Vadba za nosečnice & družine, z Izidoro. Programi potekajo v živo in on-line.

TRENIRAM Z IZIDORO

Spremljevalka na porodu, doula

DOULA SLOVENIJA - IZIDORA VESENJAK DINEVSKI

Spremljevalka na porodu, doula pri porodu

Po več izobraževanjih pri svetovno priznanih doulah, sem od leta 2010 pričela s spremljanji na porodu,  predvsem v mariborski in ptujski porodnišnici pa tudi v Jesenicah, Celju, Trbovlju in avstrijskem Feldbachu.  Dula ali spremljevalka je ženska, ki stoji ob strani drugi ženski in ji nudi fizično in psihično podporo ves čas poroda. Jo opogumlja in verjame v njo ter sledi njenim željam in potrebam. Spremljanje porodov je posebno poslanstvo v mojem življenju. Gre za zelo intimen odnos med vsemi udeleženci v procesu rojevanja. Med nami se spletejo rahločutne vezi, ki ostanejo za zmeraj. Biti prisoten ob tako svetem trenutku ob ženski, ki rojeva, je zame velik privilegij.

O tem, kako je biti doula in kaj meni to poslanstvo predstavlja, sem napisala tudi članek:

Skozi nekaj mesečno vadbo za nosečnice, se z bodočo mamico zelo dobro spoznava. Na ta način se med nama stke vez zaupanja, ki je temelj najinega odnosa. Natančno poznam njene želje, pričakovanja in možnosti, ki jih nudi izbrana porodnišnica. Spoznam se tudi z njeno ožjo družino. Porodnico spremljam od prvih popadkov, ki se po navadi pričnejo že doma, pa vse do rojstva otroka, kar lahko traja 4 ali pa tudi 26 ur, kot je bilo na enem izmed zadnjih porodov.

V času rojevanja nudim bodoči mamici psihično, fizično in emocionalno podporo. Med porodom uporabljava vse tehnike, ki so jih znane že iz naših vadb za nosečnice ali delavnic za bodoče starše. V mislih imam sproščanje, dihalne tehnike, vizualizacijo, povezovanje z bitjem, ki ga nosi v sebi …

Z njo predihavam vsak popadek posebej, ji predlagam položaje, ki pomagajo otroku, da se optimalno namesti v porodni kanal in jo masiram in spodbujam. Povezani sva tako dobro, da se po navadi razumeva brez odvečnih besed. Natančno vem, kdaj potrebuje požirek vode, masažo določene točke ali pa samo stisk roke. Kadar je prisoten še bodoči očka, pa se povežemo v dober sodelujoč in podporni tim.

Porod je transformacija lastne biti. Če mamica doživi izpolnjujoč porod, lahko iz njega črpa moči še zelo dolgo. Postane bolj samozavestna, lažje naveže stik z dojenčkom, lažje steče dojenje. Vsak porod je posebno doživetje, ki ga noben/a od naju/nas ne pozabi. 

Skupaj smo bili v porodni sobi...

Moja porodna zgodba je v bistvu zgodba moje hvaležnosti. Prvič sem rodila s carskim rezom, tokrat sem se odločila, da bom naredila vse, da se le temu izognem. Nikoli več carski rez! 18. 10. 2017 se je začel drugi porod. Ni potekal enostavno, bilo je kar nekaj zapletov(umetni popadki, deklica se ni spuščala, temenska vstaja, prerez presredka) a kljub temu, od takrat, v meni vladata neverjeten mir in neskončna hvaležnost. Zapleti, ovire in izzivi, ki so me doleteli so mi pokazali kako edinstveni osebi me spremljata pri tem veličastnem, a strahozbujajočem dogodku. V trenutku, ko sem prestopila porodno sobo sem se odločila, da me ni strah ter da vztrajam do konca. Pri tem sta mi pomagala Aleš in Izidora.
Moj Aleš je bil vse kar bi si lahko želel: umirjen, zbran, poln zagona, velika opora. Moj najboljši prijatelj! Izidora, spremljevalka porodov, zame ni bila le to. Zveni preveč mehansko. Zame je bila mehurček ljubezni in varnosti, ki me je ves čas obdajal in vedela sem, da ne bo počil. Njene besede in dotiki so izžarevali luč in neskončen mir. Mir.
Ob 21:10 se je rodila najina deklica po naravni poti. Rodila sem brez protibolečinskih sredstev. Ves čas zbrana in na preži, da jasno in glasno povem, da ne želim carskega reza. Uspelo nam je! Zmagali smo.
Čutim globoko spoštovanje do Izidore, ki tako brezpogojno izdaja svojo ljubezen ter nam nosečkam srečkam vliva upanje in znanje.
Izidora! En velik poklon, kot v starih časih, s kolenom na tleh in klobukom v roki!
Moja porodna zgodba je drugačna, pa nič za to. Dojenje in ostale stvari pri nas potekajo lahkotno in brez zapletov.

Nastja Prodanovič

Izidora me je spremljala na mojem drugem porodu ( in kasneje še na dveh porodih). S tem se je prijetno in sproščeno vzdušje iz sprostitvenih vaj za nosečnice preselilo v bolj ali manj neznane prostore porodnišnice.

Želela sem si čimbolj naravni porod, brez zdravil, pospeševanja poroda, v prijetnem intimnem vzdušju, predvsem pa sem želela ohraniti cel presredek  (pred porodom sem si ga tudi masirala).

