Vadba za nosečnice & družine, z Izidoro. Programi potekajo v živo in on-line.

No products in the cart.

No products in the cart.

porodne-zgodbe-naslovnica-izidora-vadba-za-nosecnice-2
a

IZIDORIN BLOG KOTIČEK

Porodne zgodbe v letu 2023

Porodne zgodbe v letu 2023

To so NAŠE porodne zgodbe. Deklet, ki so obiskovala vadbo za nosečnice in delavnice pripravo na porod. Zgodbe si sledijo v časovnem zaporedju, večina jih je rodila v mariborski porodnišnici, sicer je dopisan še kraj poroda. Z njihovimi doživetji vam želimo približati izkušnjo poroda. Za vsako žensko je njen porod izjemno intimno doživljanje. Hvala, da ste jo bile pripravljene deliti z novimi rodovi nosečnic. Fotografije na spletni strani pa so nastale ob naših skupnih dogodkih, srečanjih na vadbah, razvojno igralnih uricah, delavnicah, podporni skupini za dojenje, parku …
Po napornem vikendu ko sem želela vse postoriti že za praznike mi je v nedeljo zvečer začela odtekati voda. Sem bila kar v šoku saj je bilo do roka se 7dni. In nisem imela še vse pripravljeno. Ena hčerka je že spala, druga se ne in mi je pomagala pakirati za v porodnišnico. Poklicala sva babico in dedija, da sta prišla k nam spat. Po poti sva poslušala slovenske pesmi in sem se poskušala umirit. Sem šla zelo z rešpektom v porodnišnico. Ob 23h sva prišla na Ptuj. Dokumentacijo sem že imela izpolnjeno in so bili veseli. Bila sem brez popadkov. Želela sem si, da bi lahko malo zaspala, da sem odpocijem. Tomažu so na blazini pripravili, da je lahko ostal z mano in se ni rabil vračati domov. Sem poskušala spat, da sem se odpočila. Ob 4h so se začeli rahli krči. Ob 8h me je zdravnica pogledala in malo sprovocirala in potem se je bolj močno začelo. Predlagala mi je naj si stimuliram bradavice. Sem pa ful menjala položaje, žoga, bazen, na kolenih, wc,.. v banji, da me je Tomaž polival z vodo mi je zelo pasalo. Vmes sem Tomažu rekla, da se počutim kot v welnesu. Ob 10h mi je bilo že kar hudo od bolečin, sem rekla kako bi, da malo pospešimo, ker sem bila samo 5,6 odprta.Babica mi je predlagala mini dozo umetnih, da ga potisnejo dol. Mi je dala en čas za razmislek, ker so vedeli, da si želim po naravni poti roditi. Po parih popadki sem se strinjala s sestro in mi je dala malo umetnih. In res, v 10 min sem rodila, bilo je res samo za iztis. Rodila sem lepo počasi na boku. Vmes sem se dotaknila glavice. Elija je velik 54 cm in 3670. Nic pretranega verjetno ker je bil pred rokom, so me pa celo nosečnost strašili kako bo velik. Včasih je fajn da se dogovarjas z babico. Nic nisem rezana oz sivana. Res so lepo skrbeli za mene. Ponovno zelo zadovoljna s porodnišnico Ptuj. Je pa bil to najbolj doživeti porod od vseh treh. Vsak popadek sem res doživljala in se pogovarjala z otročkom naj se spusti, sva lepo sodelovala. Me pa zdaj fejst boli tudi krčenje maternice. Včasih mi je to huje kot popadki. Izidora hvala tebi za vse nasvete, podporo,… imam tri lepe in nepozabne porodne izkušnje in ta zasluga gre v veliki meri tebi. Si tak nas blagoslov. Elija se že pridno doji in sem zelo srečna, da ga imam lahko ob sebi. Pozdravček tebi in skupini. 

Moja porodna zgodba se je začela 12.12.2023 ob 1.30 zjutraj, s popadki, na pol ure, potem na 20 minut, ker pa sva od Ptuja oddaljena dobro uro vožnje, sva se odločila da greva na pot.

Ob 5.30 nekje sva prispela v porodnišnico, so naju toplo sprejeli, nakar sledi pregled.

Damjana je 2 prsta odprta.

Nekaj bo… 🙂

Potem se meni popadki umirijo, že sem bila razočarana, saj sem mislila, da me bodo poslali domov, pa vendar se dežurni doktor odloči, da bi vseeno še počakali…ja nič ne… ob 12.30 so mi prinesli kosilo in rekli, naj po kosilu greva z Alešem na kak sprehod, pa potem nazaj.

Po kakšni uri in pol se vrneva s sprehoda.

Ponovno opravijo pregled, Damjana je še vedno odprta samo za dva prsta…ah ja…Aleša so poslali domov, za mene pa so se vseeno odločili, da čez noč ostanem na opazovanju.

Potem so mi dali nekaj za mehčanje materničnega vratu.

Čez nekaj časa se meni spet začnejo popadki…tokrat že kar na 15 minut, potem na 10 minut.

Kličem babico Petro, opraviva ctg…aha popadki so ponavljajoči super.

Tako so popadki na 10 minut bili kar nekaj časa ponavljajoči…med večerjo se meni začnejo popadki na 7 minut. Čakam da pride nekdo mimo, saj mi je predihovanje popadkov šlo zelo dobro, med popadkom sem se naslonila na steno in gibala boke, tako sem lažje predihala popadek, tudi trtični del sem si vmes malo masirala, da je bilo še lažje.

Pride babica, vidi da se mi spet nekaj dogaja, je rekla, ja kaj gospa Šraj bova rodili midve danes?

Jaz počasi odhajam, pravi babica, jaz njej pravim, kaj pa če bi še malo ostali, jaz sem se odločila, da bom pri vas rodila.

Se nasmeji…

Opraviva še pregled, uuuu super sva zmehčali, pa poglejva koliko sva odprti, odprti sva že 4 cm.

 Pokličite svojega partnerja, da lahko pride nazaj…midve bova rodili danes res je…Pojdite pod dolg vroč tuš, popadke predihavajte v počepu pod tušem, edino pazite da vam ne zdrsne.

Pravim to ja…na vroč tuš že čakam cel dan… 😀

Pod tuš sem šla okrog 20.00 in meni se začnejo popadki na 5 minut, potem na 3 minute, ja nič po cca pol urce hitro izpod tuša, pride Babica Petra mimo pravi oooo vi ste že pripravljeni. potem pa gremo v porodno sobo 3 to jaaaaaaaaaa…upoštevali so moje želje s porodnega načrta, dobila sem porodno sobo s tušem in wc.jem potem me babica Petra vpraša, imate radi vonj sivke, pravim ja zelo…in prižgala mi je svečko z vonjem sivke, tako da so upoštevali tudi mojo željo glede sproščenega vzdušja.

Boljše babice si skorajda ne bi mogla želeti res je bila super.

Toliko spodbudnih besed mi je skozi dajala, seveda nisva šli mimo tega, da sem hodila k tebi Izidora, in res…tako kot ostale punce pravijo v porodnih zgodbah…ves čas sem slišala tvoj glas Izidora…Ženske znamo rojevat, ženske smo narejene za rojevanje.

Tako da hvala tebi, da si tolikokrat ponovila te stavke, res so se mi vsedli nekam globoko v podzavest, da sem z vsakim popadkom dobila večjo moč, da sem lahko potisnila še močneje, skorajda brez zvoka.

Seveda sem se odločila vseeno za Ultivo.

vse so mi pripravili, v tistem,  prispe Aleš, pravi babica Petra hitro se porihtajte rodili bomo.

In tako se je začela najaktivnejša faza poroda.

Spraviti na svet naš mali čudež…

Sledi 1 popadek in naenkrat sem bila iz 4 cm na 7 cm odprta, sledita še 2 popadka in že sem bila na 9 cm, še en popadek, glavica se že vidi jo želite potipat, pravim ne, gremo dalje, sledi še en zelo močen popadek, tako močen, da sem bogo babico Petro z nogo odrivala vstran, in to v glavo…boga babica kaj je mogla dati vse skozi z mano, od tega da ji nisem pustila ob njeni smeni oditi domov, potem še odrivanja glave z nogo vstran, ker je vmes bila taka sila…še dobro da je bil Aleš zraven da mi je noge nazaj primil, da je babica lahko dokončala svoje delo…

Potem še zadnja 2 popadka in evo zasliši se glas naše princeske.

Takoj so mi jo dali na prsa, že sva se cartali.

Ko so ANO porihtali, je sledil tudi prvi podoj.

Noro lep in doživet trenutek…nismo imeli posvečene ure…ampak mislim da kr dve ali tri ure…saj se je v sosednji sobi odvijal že naslednji porod.

Tako da smo imeli posvečene skoraj tri ure. 🙂

Trajanje najaktivnejše faze je bila cca 45 minut. Noro hitro je šlo vse skupaj…tak da res sem neizmerno hvaležna ekipi porodnišnice Ptuj, da so mi omogočili takšen porod kot sem si ga želela…da ne pozabim omeniti tudi Aleša, ki je vse popadke predihoval z mano, me spodbujal in bodril ves čas, da mi ni zmanjkalo moči.

In…če nebi k tebi hodila na vadbo, nevem če bi lahko doživela tako lep in na nek način enostaven porod.

ANA je bila velika 51 cm in težka 3060g.

…Kakorkoli…

…HVALA ZA VSE IZIDORA…

V torek 12.12., ob 14.41 nama je z Davidom živjenje osmislil Bine, ki je velik 53cm in je bil težek 3020g.
Vse skupaj se je začelo tako, da sem 7.12. šla brezskrbno na kontrolni pregled k ginekologinji in takrat je na UZ videla, da je manj plodovnice kot bi moralo biti, zato me je napotila v porodnišnico na Ptuju, kjer so opravili CTG in ponoven UZ. Tudi v porodnišnici so namerili plodovnice manj kot bi moralo biti. Zadržali so me na opazovanju in sem mogla veliko pit in počivat do sobote, ko so ponovno naredili UZ. Vsaki dan sem hodila zjutraj/popoldan in zvečer na CTG, da so spremljali počutje deteta.
Ponovni UZ je pokazal enako količino plodovnice kot v četrtek, tako da sem ostala na opazovanju do ponedeljka. V ponedeljek pa je bilo videti na UZ še manj plodovnice, pod 5, kar je pomenilo, da so mi morali sprožiti porod.
Priznam, da je bilo vse skupaj zame kar šok, ker sem si želela, da bi se dete samo odločilo kdaj si želi priti na svet. Jokala sem kot dež.
Tako so me v ponedeljek 11.12. premestili v sobo za nosečnice (zraven porodnih sob) in mi ob 12.30h vstavili trakec za sprožitev poroda.
Nekje ob 17h popoldan se je začelo nekaj dogajat, v smislu menstrulne bolečine v spodnjem delu trebuha. Tako se je nadaljevalo vse do treh zjutraj, ko se je bolečina začela stopnjevati. Do zajterka se je bolečini pridružila še slabost, ki me je izzivala na bruhanje. Probala sem vseeno nekaj pojesti, ker sem po tvojih besedah vedela, da na Triglav še nihče ni šel brez sendviča. Na žalost sem kar hitro po viziti vse zbruhala, nisem mogla spravit vase niti požirka vode več. Na viziti ob 9h zjutraj so me pregledali in še nisem bila odprta, se pa je čutilo, da se je začelo mehčati. Pol pa so se začeli popadki, ki sem jih čutila iz križnega dela naprej v spodnji del trenuha. Mislila sem nate in uporabila taktiko dihanja, tako mi je blo lažje, da sem si štela 4sekunde vdiha skozi nos in 8sekund izdiha skozi odprta usta. Ta čas sem ležala na boku, ker sem bila že malo utrujena od nespanja, slabosti in bolečine. Sem pa delala tako, da sem popadek predihala, ko je spustil sem zaspala. Res sem probala biti čimbolj sproščena, dokler še je šlo.
Ko se je bolečina in intenzivnost popadkov začela stopnjevati, sem probala vstati, malo sem hodila gor in dol po sobi, predihovala popadke naslonjena na steno, tako mi je tudi čas hitreje minil.
Ob 12h sem imela ponovni pregled, kjer sem bila 1cm odprta, intenzivnost bolečine pa na meji znosnega. Babica mi je vstavila 2svečki, ki bi naj oblažili bolečino ampak nisem imela ravno občutka, da bi se to zgodilo. Okroh 12h mi je odtekla voda, potem so se  začeli intenzivni popadki na manj kot 5minut. Te popadke pa sem predihovala sede na robu postelje, noge široko postavljene in naslonjena sem bila na svoja stegna. Tukaj pa sem že tako predihava, da sem pri izdihu rjovela kot levinja. V pavzi med popadki sem se trudila premikati medenico naprej/nazaj, med samimo popadkom pa sem izdih spustila navzdol skozi telo, ker sem imela v mislih, če bo otrok s svojo glavico potiskal na maternični vrat, se bo hitreje mehčalo in odpiralo, zaradi oksitocina. Nisem pa s silo potiskala navzdol. V tej fazi sem že malo zgubljala moči tako da me je celo treslo, zaradi bruhanja in utrujenosti. Na tej točki sem se ustrašila, da nebom zmogla iti čez drugo porodno dobo, kjer rabiš energijo in moč.
Babica je prišla vmes vprašat kako sem in sem ji rekla, da je že kar hudo. Ni me pregledala, ker si je mislila, da še nisem dovolj odprta glede na to, da sem prvorodka in je rekla, da pride ob 14h nazaj, da bo takrat pogledala. Na zvonec sem morala pritisniti ob 13.50h, ker sem začutila tiščanec, ki me je začel pritiskati navzdol. In res je bilo, babica me pregleda in sem bila odprta 8cm. Takoj sem potem bila premeščena v porodno sobo in poklicala sem Davida, da je končno lahko prišel, ker v sobi za nosečnice partnerji ne smejo biti. Jaz sem imela občutek, da bom na poti do porodne rodila, ker je tako tiščalo dol, da me je treslo in zgubljala sem moči v nogah.
Prišla sem do porodne in sem prosila za pručko, ker mi je bil ta položaj najboljši. Takrat je prišel v porodno sobo tudi moj David in dobila sem zagon, da bom to zmogla. Hvaležna sem bila Davidu, da me je vzpodbujal, masiral po križnem delu in ramenih ter da je bil sploh tam.
Babica ki je vodila porod je bila tudi čudovita. V pravem trenutku me je premestila na posteljo, ker je videla da bo manjše tveganje za raztrganine. Kljub vsemu je morala narediti epiziotomijo, ker se je dete prehitro spustilo, moj presredek pa je bil kar rigiden.
Ko je prerezala presredek, je Bine pokukal ven. Takrat je bil še en potisk in se je porodil. In postali smo družina.
Ni bilo enostavno, je pa bilo vredno.
 
Izidora, za vse to bi se ti rada zahvalila. Hvaležna sem za vsak obisk tvoje vadbe in Šole za starše, tudi David je ogromno odnesel iz tvoje Šole za starše in je točno vedel kaj mora v danem trenutku. Mali Bine pa se ti zahvaljuje, da si mene naučila vse kar je potrebno za porod, da se je tudi njemu bilo lažje premikati skozi to pot, da je prišel na svet.
In pravi, da ko pride malo do moči, se vidimo na telovadbi za dojenčke.
Tako pa je prišel trenutek, da imam tudi jaz za povedati svojo porodno zgodbo. 
Začelo se je kar filmsko ob 1h zjutraj, ko mi je odtekla plodovnica in to konkretno, dve mokri brisači. Ker si ne morem pomagati sem seveda najprej počistila za sabo in se nato ulegla za 20min. Po počitku sem zbudila mamo, ki je bila moj prevoz in se stuširala ter oblekla. Na poti v ptujsko porodnišnico kakšno uro kasneje so se pojavili prvi popadki. Bili so kratki in šibki vendar vztrajali kar na 5 minut. Po narejenem CTG in izpolnjeni vseeej papirologiji so me dali počivati v sobo takrat sem bila odprta 2cm. Popadki so postajali vedno močnejši in nikakor mi ni pasalo ležati zato sem sedela. Utrujena ker sem spala samo dve uri sem sede zadremala za par minutk dokler me ni predramil naslednji popadek in to se je vleklo ure. Okrog 8 ure so mi prinesli zajtrk, ki so mi ga hitro tudi odnesli saj sem bila že odprta 7cm. Prestavili so me v porodno sobo kjer se je začelo intenzivno predihavanje popadkov. Vse je potekalo super in kmalu je nastopil trenutek, ko je bilo potrebno začeti potiskat. Bolelo je kot hudič, vmes sem že obupala in tarnala, da ne zmorem več ampak sem imela super babico, ki je točno vedela kako me vzpodbuditi. Ob 12.23 se je le rodil Oskar velik 54cm in težak 3880g. Položijo mi ga na prsi, popkovnica neha utripati in jo moja mami prereže. Masirajo mi trebuh in me s rahlo prestrašenimi očmi vprašajo če čutim popadke za porod posteljice. Njihov izraz na obrazu mi je povedal vse. Vzeli so mi otroka, masirali in stiskali trebuh, jaz sem potiskala, ni šlo. Naslednji trenutki se mi zdaj zdijo zelo nerealni, kot iz filma. Naenkrat je bilo v sobi ogromno ljudi, ki so letali sem in tja. Vsake toliko mi je kdo kaj povedal ampak zdaj več ne vem ne kdo in nekaj. Odpeljali so me v operacijsko sobo kjer je bilo še več ljudi. Vsi so hiteli sem in tja jaz pa sem samo ležala in prestrašeno čakala. Zaslišim glas, ki mi reče zdaj boste zaspali in naslednji trenutek se zbudim v drugi sobi in ob meni je moja porodna babica, ki mi pove, da je vse ok, da so mi odstranili posteljico in zašili raztrganino (2. stopnje). Do naslednjega dne ne vem pravega zaporedja dogodkov in tudi luknje v spominu so kar velike. Počutim se grozno, fizično in psihično. Dobim transfuzijo saj imam premalo hemoglobina zaradi izgube krvi. Počutim se kot da mi ni uspelo, čeprav to ni bilo čisto nič odvisno od mene. 
 
Če povzamem, lep porod, naporen ampak magičen saj mi je dal čudovitega sinka. In grozna zadnja faza poroda, nepričakovana in travmatična. Osebju v ptujski porodnišnici pa vse pohvale, da so me ob tej težki preizkušnji bodrili in mi pomagali najti pozitivne stvari, da sem lahko negativne misli pustila za sabo.
 
Seveda pa tudi hvala tebi Izidora, veliko si me naučila, kar mi je pomagalo pri porodu in tudi zdaj pri vzpostavljanju dojenja kjer imava manjše težavice ampak vem ,da jih bova premagala.
 
Lep pozdrav,

Moja porodna zgodba se zacne na predviden datum poroda, 28.11.2023. Tisto jutro sem bila narocena na pregled v porodnisnici na Ptuju kjer smo skupaj z ginekologom potrdili, da se se nic ne dogaja in da najbolje da grem domov pocivat, kar sem tudi storila. 

Še istega dne, okoli 19h zvečer so se začeli prvi popadki, ki sem jih sprva “zanemarila”, mislec da so lažni, saj so bili zelo razgibani, trajali so čisto naključno od par sekund do par minut, v razmaku od par sekund do tudi vec 10minut. Kakor hitro sem videla, da se ponavljajo sem želela čim prej spat, saj sem vedela, da se bo kmalu začelo zares. V postelji sem bila malo pred 20to uro, kaksno uro ali dve sem se mučila in obračala v upanju, da bi zadremala vsaj se za 10 minut, vendar neuspešno. Popadki so se začeli stopnjevati, bolecina je bila vedno mocnejsa, bili pa so se zmeraj zelo neenakomerni, nesinhroni. Vecino vecera sem prezivela pod vrocim tusem in na stranišču, proti jutru pa je bolecina začela postajati neznosna. Partnerja sem zbudila okoli 5ih, na hitro nama je pripravil zajtrk, in odpravila sva se v porodnišnico. 

Dan po polni luni je bil vhod zabasan, cakalnica polna, ko sem pozvonila za ctg so me prosili, da se malo počakam saj imajo vse zasedeno. Skupaj s partnerjem sva predihovala popadke na hodniku, okoli 8 ure so me sprejeli. Babica mi je hitro prinesla pijamo, “vroce hlacke” in me priklopila na ctg. Glede na preziveto noc, sem upala, da sem v porodnisnico prisla odprta vsaj par cm, vendar ko me je babica pogledala sem bila odprta komaj 1,5 cm. Potolažila me je, da je vse zelo mehko in da bo zagotovo slo hitro naprej in res je bilo tako. Sprejeli so me v porodno sobo, kjer mi je bilo obljubljeno, da se mi partner lahko pridruzi, ko bom odprta vsaj 3-4 cm, v tem casu me je obiskala ginekologinja s katero sva se dogovorili da bom dobila epiduralno, saj sem po neprespani noci in res mocni bolecini ze v zaceku “umirala”. Vsake toliko je prisla tudi babica, ki me je malo pomasirala, da se je odpiranje pospesevalo. Kmalu smo prisli na zeljeno odprtost, da se je lahko pridruzil tudi partner. Hitro za tem so mi predrli ovoje in ginekologinja je bila zelo vesela, da se je tako odlocila, saj je bila plodovnica popolnoma mekonijska. Sprozili so epiduralno, dobila sem tudi dozo umetnih popadkov, saj moji niso bili dovolj pogosti in dovolj intenzivni. Aktivna faza poroda se je zacela okoli 13ih in je trajala do 16:01, vseskupaj od sprejema do poroda pa nekje 9ur. Aktivna faza je bila res aktivna, dovolili so mi vstati, poskusili smo čepe, na vseh štirih, na obeh bokih, končali pa smo na hrbtu. Spomnim se, da so babice pomagale pri iztisu s svojo tezo. Spomnim se tudi, da so me vprasali ali zelim zacutiti glavico, ko se je kronala, odgovoriti sicer nisem vec zmogla, sem samo odkimala, mislila pa sem si: “ne glavico, celo jo zelim zacutiti, pritisni in konec!” In res je bilo tako; Se potisk ali dva za tem, in velika Hana je bila z nami v sobi.

Prijokala je na svet 29.11.2023 ob 16:01, velika 53cm in tezka 3870g. Mami in ati sta zmogla samo se jokati od srece, Hana pa je takoj zacela iskati zizo. Ko je bilo vsega konec sva izvedela, da je imela popkovino 1x ovito okoli vratu ter da je bila z obrazom obrnjena navzgor, zato je vseskupaj trajalo dlje in porod je bil oznacen za najtezji porod tisti dan. Kljub temu pa moram povedati, da mamica na koncu ni potrebovala nobenega sivanja. Ta dan se je na Ptuju rodilo 7 otrok, 2 puncki in 5 fantkov. Ekipa, ki me je spremljala na porodu se je zares vrhunsko izkazala. 

 

Na tem mestu se zelim se enkrat zahvaliti za vso predano podporo in znanje v casu nosecnosti. Brez tebe se porod zagotovo ne bi iztekel tako “rutinsko” kot se je, ceprav nisi bila fizicno prisotna, si bila z mano v mislih. Tvoje besede in nasveti so me spremljali od prvega popadka do zadnjega iztisa in zelo sem hvalezna, da sem te spoznala in bila delezna te izkusnje. 

Z veseljem dovolilm, da se moja zgodba deli z ostalimi. Še enkrat hvala in se vidimo kmalu na razvojnih uricah:)

Ps.: javljam se pozneje, saj se je Hana ob porodu okuzila s sepso. To smo ugotovili drugi dan in bila je odpeljana v inkubator. Grozen obcutek! Se danes sva v porodnisnici v upanju, da gremo kmalu domov. Hana je res borka, hitro si je opomogla, pa tudi moram se pohvaliti da nama je dojenje super steklo, upam da tako tudi ostane! 

Pps.: prosila bi te se za najino slikico iz zadnje vadbe

Lep pozdrav tebi in vsem v Soncni vili! 

Maja, Ziga in Hana

Bil je četrtek, 10. dan čez PDP, ko smo bili dogovorjeni za proženje. Zjutraj vsa vzhičena popokam ruzak za porodnišnico, se poslovim od mami in atija in že s Florjanom šibava proti Celju. Malo poti preživiva v tišini, malo poti klepetava – kako čisto malo naju loči do najine punčke.
Kot vsak dan doslej, najprej ctg, potem uz in pregled. Zdravnik pravi, da se nič ne dogaja, da danes še ne bomo prožili, a ostajam v porodnišnici zaradi boljšega nadzora. Žalost, razočaranje, misli, da nikoli ne bom rodila. Pospremijo me na oddelek, jočem kot dež. Se pomirim, klepetam z znanko, ki je prav tako na oddelku. Popoldan ctg – vse mirno, zvečer pa ctg pokaže enakomrne popadke na 5 min, ki jih jaz ne čutim. Babica reče, nekaj se dogaja, noč ima svojo moč, mogoče pa se začne kaj odvijati naravno. Tudi medicinska sestra na oddelku me poheca, da mogoče pa mi odteče voda, naj ne bom tako žalostna. Pokličem domače, jim zaželim lahko noč in se slišimo zjutraj. Se vležem v posteljo, poskušam zaspati… in… odteče mi voda. Oh kako veselje, si mislim, zdaj pa bo! Potem pa šok, voda čisto rjavo-zelena. Se pomirim, nekaj časa preživim na ctgju, popadki rahli, neredni, pa malo bolj močni, bolj pogosti. Sestra pravi, da zgleda obetavno… no pa do jutra vse preneha. Zopet žalostna, a hkrati pomirjena, da danes pa nekaj le bo. Zdravnica me na jutranji viziti pogleda v ambulanti, pravi, da je vse trdo in zaprto. Prožili bomo s tabletkami na 2 uri.
Ob 9.00 pojem prvo in zaradi mekonijske plodovnice sem napotena v porodno sobo,  kjer sem bila ves čas priključena na ctg. Sprejme me prijazna babica Adrijana, mi razloži ves potek… Dobim antibiotik. No pa se je počasi začenjalo. Blagi popadki, izi za predihat. Pokličem Florjana, da mi bo delal družbo, nato ga pošljem nazaj domov, da ga še ne potrebujem in ga zopet pokličem kasneje, ko so bili popadki malo močnejši. Tabletke uživam na 2 uri. Postrežejo mi kosilo – govedina, ajdovi žganci in zelje – kar na bruhanje mi gre. Mine prva smena, zamenja se babica. Z nama je sedaj babica Monika, ki me spodbuja, masira, z mano diha, klepeta. Masira me tudi Florjan, me spodbuja pri dihanju. Babica me pošlje pod tuš – zelo mi paše, stojim ob postelji, predihavam, dobro mi gre. Popadki postajajo vse bolj hudi, jaz utrujena. Dobim proti bolečinam, nič kaj dosti ne pomaga, bruham. Dobim tudi večerjo, burek, ki ga z velikim veseljem zmaže Florjan. Babica me pogleda, nič kaj obetavno ne kaže pravi, malo se le mehčamo. Jaz pa si mislim, še kar nismo nikamor prišli, malo sem obupana, ko se ob 10.00 zvečer zopet zamenja smena babice, tokrat z nama babica Ida. Pravim, da ne zmorem več, me okrega in pravi, da gremo od začetka. Da tu se porod še sploh ni začel. Me pride pogledati še zdravnica, ki pove, da sem malenkost odprta in zmehčana, spremenita plan. Odvzameta tabletke, babica mi naredi klistir, pošlje pod tuš in potem akcija, pravi, zdaj štartamo na novo. Ob 3.00 ponoči dobim prvo kapalno umetnih popadkov. Postajajo vse bolj boleči in divji. Komaj predihavam, vendar jih. Tiščijo, zelo tiščijo. Spominjam se besed, z bolečino moraš sodelovat, dihaj, samo tako bo dojenčica prišla na svet. Za trenutek me odnese v prostor, kjer smo vadile pri Izidori, se sproščam. Pomiri se si pravim, vse bližje smo, da jo spoznamo.
Zelo utrujena, večino časa predremam, prediham le popadek, ki vse bolj tišči navzdol. Babica in Florjan dihata z mano, me spodbujata. Florjan me za kratek čas zapusti, pravi, da gre na Fresh nekaj pojest. En dva tri je nazaj, spet dihamo. Ostane nam še mali kanček humorja in se z babico smejiva, ko je smrčal na počivalniku ob moji postelji.
Ura je bila kar naenkrat 7.00, prihaja zopet nova smena. Babica me ob koncu smene pregleda, se nasmeji in zadovoljno me pogleda. Pravi, Laura, zelo sem zadovoljna, zelo lepo odprta si, videla sem glavico. Kmalu boš rodila! Prepuščam te novi babici Valentini. Me spodbuja, da še nekaj popadkov prediham na vseh 4ih, da se bo glavica lažje spustila. In res, vse dam od sebe, diham, se koncentriram.
In kar naenkrat, rodili bomo! Soba se napolni, dve babici, strežnica, dve zdravnici, pogledam Florjana joče kot dež. Babica mi daje navodila za iztis, pritisnem, pobožam glavico, drugič in tretjič in tu je… najina punčka, ki smo jo tako čakali. Priveka na svet ob 7.18. Tako najina, nežna, mehka in dišeča, ko mi jo položijo na prsi. Nadaljevali so se trenutki sreče, vse tako zelo novo, rodila se je nova ljubezen, najina Pavlina.
Prava velikanka, 4130g in 53 cm.
Ni šlo vse po načrtih, pa vendar, uspelo nam je!

Moja II. porodna zgodba

Evo, pa sem jo le dočakala, mojo Laro. 13dni po PDPju na sicer nosečniškem diabetisu. Načeloma tekom nosečnosti vedno pod mejo, samo prvi odvzem je bil na meji. Samo po sebi že podvig da niso prej sprožili in sem si izborila čas da moje telo dozori. 

Tokrat je bila Izidora vikend prej bolj živčna kot jaz . Enostavno vedla sem da nebo nič, da grem v torek 28.11 not in da bo sproženo. Kar je tudi bilo. 

Cca 10tih dobim trakec, ker je materino ustje bilo še rahlo trdo. Po 2h ga odstranijo, rezultat jim je bil vseč, pravijo da se je zmehčalo. Ob 12tih dobim v žilo čisto počasi umetni oksitocin in predrejo ovoje. 

Odprta 2cm – kr ni nič za drugorodko in je lahko stanje že od prej tako. 

Do kakih 14tih se nič prav ne dogaja. Tu pa tam čisto rahlo šraufanje. Ob 14tih pride moj partner, takrat pa že predihujem prve popadke. Bili so dokaj skupaj in trajali cca 1min. Okoli 14:30 pride tudi Izodora. Ravno pred tem sem še lulala (pomembno za nadaljno zgodbo). In jaz upam da se bom lahko končno vstala in popadke predihovala na žogi. Prej namreč nisem smela vstati ker otrok še ni bil v kanalu. 

Sledi pregled in menjava babic. Babica pravi da sem tam isto kot na zacetku med 2-3cm. Ni še v kanalu nesmem še vstat. Tukaj dvigne umetne popadke. 

Nato okoli 15tih pa začne na polno dogajat. Popadki močni in boleči in pogosti. Pomojem še toliko bolj ker samo ležim. Seveda nočem v tistem momentu nič proti bolečinam ker nočem ustaviti poroda. Edino kaj sem prosila je termofor. Moje mišlenje: rabimo popadke da se otrok spusti v kanal potem pa da lahko vstanem in takrat rečem za nekaj proti bolečinam. 

Komaj čakam 15:30 da me pogleda babica in reče kje smo in da lahko vstanem. No ob tej uri tudi pozvonim in jo pokličem. In me pregleda. 5cm, glava v kanalu. Med popadki bi lahko morda bilo celo več pravi. Super. Te bom pa vstala. Se vsedem na rob postelje, hocem vstati. Sledi močen popadek, mojega partnerja samo povlečem k sebi da se naslonim na njega in ne padem iz postelje. Babici še uspem rečt da zaj pa bi vzela spinalno ko se zgodi: 

močno me tiščati kakat – babica: samo nazaj na hrbet. Pogleda in reče: nič nebo z spinalno – rodili bomo. Leti do vrat in se zadere na pomoč drugim babicam, ki vletijo not. 

Ste pozorne na uro? To vse se je zgodilo med 15:30-15:35

Jaz nazaj na bok, na hrbtu mi ni pasalo ležati. Tiščavniki pritiskajo. In akcija. Glavica zunaj, me vprašajo če se želim dotakniti in sem se. Nato pa še mogoče 4x pritisnem in olajšanje ki ga negre opisati. Konec je. 15:43 je Lara na svetu. Moj partner, Izidora in jaz čisto v šoku kak expresno je vse to sedaj šlo. Po porodu posteljce še pregled – in sreča ker ni potrebno nič šivati. vse ostalo celo. 

Sledi posvečena ura in prvo dojenje. 

Nato pa šok št. 2 – namreč ocenjena teža dan pred rojstvom 3400g. Moj otrok pa težki 4070g! Kar je 30g več od prvorojenca lani. 

Pa na koncu tak teža ni pomembna, glavno da je otrok zdrav in jaz okej. 

Izidora pardon če sem ti skoraj zlomila roko med popadki. Kaj naj rečem, niso bli ravno nežni. 

Tudi aplikacija po telefonu kjer smo merili popadke kaže da je slo expresno. 22 popadkov. Pa zaokrozima na 30 in tiscavniki. 

Pa smo ga končno dobili. Našega korenjaka . V torek, 21.11 ob 21.18 je na svet prijokal naš Leo, velik 52 cm in težek 3580 g. Samo porod ni bil dolg, je bil pa tako psihično kot fizično za mene zelo težek.
 
V bistvu se je vse začelo že v nedeljo, 19.11, ko sem se teden dni po pdp morala oglasiti v porodnišnici, da mi sprožijo. Imela sem nosečniško sladkorno in plod je bil ocenjen na nekaj več kot 4 kg. V nedeljo so mi vstavili trakec, ki ni pokazal nobenega učinka, v ponedeljek so mi vstavili balonček, ki mi je že popoldne izpadel, učinka pa tudi nobenega. Zato smo se dogovorili, da mi v torek najprej predrejo ovoje in počakajo, če se bo začelo naravno, če ne, dobim umetne popadke. Okrog 10.00 sem se iz sobe za nosečnice preselila v porodno sobo, najprej sem šla na en sprehod, se sprehajala gor in dol po stopnicah, v porodni sobi še veliko čepela, da bi se mala štruca bolj spustila. Ob 12.00 sem dobila še nekaj malega za kosilo in tukaj sem upoštevala tvoj nasvet, ko si vedno govorila: če vam bodo ponudili hrano, vzemite, ker to pomeni, da je porod še daleč. Ob 12.30 so mi najprej dali ab, ker sem bila pozitivna na streptokok in predrli ovoje. Potem smo čakali kakšno uro, če kaj bo in ker ni bilo nobene akcije sem okoli 14.00 dobila umetne popadke. Odprta sem bila 2 cm, otrok je sicer bil z glavo dol, vendar nič spuščen in glava ni bila v optimalnem položaju ampak malo postrani, maternični vrat pa čisto zmehčan. 
 
