Vadba za nosečnice & družine, z Izidoro. Programi potekajo v živo in on-line.

porodne-zgodbe-naslovnica-izidora-vadba-za-nosecnice-1
a

IZIDORIN BLOG KOTIČEK

Porodne zgodbe v letu 2017

To so NAŠE porodne zgodbe. Deklet, ki so obiskovala vadbo za nosečnice in delavnice pripravo na porod. Zgodbe si sledijo v časovnem zaporedju, večina jih je rodila v mariborski porodnišnici, sicer je dopisan še kraj poroda. Z njihovimi doživetji vam želimo približati izkušnjo poroda. Za vsako žensko je njen porod izjemno intimno doživljanje. Hvala, da ste jo bile pripravljene deliti z novimi rodovi nosečnic. Fotografije na spletni strani pa so nastale ob naših skupnih dogodkih, srečanjih na vadbah, razvojno igralnih uricah, delavnicah, podporni skupini za dojenje, parku….

Moj porod ni potekal niti malo tako kot sem si zamislila in želela, niti tisti dan nisem vedela, da bom rodila. Začelo se je v nedeljo dopoldne. Po par urah budnosti še vedno nisem čutila gibov moje punčke v trebuhu. Nisem še zagnala panike, ampak me je počasi začelo skrbeti, saj je zjutraj vedno bila aktivna. Vlegla sem se na bok in roke položila na trebuh da bi začutila otročka, vendar je ta en gib bil tako nežen in malenkosten, da me to ni kaj veliko pomirilo. Pa še nisem delala sile, ampak so mi odzvanjale v ušesih besede zdravnika: ‘če se kaj spremeni v gibih je takoj treba na kontrolo’. Zato sva z možem sklenila, da če se do kosila nič ne izboljša, greva po kosilu takoj v bolnišnico. Doma so me sicer želeli pomiriti, češ da sej je vse ok, ampak jaz sem hotela biti prepričana in sva se odpeljala. Pripravila sem si že stvari za bolnišnico, saj sem bila prepričana da me bodo obdržali na opazovanju, kar mi sicer ni bilo všeč, ampak raje grem kot pa ostanem doma in se sprašujem, če je vse v redu. 
Ko sva prispela v bolnico so seveda takoj naredili ctg in ultrazvok. Slednji je bil popolnoma v mejah normale, ctg pa ni bil prepričljiv in so ga zato še enkrat ponovili. Tudi drugič ni bil nič kaj boljši in še enkrat vmes je pulz otroka kar močno padel za kratek čas, vendar se je tudi sam popravil. Zaradi tega sta se zdravnici odločili, da me odpeljejo v porodno sobo na kontinuiran ctg. Pa še vedno nisem pričakovala da bom še isti dan zagledala svojo deklico. Stanje se je za nekaj časa izboljšalo in je dobro kazalo, vendar je nato pulz spet drastično padel za malo dlje časa kot prvič in se ponovno popravil. Ker je bila že donošena (skoraj 39 teden) sta se zdravnici kar odločili, da mi bodo sprožili porod s tabletkami za mehčanje materničnega vratu, saj glede na ctg ni bilo vredno čakati. Takrat sem se komaj zavedela, da bom pa zares kmalu rodila. Čez dve uri se pravi popadki še vedno niso začeli (razen nekaj lažnih, ki sem jih čutila že dva tedna), pulz pa je spet drastično padel, še nižje in še za dalj časa. Zdravnici nista točno vedeli kaj bi naredili in sta se po krajšem posvetovanju odločili, da je boljše če naredimo kar carski rez. Na to možnost sta me tudi prehodno že pripravljali. Seveda je bila odločitev moja in bila sem v totalnem šoku, popolnoma nepripravljena. Svetovali sta mi tako glede na ctg in ker še vedno nisem čutila gibov, pa da to lahko opravimo pravočasno brez naglice, ker mi ne moreta povedati kaj se bo zgodilo naslednjič ko pulz ponovno pade. Poklicala sem moža, da pride v bolnico, saj je ta vmesni čas bil doma v stanju pripravljenosti. Počakali smo, da pride, so nama obema še enkrat vse razložili in nato smo že šli v operacijsko sobo. 
Ekipa je bila res dobra in so me kar pomirili, čeprav sem še vedno bila v šoku, saj si carskega reza res nisem želela. Ampak vse za mojo punčko. Dali so mi spinalno anestezijo in se je začelo. Občutek res ni prijeten, ampak nekaj najlepšega je bilo, ko so jo vzeli ven in sem zaslišala njen prvi jok. Od sreče sem potočila kar nekaj solzic. Izza zavese je pokukala zdravnica in mi čestitala ter rekla da je bila to prava odločitev, saj je imela popkovino 5x zavito okoli telesa. Zelo sem si oddahnila, da je z mojim otrokom sedaj vse v redu. Nato so mi jo prinesli še pokazati in potem še atiju, da sta se lahko cartala medtem, ko so mene zašili. Ker je operacija trajala skoraj do polnoči, so jo že odpeljali gor in sem jo videla šele zjutraj, kar mi je prvo noč pasalo, saj sem potrebovala počitek, čeprav spati zaradi bolečin in vsega vznemirjenja nisem mogla. Presrečna, da je z obema vse v redu in da se je zgodba dobro končala sem želela to veselo novico deliti s celim svetom. Carski rez je tokrat rešil življenje moji Tinkari. Kasneje so mi povedali, da je bila tudi plodovnica že mekonijska, po vrhu vsega pa je bila v čelni vstavi. Res sem si oddahnila, da sem sprejela pravilne odločitve. Dojenje nama je kljub carskemu rezu lepo steklo in se že iz bolnišnice naprej na polno dojima. Zahvalim se lahko celotni ekipi ukc mb,saj so vsi bili zelo prijazni, spodbudni in so nama obema pomagali. Prav tako pa gre velika zahvala tebi Izidora, saj sem z užitkom hodila na vadbo za nosečnice ter na delavnice. Koristile so mi vse informacije, ker sem tako bila dobro pripravljena med nosečnostjo in po porodu.
 

Svojo porodno zgodbo pišem točno leto dni po porodu. Svojo prelepo porodno zgodbo namenjam mojemu čudovitemu sinu, vsem vam bodočim mamicam in naši zaveznici Izidori, ki se ji ob tej priložnosti zahvaljujem za njeno čudovito energijo in znanje, ki ga deli z vsemi
nami v času joge in na njenih delavnicah. Zgodba se je začela, zvečer 12. novembra 2017, s popadki kot sem si želela. Popadke sem
začutila okoli 22h ure in doma vztrajala ter jih predihavala do 5h zjutraj. Ob 6h zjutraj so me sprejeli v porodnišnico in me razočarali z novico, da sem odprta le 2 cm. Babica, ki me je sprejela se je seznanila z mojim porodnim načrtom, brez da bi le tega omenila. Takoj mi je
ponudila možnost prostega gibanja in mi uredila prenosni CTG, mi zagotovila žogo za katero sem zaprosila v porodnem načrtu. Po drugem pregledu sem bila še vedno odprta le 2 cm. Ob tej novici sem bila zelo nemočna, začela sem dvomiti ali mi bo uspel naraven porod, ki sem si
ga močno želela. Bolečino sem premagovala s pozitivnimi mantrami in skušala biti čim bolj sproščena. Partner me je podpiral z objemi, poljubi. Ob naslednjem pregledu sem bila odprta 4 cm. Prepustila sem se porodu, otrokovemu ritmu, v mislim je bila z menoj Izidora in začelo
se je dogajati. Začela sem se odpirati, odtekla mi je plodovnica in ob naslednjem pregledusem bila odprta že 8 cm. Ob tej novici je moj obraz preplavil velik nasmešek. Smeh in solze. Vedela sem, da mi bo uspelo. Popadki so bili močnejši, a moja misel je bila, da sem z vsakim
popadkom bližje rojstvu mojega fantka. Popadke sem predihavala na žogi. Partner mi je močno stiskal za boke, hladil moj obraz z obkladki in bil tam zame. Pulz otroka je bil ves čas odličen, ko so se začeli tiščaniki je začel pulz otroka padati. Mojo porodno sobo so zapolnile
babice, bilo jih je vsaj pet, takrat sem vedela, da gre zares in da moram vso svojo energijo usmeriti v rojstvo otroka in tiščati, tiščati, … Bila sem že zelo utrujena. Babica in partner sta me s stiskom roke močno opogumljala. Prejmem umetne popadke in kisik, ki mi pomagajo in
pospešijo zadnje popadke. Ko začutim glavico sem najbolj srečna, vem, da bo kmalu konec in da bom lahko zagledala svojega otroka. Babica mi s stiskom na trebuh pomaga, da moj otrok prijoka na svet. Otroka mi položijo na trebuh, kot sem si želela. Občudujem ga le
kratek čas, saj ga zaradi močnega joka odpeljejo na pregled k pediatru. Telo mi preplavi adrenalin, porodim še posteljico. Bolečina je pozabljena. S partnerjem do prihoda otroka podoživljava porod in čudovito izkušnjo. Danes s ponosom povem, da sem imela čudovito
porodno izkušnjo in rodila krepkega fanta s 4270 kg in 51 cm. Izidora, hvala, da si! Nosečnost in porod je bil s pomočjo tebe lepši!

Tako, javlja se še ena novopečena mamica.. 
5.11.2017 je ob 4:40 zjutraj prijokala na svet moja mala princeska Ana. Prihod na ta svet je bil takšen…..
Večer prej, 4.11.2017 se je ob 18.00 popoldan pri nas začela akcija. Izločil se mi je čep, odtekla voda, začeli popadki na 7min.. Vse na enkrat. Kot po predpisih sem legla na levi bok, moj dragi me je malo masiral in beležil dolžino popadkov preko aplikacije.. Po približno slabi uri sem se šla stuširat, vzela stvari za bolnico in sva šla.. V porodnišnico v Mariboru sva prispela ob 20.00h..Bila sem zelo mirna in vesela, da me še malo loči od trenutka da spoznam mojo malo štručko.. 
V porodnišnici so me prijazno sprejeli in nas pospremili v porodno sobo, priključili so me na ctg in popadki so začeli že na 5min ali manj.. Res se je vse dogajalo ekspresno hitro.. Zelo hitro sem se odprla do 3cm, nakar so mi vstavili epiduralni kateter proti bolečinam.. Jaaaaa popadki res bolijo in sem bila vesela da sem imela možnost do tega protibolečinskega sredstva. Do 1h ponoči sem bila odprta že 10 cm in vse je kazalo na to da bom imela vzoren porod.. po 1h zjutraj pa se je vse ustavilo.. Epiduralna je popustila, pri tiščalnikih ti je več tudi ne dajo, da lahko mamica sodeluje.. Do 4h zjutraj se tamala ni premaknila niti za milimeter, ni bila še niti v porodnem kanalu kljub temu, da sem bila odprta 10 cm.. Morem priznati, da so te 3h bile zelo mučne.. Nato je v porodno sobo prišla babica z zdravnico in sta povedali, da se je tamala obrnila z glavico navzgor(rotacija glavice) in da gre za “zastoj poroda”.. Drugega ni preostalo kot carski rez ali vakum katerega sem seveda odklonila brez sekunde razmisleka kar so tudi upoštevali.. Tako so me zelo hitro odpeljali v operacijsko sobo, me uspavali in opravili carski rez..
Drugo jutro sem se zbudila ob cca.8h na intenzivnem negi in pričela seveda jokat kot mali otrok.. nisem vedla kje sem, otroka ni bilo ne mojega moža.. Šivi so me boleli da se ne moreš niti prav premakniti.. Ampak to je hitro vse minilo.. Osebje je res prijazno, vse ti pojasnijo, mojo princesko so mi kmalu pripeljali.. in kmalu se je začelo najbolj srečno obdobje v mojem življenju, ki upam da bo čim dlje trajalo..
Lahko bi še napisala tri strani o vtisih in o občutkih, na koncu še povem to, da je mariborska porodnišnica zakon, jaz nimam ene pripombe,saj se res trudijo in so prijazni.. 
Izidora tebi pa iskrena hvala za vse nasvete in priprave na porod, lepe meditacije (ki res prav pridejo v porodni sobi) napotke glede dojenja.. mislim da je res vse v glavi in da se mamica more to sama odločit in pripravit.. kaj še naj rečem? Lepo bodite, pozdrav vsem puncam na vadbi in samo hrabro proti največji sreči – čudežu življenja.

Moja porodna zgodba je v bistvu zgodba moje hvaležnosti. Prvič sem rodila s carskim rezom, tokrat sem se odločila, da bom naredila vse, da se temu izognem. Nikoli več carski rez! 18. 10. 2017 se je začel drugi porod. Ni potekal enostavno, bilo je kar nekaj zapletov (umetni popadki, deklica se ni spuščala, temenska vstaja, prerez presredka) a kljub temu od takrat v meni vladata neverjeten mir in neskončna hvaležnost.  Zapleti, ovire in izzivi, ki so me doleteli, so mi pokazali, kako edinstveni osebi me spremljata pri tem veličastnem, a strah zbujajočem dogodku. V trenutku, ko sem prestopila porodno sobo, sem se odločila, da me ni strah, ter da bom vztrajala do konca.  Pri tem sta mi pomagala Aleš in Izidora.
Moj Aleš je bil vse, kar bi si lahko želel: umirjen, zbran, poln zagona, velika opora. Moj najboljši prijatelj! Izidora, spremljevalka porodov, zame ni bila le to. Zveni preveč mehansko. Zame je bila mehurček ljubezni in varnosti, ki me je ves čas obdajal in vedela sem, da ne bo počil. Njene besede in dotiki so izžarevali luč in neskončen mir. Mir.
Ob 21:10 se je najina deklica rodila po naravni poti. Rodila sem brez protibolečinskih sredstev. Ves čas zbrana in na preži, da jasno in glasno povem, da ne želim carskega reza. Uspelo nam je! Zmagali smo.
Čutim globoko spoštovanje do Izidore, ki tako brezpogojno razdaja svojo ljubezen ter nam nosečkam srečkam vliva upanje in znanje.
Izidora! En velik poklon kot v starih časih, s kolenom na tleh in klobukom v roki!
Moja porodna zgodba je drugačna, pa nič za to. Dojenje in ostale stvari pri nas potekajo lahkotno in brez zapletov.

Moja porodna zgodba ni ena izmed tistih “ta luštnih”, vendar je moja, oziroma najina z Rožletom.
V ponedeljek po vadbi joge sem se odpravila domov.  Preden sem se ulegla v posteljo okrog 22.00 ure, sem sla se na stranišče in šok…krvav madež svetlo rdeče barve. Ker nikoli nisem krvavela, sem se brez premisleka odpeljala v porodnišnico na pregled. Noseča sem bila 37 tednov. V bolnišnici so me vsled tega obdržali na opazovanju, kar v porodni sobi št. 5. Zjutraj so ob UZ pregledu naredili tudi test za odtek plodovnice in je pokazal plus. Torej, plodovi ovoji so počili in so mi okrog 10.00 ure zjutraj rekli, da morajo s pomočjo tabletk sprožiti porod. Seveda sem privolila in bila malo šokirana, ker je bilo zelo nepričakovano.
Tablete se morajo vstaviti na 8 ur in tako sprožiti prve popadke. No, pri meni se po prvih treh tabletkah ni zgodilo nič resnega. Odprta sem bila 1cm, maternični vrat dolg, trd, tkivo malo zmehčano. Odločili so se, da naslednji popoldan prejmem umetne popadke za nadaljnje odpiranje in spet nič resnega, za pol cm bolj odprta po 8 urah blažjih umetnih popadkov. Čez noč so me tako pustili pri miru, v četrtek zjutraj pa so se odločili, da nadaljujejo z umetnimi popadki ter jih stopnjujejo. Rečeno je bilo, da če ne bo napredka, grem popoldan na carski rez. In seveda ob vseh teh popadkih in se nekaj dodanih zdravilih za mehčanje materničnega vratu, sem bila do pol tretje ure odprta 2 cm. Tako so se odločili, da se bo porod nadaljeval naravno, ker ni bilo razloga za carski rez.  Moji popadki so se stopnjevali, tudi bolečina in dejstvo, da ni bilo več možno dobiti epiduralne, me je ubijalo. Bolečine so bile neznosne. Ob vsem tem so po dveh urah in pol nečloveških popadkov ugotovili, da sem odprta komaj 4 cm. Moje bolečine pa takšne, da brez epiduralne ne bi mogla nadaljevat. Epiduralno sem ob petih dobila. Tako je rojevanje postalo skoraj pravljica. Do 21:00 ure sem bila že skoraj čisto odprta in smo pričeli rojevati. Z nekaj potiski (kakšnih 10) je bilo že vse tako zelo blizu, da se je zdravnica, ki je vodila porod, odločila za prerez presredka in dokončanje naravnega poroda.
​Tako se je ob 22:48 rodil Rožle. Jaz sem bila psihično in fizično izmučena, da sem zaspala kar na porodni mizi ob šivanju presredka.
Ta porodna zgodba ni najbolj šolski primer, sem pa zelo vesela, da se je končala naravno in se bolj tega, da je bilo ob meni res čudovito osebje UKC Maribor, brez katerih zagotovo ne bi zmogla. Po vsem tem pa je tudi dojenje brez težav, kljub temu, da je bil moj namen v petek 13. obiskati delavnico o dojenju.
Lep pozdrav vsem na vadbi, tebi Izidora pa hvala za vse nasvete in informacije, ki si jih tekom vadbe delila z nami.

Nastopil je čas za mojo porodno zgodbo. Najinega sinčka Adriana sva spoznala 11.9.2017. Velikega 51 cm in težkega 3420g.
Pričelo se je iz nedelje na ponedeljek, torej iz 10.9-11.9 oziroma, pričelo se je ob 00.00, tako, da bom opisovala ponedeljek 11.9. Pričelo se je po ogledu košarkarske tekme, ko je bil čas za spanje. Ravno se želim uleči in glej nekaj mokrega. Pogledam in vidim, da mi kar odteka bela čista tekočina, kot voda. Vstanem, opazujem in ja to je plodovnica. S partnerjem nisva čakala in se odpravila v porodnišnico Mb. Čez 20 min sva bila že tam in so potrdili, da se je pričelo. Preoblečem se in me pošljejo v porodno sobo in sicer sem šla v veliko sobo 6. Rekli so, da glede na to, da nisem nič odprta, da lahko počakamo na popadke še nekje 4-5 ur. Partner je kar počakal z mano in ja popadki so se pričeli okoli 5h zjutraj. Bili so neenakomerni na 10, 5 min. Ob 8h zjutraj sem bila odprta komaj 2 cm. Joj, kako gre počasi sem mislila in prosila, če je kaj proti bolečinam. Bila sem v dopoldanskem času in so rekli, da lahko vzamem epidurlno. Bila sem malce v razmisleku, vendar ne dolgo. Ob 11h je prišla prijazna anasteziologinja. Takrat sem bila odprta že 4-5 cm. Vendar nisem vedela kako bo naprej. Dali so mi tudi zraven umetne popadke in se je lepo nadaljevalo, popadki so bili še vedno boleči, vendar znosni, lažje sem prenašala bolečino in v sebi vedela, da bo vse dobro in da me čaka porod z manj bolečine. Še kar sem se odpirala zelo lepo. Prijazna babica Mateja, res je bila super ves čas je prišla mimo in rekla še kakšnih deset popadkov in bomo tiščali. Kako sem bila vesela, kar sama sem štela popadke in jih čakala, čeprav je to bila naloga partnerja. Evo in smo pri tiščanju, takrat sem spomnim vaje, ki si nam jo pokazala Izidora, hvala ti. Naredila sem natanko tako kot na vajah. Se potopila, zajela sapo in potisnila. Babica in partner sta rekla odlično gre, glavico že vidiva. Joj kak naval energije, tole še potisnem in bo. Mali Adrian je takoj zajokal in pristal v mojem naročju. Presredek je ostal cel, babica je lepo pazila nanj, dobila sem samo 2 notranja šiva. Bilo je nepozabno, ogromno solz. Partner je prerezal popkovino in smo že imeli prvi podoj. Super je bilo še tri ure v porodni sobi, kjer smo se cartali. Tudi dojenje nama je lepo steklo.
Izidora hvala za posredovano znanje, nasvete, pozitivno energijo.
Pozdravček vsem bodočim mamicam.

