To so NAŠE porodne zgodbe. Deklet, ki so obiskovala vadbo za nosečnice in delavnice pripravo na porod. Zgodbe si sledijo v časovnem zaporedju, večina jih je rodila v mariborski porodnišnici, sicer je dopisan še kraj poroda. Z njihovimi doživetji vam želimo približati izkušnjo poroda. Za vsako žensko je njen porod izjemno intimno doživljanje. Hvala, da ste jo bile pripravljene deliti z novimi rodovi nosečnic. Fotografije na spletni strani pa so nastale ob naših skupnih dogodkih, srečanjih na vadbah, razvojno igralnih uricah, delavnicah, podporni skupini za dojenje, parku …
Naš novorojenček je danes star 14 dni in končno sem našla čas, da napišem svojo drugo porodno zgodbo, ki je, tako kot prve, nikoli ne bom pozabila. Bila je zelo drugačna in predvsem ne takšna, kot sem si jo predstavljala.
Moja nosečnost je potekala brez zapletov, z izjemo nosečniškega diabetesa, ki sem ga sicer lepo uravnavala z dieto. Le-ta je bil, poleg poterminske nosečnosti (PDP je bil 24. 4.) in velikega ploda razlog, da so se v ambulanti UKC Maribor, kjer sem bila pregledana dva dni po roku, odločili, da porod sprožijo. Zdravnico, ki me je pregledala, mi je uspelo prepričati, da mi je dala še nekaj časa. Tako so me 1. maja ob 8ih zjutraj naročili za indukcijo s trakcem.
Kljub vsem metodam, ki sem jih poskusila, se najinemu fantku ni nikamor mudilo in tako sva z možem ob 8ih zjutraj že čakala na navodila v porodnišnici. Oba z mešanimi občutki, saj si nisva predstavljala, kako se bo vse skupaj izteklo. Po vseh pregledih so moža poslali domov, mene pa na oddelek, v prvo nadstropje. Okoli 10ih mi je zdravnica vstavila trakec in čakanje se je začelo. Na oddelku je bilo zelo mirno, ker je bil praznik in ravno to mi je pomagalo, da sem zbrala misli, se umirila in se pri sebi odločila, da bom kljub temu, da se porod ne bo začel doma, z možem ob strani, imela lep porod. Pa tudi tvoj nasvet, naj dam sebi in mojemu fantku priložnost, je pripomogel k temu.
Do nekje 12.00 se ni nič posebnega dogajalo, potem pa sem zaznala nekakšen pritisk v križu, ki se je širil v zadnji del nog. Nič posebnega, ampak čez kakšno uro se je intenziteta tega pritiska stopnjevala, tako da sem se sprehajala po oddelku sem ter tja, si masirala križ ter čakala možeka, da pride ob 14ih na obisk. Ko je prišel, sem ga prosila, da me masira, saj je bil ta občutek že precej intenziven in vedno bolj moteč. Ne morem reči, da je šlo za neko tipično bolečino, ampak psihološko je bilo to senzacijo vedno težje prenašati, saj se je intenziteta stopnjevala iz ure v uro. Popoldne sploh nisem mogla več hoditi, ker fizično zaradi tega pritiska nisem mogla več stati. Ko sem ležala na boku, je bilo znosno. In potem sem se prestavljala iz boka na bok, bila sama svoj DJ in se na ta način zamotila. Tudi na WC nisem prav mogla, ne lulat, kaj šele kaj druga. Pritisk je bil premočan. Ko sem govorila s sestro Taljo po telefonu pozno popoldne, mi je predlagala, da prosim za pregled, ker bi lahko to bili tudi neke vrste popadki. Krče v trebuhu, podobne menstrualnim, sem že tudi nekaj časa čutila, ampak po izkušnjah sodeč, to ni bilo nič, zato jim nisem pripisovala posebnega pomena. Bil je čas izmene in zelo prijazna babica Maja me je prišla pozdravit. Dogovorili sva se, da pride čez kakšno uro po mene za pregled. V tem času sem se stuširala, čeprav me je vse že tako čudno bolelo, da sem komaj zlezla pod tuš, da o brisanju in oblačenju ne govorim. Res sem pogrešala moža, ki bi mi bil v veliko pomoč. Nekako sem prisopihala do sobe za pregled, z vmesnimi postanki, saj sem morala popadke že predihati. To je bilo okoli 20.00. Ugotovitev babice – odprta toliko, kot sem prišla na oddelek, 1 cm, nobenih znakov, da bi se karkoli dogajalo. Dogovorili smo se, da grem v sobo in da mi bodo posneli CTG. Ob 20. 