Okrog 16.00 sem bila odprta 4-5 cm, otrok še vedno visoko, okrog 18.00 še vedno odprta 4-5 cm, otrok pa visoko. V tem dveh urah sem imela veliko svobode, lahko sem se gibala, popadke predihovala na wc, naslonjena na mojega, na steno, v napol počepnjenem položaju, na pručki. Vesela sem, da mi je bilo to omogočeno, ker postelja mi je bila najbolj grozna. Veliko časa sem bila tudi priklopljena na ctg, moj pa mi je držal pilotke, da se je pisal srčni utrip. Vmes me je zeblo, tako da mi je drgetalo celo telo, ni pomagal niti vroč termofor in plašč, ki sem ga oblekla.
 
Za dogodke, ki sledijo, nisem prepričana, da so se zgodili v takem vrstnem redu, kot jih bom sedaj opisala. Ure pa se sploh ne spomnim več…
 
Ker porod ni napredoval, sem bila sedaj več na postelji. Občasno sem lahko šla še na wc, kjer sem potem predihala kakšen popadek. Od tega trenutka naprej je bila tudi babica več ali manj ves čas z mano. Vsak 2 ali 3 popadek mi je – predvidevam – z roko širila maternični vrat in preverjala lego otrokove glavice. Občasno je to opravila še ena druga babica, ki je bila zraven oz tudi zdravnica, ki je kar nekajkrat prišla pogledat stanje. Babica je velikokrat tudi pomasirala presredek, saj sem to prosnjo zapisala v porodni načrt. Postalo mi je vroče. Moj mi je na čelo dajal mrzle obkladke, odprli smo okno. Partnerja je zeblo, kljub temu, da si je oblekel jopico, meni pa je bilo vroče, tako da bi si še tisto srajco najraje strgala iz telesa. Dokaj hitro oz preden sem bila do konca odprta, sem začela čutiti tiščavnike in nekje vmes sem začela spuščati tiste prvinske glasove. Globoke, ko dejansko nimaš nadzora nad njimi, enostavno grejo iz tebe. Tiste take prazgodovinske. Tam nekje od 19.00 sem po navodilih babice začela predihovat popadke po “pasje” in jih tako predihovala do konca. Neizmerno naporno in utrujajoče… po enem času se mi je začelo vrteti, mislila sem, da me bo za hip zmanjkalo… neizmerno naporno je tako dihanje. Začela sem moledovati, da ne morem več, da naj mi naredijo carski rez. Da naj se me usmilijo, da ne morem več, da si bom iztrgala to iglo in šla domov… v nekem trenutku sem čisto otopela. Ležala sem tam na postelji, me babica vpraša če imam popadek, ji mirno rečem ja, mi pravi predihajte ga in odgovorim da ne morem. In je šel popadek, jaz pa kot da to na postelji nisem bila jaz. Kot da sem bila nekje v nekem drugem stanju… tam od cca 20.00 sta bili prisotni veš čas 2 babici, malo pozneje pa sta prišla zraven še 2 zdravnika. 
 
Zadnjo uro iz postelje več nisem smela. Ker sem bila do konca odprta, otrok pa še vedno ne spuščen, sta ga na eni strani babica, na drugi strani pa zdravnik med popadki poskušala preko trebuha potisniti dol.  Neizmerno me je bolelo, ko so mi pritiskali na trebuh. V tem trenutku smo se tudi vsi v sobi začeli dreti (razen mojega partnerja, ki mi je pozneje povedal, da je velikokrat pogledal vstran, saj ni mogel gledati). Jaz sem kričala, da boli in ne morem, zdravnika in babici pa zmorete, pritisnite, še 1x, super vam gre,… ne vem, koliko popadkov sem dala na ta način skozi, ko sem tudi končno sama začutila, da se je otroček v trebuhu začel vidno spuščati in končno se je kronala glavica. Neizmeren občutek, ko sem se dotaknila njegove glavice in mehkih laskov… z naslednjimi dvema popadkoma pa se je v celoti porodil in dobila sem ga celega mokrega, krvavega in z zmečkamo glavico na prsa (z glavico je vse ok, ampak je bila potegnjena po strani in s polno bušk). Kljub obsegu glavice 37 cm nisem bila strgana ali rezana. 
 
Pustili so nas same, da smo lahko uživali v prvi uri oz malo manj, saj ga je potem še babica, ki je vodila porod, uredila, stehtala in preverila posteljico, preden je končala s smeno. 
 
Dodatek:
In v vsem tem kaosu ki je trajal zadnjo uro, sredi enega hudega popadke sem doživela orgazem… še zdaj ne razumem, kako lahko istočasno čutiš tako veliko bolečino in užitek. Pa ni bil to ne vem kakšen top orgazem, tudi trajal je samo nekaj sekund. Ampak mislim, da je bil to trenutek, ki me je prizemljil in ko sem sama spet začela aktivno sodelovati.
 
Sem pa danes 3 dan po porodu in še vedno me neizmerno boli trebuh na mestu, kjer je babica s komolcem pritiskala…
 
Tebi se iskreno zahvaljujem za vso podporo in nasvete, ki sem jih dobila preko joge za nosečnice in šole za starše. Če ne prej, pa se vidimo enkrat po novem letu, ko se bova z malim pikecom udeležila masaže za dojenčke .
En velik objem

Nisem želela zaključiti z obiski tvojih vadb brez, da bi se poslovila, vendar se je naš mali fantek, Ažbe, v četrtek, 09.11.2023, odločil privekati na svet.

Ker je že toliko punc delilo svoje zgodbe, ti jo z veseljem zaupam še sama.

Porod je bil pravzaprav ekspresno hiter in če bi sledila vsem tvojim nasvetom (npr. o kuhanju testenin), bi zagotovo rodila doma. 🙂 Kljub temu, pa sem ves čas, ob različnih momentih, slišala tvoje besede, ki so mi pomagale čez porod.

Moj otrok mi je pustil, da sem se za porod dobro naspala. Tako dobro, kot iz srede na četrtek, že nisem spala kar nekaj tednov.

Začelo se je približno ob 6.45 uri. Boštjan (oče) je bil ravno na odhodu v službo, vendar mi je še po nekem slučaju ob tej uri delal družbo. Kar naenkrat začutim, da se v maternici nekaj premakne, prestavi za nekaj centimetrov navzdol in poči, ob tem pa začutim še močnejši krč, podoben menstruacijskemu. Trajal je kakšno minuto.

Ko krč mine, se vstanem in grem na stranišče. Hlačke so čisto malo mokre, vendar temu ne pripišem posebnega pomena. Boštjan se odloči, da še malo počaka doma z menoj. Čez pet minut sledi nov krč, ki spet traja minuto. Začutim, da nekaj odteka, zato ponovno odidem na stranišče in voda kar teče. Povonjam hlačke in to ni urin. Pokličem Boštjana in povem, da mi odteka voda in da se morava čimprej spraviti v porodnišnico.

Okrog 7.00 ure me pritisne na veliko potrebo, dvakrat. Rečem si, to je to. Boštjana prosim, da mi na hitro naredi nekaj za pojest, jaz pa medtem opravim svoje. Vmes se odlušči še čep in res v naglici skočim pod tuš, pojem pol sendviča, si umijem zobe, oblečem. Boštjan medtem do konca pripravi znamenito torbo. Vse to spremljajo (ne prehudi) krči, ki trajajo kakšno minuto in se ponavljajo na ca. 5 minut.

Ob 7.45 startava iz Ruš z mojim avtomobilom. En dan prej so mi ravno preoblekli pnevmatike in vulkanizer je očitno izklopil klimo, zato so bila stekla po 5 minutah mojega predihavanja popadkov popolnoma zarošena. Ne jaz, ne Boštjan, v tisti ihti ne znava vklopiti niti klime. 🙂 Ustaviva se na črpalki in komajda nastaviva klimo. Boštjanu rečem: »Zdaj pa vklopi vse 4 in gasa proti UKCju«, ker je vedno huje. Iz zadnjih sedežev gledam na uro, vsake tri minute sledi zelo močan krč, pri čemer čutim močan pritisk navzdol.

Ob 8.00 zjutraj naju zadrži kakšnih 5-6 avtomobilov pred zapornico na vhodu v UKC Maribor. Ne morem več čakati, bolečina je vedno hujša.

Po 10 minutah vendarle parkirava pred porodnišnico, stopim ven, pokrčena, držim se za hrbet in z razkrečenimi nogami stopim v sprejemnico. Vratarja ne reagirata na moj eleganten prihod v stilu notredamskega zvonarja, jaz pa več ne morem govoriti. Skoraj v solzah pokažem na zvonec in zašepetam, da bom rodila. V tem trenutku slišim Izidoro, ki pravi: »Ko boste tako daleč, več govoriti ne boste mogle.« Zagrabi me panika, noge se mi tresejo, na srečo pa v tem trenutku babica odpre vrata in kar planem v sprejemnico. Ura je 8.15.

Babica me takoj pregleda in pove, da sem 6-7 cm odprta, nato gre to povedati še Boštjanu, ki ima največjo težavo, da mora parkirati avto. Pustila sva ga namreč kar pred urgentnim vhodom. Mene ta čas odpeljejo v porodno sobo, popadki pa so vedno hujši. Vsak popadek od 8.00 ure naprej je bil hujši in močnejši.

V porodni sobi me okrog 8.25 sprejme babica Julija, ki takoj prične z oskrbo, ponovno me pregleda in pove, da sem odprta že 8 cm. V vsej naglici me uspe dati na vse štiri, kjer se počutim malo bolje. Na hrbet mi položi obkladek ter me masira. Hudo mi je, ker Boštjana še vedno ni in upam, da ne bo zamudil poroda, ker je moral prestaviti avto v garažo!

Vprašam, če lahko dobim kaj za bolečino in pove, da sem že zelo daleč in da se morajo posvetovati. Vmes vendarle pride Boštjan. Čutim olajšanje, čeprav zraven ječim, vsak popadek pospremim s krikom in na moje presenečenje mi najbolj odgovarja, da prham kot konj. 🙂 Priznam, da mi je bila ta metoda najbolj bizarna, mislila sem tudi, da kriki in ječanje pač ne bodo potrebni, ampak v tistem trenutku telo reagira samo od sebe. Boštjan se trudi, da bi me masiral, kot si ga učila na Šoli za starše, vendar želim le, da me drži za roko. Mislila sem, da bom imela čas, da ugotovim, v katerem položaju mi najbolj odgovarja, pa tega časa ni bilo. Mi je pa ustrezalo ležati na boku z dvignjeno nogo.

Okrog 8.45 pride anesteziologinja, ki pove, da mi načeloma lahko nudijo spinalno analgezijo. Glasno povem: »Dajte mi nekaj, karkoli, samo dajte mi!« 🙂 Uspem se nasmejati njeni reakciji, to je nasmešek, ki sem ga sama naredila, ko si Izidora, zelo doživeto, razlagala o reakcijah drugih porodnic. Babica mi vmes pove, da se lahko zaradi tega porod malo ustavi, ampak iskreno povedano, tako naglo kot se vse skupaj odvija, mi to morda celo bolj ustreza.

Vmes me pregleda še zdravnica, po prejemu spinalne anaglezije pa je ostala kar v porodni sobi, vključno z drugim osebjem. Opazim, da me opazujejo tudi 2-3 študentje. V redu, sem dala soglasje in v tistem trenutku me to sploh ne moti. Osredotočena sem le na Boštjana, na zdravnico, babico oziroma kogarkoli, ki se pogovarja z mano. Zaradi spinalne se CTG otroka poslabša in zdravnica takoj mirno odreagira, da se naj pripravi druga operacijska soba, vendar ne hiti. Mirno spremlja CTG in pojasni, da je najbrž to le reakcija otroka na protibolečinsko sredstvo, vendar ne želi ničesar tvegati.

Stvari se okrog 9.10 ure umirijo. Analgezija prime, popadki postanejo znosnejši, tudi otrok se pomiri. Vmes naredijo nekaj testov, tudi odvzem krvi iz glavice otroka. Pokličejo moškega babico, za vsak slučaj, če bo potrebna pomoč pri iztisu. Moški babica mi daje napotke, kako naj zajamem zrak, kje in kako naj pritisnem in da če bo treba, mi bo pomagal s pritiskom na trebuh. Nisem najbolj vesela, trudim se in poskušam vaditi. V šali mu povem, da sem vsaj spočita in naspana. 🙂 Tudi zdravnica mi vmes govori, da se moram fejst razkuriti. Vse kar mi gre po glavi je, da ne želim jezna spraviti otroka na svet in ne želim misliti na stvari, ki me razhudijo, čeprav vem, da je njen nasvet dobronameren. Pa ni me napačno ocenila. Sicer se redko razjezim, vendar takrat ko se, ljudje to vedo. 🙂

Izvid krvi pokaže mejen rezultat, vse je nekje na meji in ob 9.45 mi povedo, da sedaj pa gre zares in da otrok mora priti ven. Pomagati so morali tudi z vakumom. Moški babica mi še enkrat razloži, kako naj vdihnem in pritisnem in skušam slediti, vendar ko je čas za akcijo, moja moč ni dovolj in mora mi pomagati. Vajo ponovimo še enkrat in glavica je zunaj. Reče mi, sedaj pa samo še enkrat. Skorajda ne verjamem, saj spodaj ne čutim ničesar, nobene bolečine. Potisnem še enkrat in še zadnjič se mi moška babica »vleže« na trebuh in kar naenkrat pred sabo zagledam otroka, kako visi v zraku. Olajšana zaslišim njegov jok in babica pove, da se je že polulal in pokakal. Vsi občudujejo njegove dolge, goste zlate lase. Že dolgo niso videli takšnih.

Ažbe je rojen ob 10.16 uri, kar pomeni, da sta od sprejema v porodnišnico do njegovega rojstva minili 2 uri!

Zaradi vakuma so morali prerezati presredek, zaradi močnega iztisa sem dobila tudi nekaj bunkic okoli danke, vendar se oboje sedaj, ko pišem to pismo, že zelo lepo celi in umika nazaj.

Ko se spominjam, kako se je vse skupaj odvilo, kar ne morem verjeti. Je bolelo, seveda, vendar je vse skupaj trajalo le dobre tri ure in pol. Osebje je bilo zelo korektno, babica se mi je na koncu opravičila, češ da ni storila nič. Povem ji, da je naredila ravno to, kar je morala, v času, ki sva ji ga z otročkom dala in da sem ji zelo hvaležna za vse.

Vse v zvezi s porodom je bilo nekje na meji, odvijalo se je zelo hitro, pa vseeno so bile vse odločitve osebja pospremljene z mirnostjo in s tem, kar sem si najbolj želela – jasnimi navodili, spodbujanjem in pogovorom. Porodnega načrta nisem uspela napisati, prepričana pa sem, da ga ob takšni časovnici, nihče ne bi uspel niti prebrati. Moja izkušnja je torej zelo pozitivna oziroma jo tako dojemam, zato jo z veseljem prenesem naprej.

Tebi Izidora pa hvala. V tem času, ko sem bila pri tebi na vadbi oziroma v času Šole za starše, sva oba z Boštjanom dobila dovolj, da sva se tudi v taki naglici dobro znašla.

In mimogrede, zagotovo boš vesela informacije, da sva z Ažbetom porodnišnico lahko zapustila polno dojena. In se trudiva še naprej. 🙂

Prilagam še sliko Ažbeta, drugi dan po porodu, ko so mu sestre uredile prvo frizuro. 🙂

Javljam, da sem rodila fantka Lovrota in sicer 13.11.2023 ob 4.17 uri. 

Začelo se je 12.11. ko se mi je odluščil čep in sicer okrog 12 ure dopoldan. Seveda takoj nisem bila prepričana, da je to to. Odšla sem počivat s hčerko in se zbudila okrog 14 ure z zelo blagimi popadki, ki so bili sprva na 20min. Celo popoldne smo se preživeli skupaj jaz, partner in hčerka, odšli na sprehod kjer sem predihala kakšen popadek. Sčasoma so postajali vedno bolj močni, a se vedno vzdržni in ne prevec boleci. Okrog 23 ure zvečer so bili na 7 min kakšen pa že na 5 min. Počasi sem se stuširala , pripravila vse stvari in s partnerjem sva se odpravila ob polnoči od doma. V porodnišnici sem bila sprejeta ob 12.30 odprta 3cm. Babici sem povedala svoje želje glede protibolečinske terapije- da si je ne želim. Želela sem si naravnega poroda kot sem ga imela prvič. Babica Nina je bila odlična, katera me je spremljala cel cas. Imela sem možnost hoje na wc, uporabo žoge. Ob 4.10 sva se skupaj odločili, da predreva ovoje saj je bil otrokec ze cisto spuscen in tako sva malo pospesili zadevo. Ob 4.17 po 3 popadkih sem rodila fantka. 

S porodno izkušnjo sem zelo zadovoljna in vesela (brez uporabe protibolečinskih sredstev, dotik glavice in partner je prerezal popkovino).

Rada se ti bi zahvalila za vse preneseno znanje, ki si ga dala tekom vaj. 

Končno se tudi jaz javljam s svojo zgodbo, ki je točno taka, kot sem želela da bo. Naj povem, da ena izmed prvih misli po porodu je bila »vse je bilo vredno vsakega centa«. S tem mislim to, da sem cca pol leta hodila na jogo k Izidori, na hipnozo k Moji babici Nastji ter na akupunkturo k Simoni. Vse skupaj, me je dobro pripravilo in podprlo tako fizično kot psihično.

 Zadnji mesec mi je vseskozi proti večeru otrdeval trebuh, tako da mi je že bilo res tečno in sem komaj čakala, da pride ta dan D. Tega dneva se sploh nisem več bala, ampak sem ga z zanimanjem in spoštovanjem čakala, da pride in da končno tudi jaz doživim tisto o čemer se toliko govori. Ta dan sem čakala z takšnim bojevitim zanosom, pa tudi bila sem že naveličana bolečin in tiščanja.

Zgodbo bom probala skrajšati kolikor se bo dalo, saj bi res rada podelila dosti podrobnosti, da bodo bralke in nosečke čim bolj podrobno vedele kaj se dogaja.

Okoli pol 3h zjutraj me je zbudilo otrdevanje trebuha (moteč občutek, zategovanja trebuha, podobno kot blagi menstrualni krči, tečen občutek, ne veš kako bi se dal 😀 ). Ker sem vedela, da ne bom mogla zaspati nazaj, sem se obračala na levi in desni bok. Nato sem odšla v spodnje nadstropje, kjer sem se ulegla na kavč in nekako mi je uspelo spati do nekje cca 7h zjutraj. Otrdevanje ni bilo več tako močno, tako da sem vstala, si naredila kavo, zajtrk, odpeljala psa na sprehod. Prišla sem nazaj domov, si šla umiti glavo. Končno sem se spravila tudi pripraviti to opevano porodno torbo, vmes sem še naredila par slik, posnetkov. Potem sem na spletu iskala recepte, saj sem vedela, da se moram naučiti narediti zelenjavo juho, da bom to pojedla pred porodom (tako mi je rekla Simona na akupunkturi, torej kaj moram jesti pred porodom). No ker sem imela sestavine doma, sem juho v večjih količinah naredila kar ta dan, ostalo pa sem mislila dati zamrzniti. Pojem juho, grem na kavč odremati eno kitico. Se zbudim, ponovno s psom ven na sprehod, tukaj sem že hodila malo bolj čudno. Namreč občutek sem imela, kot da mi ponovno otrdeva trebuh, tako da sem hodila bolj počasi. Prišle sva domov, naredila sem še drugi del kosila, pojedla, šla počivat. Na to sem šla delati še datljeve presne kroglice, da bi jih imela (ko bo prišel ta dan) že pripravljene. Ponovno sem brskala za recepti in jih tudi naredila. Še enkrat sem šla ven s psom, tokrat sem hodila še počasneje in tudi naredile sva manjši krog, saj mi ni bilo več okej. Večerjo sem pojedla stoje, nisem se mogla vsesti, saj sem imela smotan občutek, da mi ne paše ta položaj. Na to sva s partnerjem hotela pogledati Kmetijo. Ob 21h, pa se nisem mogla več vsediti na kavč. Ko sem se želela vsesti na kavč, mi je bilo čudno, tečen občutek, ne znam točno opisati. Ni mi pasalo, tako da sem rekla, da bom jaz kar stala oziroma se probala vsediti na žogo. No Kmetije si definitivno nisma uspela pogledati vsaj jaz ne … zdelo se mi je, da me skoz nekaj zateguje, za to sem stala na nogah in hodila gor pa dol po hodniku – to mi je zelo pasalo, na to pa me je začelo še bolj zategovati in je bilo podobno blagim menstrualnim krčem. Takrat sem si prižgala ponovno aplikacijo za merjenje popadkov in si jih štopala. Popadki so bili dokaj neredni, na 10, 7, 8 , 5 min,… ampak konstantno so me držali pokonci. Potem sem dala partnerju telefon in sem mu rekla, naj še on štopa, ker nisem bila ziher na koliko minut so bili. Štopala sva cca 45 minut, popadki so bili nekje na 1-2-3-4 minute.

Čez dan sem seveda parkrat govorila z Izidoro, tako da je bila na tekočem kaj se mi dogaja od jutra do večera. Partner mi je rekel, če bi rada poklicala Izidoro, ampak nisem več mogla govoriti, namreč nisem imela energije, ker sem popadke doma že malo predihavala. Hvalabogu je rekel, če jo on pokliče. Pogovarjala sta se, na to še jaz z njo, in nekako mi je svetovala naj kar probam zaspat. Jaz pa sem čutila, da ni to to, da ne morem spat, da morem iti v porodnišnico. Namreč čez dan sem šla dvakrat na blato (jasen znak, da se telo čisti in da se nekaj pripravlja; čez vse mini znake čez dan, sem jaz vedela, ker sem bila dobro pripravljena, da je to ta dan ). Popadki so se stopnjevali in mi niso več dali miru, partnerju sem rekla, da greva ker mi ni okej, in da hočem iti. Ponovno sva poklicala Izidoro in rekla je »če se ženska ne počuti več varno doma, mora iti, če tako želi«. In točno tako sem se počutila. Ko sva se pogovarjali še zadnjič, sem bila doma na vseh 4 ih in sem komaj še govorila. Govorila sem ji, da me boli in da hočem bruhati. Bolelo me ni tako zelo, samo tečno mi je bilo, ker ni nehalo in me je skozi nekaj zategovalo.

Na to se je šel partner stuširat, jaz pa sem šla v zgornje nadstropje in se kar na hitro uredila, če bi me kdo videl – čez dolgo poletno obleko sem si dala jopico, obula zokne, vzela torbo, obula šlape (odzunaj je bila 1 stopinja. Ampak meni je tako pasal mrzel zrak). Tukaj se začne komični del poroda – kako mene spraviti v avto? Odzunaj sva stala pred avtom cca 15 minut, ker se nisem hotela vsesti v avto, ne na sprednje ne na zadnje sedeže, ker sem vedela, da mi tak položaj ne ustreza in da mi bo sprožil nove popadke… nekako sem se vsedla v avto, pa takoj ven iz avta, šla sem bruhat na teraso (še en znak, da se telo čisti). Na to sem partnerju dejala, da hočem it v ukc maribor (drugače prej sem mu rekla, da me lahko samo mrtvo tja pelje). Namreč ko sem začela razmišljati, da je do Ptuja sto ležečih policajev, ovinkov, lukenj (ki bi mi sprožali popadke) sem bila samo N O GO!. No nekako me je le potem dobil v avto. Sedela sem na zadnjih sedežih, na pol leže in se držala zgoraj za kljuko. Počakala sva po 2 minutah vožnje, ker mi ni pasal položaj in sem hotela ven. Ko sem se nadihala svežega zraka in ko sem videla, da partnerju že res grem na živce s tem, ter s tem, da sem mu v enem stavku dala 3 različne komande kaj boma – sem se vsedla v avto in probala zdržati. Do Ptuja sva se peljala tako: vedno ko me je dobil popadek, sem se mu drla »počaki, jaz grem ven iz avta«. Ko pa je popadek spustil pa sem mu rekla »sam pel, sam pel«. Vmes sem si na radio preko bluetootha naštimala še hipnozo.

Ko sva prišla na Ptuj (hvalabogu sva šla en teden prej si pogledati porodnišnico, da sva vedela, kje parkirati, kje pozvoniti- toplo priporočam) je partner parkiral spredaj, šel prvi naprej, da je pozvonil, jaz pa sem za njim priracala do vrat. Sprejeli sta naju dve super mladi babici. Ko mi je moja babica potem rekla, naj se vležem na mizo, da me pogleda koliko sem odprta, sem bila samo » ne ne ne jaz se ne bom vlegla na mizo«-  ker sem vedela, da mi bo to sprožilo popadek. Kdo pa hoče sam sebi bolečine zadajati ? No seveda sem se mogla vležit na mizo, ker drugače se ne da pogledati … seveda se mi je sprožil popadek, smo počakali, na to pa hitro pogledali. Da ne pozabim imela sem superbabico, bila je potrpežljiva, mirna, prijazna, pomirjujoča, in »ubogala« me je, kar mi je ustrezalo. Ker če bi bila kakšna »šarf«, bi jaz zablokirala.

Odprta sem bila 7 cm. S partnerjem sva se pogledala in si dala kepico, vmes je Izidora pisala koliko sva odprta, partner ji je odpisal in Izidora je prižgala avto :D. Tukaj je bolečina bila, ampak ni mi bilo neznosno, meni je bilo samo tečno, ker je bilo skozi eno in isto. Izidora je prišla kmalu, jaz sem rekla, če lahko damo neko meditativno glasbo.

Potem so mi pripeli ctg in šla sem v vodo. Ni mi tako pasalo, kot sem mislila da mi bo. Namreč noben položaj mi ni ustrezal (zaradi bolečin), na koncu sem bila 2h na vseh štirih. Ker so popadki se začeli umirjati zaradi vode, ki me je mehčala in umirjala. Ko sem slišala, da se babica in Izidora pogovarjata o tem, kaj storiti, me je panika, ker me je bilo »strah«, da bi to predolgo trajalo. Na koncu sta se odločile, da grem ven iz vode, da vidimo kako bodo »napadali« moji popadki, ampak so bili še vedno bolj blagi. Za to smo se odločili, da dodamo umetne popadke in sicer zelo malo dozo. Seveda mi tudi ta ideja ni bila všeč, ker me je bilo strah, da me bo spet bolelo na novo in drugače. Ker sem bila že tako utrujena od teh popadkov in ker ne veš kateri bo zadnji?! Sem rekla » dajte mi narediti kar carski rez, dajte mi epiduralno jaz ne morem več« – to je pomenilo samo to, da sem bila naveličana bolečine, ker nisem vedela, kdaj bo konec in sem imela vsega dovolj. Babica je seveda rekla samo »nič ne razmišljajte o tem, mi smo že pri koncu«.  Všeč mi je bilo, da me je babica za vsako stvar vprašala, če se strinjam s tem, če lahko tako itd. Dali so mi malo umetnih popadkov, realno se tega niti ne spomnim. Popadki so ponovno postajali močnejši, Izidora in babica sta rekli naj grem ležat na posteljo, da bom probala roditi na boku. Jaz sem vmes hodila po sobi, se obešala za trak, ki je visel iz stropa itd. Nekako sta me spravili na posteljo na bok, mi obedve držali eno nogo v zrak in proti glavi, ampak mi ta položaj niti malo ni ustrezal. Moje telo mi je govorilo, da morem roditi drugače. Skočila sem jima dol iz postelje, se prijela za ročke in začela delati počepe. Ko sem začutila, da mi tiščalnik pritiska navzdol, sem počepnila in pritiskala (podobno kot kakanje). Pri tiščalnikih sem res dobila novo energijo, nov zagon, ker mi je telo pomagalo. In tudi ker sem že imela vsega dovolj in sem si mislila »dovolj je, zdaj pa pridi ven«. Tako da jaz mislim, da sem 4x počepnila in moj sinek je bil zunaj.

Žal sem odnesla porod z 2 stopnjo raztrganine, bila šivana na živo. Ampak okej, to je že druga zgodba 😀

Porod: Ni me tako zelo bolelo, je boleče – ampak je za zdržati – in ja to reče ženska, ki obvezno rabi injekcijo ko gre h zobozdravniku. Predvsem bi rekla, da nas življenje vseskozi pripravlja na porod. Namreč prvi del poroda – popadki: so enaki menstrualnim krčom. Drugi del poroda- tiščalniki pa so podobni kakanju. Tako da, vbistvu že vse znamo 😉

Predvsem bi rekla naj ženske samo poslušajo svoje telo. Tako kot mi je povedala zdravnica na akupunkturi, prvi del poroda – ignoriraj popadke. Drugi del poroda- popadke predihuj. Tretji del poroda – poslušaj babico. In točno tako je, točno tako je potekal moj porod.

Moram izredno pohvaliti Izidoro, res sva se ujele, tudi z babico. Menim, da smo bile pravi trio adio, v pozitivnem smislu. Ustvarila se je močna ženska podporna energija in počutila sem se kot »boginja«. Izidora je točno vedela kaj mi rečit, s kakšnim tonom, kaj narediti, kje me pobožati, kje me podpreti, kdaj mi ponuditi vodo, kdaj mi predlagati menjavo položaja itd. Vse je točno natančno vedela, tako kot bi bila ona jaz in jaz ona. Res sem čutila, da je tukaj za mene, kot da je poleg mene moja mama, ki mi pomaga in ki točno ve kaj narediti in kdaj. V pravem trenutku je tudi ujela slike, videje, tako da imam spomine še iz porodne sobe, kar je res redkost in pravi zaklad. Ne morem je dovolj prehvaliti, res izredno prijetna oseba in pristna v svojem delovanju. Menim, da opravlja svoje poslanstvo in to odlično. Niti malo mi ni žal, da sem jo imela pri porodu, in niti malo mi ni žal ,da sem obiskovala njeno jogo / pripravo na nosečnice. Menim, da mi je tamkajšnja joga, vizualizacija, meditacija, pogovori, znanje ogromno prineslo in doprineslo.

Zanimiva dejstva so mi bila ta, da sem večino poroda/popadkov imela zaprte oči, poslušala sem svoje telo, izpuščala sem živalske, prvinske glasove – ampak mi je bilo vseeno, ker mi je to tako pomagalo. Ter to- da sem šepetala, sploh nisem govorila, ampak sem celi porod šepetala, kot bi šparala z energijo. Če bi nekdo gledal od daleč, bi si verjeno mislil, da sem alkoholizirana. Saj sem hodila počasi, levo desno, zaprte oči, šepetala, kot da nisem bila čisto prisebna in sem bila v nekem svojem transu povezana z neko višjo energijo.

Porod sem opravila brez kakršnih koli protibolečinskih sredstev.

Tako, končno je še meni uspelo spraviti na ekran mojo drugo porodno zgodbo. Žal je kar trajalo ob vseh izzivih, ampak sedaj je napisana:
POROD NA PRUČKI
Najprej moram napisati, da sem se neizmerno bala drugega poroda, saj je bil moj prvi precej travmatična izkušnja z zastojem poroda pri iztisu, zelo bolečimi posegi za monitoriranje stanja dojenčka (ph-metrija), katerega CTG je bil cel porod patološki, skorajšnjim vakumskim porodom, metanjem na trebuh, potem pa so mi otročka še takoj odnesli na intenzivo, ker ni zadihal. Tako da sem veliko časa druge nosečnosti porabila za psihološko pripravo. In mislim, da je bila le-ta uspešna, saj je bil drugi porod mnogo lepša izkušnja, čeprav tudi ne brez izzivov.
En dan po PDP-ju so me okrog 5:30 zjutraj prebudili blagi popadki, kar je bilo, zanimivo, skoraj ob istem času, kot pri prvem porodu, za kar sem bila zelo hvaležna, saj sem bolj jutranji človek, in bi mi bilo mnogo težje sredi noči predihavati popadke. Najprej še nisem bila sigurna, da gre zares, saj sem dejansko povsem pozabila kako je imeti popadek, čeprav je od prejšnjega poroda minilo samo 4 leta. Po nekaj popadkih pa sem si rekla “O, ja, to je definitivno to. Danes grem rodit. Akcija!” S partnerjem sva razmišljala, kako naj organizirava dan, saj je bil ravno ponedeljek in ni imel zamenjave v službi, tako da je najprej v vrtec odpeljal večjega otroka, ki sem mu tudi lahko še sama povedala, da bo pa mamica zdaj res šla v porodnišnico in je nekja dni ne bo (na kar smo se veliko pripravljali, saj je zelo navezan name), nato pa je odšel v službo. Jaz sem si po zajtrku v spalnici naredila temo, si prinesla gimnastično žogo in druge pripomočke za lajšanje popadkov (termofor, masažno palico, TENS, glavniček,…) ter se prepustila toku. Zelo mi je pomagala kombinacija TENS-a in masažerja ter dihanje za umirjanje (krajši vdih in daljši izdih s štetjem). Zelo sproščeno sem se počutila tudi naslonjena na žogo na postelji. Popadki, ki sem jih ves čas merila z aplikacijo, so postajali vedno intenzivnejši in so se pojavljali vedno pogosteje. Po kakšnih dveh urah, odkar je bilo potrebno popadke predihavati, je domov prišel tudi partner, ker je ugotovil, da je bolje, da ni v službi, ker se sploh ni mogel zbrati. In ko je videl, kako skupaj in močni so popadki, me je začel nežno opominjati, da gre za drugi porod, ki bo hitrejši, tako da ne morem kar ostati doma, čeprav sem si tega želela, saj sem lahko bila tako sproščena in v svojem okolju. Ko pa so bili popadki že tako intenzivni, da sem si predstavljala, kako zelo neprijetno bo v takem stanju potovati do porodnišnice, čakati na sprejem, imeti vaginalni pregled itd., sem se tudi jaz počutila bolje, če bom v porodnišnici, tako da sva se okrog 10:30 odpravila tja. Pred odhodom sem si zelo želela še pod tuš, vendar so bili popadki tako močni, da sem si premislila in sva raje kar šla. Želela sva se zapeljati do vrat porodnišnice, a je bila pred vhodom zelo dolga nepremikajoča kolona, tako da je partner obrnil in sva parkirala v garažni hiši, tako da sem do porodnišnice šla peš. Ni bilo ravno prijetno, saj sem se na 2 minuti morala ustaviti in se nasloniti na kak parkiran avto ali partnerja ali oba, da sem predihala popadek, ampak je šlo. Ob sprejemu sem si bila zelo zelo hvaležna, da sem čisto vso dokumentacijo izpolnila že na individualnem posvetu z babico. Na pregledu mi je sprejmena babica povedala, da sem odprta 5 cm in da je vrat zelo lepo pripravljen in da grem kar v porodno sobo. Žal je bila dvojka, ki sem si jo ob ogledu porodnišnice “nagledala” kot najbolj domačno, zasedena, ampak je bilo tudi v prosti sobi ok, saj je bilo veliko”pripomočkov”. Babica, ki je prišla, si je dejansko dobro prebrala moj porodni načrt (kjer sem odkrito napisala, da se bojim drugega poroda zaradi travmatičnega prvega), in se na mojo veliko presenečenje zelo trudila, da bi mi omogočila porod, kot sem ga tam opisala. Celo rekla je, da gre preverit, ali je brezžični CTG prost, da se bom lahko čim več gibala in na srečo je bil, kar je bilo zame veliko olajšanje, saj sem lahko takoj pričela preizkušati, kateri položaj bi mi ustrezal za zmanjšanje bolečine ob zelo intenzivnih popadkih med relativno hitrim odpiranjem vratu (babica je rekla, da imam tako močne lastne popadke, kot bi bili umetni). Opiranje na žogo na blazini mi ni ustrezalo, zato sem preizkusila isto še na postelji, pa sedenje na žogi, pa hojo do wc-ja, itd. A mi je še najbolj ustrezalo, da sem bila v postelji na boku, da sem se med popadkom lahko močno oklepala ograje postelje. Ko sem bila najverjetneje v tranziciji, saj so bili popadki že res res boleči (zdelo se mi je, da ne morem več zdržati takšne bolečine, še posebej, ker so bili popadki na manj kot 2 minuti), sem ob zelo pogostem ponujanju protibolečinske terapije zaprosila za injekcijo opioida. Zdelo se mi je kot cela večnost, ko je babica šla v drug prostor po injekcijo. Ko je le-ta pričela delovati, mi je bilo res mnogo lažje in nisem več mislila, da te bolečine ne bom zmogla prebroditi. Res sem bila vesela, da sem se odločila zanjo, saj sem bila lahko potem mnogo bolj “prisotna” pri poteku poroda.

