Vadba za nosečnice & družine, z Izidoro. Programi potekajo v živo in on-line.

porodne-zgodbe-naslovnica-izidora-vadba-za-nosecnice-1
a

IZIDORIN BLOG KOTIČEK

Porodne zgodbe v letu 2016

To so NAŠE porodne zgodbe. Deklet, ki so obiskovala vadbo za nosečnice in delavnice pripravo na porod. Zgodbe si sledijo v časovnem zaporedju, večina jih je rodila v mariborski porodnišnici, sicer je dopisan še kraj poroda. Z njihovimi doživetji vam želimo približati izkušnjo poroda. Za vsako žensko je njen porod izjemno intimno doživljanje. Hvala, da ste jo bile pripravljene deliti z novimi rodovi nosečnic. Fotografije na spletni strani pa so nastale ob naših skupnih dogodkih, srečanjih na vadbah, razvojno igralnih uricah, delavnicah, podporni skupini za dojenje, parku….

Ko sem dne 28.4.2016 zagledala dve črtici je bila narava zasnežena. In ko je bilo dne 25.5.2016 potrjeno, da bova »midva« postala »trije« (PDP je bil 27.12.2016) sem vedela, da bova dobila najlepše božično darilo.Kmalu po prvem obisku na jogi za nosečnice sva se z Blažem odločila, da nas bo pri porodu spremljala Izidora in moram reči, da je bila to genialna poteza!  Njeni neprecenljivi nasveti, vzpodbudne besede in iskrice v očeh, ko je na vajah govorila o porodih, so mi vlivali pogum in verjela sem, da bomo (Blaž, najina »Kiki« (njeno delovno ime, ker sem na začetku nosečnosti imela strašanske
»lušte« po Kiki bonbonih, kljub temu, da sem vegetarijanka; imena pa do poroda nisva želela izdati)
in jaz) s skupnimi močmi zmogli. IN SMO! Začelo se je na četrtkovo jutro dne 22.12.2016 , ko so me ob 6h zjutraj zbudili popadki, ki sem jih brez težav, leže in na pol v snu, predihala ter jih prikrila pred Blažem, saj nisem želela, da ga skrbi. Do 8.00 ure, ko je Blaž odšel v službo, so minili, in čez dan jih ni bilo, sem pa dan več ali manj prelenarila in razen sprehoda z najinim Murijem nisem naredila prav ničesar. Kot da bi vedela, da moram moči  »šparati« za večer! Popoldanski obisk na akupunkturi je kazal na mehčanje materničnega vratu, mene pa so med seanso ponovno napadli popadki, ki jih ni bilo težko premagati. Ko sem cca 17.00 ure odšla na bratov rojstni dan sem uspela pojesti pico, nato pa so bile bolečine v spodnjem delu trebuha in križu naenkrat premočne, da bi lahko »komot« sedela. Staršem sem dejala le, da me boli
križ in da sem utrujena ter da zato odhajam domov…tudi njim nisem želela povedati, da jih ne bi skrbelo.
Ob 19.00 uri, ko se je Blaž vrnil iz službe, se mi je odluščil čep, popadki so se pričeli gostiti, bili so znosni, predihala sem jih, bila sem mirna, začuda tudi Blaž, ves čas pa sem imela v mislih, da je z
vsakim predihanim popadkom eden manj. Ko so se cca. 21.00 uri le-ti zgostili na slabe 3 minute sem počasi odšla pod tuš, vendar so se nato ob 23.00 ponovno začeli, tokrat na 2 minuti, zato smo nekaj pred 1 uro zjutraj odšli v porodnišnico, kjer so po pregledu povedali, da sem odprta 3 cm in nas namestili v sobo št. 1. Poklicala sem Izidoro, da ji povem, da sedaj pa gre zares. Njen glas me je pomiril in dogovorili sva se, da pride ob 3.00 razen če jo potrebujem prej. Nadaljevali so se redni popadki do 3 ure zjutraj, ni bilo problema, z lahkoto sem jih prebrodila, pomagal mi je Blaž, Izidori pa sem nekaj pred tretjo uro napisala, da sem odprta že 5 cm. »Jupi. Prihajam.« je bil njen odgovor  Do 5.00 ure sem se odpirala »po šolsko«, najlažje mi je bilo s popadkom spopasti se stoje ali pa na navadnem stolu, vse ostalo ni šlo. Priznam, ni bilo lahko, bolečina je bila, takšna kot jo je opisala Izidora na vajah, ampak bila je »edina smiselna bolečnina«, prinašala je namreč najino dete in to mi je vlivalo poguma, volje in moči. Po prihodu Izidore smo vsi štirje postali uigran tim. Moja »komanda«