30 sem s pomočjo aplikacije začela beležiti popadke, ki so postali že rahlo neznosni, tako da sem predihovala s koleni na pručki, s komolci naslonjena na posteljo. Z boki sem delala osmice, kolikor sem pač lahko. Popadke sem imela na 3 do 4 minute, trajali so okoli minuto, nekateri celo dlje. Okoli 20.50 sem se slišala z možem in mu povedala, da se še nič ne dogaja. Zatem, okoli 21ih, mi je babica nastavila CTG in sedela poleg mene na postelji, jaz pa sem se na boku že zvijala od bolečine in non stop spraševala, kdaj grem lahko v porodno, da bo mož ob meni. Čakali smo na tiste magične tri centimetre. Vse mogoče se mi je pletlo po glavi, da bi se lažje soočala z bolečino. Štela sem vdihe in izdihe, se skušala sproščati in osredotočati na dele telesa, pa vizualizirati. Delno mi je uspevalo, ampak je bolečina postala tako silna, da sem morala že glasno predihovati, treslo mi je celo telo in rekla sem si, da bom vzela vse, kar je možno, da mi bolečino omili, saj do 10 cm tako ne bom zdržala. Ko je babica videla, da so popadki res že močni, se je odločila, da se greva pogledat. To je bilo nekje ob 21.30, ko sem že kakih 20 minut beležila popadke na cca. 2 minuti. Pomagala mi je vstati iz postelje, jaz pa sem naenkrat začutila drugačen popadek. Tiščavnik. Rekla sem, da me tišči dol. Pride še eden, spet me tišči dol. Kot da bi morala na blato. Babici (sedaj sta bili ob meni že dve) se odločita, da me pogledata kar na postelji. Bila sem odprta 6 cm! Nisem mogla verjeti, kaj slišim. Akcija, gre zares! Takoj sta me spakirali na posteljo in naročili, da kličem moža. Rekla sem mu samo „Pridi!“ in odložila. V mojem glasu je zaznal, da gre zares. Izpod Pohorja je bil v porodnišnici v slabih 7ih minutah, nekje 10 do 22ih. V tem času so me sprejeli v sobo št.2, tiščavniki so me razturavali na polno in v porodni sobi sem se v tem času, dokler je prišel mož, odprla na 10 cm. Res noro. Babici Maja in Laura sta me spraševali, koliko časa potrebuje mož, da pride in me vodili skozi popadke, ki sem jih mogla predihati, saj bi sicer rodila preden bi on prišel. Vmes sem se spomnila, da imam leče, ki sem si jih med tiščavniki uspela odstraniti in dati v posodico, potem sem se spomnila na Dianatal gel, pa mi babica Maja reče, da bo morda uspela aplicirati največ dva, ker smo pripravljeni za rodit. Vrašali sta me po željah, in sem samo zdrdrala, da naj čuvajo presredek in kaj vse sem delala, da bi ga bilo lažje ohraniti. Zdela se mi je cela večnost, ampak končno je bil ob meni mož, jaz sem bila pa že čisto potna in utrujena od bolečine. Babice so me mislim da nekajkrat vprašale, kako velik je plod in sem povedala, da je večji, čez 4000g. Iz tega razloga so začele porod upočasnjevati, da ne bi bil zaradi velikosti pritisk na presredek prevelik. Še sem morala predihovati tiščavnike, kar je bilo res mučno in me je čisto izželo. Po nekem času so ugotovile, da se je glavica pomaknila malce navzgor in CTG jim ni bil čisto všeč, zato so se odločile, da pritiskam zraven, kolikor gre. Na boku nisem imela moči, tako da sem tiščala na hrbtu, ker mi je bilo lažje. Spomnim se, da sem na neki točki vprašala za spinalno, pa mi je zdravnica odsvetovala, saj bi lahko ustavilo porod, v nasprotnem primeru pa bi lahko rodila v pol ure. In sem si rekla – če sem prišla do sem, zmorem še to. Tiščala sem kot nora, z enim očesom sem vmes ujela tiste grozne škarje, ampak sem si rekla – ne! Tiščala sem, hkrati pa v mislih popolnoma sprostila mišice medeničnega dna in glavica je bila zunaj! Ko sem morala iztisnit še telešček, se je zataknilo, ker so moji tiščavniki naenkrat izgubili moč. Babica se je odločila pomagati s pritiskom na trebuh in po nekaj tiščanjih se je rodil še en čudovit fantek, Adrian, velik 53 cm, težek 4160 g, z obsegom glavice 36 cm. Rodil se je točno po treh urah, ob 23.00. Vsa bolečina je bila v trenutku pozabljena. In seveda – škarje niso bile potrebne. Po licih so mi polzele solze olajšanja in veselja, možu prav tako.
Draga Izidora, kljub temu, da je bila porodna zgodba drugačna, kot sem si jo predstavljala, je bila točno takšna, kot sem jo potrebovala. Neverjetno, kaj vse zmore ženska in njeno telo. Hvala ti za vse napotke, informacije, predane izkušnje, predvsem pa za tvojo energijo, ki je res neverjetna. Brez vsega tega moj porod ne bi bil tako lep, zame pravzaprav popoln. Neskončno sem ti hvaležna.