Tian se je rodil 6.9.2017 (6 dni po roku) ob 9.40. Težki je bil 3580g in velik 51cm. Do sedaj je porodno težo že zdavnaj dobil nazaj in jo celo precej presegel (3870g dva dni nazaj)..
Pomeni, da se za 1x lepo hranima in imam dovol mleka, k čemur so zagotovo pripomogla naša srečanja na jogi za nosečnice! Hvala ti za to! In čeprav je leva bradavica še zelo občutljiva in boli, pika, zbada ipd., se “borimo”
Kar pa se poroda tiče..ne vem ali sem preobčutljiva ali kaj,samo res je bilo mučno in si težko predstavljam, da bi si to želela ponoviti
Je pa res, da se “mučla” nisem ravno dolgo (tako vsaj vsi pravijo.. meni se je itak zdelo predolgo.. )..vse (popadki) je v prvi fazi šlo skoraj prehitro in na to res nisem bila pripravljena! 
Okoli 2.20 zjutraj sem začutila neko bolečino v križu..pogledam na uro zaspim..cez 5 min spet isto..zaspim..in čez 5 min spet isto.. Vglavnem končno skapiram da so to popadki..grem pod tuš..ugotovim kako paše topla voda in Alen pravi,da sem bila pod tušem celo pol ure..ne da bi vedela on bi že šel v bolnico,jaz pa njemu da je še dosti časa..Ko pridem izpod tuša, so bili popadki že na 2 min se mi zdi, ker se cela niti obrisat nisem mogla in že je bil naslednji popadek in sem ga mogla predihavat! Se s pomočjo komaj oblečem, se malo vležem, da Alen avto in vso robo pripravi..in čez okoli 5 min, mi odteče voda tu postanem že rahlo živčna..malo še poležim na boku, nato se v bolečinah komaj preoblečem,vležem na zadne sedeže v avtu in gremo proti Mb..ura je bila ze okrog 5.10 a.m. …
po poti mi je bilo hudo..popadki se mi zdi na minuto..problem je bil ker sem med popadki že od kar so se začeli, pričakovala več časa za umiritev, a so si prehitro sledili in to me je res vrglo s tira!
Pred porodnišnico prispema okol 5.40 … komaj se spravim čez vrata in slečem.. sestra al babica je bila nekam tečna..vseeno mi je bilo..me peljejo v sobo 4 (ostale so bile zasedene..)..se vležem na pojslo in trpim odprta sem bila 3 cm.. iz popadkov so kr hitro prišli tiščavniki..mislim da so trajali zadnje 3 ure poroda..ali vsaj 2 uri.. mali pa ni hoto ven.. do zdaj me je prevzela že babica Zdenka..boljše volje ko prejšnja..sploh ko so izvedeli za mojo mamo na patronaži so bili še bolj prijazni..gledam na uro (kaže 8 a.m.) in prosim naj mali že pride ven..najhujši tiščavniki pa so prišli ravno v odsotnosti babice.. vglavnem ko je četrtič ali petič ali sploh nwm katerič prišla nazaj,sem ji rekla naj raje več ne gre..probali smo rodit čepe, pa bočno in na hrbtu..na koncu sem bila na hrbtu in babica mi je mogla pritisniti na trebuh,da se je Tian sploh premaknil čez tisto “kritično točko” in prerezati smo morali presredek.. no in tako je 9.40 le prišel na svet.. na hitro so ga pogledali in mi ga dali v naročje bila sem srečna da je vsega konec in imam štručko končno poleg sebe..bolečine in vsega pa še do danes nisem pozabla! A zdaj končno le prihajam k sebi od šivov in hemeroidov in boleče predvsem leve bradavice..

Evo, nekaj časa je trajalo, da smo ujeli naš ritem in danes je prvi dan, da sem po porodu res spočita in da ti imam čas napisati svojo porodno izkušnjo.
Vse se je začelo že kakšen teden prej, ko sem ponoči imela 3 noči lažne popadke. Bolečine niso bile prehude, popadki so se pojavljali na 15-20 min in vse skupaj je trajalo po 2 uri. Močno so se mi tudi razmehčale vezi, celo tako zelo, da na zadnji vadbi joge (na kateri si bila ti odsotna) nisem mogla izvajati vseh vaj.
Potem pa se je zgodilo 6.9. zjutraj. In sicer ob 5h zjutraj so se začeli blažji popadki, mislila sem, da so zopet lažni, ampak so se stopnjevali, ob 9h sem imela že močne popadke na 5 min. Počakala sem na moža, ki je prišel direktno iz službe malo čez 11.00, vzela stvari in šla v porodnišnico.
Tam sem bila sprejeta ob 12h, pregledana in odprta 5 cm. Ko sem prišla v porodno sobo in ponovno pregledana čez pol urce sem bila odprta že 8 cm. In potem je potekalo vse zelo hitro. Popadki so bili močni in zelo boleči. Babca je kmalu rekla, da že vidi glavico in laske. Potiskala sem kot zelo močno pa je bilo kljub temu videti, da porod ne napreduje kot smo pričakovali. Ko sem v velikih bolečinah končno porodila glavico, je imel Beno okoli vratu 1x ovito popkovino. Babica je rekla, da se sedaj mudi in da moram res močno pritiskati. Moram priznati, da so bile bolečine res neznosne, poleg tega pa je bil prisoten še strah, da bi bilo z mojim otrokom kaj narobe. Nekajkrat sem ob popadkih res dala še zadnje moči za pritiskanje in končno se je porodil naš Beno.
Zadihal je in imela sva posvečeno uro. Nepozabno. Jokala sem se smejala, to so bili nepozabno trenutki. V tem času sva se poskusila tudi podojiti, ampak je bil žal preveč utrujen. Rodila sem 17 dni pred rokom, 4020 g, 53 cm, obseg glavice 35 cm v vsega skupa uri in pol.
Ker je moža zelo skrbelo glede zapleta popkovine, ga je porodni sobi kasneje tudi pregledal tudi pediater, ki je rekel, da ni posledic. Po Apgarju je dobil oceno 8,9,9.
Ponoči sem ga gledala celo noč. Materinska ljibezen je res neverjetna! Vsakič, ko se je prebudil, sem ga poskusila podojiti, pa žal ni šlo.
Je pa uspelo naslednji dan zjutraj. Kaj naj rečem. Dojenje je res neverjetno!
Vesela sem, da smo na jogi toliko govorile na to temo. Beno prav zaradi dojenja lepo napreduje. Danes po 10 dneh od poroda ima že 4180g!

Pa sem prišla do nekaj prostih trenutkov, da delim s teboj svojo drugo porodno izkušnjo. 🙂 Tako kot je vsaj otrok drugacen od drugega, tako je tudi vsak porod zgodba zase. Na moje veselje in olajšanje je bil drugi porod popolno nasprotje prvega in sicer v pozitivnem smislu.
Vse skupaj se je začelo 27.8. priblizno ob 23.30. Najprej sem mislila, da je morda samo neka bolecina v spodnjem delu trebuha, ki bi lahko bila tudi reakcija na akupunkturo, ampak se je kmalu izkazalo, da temu ne bo tako in da se je očitno začelo zares. Nekaj časa sem popadke predihavala leže v postelji, vendar mi kmalu več ni bilo ugodno in sem se umaknila v dnevno sobo, kjer sem nekaj časa upaorabljala žogo ali pa sem predihavala popadke stoje naslonjena na neko oporo. Popadki so bili že od vsega začetka dokaj pogosti na 3-5min, vendar so seveda bili najprej dolgi okrog 30s, potem pa so se stopnjevali na dolžino 50s do 1min. Okrog 13.30 sva že klicala dedija, da naj pride po Anžeta, ki je seveda sladko spal in se mu verjetno ni niti najmanj sanjalo, da bo čez nekaj ur postal veliki brat. No popadki so bili nato naprej še vedno približno v istem intervalu in moči in sem jih kar nekako dobro prenašala, zdeli so se mi dokaj znosni, razen vmes je prišlo že nekaj takih poštenih, ki niso bili več hec. In ko je spet prišel na vrsto eden takih malo pred 3. uro zjutraj sem možu rekla, da bo čas, da se spakirava v porodnišnico. Ker noben osel ne gre 2x na led, se je mož že pred tem fajn najedel, pa še kavico to go si je nardil. 😉 In potem sva šla. V porodnišnico sva prispela malo po 3. uri in bolje se ne bi mogli zmenit, saj nama je prišla odpret babica, ki je najina soseda. Kar takoj mi je bilo malo lažje, saj sem vedela, da mi bo tako lažje če si lahko še z nekom na ti v porodni sobi. Ko me je pregledala sem pa doživela kar velik šok. Sem si mislila, prosim, samo da bi bila vsaj kakšne 4cm odprta….hahaha bila sem odprta 8cm, skoraj me je kap. 🙂 tako sem si mislila, zdaj pa res več ni daleč. Vendar pa bi bilo seveda spet prelepo, če bi otrok potem kar skočil ven. Po kakšni uri so se popadki umirili in razmik med njimi je bil spet daljsi tako da smo na teh 8cm za nekaj časa obstali. Medtem so se sami predrli tudi ovoji vendar kljub temu ni bilo napredka.Ne že spet sem si mislila, teh 8cm mi res ni naklonjenih saj se mi je že pri prvem porodu pri teh cm vse ustavilo. No, potem mi je babica predlagala, da mi dajo umetne popadke in sem se strinjala, ker sem si želela, da se zadeva čimprej konča, glede na to, da sem bila že toliko odprta. No in potem se je začelo hitro dogajat naprej. Vmes sem spremenila še položaj in šla na pručko in kot, da je telo čakalo na to spremembo, me je začelo vse tiščat navzdol. Po nekaj predihanih popadkih na pručki je bilo vse pripravljeno, da začnem počasi potiskat. Babica me je vprašala, če bi želela roditi na pručki, vendar sem se sama odločila, da raje grem nazaj na posteljo na bočni položaj. No in  potem se je začelo potiskanje točno v takšnem položaju kot si nam ga prikazala na delavnici Priprava na porod. Potrebnih je bilo nekaj potiskov, saj smo šli malo bolj počasi, da mi je babica lahko čim bolj varovala presredek. Po nekaj potiskih je nato končno na svet prijokal fantek z imenom Luka. Sreča je bila napopisna, ko sem ga videla in ga dobila takoj tudi na svoja prsa. In seveda vse bolečine so bile v hipu pozabljene. Težek je bil 3380g in dolg 50cm. Ati je prerezal popkovino in verjamem, da je bil v tem trenutko najbolj ponosen in srečen ati daleč naokrog. 🙂 zelo sem bila tudi vesela, da se je porod zgodil tudi bolj v intimnem vzdušju, saj sta bila ob samem porodu prisotni samo še babica in ena sestra tako da je vse skupaj potekalo v nekem miru. To je bilo čisto nasprotje prvega poroda, ko je pri iztisu bila polna soba ljudi, pa še mož takrat ni smel biti prisoten. Zato mi je tokrat to še toliko več pomenilo, da sva lahko porod od začetka do konca z možem doživela skupaj. 🙂
Kar se tiče dojenja, sem spet ena tistih srečnic zaenkrat, da do zdaj ni bilo nobenih težav. Prvič sva se dojila že takoj v porodni sobi in nato uspešno nadaljevala tudi na oddelku. Zaenkrat nama gre super, napreduje v teži in seveda samo želim si, da bova tako nadaljevala naprej. 🙂
Na tem mestu, hvala ti še enkrat za vse predane izkušnje in nasvete, bili so mi v pomoč in oporo tako da uspešno nadaljuj s svojimi uricami joge za nosečnice, saj verjamem, da nam je vsem, ki smo jih obiskovale oz. jih obiskujejo dodatna podpora in moč, da gremo rodit z manj skrbmi in bolje pripravljene.

Vse skupaj se je začelo 10.8 ob 19.30, ko mi je začela konkretno odtekati plodovnica. Z dragim sva poklicala varstvo za našo Eli in se odpeljala v porodnišnico, kamor sva prispela okoli 21.00. Babica v sprejemu me je pregledala in povedala, da sem odprta 1 cm in da bomo počakali, da se začnejo popadki. V porodni sobi 3 me je sprejela super babica Irena Maguša in mi nastavila ctg. Ob čakanju na popadke sem malo zadremala, ves čas ob meni pa je bil tudi partner. Ob 23.30 je bilo še vedno isto stanje brez popadkov, zato mi je babica predlagala, da počakamo še pol ure in če se nič ne bo začelo dogajati, damo umetne popadke. Tega nisem bila najbolj vesela, ampak sem vedela, da ne moremo predolgo čakat zaradi razpoka mehurja. Ob polnoči sem nato dobila zdravilo v žilo in ob pol enih zjutraj so se začeli prvi popadki, ki so se zelo hitro jačali in bili vedno bolj pogosti. Bolečina je začela postajati že nevzdržna in babico sem prosila, za nekaj proti bolečinam. Dobila sem inekcijo v tazadnjo, ampak ni bilo nekega učinka, saj so bile bolečine res res hude in po parih popadkih kar naenkrat močna sila za potiskat. Babica mi je vztrajno govorila, da naj ne potiskam, ker še ni čas, ampak nisem se mogla upret temu močnemu občutku. Babica se je vseeno odločila, da pogleda koliko sem odprta in ugotovila, da sem res čisto odprta mi naročila naj dvignem kolena k prsim in močno pritisnem, ko bo naslednji popadek in po parih popadkih je 11.8 v uri in pol ob 02.00 na svet prikukal moj drugi sonček Leon <3 velik 51 cm in težak 3500 g Dojila sem že v porodni in tudi v naprej je lepo steklo in sem resnično vesela, da teče ta pravljica tako lepo naprej. Najbolj sem se bala kako bo bratca sprejela Eli, ampak ona je na vse skupaj prav lepo reagirala in sem prav ponosna nanjo. Pri dojenju mu da vedno prednost, ampak vseeno jasno pokaže, da so zizike za njo še vedno top 🙂

This was my first pregnancy. I got my first contractions 2 days after my due date, during the night, they didn’t hurt and they stopped once I got up in the morning. I then went to the maternity for a check-up as I was past my due date. They saw some light contractions on the monitor, but told me to come back in 3 days. At the same time, the contractions started again. I went home and the contractions got more intense and more regular. I focused on breathing and tried various positions I had learned at Izidora’s workshop. My husband was with me, supporting me. He made a big batch of food and gave me drinks regularly. After about 7 hours of contractions, we called Izidora as she was our doula at the birth. She came over and helped me deal with the contractions as they got stronger. It was a very big help because my husband and I were starting to get stressed and tired. Izidora took me out into our garden and we walked around, enjoying the beautiful summer evening and talking between each contraction. When they got more painful and intense, we decided to go to the hospital.
I had regular intense contractions in the car the whole way there. Once we arrived, the midwives plugged me on the monitor (CTG) while my husband and Izidora waited in the lobby. The midwives weren’t very welcoming and told me there wasn’t much happening and that I wasn’t dilated at all. They said I should sleep at the hospital and that my husband and Izidora should go home and come back in the morning. I was quite upset as I hadn’t prepared myself for that at all and was counting on their support to get through these harder contractions. And so it was, they went home to sleep and I was put in a room on my own and told to get some rest. That didn’t work much as the contractions were regular, painful and intense, I couldn’t lie down. After 3-4 hours, I called the midwife to say that I couldn’t stay like this anymore. She checked and I was dilated – 3cm. So I called my husband and Izidora and told them to come back.
Once I got to the delivery room, the midwives plugged me on the monitor and helped me breathe through the contractions. When my husband arrived, I went for a warm shower with his help. Then I sat on a yoga ball with him behind me. Then I got tired and the contractions were stronger and stronger so I went back onto the bed. It didn’t take very long after that for the delivery to start. I thought I couldn’t do any more when I touched the baby”s head. That gave me the courage and strength for the last stretch. I gave birth without any pain killers, as I had wanted, and thanks to the support of my husband and of Izidora. The midwives were very kind and respectful. We were very happy that we chose to go to Ptuj for the birth.
In short, I had contractions for about 20 hours and I was in the delivery room for 4 hours.

Moja pot je bila dolga in povsem drugačna kot sem si predstavljala. Začelo se je v petek, ko sem bila na zadnjem pregledu pri ginekologinji in je bilo sicer vse OK ampak se ji je zdelo, da je malo plodovne tekočine in me je poslala na CTG v porodnišnico, da preverijo stanje. Posebej je še poudarila, da popkovnica ni ovita okrog vratu.
No tam je bilo s CTGjem vse vredu, a so sestre rekle, da bom kar ostala tam. Brez razlage seveda, ker to lahko storijo le zdravniki. Izpolnili smo že vso dokumentacijo, vključno z 2 izjavama, da sem bila s strani zdravnika ŽE obveščena o stanju in razlogih da ostanem tam. Potem sem čakala 1 uro, nakar me pokliče dr. Pelkičeva, me ustavi kar na vratih čakalnice in reče, da bom ostala tu in da naj kar grem na oddelek. Takrat sem se spomnila vsega kar si nam govorila o komunikaciji z zdravstvenim osebjem, se pomirila in VLJUDNO vprašala zakaj moram ostati (pri čemer sem ŽE podpisala 2 izjavi, da to že vem!). Videlo se ji je, da tega ni navajena in me je nejevoljno poslala k drugi zdravnici, češ da mi bo ona razložila.
Tam sem bila potem deležna pregleda in razlage. Ker je bila količina plodovnice majhna – ne pa tudi kritična in noben znak niso kazal na začetek poroda, sem želela s sprožanjem poroda počakati. Tako smo se še po posvetu z dr. Mujezinovičem dogovorili za kontrolo v ponedeljek, seveda sem morala podpisati “na lastno odgovornost”.
Moj načrt, da bom rodila doma s svojo babico je bil seveda že zelo vprašljiv. Moja babica je predlagala, da lahko grem tudi na Jesenice, kjer lahko rodim z njo, če želim. Le tam se je lahko tako dogovorila. Takoj sem se spomnila, da si povedala, da je ta porodnišnica najboljša v Sloveniji in z možem sva se odločila, da greva na pregled v ponedeljek kar tja saj je bila velika verjetnost, da bom morala ostati.
Jeseniška bolnišnica je taka luštna manjša bolnišnica. Ampak osebje pa je res 1A.
Po pregledu pri predstojnici oddelka Evi Macun sem seveda morala ostati, da mi začnejo sprožati porod. Dobivala sem vaginalete za mehčanje materničnega vratu, pa se ni začelo nič dogajati. V sredo zvečer so se začeli manjši popadki, ki pa so izginili med spanjem. Zjutraj so se spet pojavili, zato sem dobila še eno izredno vaginaleto in predrli so mi plodove ovoje.
Popadki so postali močnejši in v pravilnih intervalih. Po kosilu sem imela pregled in zdravnica se je odločila za dodajanje umetnih popadkov. Bila sem vesela, da se bo končno začelo. Po prvih kapljicah pa se je stanje moje punčke na CTGju zelo poslabšalo. Čeprav so preverili ali so sonde dobro nameščene, ni bilo boljše. Hitro so prekinili dodajanje in se odločili za carski rez. To je bilo malo pred tretjo uro. Ob štirih pa sem že držala mojo malo Lucijo v naročju. Popolnoma očarana in zaljubljena vanjo. Porod je trajal 1 uro.
Šele ko so mojo punčko vzeli ven, so videli, da je imela popkovnico dvakrat tesno ovito okoli vratu. Pediater jo je moral malce pregnesti in premasirati, da je prišla k sebi. Menda je bila zelo bleda in brez verniksa. Moj mož je operacijo lahko spremljal skozi steklena vrata operacijske sobe. Moja babica je bila zraven pri operaciji in jo je uredila in takoj dala mojemu možu v naročje. Od njega pa sem jo dobila jaz, že ko so me peljali nazaj v porodno sobo.
Dojenje je steklo takoj, mala je planila kot lev. Prvo noč sva malo dremali, malo se dojili, malo se gledali. Pravljično.
Že takoj naslednji dan sem se ob spremstvu sama stuširala. Obiskala me je tudi fizioterapevtka in mi razložila stanje in vaje za boljše okrevanje po operaciji (tudi vaje medeničnega dna :). Oglasila se je še enkrat pred odpustom. Skrb za moje dobro okrevanje in uspešno dojenje je bila jasno izražena s strani vseh, ki so imeli stik z mano. Pa četudi je bilo to samo naključno srečanje na hodniku.
Naj pojasnim, da sva z možem bivala v tako imenovani nadstandardni sobi za sobivanje, ki ima navadno veliko posteljo, kuhinjsko nišo, mizico s stoloma in kopalnico s tušem. V ceno 100 EUR na dan so vključeni tudi trije obroki za spremljevalca.
Skratka moja izkušnja je vsebovala menda skoraj vse česar si nisem želela pri porodu. Le eno mi je uspelo – nisem rodila v MB porodnišnici in za to mi ni bilo žal. Zdravstveno osebje na Jesenicah je na kratko tako kot bi pričakoval v neki zasebni porodnišnici. Vse pojasnijo vnaprej, počakajo na odziv, sproti razlagajo preglede, nikoli nisem imela občutka, kot da sem pes pri veterinarju (pa še tam lastniku razložijo kaj se dogaja ;). Vsi so zelo prijazni, človeški, taki kot da bi lahko šel na kavo z njimi. Res pa je, da se zelo trudijo za naravni potek porodov in čim manj umetnih posegov. Kar je zelo ustrezalo mojim predstavam.
Menda si je v tej porodnišnici mogoče izbrati babico, ki bo pri porodu. Če bi to vedela prej, ne bi imela zraven svoje, ker so prav vse super. Ker sem bila tam tako dolgo sem namreč vse spoznala.Najboljše je, da nosečnica obišče to porodnišnico že prej, da si vse ogleda in spozna vsaj nekaj zaposlenih. Sicer je stavba starejša in tistih, ki jih to moti zagotovo ne bo navdušila. Moja prioriteta je bilo vsekakor osebje.
Hvala ti za vse nasvete glede dojenja. Bi pa res podčrtala tvoj napotek, da ne govorimo o dojenju z ljudmi, ki o tem nimajo pojma, ženskami, ki niso dojile ali pa so veselo dajale umetno mleko kakor hitro je bilo mogoče. Zgleda, da vsak, ki ima 5 minut časa svetuje, da daš umetno hrano, takoj ko dojenček zajoče.
Dojenje je po mojih izkušnjah nekaj najlepšega in sem vesela in ponosna, da sem prebrodila začetne težave. Ključno pa je bilo znanje, ki sem ga dobila pri tebi in v knjigi Dojenje in materinstvo iz srca.
Torej, draga Izidora, hvala za tvoj trud ter optimizem in navdušenje, ki ju prenašaš na svoje nosečke. Vse kar sem slišala pri tebi mi je prišlo prav. Včasih nisem mogla verjeti kako dobro sem bila pripravljena na vse kar se je in se še dogaja.
Globok hvala za vse in topel objem tebi in vsem tvojim nosečkam.