»BOLI« je pomenila, da me je potrebno masirati po križu, saj me je le-ta namreč strašansko bolel, mislila sem, da mi ga bo razneslo! Eden (ali Blaž ali Izidora) me je držal za roko, drugi mi je masiral križ. Pomagalo je in znova in znova smo s skupnimi močmi bili bližje cilju. Vmes so mi ponudili protibolečinsko injekcijo, ki sem jo po premisleku sprejela, vendar pomagala ni, no, bolelo je isto. Ko sem bila ob 5 uri odprta 7 cm, so mi z dovoljenjem predrli ovoje, vendar mojega otročka, kljub umetnim popadkom, nisem in nisem mogla ali znala iztisniti, kar me je skrbelo, vendar se nisem
vdala. Bolelo je, tiščavniki celo bolj kot prva faza poroda (očitno spadam med tistih 20 % žensk ),
ampak Blaževa in Izidorina navzočnost me je pomirjala. Govorila sem jima naj ne hodita nikamor, naj ostaneta! Saj ne, da bi želela oditi, govorila sem jima, ker sem ju neznansko potrebovala… Ker »Kiki« ni in ni privekala na svet, je prišel v »kontrolo« zdravnik, naredil UZ, mi namenil nekaj »krepkih« besed, ki so me »streznile« in s pomočjo ter izrecnim dovoljenjem babice, ki se je krepko naslonila na trebuh sem začutila drugačno, pekočo bolečino. Po reakciji in pohvalah vseh navzočih  sem vedela, da ni več daleč. In res ni bilo! Še samo en pritisk in 23.12.2016 ob 8.40 uri se je rodila naša AVA! 😀 Solze bolečine so zamenjale solze sreče! Ko so jo, povezano z menoj, položili na moje prsi sem drgetala (od napora in veselja hkrati). Pod črto lahko zaključim, da JE bolelo (svi****o, kot običajno pove Izidora), ampak bilo je hkrati
nepozabno in čarobno! Izidora mi je kasneje ob priliki dejala, da je bil naš porod »spoštljivo lep« (naj vam sama obrazloži zakaj! ). Kakorkoli…naša Ava je danes stara že dobra 2 meseca in za, kljub bolečini, lepe spomine na porod je
zaslužen moj Blaž in naša Izidora! In ob koncu. Punce ZMORETE in »NIČ BAT« vse bo kot mora biti!
P.S.: Šivana nisem bila! Jupi! In z Avo se polno dojiva! P.P.S.: Hvala Izidora še 1x (hvala tudi za lepe fotografije in videoposnetke).In seveda hvala tudi tebi Blažek moj!

Rodila sem v ptujski porodnisnici mojega sončka Erika. Porodna izkušnja ni bila ravno lahka, saj je bil Erik kar velik novorojenček s 57cm in 4370grami. Rodila sem 10dni po predvidenem roku poroda, in sicer 10.12.2016. Hvalezna sem da sem naletela na dr. Bosiljevo, h kateri sem po roku hodila na kontrole, bila pa je prisotna tudi ob porodu. Zelo topla in razumevajoča zdravnica, dalec naokoli. Imela sem porodni plan, a vseeno ni šlo vse kot sem si želela. Namreč nisem dobila svojih popadkov, v petek 9.12. sem bila sprejeta v porodnisnico in dopoldan sem dobila tabletko za odpiranje MV, vendar ta ni povzrocila pravih popadkov, tako da so mi naslednji dan predrli ovoje, nato so se zaceli rahli popadki a se vedno ne dovolj mocni da bi se odprla, zato sem dobila še umetne popadke in se šele nato zacela odpirat, vse je dobro potekalo, tudi v vodi sem lahko predihavala. Nakar so se čez nekaj časa popadki zmanjševali namesto da bi se krepili, zato sem morala ven iz vode. Babica me je skoz preganjala da sem menjavala razne položaje in da bi prišlo do tiscalnikov. Vendar tudi teh na žalost ni bilo, no mene je vse v kriz bolelo in nisem cutila potrebe po pritiskanju. Tako da sem na koncu pristala na postelji kar sem si najmanj želela. Pomagali sta mi dve babici ki sta se mi vrgli na trebuh, in ker se je glavica zagozdila je Bosiljeva morala uporabiti izhodni vakum samo toliko da ga je vodila v pravo smer. Hvala bogu je po par pritiskih moj soncek privekal na svet ob 18.25 uri in bilo je z njim vse ok. Jaz sem sicer izgubila kar nekaj krvi, a se je na koncu vse dobro izšlo. Žal mi je bilo edino to da so mi ga dali na prsa le za par sekund in so ga odnesli, tisto noc sem bila na intenzivni negi, a sem ga dobila nazaj naslednje jutro in sma lahko sla v sobo na oddelek. Dojenje nama je dobro steklo in tudi zelo lepo pridobivava na tezi še naprej.