Ko sem bila odprta 10 cm, mi je babica rekla, naj ob naslednjem popadku kar pritiskam. Žal tiščavnikov, kot že pri prvem porodu, nisem čutila. Vseeno sem se zelo trudila, da sem pravilno potiskala (kot nas je Izidora učila na delavnici), vendar se otroček žal ni premikal naprej. Ko je babica videla, da iztis ne bo končan tako hitro, kot je za pričakovati pri drugorodki, mi je po aplikaciji umetnih popadkov naročila naj potiskam vsak drug popadek, ona pa gre vmes še na drug porod. Odsotna je bila kar lep čas, kar me je kar malce zbegalo, saj nekako nisem upala roditi kar sama. V tem času sem s pomočjo partnerja preizkušala različne položaje, v katerih se mi je zdelo, da bi lahko bolj učinkovito potiskala. Poleg klasičnih položajev na boku in hrbtu sem izmenjujoče potiskala še kleče na postelji, naslonjena na žogo, čepe na postelji, itd., vendar žal nič ni pripomoglo k temu, da bi se dojenčica premikala naprej. Babica mi je ob vrnitvi v sobo za vzpodbudo rekla, naj se dotaknem glavice, ki se je že lepo čutila, vendar žal tudi to ni pomagalo. Zaprosila sem, če bi lahko morda poskusila še na pručki, kar mi je nato ob menjavi izmen omogočila nova babica, kar me je zelo razveselilo in motiviralo. Vsedla sem se na pručko, s hrbtom naslonjena na partnerja, babica pa je, uboga, klečala ob pručki. V tem položaju sem se počutila mnogo bolj sproščeno in začutila sem tudi občasni popadek in nekako se nisem želela premakniti nazaj na posteljo, saj je bilo moje počutje na pručki mnogo boljše kot na postelji. Ker so bili popadki kljub sredstvu za umetne popadke zelo šibki, se je nova babica odločila, da lahko nekaj časa pustimo, da dojenčica sama “leze navzdol”, saj se kljub potiskanju med popadki še zmeraj ni premikala naprej. Po določenem času pa sta babici pričeli opozarjati, da bo potrebno pohiteti, saj je otroček že zelo dolgo na izhodu. Poleg tega sta me še opozorili, da na pručki žal ne moreta varovati presredka in tisti trenutek sem si mislila, da tako ni druge možnosti in da se bo že nekako zacelilo, samo da otrok končno pride ven. Potiskala sem z vsemi močmi, popadki so postajali malce močnejši in prav spomnim se trenutka, ko je glavica končno prodrla ven, saj sem začutila močno pekoč občutek, ki mu je hkrati sledilo neizmerno olajšanje. Babica, ki je budno spremljala dojenčico, je zaklicala “Joooj, poskuša jokati, a v kanalu ne more, potiskajte!” Kako sem se prestrašila! Pričela sem potiskati skoraj z nadnaravno močjo, čeprav ni bilo popadka, in končno je cela splozela v roke babice in pričela tudi jokati, kar je bil kar najlepši zvok (pri prvem porodu namreč ni bilo joka, ker otrok ni dihal). Takoj, še na pručki in s pritrjeno popkovino so mi jo položili na prsa, kar je bilo še lepše, saj tudi tega pri prvem porodu nisem doživela. Babica nas je celo samoiniciativno slikala v tem položaju, saj se sama tega sploh ne bi spomnila. Nato je partner lahko odrezal popkovino in jaz sem se prestavila na posteljo, in si dojenčico privila pod spalno srajco. Tako smo se nekaj časa cartali, nato pa sem jo opazovala, kako išče dojko in se počasi premika proti njej. Malo sem ji pomagala in kmalu se je že na kratko dojila. Nato so mi jo še kar nekaj časa pustili, da sva bili koža na kožo, šele kasneje so jo stehtali in oblekli.
Moja druga porodna izkušnja je bila res pravo nasprotje prve (kljub temu, da je pri obeh prišlo do zastoja pri iztisu), saj je porod potekal brez ponavljajočih bolečih preiskav, brez pretiranega priganjanja, brez metanja na trebuh, povsem mirno in tiho in pri vseh odločitvah sem bila prisotna in res so se zelo potrudili upoštevati moje želje, kar me je zelo pozitivno presenetilo. Tudi velika izbira “alternativnih” pripomočkov me je zelo pozitivno presenetila. IN mislim, da je mariborska porodnišnica v zadnjih 4 letih naredila kar velik napredek v to smer. 
 
 
Se že veselim pričetka tečaja masaže dojenčka.
Močno upam, da bo kak del moje porodne zgodbe pomagal komu tako, kot so meni številni delci zgodb. Še posebej ena zgodba mamice, ki je imela podobno izkušnjo kot jaz (zastoj, ph-metrija), je močno spremenila mojo perspektivo takrat, kar je bilo v veliko pomoč. 
 
Res sem v drugo uspela (upala) mnogo bolj slediti svojim potrebam in dejansko imam šele pri tem porodu občutek (in ponos), da sem jaz rodila to dete, v prvo so mi ga bolj ali manj nekako drugi “privlekli” ven. Sedaj pa je bilo povsem drugače, na čemer sem seveda “delala” celo nosečnost z raznimi svetovalci (med te štejem seveda tudi tvoje delavnice, nasvete in vadbo ter energijo). 
 
 
 
Hja, dojenje pa je žal tudi tokrat izziv (s Taiem je steklo pri 5 mesecih zaradi hipotonosti). Sofia je sicer prvi mesec, ko je mleko teklo v potokih in sem imela zelo polne dojke (imam zelo veliko “proizvodnjo”), lepo napredovala na teži. Ni sicer na veliko odpirala ust in se “pravilno po šolsko” pristavljala, vendar nisem imela posebej hudih bolečin ali poškodb na bradavicah (pri Taiu so bile krvavo razbrazdane do 8. tedna), pa tudi partner mi je govoril, ko sem omenila, da se včasih ne moreva priklopiti, naj ne “kličem” ponovno takih “muk” nad nas, kot so bile pri Taiu. Potem pa po 1.mesecu, ko se mi je produkcija uskladila s potrebo, so postale dojke zelo “majhne” in mehke in nenapete. Takrat pa so se pričele težave. Dojka ji je kar uhajala, da se niti pristaviti nisva mogli (zlasti ob večerih, ko so bile še bolj prazne in ko bi morala ustvarjati močnejši vakuum, da bi ven posesala mleko). Tokrat sem se odločila čimprej poiskati res izkušeno svetovalko, torej IBCLC svetovalko, (pri Taiu sem žal naletela na takšni svetovalki, ki sta samo skomignili z rameni), ki je celo prišla na dom in ugotovila, da ima Sofia posteriorno priraščen jeziček (kar naj bi bilo rešljivo brez operacije, samo z vajami, ki jih delava – k sreči jih je celo morje na internetu), najverjetneje zaradi zakrčenosti celega telesa, zlasti pa mandibularnih sklepov. Slednje je potem povedala kraniosakralna terapevtka, ki je tudi prišla terapirat na dom. Čez kak teden bomo šli na ponovno evalvacijo jezička k svetovalki, da vidi, če je terapija kaj pomagala. Gre nama sicer že bolje, tako da vsekakor pomaga vsaj malo. Čeprav trenutno spet malo slabše, saj se je Sofia nalezla nahoda od bratca in se težje doji, ker ne pride do zraka. Ampak sem optimistična, da bo tokrat steklo pred 5. Mesecem, čeprav nas čaka še veliko dela, da bomo zmanjšali zakrčenost njenega telesca. 
 
Upam, da se nama do tečaja masaže uspe naučiti “lepo” dojiti sede, da bova postali malo bolj mobilni. Imava sedaj dodatno motivacijo :).
 
Sončen pozdrav!

Moj pdp 29.9. se je približeval in izvajala sem dosti aktivnosti za pospeševanje in lajšanje poroda. Hodila sem na akupunkturo za lažje prenašanje bolečine, vsak dan sem delala joga vaje za nosečnice in stretching, vaje za medenico in večkrat na dan sem skakala na žogi. Hodila sem tudi dnevno na dolge sprehode. Na dan mojega pdp sem imela pregled pri moji ginekologinji, ki je povedala, da sem 3 cm odprta, kar pa še ni bilo dovolj za porodno sobo. Tako je naredila stripping mojega maternicnega vratu, da bi pospešila popadke. Popadkov ne glede na to nisem dobila, tako da sem bila dogovorjena za termin poroda, ki se je zgodil pri 41.tednih in 2 dneh. Za sam porod sem bila dogovorjena, da me bo porodila moja ginekologinja, kar mi je bilo v veliko pomiritev. Na dan poroda mi je predrla plodove ovoje in tako se je začelo s popadki. Ura je bila nekje 10 zjutraj. Odpirala sem se dokaj počasi, ura na steni je kazala nekje 14h, ko sem bila komaj pri 5 cm. Ves čas so se popadki vrstili en za drugim, bili so zelo intenzivni. Začeli so mi dodajati še umetni oksitocin. Po tem so popadki postali še močnejši, bolj boleči in pogostejši. Premagovala sem jih s pozami na pručki in žogi, vmes sem se tudi lahko tuširala, kar je zelo pomagalo. Najbolj pa mi je ustrezalo sedenje na wc-ju. Sicer me je babica malo omejevala pri pozah in je želela da ležim na postelji, saj je želela spremljati otrokove utripe. Ležati pa mi sploh ni pasalo,saj sem tako bila dosti bolj skoncentrirana na samo bolečino. Nihče mi ni niti ponudil niti omenjal epiduralne ali drugih protibolečinskih terapij, saj sem to tudi jasno zapisala v moj porodni načrt. Spomnim se, da me je ves čas poroda zelo zeblo in se nikakor nisem mogla segreti. Najbrž je to pripomoglo k mojemu počasnemu odpiranju. Komaj na koncu pri iztisu mi je postalo zelo vroče. Končno sem bila ob kakih 18h odprta dovolj za iztis. Pričakovala sem, da bo iztis trajal še  vsaj 2 uri, ampak je bil presenetljivo hitro mimo. Babica in porodničarka sta želeli, da iztisnem na hrbtu, moja izbira bi sicer bila bok, kar pa ni bilo možno, ker je otrok prihajal ven pod napačnim kotom. K sreči pa je v 3 popadkih bil moj sinček že na mojih prsih! V istem trenutku je bila tudi vsa moja bolečina mimo.Na svoj porod sem izjemno ponosna, tudi moja porodnicarka je rekla, da je name zelo ponosna, saj sem dosegla vse, kar sem si zadala. V moji moči je bilo predihovanje in premagovanje bolečine brez izbire katere protibolečinske terapije in to mi je tudi uspelo. Porod je res nekaj naravnega in zato ga je možno dati skozi naravno z predihovanjem in ostalimi naravnimi metodami. Največja motivacija za mamico pa je njena nagrada na koncu, najlepše darilo narave!

Najina zgodba prihaja s konkretno zamudo, saj dnevi z novorojenčkom dobesedno letijo mimo naju. V soboto,  16. 9., ob 20.35 je na svet prišla najina Ajda.
Že cel teden mi je podzavest govorila, da se nekaj dogaja, saj sem se vsako jutro zbudila z misijo. Prala in čistila sem do zadnjega kotička in nisem prenesla niti umazanega kozarca v koritu. V četrtek zvečer je še zadnjič prišla najina družba, kot da bi vedeli, da smo še zadnjič sami. Kakšen popadek tu in tam je bil že v sredo, v četrtek zvečer pa se je začelo malo bolj intenzivno. Ker se je zjutraj nadaljevalo, sem takoj klicala Aleša, naj se v kadrovski zmeni, ker ponedeljka ne bova dočakala sama. Čez dan so bili popadki zelo neredni in prej neprijetni kot boleči. Zvečer pa prvič opaaaa, tole je pa resno. Celo noč so bili popadki nekje na 20-10 min in čedalje bolj boleči. Proti jutru že na 7-5 min in tako intenzivni, da sem jih predihovala na vseh štirih. Okoli 8h ga zbudim, da je res že hudo in da se greva vsaj pokazat. Na pregledu mi povejo, da sem odprta šele 2cm. Prvi šok. 2cm in jaz v takih bolečinah s tako pogostimi popadki. Vseeno so me sprejeli, tisto jutro sem bila edina v porodnih sobah. Okoli poldneva so popadki postali resres boleči, odhod na stranišče je bil že ekstramni podvig. Nič ni več pomagalo, ne žoga ne dihanje. Nora bolečina pri kateri sem se držala za rob postelje in v glavi štela, da bi se končalo. Dali so mi že dve inekciji nekih protibolečinskih sredstev, ki nista prijeli niti minimalno. Ob 3h popoldne pride zdravnica in mi pove, da sem odprta 3cm. V tistem pa mrak na oči. Kako 3cm!?!? Redne popadke imam že več kot 15 ur. Pri tej bolečini in izčrpanosti ne bom zmogla več dolgo. Predlagali so epiduralno in umetne popadke. V tej točki sem sprejela vse. Odpiranje je bilo prepočasno, rabila sem vsaj malo počitka od bolečine. Seveda so bili vsi anesteziologi na nujni operaciji. Ko sta prišla, sem se komaj še usedla. Zdravnica mi je takoj povedala, da bo bolečina ostala, mi jo bo pa omililo. Pomagalo je le toliko, da sem si malo odpočila in zadremala, ampak bolečina je bila hitro skoraj na enakem nivoju, kljub doziranju. Na naslednjem pregledu pa končno zlate besede “odprta ste 10cm”. Vendar nismo bili še na cilju. Tišavci so mi dali vetra. V tej točki sem bila že okamenela od bolečine, niti do stranišča nisem več mogla. Z Alešom v zadnjih parih urah nisva spregovorila niti par besed, samo v tišini me je držal za roko, medtem ko so babice (ki so bile ZLATE) skrbele zame. Potem pa akcija, kar naenkrat so bile 3 v sobi in začeli smo z iztisom. Res je, da na koncu čudežno zbereš vso moč tega sveta. 5x sem potisnila in bila je zunaj. Ekspresno! Zajokala takoj. 50cm in 3kg čiste popolnosti. Aleš je prerezal popkovino in ko sem jo imela ob sebi stisnjeno, sem morala vprašati, kako je s presredkom. “Presredek je ostal cel” aleluja!!! Kljub res bolečemu in dolgemu porodu sva bili obe super. Dojila sem brez problema že 20 min po rojstvu in nato še pred spanjem na oddelku. Prisesala se je takoj in od takrat nimava problemov z dojenjem. Seveda so drugi dan priše boleče bradavice, ko sem videla zvezde, vsakič ko je sesala, ampak sva premagali tudi to in po slabem tednu bolečine ni bilo več. Ker sva bili obe v super stanju, sva po dveh dneh in pol že bili na domačem kavču.
O prvih dveh tednih lahko samo rečem, da dojenje je brez dvoma delo, ampak najlepše delo. Tudi ob 1h zjutraj, pa potem spet ob 3h in ob 6h…. Največji izziv nam še zdaj predstavljajo kupčki. Ampak se učimo in vsak dan naučimo nekaj novega. Predvsem pa neizmerno uživamo.

V nedeljo zvečer, malo po deseti, mi je narahlo odtekla voda. Zbudim partnerja, uredimo varstvo za tavečjega in se odpraviva na pot. Ker sem bila + streptokok, nisem želela čakati doma. Po poti že štejeva popadke na 7 min dolge 45s. Super, si mislim, do jutra se bomo že cartali. Na sprejemu je bila krasno razpoložena ekipa, malo se hecamo, babica me pogleda in pravi, tole je še vse zaprto, ampak greste v porodno. Malo mi vse padlo dol, a sem sprejela. Popadki se umirijo, pa spet pridejo in grejo. 
Ob 5ih sem odprta samo 1 cm. Nova smena zjutraj predlaga rahle popodke, da vidimo, kako se bo telo odzvalo. Odprta komaj 2 prsta. Počasi povečujejo dozo popadkov, predihavam, postaja naporno, z mislimi tavam nekje po mehkem mahu, čisto v svojem svetu. Predlagajo spinalno. Malo oklevam, ker me je res strah igel in zbadanja, se pogovarjam z babico in čez nekaj časa privolim. Babica odide v sosednjo sobo na porod. Anesteziolog me pripravi, vse razloži, nastavi in čakamo babico, da me pogleda, če bi že bil primeren čas. 
Slišim čestitke v sosednji sobi, si mislim,uuuu to je pa šlo hitro. Postaja mi težko, končno pride babica me pogleda, pokliče še drugo, pride še tretja in zdravnica…. Tipajo in naenkrat, se opravičujem, da smo pozne, pokličite partnerja, tole bo tudi šlo na hitro. A vas tišči kaj kakat? Ja, (in takrat mi klikne, da se gre zares.) Potem pa kar dajte. Celotna ekipa me spodbuja in bodi, res izjemna ženska podpora. Vmes še samo slišim, tole bomo kar same opravile, ne bo pravočasen. Navijajo kot na tekmi, dajmo, še malo,! Res so spodbudne. Potem še samo čutim, kako je nekaj spolzelo ven. Malo počakam in slišim jok.Vau, uspelo je. Po glavi mi gre le eno,ni mu uspelo, zamudil je! Ne dojamem sploh, kaj se je ravnokar zgodilo, Majo mi dajo na trebuh, višje ne gre, prekratka popkovina. Se cartava, a ni pravega filinga. Bomo prerezeli popkovino? Tako sem odsotna, samo na hitro rečem ja. Partnerja ni? Je nekje na poti ( in še samo sebe presenetim), a lahko jz prerežem? Ste prepričani? Ja (v sebi pa si mislim, če sem jo rodila, je to zdej mala malca). 
Nato jo odnesejo očedit. Skušam dojet, kaj se pravzaprav dogaja, si zbrati misli, občutke…čez nekaj časa ujamem 4 140… Kaaaj, lahko ponovite? Maja ima 4140 g in 54 cm, ornk punca,vau, si mislim, bravo mami, to je že pravi mali dinozaver. 
Mi jo daste nazaj, da se podojiva. Pristavi se v trenutku, kot da je celo življenje samo to delala. Mala obvlada.
 
 
Draga Izidora, HVALA iz srca, da si me tako zelo dobro pripravila na vseh ravneh. Moje doživljanje nosečnosti in sedaj poporodnega obdobja je čudovito, sproščeno, umirjeno, z eno besedo sanjsko. In ja, tudi dojenje nama je steklo kot iz knjige, kljub ponovno vdrtim bradavicam, se danes, 1 teden po porodu, že dojiva brez nastavkov.
 
Mogoče bo pa res kot so rekle babice, ko smo odhajali iz porodne: Pa pridte še kaj.

Na porodnem oddelku Mursko Soboške bolnišnice je mirno jutro, kjer najdem nekaj casa, da strnem misli.

20.9.2023 se nam je ob 16.26 pridružila Klara. Če ne bi obskovala tvoje vadbe, bi rekla, da je porod trajal 5 ur in po. Toliko smo namreč preziveli v porodni sobi. No, prepricana sem, da porod ne bi potekal tako kot je, ce ne bi bila s tabo od februarja. Najina porodna zgodba se je priöela nekje 10 dni pred PDP (17.9.2023). Takrat sem bila za eno noč sprejeta v porodnišnico zaradi slabsega gibanja plodovnih gibov. Ob sprejetju sem bila ze pol centi odprta. Se isti dan smo morale z babicami CTG nastavljati na sramno kost, saj visje nismo vec nasli dobrega utripa, kar mi je dalo upanja, da bo porod le stekel pred PDP, a se to ni zgodilo. Celotno noc me je tiscalo v krizu in zjutraj je bil matrnicni vrat se bolj odprt (1,5 cm) a popolnoma trd. Ker so se gibi okrepili in je princeska nadoknaila za dva dni nazaj in tri dni naprej sem bila izpuscena domov, s kontrolo cez 3 dni. Na kontroli je bil maternicni vrat odprt ze 2 cm, a popolnoma trd. Tako stanje je vztrajalo vse do enega dneva po PDP (17.9.2023). Predvidevam, da tudi zaradi pritiska postavljenega datuma in diagnoze GDM na dieti. Dva dni po PDP, v torek, sem se odlocila, da se sprostim. Vedela sem, da bom rodila najkasneje v ponedeljek, saj bi takrat prislo do sprozitve. Zjutraj sem naredila jogo z polozaji, ki odpirajo porodne poti, naredila meditacijo, se cel dan sproscala in jogo se enkrat ponovila proti veceru. Tako se je po celem dnevu sproscanja zacelo z rahlimi popadki ob priblizno 20.00. Ceprav popadki niso bili naporni, je telo okoli 23ih postalo zelo utrujeno. Partnerja sem poslala spati v spalnico, sama pa sem noc prezivela na kavcu. Popadki so popustili, zbudil me je en na uro, katerega sem predihala in po vsakem popadku odsla na stranisce pa nazaj v posteljo. Zjutraj je sledila redna kontrola v porodnisnici. Popadki so se bili, na 25 minut, a taksni pripravljalni. Prepricana sem bila, da bova s partnerjem se odsla domov, zato sem se tudi uredila, si namazala makeup in vzela lepso trenerko za pregeld . Babica je na CTGju ze opazila popadke, a sem ji zatrdila, da se ni nic hujsega (in res me niso boleli), da so  na 20 min in da se grem domov, kjer bom mirna in kjer jih bom predihala. Da grem domov sem takoj ob vstopu v sprejemnu ambulnato povedala tudi dezurnemu ginekologu. Mislim, da mi je verjel, ker nisem izgledala kot nekdo, ki bi imel popadke od prejsnjega vecera. A takoj, ko je opravil ginekoloski pregled je rekel, da ne grem vec nic domov. Odprta sem bila 4 cm, maternicni vrat zmehcan in odtekla je tudi plodovnica. Ceprav bi rajsi docakala porodo doma je bila to zame zmaga, saj je lahko partner ostal z mano in mi ni bilo treba sami na oddelek. Ob sprejemu v porodno sobo so popadki popolnoma prenehali, seveda zaradi stresa. Hitro sem se uspela sprostiti in so prisli nazaj a je bilo vsem jasno, da taksni popadki niso dovolj, da bi na svet porodili dete. Dodali so mi umetne popadke. Prvi dve uri, sem jih predihovala kot za salo. Vsi so me sprasevali ce sem vredu, jaz pa sem se jim smejala, da je tisti en popadek na uro ponoci bil hujsi kot ti, ki jih obcutim sedaj. Ceprav sem vedela, da ne smem biti odlocena sem si od zacetka noseönosti zelela roditi s protibolecinskimi sredstvi, zato sva z babico, ko so popadki postali boleci do te mere, da mi je bilo ze kar nelagodno poklicali anasteziloga. Ta mi je vstavil epiduralno. Partner je zdravnico spraseval kako dolgo bi naj imela vpliv, pa so zatrjevali da dve, morda celo tri ure. No, popustila je po pol ure, do te mere, da se prosila za se, babici pa povedala, da so se popadki spremenili, da tisci navzdol in da mislim, da bi pocasi potiskala. Ta me je samo cudno pogledala, a ni rekla nicesar, kar bi me od mojega obcutja odvrnilo. Babica je pred prihodom anasteziologa opravila pregled in skakala od srece (kot tudi druga babica in ginekolog). Odprta sem bila 9 cm! Dodali so mi nov odmerek epiduralne, ceprav je bila bolecina na stopnji 1, me je ginekolog spodbujal, da se naprej predihujem, kot sem do sedaj, saj da mi gre tako super in, da otrocek rabi kisik. Tako sem predihovala, kot smo vadili in bila mirna. Ves cas je bila pri nama babica, ki se je z nama pogovarjala, saj smo cel poradni blok imeli samo zase. Naposled je babica le rekla, da naj predihava se dva popadka (ki jih seveda nisem cutila, zgolj rahel pritisk in pomikanje navzdol) in probava potisniti. Tudi sam iztis je potekal kot iz pravljice, ceprav sem se morala zelo skoncentrirati, da sem cutila popadke (ki so bili zgolj rahlo nelagodje). Ob strain so mi stali partner, dve babici in porodnicar, ki so me spodbujali, da dam vse od sebe. Babici in ginekolog sta dovlili in me spodbujali ter dajali navodila, da potiskam pocasi in mi, z veliko napora, ohranili presredek cel, za kar sem jim izredno hvalezna. Po parih pritiskih je v mojem narocju ze bila Klara, v porodnem bloku smo bili se vedno samo mi trije in so bili trenutki se toliko bolj blazeni in mirni. Zame je bil porod nekaj najlepsega kar sem dozivela v zivljenju in lahko recem, da je bila izkusnja, ki ni bila boleca ampak izpopulnujoca. Prilagam se eno fotografijo, ki mislim, da ujame celotno moje dozivaljanje. 

 Ob tem gre Velika in iskrena zahavla osebju v SB MS, mojemu partnerju in tebi! Brez priprav, ki si mi jih dala vem, da bi se s tako mocno epiduralno lahko moja porodna zgodba zakljucila zame in za Klaro bistveno drugace. Naucila si me dihati “na suho”, ko popadkov ni bilo. To znanje sem uporabila, ko moje telo bolecine ni zaznavalo.

 Zgodba je malce daljsa, a sem si jo zares zelela deliti s teboj, saj vem, da moja pot ne bi bila enaka brez tebe. Seveda jo lahko delis s puncami v kolikor bi zelela.

Evo, včeraj smo pa super ekspresno rodili, tako da lahko moje mesto odstopim kakšni drugi punci. Namen sem imela plačat danes, ampak zgleda ne bo potrebno. 
Bi pa z veseljem obiskala še kakšno drugo stvar v vaši hiši ampak sem žal iz Kobarida in imam do vas 3ure. Če bom pa kdaj v bližini Maribora, se pa bom ustavila pri vas in se vam osebno zahvalila za vse kar sem odnesla od Izidorinih srečanj. Mislim, da se moji porodi ne bi tako hitro in ‘enostavno’ odvili, če ne bi bila tako pripravljena na porod, kot nas je pripravljala Izidora. Res, ne morem prehvaliti njenega znanja in kako nam le-tega podaja nam, nosečkam.
 
Dodam pa na hitro še mojo porodno zgodbo. Tole je bilo včeraj dopoldne, tako da ni še olepšana in je brez izpuščenih detajlov. 
 
 
So se začel popadki (spet nism vedla, ali so to popadki 🤦‍♀️) ene 2x ali 3x na 8 minut in potem na 5 min ene 2x al 3x. Sva se usedla z možem v avto, so bili že na 3 minute. Cca 15minut od doma, sva se obrnila nazaj do najbližjega zdravstvenega, ker je bla zelo velika gužva na cesti in moji popadki so bli že konkretni in noben daljši kot 3 minute. V ZD so me prestavli v rešilca, sem se dala notr, spet na use 4 in smo šli. Po nekje 20ih minutah so se začel tiščavniki, ene 2x so pritisnili in 3ič je zalilo rešilca (odtekla voda ) in istočasno je pršla vn glava. Reševalec je začel ‘ustavi, ustavi in kako je možno, da odteče voda in istočasno pride glava vn. Neverjetno, neverjetno.’ (Pa sem mu prej povedla, da je blo tudi zadnjič tako.) 
Torej, smo se ustavli na avtobusni in smo rodil še ostalo, sem se obrnila na hrbt in uzela Alena (našo novo pridobitev ) na trebuh, en reševalec je poklical zdravnika, če morata še kaj nardit in drugi je počakal, da je popkovnica nehala utripat in je prerezal. In potem se peljemo naprej in mi reče reševalc: prooosm, a se lahko slikamo. 
V porodnišnici mi je samo še zdravnik porodil postelco in me je zašil (tudi tokrat sem očitno premalo mazala presredek ). 
 
Dodajam še fotografijo za dokaz. 
Izidora mi je prvič napisala, da se moja zgodba bere kot kakšna kriminalka. Mislim, da je tokrat le kakšna kratka zgodba oz. triler. 
Začelo se je vse 16.8.ob 4.00. Tisto noč sem dobila bolečine kot pri menstruacijo. Ta dan sem imela tudi CTG na Ptuju ob 9.00, zato nisem niti vzganjala paniko in budila fanta, saj sem imela v mislih Izidorine besede to so šele prvi znaki lahko do poroda traja se nekaj dni. Ob 6.30 se prebudim, zbudi se tudi moj fant in mu recem da imam bolecine kot pri menstruaciji, in da se grem frizerju kot sem naročena( sej veste punce se zrihtamo ko gremo k zdravniku) in da ob 8.15 greva na Ptuj na kontrolo. In moski kot moski seveda panika. Da ne grem več k frizerju naj se najem in da greva kar proti Ptuju, seveda se mi ni dalo preprekat, poklicem frizerko da me ne bo in midva se odpravima na Ptuj na pregled. Opravim CTG ni pokazal nobenih popadkov in počakam zdravnico saj sem imela se pregled. Na pregledu meni zdravnica rece, da imam se zelo malo plodovnice ampak test za odtekanje vode je bil negativen, tako da voda ni odtekala in mi rece da bodo morali v roku 3 dneh sprožiti porod ker kak pade plodovnica pod 5(ne vem ces) morejo sprozit porod. In zraven rece tudi da sem 1 cm odprta. Na kar me vpraša ce bi mi bilo tezko ostat v bolnici na opazovanju te dni in da se bom lahko gibala zunaj in vse, moj odgovor je bil seveda da mi ni težko in da bom ostala samo ce si lahko grem domov po stavri. Rece mi da moram prit nazaj v roku treh ur. Seveda zenske kot zenske, ko sem prisla domov sem sla se pospravit celo hiso saj sem imela v glavo tri dni me ne bo domov oz več in prosla bom z dojenckom domov moram jaz to vse pospravit saj moj ne bo tako temelito kot bom to storila jaz. Ko je bila hisa pospravljen seveda sem se držala ure ki mi jo je dala zdravnica jaz rečem mojemu da greva v bolnico nazaj. Vzamem stvari in greva. Na Ptuju me sprejemejo na ginekološki oddelek, moj gre domov in meni se zacne vse dogajat. Ob 16 sem se imela en Ctg, babici sem rekla da me malo boli kot pri menstruaciji, in je rekla bo prišla kasneje današnja dežurna zdravnica na oddelek. Ko sem prisla na oddelek sem se zacela sprehat gor in dol saj me samo tako ni bolelo. V enem trenutku malo pred večerjo me sestrav vpraša zakaj se toliko sprehajam, rekla sem da me boli in da bolečina mine samo ce se gibam in diham. Rekla je da bo poklica dežurno zdravnico. Jaz sem se povecerjali in vse, ko je ob 19ih prisla dr.Bosili in me vprašala kako sem. Vse sem ji povedala in rekla bova pogledali, ko sem samo slišala prav ste imeli vi ste ze odrti 4cm, rekla je lepo naredite sedaj 10 počepov pokličite partnerja da se pripravi in idite za 20 min pod tus in potem pridite v porodne sobe. Moj je bil v šoku sploh ni nic reko. Jaz sem šla pod tuš in potem v porodne. Ko so me pregledali in vse mi rece babica gospa odprti ste 6 cm pokličite partnerja da ima eno uro časa da pride. In tako se je porod zacel odpirala sem se zelo hitro, ob 11ih ko sem zaprosila ce mi lahko dajo kaj proti bolečinam so mi rekle zal ne odprti ste ze 10cm cakamo se samo, da se otrokova glavica spusti v porodni kanal. In tako smo čakali, babice so z mano predihovale popadke, moj me je spraseval ce sem kaj jezna na njega ker me tako boli in jaz sem mu govorila ne se enega bova imela. Babica je rekla tega se nismo slišali v porodni sobi, ste fenomen. In tako smo zakali in predihovali popadke, ker se otrok ni spustil so mi dali umetne popadke potem pa priznam je prisla neizmerno močna bolečina. Ob 0.15 se je glavica spustila in je bila na polovici ven in jaz nisem imela več moči za čisti iztisk. Pristopila je dr.Bosilj in rekla zdaj se pa zberite in pritisnite saj otrok tako ne sme bit več kot 10min in nam se minute iztekajo in jaz ne bom delala vakuma, ker je bil porod prelep za vakum ba koncu. Jaz sem res dajala vse od sebe ampak mi je cisto malo manjkalo, na enkrat je Bosili rekla dovolj je vzela škarje in me prerezala in rekla zdaj je zadnji izstisk in močno potisnite in res dala sem vse od sebe in ob 0.34 se nama je rodil najin zaklad hcerka Ema. Zdravnica je rekla ni slo drugace kot da vrezem, in vrezala sem za dva siva. Za naju dva se pa je zacel najlepsi čas v življenju z najino hcerkico. Res vse pohvale gredo tistima dvema babicama tisto noč in dr.Bosili ker so res dali vse od sebe in se trudili za mene. Tudi tebi najlepša hvala Izidora dosti mi je pomagalo kar sem se naučila pri tebi in zato mi je bilo tudi lazje. In ja se enega bova imela in tudi takrat bom hodila k tebi Izidora, ker si mi res veliko pomagala hvala ti!
 
