jih je bilo predihavat.

Po 5 uri zjutraj v ponedeljek je bila bolečina že večja ampak zelo vzdržno. Popadki so bili na približno  5-10min. (Oceno bolečine bi tem dala od 2-3).

Glede na izkušnje prvega poroda, kjer se je moja pripravljalna faza vlekla od sobote do torka, da sem rodila sem si rekla da morem dan preživet običajno in da se čim bolj zamotim, da ne razmišljam samo o tem in čakam. Vsi skupaj vstanemo ob 6:30 Danajo uredim za vrtec,  jaz grem kljub popadkom na predavanje v Sončno vilo, ki sem ga dobila v dar  “priprava na porod”, kjer bomo delali praktične stvari, ki jih bom res v “bližnji »prihodnosti potrebovala. Zraven v avto sem za vsak slučaj vzela torbo za v porodnišnico in mirno odšla, ker če do česa pride imajo tam vso znanje kako mi bodo pomagali.  Tomažu pravim, da naj gre normalno v službo, da še ni hudo da nebo paničen čakal doma , ker tako ve kako dolgo je vse skupaj trajalo prvič 3 dni intenzivne bolečine in ko sem prišla v porodnišnico sem bila skoraj nič odprta in popadkov naj po CTG nebi imela, so pa me me  obdržali na opazovanju a meni že takrat bila doma neznosna bolečina po dveh neprespanih nočeh. Ko rodiš pa si odprt 10cm . Pa sedaj imam doma še Danajo in si ne želim ostati prej v bolnišnici “samo” na opazovanju. Ko še ni take bolečine lahko predihavam tudi doma.

Na predavanju so bili popadki na cca. 7 do 10 min predavateljico Izidoro sem pred pričetkom predavanja opozorila, da že predihavam in če nebom moteča za ostale udeleženke  Pravi, da ne, da super da bodo punce videle prvo fazo v živo, kaj jih čaka v kratkem. Bila sem sproščena in umirjena, nekateri popadki so že boleli ampak ni bilo krize ( imam izkušnjo iz prvega poroda in vem do kakšne bolečine še pride). Delavnica je bila kot nalašč zame, ostale punce so vadile kako bodo lahko to znanje prenesle v prakso, ko bo prišel njihov dan D, jaz sem dejansko vaje izvajala na moj dejanski dan in sem sedaj prepričana, da so tudi pripomogle, k temu da se je vse odvilo s tako svetlobno hitrostjo. Saj pravilno dihanje, pravilni položaji pomagajo, da se otrok lažje spušča in ženska odpira.

Ob 13.00 uri po predavanju odpovem kavico, grem domov počivat. Peljala sem se domov z avtom 5 min vstran. Popadki so bili ampak nič strašljivega po jakosti bolečine, vmes podobni tistim lažnim iz prejšnjega tedna. ( Moja mama bi mene poslala v bolnico že kakšen teden nazaj, panična je po naravi , zato ji tudi nisem kaj preveč razlagala, da že čutim popadke ampak, da so lažni, da pridejo in grejo, se pa telo seveda pripravlja na dan D). 

Ko pridem domov si naredim temo, želim malo zaspati. Vmes sem sicer zatisnila oči ampak, ko sem pogledala na uro je minilo včasih 3min, včasih 5min  včasih 8 min med enim in drugim popadkom ampak občutek sem imela vseeno, da sem se odpočila vsaj malo. Prav zaspat pa nisem mogla, ker so popadki bili naenkrat vedno bolj intenzivni, napram prej zdaj naenkrat že boleči. Ocena bolečine bi rekla 5. Občutki niso bili prijetni, sploh ko sem pomislila, da zna to trajati sedaj tudi še kakšen dan ali dva kot je trajalo prvič. Pomislila sem naj se maraton začne.

Vseeno se odločim, da mami pošljem sporočilo,  da naj vseeno pride takoj po službi do nas in gre po Danajo v vrtec, da se bosta popoldan igrali, ker imam občutek , da bom verjetno danes ali jutri rodila glede na bolečino, ki jo začenjam čutiti.

Sedaj naprej se je odvijala igra s časom . V roku ene ure so se zadeve spremenile za 300%. Takšen scenarij še v pravem filmu težko pričakuješ. Prej sem vmes Tomažu še pisala, da bolečina je, da je močna, ampak da gre, da grem počivat. 