Zelo sem hvaležna mojemu partnerju Misotu ki mi je ves čas poroda stal ob strani in me bodril ko mi je bilo najtezje, pomagala nama je tudi tvoja delavnica Priprava na porod, hvalezna sem celotnemu timu na porodnem oddelku,, predvsem dr.Bosiljevi in babici Dragici, ker sta mi prisluhnili in mi pomagali kolikor se je pac dalo da bi bil porod v okviru mojih želja. In hvala tebi za vse koristne informacije ki so mi pomagale lažje prebrodit težek porod.
Ta izkušnja se je izplačala saj sem dobila najlepše bitje na tem svetu. Biti mama je nekaj najlepšega! In zdaj se tudi zavedam česa smo ženske vse sposobne.
Bova pa kmalu prišla pogledat na tvoje igralne urice.
Sprejeta sem bila v soboto(12.11.) zvečer  (ker nisem naštela gibov)s strani dr. Mujezinoviča (predstojnik mb porodnišnice in tudi on je delal tretji kontrolni ultrazvok v četrtek 10.11.na redni kontroli v rizični ambulanti(nosečniški diabetes), ko so “ugotovili ” zastoj/nazadovanje ploda). Bila na opazovanju, 3x na dan ctg, ki je kazal popadke  (ki pa jih jaz nisem čutila kot popadki,ampak samo kot otrdevanje in pritiskanje navzdol ). Ponedeljkovo noč preživela v porodni sobi na kontinuiranem ctgju.
V sredo ob 8h zjutraj so se po slabem ctgju odločili da bodo sprožili porod . Dobila prvo vaginaleto, ki ni sprožila ničesar. Ctgji konstantno kazali popadke. Ob 17h sem dobila drugo (zmes redni pregledi, odprta za konico prsta). Ob cca 18h so me po ctgju spakirali dol v porodno, da sem bila nonstop na ctgju  (izborila sem si “začasni wc” kar zraven postelje.  Nisem mogla odvajat blata, kljub temu da me je tiščalo nenormalno,  zato sem v četrtek zjutraj vseeno pristala na (oni tamali) klistir (iz mene ni šlo skoraj nič ). Po tem so mi dali tretjo vaginaleto, ki je pripomogla le toliko da sem se do 12h, kljub rednim popadkom ki jih je kazal ctg, odprla na 3cm. Takrat sem tudi poklicala mojega. Nobeden od porodnicarjev ni upal nič naredit(otroku je pulz zelo padal – na vsake toliko je padel pod 80) dokler ni prišel dr. Mujezinovič, me pregledal, pogledal ctg in mi predrl ovoje. Takrat se je začelo stopnjevat. Po predhodnih dogovorih so mi okrog 15h prišli nastavljati Epiduralno  ( velika možnost cr ki ga nisem želela met v splošni anesteziji ). Popadke sem imela na 4 minute,  zelo močne,  ki sem jih mogla predihavat čisto na miru, zaradi vstavljanja kanala za EP. Hvala … sta tam bila moj in moja sestra (ki je anestezistka), da sta me dol držala na miru, saj so mi mogli kanal nastavljati kar 7x (!!!), saj se je tik pred postavitvijo vedno ustavil (moja super hrbtenica in 6 ledvenih vretenc so poskrbeli za to).
