Vadba za nosečnice & družine, z Izidoro. Programi potekajo v živo in on-line.

No products in the cart.

No products in the cart.

porodne-zgodbe-naslovnica-izidora-vadba-za-nosecnice-2
a

IZIDORIN BLOG KOTIČEK

Porodne zgodbe v letu 2023
Porodne zgodbe v letu 2023

To so NAŠE porodne zgodbe. Deklet, ki so obiskovala vadbo za nosečnice in delavnice pripravo na porod. Zgodbe si sledijo v časovnem zaporedju, večina jih je rodila v mariborski porodnišnici, sicer je dopisan še kraj poroda. Z njihovimi doživetji vam želimo približati izkušnjo poroda. Za vsako žensko je njen porod izjemno intimno doživljanje. Hvala, da ste jo bile pripravljene deliti z novimi rodovi nosečnic. Fotografije na spletni strani pa so nastale ob naših skupnih dogodkih, srečanjih na vadbah, razvojno igralnih uricah, delavnicah, podporni skupini za dojenje, parku …
Zgodaj zjutraj v pon 3.7., 5 dni cez rok, sem rodila fantka Benjamina (3.480g,49cm,34cm glavica). V nedeljo zjutraj, okrog 9.00 se mi je zacel lusciti cep, ampak ne nekaj intenzivno, vsake toliko malo krvi in sluzi. Obcasno je bilo malo bolj krvavo kot sem pricakovala, ampak s pomocjo partnerja nisem panicarila, saj nisem želela prezgodaj v porodnisnico. Ze kar hitro sem zacutila neke menstrualne krce, popoldan po sprehodu sem jih ze predihovala, ampak si vseeno nisem mislila, da so to ze pravi popadki, nekako sem si jih drugace predstavljala. Bolecina v križu je postajala intenzivnejsa. Očitno so le bili popadki..saj sem bila ob 21.00 uri ob prihodu v porodnisnico odprta ze 4cm. Ob 23.00 uri in 5ih cm, za tem ko sem zavrnila epiduralno (tik pred vbodom sem si premislila), smo predrli ovoje, med popadki se mi je treslo celo telo. Ob 02.56 sem s pomocjo babic Nine, Julije in se ene, ki je pomagala pritiskati na trebuh, rodila (tako smo se izognili vakumu, saj se je otrok malo zataknil). Mislim da je bila tudi plodovnica mekonijska. Seveda ne smem pozabiti na svojega neverjetnega partnerja, tudi po njegovi zaslugi (masaza) je presredek ostal cel, bolecine pa mi je cel cas milil s pritiskom na kriz in hladnimi obkladki. Od protibolecinskih sem dobila samo nekaj v zilo, ne vem kaj. Se mi je pa zdelo, da je celo malo pomagalo. Tiscavniki so me res razturavali 100 na uro, ampak odkrito povedano..cele nedelje se zelo megleno spomnim, tako da so tudi ti tiscavniki ze davno pozabljeni. V posveceni uri smo uspesno opravili tudi prvi podoj.
 
Hvala za vse kar sem se pri tebi naucila. Mojo porodno izkušnjo jemljem kot res zelo, zelo lepo.
Moja porodna zgodba me je znova “opomnila” na to, da na določene stvari v življenju enostavno nimamo vpliva in se zgodijo izven našega nadzora.  Pa ne, da bi kaj planirala, ampak kako so se stvari odvijale, me je pa kljub temu malo presenetilo. (S tem mislim dogajanje pred aktivno fazo poroda). 
Skratka 5.6. (na moj PDP) sva se s partnerjem odpravila v porodnišnico Ptuj, kjer sem bila naročena na čist “običajen” pregled. 
Jaz sem se do tedaj super počutila, ni bilo nobenih večjih posebnosti. Vedela sem, da se moje telo počasi “pripravlja” na veliki dogodek, ker sem že nekaj časa čutila krče podobne menstrualnim, ampak nisem čutila nobene večje bolečine. Tudi na ta dan ne. 
Na moje presenečenje je CTG pokazal popadke v kar kratkih intervalih. 
Babica se je še pohecala, da se še morda danes ponovno vidimo. 
Sledil je ginekološki pregled in še večje presenečenje (pozitivno)… Zdravnica je rekla, da sem odprta nekje 2-3 cm, da je maternični vrat skrajšan in da čuti glavico dojenčka. Zaradi “ugodnih pogojev” materničnega vratu je predlagala, da me hospitalizirajo na oddelku in me opazujejo. 
Ker imam 100% zaupanje v tamkajšnje strokovno osebje sem privolila. 
Zvečer je sledil ponoven CTG na katerem so bili zaznani še močnejši popadki kot dopoldne. Maternični vrat je bil brez sprememb. 
Preplavila so me čustva, saj je obstajala verjetnost, da bom morda ponoči končno spoznala svojo pikico, ki je rastla v mojem trebuščku 9 mesecev. 
To se ni zgodilo. Ponoči so popadki začeli “popuščati”. 
Naslednji dan (6.6.) je sledilo “čakanje”. Vmes se mi je odluščil tudi čep. V torek cel dan nobenih sprememb. 
Sledila je sreda…zjutraj je bila podobna situacija kot dan prej… Vse mirno, tako da sem po tihem računala na to, da bom mogoče šla vmes domov. 
Ampak po jutranjem pregledu je bilo jasno, da ne bo temu tako. 
Glede na to, da sem že dva dni odprta za 2-3 cm in imam vse skozi popadke (čeprav ne redne) ter sem čez rok je bilo predlagano, da poizkusimo malo pospešiti dogajanje… Ampak še vedno ne “na silo”. Strinjala sem se.
Tako, da so mi vstavili svečko za mehčanje materničnega vratu. 
Da bi tudi sama “pomagala” telesu sem dobila dovoljenje za hojo po stopnicah, počepe in vroč tuš.  Čez tri ure je sledil CTG in pregled. 
Ni bilo sprememb. 
Ponovila sem vajo… Hoja po stopnicah, počepi in tuš. 
Pozno popoldne je dr. Bosilj opravila pregled in opaziti je bilo kapljično odtekanje plodovnice. (Maternični vrat brez sprememb). 
Stuširala sem se, najedla in odpeljali so me v porodno sobo. Zaradi odtekanja plodovnice je bilo stvari potrebno pospešiti. 
Kot že omenjeno… Imela sem 100% zaupanje v strokovno osebje!
Okrog 19ih je dr. Bosilj predrla zunanje ovoje. 
Moj partner je bil okrog 20ih zraven mene v porodni sobi. 
Ampak maternični vrat je bil še kar premalo zmehčan in stanjšan. 
Mislim, da je bilo za pričakovati, da bo porod trajal kar nekaj časa, zato sem se strinjala z epiduralno. 
Okrog 22ih sem začela preko infuzije prejemati oksitocin (kot mi radi rečemo… Umetne popadke). 
Ja… In iz nule se je bolečina začela! 
Nisem je pričakovala takšne… Moram reči, da me je kar presenetila! Probala sem biti kar se da “sproščena” čeprav je bilo na začetku to težko izpeljati. Tudi noge so se mi tresle. Epiduralna je prijela in popadki so bili lažje za prenašati. 
Nakar se je bolečina spet občutno stopnjevala. Kot, da bi epiduralna začela popuščati… Anesteziologinja mi je dal drugi odmerek… Ni bilo razlike. 
Obstaja možnost, da epiduralna ni prijela in da se je kateter na hrbtu morda malo premaknil. Ne vem. 
Sicer sem se komaj premikala zaradi bolečine… Ampak sem prosila, če se lahko malo vstanem in premikam. Tudi na wc sem hotela it. Strinjali so se. 
Popadke je bilo stoje s predihivanjem lažje prenašati. 
Po nekaj časa sem čutila čuden pritisk in sem omenila, da ne morem več predihavati ampak, da čutim potrebo po iztisu. 
Babici sta mi takoj pomagali nazaj v posteljo, in opravili sta pregled. Izkazalo se je, da sem odprta! 
Tako, da se je začel iztis. 
Spet šok… Druga vrsta bolečine. 
Povedano mi je bilo jasno in glasno, da naj od zdaj naprej poslušam in ubogam babico Evo…ko reče dihaj moram predihavati, ko reče stiskaj moram stiskati. Nimam občutka kako dolgo je trajala ta faza poroda. Skratka pri zadnjih dveh iztisih je dr. Bosilj pomagala s pritiskom na trebuh. 
Po malo več kot treh urah se je ob 1.37 rodila najina hčerkica Julija. Težka 3.600 gramov dolga 50 cm. Takoj po porodu smo imeli posvečeno uro, kjer se je Julija prvič podojila .
 Naj še omenim, da je moj presredek ostal cel v celoti! Niti enega zunanjega šiva nisem dobila. Samo enih par lepotnih znotraj, ki pa niso niti omembe vredni! 
Zelo sem hvaležna babici Evi in babici Gordani ter dr. Bosilj, da se je porod iztekel kot se je!!
Če bo Julija slučajno imela sorojenca, gremo vsekakor v porodnišnico Ptuj! 
V porodnišnici smo imeli sobo za sobivanje. Moj partner mi je bil v veliko oporu pri dojenju. Tako, da smo s skupnimi močmi in trudom domov odšli polno dojeni. 
Dala bom vse od sebe, da tako ostane tudi naprej. Zaenkraz nama dobro gre. 
Izidora tudi tebi gre VELIKA zahvala za vse kar si me naučila. Vse informacije, ki sem jih pridobila na vadbi, vsi tvoji nasveti, vsi pogovori so mi prišli še kako prav! Skratka podala si mi en nov in lep pogled na prod in dojenje . 
Se že veselim druženja na masaži dojenčkov.
Pošiljam poljubčke in objemcke. Lep pozdrav tudi puncam 
Seveda, jim lahko (če želiš) mojo porodno zgodbo deliš. 

Zdravo, danes sem si vzela nekaj časa, da strnem svojo porodno zgodbo. Upam, da ne bom predolga ;). V četrtek 8.6. zvečer sem začela opažati povečano sluz in občasno krče v spodnjem delu trebuha. Bili so drugačni kot prej. Noč sem z rednimi obiski wc-ja, prespala. V petek zjutraj so se ti krči nadaljevali, ne pa posebej stopnjevali, tudi niso bili v kakšnem zaporedju. Dan sem še aktivno preživela (skuhala, šla na kavo, šla v avtopralnico), možu, ki je bil v službi pa nisem nič povedala. Ko je prišel domov med 4. in 5. uro so bili popadki takšni, da sem se morala ustaviti in malo počakati. Mož ni nič kaj paničaril, popoldne sva šla še na sladoled in preverila če imava vse pripravljeno. Zvečer pa se je začelo. Vedno bolj intenzivni, bolj zgoščeni. Stuširala sem se, mož je šel spat, meni popadki niso dali te možnosti. Nekje od 11 ure dalje sem jih občasno predihovala. V enem trenutku nisem več zdržala, zbudila moža in sva se počasi odpravila. V porodnišnico sva prišla ob 1.30, bila sem 2-3 cm odprta. Na začetku sem popadke še lepo predihovala, nato pa sem se odločila za epiduralno. Mimogrede, predstavljanje popadkov kot valovov in pa obzidje, so bili nekaj najbolj koristnega. Po epiduralni sem se kar sprostila, nisem bila tako v krču, dobro sem sodelovala. Zdravnica me je čez nekaj časa pregledala, bila sem 7 cm odprta, predrla je mehur. Potem sem se v približno pol ure popolnoma odprla in akcija. Iztis se je kar dobro odvijal, malo mi je na koncu zmanjkovalo moči. Vsa zahvala gre babici Mateji, ki je znala zelo dobro voditi in vzpodbujati in seveda mojemu Tomažu, ki mi je res bil v neverjetno oporo in verjel vame kot še nikoli. Ob 5.23 se je rodila najina Nuša. Prekrasna, enkratna in neponovljiva. Ženske smo res neverjetne! Tako lahko zaključim, da je porodna izkušnja v meni pustila pozitiven pečat.

Kot že večkrat omenjeno ampak še tako res, hvala tebi Izidora in celotni Sončni vili. Pozdrav vsem na vadbi in se vidimo.

Evo,moja porodna zgodba,dokler je še sveža. Pa dokler prideta Eva in Blaž domov, potem bo to nova rutina. 