Nato pa sem ob 14:26 klicala Tomaža da naj pride, da grema v porodnišnico, da je bolečina res močna, nevzdržna in da se mi je odluščil čep. Vmes  grem pod tuš, sila v telesu je bila nenormalna, bolečina na enkrat  bolano močna (Ocena bolečine 8-9).

Par minut za tem mi je odtekla voda, plodovnica približno deci, dva, (bila je rjavo zelena) nato je tekla po kapljicah. Občutek je bil, da sem bila v drugem svetu, hkrati pa ponosna nase, na svoje telo kaj zmorevs in skupaj predihavama.

Notranji občutek mi je govoril, da je porod že čisto tukaj, kajti bolečine sem imela v križu, vse mi je dol pritiskalo, občutek da gorim, kakam, nisem imela pravega nadzora. Vedela, sem kaj pomeni ta bolečina iz prvega poroda ( ocena bolečine čista 10ka) Tomaž bo zdaj res že skoraj doma, ampak razmišljam, da glede na to, kako hitro se vse odvija, da nevem če me bo sploh uspel pravočasno pripeljat do porodnišnice, v nasprotnem primeru bi se porod lahko odvil v avtu. Razmišljam dalje, moja mama je tudi na poti do nas. Njo in Tomaža bo kap da sama rodim z njima in da imamo 112 na liniji. Plus takšne me Danaja ne more videt. Zato se odločim, da ob 14:51 uri pokličem 112 opišem situacijo sicer so mi bila vsa njihova vprašanja odveč sej sem komaj predihavala popadke ampak gospa je bila res prijazna mi pomagala dihat in mi držala fokus. Bolečina je bila neznosna ocena 10, dejansko sem umirala, tako sem se počutila.

Ob 14:58 mi  Tomaž napise sporočilo, da je parkiral da prileti, Medtem vstopi v stanovanje mama, minutko za njo Tomaž. ( Vse se je časovno vrhunsko izteklo, ker imata ključe reševalci sploh vstopiti nebi mogli)…ne želim sploh pomislite na ta scenarij, ker se sama premikati nisem mogla.

Ob 15:02 so pri nas reševalci predihavam, pravim da je bolečina neznosna, adrenalin mi dela na polno v zavedanju da se je v tako kratkem času v približno eni uri vse tako obrnilo na “glavo” da dejansko rojevam doma v spalnici ob svoji postelji. Res nora izkušnja. Zdravnica pravi da gremo v porodnišnico, da bom tam rodila in jaz pravim, da dvomim da je že vse tak nizko doli da pritiska, bolečina nevzdržna, občutek da že čutim glavico čisto spodaj. Reševalci so bili zelo strokovni, pripravljeni na akcijo. Bolečina je bila takšna, da sem se komaj vlegla na posteljo, noge narazen popadek in že se vidi glavica.

Akcija je stekla 123, rjuha, brisače, strokovna pomoč, adrenalin na vrhuncu in ob 15:12 uri se je filmsko rodil Lukas, ki je takoj zajokal. Približno 10 minut kasneje se je porodila še posteljica.

Od treh reševalcev sta dva imela prvič porod doma. Rojstvo je bilo res filmsko, zame čustveno, nepredstavljivo, hitro. 

Moja Mama in Tomaz sta bila v šoku, vsi smo bili polni adrenalina ali je to sploh mogoče, da se je vse izteklo v tako kratkem času. Ob glavnem finishu zadnjih 10 min pri iztisu so bili prisotni vsi, ki jim je bilo to namenjeno  ( ati Tomaž, moja mama in reševalna ekipa, ostali del prej pa sma sama z Lukasom zmogla.

Sedaj ko to pišem sem v porodnišnici in se nisem prav dojela da je moja nova ljubezen že ob meni.

Ko je popkovina nehala utripati, jo je ati tudi prerezal kar smo tudi fotografirali, spomin na porod doma pa ja le mora biti.

Reševalna ekipa naju je potem z Lukasom odpeljala v porodnišnico na pregled z rešilcem, ati je prišel od zadaj za nama. Ko me je videl, je rekel da sem neverjetna, da sem mašina, da je bilo filmsko, adrenalinsko, v glavnem noro in da sem najboljša mama na svetu. Še dobro da ni vsega zamudil, da lahko reče da je bil prisoten .

Res sem iz srca hvaležna, za takšno porodno izkušnjo, ki je res edinstvena in prava igra s časom. Hvaležna za vso strokovno pomoč in pomoč mojih dveh, bila sta prava pomočnika…potrebujemo vložke, vrečko za posteljico, brisače,…itd  odlično sta se odrezala glede na to, da nista imela ravno izbire

Hvaležna iz srca, da je potekalo vse po najboljšem scenariju in da ni prišlo do kakšnih zapletov.