Ko jim je le uspelo in sem dobila testni odmerek so imeli intervencijo in so mogli it…. čez par minut meni ta testni odmerek popusti. Groza od bolečin  (ker je prišlo naenkrat in ne postopoma)… sestra je prišla kak hitro je lahko (ko so oskrbeli nujni primer)in mi dala prvo dozo. Rečem vam, kot da bi se mi po 10h minutah nekaj prikazalo, bila sem popolnoma brez bolečin
Pride dr. Mujezinovič,  me pregleda in odprta 9cm (nekje okrog 17h). Babica mi reče da se obrnem na hrbet ker boma počasi že začeli potiskat .. takoj za njo pridejo Dr. Mujezinovič in še 3 zdravniki in še dve babici. Jaz samo debelo pogledam… računaj, v sobi sta še bila moj in moja sestra, torej skupaj že  9 ljudi. In nato je sledil izstis,  ki žal ni šel ravno po načrtih. .. ctg je kazal konstantni kritični pulz (pod 70). Poklicali so pediatricno ekipo za nujne primere  (dodatnih 5 ljudi v sobi), saj bi se lahko otroku stanje zelo hitro posabsalo. Glavica je bila nastavljena, laski zunaj, jaz pa ga nikakor nisem mogla spravit ven. Dr.Mujezinovič se odloči da samo 1x proba z malo vakuma,  potem pa žal sledi carski rez, saj je otrok že v veliki nevarnosti. On nastavi, jaz potisnem, babica pomaga s pritiskom na trebuh in nič.
Babica predlaga samo še en iztis  (kar brez njegove odobritve in HVALA ji za to), on hoče nastavit vakum, ampak sem ga prehitela in otroka samo s pomočjo babice in mojega porodila na svet ob 18.07. Otroka takoj vzamejo pediatri na ono mizico ob strani in začnejo z reševanjem. Naš Nick je sicer takoj zajokal po kakih 2h minutah  (čeprav se je meni zdelo kot dva dni), se glavni pediater obrne proti nam in pove da je vse vredu z otrokom .Za par minutk ga dobim na prsi (solze seveda tečejo v potokih), nato ga odvzamejo, pregledajo in očistijo in ga dobim nazaj.Mene medtem šivajo (sem se raztrgala ).Otrok je dobil po APGAR-JU 9, 9, 9 Vse pohvale mojemu dragemu, zelo dobro se je držal, mi pomagal in NI ubil pol bolnice. Edino ta nemoč pomoči zaradi bolečin ga je malo vrgla “iz tira”
In vse pohvale vsem 14 članom ekipe, ki mi je pomagala. Morem povedati, da se ne strinjam z rekom “ko boš videla otroka boš v trenutku vse pozabila “, pri meni to žal ne drži. Po 40ih urah rojevanja  (čeprav se uradno šteje od predrtja mehurja naprej, torej od 12h = 6 ur) se vsega še kako dobro spomnim. Je pa res da ko pogledam ta čudež,  VEM, da je bilo vredno vsake sekunde.
Sedaj je priden, zelo lepo papca in spi. Tudi naš Ares (nemška doga),ga je zelo lepo sprejel v nedeljo ko sma prišla domov… celega ga je umil in prevohal in ga s tem vzel za svojega (če joka Nick, joka tudi Ares)
Hvala ti za odlične priprave na porod, saj dvomim da bi mi uspelo brez tebe izpeljati porod do konca brez carskega reza.

Sej še kar ne morem verjet, da že pišem svojo porodno zgodbo, ampak res je da ob meni že leži moj največji ponos, ljubezen in največja kreacija, ki jo bom kdajkoli lahko ustvarila. Čez vse tvoje delavnice in vadbe se mi je zdelo da sem se supeeer psihicno pripravila na porod, hkrati pa mi je vedno ostalo v ozadju da je to vseeno stvar, ki je zal res ni mozno planirati, ampak se dostikrat odvije po svoje in takrat je prav da to sprejmes in iz tega naredis najboljse kar lahko. Hvala ti 100krat za te predane misli in besede, saj me je samo to “resilo” da sem se prepustila in so zadeve stekle kot so morale.