Takoj na začetku da ti povem..nas je 8.8.2017 presenetila naša punca Enja. Rodila se je ob 2:25 ponoči in merila 3410g ter bila 51cm velika.
Res se ti zahvaljujem, za vso pridobljeno znanje, ki si ga prenesla na nas nosečke in bodoče očkote..z tvojimi nasveti, predlogi je bil moj porod popoln!!
Pa se porodna zgodba za ostale bodoče mamice..da bojo bolj pogumno stopile na pot poroda:
Pdp sem imela določen na datum 2.8.2017. 
Brez kakršnih koli nosečniških težav in želje, da bi rodila v vročinskem valu, si že prej v glavi izberem svoj željen datum poroda – 8.8.2017. 
Polna luna je bila 7.8. in so se mi datumi nekako že v naprej zdeli smiselni..da malo luna pomaga pri popadkih in potem naslednji dan na 8.8. rodim.
A nič ni kazalo, da se bo moj načrt izšel..otroček razgiban..nič se ne dogaja..nič me ne boli..tudi medenica ne boli..nakupujem darila in se sprehajam po europarku..dnevi po pdp grejo hitro mimo…
Imam določen pregled in ctg v ponedeljek 7.8. opoldan. Vse je ok, ampak me zadržijo noter na opazovanju, saj je že malo manj plodovne vode. Imam se 2x ctg in ponovno vse ok..brez popadkov in otrok se lepo premika.
Ob 23 zvečer pa so se začeli rahli popadki. Jih ni bilo potrebno predihovat, niso bili tako boleči. Ker se mi je zdelo sumljivo, da bi bilo samo krčenje tako pogosto, sem jih začela merit. Bili so enakomerni v presledku 6minut. Merim 1uro in nato sestri-babici na oddelku povem, da mislim da imam popadke. Sumljivo me pogleda, da če imam popadke, ali imam visok prag bolečine ali pa še ni to to (saj me res ni tako močno bolelo).
Ampak me pospremi v ambulanto in pogleda koliko sem odprta..presenečena pove da že dobre 3cm in da se selimo 1nadstropje nižje v porodno sobo. Potrebno je bilo počakati se 1 uro saj so bile vse porodne sobe zasedene.
Tačas si jaz pospravim vse svoje stvari v sobi in leže ali stoje ob postelji čakam da me pokličejo.
Med temi popadki v prvih 2urah sem si pri vsakem naredila vizualizacijo. Glede na to da sem veliko potovala..ni bilo težko si predstavljat belih peščenih plaž, priprav na potapljanje, uživanje v podvodnem svetu… (popadkov se vedno ne predihujem..počakam in odmislim to bolečino, po moji oceni od 1-10 bi jim dala max 3).
Pride sestra po mene ob 1:00 in greva skupaj v porodno sobo številka 3. 
Pokličem partnerja da naj pride in si vse do prihoda piševa sms-e. Med tem časom mi nastavijo metuljčka in v rit dajo protibolečinsko injekcijo (sms-i ko je injekcija prijela so nerazločni in smešni..kaj delajo droge hehe).
Pride partner..ob 1:30 nekje. Mu se pomagam oblečt haljo, saj ni ob strani našel odprtine za trak. Popadki postanejo že zelo boleči in močni. Jih globoko predihujem in probam bit čim bolj sproščena. Občutek imam da moram hodit, ležat na postelji mi je neprijetno. Probam se obrnit na trebuh na vse 4..ampak je bolečina se močnejša.
Nato v naslednjih 2 popadkih začutim močen pritisk – kot da me kakat in da se nekaj premika..mislim da več nič ne predihujem ampak se v eno derem cel popadek..in vmes mi uspe rect, da se nekaj dogaja..
Slišim se samo glasove..oke imam cel čas zaprte..
Slišim sestro ko pove pa sem polno odprta in da se naj obrnem iz boka na hrbet. Pride se več babic v sobo..
Nato mi začne govorit, da bo potreben hiter iztis z pomočjo pritiska na trebuh ali vakuma, saj je dojenčku zelo upadel utrip. Z vsem se strinjam..samo da pride čim hitreje ven.
No pa potisnimo..v 1-2 popakih s pomočjo pritiska na trebuh se porodi glavica..za naslednjim popadkom pa se ostalo telo. Pritisk, bolečina, neprijetnost v isti sekundi izgine! Nič ne boli ali nič ne čutim. Ob 2:25 se rodi novo bitjece.
Vprašam kaj imamo, saj spola nisva vedela..partner preveri in pove da imamo punčko, izbere ji ime – Enja, katero mi položijo takoj na prsi. Jokam! Rodila se je najlepša punčka. Ker se posteljica noče porodit mi dajo neka zdravila in čakamo..tačas smo sami 3 v porodni in opazujeva najino deklico, jo vohama, božama, gledava komu je podobna..
Po pol ure deklico očistijo in jo dajo novopečenemu atiju da se carta. Jaz pa moram porodit posteljico, če ne, me seznanijo, pa jo bo potrebno sčistit ročno.
Ponovno se strinjam z vsem. In se zadnjič z močnim pritiskom in pritiskom dodatno na trebuh uspem porodit se posteljico. 
Prične se šivanje, imam močne krvavitve in veliko izgubo krvi. Postanem omotična in mi namestijo se infuzijo. Notranji šivi. Boli bolj kot sam porod! Ko zaključijo ostanem na opazovanju v porodni sobi se kakšne 4 ure in nato premik gor v 2 nadstropje.
Tudi ati je bil super cel čas poroda..pri popadkih mi je masiral križ in trtico..ter govoril da mi gre zelo dobro.. 
Zaradi same hitrosti niti nisma mogla sprobat nobenega položaja ali masaže..
Po 2 dneh in pol smo že doma in se spoznavamo ter cartamo. Vsi presrečni!!
Hvala se enkrat za vse!
In pogumno, vsem bodočim mamicam!

Jooooj, tu je pa za povedati… Jaz ne vem, res sem se trudila, sodelovala, ampak je bil na koncu urgentni carski rez, tako da me zdaj najbrz caka manj prijetno okrevanje. Začelo se je v sob zvečer, ko sem imela celo noč neredne (blage in srednje) popadke na okvirno 10 min. V nedeljo čez dan nekaj popadkov, vendar bolj kot ne sporadično. Potem spet taka noč. No, zjutraj v pon (včeraj) sem imela redni pregled, ctg in vse ok, od 8-10 ure popolnoma brez popadka. Vendar ker sem bila 2 cm odprta in nekaj razmehčano tkivo (tako so opisali) in čez rok, so me sprejeli. Čez dopoldan sem hodila okoli skoraj brez popadkov, popoldne so se zaceli redno na 5-7 min. Ob pregledu sem bila odprta skoraj 5 cm, zato so me dali v porodno sobo. Sledilo je predrtje mehurja, ko eno uro (do pol 8) ni bilo posebnih popadkov, dodajanje umetnih. No, s prvo babico je bilo tezje (kao ni mi dovolila niti sedeti na postelji, ker pol ctg ne lovi popadkov kao). No, ob izmeni pa že ko sem jo zagledala, je prijadral nov elan – babica Irena! Tako je šlo do 22. ure, ko sem bila na 7 cm in že precej izmučena, glavica je bila še visoko. Zato sem zaprosila za epiduralno (ker sem vedela, da bom brez bolečin lažje sproščala mišice), kar je zelooooo pomagalo. To bi bil potem pravi wellness porod. Vendar sem bila kljub temu po polnoci na 9 cm in glavica visoko, popadki enostavno niso potiskali dovolj ali jaz nisem kaj delala al je bila taka vstava, ne vem. Jaki je na ctg zelo preskakoval utrip (ceprav sva z babico res natančno vse predihovali). Po meritvah ph otrokove krvi potem urgentni carski rez. Vse skupaj enostavno ni in ni šlo po naravni poti, že od začetka ne. Zaenkrat mi ni nihče rekel, da bi bilo z otrokom kaj posebno narobe, je močan fant (3500 g in 50 cm), z izraženimi sesalnimi navadami, tako da sem ga danes že pogumno pristavljala in kar gre zaenkrat. 
Taka je moja porodna izkušnja, osebje pa čudovito, babica Irena Maguša in anestezistka sta bili veliko ob meni, me spodbujali, celo po cr sta mi prišli povedati več spodbudnih besed,me objeli in potolažili, da včasih se pač zgodi tako. Ves čas sem zaupala, da sem v dobrih rokah, tudi gled cr vem, da je super možnost, ki nam na svet prinese zdrav čudež – otroka. Toplo in človeško! 
Hvala Ti za skrb in spodbude ves čas nosečnosti, s tabo je bila prečudovita.
Hvala za vse in se vidimo,

Tako se je zacelo…cez vikend se je pričel rjavkast izcedek,ki se mi ni zdel nic posebnega..cep pac ne more bit saj ni sluzast z krvavimi nitkami kaj? V ponedeljek je ginekologinja pogledala in rekla draga moja,to je cisti cep in vi ne boste zdrzali do termina (ki je bil naslednjo soboto..) pa dobro. Ctg-ji niso risali nicesar posebnega. V torek sem zacutila blage mini popadke ki so se med spanjem in pocitkom popolnoma umirili. Sreda-nic. Kdo bo meni rekel,da ne bom zdrzala do termina? 🙂 v sredo zvecer pa malo vecji popadki. Z aplikacijo sem sredo noci ugotovila da so ze v povprecju na 3-5min. Veliko hodila na stranisce in glej,to pa je “pravi” cep. Ob pol stirih sem se preobracala v postelji med popadki nakar cutim dete,ki se je spustilo nizje in naredi pok! Kaj te to je? No kar hitro mi je bilo jasno ko je iz mene zacela odtekat voda. Sledilo je par krepkih obiskov na stranisce in cas da se popakiramo v porodnisnico ker je bolelo ze kot hudic. Preskok v jakosti bolecine je bil nenaden, iz trenutka v naslednji trenutek. Skratka,v porodnisnico sem bila sprejeta ob 4.30,med popadkom lezla na stol,iz njega,odprta 2 cm (kaj za vraga? Pa tak je bolelo😊),sestre so hitro ugotovile da dokumentacije ne bomo uspeli izpolnit v ambulanti in so me popakirale v porodno sobo 1 (jeeej!),kjer sem med predihavanjem odgovarjala na vprasanja. Zgodilo se je tudi,da nisem znala povedat kaj je moz po poklicu in se mi je zdelo popolnoma odvec in nepomembno kaj kje in kdo ker sem bila ze globoko v popadkih. V 45 min sem pridelala se 4 cm in sem tako obdrzala babico Zlatko kar pri sebi ker ji je bilo kar hitro jasno da bomo pred iztekom njene izmene rodili. Kar hitro sem prispela do tiscavnikov in rodila ob 6.16. Niti malo jasno da je najina Mila ze zunaj,in nepopisno srecna. Izkusnja je bila vec kot prijetna,drzali so se najinega porodnega nacrta,zaradi hitrega poroda ni bilo casa za masaze (pa tako sva si lepo vse pripravila 🙂 in babica me sploh ni “zapustila”. Res smo rodili preden je zakljucila nocno❤️
Srecke nosecke..vse bo ok! Zaupajte sebi in vasim  otrockom.
Izidora hvala. Zakon si.

Dolgo se nisem javila ampak z kar veliko zamudo vseeno sporocam da sem rodila s 6dnevno zamudo 2.6 3900 tezko in 54cm veliko princesko. Rada bi se zahvalila za vse informacije ki sem jih dobila pri tebi,za super delavnico partnerjeva podpora pri porodu saj sma se na ta poseben dogodek res zelo dobro pripravila,in se dobro saj mi je odtekla voda ob 3 ponoci in potem se nikakor nisem odpirala ceprav sem ko so me dali lezat na posteljo rekla da se zelim gibat in ne zelim lezat sem po 6urah dobila umetne popadke, prav tako so mi prinesle zogo in prucko tako da sem vmes saj se je vse odvijalo po polzje imela toliko zelje in volje da sem kljub vsaj meni velikim bolecinam sla na prucko, babica in moj sta me dvigovala v pocep kr v postelji saj nisem mela vec moci it iz postelje in ja pomagalo je saj bi drugace vse skupaj trajalo se dlje tako pa smo koncno docakali nas zakladek ob 18.25 🙂  Tako da se stokrat hvala za vse  in upam da se bomo se kaj videli 🙂 Lp

Pa mi je le uspelo napisati mojo porodno izkušnjo. Včeraj je bil naš fantek Erik star 4 tedne in zdi se mi, da smo se nekak sestavili, se spoznali, še vedno pa se trudimo z dojenjem. Tudi šivi so se zacelili, spomin na porod pa je se kako živ.
Na pdp (torek, 27.6.) sem šla na pregled k svoji g, nato pa še v ukc mb, saj se je količina plodovnice začela manjšati. Pred odhodom v ukc sem si privoščila še eno belo kavo in rogljiček, saj sem nekak čutila, da domov ne bom prišla v enem kosu. V ukc so me dali na ctg, ki ni bil šolski. Zadržali so me noter in me v torek zvečer ob 23ih dali na kontinuirani ctg v porodno sobo. Tam mi je babica govorila, da naj zaspim in se sprostim. Kakšna ironija! Iz sosednjih sob so prihajali takšni glasovi, da nisem vedela ali sem v živalskem vrtu ali v ukc (no, naslednji dan mi je bilo jasno, zakaj ).
Zjutraj je padla odločitev, da mi porod sprožijo. Sama sem se strinjala in se že takoj na začetku odmaknila od želj v porodnem načrtu. Upala sem le, da bo porod začela že prva tabletka in ne komaj zadnja – šesta. In vsaj tukaj sem bila uslišana. Začeli so se res blagi in neredni popadki. Za pojest sem dobila še zajtrk in kosilo. Počasi so se popadki stopnjevali tako da večerje nisem več dobila…pa tudi če bi jo, je ne bi mogla pojesti. Popadke sem predihavala delno leže zaradi ctgja, delno pa stoje ter na žogi in blazini, saj sem prosila, da me vsake toliko odklopijo s ctgja in dopustijo gibanje. Dragi mi je pomagal z masažo in psihično podporo. Neprecenljivo! Ker se popadki niso stopnjevali, sem dobila še dodatno dozo preko infuzije, zvečer ob 21ih pa so mi predrli še plodove ovoje. Do takrat so popadki bili “mala malica”. No, potem pa se je začelo… Ob 23ih so že nastopili tiščalniki in mislila sem, da bom kmalu rodila. Pri dihanju so pomagali babica (res jo je fajn poslušati!), partner in maska oksidula. Tiščalniki so trajali že dve uri, ko dete ni in ni želelo ven. Pritiskala sem na hrbtu, na boku in na koncu kleče na postelji, saj je babica mislila, da ne znam prav pritiskati. Teh bolečin sploh ne znam opisati. Vem samo, da živalsko dretje pomaga Pa če bi bilo res samo nekaj tiščalnikov, bi še šlo. Po treh urah pa sem res bila že na koncu z močmi. Partner mi je nonstop govoril “dobro ti gre”, “super”, ipd. Čeprav mu po dveh urah več nisem verjela, mi je to dajalo moč! Babica mi je morala prerezati presredek, saj je ugotovila, da imam neverjetno močne vezi in da mi tudi predhodna nega in masaža nista mogli pomagati. Malo pred 2. uro zjutraj sta v sobo končno prišli še dve babici. Kolikor se spomnim, je ena pritisnila na trebuh (bila sem v položaju na hrbtu), druga pa je bila pri levi nogi – in ne vem, kaj je delala. Po siloviti akciji pritiskanja, sem na postelji med nogami končno zagledala malo bitje z neverjetno čupico na glavi Nisem mogla verjeti, da je konec in da nam je uspelo Ubogi moj sinek je imel na glavi buško, saj je bil v temenski vstavi in to pojasni, zakaj ni in ni mogel ven. Ker babica tega ni ugotovila že prej, me je tudi premalo vrezala, zato sem se raztrgala navzgor proti anusu (na srečo le površinsko). Končno sem moje malo sonce dobila na prsni koš in uživala v dotiku in vonju. Ne vem točno zakaj so mi dete kmalu vzeli in umili (mislim, da se je babici mudilo). Niti ne vem ali mi je babica skušala pomagati pri prvem podoju. Takrat sem res bila v drugem svetu. Vem samo, da je bilo dete utrujeno in je samo spalo. Tako kot ata, ki se je utrujen zvalil na blazino med žoge. Jaz pa sem pokonci in polna adrenalina občudovala najino stvaritev. Porod je res nekaj posebnega. Za mamo in za atija, če je zraven. Mojemu so se na koncu tresle noge, vendar mi tega takrat ni pokazal. Je pa sam rekel, da ne ve, če bi še enkrat šel skozi to. Ko moški to reče…!? Če bi še enkrat morala skozi isto izkušnjo, svojih odločitev ne bi spreminjala. Želim si edino, da bi me babica bolj vrezala (zdaj moram zaradi raztrganin na endoanalni uz v ukclj in k fizioterapevtu zaradi mišic med. dna) in da bi bila posvečena ura res posvečena in morda s prvim podojem. Popadki na moje presenečenje (razen tiščalnikov) res niso bili hudi. No, morda je pomagala akupunktura. So pa me grozno boleli začetni vaginalni pregledi, saj telo še ni bilo pripravljeno na porod.Sedaj se doma trudimo z dojenjem. Nisem si mislila, da je to naravno početje takšna umetnost. Na začetku je bil problem, ker je bil Erik taaaakšen zaspanček. Na prsih je lahko bil 2 uri pa ni pojedel dovolj. Itak je že v bolnici zgubil več kot 10% porodne teže, potem pa je zgubljal še doma. Ker se ni redil in ker je bil neznačilno preveč tih in umirjen, sva ga s partnerjem peljala v ukc. Na srečo sem naletela na dr. Golobovo, ki me je pomirila, da imam dovolj mleka. Odpustni pediater nama je sicer predpisal dodatek, katerega počasi znižujemo. Zdaj se že pozna, da je otrok močnejši in da zna zagrabiti kot je treba. Pozna se tudi, da so moji šivi zaceljeni in zato lahko poskusiva več položajev. Upam, da kmalu zvozimo brez dodatka!
Izidora, hvala za vse info, ki smo jih dobili pri tebi. Koristilo mi je in mi še vse po malem. Sploh je zaradi dojenja vredno slišati vsako tvojo besedo.

pa ti le pišem… Prejšnji teden sem bila sama z Julijo, saj zaradi Julijinega “zamujanja” Uroš ni mogel dobiti dopusta, ta teden pa smo skupaj doma, tako da zdaj onadva spita, mama pa si lahko vzame nekaj časa zase. 🙂
Torej po uradnem porodnem terminu se je Julija rodila 11 dni kasneje (23.6.), ampak sem en dan pred predvideno indukcijo poroda le dobila spontane popadke. K sreči mi jih je uspelo v sredo (21.6.) in četrtek (22.6.) prepričati, da me še spustijo domov. V četrtek popoldne so se začele priprave in storila sem klasično začetniško napako; poklicala v porodnišnico in povedala kakšno je stanje. Nakar so mi rekli naj se pridem pokazat in bomo videli kako dalje. Računala sem, da me bodo še spustili domov, ker sem se odločila za porod v porodnišnici Ptuj, tam pa so znani po tem, da te še pošljejo domov, če ni prav resno… Žal pa nisem imela te sreče, saj sem bila že toliko dni čez rok. Tako sem iz četrtka na petek ostala v porodnišnici, kjer je bilo nemogoče spati (popadki, bila sem sama, saj partner ne sme ostati čez noč, cimra je smrčala kot traktor…). Hvala bogu, so me proti jutru premestili v porodno sobo, kjer sem nato tudi rodila, saj so potrebovali prazno posteljo na oddelku. Vseeno sem bila po takšni noči, in zaradi čakanja, fizično in psihično precej izčrpana, kar se je odražalo tudi pri poteku poroda. Ker sem se prepočasi odpirala, so mi okrog šestih popoldne predrli plodovne ovoje, nato pa je “zadeva” dokaj hitro stekla. Rodila sem v vodi, brez protibolečinskih sredstev, brez raztrganin, osebje je bilo čudovito. Zadnje pol ure poroda sem sicer dobila še majhno dozo umetnih popadkov, saj sem bila že precej brez moči in se glavica ni več pomikala proti izhodu. Ob 22.52 sem rodila Julijo, veliko 52 cm in težko 3490 g. Ko sem začutila njeno glavico, je bilo kot da sem se prebudila v novo življenje. 
Med porodom so mi zelo koristile vse vaje in nasveti, ki si mi jih predala tekom vadbe in delavnic ter iz knjig, ki si nam jih priporočala. Tudi Urošu je bilo precej lažje sodelovati z znanjem iz delavnice. Iskrena hvala!
Še to: dojenje nama super gre, za kar se imam zahvaliti tudi tebi. Prvi dan po porodu so mi ves čas odmevale besede “samo menjuj iz ene joške na drugo”. 🙂 Julija je imela po enem tednu doma že 3700g. Navala mleka, po moje, ne bi prestala brez mastitisa, če ne bi bila opremljena s tvojimi nasveti. 
Se vidimo na igralnih uricah!