Verjamem, da bo naš porod ostal v spominu vsem prisotnim  hvala.

Dobila sem še eno potrditev kaj zmore žensko telo, kaj zmore narava. Ponosna sem nase, na mojega fantka, ki je pri vsem vrhunsko sodeloval in nam polepšal življenje! 

Če bi mi kdo rekel, da se lahko zadeva tako hitro izteče, da bom kdaj rodila doma, nebi nikoli verjela, sedaj verjamem, saj sem vidla na lastnih očeh kako se lahko vse obrne v roku ene ure. Vem, da vsak porod poteka na svoj nacin, da je drugi hitrejši ampak take hitrosti si nisem znala predstavljati niti v sanjah.

Sem presrečna, ponovno zaljubljena in verjamem, da nas kot družinico čakajo nepozabni trenutki. Biti mama še enemu otroku je nepredstavljivo. 

Ljubezen se množi. 

 

Z ljubeznijo mama Tamara.

 

 

 

 

 

• 21.01.2024 sem imela sluzast izcedek, ki sem ga slikala in sliko brez zadržkom poslala Izidori. Pojasnila mi je, da se lušči čep. Juhu, najina Laura bo kmalu tu!
• 22.01.2024 me je Ob 02:20 prebudil topel curek, hlačke so bile popolnoma premočene, nekaj kapljic je steklo po stegnih. Prižgem luč, tekočina ni bila bistra, bila je rahlo krvava s sledmi krvave sluzi. Ko sem se vstala, je sledil drugi curek z več krvi. Kljub temu, da mi je babica na včerajšnjem ctg-ju rekla, da če imam samo krvavi izcedek, in ne teče kri, da imam več časa, sem se v petih sekundah stuširala, preoblekla in Ob 02:40 sva s partnerjem že sedela v avtu na poti na Ptuj. Torbice so že bile v kuferamu.
• Po poti sem obvestila Izidoro. Morda bi bilo bolje, da bi ji poslala sliko, jo poklicala in vprašala, če se naj že odpravima (o tem sem razmišljala kasneje). V tistem trenutku me je kri, priznam, zaskrbela, in počutila sem se bolj varno v porodnišnici. Predvsem pa nisem želela, da se mi vlije kri in morem v Maribor, saj sem na Ptuju že vse kar dobro poznala.
• Sprejela me je sobotna babica in mi kar malo očitala, da sem tako hitro prišla, saj mi je v soboto lepo vse razložila. Ko je izvedela, da imam dvojno spremstvo (Izidoro in partnerja), tudi temu ni bila najbolj naklonjena. A sem jo sprejela odprtih rok, našla skupen jezik in na koncu sva imeli topel odnos. Odprta sem bila 2 cm. Pojasnila mi je, da bodo opravili test, če mi je res odtekla plodovnica, ko pride smena. Večino časa sem bila priklopljena na CTG.
• Prišla je smena – babica, katera je v času moje hospitalizacije spravila mojo sobivanko v jok. Starejša, a po občutku zelo izkušena – le malo godrnjajoča. A se nisem dala. Sodelovala sem z njo, tudi z njo sem dosegla topel odnos, celo zajtrk mi je kasneje prinesla – s pripombo, da mi po pravilih nebi smela prinesti hrane, zaradi možnosti CR, a da tudi ona zjutraj ne more funkcionirat s praznim želodcom. Naredila mi je test za plodovnico – s komentarjem, da je pol pozitiven in pol negativen.
• Ko me je pregledala zdravnica, katere sem se zelo razveselila, saj sem jo spoznala že v času hospitalizacije, je z enim očesom pregledala test, in rekla, da je seveda pozitiven, brez dvoma, a je opravila še ultrazvok, ki je razpok ovojev potrdil.