Že od četrtka dalje,sem čutila,da se nekaj dogaja,ker so gibi postajali močnejši,oz.se je pogosto pojavlja otrdevanje trebuha, in zdelo se mi je da se otrok spušča. Od četrtka do sobote sem ob večerih čutila tudi tak nemir ali pa mogoče boljše rečeno naval energije – želela sem pripraviti, pospraviti. V petek sem ob zavedanju da rabim dovolj moči, dopoldne tri ure ležala in počivala. Za starejšo hčer sem dokončala fotoknjigo. In v petek skuhala kosilo,popoldne pa preživela z otrokoma in čiščenjem,ker je bila pri nas toča.
V soboto sem dopoldne gospodinjila, potem dala Blaža spat,gibe sem čutila dokaj normalno. Popoldne sem bila na dogodku v kraju,kjer sem se družila in vozila krajše relacije. Hrana mi ni pasala, zvečer pa sem že čutila res močne gibe,tako da sta tudi mož in kolega videla kako se premika cel trebuh. Ponoči se je pa začelo. Zbujala sem se vsako uro,in odšla lulat. Vsakič ko sem vstala sem čutila,da mi odteče par kapelj. Brez barve. Zjutraj je bilo tega že več in postalo je roza barve. Boris je takoj vedel,da se nekaj dogaja pri zajtrku pa sva povedala tudi Blažu in Evi,da grem danes v porodnišnico po dojenčka. Sprva sta bila presenečena,Blaž je pa potem doživel kar stisko,a je odšel z Babi in dedijem.
Midva sva se najedla in pripravila stvari in poooocasi odšla. Meni se ni mudilo,ker so bili popadki neredni,če sem hodila so bili na tri minute,če sem sedela na 8-10. in nisem želela priti v bolnico in ležati,da mi meri CTG,želela sem se premikati,menjavati položaje. Zato sva se ustavila na kavi,ki sem jo spila stoje in vmes predihala nekaj popadkov. Natakarja sva prosila,da nama je takoj dal račun,saj da ne veva,kako zelo se bo mudilo. Na retorično vprašanje,pa saj ne greste rodit,sva povedala da je naslednja postaja porodnišnica in ni mogel verjeti. Kavo sva spila in odšla. Ob 9.05 sva se javila v porodnišnici,izpolnila papirje,popadki če sem stala na 5 minut,nič posebnega. Ob pregledu pa malo šok..odprta samo 1-2 cm. Sem bila kar malo razočarana,hkrati pa v zavedanju,da to nič ne pomeni. Odločajo se ali ostane Boris z mano ali ne in povem,da bi si tega želela. Gremo v porodno sobo 1,tam naju sprejme babica Mojca. Najprej me priklopi na CTG,potem pa po nekaj minutah sem videla da so popadki redkejši. Prosila sem,če lahko grem na WC. Prijazno me je odklopila in ko sem prišla nazaj,je ponovno priklopila CTG. Pogovorile smo se,da bom kasneje lahko hodila. Vmes je prišel še zdravnik, povprašal o odtekanju plodovnice,kdaj se je začelo in povedal,da mi bodo ob 11h dali  antibiotik,prvo dozo.
Po tem je prišla babica,rekla,da lahko sedim na porodni pručki oz. Stojim. Poslušala sva glasbo, Boris pa mi je ob vsakem popadku pritiskal na križ. Popadki so se stopnjevali po moči in gostoti,med predihavanjem sem skušala spuščati čim nižji glas in občasno na glas izgovarjala “odpiraj”. Ob 11h,ko so mi dali prvo dozo antibiotika, so bili že intenzivni in na tri minute. Ko me je babica pregledala,je bil MV zrahljan in odprta sem bila 4cm. Pričakovala sem več,glede na bolečino in gostoto popadkov. Poskušala sem se fokusirati,da zmorem,da potrebuješ tako močan popadek, da se lahko rodiš. Skušala sem se zahvaljevati za močne popadke in nanj gledati kot na val. Med naraščanjem vala/popadka sem štela,da sem tako ostala bolj zbrana. Vsak popadek ko sem stala in bila naslonjena na mizo ki je Boris pomagal prestat z masiranjem križa in z hladnimi obkladki. Ob tem sva bila sama. Ko mi je po nekaj popadkih postalo zelo naporno,sem poskušala vmes počivati,tistih nekaj sekund pred naslednjim popadkom. Odločila sem se,da poskušam iti na vse štiri in si vmes oddahnem na pojstru,kljub temu,da se mi je zdelo,da dolgo tega ne bom zmogla. Boris mi je pomagal, še vedno držal tudi CTG,da je meril. Tako sem predihala par popadkov ko sem začutila,da bom mogla pritiskati. To povem Borisu,ki jih gre iskat. Povejo da bodo prišle. zdelo se mi je predolgo in povem da upam,da res (hitro pridejo). Ko pride babica,me pogleda in reče,da bom po naslednjem popadku šla na bok. Grem na desni bok,pa me prosi,ce bi lahko na levega. Vprašam,a bomo rodili,ker je bolečina intenzivna, pove,da ja in po popadku se obrnem in ob naslednjem popadku me vodi skozi potiskanje. Kdaj močneje in kdaj malo. To mi je dragoceno,zaupam,da morda ne bi tako veliko šivanja. Še dvakrat potisnem in dete je rojeno. Ne zajoka čisto takoj,ampak vseeno kar hitro. Hvaležnost me preveva,čakam da ga dobim na prsa.Povedo, da je fantek. Hvaležno se ozrem proti Borisu in povem,da naj se odloči za ime in da se strinjam z obojim. izbere ime Vid. Rojen ob 11.53,velik 51cm in težak 3,620kg,z obsegom glavice 37 cm. Ko mi ga dajo na prsi,se hitro prisesa in začne dojiti in se že v porodni sobi doji na obeh dojkah,na oddelku pa s tem le nadaljuje.

 

Od včeraj sva doma,sedaj se borbamo z velikim in bolečim navalom mleka. 

 
Hvala za vse Izidora, vadbe in pogovori so mi dali ogromno samozavesti in znanja.
Pozdravljena! Vsa blažena ti sporočam, da sem v petek, 9.6. zvečer postala mamica prekrasni deklici Meti. Težka je bila 3220g in dolga 50 cm. Vaooo, moja porodna izkušnja je bila kratko malo nora, boljše si skoraj ne bi mogla želeti. Vse se je dogajalo hitro in intenzivno. Gremo po vrsti. Moj pdp je bil 6.6., takrat se ni dogajalo še popolnoma nič. Nekako sem se že sprijaznila, da mogoče pa mi bodo porod sprožili, zaradi sladkorne sem že dobila termin indukcije 13.6. No, nato pa se je v petek zjutraj, 9.6. zgodil velik preobrat. Zjutraj sem imela rahlo krvavitev in nisem več čutila gibov kot bi jih morala, zato sem se odločila, da grem na pregled v ukc, v sprejemno ambulanto. Krvavitev je bila samo znak, da se je začelo dogajat, so rekli. Ni pa jim bil najbolj všeč moj ctg, zato so me zadržali na oddelku. Pojedla sem kosilo in spet šla na porodni oddelek na ctg, na katerem sem bila kar dve uri. To mi je bilo grozno, bolj ali manj te namreč priklene na posteljo. Pred ctg-jem sem imela še pregled, odprta sem bila 3 cm, čutila nisem še ničesar. Vmes je prišel partner, misleč, da mi prinese samo stvari, takrat sem si izborila, da me odklopijo za pol ure. Ctg je bil zdaj ok, hoteli so me poslati nazaj na oddek. Nato pa se babičar Matjaž, ja imela sem moškega, le odloči, da me ponovno pogleda, ker so se začeli risati popadki. Bili so nadležni, sem jih čutila, a je bilo vzdržno. Na ogromno presenečenje vseh sem bila v dobrih dveh urah odprta med 6 do 7 cm (od prej 3 cm). Noro. Vi ne greste več na oddelek, so mi dali jasno vedeti. Hitro so vse pripravili, jaz pa sem se skušala koncentrirati na popadke, ki so postali močnejši, in na moje delo. Mislim, da mi je kar uspelo, upoštevala sem navodila, se osredotočila na sebe in vedela, da sem z vsakim popadkom bliže cilju in najlepšemu darilu. Res sem že prej ogromno namenila temu, da se dobro pripravim, v glavi mislim. Ja, popadki na koncu so bili zelo boleči, a je šlo. Niso me motili glasovi žensk, ki so rojevali isti čas, pomembna sem bila samo jaz, otrok in navodila, ki sem jih dobivala. Partnerjeva podpora mi je tudi zelo pomagala. V dobrih dveh urah zatem (torej od 7 cm do poroda) sem rodila lepo deklico Meto. Edina negativna stran cele izkušnje je rahlo prerezan presredek, babičar se je sicer trudil in masiral, a neelastičen presredk se ni vdal. Pa imam en šiv, ni tako hudo.
Res sem imela lep porod, seveda so priprave in akuponktura naredile svoje, zato ti velik hvala! Izjemno poslanstvo opravljaš! Lep pozdrav tebi, tvoji ekipi in vsem puncam! Mateja, Meta in Andrej

Uf saj ne vem, kje sploh naj začnem… Bom kar na začetku. V četrtek, 1.6. sem imela v porodnišnici pregled in sicer CTG in vaginalnega. Ta mi je malo sprožil zadevo, odprta sem bila samo za prst, torej nič. Tisti dan sem še naredila shoping in šla s prijateljico na kavo. Nakar popoldan vidim rjavo/krvav izcedek. Ok nič to ni, to je od vaginalnega pregleda – presenetljivo mirno sem odreagirala – jaz paničar. Tekom večera se je izcedek nadaljeval in ni mi bilo več vseeno. Poklicala sva v porodnišnico in povedala situacijo, rekli so naj se pridem pokazat. Ostala sem na opazovanju v porodnišnici na Ptuju. Drugi dan je spet sledil vaginalni pregled in še vedno sem bila odprta samo za prst.  Napotili so me na CTG. V primeru, da bi bilo vse ok, bi lahko naslednji dan šla domov. Po parih minutah CTG pregleda pa je sledil šok, saj je naši pupi začel padati utrip. Padel je na 50 in babice so hitro odreagirale. Skoraj je sledila operacijska, nakar se je utrip spet normaliziral. Seveda me niso spustili domov. Ostala sem v porodnišnici, v večini priklopljena na CTG. Ni bilo fajn, saj sem večino časa preživela v ležečem položaju, na boku. Do 3.6. je utrip padel mislim da 7x, ampak se je vedno normaliziral. Psihično je bilo kar naporno.


3.6. je bil dežuren moj ginekolog. Na zadnjem pregledu mi je v šali dejal, da naj pridem 3.6. v porodnišnico (PDP je bil 1.6.), da to skupaj predihava in izpeljeva porod. Jaz sem sicer upala, da se bo naša štručka prej opogumila, ampak zgleda, da je imela svoje načrte. Popoldan mi je naredil še en malo “močnejši” pregled, kateri je sprožil luščenje čepa in takrat se je malo začelo. Blagi krčeki, ampak odprta sem še vedno bila le za prst in pol. Ok, bila sem prepričana, da na tisti dan ne bom rodila. Ob 17.30 je partner odšel domov. Potem sem lahko spet na kratko odšla na wc in vroči tuš, ki je trajal pol ure in moram rečt, da je zelo prijal. Po tušu je ponovno sledil CTG pregled.

Nato pa so se začeli močnejši popadki. Iztek plodovnice je bil očitno pod tušem, da sploh nisem vedela, saj je bila prisotna tudi krvavitev. Sledil je pregled babice in ugotovila je, da sem 4cm odprta. Juhu sem si mislila, dajte mi prosim nekaj proti bolečinam, saj do drugega dne jaz s to bolečino ne bom zdržala. Popadki, ki so bili na 5min sicer kratki, trajali so le 35 sekund, so bili zame zelo boleči. Do takrat sem dobila le svečke za mehčanje materničnega vratu, katere naj bi delovale blago protibolečinsko. Od pregleda babice do pregleda ginekologa je  minilo kakšnih 15min (prišel je opravit pregled, ker je bila prisotna močnejša krvavitev). Nakar je rekel, da je že 7,5 cm odprtost in odšli smo v porodno. Hitro sem poklicala partnerja in mu rekla, naj bo hiter. Bil je na rojstnem dnevu pri nečaku. Poslala sem ga še domov po limone, saj sem do takrat naredila le par požirkov vode in mi je že pošteno pešala energija. Morala sem bit na tešče, v primeru, da bi imela carski rez. Klicala sem ga 19:41, pridrvel je 19:49. Zadnji trenutek torej, saj se je pikica rodila ob 20:08. Protibolečinsko sem prejela pri iztisu (oksitocin).
Morali so narediti epiziotomijo, ker je pri iztisu spet začel padati utrip. In zgodilo se je. Na svet je prijokala naša punca Daša, velika 50cm in težka 3020g. Imela je ovito popkovino okrog vratu in nogice, kar je bil vzrok, da je vseskozi padal utrip. Daša je prišla polna energije in prejela odlične prve ocene: 9,10,10. Ati je prerezal popkovino, Daša pa je razigrano migala na mamici. Porod je trajal 1uro in 8 minut in glede na to, da sem prvorodka, se je vse skupaj izteklo kot v pravljici.

Žal je bil prvi podoj komaj ob 21:30, saj sem morala v operacijsko sobo na ročno luščenje posteljice. Ta čas je ati užival s princesko. Prvi podoj je uspel šolsko in tako nam tudi uspeva naprej. Moram povedat, da je princeska dobro poslušala vse teme o dojenju na delavnicah pri Izidori.

(  Nosečnicam sporočam, da ni tako hudo, da končaš v porodni s solzami sreče in nasmehom.)

Hvala vam Sončna Vila za vse, kar ste nama dali.

PS: Trudila sem se, da bi skrajšala zgodbo, ampak žal ni šlo. Do naslednjega snidenja vam želim vse lepo.

