Resnici na ljubo se poroda nikoli nisem bala in glede na to, da je to bil moj drugi porod, sem vsaj okvirno vedela, kaj lahko pričakujem.
V sredo, 19. 4. 2023 dopoldne, sem imela dan pred PDPjem kontrolo v Ptujski porodnišnici. Dr. Bosilj je pri pregledu ugotovila, da sem odprta 4 cm. Bolečin do tistega trenutka nisem čutila še nobenih, samo rahel pritisk navzdol, ki pa me je spremljal že cel zadnji mesec. Dogovorili sva se, da lahko greva z mamo, ki me je v porodnišnico pripeljala, še nekaj pojesti, potem pa me bodo sprejeli v porodno sobo. Šli sva do gostilne Ribič in si privoščili kraljevsko pojedino. Naročili sva ribjo ploščo za dve osebi, deci rdečega in zaključili s pregrešno dobrim tiramisujem. Zraven sva se smejali in se skupaj veselili poroda, popadkov in otročka, ki je na poti. Malo po četrti uri popoldne me je mama ponovno oddala v porodnišnici, kjer so me sprejele prijazne babice in mi pomagale, da sem se namestila v porodno sobo z banjo, želela sem namreč roditi v vodi. Babica Nadja me je ob sprejemu tudi pregledala in ocenila, da sem odprta med 4 in 5 cm. Takrat sem tudi poklicala Izidoro, s katero sva bili dogovorjeni, da me spremlja med porodom. Dogovorili sva se, da grem še malo počivat, ona pa pride okoli 8 ure zvečer, saj se do takrat ne bo nič dogajalo (popadki se sami od sebe niso sprožili, da pa bi začeli kako akcijo s posegom, smo pa čakali vsaj na 8 uro zvečer da izzveni injekcija fragmina, ki sem jih morala aplicirati med nosečnostjo).
In res, do 8 ure sem počivala, meditirati, se sproščala na isti način, kot smo to počele na vadbi za nosečnice v Sončni vili, pa poslušala glasbo, malo plesala… popadkov pa še vedno ni bilo nobenih.
Ko je ob 8 prišla Izidora, me je hkrati prišla pogledat dr. Bosilj in dogovorile smo se, da popadkom damo še 2 uri časa. Če se do 10 ne začne nič dogajati samo po sebi, smo nameravale predreti ovoje. Pohecala sem se, da Izidore in osebja ne želim pokonci držati celo noč in da moramo do nekaj minut čez polnoč zadevo zaključiti. Z Izidoro sva potem do 10 klepetali o vsem mogočem. Z zanimanjem sem vmes dvakrat prisluhnila tudi dogajanju v sosednji sobi, kjer se je odvijal drug porod, mislim, da celo dva, a nisem prepričana. Slišala sem tiste energetične krike porajanja, o katerih je govorila Izidora. Tiste ki niso kriki, ampak rjovenje, ki ti da moč. Ti so me fascinirali in pomirili. Nekaj kasneje pa tudi visoki “au, au, au”, ki pa me ni prav nič prestrašil. Malo se mi je samo zasmilila, ker za porod očitno ni bila deležna tako dobrih priprav, kot smo jih me. Vedela sem tudi, da je to njena porodna zgodba, ne moja.
Ob 10 zvečer se še vedno ni dogajalo čisto nič, a dr. Bosilj je morala na nujni carski rez, tako da smo prediranje plodovih ovojev prestavile še za nekaj ur. Medtem, ko sva čakali, me je Izidora spravila pod tuš, kjer sva nadaljevali s prijetno debato, se smejali in preizkušali različne položaje čepenja, sedenja in klečanja, medtem ko me je Izidora polivala s toplo vodo po trebuhu in hrbtu. Voda je izjemno prijala, kljub temu, da popadkov še kar ni bilo.
Če bi moja porodna zgodba imela naslov, bi to bilo nekaj v smislu: "Porod, kot bi ga morala izkusiti vsaka ženska" ali pa "Roditi je v bistvu fajn". Ta porod je bil namreč resnično enostaven in fantastičen, rekla bi celo, da prijeten.
Malo po 1 zjutraj (20. aprila) so prišle babice in dr. Bosilj. Čas je bil, da se zabava prične. Babica Eva me je pregledala in ugotovila, da sem odprta 6 cm. Odločila sem se, da nima smisla več čakati, zato smo se dogovorile za prediranje ovojev. Nekaj časa sem ležala in popadki so po nekaj minutah začeli počasi prihajati. Ko sem lahko vstala, je bilo to pravo olajšanje. Izidora ja vsak popadek predihala z mano, me objela, podpirala, božala, povedala, kako dobro mi gre. Vsak popadek je prišel kot val. Zalil z bolečino, stisnil in pojenjal z resnično prijetnim občutkom olajšanja. In vsakič znova sem bila hvaležna: za podporo močnih žensk okoli mene, za bolečino in za prihajajočega otroka. Verjetno se spomnim narobe, a nekako mi je ostalo v spominu, da nisva predihali več kot 10 ali 15 popadkov, ko sem začutila tiščavnike. Najprej sem mislila, da moram na stranišče, ker se mi je zdelo prehitro, za prehod v to fazo poroda. Naslednje 3 popadke sva z Izidoro predihali sedeč na školjki. Od tam pa sva šli naravnost v že pripravljeno banjo. To je bil del, ki sem se ga veselila najbolj od vseh. Hkrati pa imela pred njim največje spoštovanje. Voda je takooo dobro dela. Pregled v banji je pokazal, ne samo, da sem do konca odprta, ampak tudi, da se je otrok že začel spuščati. Sledi del, ki se ga spomnim bolj megleno, a ga bom poskusila opisati po najboljših močeh. Vem, da mi je ena od babic rekla, da naj poskusim tiščavnike predihati, da se otrok spusti počasi, zaradi presredka, a to je bila zame skoraj neizvedljiva naloga, ker je moje telo pritiskalo samo od sebe. Kmalu zatem smo začele potiskati in ko so mi rekle, da lahko pobožam laske, sem skoraj počila od sreče. Nekako v tem času so moji popadki močno oslabeli, zato sem dobila oksitocin. Še nekaj potiskov in ob 3:11 je Izidor Ronan zdrsnil na svet. Nekaj minut sva se cartljala v vodi, potem sem ob pomoči babic in Izidore zlezla iz banje in na blazino. Popkovina naju je še zmeraj povezovala in občutek je bil hecno čudovit. Ko sem se na blazini udobno namestila, sem dobila Izidorja nazaj v naročje, kjer je ostal vse dokler nisem prerezala popkovine, porodila posteljice in so babice ter zdravnica poskrbele še zame (med porodom sem malo počila, zato sem dobila – če citiram dr. Bosilj “En bolj estetski šiv.”). Cartljala in dojila sva se nekje do 5 zjutraj, ko so ga oblekle in mi ga takoj spet vrnile. In o fatnt, ta dečko se je znal že od prve minute kar sam pristaviti! Nekje vmes, sploh ne vem kdaj, naju je zapustila tudi Izidora. Midva pa sva v sobo prišla nekje okoli 7 ure zjutraj.
Če na hitro zaključim, lahko povzamem, da je bil porod hiter, ne pretirano boleč in ne pretirano naporen. Vzdušje je bilo ves čas pozitivno, veselo in v pričakovanju čarobnosti trenutka rojstva. Z eno besedo, moja izkušnja je bila čudovita in za njo sem neizmerno hvaležna.