• Predlagala je predor ovojev, s čemer sem se po njenem pojasnilu, da je sicer lahko otrok v nevarnosti zaradi okužbe, takoj strinjala. Okoli 10:00 je predrla ovoje. Po postopku sem ležala eno uro na boku, na CTGju. Postopek mi je želela pojasniti, pa sem jo prosla, da kar opravi, da bom imela zaprte oči : ) Nisem želela videt, s čem in kako je predrla ovoje. Plodovnica je odtekla, posteljnino so menjali tako hitro, da sploh nisem opazila. že pred tem pa so mi namestili metuljčka v žilo. Tako babici kot zdravnici sem povedala, da želim porod v vodi. Tukaj je bila moja napaka morda, da nisem obenem povedala, da želim tudi nadstandarno sobo.
• Ob 12:30 sem bila odprta 3 cm in zmehčana. Od babice sem dobila svečko, da se vse še bolj zmehča – pojasnila je, da je to smiselno, ko se predrejo ovoji. Skoraj ves čas sem bila na CTGju. Seveda sem o vsakem koraku obveščala Izidoro.
• Ob 13:45 sem začutila tu in tam kak krč – podoben menstrualnim. Eno uro kasneje sem imela prve, a neredne popadke. Prosila sem, da mi odstranijo CTG, ker popadke nisem dobro prenašala v eni legi oz. na postelji tako dolgo. Prav tako sem prosila, da me pregledajo odprta sem bila 4 cm, kar je bil znak za “skok” v vodo.
• Ob 15:15 so bili popadki daljši, a še neredni. Predstojnica oddelka, ki sem jo prav tako že poznala, je prišla mimo, in rekla, da lahko obvestim Izidoro in partnerja in se mi spodbudno nasmehnila, da me že “malo boli”, in da je to vredu. Bila sem na tleh, s prsmi in glavo na postelji, tako mi je zelo odgovarjalo ohranjat miren dih in mirno kri pri popadkih.
• Ob 15:30 sem se selila v porodno sobo s kopalno kadjo. Okoli 15:45 so mi namestili vrečico z umetnimi popadki, s katerimi sem se strinjala, saj bi naj pospešili porod – jaz pa po naravi nisem preveč potrpežljiva ; ) Prišla je the best babica, ki sem jo spoznala na dnevu odprtih vrat.
• Malo pred 16:00 je prispela Izidora, katere sem se zelo razveselila – malo po 16:00 pa še partner, kar mi je tudi prineslo veliko olajšanje. Popadke smo predihovali v bani, imeli smo glasbo, difuzer, bano smo napolnili do roba, nato spustili malo vode ven, spet napolnili… Po pravici povedano, sem bila v nekem transu ali pa v svojem zelenem obzidju. Ne spomnim se več detajlov.
• Spomnim se, da so se popadki stopnjevali, da sem imela zaprte oti, da sta me Izidora in partner hladila z mrzlimi obhladki in redno dajala za pit navadno vodo, vodo z limono, kokosovo vodo… Pozabila sem celo, da sem si izotonitni napitek pripravila na notno omarico – nismo ga našli, nisem ga spila. Spomnim se tudi, da sem oblekla zgornji del kopalk, ker me je sicer nerviral obtutek, 1<0 se prsi stikajo s trebuhom v nekaterih položajih. Spomnim se, da sem proti koncu že zelooooo motno stiskala Izidorino roko. Izidorin palec. Da sva bili telo na telo. In da me je partner podpiral s svojo prisotnostjo in mirnostjo v ozadju, prinašal obkladke, vodo… Iz svoje porodne playliste se pomnim pesmi “move in the right direction”, katero sem predala svoji Lauri naprej, da malo “pomova” v smeri proti nam ; )
• KO so bili popadki motnejši, se v kadi nikakor nisem mogla udobno namestit. Drselo mi je, kljub brisaëi, pa še CT G nam je res veliko nagajal. Zaëutila sem, da morem it kakat, z Izidoro sva šli na wc. Ce sem tam res kakala ali lulala – pojma nimam. Mislim, da sem se polulala kar v kad. Nato sem se odloëila, da ne grem nazaj v bano. Poskusili smo s položaji depe, a me je kar naprej odnašalo na prste, kot baletko. Pa pozabila sem vse dihalne tehnike. Ne vem, kje sem bila, še dobro, da mi je Izidora demonstrirala in bila zame tu v vsaki sekundi. Zaëela sem moledovati za Ultivo, teprav se mi je nekaj svitalo, da je za to že zdavnaj prepozno. KO razmišljam za nazaj – se sploh ne spomnim boleëine, boleëina ni bila tista pika na i – tista pika na i je bilo TRAJANJEEEEEE boleëine.