V torek, 27. 06.2017 se bila na rednem ginekološkem pregledu, saj sem dopolnila 39. teden nosečnosti. Moje telo se je počasi pripravljalo na porod že več tednov, a še ni kazalo znakov, da se bo vsak čas začelo. Zvečer sem na akupunkturi prosila, če bi lahko že sedaj začeli z dodatnimi stimulacijami, saj se me že od 28. tedna opozarjali, da je plod nekoliko večji. Ponoči med 3.00 in 4.00 uro sem med obračanjem iz enega boka na drugega začutila, da je nekaj steklo iz mene, vendar nisem bila sigurna. Ko sem čez nekaj časa obrnila še enkrat, seje zadeva ponovila. Ob 3.45 sem torej vstala, da preverim kaj se dogaja. Tik pred kopalnico mi je odtekla plodovnica. Za 30 min sem se ulegla na levi bok in si poskusila čim bolj umiriti misli. Še enkrat sem sem se miselno povezala z mojim fantom in mu dala vedeti, da sem pripravljena da pride in da mu zaupam, saj bova skupaj zmogla. Okoli 4.30 sem prebudila Jurija in mu povedala, da je prišel čas, da se odpraviva v porodnišnico. Najprej je mislil, da se hecam, potem pa je vstal in odšel pripravit zajtrk. Sama sem si privoščila dolg, topel tuš in spakirala torbo za porodnišnico, nato pa še pojedla zajtrk. V kuhinji mi je odtekla še preostanek plodovnice. Popadkov še nisem imela, zato sva avto parkirala 10 min stran od porodnišnice in se tja sprehodila. Med hoho sem spila še čaj malinovih listo v, ki sem si ga pripravila za zraven. Ob 5.50 naju je v porodnišnici sprejela babica. Izpolnili smo dokumentacijo in opravila je pregled. Dobila sem še edino prosto sobo – sobo 5. Prišlo je do menjave izmene, zato naju je v porodni sob prevzela babica Mateja. Povedala mi je, da sem odprta 3 cm. Do 10.00 ure popadkov nisem čutila, čeprav sem se ves čas počasi odpirala. Ob 1.00 sem že imela blage popadke, odprta pa sem bila 5 cm. Ker je do razpoka ovojev prišlo že red 7 urami, so mi svetovali umetne popadke (moji so bili preblagi). Ob 12.00 sem dobila antibiotik. Šele takrat sem je ob pomoči umetnih popadkov pravzaprav začela čutiti bolečino. Popadke sem predihovala ob pomoči oksidula, ki mi je ublažil približno vsak drugi popadek. Do 13.00 sem bila odprta 10 cm, vendar pa se moj fant ni spustil. Umetne popadke so povečali in pričeli so se tiščavniki. V porodni sobi se nama je pridružila študentka babištva Klementina, ki je z nama ostala do konca poroda. Moj fant se je po porodnem kanalu spuščal po milimetrih. V enem trenutku sem začutila, da sem utrujena, popadke pa sem imela vsaki 2 min (trajali so 30 do 40 sekund). Bala sem se, da ne bom zmogla in bodo mogli narediti vakum, zato sem prosila za carski rez. Babice so me pomirile in mi povedale, da mi gre super in da se ob vsakem potisku vidi njegova glavica. Tudi Jurij je šel preverit in mi je to potrdil, zato sem vedela, da ne smem obupat. Ponovno se je menjala izmena in prevzela naju je babica Zlatka. Hitro je popravila moje potiskanje in me celo malo pokregala, da nikakor ne smem izpuščat zraka in kričat med pritiskanjem, saj mi zmanjka moči. Še bolj sem se potrudila in moj fant se je končno dovolj spustil. Takrat je babica Zlatka ugotovila, da gre za temensko vstavo. Ročno mu je poskusila obrniti glavico, vendar ji ni uspelo. Med iztisom mi je na dveh mestih prerezala presredek. Jurij mi je s pritiskom na trebuh pomagal pri iztisu, vendar ni bil dovolj močan. Dvema babicama sem dovolila, da to naredita namesto njega in končno je bila glavica zunaj, malo zatem a še telo. Moj fant seje takoj ob prihodu na svet prvič pokakal, zato ga je babica hitro obrisala in ga položila na moje prsi. To je bil najlepši trenutek v mojem življenju. Jurij je prerezal popkovino, ko je le-ta prenehala utripati. Z Borom v naročju sem porodila posteljico in zdravnik me je zašil (dobila sem 5 cm šivov). Babice so nam omogočile posvečeno uro (vendar zaradi šivanja nekoliko kasneje). Žal mi ga v porodni sobi ni uspelo podojiti, saj je bil že utrujen. Šele dobre pol ure pred odhodom na oddelek so mi ga vzele in ga uredile. Že ponoči sem ga ob pomoči sestre na oddelku pričela pristavljati na dojko. Na srečo je ves čas mojega 9 ur in 23 min dolgega poroda, Bor ohranjal dober utrip, rodil se je le z oteklino na glavici, ki pa se skoraj več ne pozna. 3. dan je dobil zlatenico in moral je pod lučko. Čeprav je bil porod naporen, sem na bolečino pozabila v trenutku, ko sem ga prvič objela. Babice v porodnih sobah in tudi na oddelku so bile super. Žal se na oddelku pozna, da imajo različno znanje o dojenju, zato pa je tudi dobro, da delajo v izmenah in lahko isto stvar vprašaš več babic😊 Pri dojenju mi je najbolj pomagala sestra Albina. Zadnja dva dni nama je dojenje res lepo steklo, zato sem sedaj glede dojenja vedno bolj samozavestna.

Ponedeljek, 5.6. 2017, osmi dan po predvidenem datumu poroda.
Zjutraj ob 9h sem šla na CTG, z upanjem, da me ne obdržijo tam in mi umetno sprožijo porod. Ko sem videla, da me bo pregledala dr. Bosiljeva, sem si oddahnila, saj se mi je od vseh petih ginekologov, pri katerih sem bila obravnavana na CTG-jih, zdela najboljša. Ne vem zakaj točno, ampak njen odnos in način dela sta mi dala občutek popolnega zaupanja. Zdravnica mi je pri pregledu zmasirala maternični vrat, da malo vzpodbudi dogajanje, kar je bilo precej boleče. Naročila mi je, da grem na dolgi sprehod, na Ptujski grad, pod vroči tuš in naj se vrnem ob petih popoldan na ponoven CTG. Po aktivnem dnevu sem šla nazaj v porodnišnico, pravih popadkov še nisem čutila, sem pa vedno bolj občutila tiščanje. Zdravnica mi je spet zmasirala maternični vrat, me poslala še na sprehod okoli porodnišnice in ob sedmih sem ponovno morala nazaj. Po tretjem pregledu me je poslala domov. Fantu sem rekla, da se ne bi vozila v Maribor, zato sva ostala na Ptuju pri mami. Med potjo sva si šla iskat še Kebab, saj sva bila oba lačna. Takrat pa se je počasi začelo – pri tistem okencu za kebab sem še komaj stala, še do avta sem težje prišla. 10 min za tem sva bila že pri mami, takoj sem odšla v sobo saj so se popadki že intenzivno začeli – takoj na 5 minut, čez približno eno uro so bili že na tri minute.. Vmes med pet minutnimi popadki sem si še šla iskat svoj kebab, ker sem še kljub vsemu bila lačna. Komaj sem prišla nazaj, hoja je bilo veliko hujša kot ležanje. Fant mi je potem že nekaj krat rekel, da je čas da greva in res sva se počasi odpravila, saj sem tudi jaz čutila, da bi morala iti.
Parkirala sva tik pred vhodom, zelo sem bila srečna, da imajo parkirišča tako blizu. V tistem trenutku se mi je zdelo nemogoče, da bi se morala iz Maribora s popadki voziti tako ”daleč”. Ura je bila malo pred deseto zvečer, ko sva pozvonila pred vrati. Sprejme naju prijazna babica, takoj sem se slekla in oblekla haljo – takrat sem mislila, da se bom skuhala. Zdelo se mi je, da sem si oblekla debelo volneno haljo, vročina je bila res grozna. Takoj so mi dali CTG in med popadkom mi babica reče, da naj se sprostim, da me ne sme zakrčit. Kako je to sploh možno, mi ni bilo jasno. Nato mi rekla, da je popadek mimo in da se naj sprostim, meni pa se je zdelo da me še kar drži in sem ji rekla da še sploh ni konec – na začetku mi je bilo to kar težko dojeti, saj ko je popadek že spuščal, je bolečina bila še vedno zelo intenzivna.
Pred odhodom v porodno sobo sva pogledali še moj porodni načrt, za katerega mi je bilo takrat čisto vseeno, saj bi vse naredila tako kar bi mi rekla, samo da je čimprej konec. Med drugim sem imela napisano, da bi rada rodila čepe ali na vseh štirih in rekla je, da bodo upoštevali želje in da je ona kot avtomehanik in se kakorkoli lahko prilagodi.
Takoj na začetku mi naredi metuljčka in prejela sem antibiotik za Streptokok B bakterijo. Vpraša me, če se strinjam, da mi da 2 svečki za mehčanje materničnega vratu. Seveda, takrat bi vzela vse kaj imajo. Kmalu za tem mi da še Spasmex  in sploh se mi ni zdelo, da je imel kakšen učinek. Nato še dobim Dopalmin, ki je v trenutku začel delovati. Približno sem že vedela, kako to deluje in tako je tudi bilo – dobesedno te malo ”odnese”. Popadki so bili sicer enako intenzivni, vendar se je bilo lažje sprostit. Čez nekaj časa se mi je zdelo, da je že tudi to popustilo. Kasneje mi je babica morala predreti tudi ovoje, saj mi voda ni odtekla.
Od začetka do konca sem jamrala, kako je hudo, kako boli, da ne zmorem več in spraševala kdaj bo že konec. Večinoma časa sta bili z nama v sobi dve babici. Zelo sta mi pomagali in me vodili pri skoraj vsakem popadku, pri dihanju, vzpodbujanju, pri vsem. Jaz sem se pritoževala, težila in jamrala, babici pa sta me neprestano prijazno vzpodbujali, sploh si ne predstavljam, kako bi bilo brez njiju.
V porodnem načrtu sem imela tudi napisano, da bi rada bila čimbolj aktivna. Že ob misli na to, da bi se premaknila za milimeter, me je vse 100x bolj bolelo. Vendar sem vseeno morala večkrat vmes vstat, iti na stranišče, poskusit predihat na žogi, na opori partnerja (to mi je edino ustrezalo). V tistem trenutku, ko sem vstala iz postelje, je bilo dosti huje, najbolj mi je ustrezalo ležanje na boku.
Med vsakim popadkom pa mi je ustrezalo, da je vse čisto tiho, če mi je fant v tistem kaj rekal, sem mu samo pokazala naj bo tiho. V tistem trenutku nisem mogla prenesti zvokov. Ko pomislim za nazaj, mi je prav smešno, saj sem si potem že pred vsakim popadkom dala prst na usta, češ ”ne govori zdaj”. Za vsakim predihanim popadkom pa grozna žeja. Tako da sem samo stegnila roko in fant mi je dal plastenko vode. 
Ena izmed najhujših stvari je bila ta vročina, telo mi je vrelo, zdelo se mi je, da mi koža gori. Prav panični občutek sem že dobila. Kot drugo, pa suho grlo med predihavanjem popadkov. Babica mi je vedno znova govorila in me opozarjala na dihanje, jaz pa nisem mogla normalno vdihnit, ker me je že skoraj dušilo od suhega zraka v grlu, čeprav sem skozi cel porod spila veliko vode.
Med večino popadkov sem se poskusila sprostiti, da me ni zakrčilo.  Zraven tega mi je kljub vsemu uspelo, da sem si vizualizirala, kako se odpiram in da bo vse šlo brez težav.
V nekem trenutku mi babica reče, da sem naj se obrnem in primem za ročaje postelje, tako da sem bila na kolenih in se držala za posteljo. Ko je prišel popadek, sem se morala počepniti. Vedno bolj sem čutila tiščanje navzdol. To je trajalo kar nekaj časa, vmes sem vprašala babico, če moram oz. če lahko že začnem pritiskati, saj sem že čutila močno tiščanje – sploh se nisem čisto zavedala, kaj se dogaja, imela sem občutek, da sem v drugem svetu (verjetno še posledica Dopalmina). Vem samo to, da sem mogoče približno dva krat z vso močjo pritisnila, saj prej sploh nisem vedela, da smo tako daleč in da bi že morala z vso močjo pritiskati. Potem mi je rekla, da se moram obrniti na hrbet in poskusiti še tako. Po nekaj pritiskih mi reče, da se moram sedaj najbolj potruditi, ker je utrip začel že upadati, postala je resna in prinesla je škarje, tako da sem tudi jaz prišla malo k sebi in se zavedala, da bom morala dati vse od sebe. Rekla mi je, da se ne moremo več ”igrat” in da me mora prerezati..  nato mi babica pritisne na trebuh, na drugi strani pa še moj partner (po navodilu babice) in takoj za tem je že bil zunaj moj mali Tim (ob 2:13). V trenutku so bolečine bile odrezane. Pozabljene pa ne 😉
Ko je bilo vsega konec sem šele videla, da mi je v žilo tekla tekočina – nekje v drugi polovici sem dobila zraven še umetne popadke.
Ne vem, kako bi najbolje opisala mojo porodno izkušnjo.. Sem zelo zadovoljna, kako je vse potekalo, najbolj sem srečna, da ni bilo nobenih zapletov in da sem rodila zdravega fantka. Osebje je bilo super, kar mi je ogromno pomenilo. Tudi partner mi je bil v stoodstotno oporo in si sploh ne predstavljam, kako bi bilo brez njega. Celoten porod pa mi je bil zelo zelo hud in boleč, mislila sem da ne bo nikoli konec, čeprav je trajalo ”le” štiri ure. Tako da spremenila ne bi nič, razen tega, da bi bila malo bolj pri sebi ali da bi mi babica bolj nazorno povedala, kdaj moram na polno pritiskati. Najlepše je, da je moj sonček prišel na svet na moj rojstni dan, tako da sem dobila najlepše darilo.
 
Dateljni, malinov čaj, seneni drobir, psihična in fizična pripravljenost, pozitivna naravnanost, vizualizacija in še veliko bi lahko naštevala.. vsaka malenkost je pripomogla k temu, da je celoten porod bil takšen, kot je bil. Zato bi se ti rada zahvalila za vso znanje in podporo, ki si nam jo dala na vseh obiskih joge in na delavnicah. Ko sem šla rodit, sem se počutila veliko bolj samozavestno, pozitivno in kompetentno. Še bolj pomembno pa se mi zdi to, da vso znanje uporabljam sedaj, po porodu. Čisto vsak dan, ko se srečujem z novimi izzivi, mi koristijo informacije, ki si nam jih dala. To, da sem obiskovala tvojo vadbo v času nosečnosti je največ, kar sem lahko naredila za sebe in za svojega otroka.  
Izidora, hvala iz srca, se vidimo na gibalnih uricah 😉
Simona

V nedeljo ponoci sem imela nekaj nerednih popadkov in zjutraj na papirju svezo kri. Seveda sem se sla pokazat v porodnisnico in morala sem ostati not. Odprta 2cm, ampak brez popdkov. Ker se ni nic dogajalo so me v torek spustili domov. V noci na sredo se mi je zacel luscit cep. V sredo pa cel dan krci-popadki. So popoldan postajali pogostejsi, vendar neredni. 2 minuti, 5 minut, potem na 10 minut… V glavnem nic rednega, zato sem cakala. Ko sem imela 3 res mocne popadke sem si rekla, da mogoce le bolje da se grem pokazat. Ob 20:40 so me sprejeli 6cm odprto. Uuu fino. Ampak seveda je slo potem bolj pocasi. Zelela sem si naraven porod-druga mi ob taki uri  v mb ni niti preostalo , in to so tudi upostevali. Imela sem cudovito babico barbaro, ki me je spodbujala in svetovala. Bila sem na zogi, prucki… Ne morem verjet da je prucka tako udobna. Vmes sem sla tudi pod vroc tus. Ob 23:30 sem se pa odlocila za predrtje ovojev. Ko so se zaceli tiscavniki, me je babica vprasala ce bom rodila na prucki. In rekla sem da ja. Babica mi je dajala jasna navodila, me usmerjala in pomagala kolikor je lahko. Bilo je res naporno in bolece. Sem mislila, da mi bo spodaj vse razneslo. Ampak pri zadnjem tiscavniku, ko je moj skratek zdrsnil ven je bilo cudovito. Ko prav vidis kako pride ven in ga dobis direktno v roke. Neprecenljivo. Tako je nas srcek prisel na svet 00:40. Malo smo se pocartali in se nato prestavili na posteljo. V posveceni urici, sem ga pristavila in lepo se je prisesal. Oba se dobro pocutima in se pridno dojima.

No pa smo dočakali tudi našo malčico. Kar 3 tedne kasneje kot njen bratec se je odločila in začela trkati, da si želi ven. Mislila sem, da se je začelo že par noči nazaj ko se je maternica pripravljala in se zelo intenzivno a neboleče stiskala celo noč na 5 do 10 minut. Danes pa so se pravi, boleči, popadki začeli okrog 1h ponoči, takoj sem si namestila tens, ki mi je pomagal, da sem z lahkoto prenašala cca 45s dolge popadke na 3 do 5 minut do 7h zjutraj, ko sva sinkota odpeljala v vrtec, in se odpravila v porodnišnico, saj so se popadki podaljšali na kako minuto 10s. 
Pri sprejemu v Mariborski porodnišnici sem bila odprta 3cm in sem dobila še zajtrk. Pri tem mi je šinilo skozi glavo da to že ni dober znak. Po 30min ctg-ju me je babica sama odklopila in napotila na gibanje – sprehod, žoga … Popolnoma je podpirala tudi tens, ki mi ga ni bilo potrebno odklopiti niti med ctg-jem. Do 10h sem bila odprta 4cm, do 12h 5cm in takrat sem vzela epiduralno. 35 minut kasneje sem bila odprta že 9cm in otroček se je rodil 12.44. Noro hitro in noro enostavno. Boleli so le tiščavniki. Super so pazili na vse, tako nisem nič šivana se počutim kot da ne bi rodila. 
Zagotovo je k super izidu veliko pripomogla masaža presredka, čaj iz malinovih listov, parne kopeli s tinkturo, akopunktura in pa odlična psihična priprava na delavnicah ter jogi. Izidora hvala za to in uspešno delo še naprej.