Moj porod je bil kratek, vendar intenziven. Med porodom je bila Izidora ves čas prisotna.  Bila mi je v podporo in vzpodbudo, predvsem pri masaži, dihanju in položajih.

Na koncu je naredila nekaj lepih fotografij, za spomin na nepozabne čarobne trenutke.

Porod je bil takšen kot sem si ga želela in ga opisala v porodnem načrtu. 

Sonjin porod Dominika

I met Izidora at the prenatal yoga classes and really liked her approach. I told my husband about her and about doulas and once he met her at the workshop for couples, he told me that he would also like to have her with us at he birth. And we were very happy to have her at the birth with us!
She helped me stay at home longer during the contractions and also very importantly to work through the contractions in a way that was not so tiring, so that I could save my energy for later. At the hospital, she was great support, she was 100% with me, making sure that I didn’t drift away, keeping me focused. She helped me breathe deeply, breathe quickly, push, not push, move, not move, she was there for me and it made me feel more comfortable and secure, so more relaxed and confident. A big heartfelt thank you for being there Izidora, we are very happy that you were part of Lili’s birth and that you helped us have the kind of birth that we wanted for her and for me.

Chantal Zavec

Že od nekdaj je bila moja želja, da je ob porodu z mano, zraven partnerja tudi spremljevalka porodov, saj bi s tem imela občutek varnosti in miru. Zato, ko sem od prijateljic zvedela zate, sem si že ob prvem srečanju na jogi želela, da bi to bila ti. Z obiskovanjem joge in delavnic sem dobila samozavest in zaupanje vase, da zmorem uresničiti naraven porod brez protibolečinskih sredstev. To mi je tudi uspelo, saj si me skozi ves porod spodbujala, z mano predihovala popadke in menjavala položaje, me masirala in ob vsem tem še snemala ter slikala, da se sedaj lahko spominjam težkih, vendar najlepših trenutkov poroda. Iz vsega srca se ti zahvaljujem, saj ta življenjska izkušnja brez tebe ne bi bila tako lepa. Ko bo v meni rastlo novo bitjece pa zagotovo ponovimo vajo:)

Tinka Eder

Končno sem si uspela vzeti čas, da ti pišem. Naš fantek je star že skoraj sedem tednov in zdi se mi, kot da je že od nekdaj z nami. Hkrati pa se mi zdi, da še ni dolgo, odkar se je na sončno julijsko soboto odločil priti k nam. Spomini na ta dan so namreč še vedno zelo intenzivni in mi dajejo moč in zaupanje vase, česar nisem občutila še nikoli doslej. In zato sem tudi tebi, draga Izidora, vsak dan neskončno hvaležna.
Najbolj sem seveda srečna, da sva se odločila, da naju boš spremljala pri rojstvu najinega drugorojenca. S svojo lepo in čisto energijo si tudi ti poskrbela, da je v porodni sobi vse potekalo, kot sem si zaželela v porodnem načrtu. Nadvse hvaležna pa sem ti tudi za vsa torkova jutra, ki smo jih začele s prijetnim klepetom na določeno temo in nadaljevale z meditacijo, vadbo in povezovanjem z detecem. Prav tako dragoceni sta se mi zdeli tudi obe delavnici: priprava mamice na porod in še bolj priprava partnerja na porod. Ko sem pred štirimi leti rodila svojega prvorojenca, sem ta dogodek dojemala kot “obred prehoda”, saj je bila izkušnja poroda zares zelo intenzivna (čeprav se ni skoraj nobena od mojih porodnih želja uresničila, saj sem zaradi odteka plodovnice rojevala leže, kar je povzročilo zastoj poroda in se končalo s pritiskanjem na trebuh in vakuumom) in me je navdala z veliko notranjo močjo. In vendar se mi je zdelo, da bi nekatere stvari morale biti drugačne. Ko sem kasneje razmišljala o porodu, sem si obljubila, da prihodnjič vzamem stvari še bolj v svoje roke. In da ne grem več rodit brez porodne spremljevalke. Ko sem te spoznala na vadbi za mamice in dojenčke, sem začutila, da bi to lahko bila ti.
In res je bilo drugič marsikaj drugače …
Začelo se je nekaj minut pred 4. uro zjutraj, ko me je zbudil prvi popadek. Sledil mu je drugi popadek čez sedem minut. Zdel se mi je kar močan, zato sem vstala in se lotila še zadnjega kupa likanja, ki mi je ostal. Kako sem bila vesela vsakega popadka, saj sem si tako zelo želela, da se tokrat ne bi začelo z odtekom plodovnice!!! Popadki so v naslednjih dveh urah prihajali že na 4 do 5 minut in da bi se raztresla, sem se vrtela po kuhinji: pripravila sem si zeleni smuti za v porodno sobo, za zajtrk sem si naredila palačinke s svežimi borovnicami, nato pa sem se – zvesto sledeč tvojim napotkom – lotila še priprave peciva (presne rožičeve kroglice za vse, ki bodo prisotni v porodni sobi). Malo pred sedmo uro mi je odteklo nekaj plodovnice in zato sem za nekaj časa legla. Popadki so se nekoliko okrepili in bili so že na 3-4 minute. Ob pol osmih sva šla od doma in ko so me ob 8. uri v porodnišnici sprejeli, sem bila odprta samo 2 centimetra! Glede na prvo izkušnjo se mi ni niti sanjalo, da bom čez slabi dve uri in pol imela svojega dojenčka že na trebuhu! V porodni sobi so mi takoj namestili ctg in naročili, naj ležim. Bolečina se je zaradi ležanja (čeprav na boku) intenzivirala. Kakšna sreča, da si prišla in predlagala, naj mi ctg namestijo tako, da sem na postelji čepela in se naslanjala na dvignjeno naslonjalo! Naenkrat sem bolečine čutila samo še kot valove; v meditacijah, ki sem jih zadnja dva meseca redno izvajala, sem si predstavljala, da stojim na deski in čakam na val – ko pride, se mu prepustim in grem z njim vedno znova in znova. To mi je pri predihovanju popadkov zares pomagalo! Zelo dobro mi je v tem času dela tudi masaža križa. Veliko mi je pomenilo, da sta bila z mojim partnerjem res uigran tim. Vse je potekalo brez odvečnih besed, kar mi je pomagalo ohranjati koncentracijo. Malo po 9. uri sem bila odprta 5 cm, malo po 10. uri pa že 8 cm in takrat sem začutila izjemno moč in energijo. Babica Melita je predlagala, da ležem na bok, saj bom tako lažje pritiskala. In ta položaj mi je res zelo ustrezal. Spominjam se, da mi je babica Melita dala mojo roko na dojenčkovo glavico in zalil me je prvi val neskončne sreče. Čez nekaj trenutkov, ko sem dva- ali trikrat pritisnila, pa je bila glavica že zunaj! To je bil res čaroben trenutek. A potem nisem smela takoj pritisniti, čeprav sem čutila zares močan pritisk. Ko pa je babica Melita rekla, naj spet pritisnem, je bil naš fantek zunaj in čez nekaj trenutkov že na mojem trebuhu! Takrat sem začutila neskončno srečo in mir. In ta občutek še kar traja … Res nam je lepo!