Cez slabo urco sva se odpravila v porodnisnico. Vmes sem lezala na boku, kasneje je telo tudi samo poskrbelo, da se je scistilo. Ko sva prispela v porodnisnico, mi je odtekala cista plodovnica, bila sem odprta 2cm, z rahlimi popadki, ki so se priceli tam. S partnerjem so naju pospremili v porodno sobo. Cez dobre 3 urce sem bila odprta 5cm, takrat je babica rekla, da sem solsko odprta za epiduralno, ce bi jo zelela. Ker sem zelela cimbolj naraven porod, sem vsak popadek v miru predihala (in ga vizualizirala kot val), pri 5ih cm se mi je zdelo, da bolecina se ni tako huda in da mogoce se malo “vztrajam”. Med tem casom me je babica nenehno sprasevala, ce bi zelela kaj za lajsanje bolecin. Kolebala sem med protibolecinsko injekcijo in epiduralno ter se po dolgem premisleku odlocila za epiduralno. Ni mi zal. Okoli 7. ure zjutraj so mi vstavili kateter, se naprej sem se lepo odpirala, bolecina popadkov pa je bila enako mocna, kot pri npr 5-6cm. Ker so bili moji popadki scasoma premalo dolgi, so mi dodali se umetne popadke. Do 9. ure je epiduralna popustila in takrat sem tudi zacutila prve tiscalnike. Ob 10:00 je na svet prijokal nas Maj, s 3500g in 50 cm. In je danes star “ze” 1 teden. Naredili so mi epiziotomijo, da se ne bi raztrgala, saj je bil obseg glavice kar velik-36cm, in dobila 1 tekoci siv. Moram pa pohvaliti tudi babico, ki me je ves cas bodrila in mi govoril kako super mi gre. Skupaj z njo in partnerjem ob sebi, je bila res lepa prva porodna izkusnja. Tiscalnikom na koncu pa se pac ne moremo izogniti . V nedeljo sva bila odpuscena domov. Tako sedaj ze nekaj dni uzivamo, se spoznavamo in cartamo. Meni je pri predihovanju najbolj pomagalo to, da sem bila cimbolj sproscena, mirna, in da sem vsak popadek vizualizirala kot val. Vedela sem, da bo prisel vrh, ki bo zacel padati in bo popadka konec. Upam, da bo ta tehnika se kateri koristila. Hvala za vso deljeno znanje in izkusnje! Vso sreco tebi, Izidora in pa drugim noseckam! Lep pozdrav, Marusa V ponedeljek, 27.3. zvečer sem bila zaradi nosečnostne sladkorne bolezni naročena na sprožitev poroda 1 teden po PDP. Isto jutro ob 3.15 mi je doma odtekla voda. Najprej sem se za 20 minut vlegla na levi bok, se šla stuširati in oprati lase. V torbo za v porodnišnico sem pripravila še zadnje manjkajoče stvari. Medtem, ko mi je mož pripravljal mojo najljubšo jed, sem na hitro, kar na roko napisala svoje porodne želje. Okoli 6h zjutraj sva prispela v porodnišnico. Po pregledu še vedno odtekajoče plodovnice na vložku, so mi povedali, da se je otroček pokakal. Babica Violeta mi je svetovala, da čimprej nastavimo Oksitocin, saj sem bila odprta samo 1,5 cm, za plod pa ni dobro, da bi bil preveč dolgo v pokakani plodovnici. Moja želja je bila, da še počakamo vsaj nekaj ur, da vidimo kako bodo moji popadki. Potem se je izmena zamenjala in babica Sara mi je pojasnila, da dokler je na CTG vse v redu, pokakana plodovnica ni vzrok za nujno ukrepanje. Zato smo čakali še dlje. Vstavili so mi trakec za mehčanje materničnega vratu. Odpirala sem se se zelo počasi. Po nekaj urah s svojimi šibkimi popadki sem bila odprta le 2 cm. Potem je na popoldansko izmeno prišla babica, ki je samo ravnodušno opravljala svoje delo, brez kakršnegakoli vprašanja ali svetovanja. Bila je malo starejša, imena si nisem zapomnila. Pri pregledu je ugotovila, da so plodovi povoji kljub razpoku potrebni dodatnega predora. Prišel je zdravnik, opravil pregled in svetoval predor. Po predoru plodovih ovojev, so se začeli malo bolj intenzivni popadki, ki pa so bili še vedno prešibki in prekratki, da bi se začelo resno dogajanje. Ker se dejansko skoraj nič ni dogajalo, smo moža pošiljali domov in ga klicali nazaj in spet domov in spet nazaj. Nobena babica mi ni dovolila premikanja, saj se je zaradi pokakane plodovnice moral CTG snemati neprekinjeno. Dovolili so mi samo na stranišče. V nočno izmeno se je vrnila babica Violeta in rekla, da je skrajni čas, da začnemo z Oksitocinom. Okoli polnoči smo najprej nastavili 12ml in postopoma jačali za 12ml vse do 84ml. Vmes me je prišla pogledati