 
 
 
 
 
 
 

Edino kar mi je res zal je to da sem pet dni po porodu dobila 39 vrocine in je trajala tri dni in v tem casu mi je cisto poslo mleko… vse sem delala da bi ga dobila nazaj, njo pristavljala, crpala vsake dve uri res vse vse kar se da ampak ni proslo nazaj. Res sem zalostna in malo obupana ker je od prvega dne res zelo rada se dojila in bila na dojki. Sedaj je zal na adaptiranem mleku ker res sem natedila cisto vse ampak ni slo! Upostevala sem tudi kaj so mi rekli v bolnici ko sem jih klicala da imam vrocino in ne vec mleka. Ampak ni slo tu mi je res malo volja padla za vse ampak res nisem imela druge kot da ji dam adaptirano. Od tistega casa pa imamo tudi mocne kolike in se spopadamo s tem vsako noč.

 
 
 
 
 
 
 
 
 
Draga Izidora! Danes, 10.8.2023 je ob 3.56 pokukala na svet moja punca Manca. Velika 3630g in dolga 52 cm. Porod je bil… tocno taksen kot sem si ga želela kratek in popolnoma naraven! PDP sem imela 11.8., prestavljen na 18.8., ampak moja deklica se je ocitno drzala prvega terminaIn kako je bilo? Proti veceru so se zaceli popadki in ko so zaceli postajat pogostejsi, sva sla v porodnisnico. Sem sva prisla ob 00.45, odprta sem bila 3 cm. S seboj sem prinesla svoj porodni nacrt, ki ga je babica skrbno prebrala, se ga celo razveselila in mu sledila. Tako kot sem si želela, sem se med porodom gibala, se tuširala, skozi aromaterapijo me je mož masiral, vse je potekalo popolnoma naravno, brez pikice protibolecinskih sredstev. Samo prepustila sem se valovanju telesa, babica me je krasno spodbujala z besedami, da sem z vsakim popadkom blizje svojemu otroku. Porod se je torej pricel ob 00.45, ob 3.56 sem svojo deklico ze imela v narocju ne bom rekla da ni prav nic bolelo, je pa bilo tocno tako kot sem si zelela ker sem drugorodka naj poudarim, da sta si prva in druga porodna zgodba popolnoma drugacni. Seveda nikoli ne ves kaj te caka, lahko pa si probas ustvarit svojo najboljso verzijo. 
Mojo porodno zgodbo seveda lahko delis in prosim spodbujaj punce, da napisejo svoj porodni nacrt, ker ga babice res spostujejo in zagotovo pripomore k lepsi izkusnji
P.s porodni nacrt bi ti tudi poslala ampak zgleda je bil moji babici tako vsec, da ga je obdrzala za spomin.

Vse skupaj se je začelo, še preden se je dejansko kaj začelo

 

Bil je lep sončen dan, četrtek 24.11.2022 in rojstni dan mojega dedija. Kot vedno smo z družino odšli k njemu (en vhod stran od našega), mu voščili, se malo podružili in nasmejali. Moja zlata babica je medtem z hčerko Vito “reševala” križanke in prav posrečeno ju je bilo gledati. Dogovorili smo se da jutri – v petek peljem babico in dedija na testno vožnjo s kombijem, (saj smo kupili nov avto – nevedoč, da ga bomo še kako potrebovali ) in seveda tudi na tortico, ki jo je imela moja babi najraje. Jaz pa vem, da je še raje imela najina potepanja. Ko sva hodili po trgovinah in bili skupaj. Vedno je bila neskončno srečna, ko sva imeli dan za naju, čeprav je na koncu zaradi težav z kolki že komaj hodila.

Nato se je zgodilo… Dedi me kliče, da je z babico nekaj narobe in naj hitro pridem. Vzamem denarnico, ključe, telefon in odletim… Nikoli si nisem mislila, da bi jaz lahko kogarkoli kdaj oživljala, še najmanj svoje bližnje… Tokrat sem, a žal neuspešno… Ko je ob koncu intervencije babica mirno ležala, sem jo prijela za njeno lepo roko in opazovala prste, ki so bili tako pridni, roke, ki so mi vedno kaj dobrega skuhale, toplo objele in vedno potolažile. Babica mi je bila kot druga mama, res sva imeli posebno vez in vem, da sem bila jaz njena najljubša vnukinja.

In tukaj se zgodba pravzaprav začne… 

Ko sem tako držala njeno roko sem pomislila, ne vem zakaj, ne vem kako, ampak sem: »ena dobra dušica je zapustila zemljo, zagotovo se je nekje rodila nova.« Niti v sanjah si nisem mislila, da bo to v meni… 

Kakšni dve uri za tem me preseneti mesečno perilo, ki ga še nisem pričakovala, čeprav je vedno točno kot švicarska ura. Mislila sem: stres, kaj pa druga… bilo je nekaj druga, neka višja sila, bilo je nekaj, kar mi je namenjeno.

 Dnevi, tedni in nasploh cel mesec je bil zame psihično zelo naporen, ovit v žalost, praznost v sebi… Bolj kot se je bližal čas nove menstruacije, večji občutek sem imela, da je ne bo… Čutila sem, v bistvu sem že vedela, da sem noseča, pa vendar si nisem želela priznati.

V sredo naredim test, negativen. Fjuh, kako sem si oddahnila… V soboto, 17.12.2022 mi ponovno ni dalo miru… Z Damjanom sva bila na poti v Ljubljano, po božična darila, zvečer pa smo bili s prijatelji dogovorjeni za druženje ob narezku na turistični kmetiji. Doma sem hitro naredila test in preden bi lahko pogledala rezultat sem ga vtaknila v modrc, saj nisem želela delati panike pred Damjanom… 

 V vsej jutranji hektiki pozabim na listek, ki sem ga čuvala pri srcu. Na poti v Ljubljano se spomnim nanj… Nekako na skrivaj mi ga uspe pogledati in hkrati me skoraj kap… Rahla črtica… Wtf kaj pa zdaj…

 

Odprem menstrualno aplikacijo, da ugotovim kateri dan sem imela nazadnje menstruacijo, ko se spomnim na 24.11.2022. Kar zmrazi me po telesu. Odprem google, vpišem: izračun PDP, vpišem datum zadnje menstruacije in mi izračuna 31.08.2023. Še en šok. Vem, da bom imela carski rez, saj mi po že treh, druga niti ne preostane. Zato odštejem en teden in dobim mamin rojstni dan, 25.08. To pomeni, da je babica umrla nekje okvirno na datum, ko je zanosila z mojo mami in sedaj, xy let kasneje, na enake datume zanosim tudi jaz? Kako je to mogoče? Kakšna igra številk… Med vožnjo je rahlo deževalo/snežilo. S polno glavo misli sem se ozrla skozi okno in pogledala proti nebu… Vprašala sem v nebo babico, če mi je tega otročička poslala ona… in skozi goste oblake je posijal en sončni žarek, ki me je na rahlo zaslepil. Vedela sem, da je to ona. Moje sonce, ki mi je poslalo sonce, da bi mi bilo lažje.

Po glavi mi je begala 1000 in 1 misel, skrb… Kako bom s štirimi, Inja ima komaj pol leta, tudi Vita je majhna. Končno sem želela začeti delati, kaj bo s salonom. Kako bom vse skupaj »shendlala«. Kaj bo rekel Damjan, kaj starši in okolica. Res, res me je bilo strah, čeprav sem te vzljubila takoj, ko sem videla drugo svetlo črtico se skrbi in misli nisem mogla otresti.

24.12.2022 in božični večer, ki smo ga v povečanem družinskem krogu preživeli pri nas doma, sem komaj čakala, da se zaključi in ostaneva z Damjanom sama. Za njega sem imela pripravljeno še eno, prav posebno darilo. Škatlo sem napolnila z njegovimi najljubšimi čokoladnimi jajčki, na njih položila 4 duplo čokoladice in na njih dva pozitivna testa.

Damjan previdno odpre darilo, doživi rahlo kap, me pogleda in reče: »j*beš me ne?«, jaz samo z nasmeškom odkimam… On se nasmeji in se prime za glavo. Zdelo se mi je, da ima enak vrtiljak čustev, kot sem ga jaz doživela pred enim tednom.

O nosečnosti nisva kaj dosti govorila. Oba sva se temi izogibala… Damjan ni videl drugega izhoda, kot splav. Jaz na to nisem mogla niti pomisliti. Šla sem 1x čez izkušnjo splava, spontanega, pa me je čustveno ubilo, za vedno zaznamovalo. Da pa bi ga naredila sama, kljub temu, da je z otrokom vse vredu pa nisem mogla niti pomisliti. Ne bi mogla živeti sama s sabo in vestjo, da sem ubila svojega otroka. Ko sem pa pomislila na igro številk, pa sploh ne.

Ko se je bližal datum pregleda sem postajala vedno bolj nestrpna, saj nisem vedela kako in kaj. Po pomoč sem se zatekla k tašči, ki mi pri puncah tudi sicer najbolj pomaga. Potrebovala sem njeno oporo, njeno potrditev. Nisem vedela kako ji naj povem, da sem noseča in kako bo to sprejela. Njena pozitivna reakcija me preseneti in pomiri. Vedela sem, da je to to. Vedela sem, da bom otroka obdržala.

Nekaj dni pred prvim pregledom zvečer začnem krvaveti. Stisne me pri srcu in si rečem… Če mi je namenjeno, bo vse ok… Če mi ni, boljše da je šlo zadaj, kot potem. Prepustila sem vesolju, da naredi, kot mi je namenjeno.

Že naslednji dan, 09.01.2023 dobim termin za prvi pregled kjer ugotovi, da je vse vredu. Omeni možnost, da sta bila dva in da se je en izločil – od tod krvavitev. Tega ni mogla z zagotovostjo potrditi saj, da je bilo prekmalu.

Ob slišanju bitja srca so se mi ulile solze sreče in olajšanja. Vedela sem, da si mi namenjen in bila za to neizmerno hvaležna.

Dr. Žebeljan na nuhalni svetlini, 16.02.2023 (12 0/7) omeni, da si po vsej verjetnosti fantek in potem na pregledu za spol, 21.03.2023 (16 5/7) na katerem je bil prisoten tudi ati, le-to potrdi. Pravi, da definitivno vidi sulico  Ati se ob tem nasmehne in pripomni, da ga zdaj vse skupaj še bolj skrbi, saj se bo moral vsega učiti na novo. Jaz pa sem si vaju že predstavljala kako skupaj lovita ribe in igrata nogomet.

Dnevi so minevali, trebušček in z njim ti sta rastla, hkrati pa tudi moja navezanost nate. Vsak večer ob branju pravljice Viti, sem te božala in čakala prve brcike, ki sem jih zares občutila zelo pozno, šele nekje 17. ali 18. teden. Da so tedni hitreje minevali sem kot vsako nosečnost, tudi tokrat obiskovala mojo zlato Sončno Vilo – Izidoro. Ona je res poosebljeno sonce, ki mi je v vseh, tej nosečnosti pa še posebej, stala ob strani in mi ob težkih trenutkih zares pomagala. Njene besede, energija, znanje – vse je zlata vredno. Brez nje bi mi bilo mnogo težje. Hvaležna sem, da sva skozi leta zgradile prijateljstvo in vez, ki jo ne čas, ne daljava ne pretrgata.

Pred dopustom na Mallorci je moja ginekologinja pri pregledu morfologije ugotovila, da imam nekakšen miom. Točno ni mogla določiti kaj točno je, zato me napoti na pregled v porodnišnico. To je ugotovila slučajno, saj mi je, zaradi izcedka naredila tudi vaginalni ultrazvočni pregled.

Po dopustu, na mednarodni dan babic, 05.05.2023 (23 2/7) sem imela pregled pri Dr. Samojlenko Durič Maši, ki je bila na pregledu vidno zaskrbljena in je zato na posvet poklicala še predstojnico oddelka Dr. Bosilij Damijano. Ugotovili sta, da gre v mojem primeru za zelo stanjšano maternično steno cca 2mm (baje je normalno okoli 3cm in se v nosečnosti tanjša). Ker sem jima povedala, da si resnično želim roditi na Ptuju, naredita plan, da me v 35. tednu hospitalizirajo in ko dosežem 37 0/7 mi naredijo CR – predviden datum za CR 9.8.2023.

Že zdaj kažeš svoj karakter s tem ko »protestno« ležiš prečno. Ne gledaš na »pravila«, ti si samosvoj in prav je tako.

Četrtek, 01.06.2023 (27 1/7) je bil dan, ko smo imeli 3D/4D pregled pri Dr. Žebeljanu. Zraven sta šli tudi Živa in Vita. Predvsem Vita je bila navdušena in na koncu pregleda sta obe dobili za spomin eno tvojo slikico. Tudi on preveri maternično steno in potrdi, da je debela cca 1,5mm. Odsvetuje mi morje, ki smo ga imeli planiranega 11.06. – 15.06.

Zaradi težav me moja ginekologinja pošlje na pregled tudi v rizično ambulanto v UKC MB, saj je dobro, da v primeru, da bi iz kakršnega koli razloga morala roditi tam, da vedo zame in moje težave. Na pregledu 14.06.2023 (29 5/7), Dr. Trpovska vidno zaskrbljena predlaga, da mi injicirajo kortikosteroide za razvoj pljučk. Zaupam in sprejmem. Hospitalizacija v Mariboru 2 dni. Predlaga tudi, da moja ginekologinja spremeni datum PDP, saj otrok prehiteva v rasti in glede na to, da so moji cikli na 21 dni, je to edino smiselno. To je na nuhalni in potem na pregledu za spol predlagal tudi Dr. Žebeljan. Moja ginekologinja Dr. Bandelj Klančar spremeni datum na 25.08.2023 (mamin rojstni dan) – ponovna igra številk in opomin na mojo zvezdico na nebu – mojo zlato babico.

Sedaj si se odločil za medenično vstavo in tako čakaš, skupaj z mano, da pride pravi čas in ugledaš luč sveta. Rada se pošalim, da si tipičen moški: sediš in čakaš.

Kadarkoli sem bila v stiski zaradi rizične nosečnosti in težav (zelo tanka maternična stena, hipertenzija, pomanjkanje plodovnice, povišano tveganje za preeklampsijo, slabokrvnost, beljakovine v urinu…), ki me sedaj spremljajo, sem pomislila na mojo babico in vedela, ker mi je ona poslala to darilo, da bo vse vredu, čisto do konca.

Sledi ponoven redni pregled na Ptuju sreda, 21.06. (30 5/7) in hospitalizacija zaradi povišanega pritiska in beljakovin v urinu, kar bi lahko nakazovalo na preeklampsijo za katero imam povišano tveganje in zaradi katere vsak večer zaužijem  majhno tabletko aspirina vse od pregleda nuhalne svetline dalje. Po kombi pride Polonca z mojo mami. Prinese mi šopek in pove, da bi naj ta večer imela baby shower. V bolnišnici ostanem do ponedeljka. Povišan pritisk uredimo s tableti in rednim merjenjem tlaka. Obvezno strogo mirovanje.

Glede imena imamo kar velike težave. Z Damjanom nikakor ne prideva skupaj. Damjanu je všeč Jaka, kar bi bila Živa, če bi bila fantek. Meni je zelo všeč Črt. Obema je všeč Luka, ampak ker je ime zelo zelo pogosto, iščeva alternative. Jaz pridem na idejo, da bi bil Jan Luka – Jan po atiju DamJAN in Luka, ker je obema všeč. Še vedno pa mislim, da bi ti najbolj pasalo ime Črt. Ko za mnenje vprašava Živo, glasuje za Jan Luka, prav tako Vita. In meni žal ne preostane druga, kot da popustim. Večina prevlada.

Pred dopustom moje ginekologinje na Ptuju Dr. Samojlenko imam še en pregled v petek, 14.06.2023 (34 0/7). Na pregled pridem ob 9:30 oddam kri in vodo ter počakam, da sem na vrsti za CTG, ki ni bil najlepši, ampak me babica vseeno z njim pošlje na pregled k zdravnici. Zaradi gneče k zdravnici pridem okoli 13:30. Pove mi, da sta z Dr. Bosilj naredili plan zame, in sicer predvidena hospitalizacija 24.07. ter predviden CR 03.08.2023 zjutraj, saj 04.08. nje ni in ni problema, tudi če naredimo CR 36 6/7, saj en dan ne igra velike vloge. Bila sem že pošteno lačna, saj sem nazadnje jedla okoli 7h – zajtrk. Z CTG-jem ni bila zadovoljna zato me pošlje, da ga posnamem še 1x. Po skoraj eni uri snemanja CTG z njim še vedno ni bila zadovoljna, zato predlaga snemanje za par ur. Priklopijo me in me pustijo, da se snema cca 5ur. Medtem pride Damjan, da mi prinese stvari, če bom morala slučajno ostati v bolnici in hrano, ker sem bila že čisto izstradana in dehidrirana, čeprav sem si v avtomatu kupila rogljiček in za pit. Okoli 20:30 me pride pogledati zdravnica, ki pove, da je CTG OK in da lahko grem domov, vendar bi prej še vseeno raje naredila še 1x UZ, saj potem odhaja na dopust in da je ziher, da je res vse vredu. Jaz pripomnim, da ga je naredila opoldan, okoli 13h in da zagotovo ne more biti tako zelo drugače. Ampak, verjamem, da je ona že vedela zakaj ga je ponovila. Ugotovi, da imam zelo malo plodovnice, kar jo, glede na moje rizično stanje močno zaskrbi in predlaga hospitalizacijo do ponedeljka, da bi vsak dan dobila infuzijo in če bo v ponedeljek OK, lahko grem domov.

Komaj sem čakala ponedeljek in dobre izvide, da lahko grem domov. To se ni zgodilo. Dr. Samojlenko je svoji nadomestni Dr. Marčec prepovedala moj izhod, saj da sem preveč rizična in predaleč doma, da bi me spustili domov. Imam pa dovoljene izhode 2-3ure na dan v okolici Ptuja.

Največjo podporo so mi v času bivanja v bolnici nudile sestre: Mateja, Gordana, Sandra (Aleksandra), Adrijana, Jadranka in Breda. Saj ne rečem, vse so bile super, vse zelo prijazne, vendar omenjene so velike ženske, z velikim srcem in čutom za sočloveka. Predvsem sestra Mateja, s katero preživele oz. prebedele apokalipsa nevihtno noč. Strah me je bilo tako, da sem kampirala na hodniku in ob sestri Mateji sem se počutila varno.

Sedaj (sreda, 26.7.2023) odštevam dneve, da se Dr. Samojlenko vrne iz dopusta in jaz bom mirnejša, saj si res želim, da mi CR opravita skupaj z Dr. Bosilj. Danes mineva 12dni od moje hospitalizacije, kar pomeni še 5dni do vračila Dr. Samojlenko iz dopusta. To bova pa že zdržala kajne, Jan Luka?

 

Prišla je prelepa vroča sobota, 29.07.2023 in kot vsako jutro grem pred zajtrkom na CTG, kjer zopet pride do padca utripov ravno ko me je babica želela odklopiti. Dežurna Dr. Mateja KRANJC STRNAD predlaga, da se CTG ponovi. Dogovoriva se, da ga ponoviva, ko spodaj v porodnih sobah ne bo več gneče in ko se jaz vrnem iz izhoda z Damjanom in Vito. Šli smo kupiti nekaj daril za babice in zlate sestre, ki so srčno skrbele zame. Damjan mi je pripeljal tudi vosek, da bi si lahko naredila depilacijo, saj na tisto, ko sem se naročila v kozmetičnem salonu v bližini bolnice je bila milo rečeno grozno, pa sem jih »dala skozi« kar nekaj.

Po izhodu, se z napol urejeno »Frčafelo« odpravim na ponovitveni CTG (okoli 12:30). Ponovno pride do padca. Dr. Mateja KRANJC STRNAD predlaga, da Ctg snemamo dalj časa – več ur. Vmes mi vzamejo kri, nastavijo kanal… Za vsak slučaj pravijo, čeprav sem nekje v sebi vedela, da ni za vsak slučaj, temveč gre za res. Okoli 17h (po cca 5h snemanja CTG), pride zdravnica še zadnjič pogledati situacijo in odloči, da je najboljše, da nosečnost končamo danes, zdaj, čez eno uro, saj se ti očitno ne počutiš najboljše, naj bi ti popkovnica nekje očitno nagaja. Na UZ pregledu ugotovi, da še vedno sediš na ritki in da je plodovnice zopet zelo malo, premalo. Dovoli mi, da na hitro pokličem Damjana. Naj pride – hitro in takoj. Zelo na hitro sem šla pospravit sobo in vso svojo kramo (naj spomnim, da sem par ur nazaj dobila vosek, s katerim bi se naj uredila in kupila darila za babice/sestre, v sobi sem imela klimo, računalnik…). Na brzino vse zmečem skupaj in pripravim Damjanu stvari za domov in tiste, ki jih potrebujem jaz. Za tuširanje ni več ostalo časa.

Pridem nazaj dol v porodne sobe mi kar na hodniku dajo neke papirje za izpolnit, hitro me poležejo na posteljo, da mi povijejo noge, dobim nekaj v žilo (v vsej hektiki nimam pojma kaj, niti ne vem če sem vprašala in prepričana sem, da so mi povedali). Prej kot bi rekel 1, 2, 3 sem že v operacijski, spinalna narejena, z očesom ošinem uro, ki je kazala 18:02), vsi kabli priklopljeni, v nogah in rit (ritke že zdavnaj ni več) že čutim toploto in mravljinčenje, ležim na postelji in čakam. Skozi vrata vstopi zelen angel, znan obraz in glas. Moj zlati mož. In tako je vse postalo lažje. Usede se k moji glavi, me poboža in poljubi. In tako se začne… prvi rez. Začutim nekakšen – ne vem kako bi opisala – izpust zraka iz trebuha ali kot nek vakum. Stresem se… pogledam v luč nad sabo, kjer vidim rdečo barvo – veliko nje – in polno rokavic v mojem trebuhu, nisem bila več pogumna in sem prosila anestezistko, da zeleno plahto, ki mi zakriva pogled nastavi tako, da tudi v luči ne bi videla odseva. Njen poizkus ni bil ravno uspešen, saj sem še vedno lahko videla, če sem želela. Ne bom lagala. Ta carski rez je bil zame najtežji in najbolj boleč že med samim posegom. Čutila sem veliko vlečenja, trganja, pritiska… vse to zaradi veliko zarastlin, ki so nastale z vsemi nosečnostmi in operacijami. Vse skupaj je bilo mnogo lažje zaradi super ekipe, ki se je z mano dosti hecala in mojega moža, ki je stiskal mojo roko, me božal in vzpodbujal z besedami. Zabičala sem mu, da mora nujno snemat in slikat. Da ne bi slučajno pozabil. In skoraj bi, če mu ne bi 100x rekla  Ob 18:19 zaslišim najlepši zvok – moj fant je zajokal, solze sreče so stekle po licih. Minuto kasneje mi te že prinesli pokazati… Imel si zelo veliko temnih lask, ki so bili kar dolgi (sploh glede na to, da nobena od sestric ni imela take »čupe«). Bil si še zelo na debelo pokrit z verniksom in zelo jokal. Ko sem te prijela, si zgrabil mojo roko in se umiril. Za nekaj trenutkov so te odnesli in prinesli nazaj zavitega v roza odejico, mojega pogumnega fanta, ki je že takoj znal sesati svojo rokico. Malo si jokal, a si se pri atiju hitro pomiril. Še preden so mene do konca porihtali so te odnesli in nekaj minut preden so mene uredili do konca tudi Damjana poslali ven, da je med tem iz moje rezidence – sobe številka 1 odnesel vso kramo in imel srečo, da te je lahko zgoraj na oddelku, obiskal tudi, ko si čakal na pregled pri pediatru.

Mene namestijo v intenzivno sobo številka 3, kjer je bila nameščena že ena Makedonka. Zaradi zavese je nisem nikoli videla, sem jo pa dosti slišala, saj je bila skozi na telefonu in zdelo se je, kot da je na dopustu. Komaj čakam veličasten trenutek, da pripeljejo mojega sina, mojega fanta. Damjana pošljejo domov, z besedami, da je gužva in da ne vedo kdaj te bo pediater pogledal in ne more tako dolgo čakati pri meni, saj imam cimro. Predvidevam, da so vedeli pravi razlog in da je bila gužva samo izgovor. Potrpežljivo čakam in čakam… ura je bila že 20:30, ko tebe še vedno ni bilo pri meni. Vprašam babico, kdaj prideš. Končno dobim iskren odgovor, da kolikor je slišala te ne bo, saj si v inkubatorju ker si imel dihalno stisko. Če je rekla še kaj druga ne vem, saj je glava zablokirala, misli niso bile jasne, solze so tekle… Dr. Mateja KRANJC STRNAD  želji da me pomiriti, mi pove, da v kratkem pride pediater, ki mi bo vse razložil. Par minut zatem res pride pediater, že ko ga vidim mi solze napolnijo oči. Pogovor začne s čestitkami in o dejstvih, ki sem jih tako ali tako že vedela. Predvsem o tem, da si prehitro rojen (36 1/7) in da se v takšnih primerih pričakujejo določeni zapleti. Kljub prejetju kortikosteroidov so tvoja pljučka nerazvita in zato je prišlo do dihalne stiske. Pove mi, da si sedaj priklopljen na kisik, da prejemaš antibiotik in moraš biti v inkubatorju. V primeru poslabšanja boš premeščen v UKC MB. S temi besedami se poslovi in zdi se mi da vse skupaj obvisi nekako v zraku. Nisem ga natančno poslušala, nisem zmogla ohraniti fokusa. Morda zaradi anestezije, vseh dogodkov, ki so se zgodili in odvili mnogo prehitro, da bi vse lahko sprocesirala. Solze so tekle, v prsih me je tiščalo. Situacijo na mnogo lepši in prijaznejši način predam Damjanu. Noč sem preživela in prebedela v molitvah in bolečinah. Bolečina nikakor ni popustila, prav skozi sem, kljub močnim protibolečinskim sredstvom čutila neprijetno bolečino. Poskušala sem zaspati, zaprla oči in ko sem se prebudila, sem mislila da sem zelo dolgo spala, v resnici je minilo le 15min. Kako je to mogoče? Se mi je pokvarila ura na telefonu? Tako se je ponavljalo celo noč. Za češnjico na vrhu torte je na oddelku, eno nadstropje višje celo noč jokal otrok. Srce se mi je paralo, itak sem mislila, da se joče ti, moj Jan Luka, ki me kliče in mene ni… To je bila samo ena od misi, ki mi je rojila po glavi, drugih raje niti ne napišem… Komaj sem čakala, da je bila ura 6. Ob takšni uri sem pričakovala babico, da me pride ogovoriti, pogledati, umiti in da počasi prvič vstanem. Preseneti me obisk pediatra okoli 6:30, ki mi pove, da boš okoli 8h premeščen v Ljubljano. Skoraj me je kap. Zdelo se mi je kot da moja duša zapušča telo. Kako Ljubljano? Kaj se je zgodilo z Mariborom (kasneje izvem, da je bila v MB gužva). Babice skozi sprašujem in prosim, če te lahko vidim in kdaj, ne dobim konkretnega odgovora, dokler ne pride izmena in moja krasna babica Petra, ki kar ne more verjeti, da je minilo že 12ur in jaz te še kar nisem videla, se te prav dotaknila. Stvari vzame v svoje roke in me skupaj s posteljo odpelje k tebi. Ko te vidim ležečega na trebuščku, v plenički in mirnega, spečega sem takoj pomirjena tudi sama. Babica Petra mi odpre inkubator, da sem se te lahko tudi dotaknila, pobožala. Bila sem presrečna in pomirjena. Moj fant je v redu, borec si in kmalu boš v mojem objemu. Naredila sem nekaj slikic in video, pomagala mi je tudi babica Petra. Ko so prišli pote z rešilcem okoli 9h se mi je predstavil Ljubljanski pediater in mi predal lepe novice, da je moj fant čisto v redu, da že sam dihaš in da si na sploh zelo super. Ponovno pomirjena in srečna se od tebe poslovim z obljubo, da kmalu pridem za tabo.

Nedelja, 30.07., ki bi naj bila mirna se je prelevila v pravo bojno polje na porodnem oddelku in to že takoj zgodaj zjutraj. Nujni carski rezi. Babice so imele premalo rok in tekale iz enega na drug konec, spraševale so se kam bodo dale vse porodnice. Ravno zaradi nastale situacije me po hitrem postopku prestavijo nazaj na ginekološki oddelek, na porodnem – hvala bogu – ni bilo prostora… in iskreno povedano, tudi ne vem kako bi psihično to prenesla. Kako bi gledala vse mamice s svojimi dojenčki, medtem ko je moj daleč, daleč stran. Ker je bila moja rezidenca, soba številka 1 zasedena me namestijo v sobo številka 7, lucky number. V tej sobi sem bila nameščena tudi, ko sem bila noseča hospitalizirana z Injo, tudi postelja je bila enaka. Naključje ali ponovna igra številk? Dan kar nekako mine, čeprav mi solze vedno napolnijo oči, ko me kdo vpraša kaj glede tebe. Ko je prišel večer me je zadelo, nisem več zmogla, doživela sem res močno duševno stisko in se nikakor nisem mogla pomiriti. Solze so lile, hlipala sem, v prsih me je tiščalo. Sestra Breda, zlata ženska pride, me objame in mi nudi ramo za jokanje. Ponudi mi nekaj za pomiritev, z veseljem sprejmem, saj sem zares želela malo zaspati in se spočiti. Zaspim okoli 24h in se zbudim ob 5h, spala sem tako trdno, da nisem slišala niti, ko je sestra prišla in zaprla okno v moji sobi.

Jutro je in jaz komaj čakam vizito, kjer jih prosim, če lahko grem v Ljubljano k tebi. Zdravnica mi izhod odobri in z Damjanom odhitiva na pot okoli 10:30. Nekaj čez 12 že zvoniva na vratih neonatalne ambulante in okoli 13h naju pospremijo do tebe – najinega fantiča – najinega borca. Ob prizoru mi je zastal dih. Tega zares nisem pričakovala… Sploh te nisem spoznala. Ležal si cel v cevkah in kablih z rdečo kapico na glavi si izgledal kot majhen palček, ki spokojno spi. Prizor je res izgledal mnogo bolj grozno, kot je dejanska situacija. Tvoj doktor nama pove, da je s tabo vse super in v redu, da ne potrebuješ več inkubatorja, le toplo posteljico in minimalno kisika ter da si še vedno na antibiotiku, zagotovo še par dni. Hranjen si po cevki, skozi usta in skozi popek. Imela sva res srečo, saj te je sestra preden sva šla, ravno umivala in zato sva te lahko tudi pocartala, kolikor je bilo to pač mogoče. Si pravi mali borec, ki je pokazal, da znaš tudi jokati, saj ti umivanje in oblačenje nista bila preveč po godu. Poljub na nogice od obeh v slovo, z obljubo, da bova kmalu skupaj.

Rana me je vedno bolj bolela, komaj sem čakala, da se uležem. Na Ptuj prideva okoli 16h. Dobim antibiotik zaradi zelo povišane vrednosti CRP (okoli 265). Rana se je razbolela in sedaj komaj hodim, ampak bi še 100x naredila enako, samo da bi te videla, se te dotaknila in te poljubila. Ko se preoblečem grem na stranišče in začutim mokro spalno srajčko pri dojki… What? Kaj te to je? Ali je možno, da mi mleko teče? Skoraj nemogoče. Včeraj sem ročno komaj iztisnila v celem popoldnevu iz obeh dojk dober mililiter kolostruma (da sem ti ga lahko prinesla v Ljubljano), nemogoče da mi zdaj teče, spušča.

Vzamem v roke črpalko, ki mi jo je Damjan prinesel preden sva šla v Ljubljano. Ne pričakujem nič kolostruma/mleka. Želela sem samo vzpostaviti povpraševanje. Med črpanjem gledam slike, ki sva jih posnela pri tebi in po 10min, ko želim zamenjati dojko ugotovim, da je dejansko pokrito dno z tekočim zlatom… prav ne morem verjeti svojim očem. Hitro gremo še na drugo in tako skupaj naberem 15ml kolostruma/mleka, manj kot 48ur po CR. Vajo ponovim na vsaki 2h in vedno enak rezultat, vsakič 15ml več. Neverjetno ponosna nase in na svoje telo. Moje telo dela čudeže. Moje telo je čudež. Hvaležna.

Vem, da me čaka še (vsaj) en dan brez tebe. Zavedam se, da tudi moje telo potrebuje čas, da se pozdravi in zaceli. Danes mi je to pokazalo. Sedaj, po celem dnevu vožnje v LJ in stanja, sedenja se mi je vse skupaj zelo razbolelo. Jutri (torek) bom cel dan počivala, da si naberem novih moči in potem, morda v sredo v Ljubljano k tebi, da greva novim zmagam nasproti – skupaj.

Torek sem maksimalno izkoristila za počitek in nabiranje novih moči in izplačalo se je. Vse kar sem delala je bilo ležanje in črpanje na vsaki dve uri. Mleka je bilo vsako črpanje več. Od 20ml do 30 in vse tja do slabih 50ml. Nemogoče? Je mogoče. Vedno se da, vse se da če si to le želimo in naredimo vse, da to uresničimo. Je pa res, da je fajn imeti tudi podporo. Sploh pri dojenju in da smo o tem dobro informirani. Meni je bila v veliko oporo moja babica – Nastja. Bivša sosika in zares velika ženska, ki premika meje in podira stereotipe glede porodništva in dojenja. Hvaležna za njo in njeno nesebično pomoč, nasvete ter oporo skozi vse nosečnosti.