​Pravijo, da si nobena nosečnost nikoli ni podobna, še posebej pa, da je druga nosečnost težja od prve. Saj je logično, doma imaš že enega malčka, ki te ves čas potrebuje. Ampak meni so največji izziv v drugi nosečnosti predstavljali problemi povezani prav z nosečnostjo samo. Prvi trije meseci izredna slabost (pri prvi tega ni bilo). Potem je sledilo obdobje medenih tednov. Po morfologiji pa se je začelo … Bakterijsko vnetje, glivično vnetje, krvavitve zaradi polipa v nožnici, ki se mi je naredil zaradi nosečniških hormonov. Odkrili so tudi, da sem pozitivna na bakterijo streptokok skupine B, ki je zelo nevarna za novorojenčka, če se okuži med porodom. Je pa pozitivno, da so to odkrili, saj se da okužbo preprečiti z antibiotikom med porodom. Ves čas so mi kontrolirali maternični vrat, ker sem v prvi nosečnosti imela krajšega in sem tudi rodila skoraj 3 tedne pred rokom. Krvavitve so na srečo izzvenele (takrat, ko sem hčerkico odstavila od dojenja), se pa je zgodilo, da mi je mesec in pol pred rokom popustil maternični vrat, za 1cm sem se že odprla. Poleg tega so ugotovili, da je plod manjši (tako je bilo tudi v prvi nosečnosti – 2510 g in 46 cm; očitno je pri meni to genetsko, da rojevam pač malo manjše otroke). No, sledila je enotedenska hospitalizacija z obveznim počitkom, nato so me spustili domov, ampak na obvezno mirovanje, nič gospodinjskih opravil, nič dvigovanja ipd.. Naslednje štiri tedne sem se res pazila, nisem dvigovala hčerkice in veliko sem počivala. Kamen se mi je odvalil od srca, ko sem dopolnila 37 tednov. Zdaj je donošen, sem si mislila. H ginekologu sem hodila na redne kontrole rasti ploda, spodaj me pa sploh niso več gledali. Moj fantek je na srečo lepo rasel, sicer po svoji krivulji, ampak vedno je bil v dobri kondiciji.
Bila sem že v 39. tednu nosečnosti. Tako je! Moj fantič je zdržal tako dolgo, kljub temu, da so me strašili, da bo šlo verjetno za prezgodnji porod. Zadnja dva dni februarja sem že vsa nervozna hodila gor in dol po stanovanju, saj sem čutila, da je porod že zelo blizu. Opazila sem tudi, da se mi je povečal izcedek iz nožnice. V sredo, 1. marca, sem ponovno imela kontrolo pri ginekologu in CTG. Obravnavala me je nadomestna ginekologinja. Težo ploda je ocenila na približno 2800 g. Bila je vseeno malo zaskrbljena, ker je za takšno gestacijsko starost bil tako majhen, zato mi je napisala napotnico za UZ v porodnišnici. Rekla je, da je v takšnem primeru, ko je plod že v terminu, morda bolje, da pride na svet, kjer bo imel boljše možnosti za razvoj. Želela  je, da še torej v porodnišnici ocenijo situacijo in podajo mnenje ali sprožiti porod ali počakati. Še isti dan sem se šla naročiti na pregled, ki je nato sledil naslednji dan. UZ mi je delal en mlad zdravnik, zraven je bila še dr. Anzeljc. Težo otročka sta ocenila enako, kot jo je en dan prej ginekologinja. Dr. Anzeljc je menila, da bi vseeno bilo dobro, da se moj fantič čim prej rodi. Predlagala je masažo materničnega vratu, ki bi morda malo prispevala k začetku popadkov. Med masažo materničnega vratu, ki so jo izvedli kar tam v ambulanti, so ugotovili, da sem že 4 cm odprta. Kaj? Vau, toliko?! Nič nisem čutila … Pri prvem porodu me je pri 4-ih cm že precej zvijalo. Dr. Anzeljc je rekla, da bomo potem pa kar rodili. Huh, jaz pa sem jo v šoku vprašala: »A kar zdaj?« Predlagala mi je predor plodovih ovojev, saj bi na ta način bilo res hitro, ali pa da grem še malo ležat na oddelek in počakat na svoje popadke. Izbrala sem drugo možnost. Želela sem si, da se začne s popadki. Poleg tega sem se želela še v miru posloviti od trebuščka.
Tako sem šla ponovno malo počivat v sobo prvega nadstropja porodnišnice. Opravila sem nekaj klicev, se pogovarjala s cimro … Želela sem se tudi malo naspati, da bi imela dovolj energije za porod, ampak mi nekako ni uspelo, saj so se mi po glavi mudile najrazličnejše misli. Tako blizu … Sem pripravljena? Imam vse pripravljeno? Po spletu sem brskala po nasvetih, kako sprožiti popadke. Pozno popoldne sem začutila prve zametke popadkov. Na približno 10 min mi je malo otrdeval trebuh, ampak ni bilo omembe vredno. Po večerji me je že skrbelo, ker je čas tako hitro mineval, pa se še ni dogajalo nič posebnega. Partnerju sem rekla, da naj se kar lepo naspi doma, saj očitno danes še ne bomo šli rojevat. Šla sem se stuširati s precej toplo vodo. Nato sem ležala in veliko masirala trebušček. Nekje ob 22h sva šle s cimro spat. Mislila sem si, da bi zdaj pa lahko morda probala še z masažo prsi. V temi se pač ni videlo, pred cimro mi je pa bilo malo nerodno. Super bi bilo, če bi v tej fazi lahko bila še doma, saj bi to »delo« lahko prevzel moj partner. Ampak v dani situaciji sem pač izcimila, kar sem lahko. Masaža prsnih bradavic je naredila čudež, saj so se kmalu začeli redni in malo močnejši popadki. Ob 23.30 sem poklicala babico, ki me je nato pregledala. 5 cm! O, super. Šli smo v porodno sobo. Ker so bile prazne, sem si seveda lahko izbirala in sem izbrala alternativno sobo. Ob polnoči se mi je pridružil še partner. Intravenozno so mi spustili prvo dozo antibiotika (zaradi streptokoka B) in me priklopili na CTG, ki je kazal rahle popadke, ki pa so spet začeli pojenjajti na moči. Malo sem bila razočarana. Potem sva s partnerjem izvajala pritiskanje na akupresurne točke, masažo prsnih bradavic, šla sem sedet na žogo, pručko, se gugat na gugalnik. Eh, še vedno nič. Potem sva šla pač spat. Še dobro, da sva bila v alternativni sobi, da je tudi on lahko zaspal na blazinah, jaz pa na kraljevsko udobni porodni postelji. Med spanjem sem potem eno uro spet imela popadke na 3 min, potem spet nič in utonila sem v globok dvourni spanec. Zbudila sva se ob 6h zjutraj. Menjala se je izmena, obiskal me je tudi zdravnik. Zdaj sva s partnerjem že resno razmišljala o predoru plodovih ovojev. Pregled je pokazal, da sem odprta že 6 cm, glavica je bila že lepo usidrana v maternično ustje. Zanimivo, kako nisem čutila nekega posebnega dogajanja, pa sem bila že toliko odprta. Po zajtrku je padla končna odločitev, da pa je le čas za akcijo. Mislila sem si, da mi tudi sicer lahko začne spontano vsak čas odtekati plodovnica, in glede na mojo odprtost ni nič hudega, če vse skupaj malo pospešimo. Ob 9.30 so mi predrli plodove ovoje. Nič ni bolelo, sem pa prav čutila, kako se je v trebuhu sprostil prostor. Naslednji popadek je bil že močnejši. No, to pa je zdaj tisto pravo, sem si mislila. Ker so me priklopili na CTG, sem eno uro popadke predihavala na levem boku. Bili so kar močni, ampak še znosni. Nato sem za vsak slučaj zaprosila za smejalni plin, ampak ga žal ni bilo na voljo, saj ga je že uporabljala ena porodnica, imajo pa le enega. Prosila sem tudi za odklop iz CTG-ja, da bi se lahko gibala, šla recimo predihavat popadke na letvenik ali kaj podobnega. Ker pa so popadki postajali že res močni, sem prosila za injekcijo. To je bilo 1 uro po predoru plodovih ovojev.  Babica je rekla, naj povem, ko bom čutila pritisk na zadnjik. Povedala sem ji, da že čutim. Pregledala me je in povedala, da sem že popolnoma odprta in da bomo zdaj potiskali. Vau, v eni uri?! To pa je bilo ekspresno. Pri naslednjem popadku sem začela potiskati. Ni bil pravi občutek, saj sem potiskala na suho in še ni bilo tistih pravih tiščavnikov, ko ti potiska zraven še celo telo. Spomnim se, da mi je bilo izjemno vroče, zato sem partnerja prosila, da me hladi z  mokrimi obkladki. Bilo je prav komično, kako je ves čas tekal do umivalnika in nazaj  do mene ter mi polagal obkladke na čelo in prsi. Tudi položaj mi ni preveč odgovarjal, zato smo skupaj s partnerjem in babico nastavili posteljo tako, da sem sedela z nogami navzdol. Babico je skrbelo, da otroku sedim na glavi in da tako ne bo šlo. Nato sta mi na posteljo zmontirala še drog, na katerega sem se lahko obesila z vso težo med potiskanjem in tako dvignila zadnjico, da nisem »sedela« na otrokovi glavi. Ko smo našli pravi položaj, so se pričeli tudi pravi tiščavniki. Babica mi je z oljem zmasirala presredek in me vodila skozi ves proces, kdaj pritiskati in koliko, kdaj počivati. Poslušala sem jo in kmalu se je porodila glavica. Pobožala sem jo, tako lepa je bila. Pri naslednjem popadku se je porodilo še telo. Okoli vratu je imel ovito popkovino, ki jo je babica na hitro odvila in takoj je zajokal. Položila mi ga je na gole prsi. Nekaj časa je še jokal s tako nežnim glaskom, jaz pa sem ga božala in mu prigovarjala, da je vse vredu, da je zdaj pri mamici. Kmalu se je pomiril. Čez nekaj minut je moj partner prerezal popkovino, kasneje se je porodila še placenta. Ne vem koliko časa je trajalo vse skupaj, saj se je zame čas ustavil. Uživala sem v crkljanju. Babica mi je pustila, da sem ga dolgo pestovala. Nato ga je stehtala in izmerila (2700 g, 48 cm) ter dala kapljice v oči. Ni ga umila, saj sem želela, da se verniks sam vpije v kožo. Ko mi ga je vrnila, sem ga podojila. Tako sva se dojila dve uri preden je zaspal. Takrat pa je bil že tudi čas, da se poslovim od partnerja, saj so naju z malim Jakobom odpeljali v 2. nadstropje porodnišnice, kjer sva potem bivala še naslednje 3 dni.
Tako se je začelo novo poglavje v naši družinici. Danes, ko zaklučujem pisanje te porodne zgodbe, je Jakob star že 17 dni. Je izjemno nežen in mil novorojenček, ki malo pojoka le, če je lačen ali ga napenja. Še danes ne morem verjeti, da je moj drugi porod bil tako drugačen od prvega. Bil je vsekakor veliko lažji in krajši. V materinski knjižici prvega poroda piše čas trajanja 9 ur in 25 min, pri drugem pa 2 uri. Žensko telo je res nekaj posebnega in neverjetnega s svojimi sposobnostmi. ​

Le kje začeti? Julija lani, ko se mi je izpolnila največja želja v mojem življenju in je test nosečnosti pokazal dve črtici? Sigurno bi bila moja zgodba potem čisto preveč dolga. Lahko pa začnem tam nekje z oktobrom, novembrom, ko sem spoznala tebe Izidora, v vsej nosečnosti moja največja in najboljša učiteljica. Ne obstaja nobene besede, ki bi opisala mojo hvaležnost za vse znanje, ki si mi ga predala. Neštetokrat ti hvala.
Zdaj pa tista stvar, ki vas gotovo najbolj zanima, moj porod. Nekaj lažnega se je začelo že en teden prej (očitno je joga zjutraj pomagala). Začelo me je ščipati v spodnjem delu trebuha in v križu. Ponoči pa mi je otrdeval trebuh; občutek je bil tak, kot da bi me nekaj od znotraj malo bolj močno objemalo. Po kakšne pol ure se je končalo in tako se je nadaljevalo še en teden vsako noč. V petek, na moj PDP zvečer, sem se poslovila od čepa. Bila sem navdušena, čisto malo prestrašena (kar manjša panika te zagrabi, ko si rečeš: »Zdaj pa ni več poti nazaj, rodit bomo šli.«) in seveda nestrpna (še bolj sem začela opazovati svoje telo in skoraj tako kot v čakalnici pri zobozdravniku, čakala, kdaj in kako bodo izgledali težko pričakovani popadki). Ampak ni bilo ničesar, še vedno samo lažni popadki. In potem pride razočaranje, nestrpnost in s tem tudi tečnoba vse do torka. Takrat sem imela pregled v porodnišnici, kjer so mi naredili UZ in me naročili, da pridem v četrtek nazaj in bodo sprožili porod. Skoraj izsilila sem še vaginalni pregled, kjer so mi povedali, da sem odprta 1 prst in da je maternični vrat še obrnjen nazaj. Bila sem razočarana. Nisem pa vedela, da mi je zdravnica naredila še striping. To se ugotovila šele doma, ko sem na hlačkah našla krvavo sluz. Razpoloženje se mi je takoj spremenilo, ker zdaj sem pa vedela, da bo šlo zares in da bom v torek, najkasneje v sredo držala v rokah mojo štručko. In res se je takoj za tem začelo. Popadki so bili na začetku nežni, vendar vedno več sem hodila okrog, pospravljala, … vedno bolj so objemali moje telo (ha ha, težko sem si to predstavljala, boleli so). Lepo sem jih predihala in med njimi sem vedno manj govorila. Po večerji okrog 20.00, se je pa začelo malo bolj intenzivno. Šla sem pod topel tuš in takoj na vse štiri (ja čistit fuge v kopalnici J).
Popadki so že pošteno objemali moje telo. Pri tem se je izkazal tudi moj mož, ki me je med popadki pridno božal po nogah, rokah, masiral križ, me spodbujal … vsega se sploh ne spomnim. Bil je res nepogrešljiv, fenomenalen, iznajdljiv in zelo miren. Potem sem šla pod še en topel tuš in popadki so bili že na 3 – 5 minut. Mož je začel počasi pakirati in rekel, zdaj pa greva. Strinjala sem se, saj je bilo že kar hudo. V porodnišnico sva prišla okrog 22.20. Popadki so se, na moje veselje, nadaljevali. Ker je bila druga nosečnica v sprejemnici, so se mi minute v čakalnici blazno vlekle, popadki pošteno boleli, jaz pa sem res že nestrpno čakala, da mi bodo povedali magično številko odprtosti. Na moje veselje je bila več kot 4 cm. »Juhej, zmagala sem,« sem si rekla. Potem smo šli v porodno sobo (izbrala sem si številko 6). Super soba, ko sem videla, kaj vse je notri … sem si mislila, to bo pa super, z lahkoto bomo menjali vse možne položaje (na blazini, na žogah, ob ribstolu, …). Pa sem se zmotila. Po 10 minutah CTG-ja me je pritisnilo na wc. Spustili so me in ko sem z vsemi popadki, ki se niso končali, končno prilezna na posteljo, mi je mož predlagal, da se dam na vse štiri. Prediham prvi popadek, pride porodničar in mu povem, da mi sili navzdol na črevo, začne se nov popadek, ki pa je bil že potisni. Zavore za mojo glasnost so popustile. Porodničar mi vstavi cevko za antibiotik (zaradi pozitivnega testa za streptokok B). Potem sem se morala obrniti na hrbet, da so mi priklopili CTG, predrli ovoj; plodovnica je stekla ven, antibiotik noter, mene pa je kar dvigovalo od bolečih popadkov in še tale položaj na hrbtu je bil obupen. Porodničar mi je predlagal, da se obrnem na bok. Bilo je za par procentov boljše. Popadki pa so me vmes pošteno silili na potiskanje. Stiskala sem moževe roke in pritiskala ter že čutila glavico, kako se spušča. Toda malo šoka, popadek popusti, glavica spolzi nazaj. Dajo mi masko s kisikom, začne se nov popadek, vsi me spodbujajo naj potiskam, naj vmes tudi diham, naj se sprostim, … slišala sem jih nekje v daljavi. Bila sem namreč pri čutenju glavice, ki sem jo z vsem telesom in z umom potiskala v porodni kanal in zdaj je na srečo tam tudi ostala. Dvigniti sem morala desno nogo, začel se je popadek, še dvakrat potisnem in olajšanje (ura je 0.51) … jokam od bolečine, od sreče, da je konec in od sreče, da slišim še en jok. Obrnem se na hrbet, odprem oči, zagledam mojega malega princa, ki mi ga dajo takoj na trebuh. Med prvim cartanjem nabitim z neopisljivimi čustvi, porodim še posteljico. Ko je popkovnica nehala utripati, jo ponosni novopečeni očka prereže. Mali Anej pa zopet pride k meni. Sledilo je šivanje, ampak ne presredka (ta je, juhej, ostal cel), ampak rane v notranjosti vagine.
Potem so nas pustili same, da smo uživali v naših prvih skupnih trenutkih. Najina mala ljubezen je začela sesat svojo roko, takoj sem vedela, da s sesanjem ne bova imela težav. Nisem se zmotila. Bradavico eno in drugo je zagrabil tako, kot da bi bila že od nekdaj najboljša prijatelja J. Že tako sem bila najsrečnejši človek na tem planetu, s tem, pa sem postala še najsrečnejši človek v tem vesolju.
Se opravičujem, če sem bila predolga, ampak čustva očitno delajo svoje, še tisti, ki nimamo ravno smisla do dolgega pisanja in imamo rajši dejstva, ga dobimo … J. Vsem vam, ki čakate na svoje sončke, želim čim lepšo nosečnost, kratek porod in seveda potem maksimalno uživanje s svojimi sončki. Ti Izidora pa ostani takšna kot si … Hvala ti!

Sporocam veselo novico da se je dne 31.3.2017 ob 16.59 uri porodil Brin. 51cm in 3540g. 
Moja porodna iskusnja je zelo boleca ampak zelo pozitivna. Zjutraj ob 4.30 se je vse skupaj zacelo. Odtekala mi je voda, ampak po kapljicah oz po štamperlih tako da s partnerjem nisma najprej vedla ali je to to ali ne. Tako sva se ob 7.00 pocasi odpravila v porodnisnico. Seveda sma se prej sla v kavarno pri porodnisnici na kavico in sendvic. Na pregledu so najprej preverili ali mi je odtekla voda ali ne. In mi je. Mene so pospremili v porodno sobo stevilko 5, v kateri sem najprej dobila zajterk. Z mano sta bila partner in sestra. Babica Maja (mlada punca s ocali- govori z naglasom) mi je nato razlozila stanje. Voda mi je odtekla in me vprasala ali si zelim umetnih popadkov. Po premisleku sem se odlocila da jih bom vzela in tako dobila metuljceka. Maja mi je prinesla v sobo; 2x zoga, lesen pocivalnik, zogice za masazo, uredila mi je tudi prenosni ctg tako da sem lahko normalno hodla na stranisce in sem premikala po “postajah” (zoga,pocivalnik,postelja). Umetne popadke sem prejela nekje po 12 uri. Odprta sem bila do takrat 1cm in se je pocasi zacelo. Menjavali smo poze ampak mi je na koncu se najbolj pasalo na levem boku. Partner je z menoj predihoval popadke, moja sestra pa me je odzadaj božala po krizu in mi dajala hladne obkladke na obraz, hrbet- povsod. Obema sem zelo hvalezna da sta bila z menoj Bolelo je zelo zelo zelo. Vmes se je menjala smena in je prisla babica Nina. Bila je super, me bozala mi pomagala. Ko je slo zares smo vsi potiskali skupaj. Oglasila se je tudi babica Marta katera je pri zadnjem iztisku rekla: gospa zdaj pa konc heca in potisnite in ze je bil mali Brin zunaj. Polozili so mi ga na trebuh, pocakali da popkovina neha utripati in nato je partner prerezal popkovino. Porod posteljice nisem cutila. Otroka so mi takoj pristavili na dojke in mali je zacel takoj zizati zelo so se trudile in mi pazile na presredek in zato imam samo 1notranji siv. V glavnem bolecina je bila neznosna ampak potem ko so mi polozili Brina v narocje se je ta bolecina totalno pozabila in v trenutku me ni bolelo vec nic od nic. Zelo sem bila zadovoljna z vsem osebjem, tudi na oddelku so bile vse sestre super od super. Od spodbujanja k dojenju do bilokaksnih vprasanj glede nege, previjanja. Res je bilo vse super. S ponedeljkom sva zapustila porodnisnico in prav lepo uzivamo doma. ​