Začelo se je zjutraj ob 4.45 z odtekom vode. Najprej nisem bila sigurna, kaj se je zgodilo, ker me je zelo tiščalo lulati. Čeprav se mi je pri 1. porodu zgodilo enako sredi noči, sem vseeno bila nekaj časa v dvomih  No, nato pa je kar teklo in teklo 
V dnevni sobi sem se vlegla na levi bok, medtem pa se je že zbudil mož. Ker sem imela že dan prej cel dan res rahle popadke in tudi sedaj je bilo tako, sem se odločila, da se na hitro zbudi otroka in jih mož odpelje k svakinji. Za vsak slučaj, če bi se hitro začelo stopnjevati. Oba sta skočila iz postelje in bila zelo navdušena, da grem končno, 13. dan čez rok, roditi in da bosta končno dobila bratca 
Ko sta se poslavljala, sta me oba poljubčkala in objela, sin pa je ob tem zajokal od veselja. Zelo čustven fant 
Nato sem ob 6h nekaj pojedla, se stuširala, umila glavo in okrog 7h sva šla porodnišnico, saj se takrat začne nova izmena 
Odprta sem bila le 1 cm, do 12h pa so me pustili, če bi se kaj začelo dogajati samo od sebe, lahko sem hodila, se tuširala,……voda mi je cel čas odtekala, da kar nisem mogla verjeti, da je lahko toliko tekočine  Pri prvem porodu se tega ne spomnim.
Ker se popadki niso stopnjevali oz. se ni nič dogajalo, smo se dogovorili, da mi malo po 12h predrejo ovoje nad glavico in vstavijo trakec,…..
Čeprav sem želela, da se vse začne in nadaljuje spontano, sem se strinjala s pospeševanjem, saj me je bilo strah, da bi vse skupaj predolgo trajalo in bo na koncu CR.
Do 15h se praktično ni dogajalo nič. Mož mi je bral eno knjigo, da sva se režala do solz, malo sva hodila po hodniku (mislim, da sem prehodila 1000x hodnik gor in dol), jaz sem se na kratko tuširala, vmes so mi merili CTG, malo sem počivala, mož je šel jest, krožila sem z boki, sedela na žogi,…..
Ob 15h so se začeli rahli popadki in sem se odločila, da se grem tuširati za dlje časa z vročo vodo. Ob 15.20 sem bila v sobi z malo močnejšimi popadki in so me priklopili na CTG.
V 5 minutah sem že bila na vseh 4 na postelji, saj so popadki postali naenkrat zelo intenzivni.
Vmes sem se odprla na 3 cm, popadki so bili zelo gosti, pravzaprav pregosti in sploh več ni bilo odmora. Trakec so mi hitro odstranili in upali, da se popadki zredčijo.
Ker se telo res ni uspelo prilagoditi na bolečine, sem hotela sprejeti EA, čeprav o tem v nosečnosti res nisem razmišljala in sem želela naravni porod kot je bil pri hčerki, ko se je vse lepo začelo s popadki. Anesteziolog je prišel ekspresno hitro v 5 minutah. Vmes sem se odprla na 7 cm, rekli so, da lahko dobim samo 1 odmerek spinalne.
Ker so popadki šibali, jaz pa sem imela vmes po par sekund ali pa sploh ni bilo pavze, se nikakor nisem mogla vležt na bok in biti pri miru, da bi mi vstavili spinalno. V 3 popadkih me je začelo tiščati in sem bila popolnoma odprta. Babica se je opravičila anestezilogu, da je prišel zaman in lahko se je samo obrnil in šel.
Porodni položaj je bil na vseh 4 na postelji, ampak v tem položaju nisem imela moči, da bi pritiskala. Na koncu je babica predlagala, da se obrnem na levi bok in takrat mi je bilo lažje in sem rodila ob 17h.
Porod je bil zelo hiter za oba, ampak sva oba vredu. 
Na svet je pokukal Lan, 4.6.2023, 4190g, 53cm in razveselil mamico Nino, atija Miho, sestrico Hano in brateca Nika 
Izidora, imela si prav, da me prihodnji teden na vadbi ne bo …
V sredo ob 21.27 se je nasi druzini pridruzil Lev 
Obcasne popadke sem sicer cutila od petka. V torek se je zacel koncno luscit cep. Zares zacelo pa se je v sredo, ko mi je ob pripravi pice odtekla voda. Pocasi sva se pripravla, pocakala babico, ki je pazla hcero, sporocila najini porodni babici, ki je bila z nama ze v prvo in se namenila proti Ptuju. Tja sva prispela okoli 17 ure. Tam so se popadki rahlo umirili, po predrtju se ostalih ovojev dr. Bosilj, pa smo zaceli polnit bano, ker sem bila odprta ze dobrih 5 cm. Popadki so bili prijazni, voda jih je res blazila. Vmes smo imeli se pravi debatni krozek iz katerega sem se kmalu odkopila in odsla v svoj svet, ko sem predihavala vedno mocnejse in daljse popadke. Dokaj hitro sem se popolnoma odprla, le Lev je bil se dokaj visoko. Popadki so bili res res ze mocni in res hvala za zlato porodno babico Lariso, ki mi je bila v veliko pomoc. Nevem kaj bi tokrat brez nje. Zanimivo kako sva stkali neko cisto posebno vez skozi prvi porod, postali res zelo dobri prijateljici in zdaj popeljali to najino pot na nov nivo. Tudi moz je bil izjemno v pomoc, sploh pri zadnjih popadkih ko me je bodril in spodbujal, ko sem se ze dobesedno izgubila v agoniji bolecine. Zadnje minute so bile mucne, predvsem zato, ker se je dobesedno v zadnjih popadkih popolnoma spustil in kar naenkrat sem imela noro potrebo po stiskanju in glava je bila kar naenkrat med nogami. Po petih popadkih je bil Lev zunaj in zaplaval v zivljenje  zadnji del poroda je moz tudi snemal in njegovo veselje ko je Lev prispel na svet (razvidno iz posnetka) je neopisljivo 
Lev je bil velik 54 cm, tezek 3670g z obsegom glavice 36,5 cm, rojen 38/2.
 
Po porodu sem bila minimalno, samo estetsko raztrgana, kar je dr. Bosiljeva zasila, nato pa smo se vsi trije prestavili na blazino in se cartali ter dojili. Dojil pa se je prakticno cel cas v porodni in mislim, da vecjih tezav ne bo.
 
Lepa izkusnja, sploh ce primerjam s prvo porodno zgodbo. Definitivno pa si tako ti Izidora kot ostala dekleta, pripomogle k lepsi izkusnji. V vasi druzbi sem se res pocutila varno in razumljeno.
 
Lepo se imejte, naj bodo vasi porodi tocno taksni kot si jih zelite in naj vam poporodno obdobje prinese cim lepse trenutke zivljenja 
Lev in Sari 


postati mami!
 
V kolikor ne želite prejemati obvestil, nam pošljite mail na izi@izidora.si z besedo “odjava”. 

Naš novorojenček je danes star 14 dni in končno sem našla čas, da napišem svojo drugo porodno zgodbo, ki je, tako kot prve, nikoli ne bom pozabila. Bila je zelo drugačna in predvsem ne takšna, kot sem si jo predstavljala.

Moja nosečnost je potekala brez zapletov, z izjemo nosečniškega diabetesa, ki sem ga sicer lepo uravnavala z dieto. Le-ta je bil, poleg poterminske nosečnosti (PDP je bil 24. 4.) in velikega ploda razlog, da so se v ambulanti UKC Maribor, kjer sem bila pregledana dva dni po roku, odločili, da porod sprožijo. Zdravnico, ki me je pregledala, mi je uspelo prepričati, da mi je dala še nekaj časa. Tako so me 1. maja ob 8ih zjutraj naročili za indukcijo s trakcem.

Kljub vsem metodam, ki sem jih poskusila, se najinemu fantku ni nikamor mudilo in tako sva z možem ob 8ih zjutraj že čakala na navodila v porodnišnici. Oba z mešanimi občutki, saj si nisva predstavljala, kako se bo vse skupaj izteklo. Po vseh pregledih so moža poslali domov, mene pa na oddelek, v prvo nadstropje. Okoli 10ih mi je zdravnica vstavila trakec in čakanje se je začelo. Na oddelku je bilo zelo mirno, ker je bil praznik in ravno to mi je pomagalo, da sem zbrala misli, se umirila in se pri sebi odločila, da bom kljub temu, da se porod ne bo začel doma, z možem ob strani, imela lep porod. Pa tudi tvoj nasvet, naj dam sebi in mojemu fantku priložnost, je pripomogel k temu.

Do nekje 12.00 se ni nič posebnega dogajalo, potem pa sem zaznala nekakšen pritisk v križu, ki se je širil v zadnji del nog. Nič posebnega, ampak čez kakšno uro se je intenziteta tega pritiska stopnjevala, tako da sem se sprehajala po oddelku sem ter tja, si masirala križ ter čakala možeka, da pride ob 14ih na obisk. Ko je prišel, sem ga prosila, da me masira, saj je bil ta občutek že precej intenziven in vedno bolj moteč. Ne morem reči, da je šlo za neko tipično bolečino, ampak psihološko je bilo to senzacijo vedno težje prenašati, saj se je intenziteta stopnjevala iz ure v uro. Popoldne sploh nisem mogla več hoditi, ker fizično zaradi tega pritiska nisem mogla več stati. Ko sem ležala na boku, je bilo znosno. In potem sem se prestavljala iz boka na bok, bila sama svoj DJ in se na ta način zamotila. Tudi na WC nisem prav mogla, ne lulat, kaj šele kaj druga. Pritisk je bil premočan. Ko sem govorila s sestro Taljo po telefonu pozno popoldne, mi je predlagala, da prosim za pregled, ker bi lahko to bili tudi neke vrste popadki. Krče v trebuhu, podobne menstrualnim, sem že tudi nekaj časa čutila, ampak po izkušnjah sodeč, to ni bilo nič, zato jim nisem pripisovala posebnega pomena. Bil je čas izmene in zelo prijazna babica Maja me je prišla pozdravit. Dogovorili sva se, da pride čez kakšno uro po mene za pregled. V tem času sem se stuširala, čeprav me je vse že tako čudno bolelo, da sem komaj zlezla pod tuš, da o brisanju in oblačenju ne govorim. Res sem pogrešala moža, ki bi mi bil v veliko pomoč. Nekako sem prisopihala do sobe za pregled, z vmesnimi postanki, saj sem morala popadke že predihati. To je bilo okoli 20.00. Ugotovitev babice – odprta toliko, kot sem prišla na oddelek, 1 cm, nobenih znakov, da bi se karkoli dogajalo. Dogovorili smo se, da grem v sobo in da mi bodo posneli CTG. Ob 20. 30 sem s pomočjo aplikacije začela beležiti popadke, ki so postali že rahlo neznosni, tako da sem predihovala s koleni na pručki, s komolci naslonjena na posteljo. Z boki sem delala osmice, kolikor sem pač lahko. Popadke sem imela na 3 do 4 minute, trajali so okoli minuto, nekateri celo dlje. Okoli 20.50 sem se slišala z možem in mu povedala, da se še nič ne dogaja. Zatem, okoli 21ih, mi je babica nastavila CTG in sedela poleg mene na postelji, jaz pa sem se na boku že zvijala od bolečine in non stop spraševala, kdaj grem lahko v porodno, da bo mož ob meni. Čakali smo na tiste magične tri centimetre. Vse mogoče se mi je pletlo po glavi, da bi se lažje soočala z bolečino. Štela sem vdihe in izdihe, se skušala sproščati in osredotočati na dele telesa, pa vizualizirati. Delno mi je uspevalo, ampak je bolečina postala tako silna, da sem morala že glasno predihovati, treslo mi je celo telo in rekla sem si, da bom vzela vse, kar je možno, da mi bolečino omili, saj do 10 cm tako ne bom zdržala. Ko je babica videla, da so popadki res že močni, se je odločila, da se greva pogledat. To je bilo nekje ob 21.30, ko sem že kakih 20 minut beležila popadke na cca. 2 minuti. Pomagala mi je vstati iz postelje, jaz pa sem naenkrat začutila drugačen popadek. Tiščavnik. Rekla sem, da me tišči dol. Pride še eden, spet me tišči dol. Kot da bi morala na blato. Babici (sedaj sta bili ob meni že dve) se odločita, da me pogledata kar na postelji. Bila sem odprta 6 cm! Nisem mogla verjeti, kaj slišim. Akcija, gre zares! Takoj sta me spakirali na posteljo in naročili, da kličem moža. Rekla sem mu samo „Pridi!“ in odložila. V mojem glasu je zaznal, da gre zares. Izpod Pohorja je bil v porodnišnici v slabih 7ih minutah, nekje 10 do 22ih. V tem času so me sprejeli v sobo št.2, tiščavniki so me razturavali na polno in v porodni sobi sem se v tem času, dokler je prišel mož, odprla na 10 cm. Res noro. Babici Maja in Laura sta me spraševali, koliko časa potrebuje mož, da pride in me vodili skozi popadke, ki sem jih mogla predihati, saj bi sicer rodila preden bi on prišel. Vmes sem se spomnila, da imam leče, ki sem si jih med tiščavniki uspela odstraniti in dati v posodico, potem sem se spomnila na Dianatal gel, pa mi babica Maja reče, da bo morda uspela aplicirati največ dva, ker smo pripravljeni za rodit. Vrašali sta me po željah, in sem samo zdrdrala, da naj čuvajo presredek in kaj vse sem delala, da bi ga bilo lažje ohraniti. Zdela se mi je cela večnost, ampak končno je bil ob meni mož, jaz sem bila pa že čisto potna in utrujena od bolečine. Babice so me mislim da nekajkrat vprašale, kako velik je plod in sem povedala, da je večji, čez 4000g. Iz tega razloga so začele porod upočasnjevati, da ne bi bil zaradi velikosti pritisk na presredek prevelik. Še sem morala predihovati tiščavnike, kar je bilo res mučno in me je čisto izželo. Po nekem času so ugotovile, da se je glavica pomaknila malce navzgor in CTG jim ni bil čisto všeč, zato so se odločile, da pritiskam zraven, kolikor gre. Na boku nisem imela moči, tako da sem tiščala na hrbtu, ker mi je bilo lažje. Spomnim se, da sem na neki točki vprašala za spinalno, pa mi je zdravnica odsvetovala, saj bi lahko ustavilo porod, v nasprotnem primeru pa bi lahko rodila v pol ure. In sem si rekla – če sem prišla do sem, zmorem še to. Tiščala sem kot nora, z enim očesom sem vmes ujela tiste grozne škarje, ampak sem si rekla – ne! Tiščala sem, hkrati pa v mislih popolnoma sprostila mišice medeničnega dna in glavica je bila zunaj! Ko sem morala iztisnit še telešček, se je zataknilo, ker so moji tiščavniki naenkrat izgubili moč. Babica se je odločila pomagati s pritiskom na trebuh in po nekaj tiščanjih se je rodil še en čudovit fantek, Adrian, velik 53 cm, težek 4160 g, z obsegom glavice 36 cm. Rodil se je točno po treh urah, ob 23.00. Vsa bolečina je bila v trenutku pozabljena. In seveda – škarje niso bile potrebne. Po licih so mi polzele solze olajšanja in veselja, možu prav tako.