• Spomnim se še, da sem Izidori rekla, da se je zdravnica, pri kateri sem bila 7 x na akupunkturi, dejansko zmotila, da moj prag boleëine ni tak visok : )
• Megleno se spomnim, da so mi na tleh nekaj naredili – glavica ni mogla ven, ker jo je nekaj oviralo.. Morem povprašat Izidoro, saj se spomnim le, da je bil problem hitro rešen.
• Predlagali so položaj na boku v postelji. Joj, to pa se je bilo mutno namestiti, ker je bil pritisk tako velik. A sem enkrat bila na postelji, je bilo res udobno. Ne kot v hotelu ali doma – a zelo udobno v teh okolišëinah.
• Ne vem, te je že kdo v tako kratkem tasu tolikokrat zaklical “Izidora” – zdi se mi, da sem pri vsakem popadku 10x izrekla “joj Izidora”.
• Sanja se mi ne, kako dolgo sem bila na boku, vem da sem po nekaj neuspelih poskusih kontno zatela prav potiskati in dihati z brado navzdol. KO je bila glavica na vidiku, so me vprašali, te se je dotaknem. Joj, res nisem mogla, ker sem si mislila: Bože, kje je Se celi dojentek, te so to samo Iaski. Na sreto je bil moj partner tako pogumen in je vse opazoval iz svoje mirne, zbrane dušice. A kljub temu si lahko predstavljam, da mu je kdaj pa kdaj poskotil pulz, se je bližal konec.
• Tej super babici se je pridružila Se ena super babica (v modri opravi, ne v roza), ki je dajala jasna in glasna navodila, tesar sem bila res vesela. Partner mi je povedal, da je otrokovo ramo bliskovito obrnila, in skupaj z njo je sprejel našo Lauro na tej drugi strani.
• Ob 19:13 je prikukala naša Laura Aiyana na svet!!
• Ko so mi jo položili na prsi – nisem mogla verjeti, da je to zlato bitjece bilo namenjeno meni, nama… Malo je zajokala, zapela sva ji pesem Eternal Flame, katero sva ji pela že v tasu nose¿nosti (ideja je prišla na Izidorini uri yoge za nose¿nice).
• Partner je z babico naredil še odtis placente na platno, popazil na Lauro, Izidora se je počasi poslovila, Lauro so stehtali, pregledali, zdravnica je pri meni v roku 10-15 minut opravili mini šiv (bi naj bil bolj kozmetiëni), partner pa je ta čas pazil na Lauro, ki mu je takoj stisnila kazalec desne roke in ga ni izpustila.
• Cetudi sem želela, da se posteljica porodi po naravni poti, sem bila vesela spodbub babic, da sta pomagali tudi pri tem – želela sem, da je konec in da se cartamo.
• Babica mi je Lauro pomagala pristaviti na levo dojko, Laura jo je takoj zagrabila, juhu.
• Sledilo je cartanje, občudovanje te zlate dušice… 3 ure smo preživeli skupaj v porodni sobi.
• Ker so bile vse sobe polne, je sledilo veliko razoëaranje, da partner ne bo 3 dni z nama in da mu je omogo¿ena le ena ura obiska na dan. Groza! Naslednji 3 dni so bili prava noëna mora zaradi cimre, s katero nikakor nisva bili na isti valovni dolžini – v podrobnosti se ne bom spušëala, sem že vse pozabila, saj smo se tretji dan lahko odpravili domov. Dojili sva se od prve noéi naprej, zadnjo noé je prišel bolet naval mleka.