Barbara N.

Zaradi nekoliko povečane plodovne vode v zadnjem mesecu so se odločili v UKC , da se porod sproži. Glede na to, da smo se pripravljale na porod pri tebi več mesecev in v teoriji pripravile nek plan kako naj bi vse potekalo se to seveda ni uresničilo..informacija o indukciji je pri meni povzročila sladko kisle občutke..recimo strah pred umetnimi popadki in več urno čakanje na “akcijo”.. hkrati pa olajšanje, saj veš kdaj moraš biti v bolnici in le čakaš na popadke saj brez izkušenj ne veš kdaj je zares zacetek poroda..
V mojem primeru sem čakala popadke s tremi vaginaletami.. moram reči, da je bilo 20 ur čakanja naporno, vmes sem menjala 4 babice, cca 8 žensk je med tem časom rodilo mene je pa le ščipalo… vendar toliko da spati ni bilo mogoče.
Po predlogu ene izmed babic naj se grem tuširati zgodaj zjutraj naslednji dan in ostanem dalj časa pod tušem mi je takoj zatem odtekla voda. Vse skupaj se je naglo pričelo s pravimi rednimi popadki.
Vse kaj se spomnim iz tistega časa, da sem poslala tebi sms in da mi je postalo zelo slabo od strahu kaj se sedaj dogaja. V tistem je babica želela da ostanem na postelji, meni pa nikakor ni bilo OK da samo ležim. Vem da si predlagala menjavo položajev in da je babica privolila v uporabo valja. To je bil mimogrede najboljši položaj na tem valju.
Ker sem bila od predhodnega celodnevnega čakanja ,noči in konstantnih majnih popadkov utrujena vem le da nisem bila zmožna pogovora s tabo ali partnerjem in z vsakim novim popadkom sem vse bolj bila v nekem svojem svetu. Vem da si me masirala, stiskala točke za intenzivnejse popadke, z mano predihavala ,kaj več pa mi manjka spomina…mislim, da sem se zavestno “prelevila” v tako stanje, za ohranjanje energije, prav tako sem nekako vedela da, če si zraven ne more iti nič narobe..
Dejstvo o bolečini sem sprejela tekom vseh priprav in delavnic pri tebi, da se temu ne moreš izogniti in res je, ta bolečina ni primerljiva z ničemer, ampak kakor hitro se pojavi tako hitro mine.
Poroda naravno nisem zaključila, zaradi upada utripa otroka in to pri 8 cm. Ko sem videla v sobi več ljudi sem se začela zavedati, da je nastal problem, in ob predlogu o carskem rezu sem se strinjala vendar debatirati ali karkoli povprašati nisem imela moči..
Ko sem se prebudila, se polovico dneva sploh nisem zavedala da sem bila na porodu in da je že vse za mano..bolečina od carskega reza in sivov mi je bila veliko večja kot vsi popadki skupaj.
Tako da moj povzetek o samem porodu je dobra bogata izkušnja…ogromno stvari drži kot pribito kar si razlagala na vajah in definitivno v kolikor bi ponovila nosečnost bi ponovila vaje joge pri tebi in želela bi te ponovno zraven ob porodu.
Ker smo se na vajah redno pogovarjale o dojenju sporočam puncam, da se tudi to po carskem rezu da.. meni je uspelo s prvimi kapljami 3 dan.. prva dva dni so otroka hranili le z dodatkom saj pri meni se ni dojenje steklo in zaradi operacije so tako želeli nadaljevati zavoljo mojega okrevanja. S tem se nisem strinjala in vsakič znova prosila sestro da mi pomaga in pokaže kako pravilno pristavljati..prisilila sem se s pitjem tekočine in kljub dieti po operaciji sem “švinglala” ter jedla normalno polno hrano, saj sem bila negotova kako se bo vse skupaj razpletlo. Otroka nisem dajala v posteljico saj mi je to povzročalo dodatne bolečine in sem vstrajala da spi zraven mene in kadarkoli se je zbudil sem ponujala dojko ne glede na čas in prosila sestro naj ne daja dodatka. Tako, da uspešna sva bila, danes dojenje teče brez težav…
Tako, da se lahko za vse informacije in navodila zahvalim tebi na vajah..
P.S. če bi morali moški roditi, mislim da bi bila epiduralna uzakonjena 😉