Zvečer se pri meni na popoldanski viziti oglasi tudi Dr. Bosilj, ki z mano malo poklepeta in ne more verjeti, da se je to (dihalna stiska) zgodilo v 36 tednu. Predebatirava, da je možen razlog tudi kasnejša sprememba PDP-ja – na 5 sni prej in si ti v resnici star 35 2/7 tednov, kar bi bilo smiselno, čeprav si velik in težak normalno za 36 1/7, kakorkoli, ni pomembno. Strinjali sva se, da mamica in otrok nikoli ne bi smela biti ločena in da je na tem področju potrebno nekaj spremeniti. Če je premeščen otrok, bi morala biti tudi mamica (vsaj 24ur po CR na primer, v primeru naravnega poroda pa takoj). Pove mi, da bodo tak aparat, ki si ga ti potreboval v Ljubljani, čez kakšen mesec imeli tudi oni in ponosno pove, da bo ravno zaradi tega manj žalostnih mamic, ki bodo rodile na Ptuju. Pohecam se in jo vprašam zakaj ga niso mogli imeti že en mesec prej  . Povpraša me kako sem bila zadovoljna s sestrami, babicami in nasploh z bolnišnico. Iskreno ji povem da zelo, kar je tudi res, z redkimi izjemami je osebje vrhunsko. Sem pa ji tudi iskreno povedala, da sem razočarana, da bi naj bili porodnišnica, ki podpira dojenje, nimajo pa urejenega oz. možnega prevoza mleka do Ljubljane in da se mora s tem ukvarjati mamica. Vidno začudena in zgrožena mi pove, da to ni res in da lahko mleko vozijo v LJ, tudi 4x na dan, če je to potrebno in da kdo mi je podal to informacijo. Povedala sem, da ni važno kdo mi je to rekel, važno je to, da se to uredi in več ne ponovi. Jaz sem za svojega otroka poskrbela. Našla sem način in s pomočjo čudovite sestre Jadranke mi je uspelo… prepričana sem, da mnogo mamic tega ne bi storilo in bi se pač enostavno vdalo v odgovor NE. NE pa pri meni in ko se gre za mojega otroka nikoli ni opcija

Ponoči sem dobro spala, saj sem vedela kaj sledi. Odpust in odhod k mojemu levjemu kralju (levjemu zato ker si po horoskopu lev in tudi zato, ker se levje boriš). Ob odhodu sem imela občutek kot da se cela bolnišnica poslavlja od mene. Objeli in poslovili so se od mene tudi zdravniki, ne samo sestre in babice. Lep, zelo lep in neopisljiv občutek sreče in privoščljivosti v očeh vseh. Ptuj ni samo porodnišnica. Je porodnišnica s srcem in velikimi ljudmi s čutom za sočloveka in teh občutkov sprejetosti in sočustvovanja ne bom pozabila nikoli. Jokali smo skupaj ko so te odpeljali v LJ in skupaj smo se veselili, da bova končno skupaj.

Ob 15h prispeva v LJ. Namestijo me v 4 nadstropje – IMUNO oddelek, soba številka N4-72. V sobi vidim, da ne bom sama. Po čevljih sodeč sem vedela, da me ne čaka nič dobrega, in imela sem prav  Z mano v sobi je (ne preveč čista) Makedonka, ki ne zna slovensko, prehranjuje se z samo »smrdljivo« hrano in ves čas se pogovarja po telefonu (tudi ponoči). Zaprosim za drugo sobo, vendar zaradi zasedenosti to ni mogoče. V redu, sprijaznim se, nimam časa za nepomembne zadeve. Najpomembnejše le še to, da odkljukava zadnjo stvar na seznamu – odhod domov.

Ko naju z atijem pospremijo do tvoje postelje je prizor popolnoma drugačen, kot je bil v ponedeljek. Nimaš več rdeče palčkove kape, niti cevk na tvojem popolnem obrazu, tudi sončenja zaradi zlatenice več ne potrebuješ. Samo še sondo (antibiotik in infuzija) v popek. Na teži skoraj nič nisi izgubil, saj tehtaš 2475g. S solzami v očeh vprašam, če te lahko vzamem k sebi in ponovno dobim odgovor NE. Ati se okoli 17h odpravi proti domu, da ujame čas spanja Inje in Vite. Jaz ostanem ob tebi. Pokažejo mi kako te naj previjem. Ponovno vprašam sestro če te lahko vsaj za malo vzamem ven. Odgovor je NE, saj imaš sondo, ki se lahko iztakne. Čez nekaj minut pride tretja sestra, ki te nahrani (saj te jaz zaradi sonde ne smem). Med hranjenjem se malo pogovarjava in povem ji, da so te takoj po CR odpeljali in te nisem več videla, saj si bil v inkubatorju. Povem ji, da si star že štiri dni in te še sploh nisem držala v naročju, solze mi spolzijo po licih in njeno srce se omehča. Opozori me, da naj bom zelo previdna na sondo, saj če se iztakne ti bodo morali nastaviti novo in ti bo to povzročilo dodatne nepotrebne bolečine. Nato mi reče, naj sedem na stol. Solze so tekle v potokih, dobim te v naročje. Ni jih besed s katerimi bi opisala hvaležnost do sestre in srečo, ljubezen, ki sem jo občutila do tebe. Oksitocin je butal, solze so tekle, poljubljala sem tvoj popoln obraz, majhne rokice in ti obljubila, da se bom po najboljših močeh trudila, da ti nudim vse, kar boš potreboval. Obljubila sem ti svojo ramo, ljubezen in podporo vedno in za vedno. Ne glede na vse. Tako sva se povezovala do 21h. Morala sem na stranišče in nekaj popiti. Vrnila sem se kmalu, okoli 22:30, ko sem te previla – tokrat čisto sama. Sestra te je nahranila in ko si sladko zaspal sem si odšla sčrpati mleko ter tudi jaz legla k počitku. Ob 4h so me zbudile polne prsi. Malo sem še počakala in ob 4:30 odšla dol k tebi. Najprej sem šla načrpati mleko in nato k tebi, te previla in počakala, da te sestra nahrani ter da zaspiš, vrnila sem se v sobo, kjer sem ponovno malo zaspala. Ob 8h odšla k tebi, kjer so ti ravno delali nego in te tehtali. Danes zjutraj (četrtek, 03.08.2023) si že na porodni teži – 2500g. Povedali so mi, da sem pol ure prehitra, zato sem se odpravila na črpanje in potem v sobo na zajtrk. Takoj po zajtrku pa ponovno k tebi. Sedaj mi te ni bilo potrebno previti, saj so to naredile sestre ob jutranji negi. Zaradi gužve (na mojo srečo), so mi dovolile, da te nahranim jaz. Najlepši občutek, da sem te lahko držala v rokah in hranila s svojim mlekom. Zelo priden jedec si in imaš zelo dober sesalni refleks. Bila sva pohvaljena, da nama gre zelo dobro, pohvala dobro dene, jaz pa tako ali tako vem, da nama gre super. Midva sva najboljši par, samo skupaj morava biti.

Tudi ob 11h sem te lahko nahranila sama, sestre vidijo, da obvladam in da ti pridno sodeluješ. Verjamem, da bova zaradi tega kmalu skupaj zapustila Ljubljano in odšla domov k puncam in atiju.

V četrtek, 03.08. so te končno odklopili tudi od zadnjega »kabla« – infuzije in sedaj se bova lahko hranila v naročju, kot bi moralo biti že od začetka. Kako zelo sem bila srečna, ko sem te prejela v naročje in si me pogledal z majhnimi očkami, si se mi nasmehnil, kot da bi si mislil enako kot jaz: končno, končno skupaj. Presrečna.

Prišel je petek, 04.04. in danes so mi celo dovolili da se prvič podojiva. Pojedel si 10ml in se zelo hitro utrudil. Odločila sem se, da te sedaj v bolnici ne bom silila z joško, strah me je namreč, da ti teža preveč pade in naju zato ne bodo izpustili domov. Raje bova sedaj pridno pila flaško in hitro domov. Čeprav so razmere v Sloveniji katastrofalne. Poplavilo je celotno Slovenijo in trenutno je nemogoče priti iz Maribora v Ljubljano, razen preko Zagreba, Ptuja in nato do Maribora in tako domov. Da je poplavljena AC in vse okoliške ceste si ne morem niti predstavljati. Bogi ljudje. Nekateri so se morali zateči na strehe, na varno. Danes sem zaprosila tudi za drugo sobo, saj so bile okoliščine s prejšnjo cimro katastrofalne (smrdela je, vsak dan je za zajtrk jedla kebab, wc za sabo ni čistila, nasploh je bila pujsasta packa). Sedaj sem nameščena v 2. nads. – gastro oddelek – soba št. N2-55. Dobila sem obljubljeno, da greva za vikend domov, saj si imel že vse veje preiskave (UZ srca, kolkov, preverjanje sluha, vida…). Vse si uspešno prestal, le pri srčku se je zdravnica želela pogovoriti še z izkušnejšim kardiologom (imel si nekakšen šum na srčku, ki pa več si slišan… sedaj je »težava« neka žila, ampak ser si nedonošen bi naj bilo normalno). V glavnem komaj čakam jutri in upam na dobre novice, da greva domov.  In jutri boš star že kar en teden!? Kam je minil ta čas? Sestrice te sploh še niso spoznale… kmalu, zelo kmalu <3

Končno, končno je prišel dan, ko bova lahko zapustila bolnico in jo zamenjala za ljubeč dom. Zaradi razmer v Sloveniji (poplave) je zaprta in poplavljena AC Ljubljana – Maribor. V Maribor je možno priti samo preko Zagreba, pot traja cca 3,5h, v kolikor ni nobenih zastojev. Ni vredno. Zato ostaneva še eno noč in jutri, v nedeljo, 06.08.2023 zjutraj po jutranji negi počakava atija in morda tudi Živko, da prideta po naju in gas proti domu, saj so AC že odprli.

 

V nedeljo, 06.08.2023 sva res končno prišla domov. Pot si v celoti prespal. Kako krasen občutek je bil priti domov po skoraj enem mesecu in to s tabo v naročju. Živa je pripravila čudovito dobrodošlico – zelo lepo je narisala dve štorklji z dojenčkom in pripis: JAN LUKA <3 Punce so se »teple« katera te bo prva in bolj dolgo cartala. Na kosilo smo šli k babici Mariji in dediju Francu, ki mi je skuhala moje najljubše kosilo, dedi pa je poskrbel za sladico – sladoled. Tudi babica Beba, dedi Andrej in stric Miha so te pozdravili.

Dnevi minevajo čisto prehitro. Pri treh tednih smo imeli slikanje pri »naši« Marcelli in komaj čakam, da vidim kako so uspele. Z dojenjem se še kar trudiva, vendar nisi ravno navdušen. Na dojki poješ cca 10-30ml, potem si grem še sčrpati in vsega skupaj spiješ okoli 80ml. Ne bom odnehala, dokler bo šlo, te bom hranila s svojim mlekom. Upam, da te bom lahko dolgo dohajala.

Na kontrolnem pregledu v Ljubljani v četrtek, 17.08.2023 so ti na UZ glave videli nekakšno belo pikico, ki bi jo radi še 1x pregledali čez kakšna dva do tri tedne – čakam termin.

V torek, 29.08.2023, ko boš star točno en mesec imava na Ptuju še pregled za kolke. Zelo se veselim, da kmalu vidim ponovno vse sestre.

 IGRA ŠTEVILK:

29.07.2023 (2-9=7 . 7. 2+2+3=7)

47 cm

2500g (2+5=7)

18:19 (1+8 =7)

Jaz sem stara 34 let (3+4=7)

Ginekološki oddelek soba številka 7

Jan luka (7 črk)

Številka na zapestnici: 502 (5+2=7)

Moj porod je bil res težek, saj so mi ga inducirali že po 4 dneh preko roka in res še nisem bila pripravljena nanj, prav tako ne Lan. Bilo je težko, a vredno

Zelo hiter in zelo težek porod. V petek 28.7.2023, ob 12h so mi predrli ovoje, samo od sebe se ni začelo dogajalo nič. Ob 14h so mi začeli dajat umetne popadke, ki so bili v prvi uri res blagi. Aktiven porod je bil od 15h do 17:30. Od 15h naprej se je začelo z malo bolj močnimi popadki in od 16h naprej z onimi močnimi za glasno predihat. Ob 17h sem že potiskala. Zelo je bilo stresno, ker se je Lan tako hitro spuščal, da mu je utrip ful padal, prav tako pa je imel popkovino 1x ovito okrog glavice. Merli so pH njegove krvi 2x, ugotavljali acidoznost in se pri drugem merjenju odločili za iztis. Ker je šlo tako hitro so naredili epizotomijo, Lana pa s pomočjo vakuma dobili ven in Lan je bil ob 17:30 na svetu. Zaradi induciranja poroda sem se odločila za epiduralno. Epiduralna mi ni prijela niti malo, vse mi je steklo v desno nogo, ker je še naslednji dan od kolena gor nisem čutila. Bilo je res boleče in stresno, ampak zdaj sva oba okej, kar je najbolj pomembno.

Puncam bi samo povedala, da bi z lahkoto še enkrat šla čez vse to, pa ni bilo lahko. Potem si lahko predstavljajo, kakšna sreča in občutki so, ko prvič držiš v naročju svojega otroka.

Fokusirajo se naj na to, da pride na svet tvoj otrok in ni lepšega dne v življenju. Če rečem da je vse šlo narobe, kar bi lahko in je bil porod svetlobno leto vstran od mojega porodnega načrta in bi še enkrat šla čez vse za njega, bodo tudi vse ostale zmogle. 

 

Tebi pa iskrena hvala, brez tvoje pomoči in priprave, ne bi šla skozi taki porod popolnoma mirna in fokusirana na cilj, ki je vreden še takotežke poti do tja. Ko je ta cilj dosežen, ti ga noben na svetu ne more vzet. 

 

Ps: sva polno dojena, na kar sem noro ponosna!

Danes se ti javljam z mojo porodno zgodbo. Lepo smo se utekli kot 4. članska družinica moja velika fanta sta zaljubljena v našega najmlajšega fanta. 
V sredo po jogi sem imela tedenski pregled. Nekako mi je že tri dni nabijala vest Nina daj pripravi si torbo za porodnišnico še večer prej (torek) je moj rekel jutri pa boma skupaj pripravila innn pripravil jo je sam.  na pregled sem šla sproščena v planu da popoldan in v četrtek oddelam še zadnje stranke ampak ni bilo tako. Na pregledu so mi naredili test za oddtekanje plodovnice, ker se mi je v zadnjih dnevih zdelo, da mi izteka prozorna tekočina ampak nikoli nisi popolnoma prepričan. Test je bil negativen. Na UZ me sprašujejo po teži prvega otroka in, da je ta “manjši” okrog 3600g. Povem, da mi je dr. Žebeljan zaradi premočni pretokov povedal, da otrok lahko zaostane v rasti (kar nikakor se pri meni ni dogajalo ampak na 4170g prvič je bil to za njih alarm.) Na pregledu so ugotovili, da pa mi je plodovnica vseeno odtekala in, da sem pod spodnjo mejo normalno je 5cm moja vrednost je bila 2cm. 
Gospa danes bomo začeli sprožat vstavili vam bomo trakec, ki bo ostal noter 24h v tem času je možnost, da boste rodili, porod v vodi odpade. Podrl se mi je svet. Vsa vizualizacija kako bo porod stekel tekom nosečnosti na jogi in doma je padla v vodo. Imela sem občutek, da ga bodo na silo spravili na svet, da ni imel časa, da bi se sam odločil kdaj bo prišel. Bilo je kar nekaj solz, preobračanja misli, zbiranja moči in iskanje pozitive. 
V sredo ob 13.30 so me sprejeli na Ptuju in mi ob 14h vstavili trakec, tako sedaj pa čakamo. In res smo čakali 24h dogajalo se ni nič kljub gibanju nisem čutila niti malega krčenja. Po 24h pridejo me pogledajo odprta 2cm in se odločijo, da mi v črevo vstavijo dve svečki, ker zaradi slabe kondicije otroka ne moremo več predolgo čakat. Ob 16h mi naredijo še zadnji UZ, da preverijo plodovnico, če bi je bilo kaj več in nič. Takoj v porodno sobo ob 16.30 mi prvič poskušajo predret ovoje, da bi odtekla še zadnja plodovnica čutim samo nekaj kapljic, vstavijo mi še dve svečki v črevo in ob 17.30 ponovno poskušajo predret ovoje. Tekla je samo sluz malo krvi in ponovno par kapljic nič se še vedno ne dogaja zato se odločijo ob 18h mi nastavit umetne popadke. Takrat pride moj z vso “bojno opremo” čaja, hrane, homeopatskih granul, ker to bo še trajalo pravim jaz. Babica pravi do 22h, ko grem domov mi bomo rodili. Vlijejo se mi solze, ker vem kaj me čaka no pa dajmo Nina sem si mislila. Babica mi vse razloži kako bomo dovajali umetne popadke in potek. S tega vidika sem bila zelo pomirjena, ker sem točno vedela kako bo. Sprejela sem tudi študentko, kateri je bila moja babica mentorica tako, da sem imela dodatne preglede in razlago meni je ustrzalo, ker je bila zelo zagnana študentka in si je vzela čas zame tudi predihovala popadke z mano. Začeli so se prvi popadki blagi kratki vzdržni. Moj mi je masiral stopala in pritiskal na točke med popadki imela sem občutek, da mi vsaj malo jemlje bolečino. Popadki so se hitro začeli stopnjevat, moj je naštudiral ctg in mi res veliko pomagal. Po dobri uri mi naredijo pregled in odprta sem bila 3cm maternični vrat še nekoliko zadebeljen, pravijo, da super napredujemo in če bo šlo tako naprej bomo hitro rodili. Babica mi odklopi ctg in pravi pojdite pod tuš in gibat, da gravitacija naredi še svoje. Ko sem slišala to sem bila res vesela, da so vzpodbujale gibanje in ne ležanje. Šla sem na wc predihala nekaj popadkov tam potem takoj pod tuš tukaj so bili popadki že zelo zelo intenzivni na 2min niso mi pustili prav dihat ampak topel tuš je vsaj malo jemal to bolečino kar hitro sem začela čutit pritisk navzdol to je bilo nekje 2 uri in pol po dovajanju prvih popadkov vedela sem kaj to pomeni oblile so me solze, ker sem na dobri poti to je to z vsakim popadkom sem bližje tukaj se je motivacija razvila, moj mi je stiskal boke, me masiral po hrbtu nisva rabila sploh komunikacije, ker je vse potekalp spontano točno je vedel kdaj in kaj tako hvaležna sem mu bila. Po tuširanju sem predihala še nekaj popadkov naslonjena na umivalnik in potem ob postelji. V enem trenutku sem začela čutit res močen pritisk navzdol in mojemu naročim, da pozvoni. Se vležem prideta babica in študentka mi naredita pregled in samo slišim maternični vrat je tanek kot papir odprti smo skoraj 6cm rodili bomo. Tukaj me spet oblijejo solze, ker vse dobro poteka kljub slabši kondiciji otroka lepo sodelujeva. Babica mi ponudi ultivo in jo sprejmem popadki so bili grozno intenzivni in dolgi. Tudi po dobro minuto so trajali. Od tega pregleda, ko sem bila odprta 6cm je minilo pol ure in potem sem rodila tukaj je šlo vse ekspresno hitro. Gospa vaše telo si je zapomnilo samo sprostite se in otrok bo zunaj. Res je bilo tako govorila sem si Nina sprosti se to ti je prvič manjkalo to je bil tvoj cilj, da se boš znala sprostit. Predihala sem par popadkov in to na boku, ker sem želela rodit na boku, ko je babica že rekla dotaknite se glavice in oba sva se je dotaknila spet sem zajokala in si glasno rekla grema Brin mama to malo še in si tukaj. Par popadkov za tem je bilo vsega konec, ko čutiš olajšanje, vidiš svojega otroka, slišiš jok to je druga dimezija. Ob 21:34 se je rodil Brin velik 54cm in težak 3600g. 3 ure in pol intenzivnega poroda. In rodili smo do 22h jupiii. Brina sem takoj dobila na sebe to malo bitjece, ki je že takoj iskalo zizo zato se je prvi podoj zgodilo kar par minut po porodu. Popkovnico so pustili nekje 20min, ko ni več utripala jo je ati prerezal tako čustveno sem vse doživljala veliko bolj kot prvič. Celo uro so ga pustili neumitega pri meni to mi je bilo tako lepo sploh, ker je steklo vse samo od sebe nismo se rabili kaj posebaj dogovarjat. V tem času se je porodila posteljica in vse se je umirilo. Je to sploh res, res je tukaj ne dojameš takoj, gledaš ga, hraniš ga, cartaš ga tukaj je, dočakala si ga. Nepopisni občutki sreče. In za porod lahko rečem, da je bil lep, čustven, v gibanju in da lepšega poroda si nebi morala želet. Tako hvalžena sem za takšno izkušnjo. Hvlažena partnerju, da je bil ob meni, mi pomagal in, da je vse steklo samo od sebe. Hvaležna babici in študentki ter zdravnici, da so bile tako prijazne, vse razložile, vzpodbujale gibanje in me pomirile z vsako besedo. In seveda hvala tudi tebi Izidora za vse kar si mi dala v tej nosečnosti. Ti si res en sonček za vse ljudi ne samo za nosečke. To je res tvoje poslanstvo in naj traja večno. Hvala iz srca.
Zgodaj zjutraj v pon 3.7., 5 dni cez rok, sem rodila fantka Benjamina (3.480g,49cm,34cm glavica). V nedeljo zjutraj, okrog 9.00 se mi je zacel lusciti cep, ampak ne nekaj intenzivno, vsake toliko malo krvi in sluzi. Obcasno je bilo malo bolj krvavo kot sem pricakovala, ampak s pomocjo partnerja nisem panicarila, saj nisem želela prezgodaj v porodnisnico. Ze kar hitro sem zacutila neke menstrualne krce, popoldan po sprehodu sem jih ze predihovala, ampak si vseeno nisem mislila, da so to ze pravi popadki, nekako sem si jih drugace predstavljala. Bolecina v križu je postajala intenzivnejsa. Očitno so le bili popadki..saj sem bila ob 21.00 uri ob prihodu v porodnisnico odprta ze 4cm. Ob 23.00 uri in 5ih cm, za tem ko sem zavrnila epiduralno (tik pred vbodom sem si premislila), smo predrli ovoje, med popadki se mi je treslo celo telo. Ob 02.56 sem s pomocjo babic Nine, Julije in se ene, ki je pomagala pritiskati na trebuh, rodila (tako smo se izognili vakumu, saj se je otrok malo zataknil). Mislim da je bila tudi plodovnica mekonijska. Seveda ne smem pozabiti na svojega neverjetnega partnerja, tudi po njegovi zaslugi (masaza) je presredek ostal cel, bolecine pa mi je cel cas milil s pritiskom na kriz in hladnimi obkladki. Od protibolecinskih sem dobila samo nekaj v zilo, ne vem kaj. Se mi je pa zdelo, da je celo malo pomagalo. Tiscavniki so me res razturavali 100 na uro, ampak odkrito povedano..cele nedelje se zelo megleno spomnim, tako da so tudi ti tiscavniki ze davno pozabljeni. V posveceni uri smo uspesno opravili tudi prvi podoj.
 
Hvala za vse kar sem se pri tebi naucila. Mojo porodno izkušnjo jemljem kot res zelo, zelo lepo.
Moja porodna zgodba me je znova “opomnila” na to, da na določene stvari v življenju enostavno nimamo vpliva in se zgodijo izven našega nadzora.  Pa ne, da bi kaj planirala, ampak kako so se stvari odvijale, me je pa kljub temu malo presenetilo. (S tem mislim dogajanje pred aktivno fazo poroda). 
Skratka 5.6. (na moj PDP) sva se s partnerjem odpravila v porodnišnico Ptuj, kjer sem bila naročena na čist “običajen” pregled. 
Jaz sem se do tedaj super počutila, ni bilo nobenih večjih posebnosti. Vedela sem, da se moje telo počasi “pripravlja” na veliki dogodek, ker sem že nekaj časa čutila krče podobne menstrualnim, ampak nisem čutila nobene večje bolečine. Tudi na ta dan ne. 
Na moje presenečenje je CTG pokazal popadke v kar kratkih intervalih. 
Babica se je še pohecala, da se še morda danes ponovno vidimo. 
Sledil je ginekološki pregled in še večje presenečenje (pozitivno)… Zdravnica je rekla, da sem odprta nekje 2-3 cm, da je maternični vrat skrajšan in da čuti glavico dojenčka. Zaradi “ugodnih pogojev” materničnega vratu je predlagala, da me hospitalizirajo na oddelku in me opazujejo. 
Ker imam 100% zaupanje v tamkajšnje strokovno osebje sem privolila. 
Zvečer je sledil ponoven CTG na katerem so bili zaznani še močnejši popadki kot dopoldne. Maternični vrat je bil brez sprememb. 
Preplavila so me čustva, saj je obstajala verjetnost, da bom morda ponoči končno spoznala svojo pikico, ki je rastla v mojem trebuščku 9 mesecev. 
To se ni zgodilo. Ponoči so popadki začeli “popuščati”. 
Naslednji dan (6.6.) je sledilo “čakanje”. Vmes se mi je odluščil tudi čep. V torek cel dan nobenih sprememb. 
Sledila je sreda…zjutraj je bila podobna situacija kot dan prej… Vse mirno, tako da sem po tihem računala na to, da bom mogoče šla vmes domov. 
Ampak po jutranjem pregledu je bilo jasno, da ne bo temu tako. 
Glede na to, da sem že dva dni odprta za 2-3 cm in imam vse skozi popadke (čeprav ne redne) ter sem čez rok je bilo predlagano, da poizkusimo malo pospešiti dogajanje… Ampak še vedno ne “na silo”. Strinjala sem se.
Tako, da so mi vstavili svečko za mehčanje materničnega vratu. 
Da bi tudi sama “pomagala” telesu sem dobila dovoljenje za hojo po stopnicah, počepe in vroč tuš.  Čez tri ure je sledil CTG in pregled. 
Ni bilo sprememb. 
Ponovila sem vajo… Hoja po stopnicah, počepi in tuš. 
Pozno popoldne je dr. Bosilj opravila pregled in opaziti je bilo kapljično odtekanje plodovnice. (Maternični vrat brez sprememb). 
Stuširala sem se, najedla in odpeljali so me v porodno sobo. Zaradi odtekanja plodovnice je bilo stvari potrebno pospešiti. 
Kot že omenjeno… Imela sem 100% zaupanje v strokovno osebje!
Okrog 19ih je dr. Bosilj predrla zunanje ovoje. 
Moj partner je bil okrog 20ih zraven mene v porodni sobi. 
Ampak maternični vrat je bil še kar premalo zmehčan in stanjšan. 
Mislim, da je bilo za pričakovati, da bo porod trajal kar nekaj časa, zato sem se strinjala z epiduralno. 
Okrog 22ih sem začela preko infuzije prejemati oksitocin (kot mi radi rečemo… Umetne popadke). 
Ja… In iz nule se je bolečina začela! 
Nisem je pričakovala takšne… Moram reči, da me je kar presenetila! Probala sem biti kar se da “sproščena” čeprav je bilo na začetku to težko izpeljati. Tudi noge so se mi tresle. Epiduralna je prijela in popadki so bili lažje za prenašati. 
Nakar se je bolečina spet občutno stopnjevala. Kot, da bi epiduralna začela popuščati… Anesteziologinja mi je dal drugi odmerek… Ni bilo razlike. 
Obstaja možnost, da epiduralna ni prijela in da se je kateter na hrbtu morda malo premaknil. Ne vem. 
Sicer sem se komaj premikala zaradi bolečine… Ampak sem prosila, če se lahko malo vstanem in premikam. Tudi na wc sem hotela it. Strinjali so se. 
Popadke je bilo stoje s predihivanjem lažje prenašati. 
Po nekaj časa sem čutila čuden pritisk in sem omenila, da ne morem več predihavati ampak, da čutim potrebo po iztisu. 
Babici sta mi takoj pomagali nazaj v posteljo, in opravili sta pregled. Izkazalo se je, da sem odprta! 
Tako, da se je začel iztis. 
Spet šok… Druga vrsta bolečine. 
Povedano mi je bilo jasno in glasno, da naj od zdaj naprej poslušam in ubogam babico Evo…ko reče dihaj moram predihavati, ko reče stiskaj moram stiskati. Nimam občutka kako dolgo je trajala ta faza poroda. Skratka pri zadnjih dveh iztisih je dr. Bosilj pomagala s pritiskom na trebuh. 
Po malo več kot treh urah se je ob 1.37 rodila najina hčerkica Julija. Težka 3.600 gramov dolga 50 cm. Takoj po porodu smo imeli posvečeno uro, kjer se je Julija prvič podojila .
 Naj še omenim, da je moj presredek ostal cel v celoti! Niti enega zunanjega šiva nisem dobila. Samo enih par lepotnih znotraj, ki pa niso niti omembe vredni! 
Zelo sem hvaležna babici Evi in babici Gordani ter dr. Bosilj, da se je porod iztekel kot se je!!
Če bo Julija slučajno imela sorojenca, gremo vsekakor v porodnišnico Ptuj! 
V porodnišnici smo imeli sobo za sobivanje. Moj partner mi je bil v veliko oporu pri dojenju. Tako, da smo s skupnimi močmi in trudom domov odšli polno dojeni. 
Dala bom vse od sebe, da tako ostane tudi naprej. Zaenkraz nama dobro gre. 
Izidora tudi tebi gre VELIKA zahvala za vse kar si me naučila. Vse informacije, ki sem jih pridobila na vadbi, vsi tvoji nasveti, vsi pogovori so mi prišli še kako prav! Skratka podala si mi en nov in lep pogled na prod in dojenje . 
Se že veselim druženja na masaži dojenčkov.
Pošiljam poljubčke in objemcke. Lep pozdrav tudi puncam 
Seveda, jim lahko (če želiš) mojo porodno zgodbo deliš. 

Zdravo, danes sem si vzela nekaj časa, da strnem svojo porodno zgodbo. Upam, da ne bom predolga ;). V četrtek 8.6. zvečer sem začela opažati povečano sluz in občasno krče v spodnjem delu trebuha. Bili so drugačni kot prej. Noč sem z rednimi obiski wc-ja, prespala. V petek zjutraj so se ti krči nadaljevali, ne pa posebej stopnjevali, tudi niso bili v kakšnem zaporedju. Dan sem še aktivno preživela (skuhala, šla na kavo, šla v avtopralnico), možu, ki je bil v službi pa nisem nič povedala. Ko je prišel domov med 4. in 5. uro so bili popadki takšni, da sem se morala ustaviti in malo počakati. Mož ni nič kaj paničaril, popoldne sva šla še na sladoled in preverila če imava vse pripravljeno. Zvečer pa se je začelo. Vedno bolj intenzivni, bolj zgoščeni. Stuširala sem se, mož je šel spat, meni popadki niso dali te možnosti. Nekje od 11 ure dalje sem jih občasno predihovala. V enem trenutku nisem več zdržala, zbudila moža in sva se počasi odpravila. V porodnišnico sva prišla ob 1.30, bila sem 2-3 cm odprta. Na začetku sem popadke še lepo predihovala, nato pa sem se odločila za epiduralno. Mimogrede, predstavljanje popadkov kot valovov in pa obzidje, so bili nekaj najbolj koristnega. Po epiduralni sem se kar sprostila, nisem bila tako v krču, dobro sem sodelovala. Zdravnica me je čez nekaj časa pregledala, bila sem 7 cm odprta, predrla je mehur. Potem sem se v približno pol ure popolnoma odprla in akcija. Iztis se je kar dobro odvijal, malo mi je na koncu zmanjkovalo moči. Vsa zahvala gre babici Mateji, ki je znala zelo dobro voditi in vzpodbujati in seveda mojemu Tomažu, ki mi je res bil v neverjetno oporo in verjel vame kot še nikoli. Ob 5.23 se je rodila najina Nuša. Prekrasna, enkratna in neponovljiva. Ženske smo res neverjetne! Tako lahko zaključim, da je porodna izkušnja v meni pustila pozitiven pečat.

Kot že večkrat omenjeno ampak še tako res, hvala tebi Izidora in celotni Sončni vili. Pozdrav vsem na vadbi in se vidimo.

Evo,moja porodna zgodba,dokler je še sveža. Pa dokler prideta Eva in Blaž domov, potem bo to nova rutina. 