• Da povzamem – brez Izidore ne bi želela roditi nikoli več, nikomur, res nikomur ne morem z besedami opisati njene prisotnosti in podpore. Varnost, prisotnost, znanje, izkušnje, angelska energija in vse, kar Izidora prinese s seboj, ko vstopi v porodno sobo – neprimerljivo, edinstveno. Sončna vila ni ta rumena stavba, katero vsi predobro poznamo. Sončna vila je Izidora sama. če bi želela kaj spremeniti, bi pustila vse točno tako, kot je potekalo. Sam porod je bil zelo lepa izkušnja.
• V bodoče bi edino želela roditi v ustanovi, ki ima zagotovljeno sobivanje s partnerjem. Ne le zaradi pomoči in podpore, temveč tudi zaradi vezi med atijem in novorojenko. Samo osebje tako v porodnih sobah kot na oddelku pa je kljub pomanjkanju zaposlenih izjemno prijazno in pomagajo na vsakem koraku. Neverjetni so.
• Izidora, hvala iz srca! Se že veselimo masaže dojenčka in drugih druženj v Sončni vili.
S hvaležnostjo,
Laura, Klaus Michael & Janja

Moja porodna zgodba se začenja v petek zvečer. Pred spanjem sem kot zadnjih nekaj dni poslušala meditacijo za pričetek poroda, saj mi je pomagala zaspati. Večino dni sem zaspala še pred koncem, tokrat pa sem začela čutiti krče in zbadanje v križu, ki pa jim nisem posvečala prevelike pozornosti, saj sem občasne “lažne popadke” čutila že ves teden. Čez približno 10 minut, ko so se krči ponovili veliko bolj intenzivno sem se vseeno odločila preveriti koliko časa mine med njimi. Med čakanjem na naslednje se je punčka naenkrat začela zelo divje premikati, čemu je sledil nenaden izliv vode, poplava, ki sem jo naredila na poti do stranišča, je bila kar filmska. Na srečo je bila tekočina prozorna, brez specifičnega vonja, zato sem poklicala moža in se za naslednjih 30 minut, opremljena z veliko brisačami, ulegla na levi bok. Čeprav sem bila že zadnji teden v pričakovanju pričetka poroda, se kar nisem mogla umiriti, adrenalin zgleda naredi svoje. Šele dolg topel tuš me je ponovno sprostil. Nato sem se še za pol ure vlegla, medtem ko je mož v torbo za porodnišnico zložil manjkajoče stvari. Oba sva nekaj pojedla in se ob 2h zjutraj odpravila v mariborsko porodnišnico. 
 
 Ob sprejemu so ugotovili, da sem odprta komaj 1 centimeter, kar sem tudi pričakovala, saj moji popadki niso bili ne redni ne intenzivni. Z možem sva se poslovila, jaz pa sem bila sprejeta v porodno sobo. Odločili smo se, da najprej počakamo kako se bo porod samodejno razvijal, glede na to da sem že imela popadke, glavica pa je bila lepo spuščena. Odločila sem se, da bom poskusila še malo zaspati, dokler se popadki ne ojačajo. 
 
 Do 6h zjutraj sem tako po večini dremala, potem pa so se popadki pričeli stopnjevati, zato sem jih pričela predihovati stoje ter na žogi. Na srečo sem lahko dobila prenosni CTG, zato z gibanjem ni bilo težav. Med popadki sem poskušala kaj pojesti vendar je to spožilo bruhanje. Po tuširanju sva ob 8h z babico še enkrat preverile kako napredujemo in ker takrat še vedno nisem bila odprta več kot 2-3 centimetre sva se odločili za umetne popadke. Ti so takoj naredili svoje, tako po intenziteti kot po napredku, saj sem bila do 9h odprta že 4 centimetre. 
 
 Ko je ob 10.30 prišel mož so bili popadki že zelo intenzivni na 2-3 minute, jaz pa sem začela dvomiti o svoji odločitvi, da ne potrebujem protibolečinskih sredstev, nadaljnjih 8 ali več ur poroda s takšnimi bolečinami si namreč nisem predstavljala. Z babico smo zato še enkrat preverili stanje in na presenečenje vseh ugotovili, da sem odprta že 8 centimetrov! Posledično sem se odločila da bom zmogla brez. Popadki so bili na tej točki tako boleči, da sem jih predihovala na boku, prav tako so se spremenili, saj sem med vsakim popadkom dobila neustavljivo potrebo po potiskanju. Za tiščavnike se mi zdelo še malce zgodaj, vendar je babica že po 30 minutah vseeno preverila kaj se dogaja in res sem bila popolnoma odprta. Ona se je šla pripraviti na potiskanje, ob 1130 pa smo pričeli. 
 
Vaja potiskanja na pripravah za porod je res pomagala, in po dveh popadkih se je že porodila glavica. Občutek, ko sem se je lahko dotaknila je bil res neverjeten. Punca je presenetila vse s tem kako hitro se je spuščala in ob 12.04 je že zajokala na meni. Prav tako je vse presenetila s svojo težo 3740 g, saj je bila na pregledih ocenjena na manj kot 3 kilograme. Zaradi zelo hitrega spuščanja se nekaj šivom nisem izognila, na srečo pa ni bilo treba rezati presredka. 
 
 Porod je tako meni kot tudi možu ostal v izjemno lepem spominu, še bolj pa prvih nekaj uric po njem. Od prereza popkovnice do prvega podoja najine Brine. Najbolje pa je bilo, da smo bili gotovi v času kosila, kar je pomenilo, da sem ga dobila tudi jaz. In čeprav bolnišnična hrana ne slovi kot najboljša je bilo to daleč najboljše kosilo, ki sem ga jedla v zadnjem času. 
 