Draga Izidora, kljub temu, da je bila porodna zgodba drugačna, kot sem si jo predstavljala, je bila točno takšna, kot sem jo potrebovala. Neverjetno, kaj vse zmore ženska in njeno telo. Hvala ti za vse napotke, informacije, predane izkušnje, predvsem pa za tvojo energijo, ki je res neverjetna. Brez vsega tega moj porod ne bi bil tako lep, zame pravzaprav popoln. Neskončno sem ti hvaležna.

Žal se mi v tej nosečnosti ni uspelo udeležiti nobene tvoje vadbe, ki pa jih nikakor nisem zamujala, saj sem jih redno spremljala od doma.
 Ja, moj dan D se je že zgodil in sicer iz petka na soboto ponoči, iz 19. na 20.5. 2023.
Sploh ne morem verjeti da je bil ta porod tako drugačen kot prvič. Vem da je načeloma  drugi porod hitrejši, ampak da prideš iz cca 17ur na slabe 3 ure je pa rekord, ki ga premore samo žensko telo. 
 Zjutraj v petek 19.5. se mi je odluščil čep, oz. delček tega, saj ga ni bilo pretirano veliko, ampak sem vedela da je to to. Brez panike sem preležala bolj kot ne cel dan in se v mislih ze večkrat  prestavila v porodno sobo in k predihavanju popadkov. Občasno se mi je zazdevalo, da čutim blage menstrualne krče, nič takšnega čemur ne bi bila kos. Dan se je prevesil v noč in okoli 22h se odpravim v posteljo, saj predvidevam da se dan D bliža in da moram biti pri močeh. Ob 24h se mi v postelji pridruži še partner in ravno ko zaspima … Opsss …. Nekaj se dogaja. Čutim močnejši krč ob 1h zjutraj, ga brez tezav prediham in zaspim naprej. Čez 20min še enega, bolj močnega. Vredu. Bomo vidli kaj prinese noč. Ravno v tistem trenutku se zbudi hčerka da je žejna in, ko hočem vstati mi odteče voda. Čutim toplino med nogami in zdaj vem da bo akcija. Se stuširam in pripravim. Partner uredi hčerko, ki jo po poti v porodnišnico  odloživa še pri babici ob 2;30 ponoči. Na poti se moč popadkov povečuje, in zdaj so prisotni ravno nekje na 6min. Ravno pravi čas da pridem v porodnišnico. 
Naredimo CTG in babica še vaginalni pregled. Odprta sem že 2 do 3cm. Super si mislim, mala zmaga zame, saj sem bila prvič ob prihodu v porodnišnico razočarana in odprta za pičli 1prst. Prestavimo se v porodno sobo, ura okoli 3;30. Meni se na polno dogaja, babica me komaj dohaja in ne more verjeti da so popadki že na minuto. Odloči se še za en vaginalni pregled in pravi, da sem popolnoma odprta in da sledi iztis. Kaj? Slišim prav? Ne morem verjeti? Šok, je to sploh možno? Ker so mi na boku že pojenjala moči zaradi eksplozivne  bolečine, se za iztis obrnem nazaj na hrbet. Še dva ali trije popadki in naša punčka Mila je bila zunaj, točno ob 4:17. 
Še zdaj, 2 dni po tem ne morem pozabiti grozne pekoče bolečine in tvojih besed, “kot da ti bo rit razpočlo “. 
 Moram priznati, da sem zelo ponosna nase in na partnerja, brez katerega bi se na koncu v vsej tej bolečini in hitrosti izgubila. 
 Tako. Happy end in že veselo nazaj treniramo dojenje. 
Vse pohvale tudi Ptujski porodnišnici.
 
Izidora, pozdravljena. Sporocam, da je nas fant malo pohitel in se nam pridruzil v cetrtek, 4.5.2023. Vse skupaj se je zacelo v cetrtek ob pol 3 zjutraj, ko sem med spanjem zacutila, da mi odteka voda. Takrat sem zbudila partnerja in ga malo sokirala z novico, da gre zares. 🙂 Cez slabo urco sva se odpravila v porodnisnico. Vmes sem lezala na boku, kasneje je telo tudi samo poskrbelo, da se je scistilo. Ko sva prispela v porodnisnico, mi je odtekala cista plodovnica, bila sem odprta 2cm, z rahlimi popadki, ki so se priceli tam. S partnerjem so naju pospremili v porodno sobo. Cez dobre 3 urce sem bila odprta 5cm, takrat je babica rekla, da sem solsko odprta za epiduralno, ce bi jo zelela. Ker sem zelela cimbolj naraven porod, sem vsak popadek v miru predihala (in ga vizualizirala kot val), pri 5ih cm se mi je zdelo, da bolecina se ni tako huda in da mogoce se malo “vztrajam”. Med tem casom me je babica nenehno sprasevala, ce bi zelela kaj za lajsanje bolecin. Kolebala sem med protibolecinsko injekcijo in epiduralno ter se po dolgem premisleku odlocila za epiduralno. Ni mi zal. Okoli 7. ure zjutraj so mi vstavili kateter, se naprej sem se lepo odpirala, bolecina popadkov pa je bila enako mocna, kot pri npr 5-6cm. Ker so bili moji popadki scasoma premalo dolgi, so mi dodali se umetne popadke. Do 9. ure je epiduralna popustila in takrat sem tudi zacutila prve tiscalnike. Ob 10:00 je na svet prijokal nas Maj, s 3500g in 50 cm. In je danes star “ze” 1 teden. Naredili so mi epiziotomijo, da se ne bi raztrgala, saj je bil obseg glavice kar velik-36cm, in dobila 1 tekoci siv. Moram pa pohvaliti tudi babico, ki me je ves cas bodrila in mi govoril kako super mi gre. Skupaj z njo in partnerjem ob sebi, je bila res lepa prva porodna izkusnja. Tiscalnikom na koncu pa se pac ne moremo izogniti 🙂. V nedeljo sva bila odpuscena domov. Tako sedaj ze nekaj dni uzivamo, se spoznavamo in cartamo. 🙂 Meni je pri predihovanju najbolj pomagalo to, da sem bila cimbolj sproscena, mirna, in da sem vsak popadek vizualizirala kot val. Vedela sem, da bo prisel vrh, ki bo zacel padati in bo popadka konec. Upam, da bo ta tehnika se kateri koristila. Hvala za vso deljeno znanje in izkusnje! Vso sreco tebi, Izidora in pa drugim noseckam! 🙂 Lep pozdrav, Marusa

Če bi moja porodna zgodba imela naslov, bi to bilo nekaj v smislu POROD, KOT BI GA MORALA IZKUSITI VSAKA ŽENSKA, ali pa RODIT JE V BISTVU FAJN. Ta porod je bil namreč resnično enostaven in fantastičen, rekla bi celo, da prijeten.
Resnici na ljubo se poroda nikoli nisem bala in glede na to, da je to bil moj drugi porod, sem vsaj okvirno vedela, kaj lahko pričakujem. 
V sredo, 19. 4. 2023 dopoldne, sem imela dan pred PDPjem kontrolo v Ptujski porodnišnici. Dr. Bosilj je pri pregledu ugotovila, da sem odprta 4 cm. Bolečin do tistega trenutka nisem čutila še nobenih, samo rahel pritisk navzdol, ki pa me je spremljal že cel zadnji mesec. Dogovorili sva se, da lahko greva z mamo, ki me je v porodnišnico pripeljala, še nekaj pojesti, potem pa me bodo sprejeli v porodno sobo. Šli sva do gostilne Ribič in si privoščili kraljevsko pojedino. Naročili sva ribjo ploščo za dve osebi, deci rdečega in zaključili s pregrešno dobrim tiramisujem. Zraven sva se smejali in se skupaj veselili poroda, popadkov in otročka, ki je na poti. Malo po četrti uri popoldne me je mama ponovno oddala v porodnišnici, kjer so me sprejele prijazne babice in mi pomagale, da sem se namestila v porodno sobo z banjo, želela sem namreč roditi v vodi. Babica Nadja me je ob sprejemu tudi pregledala in ocenila, da sem odprta med 4 in 5 cm. Takrat sem tudi poklicala Izidoro, s katero sva bili dogovorjeni, da me spremlja med porodom. Dogovorili sva se, da grem še malo počivat, ona pa pride okoli 8 ure zvečer, saj se do takrat ne bo nič dogajalo (popadki se sami od sebe niso sprožili, da pa bi začeli kako akcijo s posegom, smo pa čakali vsaj na 8 uro zvečer da izzveni injekcija fragmina, ki sem jih morala aplicirati med nosečnostjo). 
In res, do 8 ure sem počivala, meditirati, se sproščala na isti način, kot smo to počele na vadbi za nosečnice, pa poslušala glasbo, malo plesala… popadkov pa še vedno ni bilo nobenih.
Ko je ob 8 prišla Izidora, me je hkrati prišla pogledat dr. Bosilj in dogovorile smo se, da popadkom damo še 2 uri časa. Če se do 10 ne začne nič dogajati samo po sebi, smo nameravale predreti ovoje. Pohecala sem se, da Izidore in osebja ne želim pokonci držati celo noč in da moramo do nekaj minut čez polnoč zadevo zaključiti. Z Izidoro sva potem do 10 klepetali o vsem mogočem. Z zanimanjem sem vmes dvakrat prisluhnila tudi dogajanju v sosednji sobi, kjer se je odvijal drug porod, mislim, da celo dva, a nisem prepričana. Slišala sem tiste energetične krike porajanja, o katerih je govorila Izidora. Tiste ki niso kriki, ampak rjovenje, ki ti da moč. Ti so me fascinirali in pomirili. Nekaj kasneje pa tudi visoki “au, au, au”, ki pa me ni prav nič prestrašil. Malo se mi je samo zasmilila, ker za porod očitno ni bila deležna tako dobrih priprav, kot smo jih me. Vedela sem tudi, da je to njena porodna zgodba, ne moja.
Ob 10 zvečer se še vedno ni dogajalo čisto nič, a dr. Bosilj je morala na nujni carski rez, tako da smo prediranje plodovih ovojev prestavile še  za nekaj ur. Medtem, ko sva čakali, me je Izidora spravila pod tuš, kjer sva nadaljevali s prijetno debato, se smejali in preizkušali različne položaje čepenja, sedenja in klečanja, medtem ko me je Izidora polivala s toplo vodo po trebuhu in hrbtu. Voda je izjemno prijala, kljub temu, da popadkov še kar ni bilo. 
Malo po 1 zjutraj (20. aprila) so prišle babice in dr. Bosilj. Čas je bil, da se zabava prične. Babica Eva me je pregledala in ugotovila, da sem odprta 6 cm. Odločila sem se, da nima smisla več čakati, zato smo se dogovorile za prediranje ovojev. Nekaj časa sem ležala in popadki so po nekaj minutah začeli počasi prihajati. Ko sem lahko vstala, je bilo to pravo olajšanje. Izidora ja vsak popadek predihala z mano, me objela, podpirala, božala, povedala, kako dobro mi gre. Vsak popadek je prišel kot val. Zalil z bolečino, stisnil in pojenjal z resnično prijetnim občutkom olajšanja. In vsakič znova sem bila hvaležna: za podporo močnih žensk okoli mene, za bolečino in za prihajajočega otroka. Verjetno se spomnim narobe, a nekako mi je ostalo v spominu, da nisva predihali več kot 10 ali 15 popadkov, ko sem začutila tiščavnike. Najprej sem mislila, da moram na stranišče, ker se mi je zdelo prehitro, za prehod v to fazo poroda. Naslednje 3 popadke sva z Izidoro predihali sedeč na školjki. Od tam pa sva šli naravnost v že pripravljeno banjo. To je bil del, ki sem se ga veselila najbolj od vseh. Hkrati pa imela pred njim največje spoštovanje. Voda je takooo dobro dela. Pregled v banji je pokazal, ne samo, da sem do konca odprta, ampak tudi, da se je otrok že začel spuščati. Sledi del, ki se ga spomnim bolj megleno, a ga bom poskusila opisati po najboljših močeh. Vem, da mi je ena od babic rekla, da naj poskusim tiščavnike predihati, da se otrok spusti počasi, zaradi presredka, a to je bila zame skoraj neizvedljiva naloga, ker je moje telo pritiskalo samo od sebe. Kmalu zatem smo začele potiskati in ko so mi rekle, da lahko pobožam laske, sem skoraj počila od sreče. Nekako v tem času so moji popadki močno oslabeli, zato sem dobila oksitocin. Še nekaj potiskov in ob 3:11 je Izidor Ronan zdrsnil na svet. Nekaj minut sva se cartljala v vodi, potem sem ob pomoči babic in Izidore zlezla iz banje in na blazino. Popkovina naju je še zmeraj povezovala in občutek je bil hecno čudovit. Ko sem se na blazini udobno namestila, sem dobila Izidorja nazaj v naročje, kjer je ostal vse dokler nisem prerezala popkovine, porodila posteljice in so babice ter zdravnica poskrbele še zame (med porodom sem malo počila, zato sem dobila – če citiram dr. Bosilj “En bolj estetski šiv.”). Cartljala in dojila sva se nekje do 5 zjutraj, ko so ga oblekle in mi ga takoj spet vrnile. In o fatnt, ta dečko se je znal že od prve minute kar sam pristaviti! Nekje vmes, sploh ne vem kdaj, naju je zapustila tudi Izidora. Midva pa sva v sobo prišla nekje okoli 7 ure zjutraj. 
Če na hitro zaključim, lahko povzamem, da je bil porod hiter, ne pretirano boleč in ne pretirano naporen. Vzdušje je bilo ves čas pozitivno, veselo in v pričakovanju čarobnosti trenutka rojstva. Z eno besedo, moja izkušnja je bila čudovita in za njo sem neizmerno hvaležna.
 