Že od četrtka dalje,sem čutila,da se nekaj dogaja,ker so gibi postajali močnejši,oz.se je pogosto pojavlja otrdevanje trebuha, in zdelo se mi je da se otrok spušča. Od četrtka do sobote sem ob večerih čutila tudi tak nemir ali pa mogoče boljše rečeno naval energije – želela sem pripraviti, pospraviti. V petek sem ob zavedanju da rabim dovolj moči, dopoldne tri ure ležala in počivala. Za starejšo hčer sem dokončala fotoknjigo. In v petek skuhala kosilo,popoldne pa preživela z otrokoma in čiščenjem,ker je bila pri nas toča.
V soboto sem dopoldne gospodinjila, potem dala Blaža spat,gibe sem čutila dokaj normalno. Popoldne sem bila na dogodku v kraju,kjer sem se družila in vozila krajše relacije. Hrana mi ni pasala, zvečer pa sem že čutila res močne gibe,tako da sta tudi mož in kolega videla kako se premika cel trebuh. Ponoči se je pa začelo. Zbujala sem se vsako uro,in odšla lulat. Vsakič ko sem vstala sem čutila,da mi odteče par kapelj. Brez barve. Zjutraj je bilo tega že več in postalo je roza barve. Boris je takoj vedel,da se nekaj dogaja pri zajtrku pa sva povedala tudi Blažu in Evi,da grem danes v porodnišnico po dojenčka. Sprva sta bila presenečena,Blaž je pa potem doživel kar stisko,a je odšel z Babi in dedijem.
Midva sva se najedla in pripravila stvari in poooocasi odšla. Meni se ni mudilo,ker so bili popadki neredni,če sem hodila so bili na tri minute,če sem sedela na 8-10. in nisem želela priti v bolnico in ležati,da mi meri CTG,želela sem se premikati,menjavati položaje. Zato sva se ustavila na kavi,ki sem jo spila stoje in vmes predihala nekaj popadkov. Natakarja sva prosila,da nama je takoj dal račun,saj da ne veva,kako zelo se bo mudilo. Na retorično vprašanje,pa saj ne greste rodit,sva povedala da je naslednja postaja porodnišnica in ni mogel verjeti. Kavo sva spila in odšla. Ob 9.05 sva se javila v porodnišnici,izpolnila papirje,popadki če sem stala na 5 minut,nič posebnega. Ob pregledu pa malo šok..odprta samo 1-2 cm. Sem bila kar malo razočarana,hkrati pa v zavedanju,da to nič ne pomeni. Odločajo se ali ostane Boris z mano ali ne in povem,da bi si tega želela. Gremo v porodno sobo 1,tam naju sprejme babica Mojca. Najprej me priklopi na CTG,potem pa po nekaj minutah sem videla da so popadki redkejši. Prosila sem,če lahko grem na WC. Prijazno me je odklopila in ko sem prišla nazaj,je ponovno priklopila CTG. Pogovorile smo se,da bom kasneje lahko hodila. Vmes je prišel še zdravnik, povprašal o odtekanju plodovnice,kdaj se je začelo in povedal,da mi bodo ob 11h dali  antibiotik,prvo dozo.
Po tem je prišla babica,rekla,da lahko sedim na porodni pručki oz. Stojim. Poslušala sva glasbo, Boris pa mi je ob vsakem popadku pritiskal na križ. Popadki so se stopnjevali po moči in gostoti,med predihavanjem sem skušala spuščati čim nižji glas in občasno na glas izgovarjala “odpiraj”. Ob 11h,ko so mi dali prvo dozo antibiotika, so bili že intenzivni in na tri minute. Ko me je babica pregledala,je bil MV zrahljan in odprta sem bila 4cm. Pričakovala sem več,glede na bolečino in gostoto popadkov. Poskušala sem se fokusirati,da zmorem,da potrebuješ tako močan popadek, da se lahko rodiš. Skušala sem se zahvaljevati za močne popadke in nanj gledati kot na val. Med naraščanjem vala/popadka sem štela,da sem tako ostala bolj zbrana. Vsak popadek ko sem stala in bila naslonjena na mizo ki je Boris pomagal prestat z masiranjem križa in z hladnimi obkladki. Ob tem sva bila sama. Ko mi je po nekaj popadkih postalo zelo naporno,sem poskušala vmes počivati,tistih nekaj sekund pred naslednjim popadkom. Odločila sem se,da poskušam iti na vse štiri in si vmes oddahnem na pojstru,kljub temu,da se mi je zdelo,da dolgo tega ne bom zmogla. Boris mi je pomagal, še vedno držal tudi CTG,da je meril. Tako sem predihala par popadkov ko sem začutila,da bom mogla pritiskati. To povem Borisu,ki jih gre iskat. Povejo da bodo prišle. zdelo se mi je predolgo in povem da upam,da res (hitro pridejo). Ko pride babica,me pogleda in reče,da bom po naslednjem popadku šla na bok. Grem na desni bok,pa me prosi,ce bi lahko na levega. Vprašam,a bomo rodili,ker je bolečina intenzivna, pove,da ja in po popadku se obrnem in ob naslednjem popadku me vodi skozi potiskanje. Kdaj močneje in kdaj malo. To mi je dragoceno,zaupam,da morda ne bi tako veliko šivanja. Še dvakrat potisnem in dete je rojeno. Ne zajoka čisto takoj,ampak vseeno kar hitro. Hvaležnost me preveva,čakam da ga dobim na prsa.Povedo, da je fantek. Hvaležno se ozrem proti Borisu in povem,da naj se odloči za ime in da se strinjam z obojim. izbere ime Vid. Rojen ob 11.53,velik 51cm in težak 3,620kg,z obsegom glavice 37 cm. Ko mi ga dajo na prsi,se hitro prisesa in začne dojiti in se že v porodni sobi doji na obeh dojkah,na oddelku pa s tem le nadaljuje.

 

Od včeraj sva doma,sedaj se borbamo z velikim in bolečim navalom mleka. 

 
Hvala za vse Izidora, vadbe in pogovori so mi dali ogromno samozavesti in znanja.
Pozdravljena! Vsa blažena ti sporočam, da sem v petek, 9.6. zvečer postala mamica prekrasni deklici Meti. Težka je bila 3220g in dolga 50 cm. Vaooo, moja porodna izkušnja je bila kratko malo nora, boljše si skoraj ne bi mogla želeti. Vse se je dogajalo hitro in intenzivno. Gremo po vrsti. Moj pdp je bil 6.6., takrat se ni dogajalo še popolnoma nič. Nekako sem se že sprijaznila, da mogoče pa mi bodo porod sprožili, zaradi sladkorne sem že dobila termin indukcije 13.6. No, nato pa se je v petek zjutraj, 9.6. zgodil velik preobrat. Zjutraj sem imela rahlo krvavitev in nisem več čutila gibov kot bi jih morala, zato sem se odločila, da grem na pregled v ukc, v sprejemno ambulanto. Krvavitev je bila samo znak, da se je začelo dogajat, so rekli. Ni pa jim bil najbolj všeč moj ctg, zato so me zadržali na oddelku. Pojedla sem kosilo in spet šla na porodni oddelek na ctg, na katerem sem bila kar dve uri. To mi je bilo grozno, bolj ali manj te namreč priklene na posteljo. Pred ctg-jem sem imela še pregled, odprta sem bila 3 cm, čutila nisem še ničesar. Vmes je prišel partner, misleč, da mi prinese samo stvari, takrat sem si izborila, da me odklopijo za pol ure. Ctg je bil zdaj ok, hoteli so me poslati nazaj na oddek. Nato pa se babičar Matjaž, ja imela sem moškega, le odloči, da me ponovno pogleda, ker so se začeli risati popadki. Bili so nadležni, sem jih čutila, a je bilo vzdržno. Na ogromno presenečenje vseh sem bila v dobrih dveh urah odprta med 6 do 7 cm (od prej 3 cm). Noro. Vi ne greste več na oddelek, so mi dali jasno vedeti. Hitro so vse pripravili, jaz pa sem se skušala koncentrirati na popadke, ki so postali močnejši, in na moje delo. Mislim, da mi je kar uspelo, upoštevala sem navodila, se osredotočila na sebe in vedela, da sem z vsakim popadkom bliže cilju in najlepšemu darilu. Res sem že prej ogromno namenila temu, da se dobro pripravim, v glavi mislim. Ja, popadki na koncu so bili zelo boleči, a je šlo. Niso me motili glasovi žensk, ki so rojevali isti čas, pomembna sem bila samo jaz, otrok in navodila, ki sem jih dobivala. Partnerjeva podpora mi je tudi zelo pomagala. V dobrih dveh urah zatem (torej od 7 cm do poroda) sem rodila lepo deklico Meto. Edina negativna stran cele izkušnje je rahlo prerezan presredek, babičar se je sicer trudil in masiral, a neelastičen presredk se ni vdal. Pa imam en šiv, ni tako hudo.
Res sem imela lep porod, seveda so priprave in akuponktura naredile svoje, zato ti velik hvala! Izjemno poslanstvo opravljaš! Lep pozdrav tebi, tvoji ekipi in vsem puncam! Mateja, Meta in Andrej

Uf saj ne vem, kje sploh naj začnem… Bom kar na začetku. V četrtek, 1.6. sem imela v porodnišnici pregled in sicer CTG in vaginalnega. Ta mi je malo sprožil zadevo, odprta sem bila samo za prst, torej nič. Tisti dan sem še naredila shoping in šla s prijateljico na kavo. Nakar popoldan vidim rjavo/krvav izcedek. Ok nič to ni, to je od vaginalnega pregleda – presenetljivo mirno sem odreagirala – jaz paničar. Tekom večera se je izcedek nadaljeval in ni mi bilo več vseeno. Poklicala sva v porodnišnico in povedala situacijo, rekli so naj se pridem pokazat. Ostala sem na opazovanju v porodnišnici na Ptuju. Drugi dan je spet sledil vaginalni pregled in še vedno sem bila odprta samo za prst.  Napotili so me na CTG. V primeru, da bi bilo vse ok, bi lahko naslednji dan šla domov. Po parih minutah CTG pregleda pa je sledil šok, saj je naši pupi začel padati utrip. Padel je na 50 in babice so hitro odreagirale. Skoraj je sledila operacijska, nakar se je utrip spet normaliziral. Seveda me niso spustili domov. Ostala sem v porodnišnici, v večini priklopljena na CTG. Ni bilo fajn, saj sem večino časa preživela v ležečem položaju, na boku. Do 3.6. je utrip padel mislim da 7x, ampak se je vedno normaliziral. Psihično je bilo kar naporno.


3.6. je bil dežuren moj ginekolog. Na zadnjem pregledu mi je v šali dejal, da naj pridem 3.6. v porodnišnico (PDP je bil 1.6.), da to skupaj predihava in izpeljeva porod. Jaz sem sicer upala, da se bo naša štručka prej opogumila, ampak zgleda, da je imela svoje načrte. Popoldan mi je naredil še en malo “močnejši” pregled, kateri je sprožil luščenje čepa in takrat se je malo začelo. Blagi krčeki, ampak odprta sem še vedno bila le za prst in pol. Ok, bila sem prepričana, da na tisti dan ne bom rodila. Ob 17.30 je partner odšel domov. Potem sem lahko spet na kratko odšla na wc in vroči tuš, ki je trajal pol ure in moram rečt, da je zelo prijal. Po tušu je ponovno sledil CTG pregled.

Nato pa so se začeli močnejši popadki. Iztek plodovnice je bil očitno pod tušem, da sploh nisem vedela, saj je bila prisotna tudi krvavitev. Sledil je pregled babice in ugotovila je, da sem 4cm odprta. Juhu sem si mislila, dajte mi prosim nekaj proti bolečinam, saj do drugega dne jaz s to bolečino ne bom zdržala. Popadki, ki so bili na 5min sicer kratki, trajali so le 35 sekund, so bili zame zelo boleči. Do takrat sem dobila le svečke za mehčanje materničnega vratu, katere naj bi delovale blago protibolečinsko. Od pregleda babice do pregleda ginekologa je  minilo kakšnih 15min (prišel je opravit pregled, ker je bila prisotna močnejša krvavitev). Nakar je rekel, da je že 7,5 cm odprtost in odšli smo v porodno. Hitro sem poklicala partnerja in mu rekla, naj bo hiter. Bil je na rojstnem dnevu pri nečaku. Poslala sem ga še domov po limone, saj sem do takrat naredila le par požirkov vode in mi je že pošteno pešala energija. Morala sem bit na tešče, v primeru, da bi imela carski rez. Klicala sem ga 19:41, pridrvel je 19:49. Zadnji trenutek torej, saj se je pikica rodila ob 20:08. Protibolečinsko sem prejela pri iztisu (oksitocin).
Morali so narediti epiziotomijo, ker je pri iztisu spet začel padati utrip. In zgodilo se je. Na svet je prijokala naša punca Daša, velika 50cm in težka 3020g. Imela je ovito popkovino okrog vratu in nogice, kar je bil vzrok, da je vseskozi padal utrip. Daša je prišla polna energije in prejela odlične prve ocene: 9,10,10. Ati je prerezal popkovino, Daša pa je razigrano migala na mamici. Porod je trajal 1uro in 8 minut in glede na to, da sem prvorodka, se je vse skupaj izteklo kot v pravljici.

Žal je bil prvi podoj komaj ob 21:30, saj sem morala v operacijsko sobo na ročno luščenje posteljice. Ta čas je ati užival s princesko. Prvi podoj je uspel šolsko in tako nam tudi uspeva naprej. Moram povedat, da je princeska dobro poslušala vse teme o dojenju na delavnicah pri Izidori.

(  Nosečnicam sporočam, da ni tako hudo, da končaš v porodni s solzami sreče in nasmehom.)

Hvala vam Sončna Vila za vse, kar ste nama dali.

PS: Trudila sem se, da bi skrajšala zgodbo, ampak žal ni šlo. Do naslednjega snidenja vam želim vse lepo.

Začelo se je zjutraj ob 4.45 z odtekom vode. Najprej nisem bila sigurna, kaj se je zgodilo, ker me je zelo tiščalo lulati. Čeprav se mi je pri 1. porodu zgodilo enako sredi noči, sem vseeno bila nekaj časa v dvomih  No, nato pa je kar teklo in teklo 
V dnevni sobi sem se vlegla na levi bok, medtem pa se je že zbudil mož. Ker sem imela že dan prej cel dan res rahle popadke in tudi sedaj je bilo tako, sem se odločila, da se na hitro zbudi otroka in jih mož odpelje k svakinji. Za vsak slučaj, če bi se hitro začelo stopnjevati. Oba sta skočila iz postelje in bila zelo navdušena, da grem končno, 13. dan čez rok, roditi in da bosta končno dobila bratca 
Ko sta se poslavljala, sta me oba poljubčkala in objela, sin pa je ob tem zajokal od veselja. Zelo čustven fant 
Nato sem ob 6h nekaj pojedla, se stuširala, umila glavo in okrog 7h sva šla porodnišnico, saj se takrat začne nova izmena 
Odprta sem bila le 1 cm, do 12h pa so me pustili, če bi se kaj začelo dogajati samo od sebe, lahko sem hodila, se tuširala,……voda mi je cel čas odtekala, da kar nisem mogla verjeti, da je lahko toliko tekočine  Pri prvem porodu se tega ne spomnim.
Ker se popadki niso stopnjevali oz. se ni nič dogajalo, smo se dogovorili, da mi malo po 12h predrejo ovoje nad glavico in vstavijo trakec,…..
Čeprav sem želela, da se vse začne in nadaljuje spontano, sem se strinjala s pospeševanjem, saj me je bilo strah, da bi vse skupaj predolgo trajalo in bo na koncu CR.
Do 15h se praktično ni dogajalo nič. Mož mi je bral eno knjigo, da sva se režala do solz, malo sva hodila po hodniku (mislim, da sem prehodila 1000x hodnik gor in dol), jaz sem se na kratko tuširala, vmes so mi merili CTG, malo sem počivala, mož je šel jest, krožila sem z boki, sedela na žogi,…..
Ob 15h so se začeli rahli popadki in sem se odločila, da se grem tuširati za dlje časa z vročo vodo. Ob 15.20 sem bila v sobi z malo močnejšimi popadki in so me priklopili na CTG.
V 5 minutah sem že bila na vseh 4 na postelji, saj so popadki postali naenkrat zelo intenzivni.
Vmes sem se odprla na 3 cm, popadki so bili zelo gosti, pravzaprav pregosti in sploh več ni bilo odmora. Trakec so mi hitro odstranili in upali, da se popadki zredčijo.
Ker se telo res ni uspelo prilagoditi na bolečine, sem hotela sprejeti EA, čeprav o tem v nosečnosti res nisem razmišljala in sem želela naravni porod kot je bil pri hčerki, ko se je vse lepo začelo s popadki. Anesteziolog je prišel ekspresno hitro v 5 minutah. Vmes sem se odprla na 7 cm, rekli so, da lahko dobim samo 1 odmerek spinalne.
Ker so popadki šibali, jaz pa sem imela vmes po par sekund ali pa sploh ni bilo pavze, se nikakor nisem mogla vležt na bok in biti pri miru, da bi mi vstavili spinalno. V 3 popadkih me je začelo tiščati in sem bila popolnoma odprta. Babica se je opravičila anestezilogu, da je prišel zaman in lahko se je samo obrnil in šel.
Porodni položaj je bil na vseh 4 na postelji, ampak v tem položaju nisem imela moči, da bi pritiskala. Na koncu je babica predlagala, da se obrnem na levi bok in takrat mi je bilo lažje in sem rodila ob 17h.
Porod je bil zelo hiter za oba, ampak sva oba vredu. 
Na svet je pokukal Lan, 4.6.2023, 4190g, 53cm in razveselil mamico Nino, atija Miho, sestrico Hano in brateca Nika 
Izidora, imela si prav, da me prihodnji teden na vadbi ne bo …
V sredo ob 21.27 se je nasi druzini pridruzil Lev 
Obcasne popadke sem sicer cutila od petka. V torek se je zacel koncno luscit cep. Zares zacelo pa se je v sredo, ko mi je ob pripravi pice odtekla voda. Pocasi sva se pripravla, pocakala babico, ki je pazla hcero, sporocila najini porodni babici, ki je bila z nama ze v prvo in se namenila proti Ptuju. Tja sva prispela okoli 17 ure. Tam so se popadki rahlo umirili, po predrtju se ostalih ovojev dr. Bosilj, pa smo zaceli polnit bano, ker sem bila odprta ze dobrih 5 cm. Popadki so bili prijazni, voda jih je res blazila. Vmes smo imeli se pravi debatni krozek iz katerega sem se kmalu odkopila in odsla v svoj svet, ko sem predihavala vedno mocnejse in daljse popadke. Dokaj hitro sem se popolnoma odprla, le Lev je bil se dokaj visoko. Popadki so bili res res ze mocni in res hvala za zlato porodno babico Lariso, ki mi je bila v veliko pomoc. Nevem kaj bi tokrat brez nje. Zanimivo kako sva stkali neko cisto posebno vez skozi prvi porod, postali res zelo dobri prijateljici in zdaj popeljali to najino pot na nov nivo. Tudi moz je bil izjemno v pomoc, sploh pri zadnjih popadkih ko me je bodril in spodbujal, ko sem se ze dobesedno izgubila v agoniji bolecine. Zadnje minute so bile mucne, predvsem zato, ker se je dobesedno v zadnjih popadkih popolnoma spustil in kar naenkrat sem imela noro potrebo po stiskanju in glava je bila kar naenkrat med nogami. Po petih popadkih je bil Lev zunaj in zaplaval v zivljenje  zadnji del poroda je moz tudi snemal in njegovo veselje ko je Lev prispel na svet (razvidno iz posnetka) je neopisljivo 
Lev je bil velik 54 cm, tezek 3670g z obsegom glavice 36,5 cm, rojen 38/2.
 
Po porodu sem bila minimalno, samo estetsko raztrgana, kar je dr. Bosiljeva zasila, nato pa smo se vsi trije prestavili na blazino in se cartali ter dojili. Dojil pa se je prakticno cel cas v porodni in mislim, da vecjih tezav ne bo.
 
Lepa izkusnja, sploh ce primerjam s prvo porodno zgodbo. Definitivno pa si tako ti Izidora kot ostala dekleta, pripomogle k lepsi izkusnji. V vasi druzbi sem se res pocutila varno in razumljeno.
 
Lepo se imejte, naj bodo vasi porodi tocno taksni kot si jih zelite in naj vam poporodno obdobje prinese cim lepse trenutke zivljenja 
Lev in Sari 


postati mami!
 
V kolikor ne želite prejemati obvestil, nam pošljite mail na [email protected] z besedo “odjava”. 

Naš novorojenček je danes star 14 dni in končno sem našla čas, da napišem svojo drugo porodno zgodbo, ki je, tako kot prve, nikoli ne bom pozabila. Bila je zelo drugačna in predvsem ne takšna, kot sem si jo predstavljala.

Moja nosečnost je potekala brez zapletov, z izjemo nosečniškega diabetesa, ki sem ga sicer lepo uravnavala z dieto. Le-ta je bil, poleg poterminske nosečnosti (PDP je bil 24. 4.) in velikega ploda razlog, da so se v ambulanti UKC Maribor, kjer sem bila pregledana dva dni po roku, odločili, da porod sprožijo. Zdravnico, ki me je pregledala, mi je uspelo prepričati, da mi je dala še nekaj časa. Tako so me 1. maja ob 8ih zjutraj naročili za indukcijo s trakcem.

Kljub vsem metodam, ki sem jih poskusila, se najinemu fantku ni nikamor mudilo in tako sva z možem ob 8ih zjutraj že čakala na navodila v porodnišnici. Oba z mešanimi občutki, saj si nisva predstavljala, kako se bo vse skupaj izteklo. Po vseh pregledih so moža poslali domov, mene pa na oddelek, v prvo nadstropje. Okoli 10ih mi je zdravnica vstavila trakec in čakanje se je začelo. Na oddelku je bilo zelo mirno, ker je bil praznik in ravno to mi je pomagalo, da sem zbrala misli, se umirila in se pri sebi odločila, da bom kljub temu, da se porod ne bo začel doma, z možem ob strani, imela lep porod. Pa tudi tvoj nasvet, naj dam sebi in mojemu fantku priložnost, je pripomogel k temu.

Do nekje 12.00 se ni nič posebnega dogajalo, potem pa sem zaznala nekakšen pritisk v križu, ki se je širil v zadnji del nog. Nič posebnega, ampak čez kakšno uro se je intenziteta tega pritiska stopnjevala, tako da sem se sprehajala po oddelku sem ter tja, si masirala križ ter čakala možeka, da pride ob 14ih na obisk. Ko je prišel, sem ga prosila, da me masira, saj je bil ta občutek že precej intenziven in vedno bolj moteč. Ne morem reči, da je šlo za neko tipično bolečino, ampak psihološko je bilo to senzacijo vedno težje prenašati, saj se je intenziteta stopnjevala iz ure v uro. Popoldne sploh nisem mogla več hoditi, ker fizično zaradi tega pritiska nisem mogla več stati. Ko sem ležala na boku, je bilo znosno. In potem sem se prestavljala iz boka na bok, bila sama svoj DJ in se na ta način zamotila. Tudi na WC nisem prav mogla, ne lulat, kaj šele kaj druga. Pritisk je bil premočan. Ko sem govorila s sestro Taljo po telefonu pozno popoldne, mi je predlagala, da prosim za pregled, ker bi lahko to bili tudi neke vrste popadki. Krče v trebuhu, podobne menstrualnim, sem že tudi nekaj časa čutila, ampak po izkušnjah sodeč, to ni bilo nič, zato jim nisem pripisovala posebnega pomena. Bil je čas izmene in zelo prijazna babica Maja me je prišla pozdravit. Dogovorili sva se, da pride čez kakšno uro po mene za pregled. V tem času sem se stuširala, čeprav me je vse že tako čudno bolelo, da sem komaj zlezla pod tuš, da o brisanju in oblačenju ne govorim. Res sem pogrešala moža, ki bi mi bil v veliko pomoč. Nekako sem prisopihala do sobe za pregled, z vmesnimi postanki, saj sem morala popadke že predihati. To je bilo okoli 20.00. Ugotovitev babice – odprta toliko, kot sem prišla na oddelek, 1 cm, nobenih znakov, da bi se karkoli dogajalo. Dogovorili smo se, da grem v sobo in da mi bodo posneli CTG. Ob 20. 30 sem s pomočjo aplikacije začela beležiti popadke, ki so postali že rahlo neznosni, tako da sem predihovala s koleni na pručki, s komolci naslonjena na posteljo. Z boki sem delala osmice, kolikor sem pač lahko. Popadke sem imela na 3 do 4 minute, trajali so okoli minuto, nekateri celo dlje. Okoli 20.50 sem se slišala z možem in mu povedala, da se še nič ne dogaja. Zatem, okoli 21ih, mi je babica nastavila CTG in sedela poleg mene na postelji, jaz pa sem se na boku že zvijala od bolečine in non stop spraševala, kdaj grem lahko v porodno, da bo mož ob meni. Čakali smo na tiste magične tri centimetre. Vse mogoče se mi je pletlo po glavi, da bi se lažje soočala z bolečino. Štela sem vdihe in izdihe, se skušala sproščati in osredotočati na dele telesa, pa vizualizirati. Delno mi je uspevalo, ampak je bolečina postala tako silna, da sem morala že glasno predihovati, treslo mi je celo telo in rekla sem si, da bom vzela vse, kar je možno, da mi bolečino omili, saj do 10 cm tako ne bom zdržala. Ko je babica videla, da so popadki res že močni, se je odločila, da se greva pogledat. To je bilo nekje ob 21.30, ko sem že kakih 20 minut beležila popadke na cca. 2 minuti. Pomagala mi je vstati iz postelje, jaz pa sem naenkrat začutila drugačen popadek. Tiščavnik. Rekla sem, da me tišči dol. Pride še eden, spet me tišči dol. Kot da bi morala na blato. Babici (sedaj sta bili ob meni že dve) se odločita, da me pogledata kar na postelji. Bila sem odprta 6 cm! Nisem mogla verjeti, kaj slišim. Akcija, gre zares! Takoj sta me spakirali na posteljo in naročili, da kličem moža. Rekla sem mu samo „Pridi!“ in odložila. V mojem glasu je zaznal, da gre zares. Izpod Pohorja je bil v porodnišnici v slabih 7ih minutah, nekje 10 do 22ih. V tem času so me sprejeli v sobo št.2, tiščavniki so me razturavali na polno in v porodni sobi sem se v tem času, dokler je prišel mož, odprla na 10 cm. Res noro. Babici Maja in Laura sta me spraševali, koliko časa potrebuje mož, da pride in me vodili skozi popadke, ki sem jih mogla predihati, saj bi sicer rodila preden bi on prišel. Vmes sem se spomnila, da imam leče, ki sem si jih med tiščavniki uspela odstraniti in dati v posodico, potem sem se spomnila na Dianatal gel, pa mi babica Maja reče, da bo morda uspela aplicirati največ dva, ker smo pripravljeni za rodit. Vrašali sta me po željah, in sem samo zdrdrala, da naj čuvajo presredek in kaj vse sem delala, da bi ga bilo lažje ohraniti. Zdela se mi je cela večnost, ampak končno je bil ob meni mož, jaz sem bila pa že čisto potna in utrujena od bolečine. Babice so me mislim da nekajkrat vprašale, kako velik je plod in sem povedala, da je večji, čez 4000g. Iz tega razloga so začele porod upočasnjevati, da ne bi bil zaradi velikosti pritisk na presredek prevelik. Še sem morala predihovati tiščavnike, kar je bilo res mučno in me je čisto izželo. Po nekem času so ugotovile, da se je glavica pomaknila malce navzgor in CTG jim ni bil čisto všeč, zato so se odločile, da pritiskam zraven, kolikor gre. Na boku nisem imela moči, tako da sem tiščala na hrbtu, ker mi je bilo lažje. Spomnim se, da sem na neki točki vprašala za spinalno, pa mi je zdravnica odsvetovala, saj bi lahko ustavilo porod, v nasprotnem primeru pa bi lahko rodila v pol ure. In sem si rekla – če sem prišla do sem, zmorem še to. Tiščala sem kot nora, z enim očesom sem vmes ujela tiste grozne škarje, ampak sem si rekla – ne! Tiščala sem, hkrati pa v mislih popolnoma sprostila mišice medeničnega dna in glavica je bila zunaj! Ko sem morala iztisnit še telešček, se je zataknilo, ker so moji tiščavniki naenkrat izgubili moč. Babica se je odločila pomagati s pritiskom na trebuh in po nekaj tiščanjih se je rodil še en čudovit fantek, Adrian, velik 53 cm, težek 4160 g, z obsegom glavice 36 cm. Rodil se je točno po treh urah, ob 23.00. Vsa bolečina je bila v trenutku pozabljena. In seveda – škarje niso bile potrebne. Po licih so mi polzele solze olajšanja in veselja, možu prav tako.

Draga Izidora, kljub temu, da je bila porodna zgodba drugačna, kot sem si jo predstavljala, je bila točno takšna, kot sem jo potrebovala. Neverjetno, kaj vse zmore ženska in njeno telo. Hvala ti za vse napotke, informacije, predane izkušnje, predvsem pa za tvojo energijo, ki je res neverjetna. Brez vsega tega moj porod ne bi bil tako lep, zame pravzaprav popoln. Neskončno sem ti hvaležna.

Žal se mi v tej nosečnosti ni uspelo udeležiti nobene tvoje vadbe, ki pa jih nikakor nisem zamujala, saj sem jih redno spremljala od doma.
 Ja, moj dan D se je že zgodil in sicer iz petka na soboto ponoči, iz 19. na 20.5. 2023.
Sploh ne morem verjeti da je bil ta porod tako drugačen kot prvič. Vem da je načeloma  drugi porod hitrejši, ampak da prideš iz cca 17ur na slabe 3 ure je pa rekord, ki ga premore samo žensko telo. 
 Zjutraj v petek 19.5. se mi je odluščil čep, oz. delček tega, saj ga ni bilo pretirano veliko, ampak sem vedela da je to to. Brez panike sem preležala bolj kot ne cel dan in se v mislih ze večkrat  prestavila v porodno sobo in k predihavanju popadkov. Občasno se mi je zazdevalo, da čutim blage menstrualne krče, nič takšnega čemur ne bi bila kos. Dan se je prevesil v noč in okoli 22h se odpravim v posteljo, saj predvidevam da se dan D bliža in da moram biti pri močeh. Ob 24h se mi v postelji pridruži še partner in ravno ko zaspima … Opsss …. Nekaj se dogaja. Čutim močnejši krč ob 1h zjutraj, ga brez tezav prediham in zaspim naprej. Čez 20min še enega, bolj močnega. Vredu. Bomo vidli kaj prinese noč. Ravno v tistem trenutku se zbudi hčerka da je žejna in, ko hočem vstati mi odteče voda. Čutim toplino med nogami in zdaj vem da bo akcija. Se stuširam in pripravim. Partner uredi hčerko, ki jo po poti v porodnišnico  odloživa še pri babici ob 2;30 ponoči. Na poti se moč popadkov povečuje, in zdaj so prisotni ravno nekje na 6min. Ravno pravi čas da pridem v porodnišnico. 
Naredimo CTG in babica še vaginalni pregled. Odprta sem že 2 do 3cm. Super si mislim, mala zmaga zame, saj sem bila prvič ob prihodu v porodnišnico razočarana in odprta za pičli 1prst. Prestavimo se v porodno sobo, ura okoli 3;30. Meni se na polno dogaja, babica me komaj dohaja in ne more verjeti da so popadki že na minuto. Odloči se še za en vaginalni pregled in pravi, da sem popolnoma odprta in da sledi iztis. Kaj? Slišim prav? Ne morem verjeti? Šok, je to sploh možno? Ker so mi na boku že pojenjala moči zaradi eksplozivne  bolečine, se za iztis obrnem nazaj na hrbet. Še dva ali trije popadki in naša punčka Mila je bila zunaj, točno ob 4:17. 
Še zdaj, 2 dni po tem ne morem pozabiti grozne pekoče bolečine in tvojih besed, “kot da ti bo rit razpočlo “. 
 Moram priznati, da sem zelo ponosna nase in na partnerja, brez katerega bi se na koncu v vsej tej bolečini in hitrosti izgubila. 
 Tako. Happy end in že veselo nazaj treniramo dojenje. 
Vse pohvale tudi Ptujski porodnišnici.
 