 K lepim spominom so vsekakor pripomogle babice na oddelku, ki so bile čudovite, ogromno pa je prispevala tudi vadba ter priprava na porod, zaradi katere sem vedno vedela na kaj se osredotočiti in se nikoli nisem počutila, da česa ne zmorem. V času pisanja zgodbe sva z Brino že na oddelku, kjer uspešno nadaljujeva najino zgodbo z dojenjem, če bo vse po sreči pa se danes vračava domov.

Moj PDP je bil v nedeljo, 21. 1. 24, a se ni še prav nič dogajalo. Z možem sva rekla, da greva še zadnjič pred dojenčkom v miru v gostilno jest in tako je bilo.  Zvečer sva šla spat in ob treh zjutraj so me prebudili menstrualni krči, ki niso bili preveč boleči. Možu sem rekla, da mislim, da se je nekaj začelo dogajati in da še bom malo poskusila spati. Potem sem z občasnimi krči dremala do petih, a so se začeli pojavljati pogosteje, bili so intenzivnejši, a še vedno znosni. Na tej točki sem se spomnila, ko je Izidora pripovedovala, da si ženske mislijo »če bo tako bolelo, sem na konju«. No, tudi mene je to prešinilo in seveda ni bilo tako.  Čeprav popadki niso bili redni in ne zelo močni, sva se odpravila iz Maribora na Ptuj v porodnišnico. Ob 8.15 sem imela tako ali tako naročen CTG, a sem rekla, da greva prej, ker nisem želela imeti močnih popadkov avtu, ampak sem želela čim prej imeti na razpolago posteljo in biti na varnem. Odločitev je bila zame pravilna. Ko sva prišla v porodnišnico, sem v čakalnici čakala dobro uro, da so me sprejeli in predihavala popadke, ki so bili na 10 do 12 minut. Potem smo opravili CTG, pogledala me je zdravnica in poslali so me na oddelek ter mi naročili, da naj se javim, ko bodo popadki na 3 do 5 minut. Ko sem prišla na oddelek, so popadki v roku desetih minut prišli na to frekvenco, in ko sem jih 45 minut tako predihavala, sem osebju javila, da imam že zelo močne in redne popadke. Predihavala sem ji z globokim, nizkim »aaaaaaaaaaaaa«, kot smo se učili, kar je na Ptuju bilo dvakrat sprejeto kot »dretje«. Prvič na oddelku in drugič v porodni sobi: »To ni nobeno predihavanje, to je dretje,« so bili komentarji, ki so me precej presenetili. Meni osebno je ta tehnika dejansko lajšala bolečino. Spodbujali so me, da diham na kratko »huhuhu«, kar sem jaz mislila, da pride šele proti koncu. Potem so me spet pregledali, a kljub popadkom nisem bila še odprta, zato me je babica odprla »na silo« za 3 centimetre. Boleče, a hvaležna sem, da je to storila. Ker so bile vse porodne sobe zasedene, sem morala čakati na klopi pred porodno sobo 20 minut, da so eno očistili in me lahko namestili. Takrat sem imela že zelo močne popadke in to čakanje na sobo je bilo res mučno. Potem sem sobo le dobila in od takrat naprej so bili popadki reees močni. Poklicala sem moža, da lahko pride. Po telefonu sem mu povedala, da bo najina hči edinka.  Popadki so bili zame tako intenzivni, da nisem preizkusila niti ene tehnike, ki sem jo spoznala na vadbi in v šoli. Samo ležala sem in predihavala, med popadki pa počivala in se bodrila z mislijo, da sem že bližje koncu in da moram samo enkrat skozi to.  Prosila sem za ultivo, ki so mi jo tudi namestili. Delovanje ultive sem si predstavljala drugače, med popadkom sploh nisem imela občutka, da mi pomaga, med dvema popadkoma pa sem bila zadeta in zaspana, kar mi je omogočilo, da sem se dobro spočila in pripravila na naslednjega. Ultiva je boljše kot nič, ni pa rešitev za bolečino. To je seveda samo moja izkušnja, vsaka jo doživi drugače. Naenkrat je babica rekla, da sem odprta 9 cm, kar me je zelo osrečilo, saj sem vedela, da to pomeni, da najbolj intenziven del šele prihaja, a da sem skoraj pri koncu. Babica je skušala obdržati presredek, a je potem rekla, da je tkivo preveč čvrsto in da je punčki padel puls, zato me je prerezala. Žal mi je, da me ni prerezala že prej, ker sem se zaradi tega vztrajanja pri celem presredku še raztrgala. Ob okrevanju pa sem ugotovila, da bolečine prerezanega presredka niso nič v primerjavi z bolečinami raztrganine. Če bi še enkrat rodila, bi rekla, naj me kar prerežejo, bo manj škode. Prišli so še tiščavniki, ki sem jih med porodom začutila kot najbolj pozitivne popadke, saj sem imela res občutek, da mi pomagajo. Potem je prišel finale, a je bila težava, ker nisem vedela, kako pritisniti, oziroma moj pritisk ni bil dovolj močen. Kljub vsemu izobraževanju na to temo mi v praksi ni najbolj uspelo. V veliko motivacijo mi je bilo, da je moj dragi rekel, da glavico že vidijo, da ji laski ven gledajo, da sem res že blizu. Počakali smo še en popadek, nato pa se mi je zdravnica naslonila na trebuh in potisnila in punčka je bila zunaj. Občutek, kako je punčka prišla iz mene je bil pa fenomenalen in prav nič boleč, poln olajšanja in hvaležnosti. Velikokrat slišimo »vrgli so se mi na trebuh« kot nekaj grozljivega, meni pa to sploh ni bilo boleče in mi je bila ena sama odrešitev. Porod je uradno trajal 3 ure in 14 minut, če bi si trajanje poroda določila sama, bi rekla, da je intenzivni del poroda trajal eno uro več. Izjemno sem hvaležna za tako kratek porod, predvsem pa za to, da sva s punčko živi, zdravi, v dobri kondiciji in polno dojeni. Osebju pa Ptuju sem neskončno hvaležna za vse, kar so naredili zame in za mojo punčko, kakšen neprijeten komentar pa je že zdavnaj pozabljen in ostali so le lepi spomini na dan, ko sva postala mami in tati.