Ja, jaz sem ena tistih »srečnic«, ki se nimam kaj pritoževat. Kot mi je rekla prijateljica, se – za porod – sliši popolno. J Moja porodna zgodba se je začela že po mojem pred 9 meseci. Ker sem bila noseča drugič in prvič praktično do poroda nisem imela nobenih težav, sem sedaj kar vso nosečnost nekaj primerjala, se spraševala vsakokrat, ko je bilo kaj drugače: »Kaj pa zdaj, je to vredu, ali ni, …?«. Ta nosečnost je bila popolnoma drugačna tudi s čustvenega vidika. Prva nosečnost je prva, vse novo, prvi resni občutek, da nikoli več ne bo po starem, veliko veselja, priprav, nakupov, veliko več časa za priprave… Druga nosečnost (pri meni) pa čisto nasprotje, vse »znano«, nakupi niso več potrebni, ker imamo že vse, čas pa raje preusmeriš v majhnega otroka, ki te čaka doma, in za same priprave na novo bitje res ni veliko časa, vsaj ne v takšni meri, kot prvič.
Glavo sem si potem praznila vseh skrbi, vprašanj in dilem na pregledih, na telovadbi in delavnicah. Tako sem prišla do zadnjega meseca – tistega meseca, ko pa se po nasvetih »zares« začneš pripravljati na sam porod. Tu se pa je začelo zares – zares bom tokrat upoštevala nasvete, ki sem si jih nabrala (ja pa ja), zares si bom vzela čas in me ne bo presenetilo (ja pa ja)…
Tako sem si kupila malinov čaj, ga odprla, si ga naredila enkrat – ni bil slab, čisto vredu sem ga prenesla, samo vsak dan sem našla kako stvar, ki me je zamotila, da sem si ga pozabila skuhati. Pa še trdi trebuh sem imela kar nekaj časa že, in neke vrste šravfanje (kot med menstruacijo) in sem se tolažila, da se vsaj ne bo zaradi čaja kaj pospešilo po pomoti…  J
Prav tako sem že skoraj mislila iti izpolniti dokumentacijo v porodnišnico, pa si nisem vzela časa. Tako sem se tolažila, da mi bo vsaj čas v porodnišnici hitreje minil med popadki…
Pravočasno sem napisala porodni načrt, ampak sem ga pozabila sprintati…
Pripravila sem si polno potovalko za porodnišnico, redno kupovala limone (tudi zaradi sezone prehladov), pa drugo hrano, da sem jo imela vedno na zalogi, da v porodnišnici ne bom lačna. Pa sem potem vse kar ni bilo že prej v potovalki pozabila doma…
Pripravila sem si koledarček za organizacijo varstva starejše hčerke – 2,5 let –  (običajno sem sama pazila nanjo), pa me je ob pogledu nanj obšla velika žalost. Varstva je bilo na voljo veliko, samo dnevi so tako hitro šli mimo, da sem iz dneva v dan prelagala organizacijo. Resnično sem upala, da bom šla v porodnišnico ponoči ali pa vsaj za vikend, ko je vsaj mož doma…
In se je začelo – ponoči in med vikendom :P. Ob polnoči sem prvič letela na stranišče, potem pa sem po eni uri popadkov na 10 minut šla pod tuš. Mož mi je med tem pripravljal kompot (ker pa bom tokrat res jedla preden grem v porodnišnico – pri prvem porodu sem bila do jutra lačna kot volk). Vsekakor je tako »pozna« hrana, pri resnih popadkih hecna – ničesar nisem spravila v sebe razen navadne vode. In tako je kompot ostal lepo doma, sem pa se možu lepo zahvalila. In tudi z obrokom ni bilo nič…
Po tuširanju so bili popadki samo še bolj gosti (tudi na 5 minut), ni pa bilo takooooo hudo. Zelo so mi pomagale misli v glavi – še eden manj – in štetje dihov med popadki. Nekaj dni prej sem si štopala, koliko vdihov in izdihov naredim v približno minuti, in to je bilo moje merilo za merjenje popadkov. Resnično je bilo lažje, ker sem vedela, da je samo 10 dolgih vdihov, in vedno sem vedela kako dolgo me bo še držalo.
Naslednji nasvet – gibanje med popadki. Res ne vem, kako to ženskam uspe, jaz bi samo ležala, mogoče tudi bila na vseh 4, ali pa naslonjena kam, da pa bi še kaj se zraven premikalo, pa res ne vem. Skratka tudi to sem kmalu opustila.
Torej z vedno pogostejšimi popadki sem pa takoj po tuširanju rekla, da je čas za odhod in sva šla. Ne vem, kam je šel čas vmes, skratka po 15 minutah vožnje je bilo že 2 uri od prvega popadka.
Vsekakor sem imela namen upoštevati nasvet o komunikaciji z babicami (prijazne besede, itd.), pa sem ravno ob babičinem pozdravu začutila popadek ter šla kar mimo nje do prvega stola. Saj kasneje sem se opravičila J.
Potem pa se je dogajalo… Ob prihodu sem bila odprta že 8 cm, babica je rekla, da grem pa kar v porodno sobo, šli sva kar mimo moža, ki mu pa spet ni bilo nič jasno. Ko sem dobila CTG so oblekli še njega, dokumentacijo smo izpolnjevali kar skupaj, med popadki je odgovarjal mož, drugače pa jaz. Potem sem dobila še kulico in papirje za podpisovat. Babica je predrla ovoje, nekaj popadkov sem predihala, nato pa že lahko tiščala. Brez protibolečinskih sredstev, brez šivanja, celo brez masaže ali česa drugega s strani partnerja – sej se je komaj oblekel v tisti nerodni plašč pravi čas :P. Po tričetrt ure v porodni sobi sem dobila v naročje še eno deklico.
Bila je res ena taka neverjetna izkušnja. Vse je bilo tako hitro, ob meni sta bila samo mož in ena babica (polne sobe), ampak bila je ves čas tam (samo zato ker je bilo res proti koncu, drugače ne bi bila, saj vem J) in bila je res fajn. Tudi potem, ker je bila sama, je prosila moža, da je popazil na štručko, medtem ko se je rojevala posteljica. Drugače kot sicer, če je več zaposlenih okrog. Bilo je tudi popolnoma drugače, kot prvi porod, predvsem zaradi miselne usmerjenosti.
Rečem lahko samo to, da ne vem, ali je to akupunktura, telovadba, porod v drugo, dobri geni, srečna zvezda, ali kaj druga. Ampak če gre to tako, bom med morebitno tretjo nosečnostjo zadnji mesec kar najela kako stanovanje ob porodnišnici 😛
Zdaj po 2 mesecih še dodam, da je tudi dojenje ena sama lušna zadeva. V drugo zares lažje, težave, ki pridejo jih vsaj deloma pričakuješ glede na prvo izkušnjo in bolj veš kako in kaj. Me pa še zmeraj preseneča vztrajnost bližnjih, ki zelo radi delijo nasvete, takšne ki jih upoštevam, in veliko takih, za katere si mislim: Ja kje si pa to pobral???. Že v drugo vidim, kako zelo težimo k temu, da bi to malo bitje čim prej vklopili v naš sistem… Ponoči se spi (Ja kako pa to, da še vedno tolikokrat je ponoči? Ne bi raje ji dala dude in mogoče kako vodo za pit? – Mene ne moti, jaz tako spim zraven, ko si sama poišče za jesti :P), hrani se na določene ure (Uh, še vedno na 2 uri je? Pa včasih še pogosteje?), ko joka se uporablja dudica ali pa flaška, šele na koncu se pomisli na dojenje, ko otrok zaspi mora biti tišina in se ga odloži na posteljo, … in druga podobna spoznanja. Res je včasih naporno poslušati taka mnenja, saj konec koncev je to kot neke vrste kritika otroka (in mame) – dojenje je prva stvar, kjer je res uspešen, pa še to ne dela prav po naše!? In res je fajn, da take stvari kar malo preslišiš, o njih predebatiraš s kom, ki te razume (včasih ni dovolj niti, da je tvoja mama dojila, bolje je, da si na vezi z nekom ki je dojil v tem času, ki je dobil podobna znanja kot ti).
Na koncu pa moj otrok izgleda zadovoljen, ne joka dosti, včasih je, včasih se samo carta, vsekakor pa je najlepše, ko te pogleda tako navzgor s tistimi velikimi očmi in se nasmeji. In veš, da delaš prav… J

Termin poroda je bil 13. 2., vendar sem se ta dan, kot vsak drug skozi vseh 9 mesecev počutila super in brez težav. Glede na to, da sem bila, hvala Izidori dobro pripravljena na porod, pa sem vseeno imela do tega dogodka »stroho-spoštovanje«. Verjela sem, da bom dobro sodelovala in bom zmogla, vendar me je skrbelo, da morda zaradi strahu, ki sem ga čutila, sama zavlačujem s prihodom naše deklice. 4 dan po roku sem imela prvi pregled na ambulanti za rizično nosečnost, kjer so me prvič priključili na CTG in naredili ultrazvok ter vaginalni pregled. Po ultrazvoku je bilo videti, da je glavica naše
prihajajoče pupe že čisto spodaj. Po vaginalnem pregledu pa so ugotovili, da je maternični vrat že izginil ter, da se porod lahko prične danes ali pa čez 3 dni. Popoldne po pregledu sem začutila prve popadke, ki so bili zelo nežni, zato sem jih
zanemarila. Tako in tako pa sem imela ves čas v planu, da ostanem do zadnjega doma, dokler ne bodo popadki res boleli. Z Tinetom sva sla še na obilno večerjo in se šalila, da pa je morda zadnja, kjer sva sama. Tam več nisem čutila krčev in tudi ko sem legla v posteljo ne. Ob 2 zjutraj sem šla na wc in v minuti zaspala nazaj z občutkom, da me spet zvija. Že 15 minut kasneje pa naenkrat v meni glasno poči in se izlije. Neverjetno smešen občutek, kot bi v meni počil vodni balon. Skočila sem v zrak in iz postelje z krikom: »joj jogi!!!« Zmočila sem nov, hudičevo drag jogi. Rekli so mi, da bo mi voda odtekla stoje innaj ne skrbim. Tine me je ves iz sebe skregal, kaj me briga jogi in naj grem na wc ker še vedno teče iz mene ter čim prej ležem na bok. V tem času je pripravil malico za v bolnico, jaz pa sem predihavala popadke, ki so bili vedno močnejši. Iz treh minut so se stopnjevali že na 2,5 minut in trajali minuto, zato sem komaj zdržala tuširanje. Tudi obleči mi je pomagal, ker so bili popadki res konkretni in sem med njimi potrebovala minuto da sem si opomogla. Priti do avta je tudi bil težek projekt in vožnja leže zvijajoča se na zadnjem sedežu se je zdela večna . Ob sprejemu, ura je bila pol 4 so rekli, da sem 4 cm odprta in me peljali v sobo 6. Tine mi je ves čas pomagal predihavati in me opominjal, da pregloboko diham, da premalo diham… jaz pa nisem imela moči ne časa, da bi mu kakšno zabrusila nazaj. Vse kar sem izustila po vsakem popadku je bilo: »voda« Bila sem neverjetno žejna in hvaležna, da me ni pustil same, ker sem ga zaradi vode hudo
potrebovala. Vse se je zelo hitro odvijalo in ves čas sem imela zaprte oči in se trdno držala postelje. Nakar je po eni uri prišla sestra, me pregledala in rekla da sem odprta 9 cm. Na to sem rekla: Tine, rekli so da pri 7 cm res hudo boli, kaj 7 cm več ne bo? Seveda so se vsi smejali, ko mi je Tine razložil, da je 9 več kot 7. Takrat se mi je zgleda že malo
bledlo. Kmalu so se začeli stiskalniki, katerih se tudi ne zavedam najbolje. Vem da sem imela neverjetno dosti zraka za iztisk. Tako je rekel Tine. In da sem pri drugem in tretjem izstisku rekla Tinetu, da se mi zdi da zmorem še več. Tukaj več nisem bila tiho, ampak sem spravila iz sebe že konkreten krik. Pri četrtem in petem pa vem da nisem več
razločila ali mi babica in moj kričita naj diham ali potiskam. Neverjetno kako se ženska zgubi vi bolečini, zato, da jo lažje prestane. Sem pa v peto opravila tako dobro, da je naša mala Zarja prišla na svet. Rodila se je 18.2. ob 5:48 zjutraj. Dva krat je zakričala nato pa niti pisnila več ni. Dobila sem jo na trebušček, vendar le za 10 minut, saj je že
sledil naslednji popadek in so morali prerezati popkovino, ker se je izločila posteljica. Babice so rekle, da je posteljica tako velika kot bi bila dvojna. Zarjo so malo obrisale in že je bila spet pri meni. Raztrgala sem se na dveh mestih, vendar le znotraj in tudi sešili so me zelo hitro. Porod je trajal 3:48 minut Lahko bi rekla, da sanjsko. Za živčnost in strah ni bilo časa, ker je šlo vse prehitro. Bolelo seveda je, vendar se bila mislim da pripravljena še na huje. To da sva pa dobila tako lepo, pridno pikico, pa je res nepopisno. Že od prvega trenutka je na široko zrla v ta za nas tri polepšan svet. Izidora, hvala za vse kar sem se naučila pri tebi. Nikoli mi ne bi uspelo tako suvereno izpeljati, ta zares poseben dogodek. Zbila si veliko strahu iz mene in vsi napotki so bili v veliko pomoč. Tudi Tine je potrdil, da je bil veliko mirnejši in dobro pripravljen zaradi tvoje delavnice. Res je super sodeloval in bil pravi borec ob meni. Hvala hvala in hvala!

V porodnisnicu sem bila prepricana, da ne bom pisala porodne zgodbe. Bilo je veliko huje,kot sem pricakovala. Ampak ker se spomnim, koliko uporabnih informacij si nam s prebiranjem zgodb podala, pisem za punce, ce bo le kateri kaj prislo prav… in z vsakim dnem je spomin manj bolec 🙂
saj ne vem zares, zakaj me je presenetilo, saj se ni zgodilo nic, cesar ne bi kdaj slisala od tebe. Zgleda sem pac naivno upala, da bo moj porod eden tistih manj trpecih… res pa sem slisala ze tudi mnogo hujsih zgodb, tako da mogoce zgolj veliko slabse prenasam bolecino, kot sem mislila 🙂 In ne bom rekla, da jo kdaj pozabis – gotovo pa ves, da bi za to malo bitje, ki pride na svet in ti res napolni srce do onemoglosti, to takoj naredil se stokrat!
Ok k zgodbi:
V ponedeljek ponoci sem prvic zacutila rahle popadke. Bilo je nekaksno spikanje v trebuhu, crvicenje, cesar prej nikoli se ni bilo. A brez bolecine. Kot zanimiviost je nasa muca, ki je spala pri meni, tudi nekaj zacutila, saj se je privila k trebuhu, ki se ga je prej vso nosecnost izogibala 🙂 rekla sem si, da moram zaspat, ce bo slo zares, me bo ze zbudilo. Pa ni slo. Se ves dan je bilo mirno, le nek cuden obcutek v trebuhu, kot pred menstruacijo. Zvecer (sploh ne vem ure,kakih 20 morda) pa se je spet nekaj zacelo. In zelo pocasi stopnjevalo. Okoli polnoci je bilo ze tako intenzivno, da sem vedela, da so popadki (zdaj vem, da je bil le odmev pravih popadkov!). Omenila sem dragemu, da bi se mogoce morala pripravit, ce se bo ponoci stopnjevalo. Ker je imela prijateljica, s katero sva imeli rok na isti dan, ze pred tednom dni popadke, pa se ni rodila, sva ostala mirna. Sploh on, meni se je pa zdelo, da je to to. Predlagala sem, da nekaj pojeva za vsak slucaj, potem sva kaksni dve uri dremala na kavcu. Nato sem zacela belezit minutazo popadkov z aplikacijo na telefonu. Bili so ze na pet minut in trajali po 45 sekund. In boleli (zdaj vem,da malo). Nato pa sem na straniscu opazila rdec izcedek. Ni bil rjav,zato sem bila prepricana,da ni cep. In se ustrasila. Dragi je rekel, naj se malo pocakava in sva. Ampak ko so ze vec kot uro bili popadki na pet minut, boleli in spet je bil izcedek, sem se umila, oblekla in rekla, da greva. Nisem se pocutila varno doma zaradi krvavitve.
V porodnisnico sva prisla okoli 4. Pozabila sem na urgentni vhod levo od vhodnih vrat in debelo gledala pred zaprto porodnisnico. Ker sem dragemu predlagala, naj gre kar parkirat, ker me bo itak moral cakat, sem postala zivcna, a je na sreco (tako sem mislila) prisel mimo varnostnik. Sem mu povedala, da sem prisla rodit, pa se je samo zacudil, ces da je bolnisnica ponoci zaprta. Ta je res bil en biser, UKCju bom predlagala, da ga nagradijo za delavca leta! Takrat se je mimo pripeljal tudi dragi, ki je sel obrnit avto in mi rekel, naj pocakam v avtu, da bo ugotovil, kaj morava. Na sreco nas je videla ena babica, prisla pogledat, kaj se dogaja in varnostnika vprasala po zdravju, mene pa peljala noter. Imela sem ze izpolnjeno dokumentacijo,zato mi je pokazala garderobo in me nato peljala na prvi pregled. K drugi babici, ki je bila najvecja grobjanka, kar jih je – na sreco edina, preko katere lahko kaj recem. Med pregledom,ki ni bil niti malo z obcutkom, me je od njenega razkuzila na rokavicah namrec se zelo zapeklo, sem ji to povedala, ona pa mi je zabrusila, da imam pac vnetje in me bo zdaj vsaki pregled tak pekel.
Nato so me dali v 6ko. Soba je res prostorna in ima vse zivo. Dali so me na ctg. Prizgala sva si radio in zacela predihavat, bolecina je bila ze kar mocna. Odprta pa sem bila le za en prst. Po dveh urah je babica predlagala, da se gre dragi domov naspat, ker se nisem odpirala in bo se trajalo, rabil pa bo moci za potem. Pustila me je celo na wc – je bilo jasno, da res ni se akcije blizu… Tako sem ostala sama s prvo protibolecinsko injekcijo. Med popadki sem kdaj za minuto zaspala, sicer pa ta injekcija ni imela prevelikega ucinka. Prosila sem (ze prej) za epiduralno, a je bil praznik in so bili vsi anesteziologi drugje zasedeni, so pa jih vseeno klicali za vsak slucaj. Smejalnega plina seveda tudi ni bilo (6).
Okoli 8 je babica po pregledu ugotovila, da sem odprta 4 cm in da lahko poklicem partnerja nazaj. To mi je vlilo upanja, a se je kmalu zaustavilo, nisem se vec odpirala in dali so mi umetne popadke. Pa sem poskusala s prucko (sploh je nisem prenesla niti za minuto), zogo in izmenicno v pocepu (vmes na zogi ob popadku v pocep, potem me je dvignil na zogo…). Ker v teh polozajih ctg ni dobro belezill, so mi rekli, naj raje predihavam na boku. Izgubila sem obcutek za cas, prenesla nisem nobenih masaz, dotikov, govorila itak nisem drugega kot “roko”-da sem ga stiskala za roko ob popadku in “pusti me” ce je karkoli poskusal. Bil je res dobra podpora, govoril mi je, da mi gre dobro in da je vsak popadek blizje cilju ter podobne spodbude, ki si nam jih povedala na delavnicah 🙂 sama sem si vizualizirala (ko je le slo) da so popadki valovi, s katerimi potujem. Ampak v enem trenutku sem se lahko samo se drla od bolecin.
Ko so prisli tiscavniki, mi je babica pokazala, kako naj jih usmerjam na boku (z eno nogo k sebi). Ne vem kdaj tocno so rekli, da bomo poskusili, ce bo slo. Naenkrat jih je bilo v sobi polno – dve studentki (ki sta bili tudi vecino casa prej), babici, zdravnik. Dali so me na hrbet in me usmerjali. A ni slo. Popadki niso bili dovolj mocni,jaz pa zgleda tudi ne. Zdravnik je predlagal novo rundo umetnih. Spet sem morala na boku izvajat tisto pozo. In koncno je naslednjic, ko so ocenili, da bo, slo!!! A za las. Prisla je se ena (babica/zdravnica?), ki zgleda obvlada “obesanje na trebuh”. Se dobro, brez nje ne bi zmogla. Dragi mi je to povedal sele vceraj – zadnjih popadkov sploh ni bilo vec videt na ctgju in ce mi ne bi pomagali, ne bi mogla iztisnit… odlocili so se tudi za prerez presredka. Moja miska se je namrec rodila z obsegom glave 37 cm (dvakrat so merili ce je res toliko). Druga faza je trajala nekje dve uri, tako ocenjuje dragi,jaz sem popolnoma izgubila obcutek za cas. Bila sem tudi “prizadeta”, ko se je koncalo. Cutila sem le olajsanje in nisem mogla dojemat, kaj se dogaja. Med tem ko se je dragi razjokal ob pogledu na hcerkico, meni se sploh nic ni “potegnilo”. Ta silna custva so prisla sele drugi dan 🙂
Ker je ze teden dni mimo, lahko se kaj povem o dnevih po porodu… dojenje je res zahtevno, se dobro, da si ga tako zelim in da me dragi podpira pri tem, sicer ne bi slo. Po navalu mleka sem si zacela rocno izbrizhavat prvo mleko in dojke segrevat s termoforjem in je veliko bolje.
Sivi pa… vneti, sli narazen, antibiotiki… ce bo katera sivana, naj zelo zelo tezi, da ji razlozijo, kaj tocno naj pocne. Saj smo to slisali na delavnici, ampak jaz sem v ukc vse pozabila od vseh sokov. Mislim da sem si prevec umivala in premalo lezala-zal ne znam bit na miru :/ patronazna je v nedeljo(dan po odpustu) pogledala sive in sem jo opozorila, da me pece, videla je vnetje, a je rekla, da ni nic takega. Druga patronazna (prva je bila dezurna) mi jih niti ni pogledala. In ko sem tretji dan dobila smrdec izcedek, sem sla v ukc. Poklicala sem tudi ptronazno sluzbo in zahtevala menjavo sestre – rekla sem, da zelim babico, ki ve, kaj dela. So mi povedali, da je babic premalo za vse, ampak sem ocitno bila dovolj tecna, da so mi naslednji dan poslali eno res mojstrico, ki v nulo obvlada. To pisem zato, ker so mi v ukc rekli, da smo premalo ozavescene glede svojih pravic do patronazne. Mora te pogledat (tudi dojke!) in ti znat svetovat.
Uf toliko o tem, da ne bom pisala porodne zgodbe :)))
Hvala se enkrat za vso podporo in nasvete. Tudi za vse sklece – punce danes naredite dvojno porcijo, ker male “utezi” nimajo nikoli dovolj 😛