 
Malo pozno a vseeno… pošiljam Ti svojo porodno zgodbo. Za začetek naj samo omenim, da je bilo po odpustu precej naporno.. 
V petek sem rodila in sva lahko šla v torek že domov. Nakar so naju v petek ponovno zadržali v bolnišnici, ker je izgubil na teži in ker so se vrednosti za zlatenico povečale. Zdaj nama končno gre počasi na bolje.. Ampak gremo lepo po vrsti…
 Moja zgodba se začne v petek ponoči. Okoli pol dveh ponoči sem se zbudila, ker sem čutila, da morem lulat. Ko pa sem se vstala iz postelje, je nekaj samo steklo in v trenutku sem imela spodnji del pižame čisto moker. Vedela sem, da mi je odtekla voda in da se nisem polulala. Odšla sem v kopalnico in ker sem videla, da je plodovnica prozorna sem vzela brisačo si jo dala med noge in sla nazaj v posteljo. Vlegla sem se na levi bok in odležala slabe pol ure. Partnerja sem prosila, da me objame ker me je zelo zeblo. Močno sem se tresla pa ne vem ali zaradi živcev in adrenalina ali je bilo res tako mrzlo haha. Ko je pol ure minilo sem se vstala in odšla v kopalnico, da se stuširam. Topla voda res dela čudeže. Mislim, da sem se tuširala vse dokler ni zmanjkalo tople vode. Ko sem prišla iz kopalnice sem zmetala še zadnje stvari v svojo potovalko (spomnila sem se da vzamem nekaj še za babice) in rekla partnerju, da se lahko počasi vstane in uredi za odhod. Od doma sva odšla okoli pol štirih in se ustavila še na bencinski črpalki. Po radiu se je ravno vrtela pesem “Čista jeba” kar naju je dodatno nasmejalo. Po poti sva si pela in vožnja je kljub slabemu vremenu hitro minila. Nekje ob 4:15 sva prispela v porodnišnico in pozvonila. Sestra je prišla odpret in šla sva noter. Mene so takoj poslali na ctg in čakal me je pregled. Vse je izgledalo vredu in bolečine skoraj nisem čutila. Ob pregledu mi je babica povedala da sem odprta 3 cm kar me je zelo razveselilo. Odpeljali so me kar v porodno sobo. Zaradi gneče so mi povedali, da porod v vodi žal odpade. So mi pa dolelili sobo s tušem. Šla sem takoj pod tuš kjer sem se tuširala kar nekaj  časa. Topla voda je bila super za moje popadke ampak po določenem času mi je postalo slabo in tako sem izbruhala vse kar sem pojedla. Kar so v glavnem bili oreščki in suho sadje. Po tuširanju sem se vlegla nazaj v posteljo kjer sem menjavala položaja na hrbtu in na boku. Zdelo se mi je, da se dokaj hitro odpiram. Nekje na dobri polovici sem se vseeno odločila, da vzamem ultivo. Pri vsakem popadku sem sama lahko stisnila in tako dosti lažje in manj boleče predihala popadek. Ko sem bila 10 cm odprta so mi ultivo vzeli in takrat se je začel zame najtežji del. Otrok je začel fejst dol pritiskat in mogla bi predihat popadek potem pa se potisnit. Zmanjkovalo mi je moči in bolečine so bile vedno močnejše. Prav tako priznam, da sem malo obupala in zdelo se mi je, da sem jaz kriva, da se otrok ne spusti ker ne znam dovolj dobro potisnit. Vmes smo probali tudi položaj ob poselji. Pri vsakem popadku sem šla v počep in probala fejst potisnit. Ko je minilo malo več kot dve uri je prišla dr. Bosiljeva in rekla,da mi bo malo pomagala,ker je treba otroka spravit ven. Vlegla se mi je na trebuh in ko sem potisnila je glavica končno bila zunaj. Dotaknila sem se je in nisem mogla prav dojeti kaj se dogaja. Od utrujenosti sem bila že precej odsotna. V bolečinah si samo želiš, da naredijo karkoli samo, da bi otrok bil čimprej zunaj. Zadnji potisk je bil dejansko najlažji in začutila sem olajšanje. Ne da se prav odpisat kaj vse sem začutila tisti trenutek. Videla sem ljudi okoli sebe, slišala sem jih pa vseeno nisem znala ničesar povedat. Ampak čutila sem, da se je vse spremenilo, da so se rodila neka nova, meni še nepoznana čustva, ki so napolnila mojo dušo in srce. Na sebi sem končno čutila svojega otroka in ob meni je bil partner, ki je točil solze sreče. Neprecenljivi trenutki, ki jih ne bi zamenjala za nič na tem svetu. Ker se posteljica ni odluščila sama, so me poslali še v operacijsko kjer so to opravili pod narkozo in me malo tudi zašili. Nekje vmes so opravili prerez presredka, ki ga sploh nisem čutila. Ob 11:22 se je tako rodil Luka, velik 49 cm in težek 3.310g. 
 
Iskrena in velika hvala Tebi Izidora in celotni ekipi v sončni vili. Joga je bila zame ena velika,čudovita in poučna zgodba,ki me je naučila in mi dala ogromno. Poleg vsega znanja in telovadbe me je pripeljala tudi do žensk, ki so danes moje prijateljice, s katerimi komaj čakamo, da bomo skupaj delile vse lepe in mogoče manj lepe trenutke, ki nas čakajo ter vozičkanje v lepih sončnih dnevih. Vsekakor bi tvojo jogo priporočala čisto vsaki ženski. 

V ponedeljek, 27.3. zvečer sem bila zaradi nosečnostne sladkorne bolezni naročena na sprožitev poroda 1 teden po PDP. Isto jutro ob 3.15 mi je doma odtekla voda. Najprej sem se za 20 minut vlegla na levi bok, se šla stuširati in oprati lase. V torbo za v porodnišnico sem pripravila še zadnje manjkajoče stvari. Medtem, ko mi je mož pripravljal mojo najljubšo jed, sem na hitro, kar na roko napisala svoje porodne želje. Okoli 6h zjutraj sva prispela v porodnišnico. Po pregledu še vedno odtekajoče plodovnice na vložku, so mi povedali, da se je otroček pokakal. Babica Violeta mi je svetovala, da čimprej nastavimo Oksitocin, saj sem bila odprta samo 1,5 cm, za plod pa ni dobro, da bi bil preveč dolgo v pokakani plodovnici. Moja želja je bila, da še počakamo vsaj nekaj ur, da vidimo kako bodo moji popadki. Potem se je izmena zamenjala in babica Sara mi je pojasnila, da dokler je na CTG vse v redu, pokakana plodovnica ni vzrok za nujno ukrepanje. Zato smo čakali še dlje. Vstavili so mi trakec za mehčanje materničnega vratu. Odpirala sem se se zelo počasi. Po nekaj urah s svojimi šibkimi popadki sem bila odprta le 2 cm. Potem je na popoldansko izmeno prišla babica, ki je samo ravnodušno opravljala svoje delo, brez kakršnegakoli vprašanja ali svetovanja. Bila je malo starejša, imena si nisem zapomnila. Pri pregledu je ugotovila, da so plodovi povoji kljub razpoku potrebni dodatnega predora. Prišel je zdravnik, opravil pregled in svetoval predor. Po predoru plodovih ovojev, so se začeli malo bolj intenzivni popadki, ki pa so bili še vedno prešibki in prekratki, da bi se začelo resno dogajanje. Ker se dejansko skoraj nič ni dogajalo, smo moža pošiljali domov in ga klicali nazaj in spet domov in spet nazaj. Nobena babica mi ni dovolila premikanja, saj se je zaradi pokakane plodovnice moral CTG snemati neprekinjeno. Dovolili so mi samo na stranišče. V nočno izmeno se je vrnila babica Violeta in rekla, da je skrajni čas, da začnemo z Oksitocinom. Okoli polnoči smo najprej nastavili 12ml in postopoma jačali za 12ml vse do 84ml. Vmes me je prišla pogledati še ena druga babica, ki mi je svetovala, da vzamem Dolantin, da zmehčamo maternično ustje, ki je bilo še vedno dokaj zadebeljeno. Dolantin je svoje opravil, tudi olajšal bolečino, ne pa popolnoma odvzel. Ustje se je popolnoma stanjšalo, a odprta sem bila samo 3 cm. CTG je začel malo preveč nihati, zato je tudi zdravnik večkrat prišel preveriti najino stanje. Ko je Dolantin po uri in pol začel popuščati, Oksitocin pa je bil nastavljen na 84ml, so bili popopadki zelo intenzivni a še vedno prekratki. Trajali so največ 20 sekund. Pri pregledu sem bila odprta 3,5 cm. Ker je CTG še vedno preveč nihal, je zdravnik vprašal za dovoljenje, da plodu odvzamejo kri iz glavice, da vidimo, kako se počuti. Strinjala sem se. Izvid krvi je bil v redu, odprta pa sem bila 4 cm. Predlagali so še eno učinkovino, katerega imena se ne spomnim. Tekočina izteka v žilo, mehča pa maternični vrat. Sprejela sem. 15 min za tem je mož na CTG opazil, da med popadkom srčni utrip pade na 56. Takoj sva poklicala zdravnika. Opravil je pregled in sem bila še vedno odprta 4 cm. Zdravnik je rekel: “Če raztegnem, je 5 cm.” Ob tej uri je od odteka plodovnice doma minilo že dobrih 27 ur. Oba z otročkom sva bila res že zelo zdelana. Na pomoč so poklicali še enega zdravnika in nosečnost zaključili z nujnim carskim rezom. Tako se je v torek 28.3.2023 ob 6.32 uri rodil zdrav in najlepši fantek Adam, z 3530 g in 51 cm. Dobila sem spinalno, tako da sem bila med operacijo budna. Slišala sem Adamov jok in ko so ga umili, so mi ga prinesli h glavi, da sva se povonjala in pocartala. Ena sestra je tudi slikala doganje med posegom in sem slikice tudi dobila. 

 Moja porodna zgodba se ni iztekla tako kot sem si želela in se na porod pripravljala. Želela sem si polpolnoma naravne, pristne izkušnje, kot so jo imele naše mame in babice. A verjamem tudi, da se prav vse zgodi z razlogom in da je v vsaki stvari in dogodku nekaj pozitivnega. Tako da sem hvaležna za izkušnjo, ki mi je bila namenjena in je zame tudi najlepša izkušnja v mojem življenju. 
Pohvalila bi tudi zdravstveno osebje v UKC Maribor. Vsi so bili zelo prijazni in ustrežljivi. Tudi na intenzivni negi in potem na oddelku (s kakšno izjemo z malo višjim EMŠOM). 
Poslušajmo svoje želje, dobro se pripravimo na porod, verjamimo vase in svojega otročka. A upoštevajmo, da na mnogo stvari v porodni sobi žal nimamo vpliva, zato bodimo odprte za vse možne scenarije in jih sprejmimo. Vsaka izkušnja je edinstvena, samo naša in zato tudi neprecenljiva in najlepša. 
 
Uspelo mi je!!! Danes ob 1.55 se nam je po zelo dolgi uverturi pridružila Julija. 
 
V nedeljo je je bil plan sprožitve poroda, a sem že v soboto cez dan cutila da se pojavlajo krcki cez celi dan. Ponoči so se okrepili, da mi niso ravno pustili spati. Ker se je začelo dogajati samo, sem se v porodnisnici uspela dogovoriti da za pospesotev pocakamo do ponedelja zjutraj, ceprav ti moji krci do takrat niso naredili še čisto nič. Nedelja v porodnisnici je bila na easy, veliko sem se sprehajala naokrog po Ptuju. Stanje maternicnega vratu je bilo še vedno nespremenjeno. Popadki ki sem jih jaz čutila očitno sploh še niso bilo to to, čeprav sem jih morala malo predihavati. Nedeljska noč je bila bolj kot ne neprespana, stanje zjutraj pa brez maternicnega vratu, vedar cisto zaprta. Bila sem kar potrta in podvomila kako bom to zmogla ker sta za mano že 2 neprespani noči. Dr. mi je rocno odprla na 2cm. In sedaj cakanje na 3cm da gremo v porodno. Cez dan sem poskušala čimveč počivati in vzela tudi 2 tableti proti bolecinam, ki sicer nista imeli nekega ucinka. Ob 7h zvecer smo se koncno selili v porodno. Pred tem sem dobila se eno infuzijo glukoze, ker nisem veliko jedla in so Juliji malenkost poskočili utripi. V porodni sta se mi pridružila mož in doula, ki mi je predlagala naj povprasam za predrtje ovojev, da bi vse skupaj malo pospesili glede na mojo utrujenost. Julija je bila kar nizko, zato smo to izvedli. Popadki so se pojačali in v naslednjih 4-5urah sem se odprla na 10cm, a Julija se še ni dovol spustila v porodni kanal. Malo sem že začela obupavati saj nisem vedela kako dolgo bom še zmogla. Po uri in pol smo se odlocili da dodamo malo umetnih, saj so moji popadki zaradi izcrpanosti postajali sibkejsi in redkejsi. Juhej to je pomagalo . Na koncu nam je uspelo, za menoj je torej uspesen VBAC. 
 