še ena druga babica, ki mi je svetovala, da vzamem Dolantin, da zmehčamo maternično ustje, ki je bilo še vedno dokaj zadebeljeno. Dolantin je svoje opravil, tudi olajšal bolečino, ne pa popolnoma odvzel. Ustje se je popolnoma stanjšalo, a odprta sem bila samo 3 cm. CTG je začel malo preveč nihati, zato je tudi zdravnik večkrat prišel preveriti najino stanje. Ko je Dolantin po uri in pol začel popuščati, Oksitocin pa je bil nastavljen na 84ml, so bili popopadki zelo intenzivni a še vedno prekratki. Trajali so največ 20 sekund. Pri pregledu sem bila odprta 3,5 cm. Ker je CTG še vedno preveč nihal, je zdravnik vprašal za dovoljenje, da plodu odvzamejo kri iz glavice, da vidimo, kako se počuti. Strinjala sem se. Izvid krvi je bil v redu, odprta pa sem bila 4 cm. Predlagali so še eno učinkovino, katerega imena se ne spomnim. Tekočina izteka v žilo, mehča pa maternični vrat. Sprejela sem. 15 min za tem je mož na CTG opazil, da med popadkom srčni utrip pade na 56. Takoj sva poklicala zdravnika. Opravil je pregled in sem bila še vedno odprta 4 cm. Zdravnik je rekel: “Če raztegnem, je 5 cm.” Ob tej uri je od odteka plodovnice doma minilo že dobrih 27 ur. Oba z otročkom sva bila res že zelo zdelana. Na pomoč so poklicali še enega zdravnika in nosečnost zaključili z nujnim carskim rezom. Tako se je v torek 28.3.2023 ob 6.32 uri rodil zdrav in najlepši fantek Adam, z 3530 g in 51 cm. Dobila sem spinalno, tako da sem bila med operacijo budna. Slišala sem Adamov jok in ko so ga umili, so mi ga prinesli h glavi, da sva se povonjala in pocartala. Ena sestra je tudi slikala doganje med posegom in sem slikice tudi dobila.
Moja porodna zgodba je zelo “čudna”
Začelo se je iz 17.4 na 18.4 ponoči. Imela sem krče, ki so izhajali iz hrbtne strani v stegna na nogah. 18.4. zjutraj ob 10:45 sem imela kontrolo v porodnišnici zaradi prenositve čez rok. Tam sva z partnerjem čakala skoraj eno uro na pregled in tam so se krči v stegnah rahlo stopnjevali. Ob pregledu CTG-ja me je zdravnica vprašala če morda čutim popadke saj jih je CTG zaznal in sem rekla da samo krče v nogah oz stegnah nikjer drugje nič drugega. Ko mi je opravila ultra zvok je še zdravnica rekla, da bo opravila ginekološki pregled. Ko je naredila ginekološki pregled je začudeno rekla:” gospa vi ste pa ze 6-7cm odprti “ in da moram iti v porodno sobo. Ob sprejemu v porodno sobo so mi še enkrat naredili ginekološki pregled saj niso vrjeli da sem prvo rodka in da sem že toliko odprta in da se tako vredi držim, to so tudi potrdili da sem 6-7 cm odprta. Tam sem nato odgovarjala še na vprašanja in tam sem lahko tudi izbrala v katero sobo lahko grem. Imela sem na izbiro sobo št.2 in št.3 jaz sem izbrala 3 sobo. V porodno sobo sem prišla okrog 14 ure kjer sem takoj dobila epidularno. Nato so mi prebodli “mehur” da mi je plodovnica začela odtekati. Dali so mi še umetne popadke saj moji niso bili več tako intenzivni. Umetni popadki so me dosti bolj boleli kot moji naravni. Čez cel porod sem imela popadke v nogah nikjer drugje zato mi je partner cel porod masiral noge da je bilo kolko tolko vzdrzno. Pred iztiskom so se trudili da bi presredek ostal cel vendar ni in ni šlo zato so mi ga morali prerezat. Ob 19:30 se je nama z partnerjem rodila prekrasna hčerkica KIARA. Od petka sva že v domači oskrbi.
PDP 29.3.2023
V torek, 14.3.2023 popoldne, (37 6/7) sem imela reden pregled pri svoji ginekologinji na Ptuju. Opravili so CTG
in UZ. Vse v mejah normale, teža otročka ocenjena na 2800g – majhen. Tako, kot mi vsi 😉
Takoj po prihodu domov sem na hlačkah opazila malenkost temnejši izcedek kot običajno. Pomislila sem, da je
morda začetek luščenja čepa. Po kratkem počitku na levem boku se je izcedek ponovno pojavil, bil je rahlo
rozkast, morda malenkost bolj tekoč. Seveda sem takoj začela tehtati – ali naj se grem pokazat ali ne
kompliciram… Odločila sem se, da bom mirneje spala, če se grem pokazat. Ob 20.00 zvečer me je partner
(nejevoljen, ker kompliciram) ponovno odpeljal na Ptuj. Zraven sem za vsak slučaj vzela stvari, v primeru, da
bi me na oddelku zadržali.