V četrtek sem opazila na vlozku, da se mi je odstranil čep, ampak sem pustila, saj sem vedela, da se lahko kaj zgodi še isti dan ali pa se še vleče cel teden. V petek zjutraj pa se zbudim in sem čutila, da mi je nekaj steklo, imela sem premočen vložek, hlačke in pižamo, ampak ravno da je bilo. Sem se vlegla na kavč in malo počivala in potem je odtekalo po kapljicah, ker nisem bila prepričana ali je to to ali ni, sem se šla stuširat, lase oprat, mojega zbudila oba sva se najedla (tako kot si naju naucila) in sva ob 11h dopoldne šla proti porodnišnici. Tam so mi posneli CTG, kjer ni bilo nobenega dogajanja, pogledali so me in sem bila odprta 2 cm. Babica je rekla, da glede na to da je CtG v redu, in dokler bo v redu in če nebo mojih popadkov se lahko vleče tudi do 3 dni…uffff, sem že mislila pa neee noooo…tak dolgo…
nato so me dali na opazovanje, kjer so mi snemali na 3 ure CTG, popoldne sem dobila drisko, povem babici, mi reče to je od živcev. Sem si mislila, pa tudi prav…ampak jaz sem čutila, da se nekaj dogaja, zacela sem cutiti menstrualne krce, ki so se bili kar blagi. Ampak ker so mi vsi govorili, da se popdki vedno zacenjo odzgoraj in v krizu, sem mislila da ni to to. Zvecer pa so ti krci bili kar mocni, ampak se vedno samo v medenici, mi je babica ob 22h dala Spasmex in po tem so bili krci se hujsi, lazje mi je bilo le ce sem hodila. Ob 3h so se vedno bili krci in mi je bilo cudno, klicem babico, pravim da se nekaj dogaja, ona me pogleda in pravi ne gospa, se vedno ste odprti 2-3 cm in tudi CtG ni kazal nic. Potem mi se rece, da vec ne smem hodit, da naj samo lezim ker cuti da ima škratek otečeno glavico, saj je začel pritiskat dol in jaz nisem bila dovolj odprta. Potem se začela predihavat “krče” na postelji, in je bilo kar hudo, hvala tebi, da si me naučila, kako jih pravilno predihavat!!!
Ob 6h pride ponovno babica me pogledat on reče ooo, mi smo pa že 5cm odprti…Hitro kličem mojega, naj pride cimprej, mene odpeljejo v porodne sobe, ob 6.30h sem dobila Ultivo. Popadke predihavala na boku, lahko sem hodila na WC, bila sem več kot zadovoljna!! Ampak ko bi skratek moral priti ven, mu nikakor ni uspelo, ker je bila glavica otecena, so me morali rezat, tako da je prijokal na svet 8.44h. Takoj sem ga dobila na prsi, vmes sem lahko pobozala glavico med tiscanjem, res sem bila vec kot zadovoljna!!! Ce nebi bilo
tezav z glavico bi tudi lahko rodila na boku! Moj je bil super, ves cas me je masiral, vzpodbujal, dihal z mano in  mi dajal za pit! Tako da ti je tudi on zelo hvalezen za vse kar sva se naucila na delavnici!!!
To je moja porodna zgodba, meni je bila zelo vsec, bila sem psihicno pripravljena, babice so rekle, da tako kot sem jaz sodelovala in jih poslusala vse pohvale. Pa tudi sedaj se mi vsi smejijo da se mi sploh ne opazi da sem rodila, ker se čist v redu. Ko me
kdo vprasa, ce bi se rodila, samo odgovorim, komot, lahko grem se danes 😉
Najvec se imam zahvalit tebi, ker si me ti pripravila na to in to delo si opravila vec kot odlicno!!! Hvala ti za to!

Nedelja pred rojstvom male Ive je bila že sumljiva. Ob pregledu na ctg-ju ugotovimo, da sem 2 cm odprta in da se je glavice že možno dotakniti. Babica reče, da jo srbijo prstki, da bi predrla ovoje in se spoznamo. Z Dejanom (partnerjem) se pogledava, pogledava babico in se odločimo, da bomo počakali na naravni porod. Seveda se mi isti večer še odlušči čep in začenjam dobivati popadke na 20 min, vse se stopnjuje na 5 min. Traja 4 ure in ko se že želim odpraviti v porodnišnico, se vse umiri. Čez teden sem imela vsake toliko časa popadke, na različne intervale, vendar jim nisem posvetila posebne pozornosti. Mine teden in je tukaj sobota. V petek sem imela PDP in ker sem zaradi povišanega sladkorja bila celo nosečnost na dieti, bi mi 1 teden po PDP-ju sprožili porod. Zato sem se odločila vzeti zadevo v svoje roke, ker sem si res želela naravenega poroda. Naravni porod se mi enostavno zdi čaroben.Tako sem v soboto odšla pod vznožje Pohorja in se odpravila na “dolgi sprehod” (za nosečnico v 41 tednu) po hribu navzgor. Daleč seveda nisem prišla, ker res nisem bila v formi. Sem pa bila noro zadihana in vonj po snegu mi je dal novih moči. Nato pride nedelja. Stvari vzame v svoje roke tudi moj partner in se” pocartava”. Čez dan se
ponovno pojavljajo popadki, blagi in močnejši. In jih ponovno ignoriram. Nato pride večer. Z Dejanom pogledava nedeljski film ob katerem zaspim v majhnih krčekih v trebuščku. Zbudi me močna bolečina. In si rečem, to je to. Zagotovo. Zgodi se še 1x in je vedno bolj močno in pogosto. Rečem si: “Doma bodi dokler lahko govoriš. Ko več ne boš mogla govoriti pojdi v porodnišnico, ker so pač tako rekli”. Začenjam
si obuvati nogavice, hudiča kako jih je težko obuti preko trebuščka in s popadki. Jaz še vedno lahko govorim in se smejim. Grem v kopalnico, za mano pa Dejan in reče: “Jasmina, ti se zavedaš, da imaš popadke na 3 min”. Jaz pa veselo: “Super, pol pa greva”. Pripeljeva se do UKC MB, kjer me želi Dejan odložiti pred porodnišnico, jaz pa resno rečem ne, parkiraj dlje, da še malo hodim in se nadiham zraka pri teh -14 stopinjah. Po poti me 3x zelo popade bolečina. Pozvoniva in takoj odprejo. Sedaj se je pričelovse dogajati tako hitro. Sama sem se pripravila na 12 urno bolečino. Pri sprejemu še nekaj administrativnih informacij (dokumentacijo smo že prej izpolnili) in pregled. Med pregledom si mislim, ja
povej že da sem 1 cm odprta. In se zgodi presenečenje zame, odprta za cele 3 cm. Super. Ponudijo mi sobo 6 ali sobo 2. Rečem: “Meni je vseeno, samo da se dogaja. In sem že v sobi 2, ki je res takšna majhna simpatična, z zatemnjenimi lučmi. Nadanejo mi te nadležne pasove okoli trebuha in ko zaslišim pulz, si rečem:” Kmalu se bova spoznali”. Bolečina se stupnjuje. Dejan me je nežno božal po roki in dlani, ter mi
držal ledvičko med bruhanjem. V sobi sem imela 2 babici in gospo doktor, ki so res lepo skrbele zame. Čez eno uro sem bila odprta 5 cm. Takrat je že hudičevo bolelo, zato rečem, če lahko kako pospešimo. In so mi predrli ovoje. Takrat se je šele začelo. Iva se je spuščala po milimetrih. Vse prenašam na boku. Poskušali so me dati na hrbet, vendar je tako še bolj bolelo. Upoštevali so moje besede in me pustili na
boku. Le zadnji naval tiščalnikov sem imela na hrbtu. Vmes so mi ponudili protibolečinska sredstva, vendar se mi je zdelo, da jih ne bom potrebovala. Čez 20 minut sem že prosila za njih, vendar smo bili že tako daleč, da smo že bili na koncu. Z Ivo sva se že med nosečnostjo dogovorili, da si bova pomagali. In tako se je tudi zgodilo. Iva je pogumno vstopala v porodni kanal, sama sem pa pridno predihavala in
potiskala. Na koncu so bili popadki tako močni, da sem si tisto vijolično haljico na Dejanu nabrala v zapestju in močno vlekla navzdol. Res pomaga. Zdaj razumem zakaj plačaš 15 evrov, da je partner prisoten, saj so velike možnosti za raztrganine na tej halji. In po 3 urah in 21 minutah sem spoznala svojo čarobno deklico Ivo. Še prej pa so bili vsi tako zagnani, da so mi pozabili povedati ali imam fantka ali
punčko. Ko sem se malce začela zavedati sem vprašala, če je res punčka in se mi pričnejo vsi smejati. Nato so na hitro pogledali spol in z veseljem rekli, da sem dobila deklico. Dejan je prerezal popkovino. Dobila sem jo nagčeno na prsi in jo podojila. Na prsih sem držala malo vilinčico in med tem porodila še posteljico. Samoiniciativno mi jo pokažejo in res je prekrasna. Brez porodnega načrta, ker sem ga pozabila doma, je bil porod takšen kot sem si ga želela. Verjamem, da če si močno želiš in se dogovoriš z otročkom kako in kaj, je porod lahko nekaj čudovitega, tako kot je to bilo pri meni. Samo verjeti moraš v dobro ekipo, ki naredi vse za zdravo rojstvo otroka in počutje bodoče mamice. Res sem se vse dogovorila sproti in vse moje želje so upoštevali brez ugovarjanja. Podajo tudi natančna navodila kako naj
odreagiraš v določenih trenutkih, kar ti olajša porod. Cel porod sem imela tudi odprta vrata, tako da so me redno spremljali in k meni hodili vsakih 10 min. Začuda sem lahko kar veliko sodelovala, glede na to, da med popadki odplavaš na drugi svet in se ničesar ne zavedaš. Brez Dejana bi porod bil veliko težji, zato sem hvaležna za njegovo mirnost in pogum, pomoč pri spodbujanju in predihavanju. Hvala tudi tebi
Izidora, ki si mi pomagala z jogo nositi moje težko telo, prav tako pa si mi pomagala vse psihično prenesti, saj si močen vir informacij. Punce, ki pa sedaj to berete ali poslušate pa kar pogumno. Če se odločiš, da bo porod nekaj lepega, se to tudi zgodi, kljub vsej bolečini.

V nedeljo, 15.1. je bil PDP za Izo. In kot se za ime spodobi – se ni rodila na tisti dan, temveč pridno čakala v toplem prvem domu. vse do ponedeljka, 23.1.2017, ko so jo – ker sem bila nosečka z nosečniško sladkorno, uravnavala sicer le z dieto – deložirali. 🙂
Torej, petek poprej sem bila na predlefu v UKC MB, po ultrazvoku in CTGju je zdravnica zaključila, da se v ponedeljek inducira porod. V ponedeljek so mi okoli 9. ure vstavili vaginalno tabletko in mi obrazložili, da lahko da bo akcija danes, lahko da mi bodo morali še 2 vstaviti (na 8 ur vstavijo po eno) ali pa me celo poslat domov, če do torka ne bo nič. Ok, ta informacija me je vznemirila, a kaj češ. Še manj mi je bilo všeč da sem po vstavitvi tablete pristala ‘priklenjena’ v postelji na oddelku (1. nadstropje porodnišnice-za rizične nosečnosti) – spremljanje deteta v buščiju s CTG. Rahli krči me sicer dajejo (tako kot že dva tedna poprej), a zaajam. Ob enih mi prinesejo kosilo. Spomnim se na tebe, Izidora :), in si mislim ”ok, dobila za jest… te pa bom jedla!”. Boga babica med porodom je pač imela več za delat – grdo rečeno.
In kaj hitro po kosilu so se začeli pravi porodni krči. Močnejši. In očitno moji. Nič, akcija bo očitno danes. Pokličem sestro, ta me odpelje nadstropje nižje v porodno – prosta je bila 4ka. Sebeja pokličem – nič. Raje napišem še SMS – kaj pa vem, mogoče ne bom pri sebi čez nekaj minut več :). Ena sestra me odda, druga oz. babica me sprejme, ponovno namesti CTG, pusti priprta vrata na hodnik za zdravstvene delavce in me pusti. Kmalu pride tudi Seba – hvala bogu. Bil mi je v neznansko oporo in je predstavljal moj ventilj. Njegova roka in ograja postelje sta še najbolj čutila bolečino krčev. Reees najhujša bolečina kaj si jo kdaj doživel. Naslednjih 4-5 ur sem skušala predihavat (skušala, a mi ni najbolje uspevalo, nikakor se nisem mogla ‘odkrčit’), veliko klela in jamrala. Kakšne pol ure po prihodu mi je tudi odtekla voda (slišalo se je kot da bi nekdo v vagini odprl šampanjec). Spomnim se na Dianatal gel ki mi ga je prijazno podarila prijateljica in ga izročim babici – ta je tekom poroda aplicirala 3 tubice. a so pomagale ali ne… ne vem. 
Okoli 15:00 je sledilo vprašanje: bi želeli kaj proti bolečinam? Tako fejst me boli, da rečem ”vse!”. Dobim pa protibolečinsko šprico v desno ritnico in nato še smejalni plin, ki ga pridno zlorabljam do konca, mislim da do druge porodne dobe, do iztisa. Torej: vdih plina ob začetku popadka, Seba nastavi meni ljubo muziko (to me tudi gor držalo) in predihavam in se derem. Tu in tam se celo v postelji kljub CTGju obrnem na vse 4, po tem pa spet na bok (babica se je malo jezila, a je vidla da je sem takrat vsaj nehala klet. :)).  Priznam, plin me je kar zdelal, tako da mislim da je bilo okoli 17. ure, ko se babici pridruži še ena ‘teta’, me mislim da izmerita in pokomenitrata, da pa bo zdaj počasi šlo zares. Čez nekaj minut se obe vrneta in razložita, da pa bo zdaj treba pritiskat. Seba in babica in tretja teta mi pomagajo: en komentira kako dihat in iztiskat Izo, drugi stiska trebuh in Izi pomaga ven lezt, tretji špara presredek. Sebastijan vmes vpraša babico ”kak kaže”, ta mu odgovori ”joj kak ima goste laseee” 🙂 In ob 18:04, po kakih pol urah pritiskanja navzdol, se še sama prepričam, da je Iza prišla na naš svet z bolj gostimi lasmi kot jih imam sama! 🙂 
Iza je imela dvakrat ovito popkovino okoli vratu. Mogoče zato ali pa zaradi česarkoli drugega ni ravno takoj zajokala, ko pa je, pa so mi jo dali na prsa in že sva se spoznali in zacartali. Na prsih je ostala tudi tiste pol ure kar me je dohtar zažil (sama sem se malo ‘vtrgala’, raptura II. stopnje). Nato so po še malo pregledali in kmalu sva se tudi prvič zizali. V tej poziciji sva ostali kar kakšno urco. V porodni sem dobila večerjo. Po treh urah, okoli 21. ure, so Izo odpeljali na prvi pregled in mene v oddelek v 2. nadstropje, kjer sva z Izo preživeli najinih prvih pet dni. Zakaj pet? Čeprav ni dobila zlatenice je pa njena kri bila gosta in ob pregledu je imela preveč rdečih krvničk. Nekoliko je mucika dehidrirala, itak je izgubila na težki kot vsi novorojenčki, a nič kaj ni pridobila nazaj. Zato sva ostali v UKC do sobote, ko se ji je stanje izboljšalo. Vmes je dobila dvakrat po 30 ml adaptiranega mleka, toliko, da je ‘prišla k sebi’ so rekli, no, hvala bogu je pa dojenje čisto ok steklo po tem. Vmes sva se še medve uspeli vsaj malo spoznat, pričet z dojenjem (kar hvala bogu izključno počneva še danes), sicer sem komaj  večer dobila naval mleka… Danes se bolj ubadava s še zmeraj bolečimi bradavicami (nekaj dni že uporabljava nastavek na desni dojki, na levi je že bolje) in pričele so se kolike. Pijemo kumina+janež čaj, dajemo kumin sirup, veliko se nosimo in zizamo, sama pa se bom za nekaj časa vzdržala mleka in jajc. Pa bomo videli če bo pomagalo. Naslednji petek je pa že prva posvetovalnica. Se veselimo, da vidimo koliko napredujemo 😉

V nedeljo zvečer sva sla s Silvotom v banjo, za sprostitev. Poslušala sva pomirjajočo glasbo in prižgala svečke. Po kopeli sem se počutila super in sproščeno, nekako drugače kot po navadi a o tem nisem preveč razmišljala. Tisto noč so me ob pol treh zjutraj zbudili “lažni” popadki kot sem jaz sprva mislila. Vstala sem se in malo hodila, nisem se hotela zbuditi partnerja saj sem bila prepričana da bo minilo. Ob treh sem prišla nazaj v posteljo, Silvo se je zbudil in me vprašal kaj delam, na to mu odgovorim da imam mogoče prave popadke. Začela sem si jih meriti.. ponavljali so se na približno tri minute trajali pa malo manj kot minuto. Spomnila sem se da lahko preverim pod vročim tušem, če so pravi. Ko sem se stuširala so se popadki se kar nadaljevali, takrat sem pomislila da je očitno to to saj prej nisem znala oceniti saj se vse dogaja prvič nato sva skupaj s partnerjem beležila popadke, mene pa je vedno bolj bolelo. Skupaj jih predihavava in se čez urico spet odločim da grem pod tuš. Popadki se spet niso umirili in takrat sem si rekla, da zdaj pa se dogaja zares. Šla sem si dokončno pripraviti torbo za porodnišnico in še naprej predihavala popadke. Med nosečnostjo sem bila sigurna da grem roditi na Ptuj saj sem si želela poroda v vodi, med vsakim popadkom pa sem govorila da grem v Maribor, ker nudijo epiduralno.   Zapomnila sem si da v porodnišnico ne smeš priti lačen, zato sva ob 7 zjutraj pred odhodom naredila palačinke, da sem bila sita.
 Preden sva odšla sem poslušala samo sebe in se odločila da greva na Ptuj saj je pa drugih prednosti zelo veliko. Šele med vožnjo sem ugotovila koliko lukenj imajo naše ceste, saj je bilo izredno neprijetno rukanje. Ko sva prispela v porodnišnico sem pozvonila in povedala, da imam popadke na tri minute. Babica me je sprejela in mi nastavila ctg. Kot zanalašč so se takrat popadki umirili na nekje 8min. Medtem sem odgovarjala na vprašanja. Babica je pogledala koliko sem odprta in bilo je 2cm. Sem si rekla vsaj nekaj. Nato sem se oblekla v haljo in napotili so naju v sobo kjer čakaš pred porodom. Bila sva sama v sobi . Tu sva bila od 9 zjutraj pa do 2 popoldan .Vmes sem se sla se dvakrat stuširat z vročo vodo za pol ure,  potem pa je V sobo prišla dr. Bosiljeva in bila sem vesela ko sem jo zagledala saj sem toliko dobrih stvari slišala o njej pa še porod v vodi nama je predstavila na dnevu odprtih vrat. Šli sva skozi moj porodni načrt. Lepo mi je razložila vse kar je bilo potrebno, predelali sva vsako alinejo na načrtu.
Ker sem bila okoli 11 odprta komaj štiri centimetre sem se po nekaj urnem mučenju odločila za protibolečinsko injekcijo. Pomagalo seveda ni nič, popadki so bilo isti oz. močnejši. Zatem sva se prestavila iz sobe v porodno sobo in bila sem ob pregledu odprta 8cm. Po predlogu zdravnice sem se odločila da mi prederejo mehur (čeprav tega prvotno nisem želela) saj bi se drugače matrala se dolgo s svojimi popadki ki pa baje niso bili dovolj močni. Aja!:)
Predrtje mehurja je bil kar šok, takrat se mi je začelo vse odvijati zelo hitro. Super je bilo,da je bil v sobi wc saj sem se lahko se usedla in počakala da voda odteče. Ko se je začelo dogajati so se ravnokar menjale smene in sem se bala koga dobim. Prišla je bolj stroga babica in sprva nisem imela dobrega občutka glede nje. Potem sva se pa super ujeli saj je povedala stvari tak kot so in ni dajala tolažb saj sva obe vedeli da moram skozi to. 
.Babica je natočila vodo v kad jaz pa sem se počasi spravila vanjo. 
Tu je bilo popadkov manj ampak ko so bili so bili pa zelo boleči. Najbolj mi je pasalo ležati. 
Potem pa so mi dali umetne popadke, cesar nisem vedela pa čeprav so mi cevko priključili na metuljčka na roki. Ampak nihče ni omenil, da so to umetni popadki. 
Spomnim se, da so tukaj postali popadki neznosno boleči, med njimi pa nisem imela časa za počitek saj so si sledili v zelo kratkem razmaku. Zdaj ko povežem vse skupaj bi lahko vedela, da so bili to umetni popadki. Med vsakim popadkom sem si želela Maribora in epiduralne ali pa vsaj ultive. Ampak sem vedela da če bom dobila ultivo bom morala iz kadi kar pa nisem želela. Pa se babica je rekla, da v kolikor dobim kaj protibolečinskega se bodo moji popadki zmanjšali, cesar pa nismo želeli. Spomnim se,da vedno ko sem potarnala mi je babica rekla, “ja Sara, rodili boste!”. 😀
Med popadki so najbolj boleli pregledi z roko. Jaz sem babici težila naj da roko ven. Grozna bolečina. V banji sem menjevala poze. Med tranzicijo se spomnim da sem govorila da tega ne zmorem in pa bog pomagaj saj se mi je zdelo ,da mi ne bo uspelo. Potem so se zaceli tiščavniki ki pa so bili neke vrste olajšanje saj se je bolečina preusmerila drugam. Zelo je bolelo saj je bila bolečina zelo intenzivna. Nisem si upala vprašati babice kako blizu koncu sem ampak ko sem videla da so začele pripravljati stvari sem vedela, da blizu. Sama pri sebi sem si rekla ,da se malo in poslušala babico ko mi je govorila naj potiskam. Najprej sem potisnila tako da sem imela vse v glavi potem sem se pa spomnila na primer iz vadbe ko smo se učile kako potiskati, takrat pa mi je uspelo. Je rekel Silvo da je z mano drzal sapo in se čudil kako sem lahko tako dolgo brez sape in se tako močno pritiskam zraven. Zdaj sem menjevala poze kleče in pa naslonjena na roke. Kar je bilo zelo mučno, saj nisem imela nobene moči več in niti ne vem kako mi je uspelo. Ko se je začela porajati glavica sem jo zelo čutila, potem se je okronala kar sploh nisem vedla razen tega da sem čutila pekoč občutek. Potem mi je rekla babica naj se dotaknem glavice in sem se, pa se mi zdi da sem se kar malo ustrašila saj je nisem pričakovala. Je pa to bila super motivacija saj sem vedela da bo zdaj hitro moj sonček na svetu. Parkrat sem se potisnila z vso močjo in porodila se je glavica, z naslednjim pritiskom pa se telo. Tako se je ob 16:40 po 2 h in 40min v kadi,rodil Alex in takrat sem dobila novo vlogo v življenju kajti postala sem mamica sinu Alexu , ki je bil velik 56 cm tehtal pa 4500g. Sama nisem mogla verjeti da sem lahko rodila mojega malega velikančka. Takoj sem ga dobila na prsi vmes pa se je se pokakal name. Malo sva se pocartala potem pa sem jaz mogla iz kadi saj sem morala poroditi posteljico. Babica mi jo je hotela kar povleci ven pa sem rekla da bi jo porodila in tako sem tudi jo, z enim pritiskom. Potem me je dr. Bosiljeva pregledala in ugotovila, da sta potrebna dva notranja siva. 
Potem sem dobila sineka na prsi, prvič sva se tudi podojila. Imeli smo posvečeno uro ali pa kar več kar je bilo super in nekaj najlepšega za nas. Ker smo se v porodni sobi tako dobro počutili, so šivanje opravili kar na blazini v porodni sobi. Celoten ambient v soju sveč in sproščujoči glasbi je prve skupne trenutke naredil še lepše. Nato so Alexa oblekli in pripravljena sva bila za na oddelek. Po porodu sem se počutila super saj sem se zavedala, da sem si taksen porod želela in vesela sem bila da sem lahko rodila v vodi saj sem bila od nekdaj mnenja da je na postelji porod preveč nenaraven. Vsa bolečina se ni bila pozabljena, sem pa bila srečna, da je končno sin z mano. Vso osebje je bilo super in zaradi njih je bilo tudi v težkih trenutkih meni vsaj malo lažje.
 Porod je spremljala tudi Dr.Bosiljeva. Dobila sem tudi pohvalo za masiranje presredka, saj bi drugače verjetno bilo več poškodb. Super mi je da se spomnim celotnega poroda in da se zavedam da sem lahko sodelovala pri porodu kar mogoče ob prejemu sredstev za lajšanje bolečine ne bi mogla. Vse skupaj mi je minilo zelo hitro, sploh se nisem zavedala da je od začetka popadkov in do konca poroda minilo toliko ur. 
Moj Silvo se je na porodu super odrezal in mi bil vseskozi moja opora, brez njega ne bi zmogla. Zelo veliko se je naučil na tvoji delavnici, partnerjeva podpora pri porodu.
Tebi Izidora pa tisočkrat hvala za vse več kot uporabne nasvete, ki so mi pomagali skozi porod in mi ga tako olajšali. Sem mnenja, da bi se vsaka nosečnica morala udeleževati joge, ki jo vodiš ter delavnic. Sem te že priporočila vsem mojim nosečim prijateljicam, saj vsem na dolgo in široko razlagam kako super si ti in tvoje poslanstvo.