Moja porodna zgodba je zelo “čudna”😊
Začelo se je iz 17.4 na 18.4 ponoči. Imela sem krče, ki so izhajali iz hrbtne strani v stegna na nogah. 18.4. zjutraj ob 10:45 sem imela kontrolo v porodnišnici zaradi prenositve čez rok. Tam sva z partnerjem čakala skoraj eno uro na pregled in tam so se krči v stegnah rahlo stopnjevali. Ob pregledu CTG-ja me je zdravnica vprašala če morda čutim popadke saj jih je CTG zaznal in sem rekla da samo krče v nogah oz stegnah nikjer drugje nič drugega. Ko mi je opravila ultra zvok je še zdravnica rekla, da bo opravila ginekološki pregled. Ko je naredila ginekološki pregled je začudeno rekla:” gospa vi ste pa ze 6-7cm odprti “ in da moram iti v porodno sobo. Ob sprejemu v porodno sobo so mi še enkrat naredili ginekološki pregled saj niso vrjeli da sem prvo rodka in da sem že toliko odprta in da se tako vredi držim, to so tudi potrdili da sem 6-7 cm odprta. Tam sem nato odgovarjala še na vprašanja in tam sem lahko tudi izbrala v katero sobo lahko grem. Imela sem na izbiro sobo št.2 in št.3 jaz sem izbrala 3 sobo. V porodno sobo sem prišla okrog 14 ure kjer sem takoj dobila epidularno. Nato so mi prebodli “mehur” da mi je plodovnica začela odtekati. Dali so mi še umetne popadke saj moji niso bili več tako intenzivni. Umetni popadki so me dosti bolj boleli kot moji naravni. Čez cel porod sem imela popadke v nogah nikjer drugje zato mi je partner cel porod masiral noge da je bilo kolko tolko vzdrzno. Pred iztiskom so se trudili da bi presredek ostal cel vendar ni in ni šlo zato so mi ga morali prerezat. Ob 19:30 se je nama z partnerjem rodila prekrasna hčerkica KIARA. Od petka sva že v domači oskrbi.

 Porodna zgodba: Iva in Viktor

PDP 29.3.2023
V torek, 14.3.2023 popoldne, (37 6/7) sem imela reden pregled pri svoji ginekologinji na Ptuju. Opravili so CTG
in UZ. Vse v mejah normale, teža otročka ocenjena na 2800g – majhen. Tako, kot mi vsi 😉
Takoj po prihodu domov sem na hlačkah opazila malenkost temnejši izcedek kot običajno. Pomislila sem, da je
morda začetek luščenja čepa. Po kratkem počitku na levem boku se je izcedek ponovno pojavil, bil je rahlo
rozkast, morda malenkost bolj tekoč. Seveda sem takoj začela tehtati – ali naj se grem pokazat ali ne
kompliciram… Odločila sem se, da bom mirneje spala, če se grem pokazat. Ob 20.00 zvečer me je partner
(nejevoljen, ker kompliciram) ponovno odpeljal na Ptuj. Zraven sem za vsak slučaj vzela stvari, v primeru, da
bi me na oddelku zadržali.
Sprejeli sta me dve prijazni babici (ena od njiju babica Dragica, ki je bila prisotna pri rojstvu hčerke pred 7 leti).
Posneli smo CTG, naredili pregled. Povsem nepripravljeno so me seznanili, da mi malo po malo odteka
plodovnica – t.i. visoki razpok. Pojasnili so mi, da v primeru razpoka plodovih ovojev moram vsakih 8 ur dobiti
atb (intravenozno), sicer lahko pride do bakterijskega vnetja ali sepse pri plodu. V kolikor do naslednjega dne
ne bom dobila svojih popadkov, bodo porod sprožili. Pri pregledu materničnega vratu je bilo ugotovljeno, da je
maternično ustje še popolnoma nezrelo, odprta nisem bila niti za centimeter…
Dobila sem navodila naj se naspim. V sobi sem imela cimro, ki je že predihovala popadke, bruhala, ves čas je
odzvanjal zvok njenega CTG-ja. V mislih sem se ves čas ukvarjala s tem, da nisem do konca speljala seans
akupunkture, da ne vem kje so točke, ki naj bi mi jih partner med porodom masiral, da nisem zmeditirala vseh
svojih meditacij, preizkusila Izidorinega senenega drobirja, nisem spila dovolj malinovega čaja, presredek sem
masirala premalo… moj maternični vrat pa je očitno tako močen, da bo držal zategnjen do naslednjega
meseca. Kako bom sploh lahko normalno rodila?! Tisto noč sem spala mogoče dobro uro. Bilo me je strah
neznanega, tudi jokala sem…
Drugo jutro je cimra končno napredovala v porodno sobo in takrat sem se odločila, da se ne bom več smilila
sama sebi in bom vzela stvari v “svoje roke”.
Najprej sem se informirala o tem kaj me čaka oz. kakšen redosled dogodkov sploh naj pričakujem. Pomirja
me, če vsaj približno vem kaj naj bi se z menoj dogajalo. Obiskala me je tudi družinska prijateljica
anesteziologinja Karmen, ki me je močno objela, me pomirila, mimogrede pa sva se dogovorili tudi o morebitni
protibolečinski terapiji med porodom. Moja izbira, v kolikor bi jo potrebovala, bi bila Ultiva.
Sledil je pregled – super zdravnica dr. Marčec. Na vsakem pregledu sem zmeraj zagledala dolgo plastično
palčko s katero predirajo plodove ovoje. Kar tako? Na suho? Baje, da je takrat MV mičkeno popustil. Krvavela
sem. Plodovih ovojev pa seveda še niso mogli predreti. Z zdravnico sva se dogovorili, da po kosilu lahko grem
na sprehod, ob 14.00 pa bomo porod sprožili s tabletkami Angusta. Tabletke se jemlje oralno, na dve uri eno.
Poješ jih lahko 8. Če se po osmih ne začne dogajati nič, sprožanje nadaljujejo z umetnimi popadki. Pojedla
sem torej juhico in makaronflajš 🙂 in se odpravila na sprehod okrog kompleksa SB Ptuj. Na požarnem
stopnišču sem nekje pol ure hodila gor in dol po stopnicah, bila sem prepotena in zadihana. Popadkov pa
seveda…ni bilo.
Nekaj čez 14.00 je v sobo prišla zdravnica in babici. Sledil je pregled, seveda spet s palčko za prediranje
ovojev. Takrat jim je uspelo ovoje predreti v celoti. Namestili smo CTG in čakali. Namontirala sem si slušalke in
meditativno glasbo in se poskusila čim bolj sprostiti…vizualizirala sem odpiranje MV, Izidorino vizualizacijo o
obzidju itd… po 2. tabletki sem začela čutiti popadke. KONČNO! Želela sem si, da bi trajali in bili vedno
močnejši. Vesela sem bila bolečine. Vesela sem bila, ko so se začeli krepiti. Obračali so me z boka na bok, saj
se je otrokov pulz na koncu popadka v nekem trenutku upočasnil. Ob tem me je vedno zagrabila panika. Našli
smo položaj – na desnem boku, kjer je bil pulz ok. Od ležanja me je že vse bolelo. Izborila sem si malo

 
 

sprehoda in topel tuš. Čutila sem, da mi gravitacija pomaga, da se popadki krepijo, da se otrok spušča.
Ponovno so me polegli in namestili CTG.
Bila je izmena. Prišla je babica Gordana. Ob spremljanju CTG-ja sem kakšnih 10x pritisnila na gumb, saj me je
vedno znova bilo groza ob zvoku otrokovega padajočega srčnega utripa na koncu vsakega popadka. Nekako
so me potolažili, saj se je pulz na koncu popadka vedno znova dvignil. Po 4. Angusti sem si ponovno izborila
dooolg tuš in nekaj počepov. Popadki so takrat postali že kar boleči, bila sem odprta 2cm. Juhu! Premestili so
me kar v porodno sobo. Zdaj sem končno začela verjeti, da se dogaja, da bom zares rodila! 🙂
Namestili so me v največjo porodno sobo. V tisto s kadjo, za porod v vodi. Bila sem navdušena nad vsemi
rekviziti, nad tem kako prijetno je bila soba opremljena! Kot v SPA-ju! Imela sem svoj wc, kad, mini telovadni
kotiček z blazinami, žogo, trakovi, ponujali so mi dišeče svečke…ni da ni… Poklicala sem partnerja, ki je v pol
urce prišel. Pred tem je babica naredila pregled, predrla še nekaj ovojev, ki so ostali in ugotovila, da je MV še
vedno kar zategnjen. Predlagala mi je 2x Buscopan svečko v črevo in en Apaurin. Naj bi me sprostilo. Vzela
sem.
Popadki so se krepili. Spomnim se močnega drevenenja rok in nog. Tresavice. Strah me je bilo, da bom
hiperventilirala. Dali so mi kisikovo masko. Malenkost je pomagalo. Partner mi je zmočil brisačo, s katero sem
si močila dekolte in obraz. Vmes sem se parkrat kar polila z vodo. Pila sem mrzlo kokosovo vodo, ki mi je
takooo pasala! Ves čas sem gnjavila, da želim WI-fi CTG, da želim vstati, hoditi…ugodili so mi 🙂 Šla sem sedet
na WC, tiščalo me je lulat. Da sem polulala 5 kapljic, sem potrebovala kakšni dve minuti koncentracije.
Popadki takrat so bili že zelo močni. Babica Gordana je sedela na wc-ju z menoj, skupaj sva predihovali. Vsak
popadek sem začela s hitrim dihanjem, končala pa s predihavanjem samoglasnikov, OM-ov in konjskim
prhanjem. Govorila sem še lahko, smejala pa se več nisem. V nekem trenutku mi je bilo dovolj sedenja na wc-
ju. Vstala sem in se napotila proti postelji, da bi me babica pregledala. Ugotovili smo, da sem odprta 8cm.
Super! Če je od 6-8cm najhuje, sem torej že mimo najhušjega?! 🙂 Malo sem še vstala ob postelji, hotela sem
svojo gravitacijo, potem pa naenkrat pekoč občutek, tiščanje navzdol! Zdelo se mi je, da bo vse padlo iz mene,
da se bom pokakala. Čutila sem, da se je otrok nastavil. Nisem mogla več stati, skobacala sem se na posteljo,
ugotovili smo, da sem na 10cm, v naslednjem trenutku sem tiščala. Pred tiščavniki smo hitro naredili plan kako
me bodo vodili skozi drugo porodno dobo. Mlada babica Katja me je mirno vodila, mi dala napotke kako naj
diham in kdaj naj potisnem. Po prvem tiščavniku sem začutila gmoto, ki se premika. Začelo me je peči –
vedela sem zakaj 😉 Ob vsakem vdihu za skok v olimpijski bazen in tiščanju sem slišala Izidoro – “ko imaš
občutek, da ti bo razpičilo vse tam spodaj, takrat si na pravi poti!” Pomagalo je! Vedela sem, da delam prav!
Po dveh tiščavnikih sem že božala glavico. Po treh je bila zunaj cela. Po štirih je bil že pri meni na prsih. Naš
mali fantek. Topel in zguban in prelep in dišeč! Epiziotomija ni bila potrebna, niti raztrgala se nisem. Nisem
mogla verjeti. Ko je popkovnica nehala utripati, sem jo sama prerezala. Viktor je bil težek 2700g in dolg 48cm.
Ob rojstvu je imel okrog vratu zavito popkovnico – vzrok padanja pulza. Odnesli so ga na oddelek, saj je ob
rojstvu malce stokal. Rekli so, da zaradi adaptacije in hitrega poroda (Porod, od 2cm pa do konca, je trajal uro
in pol). Noč je za vsak slučaj prespal v inkubatorju, drugo jutro pa sva ga že dobila k sebi v sobo.
S partnerjem sva se ponovno odločila za sobivanje na oddelku. 3 dni sem neprestano govorila o porodu, bila
sem polna energije. Zadovoljna nad seboj in nad močjo mojega telesa. In ponovno navdušena nad vsem
osebjem SB Ptuj – Vse tri izmene babic, za finale babici Gordana in Katja – The best!, zdravniki, pediatri, vsa
podpora po porodu, pri dojenju.
Izidora! Tvoj močen objem z zadnjega srečanja sem nesla s seboj in me je držal takrat, ko sem ga najbolj
potrebovala!
Moj 1. porod je bil vrhunski, tale pa je presegel vse meje! Bi šla še kar enkrat 😛

 
 