Sprejeli sta me dve prijazni babici (ena od njiju babica Dragica, ki je bila prisotna pri rojstvu hčerke pred 7 leti).
Posneli smo CTG, naredili pregled. Povsem nepripravljeno so me seznanili, da mi malo po malo odteka
plodovnica – t.i. visoki razpok. Pojasnili so mi, da v primeru razpoka plodovih ovojev moram vsakih 8 ur dobiti
atb (intravenozno), sicer lahko pride do bakterijskega vnetja ali sepse pri plodu. V kolikor do naslednjega dne
ne bom dobila svojih popadkov, bodo porod sprožili. Pri pregledu materničnega vratu je bilo ugotovljeno, da je
maternično ustje še popolnoma nezrelo, odprta nisem bila niti za centimeter…
Dobila sem navodila naj se naspim. V sobi sem imela cimro, ki je že predihovala popadke, bruhala, ves čas je
odzvanjal zvok njenega CTG-ja. V mislih sem se ves čas ukvarjala s tem, da nisem do konca speljala seans
akupunkture, da ne vem kje so točke, ki naj bi mi jih partner med porodom masiral, da nisem zmeditirala vseh
svojih meditacij, preizkusila Izidorinega senenega drobirja, nisem spila dovolj malinovega čaja, presredek sem
masirala premalo… moj maternični vrat pa je očitno tako močen, da bo držal zategnjen do naslednjega
meseca. Kako bom sploh lahko normalno rodila?! Tisto noč sem spala mogoče dobro uro. Bilo me je strah
neznanega, tudi jokala sem…
Drugo jutro je cimra končno napredovala v porodno sobo in takrat sem se odločila, da se ne bom več smilila
sama sebi in bom vzela stvari v “svoje roke”.
Najprej sem se informirala o tem kaj me čaka oz. kakšen redosled dogodkov sploh naj pričakujem. Pomirja
me, če vsaj približno vem kaj naj bi se z menoj dogajalo. Obiskala me je tudi družinska prijateljica
anesteziologinja Karmen, ki me je močno objela, me pomirila, mimogrede pa sva se dogovorili tudi o morebitni
protibolečinski terapiji med porodom. Moja izbira, v kolikor bi jo potrebovala, bi bila Ultiva.
Sledil je pregled – super zdravnica dr. Marčec. Na vsakem pregledu sem zmeraj zagledala dolgo plastično
palčko s katero predirajo plodove ovoje. Kar tako? Na suho? Baje, da je takrat MV mičkeno popustil. Krvavela
sem. Plodovih ovojev pa seveda še niso mogli predreti. Z zdravnico sva se dogovorili, da po kosilu lahko grem
na sprehod, ob 14.00 pa bomo porod sprožili s tabletkami Angusta. Tabletke se jemlje oralno, na dve uri eno.
Poješ jih lahko 8. Če se po osmih ne začne dogajati nič, sprožanje nadaljujejo z umetnimi popadki. Pojedla
sem torej juhico in makaronflajš 🙂 in se odpravila na sprehod okrog kompleksa SB Ptuj. Na požarnem
stopnišču sem nekje pol ure hodila gor in dol po stopnicah, bila sem prepotena in zadihana. Popadkov pa
seveda…ni bilo.
Nekaj čez 14.00 je v sobo prišla zdravnica in babici. Sledil je pregled, seveda spet s palčko za prediranje
ovojev. Takrat jim je uspelo ovoje predreti v celoti. Namestili smo CTG in čakali. Namontirala sem si slušalke in
meditativno glasbo in se poskusila čim bolj sprostiti…vizualizirala sem odpiranje MV, Izidorino vizualizacijo o
obzidju itd… po 2. tabletki sem začela čutiti popadke. KONČNO! Želela sem si, da bi trajali in bili vedno
močnejši. Vesela sem bila bolečine. Vesela sem bila, ko so se začeli krepiti. Obračali so me z boka na bok, saj
se je otrokov pulz na koncu popadka v nekem trenutku upočasnil. Ob tem me je vedno zagrabila panika. Našli
smo položaj – na desnem boku, kjer je bil pulz ok. Od ležanja me je že vse bolelo. Izborila sem si malo
sprehoda in topel tuš. Čutila sem, da mi gravitacija pomaga, da se popadki krepijo, da se otrok spušča.
Ponovno so me polegli in namestili CTG.