Izidora, pozdravljena. Sporocam, da je nas fant malo pohitel in se nam pridruzil v cetrtek, 4.5.2023. Vse skupaj se je zacelo v cetrtek ob pol 3 zjutraj, ko sem med spanjem zacutila, da mi odteka voda. Takrat sem zbudila partnerja in ga malo sokirala z novico, da gre zares. 🙂 Cez slabo urco sva se odpravila v porodnisnico. Vmes sem lezala na boku, kasneje je telo tudi samo poskrbelo, da se je scistilo. Ko sva prispela v porodnisnico, mi je odtekala cista plodovnica, bila sem odprta 2cm, z rahlimi popadki, ki so se priceli tam. S partnerjem so naju pospremili v porodno sobo. Cez dobre 3 urce sem bila odprta 5cm, takrat je babica rekla, da sem solsko odprta za epiduralno, ce bi jo zelela. Ker sem zelela cimbolj naraven porod, sem vsak popadek v miru predihala (in ga vizualizirala kot val), pri 5ih cm se mi je zdelo, da bolecina se ni tako huda in da mogoce se malo “vztrajam”. Med tem casom me je babica nenehno sprasevala, ce bi zelela kaj za lajsanje bolecin. Kolebala sem med protibolecinsko injekcijo in epiduralno ter se po dolgem premisleku odlocila za epiduralno. Ni mi zal. Okoli 7. ure zjutraj so mi vstavili kateter, se naprej sem se lepo odpirala, bolecina popadkov pa je bila enako mocna, kot pri npr 5-6cm. Ker so bili moji popadki scasoma premalo dolgi, so mi dodali se umetne popadke. Do 9. ure je epiduralna popustila in takrat sem tudi zacutila prve tiscalnike. Ob 10:00 je na svet prijokal nas Maj, s 3500g in 50 cm. In je danes star “ze” 1 teden. Naredili so mi epiziotomijo, da se ne bi raztrgala, saj je bil obseg glavice kar velik-36cm, in dobila 1 tekoci siv. Moram pa pohvaliti tudi babico, ki me je ves cas bodrila in mi govoril kako super mi gre. Skupaj z njo in partnerjem ob sebi, je bila res lepa prva porodna izkusnja. Tiscalnikom na koncu pa se pac ne moremo izogniti 🙂. V nedeljo sva bila odpuscena domov. Tako sedaj ze nekaj dni uzivamo, se spoznavamo in cartamo. 🙂 Meni je pri predihovanju najbolj pomagalo to, da sem bila cimbolj sproscena, mirna, in da sem vsak popadek vizualizirala kot val. Vedela sem, da bo prisel vrh, ki bo zacel padati in bo popadka konec. Upam, da bo ta tehnika se kateri koristila. Hvala za vso deljeno znanje in izkusnje! Vso sreco tebi, Izidora in pa drugim noseckam! 🙂 Lep pozdrav, Marusa

Če bi moja porodna zgodba imela naslov, bi to bilo nekaj v smislu POROD, KOT BI GA MORALA IZKUSITI VSAKA ŽENSKA, ali pa RODIT JE V BISTVU FAJN. Ta porod je bil namreč resnično enostaven in fantastičen, rekla bi celo, da prijeten.
Resnici na ljubo se poroda nikoli nisem bala in glede na to, da je to bil moj drugi porod, sem vsaj okvirno vedela, kaj lahko pričakujem. 
V sredo, 19. 4. 2023 dopoldne, sem imela dan pred PDPjem kontrolo v Ptujski porodnišnici. Dr. Bosilj je pri pregledu ugotovila, da sem odprta 4 cm. Bolečin do tistega trenutka nisem čutila še nobenih, samo rahel pritisk navzdol, ki pa me je spremljal že cel zadnji mesec. Dogovorili sva se, da lahko greva z mamo, ki me je v porodnišnico pripeljala, še nekaj pojesti, potem pa me bodo sprejeli v porodno sobo. Šli sva do gostilne Ribič in si privoščili kraljevsko pojedino. Naročili sva ribjo ploščo za dve osebi, deci rdečega in zaključili s pregrešno dobrim tiramisujem. Zraven sva se smejali in se skupaj veselili poroda, popadkov in otročka, ki je na poti. Malo po četrti uri popoldne me je mama ponovno oddala v porodnišnici, kjer so me sprejele prijazne babice in mi pomagale, da sem se namestila v porodno sobo z banjo, želela sem namreč roditi v vodi. Babica Nadja me je ob sprejemu tudi pregledala in ocenila, da sem odprta med 4 in 5 cm. Takrat sem tudi poklicala Izidoro, s katero sva bili dogovorjeni, da me spremlja med porodom. Dogovorili sva se, da grem še malo počivat, ona pa pride okoli 8 ure zvečer, saj se do takrat ne bo nič dogajalo (popadki se sami od sebe niso sprožili, da pa bi začeli kako akcijo s posegom, smo pa čakali vsaj na 8 uro zvečer da izzveni injekcija fragmina, ki sem jih morala aplicirati med nosečnostjo). 
In res, do 8 ure sem počivala, meditirati, se sproščala na isti način, kot smo to počele na vadbi za nosečnice, pa poslušala glasbo, malo plesala… popadkov pa še vedno ni bilo nobenih.
Ko je ob 8 prišla Izidora, me je hkrati prišla pogledat dr. Bosilj in dogovorile smo se, da popadkom damo še 2 uri časa. Če se do 10 ne začne nič dogajati samo po sebi, smo nameravale predreti ovoje. Pohecala sem se, da Izidore in osebja ne želim pokonci držati celo noč in da moramo do nekaj minut čez polnoč zadevo zaključiti. Z Izidoro sva potem do 10 klepetali o vsem mogočem. Z zanimanjem sem vmes dvakrat prisluhnila tudi dogajanju v sosednji sobi, kjer se je odvijal drug porod, mislim, da celo dva, a nisem prepričana. Slišala sem tiste energetične krike porajanja, o katerih je govorila Izidora. Tiste ki niso kriki, ampak rjovenje, ki ti da moč. Ti so me fascinirali in pomirili. Nekaj kasneje pa tudi visoki “au, au, au”, ki pa me ni prav nič prestrašil. Malo se mi je samo zasmilila, ker za porod očitno ni bila deležna tako dobrih priprav, kot smo jih me. Vedela sem tudi, da je to njena porodna zgodba, ne moja.
Ob 10 zvečer se še vedno ni dogajalo čisto nič, a dr. Bosilj je morala na nujni carski rez, tako da smo prediranje plodovih ovojev prestavile še  za nekaj ur. Medtem, ko sva čakali, me je Izidora spravila pod tuš, kjer sva nadaljevali s prijetno debato, se smejali in preizkušali različne položaje čepenja, sedenja in klečanja, medtem ko me je Izidora polivala s toplo vodo po trebuhu in hrbtu. Voda je izjemno prijala, kljub temu, da popadkov še kar ni bilo. 
Malo po 1 zjutraj (20. aprila) so prišle babice in dr. Bosilj. Čas je bil, da se zabava prične. Babica Eva me je pregledala in ugotovila, da sem odprta 6 cm. Odločila sem se, da nima smisla več čakati, zato smo se dogovorile za prediranje ovojev. Nekaj časa sem ležala in popadki so po nekaj minutah začeli počasi prihajati. Ko sem lahko vstala, je bilo to pravo olajšanje. Izidora ja vsak popadek predihala z mano, me objela, podpirala, božala, povedala, kako dobro mi gre. Vsak popadek je prišel kot val. Zalil z bolečino, stisnil in pojenjal z resnično prijetnim občutkom olajšanja. In vsakič znova sem bila hvaležna: za podporo močnih žensk okoli mene, za bolečino in za prihajajočega otroka. Verjetno se spomnim narobe, a nekako mi je ostalo v spominu, da nisva predihali več kot 10 ali 15 popadkov, ko sem začutila tiščavnike. Najprej sem mislila, da moram na stranišče, ker se mi je zdelo prehitro, za prehod v to fazo poroda. Naslednje 3 popadke sva z Izidoro predihali sedeč na školjki. Od tam pa sva šli naravnost v že pripravljeno banjo. To je bil del, ki sem se ga veselila najbolj od vseh. Hkrati pa imela pred njim največje spoštovanje. Voda je takooo dobro dela. Pregled v banji je pokazal, ne samo, da sem do konca odprta, ampak tudi, da se je otrok že začel spuščati. Sledi del, ki se ga spomnim bolj megleno, a ga bom poskusila opisati po najboljših močeh. Vem, da mi je ena od babic rekla, da naj poskusim tiščavnike predihati, da se otrok spusti počasi, zaradi presredka, a to je bila zame skoraj neizvedljiva naloga, ker je moje telo pritiskalo samo od sebe. Kmalu zatem smo začele potiskati in ko so mi rekle, da lahko pobožam laske, sem skoraj počila od sreče. Nekako v tem času so moji popadki močno oslabeli, zato sem dobila oksitocin. Še nekaj potiskov in ob 3:11 je Izidor Ronan zdrsnil na svet. Nekaj minut sva se cartljala v vodi, potem sem ob pomoči babic in Izidore zlezla iz banje in na blazino. Popkovina naju je še zmeraj povezovala in občutek je bil hecno čudovit. Ko sem se na blazini udobno namestila, sem dobila Izidorja nazaj v naročje, kjer je ostal vse dokler nisem prerezala popkovine, porodila posteljice in so babice ter zdravnica poskrbele še zame (med porodom sem malo počila, zato sem dobila – če citiram dr. Bosilj “En bolj estetski šiv.”). Cartljala in dojila sva se nekje do 5 zjutraj, ko so ga oblekle in mi ga takoj spet vrnile. In o fatnt, ta dečko se je znal že od prve minute kar sam pristaviti! Nekje vmes, sploh ne vem kdaj, naju je zapustila tudi Izidora. Midva pa sva v sobo prišla nekje okoli 7 ure zjutraj. 
Če na hitro zaključim, lahko povzamem, da je bil porod hiter, ne pretirano boleč in ne pretirano naporen. Vzdušje je bilo ves čas pozitivno, veselo in v pričakovanju čarobnosti trenutka rojstva. Z eno besedo, moja izkušnja je bila čudovita in za njo sem neizmerno hvaležna.
 
 
Malo pozno a vseeno… pošiljam Ti svojo porodno zgodbo. Za začetek naj samo omenim, da je bilo po odpustu precej naporno.. 
V petek sem rodila in sva lahko šla v torek že domov. Nakar so naju v petek ponovno zadržali v bolnišnici, ker je izgubil na teži in ker so se vrednosti za zlatenico povečale. Zdaj nama končno gre počasi na bolje.. Ampak gremo lepo po vrsti…
 Moja zgodba se začne v petek ponoči. Okoli pol dveh ponoči sem se zbudila, ker sem čutila, da morem lulat. Ko pa sem se vstala iz postelje, je nekaj samo steklo in v trenutku sem imela spodnji del pižame čisto moker. Vedela sem, da mi je odtekla voda in da se nisem polulala. Odšla sem v kopalnico in ker sem videla, da je plodovnica prozorna sem vzela brisačo si jo dala med noge in sla nazaj v posteljo. Vlegla sem se na levi bok in odležala slabe pol ure. Partnerja sem prosila, da me objame ker me je zelo zeblo. Močno sem se tresla pa ne vem ali zaradi živcev in adrenalina ali je bilo res tako mrzlo haha. Ko je pol ure minilo sem se vstala in odšla v kopalnico, da se stuširam. Topla voda res dela čudeže. Mislim, da sem se tuširala vse dokler ni zmanjkalo tople vode. Ko sem prišla iz kopalnice sem zmetala še zadnje stvari v svojo potovalko (spomnila sem se da vzamem nekaj še za babice) in rekla partnerju, da se lahko počasi vstane in uredi za odhod. Od doma sva odšla okoli pol štirih in se ustavila še na bencinski črpalki. Po radiu se je ravno vrtela pesem “Čista jeba” kar naju je dodatno nasmejalo. Po poti sva si pela in vožnja je kljub slabemu vremenu hitro minila. Nekje ob 4:15 sva prispela v porodnišnico in pozvonila. Sestra je prišla odpret in šla sva noter. Mene so takoj poslali na ctg in čakal me je pregled. Vse je izgledalo vredu in bolečine skoraj nisem čutila. Ob pregledu mi je babica povedala da sem odprta 3 cm kar me je zelo razveselilo. Odpeljali so me kar v porodno sobo. Zaradi gneče so mi povedali, da porod v vodi žal odpade. So mi pa dolelili sobo s tušem. Šla sem takoj pod tuš kjer sem se tuširala kar nekaj  časa. Topla voda je bila super za moje popadke ampak po določenem času mi je postalo slabo in tako sem izbruhala vse kar sem pojedla. Kar so v glavnem bili oreščki in suho sadje. Po tuširanju sem se vlegla nazaj v posteljo kjer sem menjavala položaja na hrbtu in na boku. Zdelo se mi je, da se dokaj hitro odpiram. Nekje na dobri polovici sem se vseeno odločila, da vzamem ultivo. Pri vsakem popadku sem sama lahko stisnila in tako dosti lažje in manj boleče predihala popadek. Ko sem bila 10 cm odprta so mi ultivo vzeli in takrat se je začel zame najtežji del. Otrok je začel fejst dol pritiskat in mogla bi predihat popadek potem pa se potisnit. Zmanjkovalo mi je moči in bolečine so bile vedno močnejše. Prav tako priznam, da sem malo obupala in zdelo se mi je, da sem jaz kriva, da se otrok ne spusti ker ne znam dovolj dobro potisnit. Vmes smo probali tudi položaj ob poselji. Pri vsakem popadku sem šla v počep in probala fejst potisnit. Ko je minilo malo več kot dve uri je prišla dr. Bosiljeva in rekla,da mi bo malo pomagala,ker je treba otroka spravit ven. Vlegla se mi je na trebuh in ko sem potisnila je glavica končno bila zunaj. Dotaknila sem se je in nisem mogla prav dojeti kaj se dogaja. Od utrujenosti sem bila že precej odsotna. V bolečinah si samo želiš, da naredijo karkoli samo, da bi otrok bil čimprej zunaj. Zadnji potisk je bil dejansko najlažji in začutila sem olajšanje. Ne da se prav odpisat kaj vse sem začutila tisti trenutek. Videla sem ljudi okoli sebe, slišala sem jih pa vseeno nisem znala ničesar povedat. Ampak čutila sem, da se je vse spremenilo, da so se rodila neka nova, meni še nepoznana čustva, ki so napolnila mojo dušo in srce. Na sebi sem končno čutila svojega otroka in ob meni je bil partner, ki je točil solze sreče. Neprecenljivi trenutki, ki jih ne bi zamenjala za nič na tem svetu. Ker se posteljica ni odluščila sama, so me poslali še v operacijsko kjer so to opravili pod narkozo in me malo tudi zašili. Nekje vmes so opravili prerez presredka, ki ga sploh nisem čutila. Ob 11:22 se je tako rodil Luka, velik 49 cm in težek 3.310g. 
 
Iskrena in velika hvala Tebi Izidora in celotni ekipi v sončni vili. Joga je bila zame ena velika,čudovita in poučna zgodba,ki me je naučila in mi dala ogromno. Poleg vsega znanja in telovadbe me je pripeljala tudi do žensk, ki so danes moje prijateljice, s katerimi komaj čakamo, da bomo skupaj delile vse lepe in mogoče manj lepe trenutke, ki nas čakajo ter vozičkanje v lepih sončnih dnevih. Vsekakor bi tvojo jogo priporočala čisto vsaki ženski. 

V ponedeljek, 27.3. zvečer sem bila zaradi nosečnostne sladkorne bolezni naročena na sprožitev poroda 1 teden po PDP. Isto jutro ob 3.15 mi je doma odtekla voda. Najprej sem se za 20 minut vlegla na levi bok, se šla stuširati in oprati lase. V torbo za v porodnišnico sem pripravila še zadnje manjkajoče stvari. Medtem, ko mi je mož pripravljal mojo najljubšo jed, sem na hitro, kar na roko napisala svoje porodne želje. Okoli 6h zjutraj sva prispela v porodnišnico. Po pregledu še vedno odtekajoče plodovnice na vložku, so mi povedali, da se je otroček pokakal. Babica Violeta mi je svetovala, da čimprej nastavimo Oksitocin, saj sem bila odprta samo 1,5 cm, za plod pa ni dobro, da bi bil preveč dolgo v pokakani plodovnici. Moja želja je bila, da še počakamo vsaj nekaj ur, da vidimo kako bodo moji popadki. Potem se je izmena zamenjala in babica Sara mi je pojasnila, da dokler je na CTG vse v redu, pokakana plodovnica ni vzrok za nujno ukrepanje. Zato smo čakali še dlje. Vstavili so mi trakec za mehčanje materničnega vratu. Odpirala sem se se zelo počasi. Po nekaj urah s svojimi šibkimi popadki sem bila odprta le 2 cm. Potem je na popoldansko izmeno prišla babica, ki je samo ravnodušno opravljala svoje delo, brez kakršnegakoli vprašanja ali svetovanja. Bila je malo starejša, imena si nisem zapomnila. Pri pregledu je ugotovila, da so plodovi povoji kljub razpoku potrebni dodatnega predora. Prišel je zdravnik, opravil pregled in svetoval predor. Po predoru plodovih ovojev, so se začeli malo bolj intenzivni popadki, ki pa so bili še vedno prešibki in prekratki, da bi se začelo resno dogajanje. Ker se dejansko skoraj nič ni dogajalo, smo moža pošiljali domov in ga klicali nazaj in spet domov in spet nazaj. Nobena babica mi ni dovolila premikanja, saj se je zaradi pokakane plodovnice moral CTG snemati neprekinjeno. Dovolili so mi samo na stranišče. V nočno izmeno se je vrnila babica Violeta in rekla, da je skrajni čas, da začnemo z Oksitocinom. Okoli polnoči smo najprej nastavili 12ml in postopoma jačali za 12ml vse do 84ml. Vmes me je prišla pogledati še ena druga babica, ki mi je svetovala, da vzamem Dolantin, da zmehčamo maternično ustje, ki je bilo še vedno dokaj zadebeljeno. Dolantin je svoje opravil, tudi olajšal bolečino, ne pa popolnoma odvzel. Ustje se je popolnoma stanjšalo, a odprta sem bila samo 3 cm. CTG je začel malo preveč nihati, zato je tudi zdravnik večkrat prišel preveriti najino stanje. Ko je Dolantin po uri in pol začel popuščati, Oksitocin pa je bil nastavljen na 84ml, so bili popopadki zelo intenzivni a še vedno prekratki. Trajali so največ 20 sekund. Pri pregledu sem bila odprta 3,5 cm. Ker je CTG še vedno preveč nihal, je zdravnik vprašal za dovoljenje, da plodu odvzamejo kri iz glavice, da vidimo, kako se počuti. Strinjala sem se. Izvid krvi je bil v redu, odprta pa sem bila 4 cm. Predlagali so še eno učinkovino, katerega imena se ne spomnim. Tekočina izteka v žilo, mehča pa maternični vrat. Sprejela sem. 15 min za tem je mož na CTG opazil, da med popadkom srčni utrip pade na 56. Takoj sva poklicala zdravnika. Opravil je pregled in sem bila še vedno odprta 4 cm. Zdravnik je rekel: “Če raztegnem, je 5 cm.” Ob tej uri je od odteka plodovnice doma minilo že dobrih 27 ur. Oba z otročkom sva bila res že zelo zdelana. Na pomoč so poklicali še enega zdravnika in nosečnost zaključili z nujnim carskim rezom. Tako se je v torek 28.3.2023 ob 6.32 uri rodil zdrav in najlepši fantek Adam, z 3530 g in 51 cm. Dobila sem spinalno, tako da sem bila med operacijo budna. Slišala sem Adamov jok in ko so ga umili, so mi ga prinesli h glavi, da sva se povonjala in pocartala. Ena sestra je tudi slikala doganje med posegom in sem slikice tudi dobila. 

 Moja porodna zgodba se ni iztekla tako kot sem si želela in se na porod pripravljala. Želela sem si polpolnoma naravne, pristne izkušnje, kot so jo imele naše mame in babice. A verjamem tudi, da se prav vse zgodi z razlogom in da je v vsaki stvari in dogodku nekaj pozitivnega. Tako da sem hvaležna za izkušnjo, ki mi je bila namenjena in je zame tudi najlepša izkušnja v mojem življenju. 
Pohvalila bi tudi zdravstveno osebje v UKC Maribor. Vsi so bili zelo prijazni in ustrežljivi. Tudi na intenzivni negi in potem na oddelku (s kakšno izjemo z malo višjim EMŠOM). 
Poslušajmo svoje želje, dobro se pripravimo na porod, verjamimo vase in svojega otročka. A upoštevajmo, da na mnogo stvari v porodni sobi žal nimamo vpliva, zato bodimo odprte za vse možne scenarije in jih sprejmimo. Vsaka izkušnja je edinstvena, samo naša in zato tudi neprecenljiva in najlepša. 
 
Uspelo mi je!!! Danes ob 1.55 se nam je po zelo dolgi uverturi pridružila Julija. 
 
V nedeljo je je bil plan sprožitve poroda, a sem že v soboto cez dan cutila da se pojavlajo krcki cez celi dan. Ponoči so se okrepili, da mi niso ravno pustili spati. Ker se je začelo dogajati samo, sem se v porodnisnici uspela dogovoriti da za pospesotev pocakamo do ponedelja zjutraj, ceprav ti moji krci do takrat niso naredili še čisto nič. Nedelja v porodnisnici je bila na easy, veliko sem se sprehajala naokrog po Ptuju. Stanje maternicnega vratu je bilo še vedno nespremenjeno. Popadki ki sem jih jaz čutila očitno sploh še niso bilo to to, čeprav sem jih morala malo predihavati. Nedeljska noč je bila bolj kot ne neprespana, stanje zjutraj pa brez maternicnega vratu, vedar cisto zaprta. Bila sem kar potrta in podvomila kako bom to zmogla ker sta za mano že 2 neprespani noči. Dr. mi je rocno odprla na 2cm. In sedaj cakanje na 3cm da gremo v porodno. Cez dan sem poskušala čimveč počivati in vzela tudi 2 tableti proti bolecinam, ki sicer nista imeli nekega ucinka. Ob 7h zvecer smo se koncno selili v porodno. Pred tem sem dobila se eno infuzijo glukoze, ker nisem veliko jedla in so Juliji malenkost poskočili utripi. V porodni sta se mi pridružila mož in doula, ki mi je predlagala naj povprasam za predrtje ovojev, da bi vse skupaj malo pospesili glede na mojo utrujenost. Julija je bila kar nizko, zato smo to izvedli. Popadki so se pojačali in v naslednjih 4-5urah sem se odprla na 10cm, a Julija se še ni dovol spustila v porodni kanal. Malo sem že začela obupavati saj nisem vedela kako dolgo bom še zmogla. Po uri in pol smo se odlocili da dodamo malo umetnih, saj so moji popadki zaradi izcrpanosti postajali sibkejsi in redkejsi. Juhej to je pomagalo . Na koncu nam je uspelo, za menoj je torej uspesen VBAC. 
 

Moja porodna zgodba je zelo “čudna”😊
Začelo se je iz 17.4 na 18.4 ponoči. Imela sem krče, ki so izhajali iz hrbtne strani v stegna na nogah. 18.4. zjutraj ob 10:45 sem imela kontrolo v porodnišnici zaradi prenositve čez rok. Tam sva z partnerjem čakala skoraj eno uro na pregled in tam so se krči v stegnah rahlo stopnjevali. Ob pregledu CTG-ja me je zdravnica vprašala če morda čutim popadke saj jih je CTG zaznal in sem rekla da samo krče v nogah oz stegnah nikjer drugje nič drugega. Ko mi je opravila ultra zvok je še zdravnica rekla, da bo opravila ginekološki pregled. Ko je naredila ginekološki pregled je začudeno rekla:” gospa vi ste pa ze 6-7cm odprti “ in da moram iti v porodno sobo. Ob sprejemu v porodno sobo so mi še enkrat naredili ginekološki pregled saj niso vrjeli da sem prvo rodka in da sem že toliko odprta in da se tako vredi držim, to so tudi potrdili da sem 6-7 cm odprta. Tam sem nato odgovarjala še na vprašanja in tam sem lahko tudi izbrala v katero sobo lahko grem. Imela sem na izbiro sobo št.2 in št.3 jaz sem izbrala 3 sobo. V porodno sobo sem prišla okrog 14 ure kjer sem takoj dobila epidularno. Nato so mi prebodli “mehur” da mi je plodovnica začela odtekati. Dali so mi še umetne popadke saj moji niso bili več tako intenzivni. Umetni popadki so me dosti bolj boleli kot moji naravni. Čez cel porod sem imela popadke v nogah nikjer drugje zato mi je partner cel porod masiral noge da je bilo kolko tolko vzdrzno. Pred iztiskom so se trudili da bi presredek ostal cel vendar ni in ni šlo zato so mi ga morali prerezat. Ob 19:30 se je nama z partnerjem rodila prekrasna hčerkica KIARA. Od petka sva že v domači oskrbi.

 Porodna zgodba: Iva in Viktor

PDP 29.3.2023
V torek, 14.3.2023 popoldne, (37 6/7) sem imela reden pregled pri svoji ginekologinji na Ptuju. Opravili so CTG
in UZ. Vse v mejah normale, teža otročka ocenjena na 2800g – majhen. Tako, kot mi vsi 😉
Takoj po prihodu domov sem na hlačkah opazila malenkost temnejši izcedek kot običajno. Pomislila sem, da je
morda začetek luščenja čepa. Po kratkem počitku na levem boku se je izcedek ponovno pojavil, bil je rahlo
rozkast, morda malenkost bolj tekoč. Seveda sem takoj začela tehtati – ali naj se grem pokazat ali ne
kompliciram… Odločila sem se, da bom mirneje spala, če se grem pokazat. Ob 20.00 zvečer me je partner
(nejevoljen, ker kompliciram) ponovno odpeljal na Ptuj. Zraven sem za vsak slučaj vzela stvari, v primeru, da
bi me na oddelku zadržali.
Sprejeli sta me dve prijazni babici (ena od njiju babica Dragica, ki je bila prisotna pri rojstvu hčerke pred 7 leti).
Posneli smo CTG, naredili pregled. Povsem nepripravljeno so me seznanili, da mi malo po malo odteka
plodovnica – t.i. visoki razpok. Pojasnili so mi, da v primeru razpoka plodovih ovojev moram vsakih 8 ur dobiti
atb (intravenozno), sicer lahko pride do bakterijskega vnetja ali sepse pri plodu. V kolikor do naslednjega dne
ne bom dobila svojih popadkov, bodo porod sprožili. Pri pregledu materničnega vratu je bilo ugotovljeno, da je
maternično ustje še popolnoma nezrelo, odprta nisem bila niti za centimeter…
Dobila sem navodila naj se naspim. V sobi sem imela cimro, ki je že predihovala popadke, bruhala, ves čas je
odzvanjal zvok njenega CTG-ja. V mislih sem se ves čas ukvarjala s tem, da nisem do konca speljala seans
akupunkture, da ne vem kje so točke, ki naj bi mi jih partner med porodom masiral, da nisem zmeditirala vseh
svojih meditacij, preizkusila Izidorinega senenega drobirja, nisem spila dovolj malinovega čaja, presredek sem
masirala premalo… moj maternični vrat pa je očitno tako močen, da bo držal zategnjen do naslednjega
meseca. Kako bom sploh lahko normalno rodila?! Tisto noč sem spala mogoče dobro uro. Bilo me je strah
neznanega, tudi jokala sem…
Drugo jutro je cimra končno napredovala v porodno sobo in takrat sem se odločila, da se ne bom več smilila
sama sebi in bom vzela stvari v “svoje roke”.
Najprej sem se informirala o tem kaj me čaka oz. kakšen redosled dogodkov sploh naj pričakujem. Pomirja
me, če vsaj približno vem kaj naj bi se z menoj dogajalo. Obiskala me je tudi družinska prijateljica
anesteziologinja Karmen, ki me je močno objela, me pomirila, mimogrede pa sva se dogovorili tudi o morebitni
protibolečinski terapiji med porodom. Moja izbira, v kolikor bi jo potrebovala, bi bila Ultiva.
Sledil je pregled – super zdravnica dr. Marčec. Na vsakem pregledu sem zmeraj zagledala dolgo plastično
palčko s katero predirajo plodove ovoje. Kar tako? Na suho? Baje, da je takrat MV mičkeno popustil. Krvavela
sem. Plodovih ovojev pa seveda še niso mogli predreti. Z zdravnico sva se dogovorili, da po kosilu lahko grem
na sprehod, ob 14.00 pa bomo porod sprožili s tabletkami Angusta. Tabletke se jemlje oralno, na dve uri eno.
Poješ jih lahko 8. Če se po osmih ne začne dogajati nič, sprožanje nadaljujejo z umetnimi popadki. Pojedla
sem torej juhico in makaronflajš 🙂 in se odpravila na sprehod okrog kompleksa SB Ptuj. Na požarnem
stopnišču sem nekje pol ure hodila gor in dol po stopnicah, bila sem prepotena in zadihana. Popadkov pa
seveda…ni bilo.
Nekaj čez 14.00 je v sobo prišla zdravnica in babici. Sledil je pregled, seveda spet s palčko za prediranje
ovojev. Takrat jim je uspelo ovoje predreti v celoti. Namestili smo CTG in čakali. Namontirala sem si slušalke in
meditativno glasbo in se poskusila čim bolj sprostiti…vizualizirala sem odpiranje MV, Izidorino vizualizacijo o
obzidju itd… po 2. tabletki sem začela čutiti popadke. KONČNO! Želela sem si, da bi trajali in bili vedno
močnejši. Vesela sem bila bolečine. Vesela sem bila, ko so se začeli krepiti. Obračali so me z boka na bok, saj
se je otrokov pulz na koncu popadka v nekem trenutku upočasnil. Ob tem me je vedno zagrabila panika. Našli
smo položaj – na desnem boku, kjer je bil pulz ok. Od ležanja me je že vse bolelo. Izborila sem si malo

 
 

sprehoda in topel tuš. Čutila sem, da mi gravitacija pomaga, da se popadki krepijo, da se otrok spušča.
Ponovno so me polegli in namestili CTG.
Bila je izmena. Prišla je babica Gordana. Ob spremljanju CTG-ja sem kakšnih 10x pritisnila na gumb, saj me je
vedno znova bilo groza ob zvoku otrokovega padajočega srčnega utripa na koncu vsakega popadka. Nekako
so me potolažili, saj se je pulz na koncu popadka vedno znova dvignil. Po 4. Angusti sem si ponovno izborila
dooolg tuš in nekaj počepov. Popadki so takrat postali že kar boleči, bila sem odprta 2cm. Juhu! Premestili so
me kar v porodno sobo. Zdaj sem končno začela verjeti, da se dogaja, da bom zares rodila! 🙂
Namestili so me v največjo porodno sobo. V tisto s kadjo, za porod v vodi. Bila sem navdušena nad vsemi
rekviziti, nad tem kako prijetno je bila soba opremljena! Kot v SPA-ju! Imela sem svoj wc, kad, mini telovadni
kotiček z blazinami, žogo, trakovi, ponujali so mi dišeče svečke…ni da ni… Poklicala sem partnerja, ki je v pol
urce prišel. Pred tem je babica naredila pregled, predrla še nekaj ovojev, ki so ostali in ugotovila, da je MV še
vedno kar zategnjen. Predlagala mi je 2x Buscopan svečko v črevo in en Apaurin. Naj bi me sprostilo. Vzela
sem.
Popadki so se krepili. Spomnim se močnega drevenenja rok in nog. Tresavice. Strah me je bilo, da bom
hiperventilirala. Dali so mi kisikovo masko. Malenkost je pomagalo. Partner mi je zmočil brisačo, s katero sem
si močila dekolte in obraz. Vmes sem se parkrat kar polila z vodo. Pila sem mrzlo kokosovo vodo, ki mi je
takooo pasala! Ves čas sem gnjavila, da želim WI-fi CTG, da želim vstati, hoditi…ugodili so mi 🙂 Šla sem sedet
na WC, tiščalo me je lulat. Da sem polulala 5 kapljic, sem potrebovala kakšni dve minuti koncentracije.
Popadki takrat so bili že zelo močni. Babica Gordana je sedela na wc-ju z menoj, skupaj sva predihovali. Vsak
popadek sem začela s hitrim dihanjem, končala pa s predihavanjem samoglasnikov, OM-ov in konjskim
prhanjem. Govorila sem še lahko, smejala pa se več nisem. V nekem trenutku mi je bilo dovolj sedenja na wc-
ju. Vstala sem in se napotila proti postelji, da bi me babica pregledala. Ugotovili smo, da sem odprta 8cm.
Super! Če je od 6-8cm najhuje, sem torej že mimo najhušjega?! 🙂 Malo sem še vstala ob postelji, hotela sem
svojo gravitacijo, potem pa naenkrat pekoč občutek, tiščanje navzdol! Zdelo se mi je, da bo vse padlo iz mene,
da se bom pokakala. Čutila sem, da se je otrok nastavil. Nisem mogla več stati, skobacala sem se na posteljo,
ugotovili smo, da sem na 10cm, v naslednjem trenutku sem tiščala. Pred tiščavniki smo hitro naredili plan kako
me bodo vodili skozi drugo porodno dobo. Mlada babica Katja me je mirno vodila, mi dala napotke kako naj
diham in kdaj naj potisnem. Po prvem tiščavniku sem začutila gmoto, ki se premika. Začelo me je peči –
vedela sem zakaj 😉 Ob vsakem vdihu za skok v olimpijski bazen in tiščanju sem slišala Izidoro – “ko imaš
občutek, da ti bo razpičilo vse tam spodaj, takrat si na pravi poti!” Pomagalo je! Vedela sem, da delam prav!
Po dveh tiščavnikih sem že božala glavico. Po treh je bila zunaj cela. Po štirih je bil že pri meni na prsih. Naš
mali fantek. Topel in zguban in prelep in dišeč! Epiziotomija ni bila potrebna, niti raztrgala se nisem. Nisem
mogla verjeti. Ko je popkovnica nehala utripati, sem jo sama prerezala. Viktor je bil težek 2700g in dolg 48cm.
Ob rojstvu je imel okrog vratu zavito popkovnico – vzrok padanja pulza. Odnesli so ga na oddelek, saj je ob
rojstvu malce stokal. Rekli so, da zaradi adaptacije in hitrega poroda (Porod, od 2cm pa do konca, je trajal uro
in pol). Noč je za vsak slučaj prespal v inkubatorju, drugo jutro pa sva ga že dobila k sebi v sobo.
S partnerjem sva se ponovno odločila za sobivanje na oddelku. 3 dni sem neprestano govorila o porodu, bila
sem polna energije. Zadovoljna nad seboj in nad močjo mojega telesa. In ponovno navdušena nad vsem
osebjem SB Ptuj – Vse tri izmene babic, za finale babici Gordana in Katja – The best!, zdravniki, pediatri, vsa
podpora po porodu, pri dojenju.
Izidora! Tvoj močen objem z zadnjega srečanja sem nesla s seboj in me je držal takrat, ko sem ga najbolj
potrebovala!
Moj 1. porod je bil vrhunski, tale pa je presegel vse meje! Bi šla še kar enkrat 😛

 
 
NANINA PORODNA ZGODBA ALI FROM ZERO TO HERO KOT PRAVIJO V PORODNIŠNICI 😊
8.30 sem bila naročena na pregled v ATN v porodnišnici zaradi medenične vstave. Tako kot vsakega pregleda do sedaj, sem se tudi tega zelo veselila, saj sem vedela, da bom spet slišala in videla mojega malega pikeca v  trebuščku pa tudi zato, ker bi določili datum kdaj ga bom spoznala. Razloga za skrb nisem imela, saj je celotna nosečnost do sedaj potekala normalno. 8.50 so naju priklopili na CTG. Sestra je bila kakšnih 5 min popolnoma tiho, potem pa je iz njenih ust prišel tisti čisto tihi in grozno zaskrbljujoč “ojoj” po katerem je samo še sledila “filmska akcija”. Naš fant je bil v stiski; utrip mu je narasel na 200. Na brzino so me odpeljali v sosednjo sobo k zdravnici na ultrazvok katera je potrdila tahikardijo. Od tam naprej je pa šlo vse še samo kot v hitrem posnetku. Slišala sem samo, da so vso mojo dokumentacijo že poslali dol in, da me že pričakujejo. Sestra je pograbila moje stvari in mene pod roko in že sva odhiteli proti dvigalu. Ko sva prišli iz dvigala sva se odpravili proti vratom na katerih piše porodne sobe, takrat pa me je zares zadelo – čakaj, kaj se dogaja, jaz sem samo na pregled prišla, ne grem še rodit!  Sestra me je napotila v garderobo in me priganjala med preoblačenjem v bolnišnično haljo. Tako se je mudilo, da nisem niti natikačev dobila sem morala naprej kar bosa  Pospremila me je v porodno sobo 1, kjer so me namestili, mi vzeli kri, nastavili kateter, me priklopili na CTG, mi izmerili sladkor in mi postavili miljon vprašanj. Osebje se je kar izmenjavalo na par sekund in vsak je imel z mano nek opravek. Zapomnila si nisem niti enega imena. 9.20 sem končno ostala za pol minute sama v sobi, da sem lahko vzela telefon v roke in poklicala partnerja ter mu povedala, da so me obdržali na opazovanju. Malo za najinim pogovorom je v sobo spet prišla porodničarka in mi rekla, da ne bomo več čakali (otrokov utrip se je zniževal prepočasi in se ustavil na 185), da gremo v operacijsko sobo, kjer bodo izvedli urgentni carski rez. Šok. V sobo se je usulo osebja kot mravljic. 9.35 sem spet na hitro poklicala partnerja, da gre zares, da naj hitro pride. Nabasali so me na voziček in že smo šibali proti operacijski sobi. Pri vratih sobe intenzivne nege nas je že čakala sestra in mi pomolila “enega kratkega” za popit. Bila je neka sladka voda, jaz sem si pa v tistem trenutku najbolj  želela in potrebovala nekaj dosti bolj močnega 
V operacijski sobi, mi je vsak iz svoje strani nekaj razlagal in me spraševal, jaz pa v tistem trenutku nisem bila zmožna poslušati nikogar. Strah, panika, adrenalin, pričakovanje. Zaradi moje trombocitopenije (pomanjkanje trombocitov) so mi nastavili spinalno anastezijo (kar sem si tudi želela) in potem akcija. Pred mene so postavili modro platno (mmm ta vonj – po novi plastiki , me je cel čas tako pomirjal) in pa zlata babica, ki je bila med celotno operacijo z glavo poleg moje glave in se pogovarjala z menoj, me božala. 10.02 sem zaslišala najbolj sladki in nepozaben zvok v mojem življenju. Jok mojega fantka. V tistem trenutku sem tudi sama zajokala. Od neizmerne sreče. Uredili so ga potem pa so mi ga položili ob moj obraz. Ko me je začutil in zaslišal, je takoj nehal jokati. Res, nekaj najlepšega, ko prvič vidiš svojega otroka. V tistem trenutku so bile vse skrbi pozabljene in ne bi prav nič spremenila. 
Rodila v 36. tednu, 46cm velikega in 2800g težkega zdravega fanta po imenu Lovro 
Kar nekaj časa je minilo, odkar sem bila pri tebi na vadbi, žal. Nekako je bilo predporodno obdobje zame kar težko, na psihični ravni. Kot veš, me je bilo izjemno strah poroda. Nekaj dvomov sem “predelala” pri tebi, v zadnjih tednih pa še pri dr. Gostenčnik na akupunkturi. Pa vseeno, strah je ostajal do konca. Čeprav, ko je nastopil trenutek, da odidem v porodnišnico – v soboto ob 20.50 mi je odtekla voda, brez predhodnih popadkov- sem bila presenetljivo sproščena. In med vožnjo do porodnisnice sva z Matejem tudi dokončno izbrala ime za našo punco v prihodu . Ob 22.30 sva bila sprejeta v Ukc, s popadki na 4 minute in odprta bora 2 cm- mrak mi je padel na oči… Pa vendar, prišla sem, da končno spoznam to malo bitje . V glavi pa mi je odzvanjala tvoja mantra – to bo zadnji porod v tvojem življenju, prepusti se. In sem se. Po izpolnitvi vseh formularjev sem sestro nažicala za sobo 6, v upanju, da pri tem porodu bom pa res bolj zbrana in bom upoštevala vse tehnike in položaje, ki sem se jih pri tebi naučila in ki sem si jih v glavi spisala v porodni načrt. Na koncu sem imela slabo vest, ker sem sobo verjetno odžrla kateri punci, ki je imela za žoge, trake, pručke dovolj časa .  Skratka, nameščena sem bila v porodno sobo in tako kot sem se vlegla, sem se po porodu vstala, na levem boku . Glede protibolečinskih sredstev sem bila pripravljena sprejeti spinalno, ampak je zadoščala le ena šprica narkotika v zadnjico. Popadki so postajali vedno bolj izraziti, nekako neenakomerni, predihavala sem jih z globokim vdihom in doooolgim izdihom, proti koncu s konjskimi prhanjem, ponavljajoč vse mantre, kar sem se jih spomnila in z limono v ustih. Med popadki sem občasno uspela celo zaspati, Matej mi masiral križ in ponujal vodo. Res sem mu hvaležna za podporo, odlično se je odrezal . 
In presenetljivo hitro je prišel čas, ko me je sestra vprašala, če sem pripravljena rodit. Nekako sama nisem pričakovala tako hitrega zaključka. Pa smo prišli do olimpijskega bazena, v katerega sem se nekajkrat potopila in Zala se je rodila v nedeljo ob 00:42 uri . Kakšen občutek, ko lahko pobožas glavico med nogami, in pa šele kakšen občutek sreče, ko dobiš otroka na prsi. Nepopisno . Pri prvem porodu tega nisem uspela doživeti…
Presredek je ostal cel, okrevanje po porodu pa z določenimi komplikacijami – visoki pritisk, in zopet se srečujem s stresom. Kar se ga ne rešim. 
In ja, odločila sem se za UKC Maribor, čeprav je bil v mojem izboru porodnišnic na zadnjem mestu. Ampak ne vem, občutek mi je pravil, da bo tako najbolje. Pa mi ni žal. Tudi zdaj ne, ko po enem tednu odpusta z Zalo zopet leživa tukaj, ker imava težave pri dojenju . Dojili sva se od nedelje do sobote brez zapletov (razen poškodovanih bradavic) in prišli celo nazaj na porodno težo, v soboto proti večeru pa kot da sem dobila drugega otroka na dojke. Upiranje in nezmožnost se pravilno pristaviti na dojko. Posledično sem dobila zastojne dojke in v nedeljo sva doživljali pravi pekel pri hranjenju . Nobeden položaj, niti predhodno črpanje, nič ni pomagalo. Pojedla ni skoraj nič, pleničke pa so bile kljub temu mokre in pokakane. V ponedeljek sva bili sprejeti v ukc zaradi prevelike izgube teže in sva še danes tukaj. Sestre se trudijo z nama, svetovala nama je tudi dr. Golobova, ki mi je dala dober občutek. Tako da upanje ostaja in bom vztrajala do konca, čeprav je težko. 
Izidora, hvala tebi in tvoji ekipi za podporo tudi v tej nosečnosti. Zmeraj sem rada prišla k vam na priprave in jogo – v Sončni vili sem se počutila kot nosečnica nekako varno. Veselim se naslednjega srečanja z vami – ali na masaži dojenčka ali na gibalnih uricah in vas vse lepo pozdravljam. 
 