NANINA PORODNA ZGODBA ALI FROM ZERO TO HERO KOT PRAVIJO V PORODNIŠNICI 😊
8.30 sem bila naročena na pregled v ATN v porodnišnici zaradi medenične vstave. Tako kot vsakega pregleda do sedaj, sem se tudi tega zelo veselila, saj sem vedela, da bom spet slišala in videla mojega malega pikeca v  trebuščku pa tudi zato, ker bi določili datum kdaj ga bom spoznala. Razloga za skrb nisem imela, saj je celotna nosečnost do sedaj potekala normalno. 8.50 so naju priklopili na CTG. Sestra je bila kakšnih 5 min popolnoma tiho, potem pa je iz njenih ust prišel tisti čisto tihi in grozno zaskrbljujoč “ojoj” po katerem je samo še sledila “filmska akcija”. Naš fant je bil v stiski; utrip mu je narasel na 200. Na brzino so me odpeljali v sosednjo sobo k zdravnici na ultrazvok katera je potrdila tahikardijo. Od tam naprej je pa šlo vse še samo kot v hitrem posnetku. Slišala sem samo, da so vso mojo dokumentacijo že poslali dol in, da me že pričakujejo. Sestra je pograbila moje stvari in mene pod roko in že sva odhiteli proti dvigalu. Ko sva prišli iz dvigala sva se odpravili proti vratom na katerih piše porodne sobe, takrat pa me je zares zadelo – čakaj, kaj se dogaja, jaz sem samo na pregled prišla, ne grem še rodit!  Sestra me je napotila v garderobo in me priganjala med preoblačenjem v bolnišnično haljo. Tako se je mudilo, da nisem niti natikačev dobila sem morala naprej kar bosa  Pospremila me je v porodno sobo 1, kjer so me namestili, mi vzeli kri, nastavili kateter, me priklopili na CTG, mi izmerili sladkor in mi postavili miljon vprašanj. Osebje se je kar izmenjavalo na par sekund in vsak je imel z mano nek opravek. Zapomnila si nisem niti enega imena. 9.20 sem končno ostala za pol minute sama v sobi, da sem lahko vzela telefon v roke in poklicala partnerja ter mu povedala, da so me obdržali na opazovanju. Malo za najinim pogovorom je v sobo spet prišla porodničarka in mi rekla, da ne bomo več čakali (otrokov utrip se je zniževal prepočasi in se ustavil na 185), da gremo v operacijsko sobo, kjer bodo izvedli urgentni carski rez. Šok. V sobo se je usulo osebja kot mravljic. 9.35 sem spet na hitro poklicala partnerja, da gre zares, da naj hitro pride. Nabasali so me na voziček in že smo šibali proti operacijski sobi. Pri vratih sobe intenzivne nege nas je že čakala sestra in mi pomolila “enega kratkega” za popit. Bila je neka sladka voda, jaz sem si pa v tistem trenutku najbolj  želela in potrebovala nekaj dosti bolj močnega 
V operacijski sobi, mi je vsak iz svoje strani nekaj razlagal in me spraševal, jaz pa v tistem trenutku nisem bila zmožna poslušati nikogar. Strah, panika, adrenalin, pričakovanje. Zaradi moje trombocitopenije (pomanjkanje trombocitov) so mi nastavili spinalno anastezijo (kar sem si tudi želela) in potem akcija. Pred mene so postavili modro platno (mmm ta vonj – po novi plastiki , me je cel čas tako pomirjal) in pa zlata babica, ki je bila med celotno operacijo z glavo poleg moje glave in se pogovarjala z menoj, me božala. 10.02 sem zaslišala najbolj sladki in nepozaben zvok v mojem življenju. Jok mojega fantka. V tistem trenutku sem tudi sama zajokala. Od neizmerne sreče. Uredili so ga potem pa so mi ga položili ob moj obraz. Ko me je začutil in zaslišal, je takoj nehal jokati. Res, nekaj najlepšega, ko prvič vidiš svojega otroka. V tistem trenutku so bile vse skrbi pozabljene in ne bi prav nič spremenila. 
Rodila v 36. tednu, 46cm velikega in 2800g težkega zdravega fanta po imenu Lovro 
Kar nekaj časa je minilo, odkar sem bila pri tebi na vadbi, žal. Nekako je bilo predporodno obdobje zame kar težko, na psihični ravni. Kot veš, me je bilo izjemno strah poroda. Nekaj dvomov sem “predelala” pri tebi, v zadnjih tednih pa še pri dr. Gostenčnik na akupunkturi. Pa vseeno, strah je ostajal do konca. Čeprav, ko je nastopil trenutek, da odidem v porodnišnico – v soboto ob 20.50 mi je odtekla voda, brez predhodnih popadkov- sem bila presenetljivo sproščena. In med vožnjo do porodnisnice sva z Matejem tudi dokončno izbrala ime za našo punco v prihodu . Ob 22.30 sva bila sprejeta v Ukc, s popadki na 4 minute in odprta bora 2 cm- mrak mi je padel na oči… Pa vendar, prišla sem, da končno spoznam to malo bitje . V glavi pa mi je odzvanjala tvoja mantra – to bo zadnji porod v tvojem življenju, prepusti se. In sem se. Po izpolnitvi vseh formularjev sem sestro nažicala za sobo 6, v upanju, da pri tem porodu bom pa res bolj zbrana in bom upoštevala vse tehnike in položaje, ki sem se jih pri tebi naučila in ki sem si jih v glavi spisala v porodni načrt. Na koncu sem imela slabo vest, ker sem sobo verjetno odžrla kateri punci, ki je imela za žoge, trake, pručke dovolj časa .  Skratka, nameščena sem bila v porodno sobo in tako kot sem se vlegla, sem se po porodu vstala, na levem boku . Glede protibolečinskih sredstev sem bila pripravljena sprejeti spinalno, ampak je zadoščala le ena šprica narkotika v zadnjico. Popadki so postajali vedno bolj izraziti, nekako neenakomerni, predihavala sem jih z globokim vdihom in doooolgim izdihom, proti koncu s konjskimi prhanjem, ponavljajoč vse mantre, kar sem se jih spomnila in z limono v ustih. Med popadki sem občasno uspela celo zaspati, Matej mi masiral križ in ponujal vodo. Res sem mu hvaležna za podporo, odlično se je odrezal . 
In presenetljivo hitro je prišel čas, ko me je sestra vprašala, če sem pripravljena rodit. Nekako sama nisem pričakovala tako hitrega zaključka. Pa smo prišli do olimpijskega bazena, v katerega sem se nekajkrat potopila in Zala se je rodila v nedeljo ob 00:42 uri . Kakšen občutek, ko lahko pobožas glavico med nogami, in pa šele kakšen občutek sreče, ko dobiš otroka na prsi. Nepopisno . Pri prvem porodu tega nisem uspela doživeti…
Presredek je ostal cel, okrevanje po porodu pa z določenimi komplikacijami – visoki pritisk, in zopet se srečujem s stresom. Kar se ga ne rešim. 
In ja, odločila sem se za UKC Maribor, čeprav je bil v mojem izboru porodnišnic na zadnjem mestu. Ampak ne vem, občutek mi je pravil, da bo tako najbolje. Pa mi ni žal. Tudi zdaj ne, ko po enem tednu odpusta z Zalo zopet leživa tukaj, ker imava težave pri dojenju . Dojili sva se od nedelje do sobote brez zapletov (razen poškodovanih bradavic) in prišli celo nazaj na porodno težo, v soboto proti večeru pa kot da sem dobila drugega otroka na dojke. Upiranje in nezmožnost se pravilno pristaviti na dojko. Posledično sem dobila zastojne dojke in v nedeljo sva doživljali pravi pekel pri hranjenju . Nobeden položaj, niti predhodno črpanje, nič ni pomagalo. Pojedla ni skoraj nič, pleničke pa so bile kljub temu mokre in pokakane. V ponedeljek sva bili sprejeti v ukc zaradi prevelike izgube teže in sva še danes tukaj. Sestre se trudijo z nama, svetovala nama je tudi dr. Golobova, ki mi je dala dober občutek. Tako da upanje ostaja in bom vztrajala do konca, čeprav je težko. 
Izidora, hvala tebi in tvoji ekipi za podporo tudi v tej nosečnosti. Zmeraj sem rada prišla k vam na priprave in jogo – v Sončni vili sem se počutila kot nosečnica nekako varno. Veselim se naslednjega srečanja z vami – ali na masaži dojenčka ali na gibalnih uricah in vas vse lepo pozdravljam. 
 
 
Ponoči sem imela občutek, da mi po kapljicah odteka voda. Nikoli prej nisem šla  ponoči 3x lulat, a zadnja 2 dni, sem tudi bolj slabo spala. Zjutraj ko sem šla stranišče, sem opazila maternični čep z rdečimi sledmi. 3 tedne nazaj pa je bil samo prozoren, zato mi je dalo jasno vedet, da se nekaj dogaja. Grem se uredim, partnerju rečem, naj mi odnese torbo za porodnišnico v moj avto, za vsak slučaj – nikoli ne veš kdaj te kaj doleti.
Dogovorjena sem bila da grem prvič na akupunkturo h gospe Gostenčnik v Kamnico. Tam se vse pogovorima, izpolnima papirje in grema v akcijo. Potem ko sma končale, mi je tudi določila datum za naprej. Grem k mami na kosilo “nisem želela preveč jest, ker sem šla na pregled h ginekologinji in da mi potem ne bo rekla, da imam preveč kilogramov, ker sem v tem dnevu že 3x jedla haha”  malo šale. 
Zdaj pa gre zares… Grem na Ptuj na redni  pregled h ginekologinji in mi naredi vaginalni pregled pa reče “jaz pa vidim glavico” in poskusi koliko sem odprta pa mi reče 2-3cm. Jaz pa brez kakšnih popadkov, sem in tja z avtom – počutje, kot da se nič ne dogaja. Kličem partnerja, da grem v porodnišnico, ker bom rodila  on je mislil da se hecam, ampak jaz sem res mislila. Še nikoli nisem bila tako sproščena, dobre volje, polna energije, kot takrat. Morda se nisem točno zavedala kaj se dogaja, ampak jaz sem se prepustila toku. 
 
Partnerja sem poslala k frizerki, ker ga jaz nisem uspela doma postrižt. Ko jo je poklical še vedno nista verjela, da je to res, ker je vse to tako na hitro prišlo, da je vso posodo in kuhinjo pustila pri miru in šla uredit partnerja, da bo prišel z novo frizuro na porod. Najbolj je bil srečen, da je mogel nosit zeleno kapo, ko pa je imel tak fajn urejeno pričesko 
Ko sem ob 14h prišla v porodnišnico, sem povedala, da sem 2-3cm odpreta, so mi sestre dale spalno srajco, mrežaste hlačke in velike vložke “v primeru da bi mi odtekla voda”. Potem so mi priklopili ctg in ni bilo zaznat nobenih popadkov. 
Bila sem preseljena v porodno sobo, kjer je bila noter kad in tako sem si oddahnila, da je ta soba prosta, saj sem imela načrtovan porod v vodi. Vmes sem se šla stuširat, saj so sestre pripravlale dokumentacijo. 
Ob 16h so mi predrli ovoje plodovnice, saj je bilo potrebno vedet kakšne barve je ali sem primerna, da bi rodila v vodi. Zdaj pa se je začelo tisto tapravo… Tukaj so se začeli rahli popadki, ki so se stopnjevali. Babica mi je nastavila infuzijo za mehčanje maternice in popila sem spazmex za lajšanje krčov. Ko mi je ctg ponovno vse posnel, sem rekla, da bi se rada gibala. Hodila sem po sobi z infuzijo, partner jo je vozil zraven mene, delala sem počepe, vlekla vrv, ki visi iz stropa, sedela na oni čučalici.. še in še. Do cca 17.30h sem se odprla na 5cm, potem sem šla v vodo, v roku slabe 1ure sem se odprla na popolnih 10cm. Hvalabogu, da sem imela zraven partnerja, da me je držal za roko, saj ne vem kaj bi druga stiskala, bili so fajn močni popadki, komaj je rahlo popustil a že je prišel novi. Še dobro, da sta bila zraven babica in partner, da sta povedala kaj smešnega, da mi je malo bolečina popustila, saj sem se zraven smejala 
 Ker mi je padel pritisk, mi je postalo slabo in preveč vroče, sem šla ven iz vode, ter nazaj na mizo. Bila je ura 18.45h ko sem prišla ven. Ob 19:19 mi je vsa bolečina popustila, saj sem v naročje dobila svoj zaklad, kateri mi sedaj lepša dneve in noči  Rodil se mi je sinček Tilen 
Težek 3260 in velik 50cm 
Izidora, iskrena hvala, da sem lahko bila del sončne vile, prinesla mi je ogromno znanja, pa čeprav sem veliko pozabila, ampak sproščenosti in miru nisem pozabila. To mi je prineslo ogromno, imela sem zeloooo lep porod, ki ga verjetno ne bom nikoli pozabila. Hvaležna sem za vse in še enkrat bi ponovila enako – imela sem zdravo, lepo nosečnost in tudi porod, ki se je zeloo lepo odvil in dokaj hitro, nepričakovano. 
Tilen je bil ocenjen po Apgarjevi lestvici z kar 3x 10, kar je neverjetno lepo. Morem poudarit, da že ko sem ga pristavila na dojko je začel vlečt in tako nadaljujeva, dojenje nama je steklo v nulo! 
Danes je točno 1 teden od kar sem rodila. Od nedelje do danes, v 4 dneh sva pridobila 160gramov (papca zelo lepo, in mleka je veliko!) vmes je imel zlatenico, ampak ne tako močno, da bi morala bit pod lučko, dojenje in cartanje je preprečilo, da bi se zlatenica stopnjevala. 
Morem povedat da voda dela čudeže, nisem bila šivana!! Saj se nisem utrgala, vrezana, in tudi odznotraj ni bilo poškodb. Vse kar je bilo, je bila poškodovana sluznica, to pa je vse. Redno sem izvajala masažo presredka z weledinim oljem, jedla dateljne, pila čaj malininovih listov, bila sem v pogonu do zadnjega trenutka, kot smo se pogovarjale na delavnicah Šole za starše v Sončni vili.
Zadnja 2 tedna me je partner vozil v Celje na maturo, saj izredno končujem zdravstveno šolo za medicinsko sestro. 
Morem rečt, da sem se izredno dobro pripravila in zelo dobro dala skozi. Po porodu sem se počutila, kot da nisem rodila, šla brez problema na wc, čeprav priznam, je peklo, ampak ni bilo hudo. Na oddelku sem vzela samo 1 protibolečinsko tableto, pa še to zato, ker nisem mogla zaspat zaradi adrenalina haha
 
Ena sestra je naslednjo večer pri viziti rekla, da se počutim in delam tako, kot da bi bila pri njih že 5x  ni bilo nobenega problema z ničemer. 
Tilen je zelo priden dečko, umirjen, nežen, samo spi, jé, se carta in polni pleničke. Imam naval mleka, tako da lačen ne bo!
Po tvoji zaslugi, nama je dojenje takoj steklo. Iz dna srca sem ti hvaležna za vse, kar si delila z mano in kar delaš za vse nosečke. Upam, da se kmalu srečamo  morda tudi na masaži za dojenčke  želim vam vsem vse dobro in upam, da bodo vse imele zelo lepo izkušnjo, tako kot jaz. Se vidimo kmalu. 
Lp, Lucija Kostanjevec
Hvala ti za vse, za lepe želje! 
Res sem ponosna nase in na svojega partnerja, da je bil zraven, mi pomagal.
 Pol leta nazaj je govoril, da ne bo zraven, ampak ste ve pripomogle k temu, da si je premislil in me vprašal 4 mesece nazaj, ali je lahko zraven pri porodu. Bal se je, da mu bo slabo, da bi skup padel, ampak tako dobro kot se je odrezal, mu samo čestitam, res sem mu hvaležna do neba 
Lahko ti rečem, da sem danes po 10 dneh, kot da nebi rodila – imam lepšo postavo, kot pa pred porodom, počutje fenomenalno, sploh ko držim malo štručko v rokah  Tudi krčkov nimama (jih sploh ni bilo) in res sem ponosna na to, kako sem vse speljala. 
Z veseljem deli to naprej, želim, da se vse punce opogumijo in naj bodo čimbolj sproščene in prepuščene, naj poslušajo kar babice rečejo, to ogromno pomaga! In naj se čimbolj najejo ko gredo v porodnišnico. Jaz sem se premalo in mi je bilo malo slabo zaradi tega. Še dobro, da mi je bilo dovoljeno jest proteinske čokoladice v porodni sobi, da nisem bila brez kalorij . 