Bila je izmena. Prišla je babica Gordana. Ob spremljanju CTG-ja sem kakšnih 10x pritisnila na gumb, saj me je
vedno znova bilo groza ob zvoku otrokovega padajočega srčnega utripa na koncu vsakega popadka. Nekako
so me potolažili, saj se je pulz na koncu popadka vedno znova dvignil. Po 4. Angusti sem si ponovno izborila
dooolg tuš in nekaj počepov. Popadki so takrat postali že kar boleči, bila sem odprta 2cm. Juhu! Premestili so
me kar v porodno sobo. Zdaj sem končno začela verjeti, da se dogaja, da bom zares rodila! 🙂
Namestili so me v največjo porodno sobo. V tisto s kadjo, za porod v vodi. Bila sem navdušena nad vsemi
rekviziti, nad tem kako prijetno je bila soba opremljena! Kot v SPA-ju! Imela sem svoj wc, kad, mini telovadni
kotiček z blazinami, žogo, trakovi, ponujali so mi dišeče svečke…ni da ni… Poklicala sem partnerja, ki je v pol
urce prišel. Pred tem je babica naredila pregled, predrla še nekaj ovojev, ki so ostali in ugotovila, da je MV še
vedno kar zategnjen. Predlagala mi je 2x Buscopan svečko v črevo in en Apaurin. Naj bi me sprostilo. Vzela
sem.
Popadki so se krepili. Spomnim se močnega drevenenja rok in nog. Tresavice. Strah me je bilo, da bom
hiperventilirala. Dali so mi kisikovo masko. Malenkost je pomagalo. Partner mi je zmočil brisačo, s katero sem
si močila dekolte in obraz. Vmes sem se parkrat kar polila z vodo. Pila sem mrzlo kokosovo vodo, ki mi je
takooo pasala! Ves čas sem gnjavila, da želim WI-fi CTG, da želim vstati, hoditi…ugodili so mi 🙂 Šla sem sedet
na WC, tiščalo me je lulat. Da sem polulala 5 kapljic, sem potrebovala kakšni dve minuti koncentracije.
Popadki takrat so bili že zelo močni. Babica Gordana je sedela na wc-ju z menoj, skupaj sva predihovali. Vsak
popadek sem začela s hitrim dihanjem, končala pa s predihavanjem samoglasnikov, OM-ov in konjskim
prhanjem. Govorila sem še lahko, smejala pa se več nisem. V nekem trenutku mi je bilo dovolj sedenja na wc-
ju. Vstala sem in se napotila proti postelji, da bi me babica pregledala. Ugotovili smo, da sem odprta 8cm.
Super! Če je od 6-8cm najhuje, sem torej že mimo najhušjega?! 🙂 Malo sem še vstala ob postelji, hotela sem
svojo gravitacijo, potem pa naenkrat pekoč občutek, tiščanje navzdol! Zdelo se mi je, da bo vse padlo iz mene,
da se bom pokakala. Čutila sem, da se je otrok nastavil. Nisem mogla več stati, skobacala sem se na posteljo,
ugotovili smo, da sem na 10cm, v naslednjem trenutku sem tiščala. Pred tiščavniki smo hitro naredili plan kako
me bodo vodili skozi drugo porodno dobo. Mlada babica Katja me je mirno vodila, mi dala napotke kako naj
diham in kdaj naj potisnem. Po prvem tiščavniku sem začutila gmoto, ki se premika. Začelo me je peči –
vedela sem zakaj 😉 Ob vsakem vdihu za skok v olimpijski bazen in tiščanju sem slišala Izidoro – “ko imaš
občutek, da ti bo razpičilo vse tam spodaj, takrat si na pravi poti!” Pomagalo je! Vedela sem, da delam prav!
Po dveh tiščavnikih sem že božala glavico. Po treh je bila zunaj cela. Po štirih je bil že pri meni na prsih. Naš
mali fantek. Topel in zguban in prelep in dišeč! Epiziotomija ni bila potrebna, niti raztrgala se nisem. Nisem
mogla verjeti. Ko je popkovnica nehala utripati, sem jo sama prerezala. Viktor je bil težek 2700g in dolg 48cm.
Ob rojstvu je imel okrog vratu zavito popkovnico – vzrok padanja pulza. Odnesli so ga na oddelek, saj je ob
rojstvu malce stokal. Rekli so, da zaradi adaptacije in hitrega poroda (Porod, od 2cm pa do konca, je trajal uro
in pol). Noč je za vsak slučaj prespal v inkubatorju, drugo jutro pa sva ga že dobila k sebi v sobo.
S partnerjem sva se ponovno odločila za sobivanje na oddelku. 3 dni sem neprestano govorila o porodu, bila
sem polna energije. Zadovoljna nad seboj in nad močjo mojega telesa. In ponovno navdušena nad vsem
osebjem SB Ptuj – Vse tri izmene babic, za finale babici Gordana in Katja – The best!, zdravniki, pediatri, vsa
podpora po porodu, pri dojenju.
Izidora! Tvoj močen objem z zadnjega srečanja sem nesla s seboj in me je držal takrat, ko sem ga najbolj
potrebovala!