Mateja Steinberger

Zaradi dolgotrajnega prvega poroda, ki se je nato ob četrti uri zjutraj končal s carskim rezom ter okužbe prvega otroka s streptokokom, moji spomini na prvi porod in osebje v porodnišnici, niso bili najbolj vzpodbudni. Ko sem pod srcem nosila našega, sedaj štirimesečnega sinka, sem tako razmišljala samo o carskem rezu, kot o neki odrešitvi in na naraven porod nisem upala niti pomisliti. Nato sem obiskovala jogo za nosečnice, in se kljub temu, da sem že mama, udeležila vseh delavnic, ki jih kot pripravo na porod in prihod novega družinskega člana, pripravlja Izidora. Nekaj tednov pred predvidenim datumom poroda, sem bila pomirjena, v pričakovanju, in želela sem si izkušnje z naravnim porodom. Popadki so se pričeli ponoči, ravno ko sem dobro zaspala. Zunaj je snežilo. V tej noči, ko sva se z možem odpravljala v porodnišnico in na dan ko se je rodil naš Jure je zapadlo več kot 20 cm snega. Ko sem tistega zgodnjega jutra s poslanim sporočilom zbudila še Izidoro in je sporočila, da se nama bo v porodnišnici pridružila, sem bila še bolj mirna. Porod je potekal sproščeno, v mirnem vzdušju, ob podpori moža, Izidore, krasne babice Zdenke, na koncu pa še zdravnika in babičarja, ki so ob zadnjih tiščavnikih navijali kot da so na nogometni tekmi. Ne bom zapisala, da porod ni bil boleč, ampak žensko telo je pripravljeno in zmožno prenesti tudi tak napor in na koncu, ko k sebi stisneš svojo štručko, je vse pozabljeno. Sama sem takoj po porodu dejala, da pridem še tretjič, saj sem si od nekdaj želela tri otroke. Ker očitno nisem »šolski primer poroda«, se je nato spet zakompliciralo. Ko so me čez 4 ure odpeljali v operacijsko sobo zaradi hematoma, sem si o tem, da pridem še enkrat, skoraj premislila. Danes, ko pa z oddaljenostjo še enkrat premlevam mojo drugo porodno zgodbo, ki si jih mamice med seboj rade pripovedujemo, kot so si včasih moški pripovedovali zgodbe s služenja vojaškega roka, ugotavljam, da sem spet pozabila na porodno bolečino in da objem rojenega otroka, zameglil vse ostalo. Še enkrat zahvala za pripravo na porod, ki je vame naselila notranji mir in za vzpodbudo in spremstvo na mojem drugem porodu. Želela sem si lepe porodne izkušnje, in sedaj jo tudi imam. Če pa grem slučajno še tretjič, pa »Brez Izidore mi roditi ni!«

Tjaša Bečela

Ko sem se pripravljala na porod, moj prvi porod, sem vedela, da ob sebi potrebujem nekoga, ki me bo napajal z mirom in ohranjal zbranost in bo hkrati ostal močan, ker le tako mi je lahko v oporo. To ne more biti niti partner, niti prijateljica, niti mama. Vse naštete bi namreč slej ko prej zajela panika, hkrati pa ne bi vedeli, kako med porodom samoiniciativno in učinkovito pomagati. Zato sem te prosila za spremstvo (no, če odštejem dejstvo, da moj mož zaradi objektivnih razlogov ni mogel biti prisoten). In res si me vso pot pomirjala, vseh 10 ur, ki si jih preživela z mano. In nikoli ne bom pozabila, kako zelo me je pomirjalo že samo, ko si me božala po roki. Mislim tudi, da bi že zdavnaj obupala in nehala predihavati popadke, če jih ti ne bi predihavala z mano. Hvaležna sem ti tudi za komunikacijo z babico, ki je bila prisotna pri mojem porodu, jaz namreč ob nastopu tretje izmene v moji porodni sobi tega več nisem zmogla. Na koncu si pa še posnela otročka, ko so ga tehtali in merili in ko so ga prvič položili na moje prsi. Ta posnetek je tako meni kot mojim najbližjim zelo dragocen.
Vse to mi je polepšalo pot v materinstvo. In če mi bo dano še enkrat roditi, se bom, kjerkoli že bom, zagotovo spet odločila za doulo.
Ljudje smo pač različni. Imam prijateljico, ki v nosečnosti sploh ni želela razmišljati o porodu. Ni obiskovala Šole za starše, ker ni hotela niti slišati o težavah, ki ji lahko pridejo na pot. Pri meni je prej obratno. Več informacij ko o določeni situaciji pridobim, lažje ohranim mir in zbranost, ko se z njo soočim. In želim si, da bi z mirom in zbranostjo sprejemala vse pomembne dogodke v svojem življenju. Zato sem obiskala vse ure Šole za starše in zato sem se vpisala k Jogi za nosečnice. Joga nam je, kot so povedale že mnoge udeleženke, dala mnogo več kot fizične priprave. Dala nam je informacije, takšne in drugačne zgodbe o porodih, o dojenju, pa tudi tovarišice, ki ti polepšajo obdobje ob in po porodu, s katerimi si lahko izmenjuješ izkušnje in se srečuješ na vsakodnevnih sprehodih z otroškimi vozički.