Podobno kot prvic,se je nasa druga puncka rodila tocno en teden pred PDP. Tukaj pa se tudi vsa podobnost konca.
V nedeljo zvecer sem sla spat,tako kot vedno. Okoli 24.00 se prebudim in moram na wc. Zacne me zbadati v spodnjem delu trebuha pa si mislim,da to se nic ni,saj me je ze prejsnji teden podobno. Pa moram spet na wc. Ko me je parkrat zgrabil popadek,sem sla po telefon,da si stopam,kako pogosti so. Bili so zelo neenakomerni,zato grem po eni uri pod tus. Popadki so se nadaljevali,torej se mora nekaj dogajat. Okoli 2.00,ko me zgrabi malo mocnejsi popadek,zbudim Alesa. On poklice njegovo sestro,da pride pazit najino prvo puncko. Okoli 2.30 prideva v bolnisnico (popadki so bili na 4 do 8 min). Sprejme naju moski (pozabila ime 🙁 ),ki bo spremljal porod. Zelo sem bila vesela,saj sem na jogi slisala,da je super,ce naletis na moskega 🙂 In res je bilo tako. Ob sprejemu sem bila odprta  2-3 cm. Po izpolnitvi vseh papirjev so bili popadki ze zelo mocni,zato sem prosila,da mi dajo nekaj proti bolecini. Kar hitro me je zacelo tiscat navzdol,zato je bil cas,da zacnem pritiskat. Vmes sem si skusala predstavljat te nase ptice,ki smo jih na jogi veckrat delale pa je slo vse skupaj prehitro. Osredotocila sem se na navodila,ki mi jih je dajal babicar,ki mi je bil res v neizmerno pomoc. Ob zelo hudih bolecinah se je ob 3.56 rodila nasa Ajda. Moj presredek je ostal cel,prav tako nisem bila sivana. Trenutno sem v porodnisnici,kjer se z Ajdo ze pridno dojiva,najini cimri pa sta (kaksno nakljucje) Katja (Kokot) in njena puncka 🙂
Hvala za vse deljene izkusnje in nasvete,ki so mi prisli zelo prav pri pripravi na porod. ​​

V bolnico sem bila sprejeta v petek zjutraj zaradi sprožitve poroda, ker sem imela sladkorno na inzulinu ter zaustavitev rasti ploda. Dopoldan so mi vstavili prvo vaginaleto, naslednjo sem dobila čez 8 ur…in tako se je postopek ponavljal vse do 5 vaginalete, maternični vrat pa je ostajal še naprej zaprt in obrnjen nazaj.Ko bi morala dobiti še 6, je dr.Mujezinovič predlagal, da počakamo čez noč, če se strinjam, saj jih vstavijo največ 6 in če ne delujejo, se nato odločijo za carski rez.To je mene, še bolj pa moža, tako prestrašilo, da je začel pritiskati name, naj se skoncentriram in čim prej rodim. Še isti večer sem dobila vročino, nato pa so me poslali v porodno sobo zaradi boljšega nadzora.Po 15 minutah poslušanja krikov ostalih porodnic sem začutila, kot da me je nekdo brcnil in odtekla mi je voda. Čez pol ure so se začeli močni popadki (zadnji teden pred odhodom v bolnico sem popila velike količine čaja iz malinovih listov). Večkrat sem bruhala, zato so mi skozi metuljčka spustili vrečko glukoze in nekaj proti bruhanju, kar pa ni ustavilo slabosti. Pri plodu so zaznali slabši utrip, zato so mi nataknili še kisikovo masko. Predihavanje popadkov mi ni šlo najbolje, a na srečo sem se v slabi uri odprla na 8 cm. Zaradi slabega ctg-ja so rekli, da morajo vzeti kri iz otrokove glavice. Po tem so popadki popustili in rekli so, da naj začnem pritiskat, če me tišči. Zatem se je pojavil dr.Mujezinovič, ki mi je pojasnil, da morajo zaradi acidoze ploda izvesti vakum in epiziotomijo. Dr. je namestil vakum na glavico, dve babici sta se mi vlegli na trebuh, jaz pa sem nekajkrat potisnila in naša Lučka je bila rojena v slabih 2 urah po odteku vode, imela je 2610g (na ultrazvoku so napovedali 2630g) in 45cm.
Preden so jo odnesli na intenzivno, so mi jo dali malo za pocartat, potem pa sem jo dobila nazaj opoldan. Takoj se je začela dojiti, vendar sva zaradi zlatenice ostali v bolnici še dva dni dlje. Sedaj pa pridno rastemo, da se lahko kmalu udeležimo telovadbe za dojenčke. Lepe pozdrave in še enkrat hvala za vse zgodbe in napotke, ki sem jih izvedela na tvojih urah,

Tako, dnevi ko sem še noseča obiskovala tvojo vadbo in se spraševala kakšna bo moja deklica in kako se bo odvil drugi porod so mimo. Srečanja že zdaj pogrešam in moram priznati, da so bila koristna:) Na kratko ti bom opisala mojo drugo porodno izkušnjo. Moram priznati, da si resnično nisem mislila, da bo tako pozitivna oz. da je porod lahko tako lep.Bil je četrtek, 4. februar. Pri nas je to ponavadi dan za nogomet (sin in mož imata trenig). Nekaj mi je govorilo, da moram moža od zdaj naprej spominiti, da lahko kadarkoli rodim in mora biti dosegljiv. Malo pred 18 h sva šla še na kratek sprehod, saj je bilo prijetno toplo. Dedi je peljal Patrika na nogomet, saj jaz nisem mogla več tam čakati, mož pa je tudi šel. Malo 18.30 me prvič mekaj začrviči..Pomislim eh saj ni to nič..V zelo kratkem čazu se ponovi (enih 15 min). kličem moža, da bo vedel, da se nekaj dogaja in da pride potem takoj domov. Se ne oglasi in kličem čez 15 min spet. Tudi rahlo ščipanje je bilo ves čas prisotno. No končno ga le prikličem in domov je prišel malo pred pol osmo. Zdaj so bili popadki že na 5 min, kakšen tudi na 3 min. Ker ni pričakoval da je resno je bil malo šokiran ko je videl da so popadki kar pogosti. Začel je štopati kako pogosti so popadki. Jaz pa lepo odločena, da se še stuširam na hitro, da bi se popadki okrepili. V miru sem vsak popadek predihavala, pasalo pa mi je če sem se na kaj naprej naslonila in v tej pozi predihala popadek. V kopalnici se že začnem slačiti da grem pod tuš.. Vmes sped popadki… Pa me mož gleda in pravi jaz mislim, da  morava v bolnico.. Pregovarjam ga da še ni čas, saj me ne boli tako hudo in da je Izidora rekla da ko bo fejst bolelo in ne  bomo mogle več odgovarjat pol je to to..Pa pravi mož, da če njegova štoparca ne švinla so popadki na 2 min ali 1 min…Pa pravim ja že samo ne trajajo dolgo…Vseeno se pustim prepričati da greva. Vstrajala sem, da sinu še peljeva k babici oblačila za jutri. In narediva še en ovinek na poti v bolnico. Med potjo si cel čas mislim-upam da sem vsaj 5 cm odprta.No končno pridem v bolnico in me babica takoj peljev sobo kjer se preoblači. Ker pove mož, da bom drugič rodila in da imam popadke na minuto me je kar pošteno priganjala do porodne sobe. No v bolnico sem prišla nekje ob 20.05. Babica me pregleda in reče odprta 9 cm. Kaj rečem??Mož vpraša če lahko gre prestavit avto pa ga babica pogleda in reče:nimate časa..še dobro da ste prišli bi bili vi babica kmalu:) Babica predre ovoje in reče da lahko potiskam.. Takoj še ni šlo, zato sem na boku predihala par popadkov. Vmes izpolnjevala z možem in drugo babico dokumentacijo, ugotovimo, da sem doma pozabila tudi materinsko knjižico. Tako vneto sem jo nosila povsod s sabo da sem jo pozabila dat v torbo za v porodnišnico. Mož še pokliče dedeja da gre po materinsko k nam domov. Zdaj pa je prišel čas da pride na svet moja deklica in ob 20.28 zajoka Brina,velika 52 cm in težka 4130g. Babica Judita je bila res super. Varovala presredek tako da tudi prereza presredka ni bilo. Presrečna da je kljub zelo bolečim tiščalnikom vse za mano. V naročju pa najleše darilo- Brina.Z tvojo pomočjo in pripravami na vadbi so vsi strahovi in skrbi bili odveč. Uspelo mi je brez protibolečinkih sredstev in brez umetnih popadkov.Hvala za vse nasvete vsem nosečkam pa želim tako lepo izkušnjo kot jo imam jaz.

Da ti malo opisem svojo izkusnjo. Ker mi je zacela odtekati voda sem sla ponoci ob 11.00 iz cetrtka na petek v porodnisnico. Sestra, ki me je prva pregledala je rekla, da se se ne odpiram a da so popadki zaznavni in da misli, da bom rodila se isto noc oz. zjutraj. (In ker sem ob tistem pregledu trznila me je takoj nadrla kak si predstavljam da bom rodila, ce me ze to boli).
Ja, res sem dobila mocnejse popadke na 10 min a so trajali le do 7.00 zjutraj. Zato so mi ob 8.00 sprozili umetne, ki pa tudi niso bili dovolj mocni in so mi ob 16.00 popoldan (v petek) znova sprozili umetne popadke. Meni so se ti zdeli res ubitacni v primerjavi z mojimi, ker so moji imeli nek zacetek in konec in so se stopnjevali (lahko sem jih predihavala), pri umetnih pa me je samo ful vsekalo in grozno bolelo, da sem bila kot paralizirana in sem se ze cela tresla od izcrpanosti. Zdravnik je rekel, da ce tokrat ne bo slo mi bo prisel ob 12.00 on dat se zadnjo tableto za sprozitev umetnih popadkov in ce v soboto ne bom rodila mi bodo naredili carski rez. Zelo sem se prestrasla, ker bo ob 11.00 ze 24 ur odkar mi je zacela odtekat voda in sem se bala, da bo vsako nadaljevanje vecja nevarnost za Zarjo (in sem se zato se sama malo napsihirala :-P). Sestre so se do zdaj menjavale, zdelo se mi je, da ze vsak novi, ki vstopi v sobo mora naredit pregled, kolko sem odprta in ker nisem bila nic me je to se bolj bolelo, ker so morali prste potisnit not pa se gor (to mi je kasneje povedala sestra Erika).
No in takrat pride sestra Erika 🙂 :). Mislim, da se je zaradi nje potem vse dosti bolje nadaljevalo, saj je bil pregled, koliko sem odprta dosti bolj nezen, skozi je bila zraven in za vsa moja vprasanja si je vzela cas in mi vse lepo razlozila. Pa se en stolcek mi je prinesla pa zogo bi mi ce bi zelela… Res je neverjetno topla in cuteca oseba, ki se je znala name tako uglasiti, da sem se po moje le zaradi njenega pristopa zacela odpirati (prej se 1 cm nisem bila). Kot ze receno, zacela sem se odpirati in imela ob desetih zvecer popadke ze na 5 min. Vendar se je ob 12.00 zdravnik vseeno odlocil, da se enkrat pospesi zadevo in mi je sprozil umetna popadke. V tej noci na soboto sem se potem kar hitro odprla (okrog treh sem bila ze 8 cm). Okrog pol petih mi je ga. Erika rekla tako cisto smo odprti zdaj pa le se iztis. Ampak jaz sem bila ze tak izcrpana, vse misice na telesu so se mi tresle in nisem imela moci narediti iztis. Ko sem slisala, da se ge. Eriki koncuje smena pa sem pomislila da ce pri njej ne bom rodila potem sploh ne bom in sem zbrala vse atome moci in ob 6.21  je prijokala Zarja :). Veselje je bilo in se je nepopisno. Tudi hvaleznost, ki sem jo cutila v tistem trenutku do ge. Erike je bila nepopisna.
Zdaj uzivam v radostih materinstva in srecna, da je z Zarjo vse v redu. Prelepi obcutki ganjenosti in ljubezni me preplavljajo vsak dan in sploh si vec ne znam predstavljati zivljenja brez nase male pikice.
Zdaj se ukvarjamo z dojenjem, malo dodatki in crpanjem mleka…:) a to je ze druga zgodba.

Koncno smo docakali naso novo clanico..morda se spomnis da sem se na zadnjem obisku joge ze kar jamrala kako bi ze sla rodit…druga nosecnost je bila cisto drugacna od prve in tako tudi porod.Ze od 20 tedna naprej sem bila kronicno utrujena in ubijalsko me je bolel kriz.Vcasih me je bilo prav strah kako se godi otrocku v trebuhu,saj sem tokrat obcutila bolecine v trebuhu ki jih v prvi nosecnosti ni bilo.Res je da je pocitek tokrat bil bolj izjema kot pravilo saj je najina prvorojenka v fazi,ko jo zanima vse in je v nenehnem pogonu.
Po zadnjem pregledu pri svoji zdravnici sem bila napotena na ARN z razlogom da se otrocicek ne razvija po pricakovanjih in da je plodovnice premalo.Tam so ugotovili da je vse ok in da sem v bistvu dva centimetra odprta.To je bila sreda in niti najmanj nisem imela obcutka da bi se kaj dogajalo.V cetrtek je bil dan pospravljanja;se zvecer ob osmih sem likala.Ko sem ob devetih koncno uspela uspavati Sofio,pa je kot strela z jasnega telo zajel mocan popadek.In naslednji cez 5 minut in spet in spet.Po 4 popadkih sem Davidu rekla da greva pa se mi je le nasmehnil :)seveda me ni jemal resno,dokler me ni slisal momljati na wc-ju.Popadki so bili res intenzivni,tako da sem se komaj preoblekla in se obesena na Davida skobacala v avto.V porodnisnico sva prisla ob 22.00.Kar mimo babice sem planila na wc saj me je obupno tiscalo na veliko potrebo.Babica je vsa panicna tolkla po vratih da ne moremo tako,ker lahko rodim na straniscu.Ko mi je uspelo zlesti z skoljke in odpreti vrata,me je dobesedno zvlekla v porodno.Ceprav me je nepopisno vse bolelo me je situacija zabavala saj je bilo kot v filmu.Drveli sva proti porodni,ob 22.10 je kazala ura ko sem zlezla na posteljo.Prisla je babica Barbara,ob cemer sem cutila veliko olajsanje.Pregled je pokazal da sem odprta 5 centimetrov.Sledil je ves proces z papirji in vmes sem cutila da so se popadki totalno umirili.Predlagala je da bi mi predrli ovoje ker so popadki postajali vse sibkejsi.Strinjala sem se.Zdravnik je to opravil ob 23.35.Potem se je intenziteta popadkov spet dvignila.David me je masiral po ritnicah kar mi je pomagalo da se nisem vlekla v skoljko ampak pomagala popadku da cim vec naredi.Bila mi je nepopisna sila,veliko vecja kot prvic,najbolj pa me je begalo to da sem bila cisto pri sebi in spremljala uro in gibanje osebja po sobi,medtem ko sem pri prvem porodu bila v nekaksnem transu in se nisem zavedala nicesar.Tudi grulila sem v blazino ker se mi je zdelo da me bo sicer razneslo.Ob polnoci je sledil prvi tiscalnik in kar akcija na polno.Kljub res velikemu trudu babice Barbare da bi presredek ostal cel,ni slo in je naredila epiziotomijo,pa se raztrgala sem se v drugo smer.In nasa deklica je prispela ob 00.05 po treh tiscalnikih.Dobila sem jo k sebi pod srajcko,vse po zeljah,cesar pri prvem porodu ni bilo.Tudi zdravnik ki me je sival je bil zelo prijazen.Sival me je 20 min po porodu in mi vse razlozil v nulo medtem ko so po prvem porodu z sivanjem zaceli sele debelo uro po porodu pa se nadrla me je zdravnica ker sem vcasih trznila.Tokrat res ne bi mogla imeti boljse ekipe.Vse je slo res zeloo hitro in intenzivno.V nedeljo so naju ze odpustili iz bolnisnice in zdaj se ze veselo crtljamo in privajamo na nove rutine:) 
Ceprav sem v tej nosecnosti uspela na urice joge priti le vsega 3x ,sem zelo hvalezna,da si nam poleg teh cudovitih uric na razpolago za vprasanja tudi izven “delovnega casa”. Neprecenljivo je,ko se lahko v primeru skrbi ali kaksnega vprasanja obrnes na nekoga,ki te zna pomiriti in odgovoriti na vcasih tudi kaksno smesno vprasanje 🙂 res iz srca hvala Izidora in morda se srecamo se v tretje..nikoli ne ves 🙂

Morda vas bo zanimalo tudi ...

Back To Top

Izidorine
e-novičke

Si noseča, mlada mamica, ali pa že razmišljaš v tej smeri? Prijavi se na moje e-novičke in prejmi KODO ZA BREZPLAČEN PRVI OBISK na vadbi za nosečnice. Ker z menoj ob strani je IZI postati mami!

0
    0
    Košarica
    Vaša košarica je praznaNazaj v trgovino