Moj 1. porod je bil vrhunski, tale pa je presegel vse meje! Bi šla še kar enkrat 😛
—
čakala, da rodim, vendar je bilo do roka še 11 dni in sem vedela, da lahko traja še veliko dlje. Mislila
sem si, da je to pri moji sreči čisto mogoče. V četrtek, 16.2., sem zvečer dobila močnejši krč, ki je
trajal slabo minuto. Moj mož Jure je bil ob vsakem krču v nizkem štartu, da gremo v porodnišnico, a
sem mu povedala, da ne mislim biti tam niti ene ure dlje, kot bi bilo treba. Potem so se nekje ob
20.30 začele prebavne težave in dobila sem tako hudo drisko, da sem morala nekje 6- do 7-krat na
stranišče. Ker sem imela v črevesju močne krče, kar je bilo res neobičajno, sem končno dovolila, da
Jure pokliče v porodnišnico, kjer so seveda rekli, da moram priti takoj. Šla sem zelo nejevoljno, saj
sem bila prepričana, da bo sledil samo en pregled, oba bova nenaspana, dojenčka pa še par tednov
ne bo. Jure je po drugi strani zelo panično pakiral svoje stvari, zato sem ga skušala pomiriti, da imamo
dovolj časa in da tako ali tako nič ne bo.
Po poti sem na 4 do 5 minut začutila blagi pritisk v medenici. Otrdeval mi je trebušček, ampak me ni
skrbelo, ker sem imela že od 5. meseca dalje lažne popadke. V porodnišnico v Murski Soboti sva
prispela nekje ob 22.50. Naredili so CTG in pregled, kjer sem pričakovala, da bom odprta v najboljšem
primeru 1 cm. Zelo me je presenetilo, da je babica odkrila, da sem odprta že kar 3 cm. Odločili so se,
da me sprejmejo in premestijo v porodno sobo. Jaz še vedno nisem mogla verjeti, da bom zares
rodila. Prišel je zdravnik in me vprašal, če me kaj zanima o porodu. Jaz sem vprašala samo, če to
pomeni, da bom rodila zdaj? Seveda niso mogli vedeti, kdaj točno bo moja dojenčica prišla na svet,
mi je pa postalo jasno, da iz porodne sobe verjetno ne greš brez dojenčka. Najbolj čudno mi je bilo,
da me ni bilo strah.
Namestili so me v porodno sobo na posteljo, dali infuzijo in nastavili CTG. Jure je bil ves čas zraven.
CTG je risal popadke, ampak jih nisem čutila tako, kot nekateri opisujejo, torej kot močne
menstrualne krče. Očitno me je endometrioza do te mere utrdila, da nisem bila več tako občutljiva na
bolečino. Čutila sem samo pritisk v medenici, pa še ta ni bil hud. Ponudili so, da pokličejo
anesteziologa za epiduralno, ampak še ni bilo dovolj boleče. Odpirala sem se nekje 1 cm na uro. Ko je
bilo 5-6 cm, sem prosila, da ga pokličejo, a ne zaradi bolečin, pač pa zato, ker me je skrbelo, da se
bom odprla tako hitro, da bo prepozno, bolečine pa res ne bi rada, če ni treba.
Bolečine so se začele nekje ob 5.00 zjutraj, ampak so bile z epiduralno znosne. Pritisk v medenici je
postajal vse močnejši. Sestra mi je pojasnila, da epiduralna za iztis ne pomaga, da blaži bolečino samo
pri odpiranju. Jure je ponudil, da mu stisnem roko, ampak se nisem želela upirati popadkom. Želela
sem si iti s tokom, saj sem vedela, da bi kakršnokoli krčenje mišic porod samo ustavljalo, meni pa
pobiralo energijo. Vse popadke sem s podporo babice predihala. Bilo je zelo težko. Najtežji del se je
začel zjutraj okrog 7.00. Babica je povedala, da se otrokova glavica spušča v porodni kanal. Grozno
me je tiščalo. Jaz imam v spominu, da sem bila precej glasna, Jure pa pravi, da sploh ne. Tolažila sem
se s tem, da ne more trajati za vedno in da bo prej ali slej konec. Vsaka minuta se je vlekla. Sililo me je
na potiskanje. Niso mi dovolili potiskati vsakič, ko sem začutila potrebo, ker so se bali, da bi mi
zmanjkalo energije. Ampak jaz sem čutila, da imam energije dovolj. Okrog 8.00 je prišel moj
ginekolog, pri katerem sem bila ravno takrat tudi naročena za tedensko kontrolo. Že prejšnji teden je
povedal, naj mi sicer dajo datum, vendar se mu zdi, da bom prišla v porodnišnico prej. Še v četrtek
zvečer sem rekla, da se je očitno zmotil, pa se nazadnje vseeno ni. Spomnim se, da me je pri zadnjem
delu poroda spodbujala polna soba ljudi. Poleg mojega zdravnika še en zdravnik, dve babici,
anesteziološka sestra in še Jure. Babica in zdravnik sta pohvalila, da imam dober potisk (vaje za mišice
medeničnega dna so se obrestovale!). Upala sem, da to pomeni, da bo otrok res čim prej zunaj, saj
sem se počutila, kot da mi bo medenica eksplodirala. Najbolj spodbudno je bilo, ko je ginekolog
oznanil, da je glavica zunaj. Zdelo se mi je, da je minilo nekaj ur, da sem iztisnila še ramena. Zelo je
bolelo. V resnici so bili za to potrebni le trije stiski, ampak tako neznosno boleči. Ko so bila ramena
zunaj, pa je takoj sledilo še preostalo telo.