Andreja Č.

Z besedami bom težko opisla občutke, ki me oblijejo ko se spomnim nate in pomoč ter vzpodbudo, ki si mi jo nudila pred in ob porodu. Tvoj stisk roke in nežne besede, so pomagale popadku lažje zdrveti po valu, pomagala si mi omiliti bolečine, tako kot si nas učil. Ob pojenjanju moči si mi vlivala nov val energije in miru. Predvsem sem poslušala svoje telo in dokaz tega, da je porod lahko lepa izkušnja, če si na njega pripravljen, je danes, zadovoljen, nasmejan in srečen Luka.

Tina V.

Kmalu po prvem obisku na jogi za nosečnice sva se z Blažem odločila, da nas bo pri porodu spremljala Izidora in moram reči, da je bila to genialna poteza! Njeni neprecenljivi nasveti, spodbudne besede in iskrice v očeh, ko je na vajah govorila o porodih, so mi vlivali pogum in verjela sem, da bomo (Blaž, najina »Kiki« (njeno delovno ime, ker sem na začetku nosečnosti imela strašanske »lušte« po Kiki bonbonih, kljub temu, da sem vegetarijanka; imena pa do poroda nisva želela izdati)
in jaz) s skupnimi močmi zmogli. IN SMO!

In potem, čez nekaj let, smo bili še enkrat skupaj v porodni sobi.