V četrtek sem imela PDP. Naredili so mi CTG in UZ, kjer ni bilo nobenih posebnosti. Razen, da bo otrok imel okrog 4kg. 

V petek popoldne sem šla na akupunkturo, da mogoce malo pospešimo, če je otrok že pripravljen. Okrog 23:30 mi je odtekla voda. Vlegla sem se na L bok in počala da pride moja mama čuvat starejšega otroka. Okrog enih sva z možem prišla v Maribor. Popadkov še nisem imela, zato sem poskušala počivat. Cca 2,5 uri po tem, ko mi je odtekla voda, sem začutila zelooo rahlo bolečino v križu, ki se je potem stopnjevala v pogostosti, intenziteti in se širila v spodnji del trebuha. Vmes sem ves cas pila, hodila na stranišče.. Ob 4:30 sem začutila, da gre za popadke in kakšnega vmes sem morala že predihat. Prišla je babica in se pripravila na porod. Okrog 5ih so postali redni, intenzivni in močni. Okrog 6ih sem bruhala. Vedela sem, da se bližamo rojstvu otočka.  Od tu naprej so postali popadki rees boleči, bilo mi je zelo vroče. Mož mi je bil v veliko podporo.  Prav tako babica, ki me je masirala, kar mi je zelo ustrezalo. Še dobro, da je med popadki nekaj premora za nabrat moči. Ko so se začeli tiščavniki, mi je najbolj ustrezalo na levem boku. Babico sem prosila, da naj naredi epizotomijo, če oceni, da se bom raztrgala, saj sem se prvič kar precej. Tkiva so se vredu raztrgovala, dobila sem dva manjša šiva, čeprav je bil fantek za 500g težji od prvega.   Izak se je rodil ob 7:16. Torej res intenzivno je bilo nekje 2 uri. 

Midva se pridno dojiva in cartava. 

Izidora, resnična hvala za vse teme ki jih odpiraš na vadbi in da prav nobena tema ni tabu. 

Izidora Vesenjak Dinevski

Morda vas bo zanimalo tudi ...

Back To Top

Izidorine
e-novičke

Si noseča, mlada mamica, ali pa že razmišljaš v tej smeri? Prijavi se na moje e-novičke in prejmi KODO ZA BREZPLAČEN PRVI OBISK na vadbi za nosečnice. Ker z menoj ob strani je IZI postati mami!

0
    0
    Košarica
    Vaša košarica je praznaNazaj v trgovino