Ob 8.54 se je rodila Julija, dolga 48 cm in težka 3050 g. Malo je zajokala, a ne preveč. Jure pravi, da se
je samo ozirala po prostoru, kot da bi skušala ugotoviti, kje je. Od olajšanja in sreče so mi lile solze.
Julija je bila tako majhna in krhka. Vsi so nama čestitali in pustili, da smo celo uro preživeli sami, po
pol ure sem lahko Julijo že tudi prvič dojila in steklo je brez težav. Po eni uri so jo umili, stehtali in
oblekli ter dali v naročje še očku. Oba sva bila polna solz sreče.
Zelo sem hvaležna, da mi je kljub endometriozi uspelo naravno zanositi in roditi vaginalno, saj so me
še nekaj let nazaj nekateri zdravniki strašili, da ne bom imela otrok oz. da bom lahko rodila samo s
carskim rezom. Porod je bil res čudovito doživetje, na bolečino pa se resnično pozabi, kot so vsi
govorili. Spremenila ne bi prav ničesar. Babica je bila navdušena nad najinim dobrim sodelovanjem in
je rekla, naj kmalu spet pridem. Zakaj pa ne? Veselim se in upam, da mi bo še enkrat naklonjena
priložnost biti noseča. Mislim, da je Julija najin največji dosežek. Najlepše jo je držati v naročju in
samo občudovati.
Na tem mestu se tudi prisrčno zahvaljujem Izidori za vso znanje, ki sem ga pridobila na vadbi za
nosečnice ter za vso podporo v tem čudovitem času. Res se splača hoditi na vadbo! (V naslednji
nosečnosti pridem spet!) Veliko sem se naučila tudi o dojenju. Julija je zdaj stara 11 dni in ob polnem
dojenju lepo pridobiva na teži. Vzpostavili sva super ritem, ki odgovarja obema. Dojenje je res
posebna izkušnja. Skratka, hvala, Izidora, da si me toliko naučila!
Najlepsa hvala! Moja porodna zgodba je v drugo res ekspresna. V soboto me je ob 1:30 zbudilo tiscanje na wc, kar je glede na uro mi malo nakazovalo, da bi mogoce pa zdaj res lahko slo zares. Tako so se pocasi zaceli popadki, sprva ne tako pogosti, ampak vseeno ze kar mocni. Zelo hitro so se stopnjevali. Vmes sem se skocila pod topel tus, ko sem zacela razmisljat, da pa ti popadki bolijo dosti bolj kot pa je za zacetek bolelo prvic in sem zbudila partnerja, da je poklical varstvo za sina. Ko sem se odlocila, da bi mogoce lahko merila popadke sta bila dva na 5 min dolga dobrih 50s, vsak naslednji je ze bil na 3 min dolg slabo minuto. Naenkrat sem bruhala. V tistem je Matej samo rekel Iris, zdaj pa greva! V porodnisnico sva prisla 3:40, pozvonila na urgentnem vhodu in ko je babica odprla vrata ji je bilo takoj jasno, da nimamo casa se prevec zadrzevat. Vsedem se na stol, babica pogleda in rece, da me mora razveselit in da sem odprta 6-7 ter, da je potrebno takoj v porodno, da nas kaj ne preseneti. V porodni me je pozdravila odlicna babica Barbara, vprasala me je po zeljah. Najprej sem probala z vsemi stirimi na postelji, vendar mi ni odgovarjalo, tako da sem se prestavila na bok, kar mi je bilo super. Moja najvecja zelja je bila, da ne bi prislo do prereza, kar nama je na koncu tudi uspelo. Dobila sem samo par lepotnih sivov, ker sem se vseeno rahlo raztrgala. Ren se je porodil ob 5:07. Rodila sem na hrbtu, brez epiduralne/spinalne, brez infuzij, katetrov vsega. Ker mi voda ni odtekla smo malo upali, da bi se rodil v srajcki, vendar so ovoji nakoncu popustili malo pred iztisom. Ker je spol ostal do konca neznan, je bilo tudi babicama in sestri zabavno ugotavljat kaj je. Tako sva danes, dva dni po porodu ze v domaci oskrbi in na polno zagnanim dojenjem. Se enkrat hvala za vse! Lp, Iris in Ren. Prilagam se slikico malega junaka, velikega 52cm in tezkega 3900g.