Janja Tovornik

V času nosečnosti sem hodila k Izidori na vadbo, ki mi je res izjemno pomagala. Ker sem zdravnica, sem bila seznanjena z vsemi možnimi komplikacijami, ki jih nosečnost in porod lahko prineseta s sabo in sem bila res dokaj zaskrbljena, kako bo vse skupaj potekalo – en črni scenarij je menjal drugega. Na vadbah pa smo dobili priporočila glede knjig, ki jih lahko preberemo, pa vsakič na pričetku vadbe smo se pogovarjali o različnih temah, tako da sem tudi jaz marsikaj novega izvedela. Pa vsake toliko časa smo slišali kakšno porodno zgodbo, zaradi katere sem bila bolj mirna. Tako da vadba pri Izidori v kombinaciji s knjigo Modrost rojevanja je bila zame osebno zmagovalna kombinacija: iz prestrašene ženske polne scenarijev, kaj vse hudega se lahko zgodi, sem se v roku nekaj tednov oz. mesecev prelevila v žensko, ki je bila prepričana, da bo vse potekalo lepo gladko in bo porod super izkušnja. In res je bil! Ko sem bila na začetku še dokaj nesigurna, kako bodo zadeve potekale, sem omenila partnerju, da razmišljam o tem, da bi imela pri porodu poleg Izidoro kot doulo. Na začetku nekak ni bil najbolj
navdušen. Ob koncu nosečnosti pa sva šla na sprehod (rok sem imela 18. 5., rodila sem 12. 5.) in je vprašal: kaj je Izidora že nazaj z morja (čez prvomajske je namreč ni bilo). Pa rečem: ja, danes se je vrnila z morja. Nakar je z neverjetno velikim olajšanjem v glasu rekel: oooo hvala bogu. Potem pa se lahko Clara zdaj rodi. Mene je skoraj na rit vrglo od presenečenja – izkazalo se je, da medtem, ko sem jaz postajala vedno bolj mirna, je on bil vedno bolj nervozen in nekak ni vedel, kaj naj sploh počne v porodni sobi (kljub delavnici pri Izidori). 10. 5. mi je bila že kar sila, nosečnost je bila res že naporna, komaj sem čakala konec, tako da sem rekla svoji Clarici, da so ji dnevi v trenuhu šteti in se bo treba počasi rodit. Šla sem na Kalvarijo na štenge – nič. Naslednji večer sem šla na dekliščino – naslednji večer pa rodit. Tako da nekaj od tega
je očitno delovalo! Zbudila sem se zjutraj ob 5h (po 3h spanja zaradi dekliščline), ker me je nekaj šraufalo. Šla sem na WC – sem mislila, da sem nekaj čudnega pojedla prejšnji večer. Nakar me čez 10 min spet zagrabi. In čez 10 min spet. In sem zopet šla na WC. Tu pa mi je počasi postalo jasno, da to ni bila slaba hrana, ampak popadki. Najprej sem probala, kot nam je Izidora svetovala, it nazaj spat (RES sem bila
utrujena…) – ampak ni šans. Popadki so bili na 8-12 min, tako da sem vstala in še na hitro pospravila stanovanje in vrgla eno perilo v pranje. Potem sem pojedla zajtrk in začela pečt muffine za babice. Tukaj so bili pa popadki že bolj močni, tako da je peka trajala malo dalj, kot po navadi. Aja, vmes sem šla še enih 3x na blato – tako da sem vedela, da gre dejansko zares. Okrog osmih je moj dragi
prilezel čisto zaspan iz spalnice in vprašal, če ne pridem nazaj v posteljo. Pa sem mu rekla, da ne, ker sem dobila popadke. Ampak naj gre kar nazaj v posteljo, ker še ne gre zares. On reče ok, se obrne in izgine nazaj v spalnico. Sem si še mislila: mater, je pa res flegma. Ampak ajde – boljše tak, kot da mi tu paničari poleg. Jaz torej končam svoje muffine in se počasi selim iz kuhinje v dnevno sobo, ker so
popadki vedno močnejši in mi vonj po hrani ni pasal. Zdaj sem jih že začela na glas predihovat – ampak mi je še bilo čisto ok, da sem bila sama in sem imela svoj mir. Po vsakem popadku sem se nasmehnila, pobožala trebuh in rekla: vidiš Clarica, še eden manj – še malo bližje sva temu, da se v živo vidiva in spoznava! Ugotovila sem namreč, da če se osredotočim na njo: torej da njej tudi ni fajn,
če ji nekdo naenkrat hiško stiska in jo vse preša proti izhodu v neznani svet; je bilo meni bistveno lažje popadek prenašati. Pa druga polovica popadka tudi več ni bila nekaj huda, ker je itak že popuščalo. Okrog 11 se mi je odluščil čep, dobila sem krvav izcedek, pa nič več popadkov. Torej sem se v dnevni malo ulegla na kavč, ampak nisem mogla zaspati. Okrog 12 pa sem dobila zopet popadke, tokrat bolj močno, mi niti slučajno ni pasalo več ležat, tako da sem pokleknila ob mizico pri kavču, naslonila glavo v roke in na glas predihala popadek. Potem pa se naenkrat s treskom odprejo vrata spalnice, moj pride s takšnim šusom ven, da ovinka v dnevno sploh ni prav zvozil, se skoraj zaletel v vrata in
me z izbuljenimi očmi vprašal: čakaj malo, kaj si prej rekla? Da imaš popadke? Aaaadijo. To pa je bila reakcija….4h kasneje mu je potegnilo, kaj sem mu pravzaprav zjutraj ob osmih rekla. Umrla sem skoraj od smeha. Zdaj z močnejšimi popadki pa je bilo tako, da sem vsak 4. – 6. popadek tudi bruhala. Ampak se nisem sekirala, pač pa veselila. Vedela sem, da se pri bruhanju poveča pritisk v trebušni votlini in pomaga
otroka pritiskati na maternični vrat, ki se posledično hitreje odpira. Juhu, bruhanje! Še nekaj, kar nama bo pomagalo, da se z malo pikico čim prej vidiva. Okrog 13h je prišla moja mama s homeopatskimi krogljicami. Zelo sem je bila vsesla, sem bila še bolj mirna. Pa super je bilo, ker mi je držala glavo nad vedrom, ko sem bruhala, moj pa mi je masiral križ. Okrog petih popoldan sem rekla, da bi se pa zdaj šla stuširat in glavo oprat, potem pa bi šla v porodnišnico, ker so bili popadki vedno močnejši in sem se začela počutiti nesigurno doma. Mislim, da mi ni treba omeniti, da je bilo pranje glave s popadki na 3 min utopično. Torej samo tuš, brez pranja las. Ko smo prišli v porodnišnico, je tam že stala ena punca, ki je tudi prišla rodit in je že pozvonila. Medtem, ko smo čakali, sem jaz imela že 2 popadka, ona pa se je lepo menila in ni bilo nič. Mislim, da je malo prehitro prišla. Ko so nama odprli, sva obe oddali materinsko knjižico. In še preden je ona uspela kaj rečt, sem jaz že zdrdrala: imam modro nalepko na knjižici, kaj sta enka ali šestka fraj? Nobena ni bila prosta, so rekli, da lahko počakam, da bo enka čez eno uro. Ampak ko je sprejemna babica videla, kako pogosto imam popadke, me je kar pospremila v petko, pregleda na sprejemu mi