—

z veseljem sporočam, da sem v petek ob 8.54 postala mama! Julija je dolga 48 cm in tehta 3050 g. V četrtek zvečer sem dobila nenavadne prebavne težave in nekaj krčev. Odprla sem se zelo hitro, skoraj nič me ni bolelo in če ne bi mož vztrajal, še ne bi niti šla v porodnišnico, ko sva prišla, pa sem bila odprta že 3 cm. Verjetno me je endometrioza nekoliko utrdila. Porod je bil ob iztisu zelo boleč, ampak čudovit. Babica je bila navdušena nad najinim sodelovanjem in pravi, naj kmalu spet pridem! Nisem se raztrgala in tudi presredka ni bilo treba prerezati. Dojenje je steklo takoj, že prvi dan. Jutri gremo domov. Razen tega, da mora biti Julija še danes malo pod lučko, je vse popolno. 
Še enkrat hvala za vse znanje, ki nam ga predajaš! 
Z veseljem pa napišem tudi svojo porodno zgodbo, ko seveda pridem do dovolj časa 🙂
 
 
Moj porod se je odvil zelo nepričakovano. Zadnje dneve me je že zelo tiščalo v medenici in sem komaj
čakala, da rodim, vendar je bilo do roka še 11 dni in sem vedela, da lahko traja še veliko dlje. Mislila
sem si, da je to pri moji sreči čisto mogoče. V četrtek, 16.2., sem zvečer dobila močnejši krč, ki je
trajal slabo minuto. Moj mož Jure je bil ob vsakem krču v nizkem štartu, da gremo v porodnišnico, a
sem mu povedala, da ne mislim biti tam niti ene ure dlje, kot bi bilo treba. Potem so se nekje ob
20.30 začele prebavne težave in dobila sem tako hudo drisko, da sem morala nekje 6- do 7-krat na
stranišče. Ker sem imela v črevesju močne krče, kar je bilo res neobičajno, sem končno dovolila, da
Jure pokliče v porodnišnico, kjer so seveda rekli, da moram priti takoj. Šla sem zelo nejevoljno, saj
sem bila prepričana, da bo sledil samo en pregled, oba bova nenaspana, dojenčka pa še par tednov
ne bo. Jure je po drugi strani zelo panično pakiral svoje stvari, zato sem ga skušala pomiriti, da imamo
dovolj časa in da tako ali tako nič ne bo.
Po poti sem na 4 do 5 minut začutila blagi pritisk v medenici. Otrdeval mi je trebušček, ampak me ni
skrbelo, ker sem imela že od 5. meseca dalje lažne popadke. V porodnišnico v Murski Soboti sva
prispela nekje ob 22.50. Naredili so CTG in pregled, kjer sem pričakovala, da bom odprta v najboljšem
primeru 1 cm. Zelo me je presenetilo, da je babica odkrila, da sem odprta že kar 3 cm. Odločili so se,
da me sprejmejo in premestijo v porodno sobo. Jaz še vedno nisem mogla verjeti, da bom zares
rodila. Prišel je zdravnik in me vprašal, če me kaj zanima o porodu. Jaz sem vprašala samo, če to
pomeni, da bom rodila zdaj? Seveda niso mogli vedeti, kdaj točno bo moja dojenčica prišla na svet,
mi je pa postalo jasno, da iz porodne sobe verjetno ne greš brez dojenčka. Najbolj čudno mi je bilo,
da me ni bilo strah.
Namestili so me v porodno sobo na posteljo, dali infuzijo in nastavili CTG. Jure je bil ves čas zraven.
CTG je risal popadke, ampak jih nisem čutila tako, kot nekateri opisujejo, torej kot močne
menstrualne krče. Očitno me je endometrioza do te mere utrdila, da nisem bila več tako občutljiva na
bolečino. Čutila sem samo pritisk v medenici, pa še ta ni bil hud. Ponudili so, da pokličejo
anesteziologa za epiduralno, ampak še ni bilo dovolj boleče. Odpirala sem se nekje 1 cm na uro. Ko je
bilo 5-6 cm, sem prosila, da ga pokličejo, a ne zaradi bolečin, pač pa zato, ker me je skrbelo, da se
bom odprla tako hitro, da bo prepozno, bolečine pa res ne bi rada, če ni treba.
Bolečine so se začele nekje ob 5.00 zjutraj, ampak so bile z epiduralno znosne. Pritisk v medenici je
postajal vse močnejši. Sestra mi je pojasnila, da epiduralna za iztis ne pomaga, da blaži bolečino samo
pri odpiranju. Jure je ponudil, da mu stisnem roko, ampak se nisem želela upirati popadkom. Želela
sem si iti s tokom, saj sem vedela, da bi kakršnokoli krčenje mišic porod samo ustavljalo, meni pa
pobiralo energijo. Vse popadke sem s podporo babice predihala. Bilo je zelo težko. Najtežji del se je
začel zjutraj okrog 7.00. Babica je povedala, da se otrokova glavica spušča v porodni kanal. Grozno
me je tiščalo. Jaz imam v spominu, da sem bila precej glasna, Jure pa pravi, da sploh ne. Tolažila sem
se s tem, da ne more trajati za vedno in da bo prej ali slej konec. Vsaka minuta se je vlekla. Sililo me je
na potiskanje. Niso mi dovolili potiskati vsakič, ko sem začutila potrebo, ker so se bali, da bi mi
zmanjkalo energije. Ampak jaz sem čutila, da imam energije dovolj. Okrog 8.00 je prišel moj
ginekolog, pri katerem sem bila ravno takrat tudi naročena za tedensko kontrolo. Že prejšnji teden je
povedal, naj mi sicer dajo datum, vendar se mu zdi, da bom prišla v porodnišnico prej. Še v četrtek
zvečer sem rekla, da se je očitno zmotil, pa se nazadnje vseeno ni. Spomnim se, da me je pri zadnjem
delu poroda spodbujala polna soba ljudi. Poleg mojega zdravnika še en zdravnik, dve babici,
anesteziološka sestra in še Jure. Babica in zdravnik sta pohvalila, da imam dober potisk (vaje za mišice
medeničnega dna so se obrestovale!). Upala sem, da to pomeni, da bo otrok res čim prej zunaj, saj
sem se počutila, kot da mi bo medenica eksplodirala. Najbolj spodbudno je bilo, ko je ginekolog
oznanil, da je glavica zunaj. Zdelo se mi je, da je minilo nekaj ur, da sem iztisnila še ramena. Zelo je

bolelo. V resnici so bili za to potrebni le trije stiski, ampak tako neznosno boleči. Ko so bila ramena
zunaj, pa je takoj sledilo še preostalo telo.
Ob 8.54 se je rodila Julija, dolga 48 cm in težka 3050 g. Malo je zajokala, a ne preveč. Jure pravi, da se
je samo ozirala po prostoru, kot da bi skušala ugotoviti, kje je. Od olajšanja in sreče so mi lile solze.
Julija je bila tako majhna in krhka. Vsi so nama čestitali in pustili, da smo celo uro preživeli sami, po
pol ure sem lahko Julijo že tudi prvič dojila in steklo je brez težav. Po eni uri so jo umili, stehtali in
oblekli ter dali v naročje še očku. Oba sva bila polna solz sreče.
Zelo sem hvaležna, da mi je kljub endometriozi uspelo naravno zanositi in roditi vaginalno, saj so me
še nekaj let nazaj nekateri zdravniki strašili, da ne bom imela otrok oz. da bom lahko rodila samo s
carskim rezom. Porod je bil res čudovito doživetje, na bolečino pa se resnično pozabi, kot so vsi
govorili. Spremenila ne bi prav ničesar. Babica je bila navdušena nad najinim dobrim sodelovanjem in
je rekla, naj kmalu spet pridem. Zakaj pa ne? Veselim se in upam, da mi bo še enkrat naklonjena
priložnost biti noseča. Mislim, da je Julija najin največji dosežek. Najlepše jo je držati v naročju in
samo občudovati.
Na tem mestu se tudi prisrčno zahvaljujem Izidori za vso znanje, ki sem ga pridobila na vadbi za
nosečnice ter za vso podporo v tem čudovitem času. Res se splača hoditi na vadbo! (V naslednji
nosečnosti pridem spet!) Veliko sem se naučila tudi o dojenju. Julija je zdaj stara 11 dni in ob polnem
dojenju lepo pridobiva na teži. Vzpostavili sva super ritem, ki odgovarja obema. Dojenje je res
posebna izkušnja. Skratka, hvala, Izidora, da si me toliko naučila!

Najlepsa hvala! Moja porodna zgodba je v drugo res ekspresna. V soboto me je ob 1:30 zbudilo tiscanje na wc, kar je glede na uro mi malo nakazovalo, da bi mogoce pa zdaj res lahko slo zares. Tako so se pocasi zaceli popadki, sprva ne tako pogosti, ampak vseeno ze kar mocni. Zelo hitro so se stopnjevali. Vmes sem se skocila pod topel tus, ko sem zacela razmisljat, da pa ti popadki bolijo dosti bolj kot pa je za zacetek bolelo prvic in sem zbudila partnerja, da je poklical varstvo za sina. Ko sem se odlocila, da bi mogoce lahko merila popadke sta bila dva na 5 min dolga dobrih 50s, vsak naslednji je ze bil na 3 min dolg slabo minuto. Naenkrat sem bruhala. V tistem je Matej samo rekel Iris, zdaj pa greva! V porodnisnico sva prisla 3:40, pozvonila na urgentnem vhodu in ko je babica odprla vrata ji je bilo takoj jasno, da nimamo casa se prevec zadrzevat. Vsedem se na stol, babica pogleda in rece, da me mora razveselit in da sem odprta 6-7 ter, da je potrebno takoj v porodno, da nas kaj ne preseneti. V porodni me je pozdravila odlicna babica Barbara, vprasala me je po zeljah. Najprej sem probala z vsemi stirimi na postelji, vendar mi ni odgovarjalo, tako da sem se prestavila na bok, kar mi je bilo super. Moja najvecja zelja je bila, da ne bi prislo do prereza, kar nama je na koncu tudi uspelo. Dobila sem samo par lepotnih sivov, ker sem se vseeno rahlo raztrgala. Ren se je porodil ob 5:07. Rodila sem na hrbtu, brez epiduralne/spinalne, brez infuzij, katetrov vsega. Ker mi voda ni odtekla smo malo upali, da bi se rodil v srajcki, vendar so ovoji nakoncu popustili malo pred iztisom. Ker je spol ostal do konca neznan, je bilo tudi babicama in sestri zabavno ugotavljat kaj je. Tako sva danes, dva dni po porodu ze v domaci oskrbi in na polno zagnanim dojenjem. Se enkrat hvala za vse! Lp, Iris in Ren. Prilagam se slikico malega junaka, velikega 52cm in tezkega 3900g.

izidora-vadba-za-nosecnice-in-druzine-locnica

AKTUALNE OBJAVE

Morda vas bo zanimalo tudi ...

Aktivnosti & dogodki
Back To Top

Izidorine
e-novičke

Si noseča, mlada mamica, ali pa že razmišljaš v tej smeri? Prijavi se na moje e-novičke in prejmi KODO ZA BREZPLAČEN PRVI OBISK na vadbi za nosečnice. Ker z menoj ob strani je IZI postati mami!

0
    0
    Košarica
    Vaša košarica je praznaNazaj v trgovino
    - Trgovina -
    Copy of Kopija izdelka VADBA ZA NOSEČNICE Z IZIDORO + PRIPRAVA NA POROD (1080 × 1080 px)

    BREZPLAČNO SREČANJE

    Priprava na porod z Izidoro

    Draga nosečnica, samo zate smo pripravili BREZPLAČNO  pripravo na porod z Izidoro , ki bo potekala v  ŽIVO, v sredo, 27. 9. 2023, ob 17. uri, v Sončni vili.

    Vse bodoče mamice v pričakovanju boste deležne koristnih napotkov, poglobljene tematike o nosečnosti, različnih nasvetov in priporočil, ki jih lahko uporabite skozi nosečnost, pri porodu in tudi po rojstvu.  Število mest je omejeno!

    Prijave sprejemamo do zasedbe prostih mest, najkasneje do ponedeljka, 25. 9. 2023.

     soncnavila.si@gmail.com