 
Ponoči sem imela občutek, da mi po kapljicah odteka voda. Nikoli prej nisem šla  ponoči 3x lulat, a zadnja 2 dni, sem tudi bolj slabo spala. Zjutraj ko sem šla stranišče, sem opazila maternični čep z rdečimi sledmi. 3 tedne nazaj pa je bil samo prozoren, zato mi je dalo jasno vedet, da se nekaj dogaja. Grem se uredim, partnerju rečem, naj mi odnese torbo za porodnišnico v moj avto, za vsak slučaj – nikoli ne veš kdaj te kaj doleti.
Dogovorjena sem bila da grem prvič na akupunkturo h gospe Gostenčnik v Kamnico. Tam se vse pogovorima, izpolnima papirje in grema v akcijo. Potem ko sma končale, mi je tudi določila datum za naprej. Grem k mami na kosilo “nisem želela preveč jest, ker sem šla na pregled h ginekologinji in da mi potem ne bo rekla, da imam preveč kilogramov, ker sem v tem dnevu že 3x jedla haha”  malo šale. 
Zdaj pa gre zares… Grem na Ptuj na redni  pregled h ginekologinji in mi naredi vaginalni pregled pa reče “jaz pa vidim glavico” in poskusi koliko sem odprta pa mi reče 2-3cm. Jaz pa brez kakšnih popadkov, sem in tja z avtom – počutje, kot da se nič ne dogaja. Kličem partnerja, da grem v porodnišnico, ker bom rodila  on je mislil da se hecam, ampak jaz sem res mislila. Še nikoli nisem bila tako sproščena, dobre volje, polna energije, kot takrat. Morda se nisem točno zavedala kaj se dogaja, ampak jaz sem se prepustila toku. 
 
Partnerja sem poslala k frizerki, ker ga jaz nisem uspela doma postrižt. Ko jo je poklical še vedno nista verjela, da je to res, ker je vse to tako na hitro prišlo, da je vso posodo in kuhinjo pustila pri miru in šla uredit partnerja, da bo prišel z novo frizuro na porod. Najbolj je bil srečen, da je mogel nosit zeleno kapo, ko pa je imel tak fajn urejeno pričesko 
Ko sem ob 14h prišla v porodnišnico, sem povedala, da sem 2-3cm odpreta, so mi sestre dale spalno srajco, mrežaste hlačke in velike vložke “v primeru da bi mi odtekla voda”. Potem so mi priklopili ctg in ni bilo zaznat nobenih popadkov. 
Bila sem preseljena v porodno sobo, kjer je bila noter kad in tako sem si oddahnila, da je ta soba prosta, saj sem imela načrtovan porod v vodi. Vmes sem se šla stuširat, saj so sestre pripravlale dokumentacijo. 
Ob 16h so mi predrli ovoje plodovnice, saj je bilo potrebno vedet kakšne barve je ali sem primerna, da bi rodila v vodi. Zdaj pa se je začelo tisto tapravo… Tukaj so se začeli rahli popadki, ki so se stopnjevali. Babica mi je nastavila infuzijo za mehčanje maternice in popila sem spazmex za lajšanje krčov. Ko mi je ctg ponovno vse posnel, sem rekla, da bi se rada gibala. Hodila sem po sobi z infuzijo, partner jo je vozil zraven mene, delala sem počepe, vlekla vrv, ki visi iz stropa, sedela na oni čučalici.. še in še. Do cca 17.30h sem se odprla na 5cm, potem sem šla v vodo, v roku slabe 1ure sem se odprla na popolnih 10cm. Hvalabogu, da sem imela zraven partnerja, da me je držal za roko, saj ne vem kaj bi druga stiskala, bili so fajn močni popadki, komaj je rahlo popustil a že je prišel novi. Še dobro, da sta bila zraven babica in partner, da sta povedala kaj smešnega, da mi je malo bolečina popustila, saj sem se zraven smejala 
 Ker mi je padel pritisk, mi je postalo slabo in preveč vroče, sem šla ven iz vode, ter nazaj na mizo. Bila je ura 18.45h ko sem prišla ven. Ob 19:19 mi je vsa bolečina popustila, saj sem v naročje dobila svoj zaklad, kateri mi sedaj lepša dneve in noči  Rodil se mi je sinček Tilen 
Težek 3260 in velik 50cm 
Izidora, iskrena hvala, da sem lahko bila del sončne vile, prinesla mi je ogromno znanja, pa čeprav sem veliko pozabila, ampak sproščenosti in miru nisem pozabila. To mi je prineslo ogromno, imela sem zeloooo lep porod, ki ga verjetno ne bom nikoli pozabila. Hvaležna sem za vse in še enkrat bi ponovila enako – imela sem zdravo, lepo nosečnost in tudi porod, ki se je zeloo lepo odvil in dokaj hitro, nepričakovano. 
Tilen je bil ocenjen po Apgarjevi lestvici z kar 3x 10, kar je neverjetno lepo. Morem poudarit, da že ko sem ga pristavila na dojko je začel vlečt in tako nadaljujeva, dojenje nama je steklo v nulo! 
Danes je točno 1 teden od kar sem rodila. Od nedelje do danes, v 4 dneh sva pridobila 160gramov (papca zelo lepo, in mleka je veliko!) vmes je imel zlatenico, ampak ne tako močno, da bi morala bit pod lučko, dojenje in cartanje je preprečilo, da bi se zlatenica stopnjevala. 
Morem povedat da voda dela čudeže, nisem bila šivana!! Saj se nisem utrgala, vrezana, in tudi odznotraj ni bilo poškodb. Vse kar je bilo, je bila poškodovana sluznica, to pa je vse. Redno sem izvajala masažo presredka z weledinim oljem, jedla dateljne, pila čaj malininovih listov, bila sem v pogonu do zadnjega trenutka, kot smo se pogovarjale na delavnicah Šole za starše v Sončni vili.
Zadnja 2 tedna me je partner vozil v Celje na maturo, saj izredno končujem zdravstveno šolo za medicinsko sestro. 
Morem rečt, da sem se izredno dobro pripravila in zelo dobro dala skozi. Po porodu sem se počutila, kot da nisem rodila, šla brez problema na wc, čeprav priznam, je peklo, ampak ni bilo hudo. Na oddelku sem vzela samo 1 protibolečinsko tableto, pa še to zato, ker nisem mogla zaspat zaradi adrenalina haha
 
Ena sestra je naslednjo večer pri viziti rekla, da se počutim in delam tako, kot da bi bila pri njih že 5x  ni bilo nobenega problema z ničemer. 
Tilen je zelo priden dečko, umirjen, nežen, samo spi, jé, se carta in polni pleničke. Imam naval mleka, tako da lačen ne bo!
Po tvoji zaslugi, nama je dojenje takoj steklo. Iz dna srca sem ti hvaležna za vse, kar si delila z mano in kar delaš za vse nosečke. Upam, da se kmalu srečamo  morda tudi na masaži za dojenčke  želim vam vsem vse dobro in upam, da bodo vse imele zelo lepo izkušnjo, tako kot jaz. Se vidimo kmalu. 
Lp, Lucija Kostanjevec
Hvala ti za vse, za lepe želje! 
Res sem ponosna nase in na svojega partnerja, da je bil zraven, mi pomagal.
 Pol leta nazaj je govoril, da ne bo zraven, ampak ste ve pripomogle k temu, da si je premislil in me vprašal 4 mesece nazaj, ali je lahko zraven pri porodu. Bal se je, da mu bo slabo, da bi skup padel, ampak tako dobro kot se je odrezal, mu samo čestitam, res sem mu hvaležna do neba 
Lahko ti rečem, da sem danes po 10 dneh, kot da nebi rodila – imam lepšo postavo, kot pa pred porodom, počutje fenomenalno, sploh ko držim malo štručko v rokah  Tudi krčkov nimama (jih sploh ni bilo) in res sem ponosna na to, kako sem vse speljala. 
Z veseljem deli to naprej, želim, da se vse punce opogumijo in naj bodo čimbolj sproščene in prepuščene, naj poslušajo kar babice rečejo, to ogromno pomaga! In naj se čimbolj najejo ko gredo v porodnišnico. Jaz sem se premalo in mi je bilo malo slabo zaradi tega. Še dobro, da mi je bilo dovoljeno jest proteinske čokoladice v porodni sobi, da nisem bila brez kalorij . 



—

Carski rez zaradi medenične vstave

 

Moja porodna zgodba bo malo daljša, saj bi jo začela že z nosečnostjo; natančneje z 28. tednom. Do takrat je bila sicer nosečnost res brez težav in posebnosti. Tisti teden pa je moj ginekolog omenil, da se moj fantek še ni obrnil in da bova videla na naslednjem pregledu, če pa se ne bo obrnil pa se bova pogovarjala o carskem rezu. To me je nekako globoko prizadelo, saj sem k tebi hodila od 13. tedna; res neverjetno dobro si me pripravila na vse možne scenarije naravnega poroda (seveda sem vedela, da je carski rez vedno možen pa vendar…). Če kdo bere to porodno zgodbo bi si res želela, da si ne jemljete k srcu vsake besede ginekologa, zlasti ne prehitro. Sledili so tedni in moj fantek se res ni premaknil iz medenične vstave. Pri 32. tednu sem začela vsak dan izvajati priporočene vaje, pri 34. tednu sem začela z akupunkturami za obrat, zraven sem kombinirala moksanje, metode z lučko in obhladki, homeopatske granule itd. Ker pri 36. tednu ni bilo nič od tega uspešno sem se v 37. tednu odločila za zunanji obrat, ki na žalost tudi ni bil uspešen. Na tej točki mi ni preostalo drugega, kot da dobim datum za carski rez.

S carskim rezom sem se precej težko sprijaznila. Pripomoglo je, da sem zapisala svoje poporodne želje, kot si mi predlagala in tako sva se na pregledu z Dr. Bosilijevo dogovorili, da bodo se poskušali čim bolj približati mojim željam. Seveda bi tukaj izrazila veliko hvaležnost tako tebi za vso oporo in spodbude, kot tudi vsem mamicam na jogi, ki so z mano tedensko debatirale, me bodrile in z mano delile svoje zgodbe! Z Dr. Bosilijevo sva se dogovorili za datum carskega reza in zagotovila mi je, da bo še pred operacijo preverila lego otroka. Zaradi dobrega odnosa vsega zdravstvenega osebja in tega, da so se trudili, da mi gredo nasproti s vsemi željami glede stika z mojim otrokom in prisotnosti partnerja, sem bila vendarle nekako pomirjena.

Dan pred sprejemom sem prejela kot sol na rano sporočilo, da si je prijateljica prijateljice zaželela carski rez. Zjokala sem se. Zanjo, zase in za vse ženske. To sem se odločila vključiti v mojo porodno zgodbo, ker sem v tem trenutku začutila, da imajo ženske danes manj znanja, kot so ga imele včasih. Moji obe babici sta imele čudovite porode, prav tako moja mami. Ampak vse so se na porod pripravile, čeprav je bilo manj informacij in manj kotičkov, kjer bi lahko to znanje pridobile. Danes so socialna omrežja pripeljala zadevo tako daleč, da se mamice pripravijo na nakup otroške opreme, na porod in prihod novega člana pa ne. Škoda! V tem trenutku sem ti bila tako hvaležna za znanje, ki ga daješ. Želim si samo, da bi se ženske bolj odločale za pridobivanje znanja, ki nam pride res prav. Kot si dejala, če bi bil carski rez boljša opcija, bi že davno vse ženske rojevale s carskim rezom. Toliko besed, toliko znanja, ki sem ga pridobila in ga bom nesla s sabo v življenje, v vzgojo in upam, da v naslednji porod, da lahko rečem samo velik HVALA!

Znanje iz delavnic s partnerjem ni bilo zaman. 1 dan (v torek) pred sprejemom je mož sam rekel, da izkoristiva znanje, ki sva ga dobila pri tebi in da bova šla skozi vso masažo, vse akupresurne točke in vse, kar mi bo prijetno, da se sprostim. Zraven sem si privoščila tvojo palčko z vonjem sandolovine in večer je bil res sproščujoč.

V sredo sem v popoldanskih urah odšla v porodnišnico, kjer so mi dvakrat posneli ctg, imela sem pogovor z anastezilogom in dogovorila sva se, da bo spinalna anastezija izvedljiva. Sprejeta sem bila na ginekološki oddelek. Od tega večera sem morala biti tešča.

V četrtek zjutraj sem se stuširala in zgodaj zjutraj odšla v porodne sobe, kjer so mi posneli ctg. Ko sem se zbudila sem otročku v trebuščku povedala, da ga bodo danes vzeli ven in da se bova končno spoznala. Počutila sem se pomirjeno. Dr. mi je kot dogovorjeno še enkrat preverila lego otroka in še vedno je bil v medenični legi. Pomirila me je z besedami, da ni pozabila najinega dogovora in da bom kar se da veliko z otročkom. Nato so me premestili v sobo za intenzivno nego in me začeli pripravljati na poseg. Dobila sem IV kanilo, namestili so mi tekočine za hidracijo, vzeli so mi kri in namestili urinski kateter. Na pogovor je prišel tudi anastezilog in še enkrat preveril vse podatke. Nekaj čez 8:30, kot je bila dogovorjena ura so me peljali v operacijsko dvorano, kjer je bil moj prvi občutek samo, da je res neizmerno mrzlo. Predstavil se mi je tim, ki se je že pripravljal na operacijo (mislim, da je tim obsegal okrog 10 ljudi). Anastezilog in medicinski brat sta me nato pripravila na spinalno anastezijo. Čutila sem 2 močna vboda v hrbet, nato pa vedno manj. Občutek v nogah je postal težak in mravljinčast in začela sem čutiti da anastezija deluje. V nekem trenutku so mi rekli naj se vležem, čeprav sem že komaj premikala noge. Zraven tega me je neizmerno zeblo. V vsem tem procesu sem jih ves čas spraševala kdaj pride mož, res sem hrepenela po njegovem obrazu in dotiku. Dr. me je pomirila, da je zunaj in da bo vsak čas v dvorani, nato pa se je poslovila za ogromno zaveso, ki so jo namestili na vrh mojega trebuha. Monitorji so piskali, zeblo me je, nog nisem čutila, videla sem samo svoje roke, ki so bile v tistem trenutku še zvezane na levo in desno stran. Vzdušje ni bilo nič ‘’romantično’’. V nekem trenutku sem začutila vlečenje po trebuhu, čutila sem, da me premetava. Nato sem zagledala svojega moža. Začela sem jokati. Ko se me je dotaknil sem bila za trenutek pomirjena. Izmenjala sva si nekaj lepih besed nato pa so me opozorili, da bom začutila pritisk pod rebri. In res, nekaj sekund za tem pritiskom ob 9:05 je zajokal na svet najin Adam. Zaslišale so se čestitke iz strani zdravstvenega tima, midva pa sva zajokala. Takoj so nama ga pokazali. Na pladnju se mi je zdel tako majhen, mojemu pa tako velik. V tistem trenutku sem ga samo povonjala, nato pa so ga odnesli na pregled k pediatru. Potem se mi je zdelo, da ga niso prinesli nazaj že celo uro, čeprav je moj rekel, da je verjetno trajalo 3 minute, da so ga samo zavili in prinesli nazaj. Ko je prišel so mi odvezali roke in dobila sem ga na prsa. Bili smo družina! Kakorkoli je scenarij o mrzli operacijski dvorani in piskanju monitorja ter izgubljenemu občutku v nogah bil najslabši možen scenarij prej, mi je bilo v tistem trenutku vseeno! V rokah sem držala svojega otroka. Vonjala sem ga in poljubljala. Nekaj trenutkov za tem sem zaslišala Dr. izza plahte, da naj naredimo stik koža na kožo, saj sem si tega zaželela. Slekli so mi ga in mi ga vrnili na prsa. Mali Adam je takoj začel iskati in kaj hitro so mi ga pomagali priklopiti na prsi. Začel se je dojiti! V operacijski dvorani! To je bilo največ, kar sem si v tistem trenutku zaželela.

Po končani operaciji so Adama in mojega moža pospremili k pediatru na obsežen pregled. Moj je bil ves čas z njim in po pregledu sta bila celo uro skupaj. Za njega je bila to neprecenljiva ura. Jaz sem se v tistem času vrnila v sobo za intenzivno nego, kjer so mi začeli dajati protibolečinska sredstva. Občutka v nogah sploh nisem imela in še vedno me je celo trosilo od mraza. Nato pa sem čakala, da se vrneta moj in moj sinko, da si ga še skupaj vmiru ogledava. Obljubili so nama namreč posvečeno uro, kot po naravnem porodu sicer sledi takoj. Ko sta prišla sem dobila Adama v posteljo in to je bil res neprecenljiv čas. Od tistega trenutka sva bila skupaj v postelji ves dan! Moj je sicer po eni uri odšel, je pa prišel čez nekaj ur spet nazaj na obisk in tudi ostal dlje, kot predvideno eno uro. Babice so bile res neverjetne. Ves čas so mi ga pomagale pristavljati, pomagale so se mi obračati in ga prenašale iz ene strani na drugo. Vso zdravstveno osebje mi je res stalo ob strani in vsi so se držali dogovora. Moj mi je povedal, da je pred operacijo k njemu prišla tudi Dr., ki me je operirala in se mu predstavila, ga pomirila in obljubila, da bo vse kot dogovorjeno. Tudi po operaciji ga je vprašala, če je bilo vse tako, kot sva pričakovala.

Zvečer sem morala opraviti prvo vstajanje. Priznam, da je to bilo nekaj najhujših minut mojega življenja. Bilo je izjemno težko in boleče pa vendar nujno, saj pri operaciji odmaknejo organe, ki se morajo namestiti nazaj (tako so mi razložili). Vse do poznega večera sva z Adamom gnezdila v postelji, se dojila, krepila stik koža na kožo in se samo crkljala. Skratka, bilo nama je lepo. Okrog 23:00 sva se še podojila, nato pa so prišli po njega in ga odpeljali. To je pravilo in nikakor se nismo mogli dogovoriti, da bi lahko prespal. Čeprav, ko pogledam nazaj prve noči ne bi zmogla. Dobila sem narkotik in nekaj ur spala kot ubita. Nekaj čez 5:30 so mi ga pripeljali nazaj. Od tistega trenutka ga nisem več dala iz rok. Ko sva odšla na oddelek sva nadaljevala z dojenjem in gnezdenjem. Čeprav je bila prva noč zelo pestra, saj sem komaj vstajala zaradi bolečin, Adam pa je seveda zahteval mojo pozornost ves čas. Ampak mi ni žal, saj je to najin čas, ki ga ne bi več nikoli dobila nazaj. Ni bilo lahko, a za njega je bilo vredno. Poudariti moram, da sem imela res veliko opore s strani zdravstvenega osebja in iz tega razloga moram pohvaliti tudi Porodnišnico Ptuj. K moji izkušnji je veliko pripomoglo vso znanje, ki sem ga dobila pri tebi. Na podlagi tega sem vedela tudi kaj si želim in kaj lahko pričakujem. Hvaležna sem, da sem našla tebe in Sončno vilo, saj moja nosečnost in vso obdobje sedaj po porodu gotovo ne bi bilo enako brez tebe. Hvala tudi vsem bodočim in tistim, ki so že mamice za vse pogovore pred jogo. Z veseljem se vrnema tudi z Adamom, saj verjamem, da bo tudi njemu všeč Sončna vila in njen vonj po sandalovini.

z veseljem sporočam, da sem v petek ob 8.54 postala mama! Julija je dolga 48 cm in tehta 3050 g. V četrtek zvečer sem dobila nenavadne prebavne težave in nekaj krčev. Odprla sem se zelo hitro, skoraj nič me ni bolelo in če ne bi mož vztrajal, še ne bi niti šla v porodnišnico, ko sva prišla, pa sem bila odprta že 3 cm. Verjetno me je endometrioza nekoliko utrdila. Porod je bil ob iztisu zelo boleč, ampak čudovit. Babica je bila navdušena nad najinim sodelovanjem in pravi, naj kmalu spet pridem! Nisem se raztrgala in tudi presredka ni bilo treba prerezati. Dojenje je steklo takoj, že prvi dan. Jutri gremo domov. Razen tega, da mora biti Julija še danes malo pod lučko, je vse popolno. 
Še enkrat hvala za vse znanje, ki nam ga predajaš! 
Z veseljem pa napišem tudi svojo porodno zgodbo, ko seveda pridem do dovolj časa 🙂
 
 
Moj porod se je odvil zelo nepričakovano. Zadnje dneve me je že zelo tiščalo v medenici in sem komaj
čakala, da rodim, vendar je bilo do roka še 11 dni in sem vedela, da lahko traja še veliko dlje. Mislila
sem si, da je to pri moji sreči čisto mogoče. V četrtek, 16.2., sem zvečer dobila močnejši krč, ki je
trajal slabo minuto. Moj mož Jure je bil ob vsakem krču v nizkem štartu, da gremo v porodnišnico, a
sem mu povedala, da ne mislim biti tam niti ene ure dlje, kot bi bilo treba. Potem so se nekje ob
20.30 začele prebavne težave in dobila sem tako hudo drisko, da sem morala nekje 6- do 7-krat na
stranišče. Ker sem imela v črevesju močne krče, kar je bilo res neobičajno, sem končno dovolila, da
Jure pokliče v porodnišnico, kjer so seveda rekli, da moram priti takoj. Šla sem zelo nejevoljno, saj
sem bila prepričana, da bo sledil samo en pregled, oba bova nenaspana, dojenčka pa še par tednov
ne bo. Jure je po drugi strani zelo panično pakiral svoje stvari, zato sem ga skušala pomiriti, da imamo
dovolj časa in da tako ali tako nič ne bo.
Po poti sem na 4 do 5 minut začutila blagi pritisk v medenici. Otrdeval mi je trebušček, ampak me ni
skrbelo, ker sem imela že od 5. meseca dalje lažne popadke. V porodnišnico v Murski Soboti sva
prispela nekje ob 22.50. Naredili so CTG in pregled, kjer sem pričakovala, da bom odprta v najboljšem
primeru 1 cm. Zelo me je presenetilo, da je babica odkrila, da sem odprta že kar 3 cm. Odločili so se,
da me sprejmejo in premestijo v porodno sobo. Jaz še vedno nisem mogla verjeti, da bom zares
rodila. Prišel je zdravnik in me vprašal, če me kaj zanima o porodu. Jaz sem vprašala samo, če to
pomeni, da bom rodila zdaj? Seveda niso mogli vedeti, kdaj točno bo moja dojenčica prišla na svet,
mi je pa postalo jasno, da iz porodne sobe verjetno ne greš brez dojenčka. Najbolj čudno mi je bilo,
da me ni bilo strah.
Namestili so me v porodno sobo na posteljo, dali infuzijo in nastavili CTG. Jure je bil ves čas zraven.
CTG je risal popadke, ampak jih nisem čutila tako, kot nekateri opisujejo, torej kot močne
menstrualne krče. Očitno me je endometrioza do te mere utrdila, da nisem bila več tako občutljiva na
bolečino. Čutila sem samo pritisk v medenici, pa še ta ni bil hud. Ponudili so, da pokličejo
anesteziologa za epiduralno, ampak še ni bilo dovolj boleče. Odpirala sem se nekje 1 cm na uro. Ko je
bilo 5-6 cm, sem prosila, da ga pokličejo, a ne zaradi bolečin, pač pa zato, ker me je skrbelo, da se
bom odprla tako hitro, da bo prepozno, bolečine pa res ne bi rada, če ni treba.
Bolečine so se začele nekje ob 5.00 zjutraj, ampak so bile z epiduralno znosne. Pritisk v medenici je
postajal vse močnejši. Sestra mi je pojasnila, da epiduralna za iztis ne pomaga, da blaži bolečino samo
pri odpiranju. Jure je ponudil, da mu stisnem roko, ampak se nisem želela upirati popadkom. Želela
sem si iti s tokom, saj sem vedela, da bi kakršnokoli krčenje mišic porod samo ustavljalo, meni pa
pobiralo energijo. Vse popadke sem s podporo babice predihala. Bilo je zelo težko. Najtežji del se je
začel zjutraj okrog 7.00. Babica je povedala, da se otrokova glavica spušča v porodni kanal. Grozno
me je tiščalo. Jaz imam v spominu, da sem bila precej glasna, Jure pa pravi, da sploh ne. Tolažila sem
se s tem, da ne more trajati za vedno in da bo prej ali slej konec. Vsaka minuta se je vlekla. Sililo me je
na potiskanje. Niso mi dovolili potiskati vsakič, ko sem začutila potrebo, ker so se bali, da bi mi
zmanjkalo energije. Ampak jaz sem čutila, da imam energije dovolj. Okrog 8.00 je prišel moj
ginekolog, pri katerem sem bila ravno takrat tudi naročena za tedensko kontrolo. Že prejšnji teden je
povedal, naj mi sicer dajo datum, vendar se mu zdi, da bom prišla v porodnišnico prej. Še v četrtek
zvečer sem rekla, da se je očitno zmotil, pa se nazadnje vseeno ni. Spomnim se, da me je pri zadnjem
delu poroda spodbujala polna soba ljudi. Poleg mojega zdravnika še en zdravnik, dve babici,
anesteziološka sestra in še Jure. Babica in zdravnik sta pohvalila, da imam dober potisk (vaje za mišice
medeničnega dna so se obrestovale!). Upala sem, da to pomeni, da bo otrok res čim prej zunaj, saj
sem se počutila, kot da mi bo medenica eksplodirala. Najbolj spodbudno je bilo, ko je ginekolog
oznanil, da je glavica zunaj. Zdelo se mi je, da je minilo nekaj ur, da sem iztisnila še ramena. Zelo je

bolelo. V resnici so bili za to potrebni le trije stiski, ampak tako neznosno boleči. Ko so bila ramena
zunaj, pa je takoj sledilo še preostalo telo.
Ob 8.54 se je rodila Julija, dolga 48 cm in težka 3050 g. Malo je zajokala, a ne preveč. Jure pravi, da se
je samo ozirala po prostoru, kot da bi skušala ugotoviti, kje je. Od olajšanja in sreče so mi lile solze.
Julija je bila tako majhna in krhka. Vsi so nama čestitali in pustili, da smo celo uro preživeli sami, po
pol ure sem lahko Julijo že tudi prvič dojila in steklo je brez težav. Po eni uri so jo umili, stehtali in
oblekli ter dali v naročje še očku. Oba sva bila polna solz sreče.
Zelo sem hvaležna, da mi je kljub endometriozi uspelo naravno zanositi in roditi vaginalno, saj so me
še nekaj let nazaj nekateri zdravniki strašili, da ne bom imela otrok oz. da bom lahko rodila samo s
carskim rezom. Porod je bil res čudovito doživetje, na bolečino pa se resnično pozabi, kot so vsi
govorili. Spremenila ne bi prav ničesar. Babica je bila navdušena nad najinim dobrim sodelovanjem in
je rekla, naj kmalu spet pridem. Zakaj pa ne? Veselim se in upam, da mi bo še enkrat naklonjena
priložnost biti noseča. Mislim, da je Julija najin največji dosežek. Najlepše jo je držati v naročju in
samo občudovati.
Na tem mestu se tudi prisrčno zahvaljujem Izidori za vso znanje, ki sem ga pridobila na vadbi za
nosečnice ter za vso podporo v tem čudovitem času. Res se splača hoditi na vadbo! (V naslednji
nosečnosti pridem spet!) Veliko sem se naučila tudi o dojenju. Julija je zdaj stara 11 dni in ob polnem
dojenju lepo pridobiva na teži. Vzpostavili sva super ritem, ki odgovarja obema. Dojenje je res
posebna izkušnja. Skratka, hvala, Izidora, da si me toliko naučila!

Najlepsa hvala! Moja porodna zgodba je v drugo res ekspresna. V soboto me je ob 1:30 zbudilo tiscanje na wc, kar je glede na uro mi malo nakazovalo, da bi mogoce pa zdaj res lahko slo zares. Tako so se pocasi zaceli popadki, sprva ne tako pogosti, ampak vseeno ze kar mocni. Zelo hitro so se stopnjevali. Vmes sem se skocila pod topel tus, ko sem zacela razmisljat, da pa ti popadki bolijo dosti bolj kot pa je za zacetek bolelo prvic in sem zbudila partnerja, da je poklical varstvo za sina. Ko sem se odlocila, da bi mogoce lahko merila popadke sta bila dva na 5 min dolga dobrih 50s, vsak naslednji je ze bil na 3 min dolg slabo minuto. Naenkrat sem bruhala. V tistem je Matej samo rekel Iris, zdaj pa greva! V porodnisnico sva prisla 3:40, pozvonila na urgentnem vhodu in ko je babica odprla vrata ji je bilo takoj jasno, da nimamo casa se prevec zadrzevat. Vsedem se na stol, babica pogleda in rece, da me mora razveselit in da sem odprta 6-7 ter, da je potrebno takoj v porodno, da nas kaj ne preseneti. V porodni me je pozdravila odlicna babica Barbara, vprasala me je po zeljah. Najprej sem probala z vsemi stirimi na postelji, vendar mi ni odgovarjalo, tako da sem se prestavila na bok, kar mi je bilo super. Moja najvecja zelja je bila, da ne bi prislo do prereza, kar nama je na koncu tudi uspelo. Dobila sem samo par lepotnih sivov, ker sem se vseeno rahlo raztrgala. Ren se je porodil ob 5:07. Rodila sem na hrbtu, brez epiduralne/spinalne, brez infuzij, katetrov vsega. Ker mi voda ni odtekla smo malo upali, da bi se rodil v srajcki, vendar so ovoji nakoncu popustili malo pred iztisom. Ker je spol ostal do konca neznan, je bilo tudi babicama in sestri zabavno ugotavljat kaj je. Tako sva danes, dva dni po porodu ze v domaci oskrbi in na polno zagnanim dojenjem. Se enkrat hvala za vse! Lp, Iris in Ren. Prilagam se slikico malega junaka, velikega 52cm in tezkega 3900g.

Izidora Vesenjak Dinevski

izidora-vadba-za-nosecnice-in-druzine-locnica

AKTUALNE OBJAVE

Morda vas bo zanimalo tudi ...

Aktivnosti & dogodki
Back To Top

Izidorine
e-novičke

Si noseča, mlada mamica, ali pa že razmišljaš v tej smeri? Prijavi se na moje e-novičke in prejmi KODO ZA BREZPLAČEN PRVI OBISK na vadbi za nosečnice. Ker z menoj ob strani je IZI postati mami!

0
    0
    Košarica
    Vaša košarica je praznaNazaj v trgovino
    - Trgovina -