sploh niso naredili. V porodni sobi sem spoznala babico Mojco, ki nas je spremljala pri porodu. Ob 18.30 me je prvič pregledala, bila sem 5cm odprta. Zdaj se nam je tudi pridružila Izidora. Čim je prišla, je že dala navodila, da mi bi imeli pručko, žogo in piščančka, in nekaj min kasneje se je vse čudežno prikazalo v sobi. Nikakor si nisem želela roditi leže, ampak na pručki ali pa na vseh štirih. Sprijaznila bi se lahko
mogoče še z ležanjem na boku, ampak na hrbtu pa nikakor ne. Pa tudi popadki so bili na hrbtu neprimerno bolj boleči. Usedla sem se na pručko, partner je sedel pred malo na stolu in sem se naslonila na njega med popadkom, Izidora pa mi je masirala križ. In ko smo našli svojo pozo, sem se jaz umaknila v svoj svet. Neskončno sem bila vesela, da je bila Izidora poleg, ker sem vedela, da mi ni
treba za nič skrbeti. Zmenili sva se, kaj želim, in vedela sem, da bo za to poskrbela, jaz pa se lahko prepustim popadkom. Ves čas sem se počutila zelo varno, skupaj smo predihovali popadke. Partner mi je redno ponujal vodo in labelo, Izidora pa je brez navodil vedno tocno to naredila, kar sem v tem trenutku rabila. Res je bilo krasno! Čez nekaj časa (ne me vprašat koliko, ker nimam pojma) je prišla zopet babica za pregled. Bila sem 7cm odprta. In v tem, ko mi to pove, pride naslednji popadek in mene dobesedno zvije na postelji na bok. Opa! To pa je bilo zdaj nekaj drugega. Malo me je presenetilo, in jaz cisto prestrašeno rečem Izidori: Joj, kaj pa je to zdaj bilo? Kak naj diham? In smo skupaj dihali. Mojemu je bila takšna sila, da je kar zraven na glas predihoval popadke. Tiščavniki so res malo drugačen kaliber kot pa tisti prejšnji
popadki. Tu sploh ne moreš drugače, ko pa sodelovati s telesom. Zvije te kompletno naprej: glavo na prsi, zapreš oči, zadržiš dih in tiščiš. Tu ne moreš, da ne bi tiščal. Izidora me je vprašala, če bi šla spet nazaj s postelje. Ampak roko na srce: nisem si znala predstavljati, da bi se sedaj kamorkoli premaknila. Pa tudi zmatrana sem bila, ker nisem ponoči ravno dosti spala, pa mi je prav pasalo, da sem lahko ležala in si malo odpočila med popadki. Ne vem, koliko tiščavnikov je bilo in kako dolgo je trajalo, ampak meni se je zdelo, kot da je ekspresno minilo. Med popadki sem mojemu stiskala roko, Izidora je delala svoje čarovnije na hrbtu, ki so bile vedno točno takšne, kot sem to ta trenutek
potrebovala, jaz pa sem med popadki potiskala. Med enim popadkom je babica rekla: še potiskajte, še potiskajte – ampak jaz nisem mogla. Ne, ker ne bi imela moči, ampak ker sem imela občutek, da me ne bo samo raztrgalo, ampak razneslo. Pa sem ji kar rekla, da jaz zdaj ne bom več potiskala, pa sem prediahala ostanek popadka kot pesek. Naslednji popadek pa je potem spet šlo, ker sem se še dodatno malo sprostila. Čez nekaj časa vidim, da začnejo zeleno rjuho polagat pod mene, Izidora pa me vpraša, če bi rodila na boku ali bi spremenila položaj. Pa rečem, da bi jaz kar tako ostala. Pa reče: OK. Malo še, pa bo. Meni pa nič jasno – kaj bo? Kaj pa te še pride po popadkih??? Pa jo vprašam kaj
bo. Pa reče: ja rodila boš. Jaz pa: Aja, že?!? Jaz sem šla v porodnišnico s predstavo, da je porod maraton, da bo to ful trajalo, ker prvič rojevam…nekako sem računala s tem, da bom rodila proti jutru. Spomnim se tudi še, da sem babici govorila, da nočem bit rezana, da se raje utrgam. Pa me je pomirila, da zaenkrat ne kaže na to, da bi me morala rezati. Jaz pa sem si res ves čas predstavljala, kako se širim, da sem čisto sproščena. Ko sem pritisnila med popadkom, sem probala zavestno še bolj sprostit medenično dno. Vse, samo da me ne bi bilo treba rezati. Pa moj mi je en mesec delal masažo presredka, pa je uspelo! Ko so mi rekli, da se glavico že vidi, sem jo potipala – res čisto
poseben občutek. Med porodom se nisem nič utrgala. Juhu! Moja punčka se je rodila ob 21.25, cela, zdrava, vse je bilo ok. Popkovnica je bila menda 2 ali 3x ovita okrog vratu. Izidora je naredila slikice in snemala; posnela je tudi Clarin prvi kihec in atija, kako je prerezal popkovnico.
Ko se je Clara rodila in so mi jo dali na trebuh…brez besed. To je pa nekaj, česar ne znam opisati, to moraš doživet. Med nosečnostjo sem rekla, da bom imela Izidoro pri prvem porodu poleg, potem pa bom itak že vedela, kako gre in je naslednjič ne bom več rabila. Ampak sem spremenila svoje mnenje: pa če bom imela 10 otrok, jo bom 10x prosila, da me pride spremljati. Res sem bila zelo sproščena, varno sem
se počutila, zelo pomirjujoče je delovala name. Pa mir smo imeli v porodni sobi, ker so babice vedele, da se bo že javila, če bo kaj narobe.
Protibolečinskih sredstev nisem potrebovala. “Pa glede na to, da je samo prva polovica popadka pritisk, potem ze popusca – torej je efektivno ena minuta malo bolj naporna, ostanek casa pa si super in brez bolecin. Tako da se mi je tudi s tega vidika zdela protibolecinska terapija nesmiselna.” Vedela sem, da grem rodit in ne rožice nabirat, da bo naporno. Ampak sem bila pozitivno presenečena, sem si vse skupaj mnogo huje predstavljala – mi je pa definitivno pomagalo, da sem se prej psihično pripravila na to, da bo nekaj časa trajalo. Zelo mi je pomagalo tudi to, da sem se že pred porodom odločila, da ne bom čutila bolečine, ampak pritisk. Kar je logično, ker pač mora velika glava skozi malo luknjo, in to pritiska. In res je bilo tako: vse skupajsem občutila bolj kot pritisk kot bolečino. In sem jaz sama sebi govorila: vidiš, imela si prav. Je pritisk, ne bolečina. Zaključek mojega prvega poroda je zame ta: ogrooooomno je v glavi. Če pristopiš k porodu pozitivno, če popadke in vse dogajanje z veseljem in hvaležnostjo sprejmeš ker veš, da si s tem vedno bližje
svojemu sončku, če se vnaprej odločiš, da bo vse potekalo gladko in zaupaš vase kot žensko, ter da bo vse potekalo gladko in lepo, ker boš poslušala sebe in svojo intuicijo, potem so šanse res zelo velike, da doživite tako lep porod, kot sem ga jaz. In RES je bil lep – tkašnega sem si želela, pa takšnega tudi planiram pri naslednjem otroku, ki ga bom definitivno še imela. Vsaj še enega. In vsaj še en tako lep porod.

Katarina Schimann

Je Izidora zadnjič rekla, ko smo se srečale po par tednih: “Tara, ne morem si odpustit, da sem zamudila tvoj porod”.

Žal je bil rok mojega poroda “super” usklajen z zimskim covid navalom in smo bili vsi po vrsti (+). Tako da me Izidora na koncu ni mogla spremljati pri porodu, kot sem si želela. Mi je pa vseeno med mojim 36-ur dolgim ležanjem v porodni sobi izjemno pomagala po telefonu. Kot lahko pomaga samo ženska ženski. In če ima za sabo še več desetletij izkušenj in neverjetno sposobnost empatije, potem je takšna podpora v tako ranljivih trenutkih res blagoslov. Poleg poroda me je peljala tudi skozi obdobje nosečnosti in s pomočjo njenega znanja sem marsikaj o sebi in otroku popolnoma drugače in globlje doumela. Skratka, spoznala sem tudi, kako ženske rabimo ob sebi druge ženske. Kako sočutno se lahko podpremo in si pomagamo, ko ena z drugo delimo svoje znanje in sposobnosti. To je popolnoma drugačna podpora, kot jo ženski lahko ponudi moški. In oboje res res rabimo.

Neva Čuček

Prisotnost porodne dule in posebaj Izidore priporočam vsaki nosečnici. Še posebaj pa tistim z velikim strahom pred rojevanjem. Sama straha nisem imela, sem pa od začetka nosečnosti vedela da bo Izidora z mano, tako kot je bila zraven 2x pri moji sestri. 
Njena prisotnost me je pomirjala in vedela sem da z njo ob rami nebo nič šlo narobe. Njena mirnost in zbranost se prenašata tudi na nosečnico, kar od svojega nervoznega partnerja nebi dobila. Pa saj, večina bodočih atjev neve kaj naj v porodni sobi počne in kam se naj da in kako naj pomaga – pa naj bodo priprave na porod še tako detaljne, ko si tam not vse pozabiš . 
Osebno mi je bilo najbolj fajn, ko sma skupaj predihavale popadke, in sem bila naslonjena nanjo in me je božala ali pa na partnerja in me je ona masirala po križu. To je bilo res faaaajn in super. In to vse brez da bi sama rekla za te stvari, so pa ful pomagale. Moj me zagotovo nebi masiral med popadki, če mu tega nebi explicitno naročila, sama se najverjetneje na to nebi niti spomnila. Prav tako vse njene vzpodbudne besede kako mi gre dobro in kak se dobro držim, so zame tiste majhne stvari, ki na koncu doprinesejo k celotni zgodbi in potitivni izkušnji prvega poroda. 
Pa še osebna fotografinja je na koncu. Moj partner je v roku 30min ko je lahko prišel v porodno sobo tudi pisal prijatelju (ki bo tudi prvič ati mesec in pol za njim) da brez Izidore naj ne hodi not . Njena prisotnost je tudi njemu dala občutek mirnosti in predvsem lažje mu je bilo ker je vedel, da je z mano oz nama oseba, ki je šla skozi to že 100x in ve kaj in kako ter lahko svetuje kaj narediti v primeru če ne gre vse gladko. 
Tanja
izidora-vadba-za-nosecnice-in-druzine-locnica-nb-1-FCE3B0

Imaš vprašanje? Piši mi.

Bodoča mamica, z menoj boš na enem mestu dobila celovite kakovostne informacije o nosečnosti, porodu, dojenju …
Za vsa vprašanja sem ti na voljo preko spodnjega kontaktnega obrazca, ali na telefonu 041 504 848.

Back To Top

Izidorine
e-novičke

Si noseča, mlada mamica, ali pa že razmišljaš v tej smeri? Prijavi se na moje e-novičke in prejmi KODO ZA BREZPLAČEN PRVI OBISK na vadbi za nosečnice. Ker z menoj ob strani je IZI postati mami!

0
    0
    Košarica
    Vaša košarica je praznaNazaj v trgovino