Kot veš sva bili z pikico v soboto zvečer sprejeti v P zaradi res visokega pritiska, že cel teden po malem ob sprejemu pa 166/102. Dali so mi 2tabletki Metildobe in sva prespali noč. Zjutraj na viziti pristik ok, urin in kri super juhuuu. Da glih ne bova samo par urc notri mi G rece da greva v pon dopoldan domov. Supeeeercaaa. Popoldan pride moj na obisk in tik pred vizito odide, rekel mi je samo naj mu javim kdaj pride jutri po mene. Pride vizita in šoook!! V urinu zaznani proteini in potrjen začetek preeklampsije, G me pogleda in rece “nic ga.Lesnik rodit bomo šli, malo bomo počakali če se bo samo začelo, drugace sprožimo. V glavnem do poroda ostajate notri”. O mooj boog! Šok, jok, naenkrat sem zgubila vso zaupanje ki sem ga imela v svoje telo, v svojega otročka da midve zmoreva skozi porod. Pojavi se ogroooomen strah pred porodom, jočem, delam paniko in nikakor da se umirim. Porušil se mi je moj “nacrt” za porod. Tisto noc ne spim nič, zaradi novice in še zaradi zobobola ki sem ga trpela cel vikend in zato sem se dogovorila da me v pon zjutraj spustijo ven samo za 3ure da grem še k zobozdravniku. Zjutaj me moj odpelje da rešiva še ta zob, ker sem mislila da se mi bo zmešalo od bolečine in ko mi uredijo zob naenkrat v mene plane nazaj vsa pozitivna energija ki sem jo imela pred novico včeraj. Ugotovila sem, da me je dejansko zobobol tako mocno blokiral da se nisem mogla posvetiti sama sebi. Super, vrnem se pozitivna, nasmejana, totalno pripravljena sprejeti vse kar me caka, KER MIDVE TO ZMOREVA. V tor zjutraj me G vaginalno preglede, kjer ugotovi da sem odprta 1-2cm, MV čisto zmehčan in se odloči odluščiti ovoje (jezus marija jaz sem mislila da bom na mizi rodila, ampak hvala bogu je hitro konec), to sem ji dovolila zato, ker sem si želela da zadeva vseeno sama steče. In se odločiva čakat če se bo začelo samo. Cel popoldan se mi je po malem luščil čep in imela sem rahle ˝menstrualne krče˝. Dosti sem se gibala, delala počepe, pila čaj malinovih listov, se pogovarjala z njo v trebuščku, moj mi je pri obeh obiskih na polno masiral točke za sprožitev popadkov… Ampak kljub temu se zadeva ni začela stopnjevati in spala sem kot top do jutra (še dobro da sem se spočila). Zjutraj na pregledu sem imela kljub terapiji z Metildopo zelo visok pritisk in G se odloči da me pogleda če se je zadeva kam premaknila. Jaz se nič hudega sluteč vležem na mizo, potipa in reče “ja ga.Lesnik midve pa greva kar v porodno, odprti 3cm, MV več ni, vse je v nulooo pripravljeno. Predreva ovoje, dava umetne in bote rodila”. Kaaaaaj?? Kakšno porodno?? Če se nič ne dogaja, jaz nimam svojim popadkov?? Mi preda haljo, mi reče naj se stuširam, preoblečem, pokličem svojega in gremo. Kličem mojega (ki je bil na poti iz gradbišča k meni, da mi pripelje novo dozo čaja malinovih listov haha), jooook, pošljem ga domov da se preobleče in pride!! V mene pride strah omb to me bo ja začelo živo trgat narazen, ko mi bodo vse umetno sprožili, jaz tega ne zmorem… Razmišljava o tem da ustaviva vse skupaj in zahtevava da počakamo da se samo začne, hkrati pa nama ni vseeno saj lahko moja preeklampsija hitro napreduje in se konča še huje. Odločiva se da sprejmeva kar nama je dano in da bova skupaj zmogla, res je da ni po najinih “nacrtih”, ampak bova iz tega nardila kar se da lepo izkušnjo. Ob 10.30 prideva v porodno st.2, kjer mi takoj predrejo ovoje.  Vse porodne so bile polne, pa itak je blo vseeno v kateri sem, ker nisem smela več vstati po predrtju. Predstavi se nama babica, vpraša me če imam porodni načrt, ampak nekako čutim da ga nebom rabila, ker se itak ne odvija kot sem si zamislila in se zmeniva, da se bova lepo sproti dogovarjali in da skupaj speljeva čudovit porod. Obljubim ji, da jo bom poslušala kar bo želela, ona pa nama da bo probala upoštevat vse želje. Z Alenom preletiva pomembne stvari, v primeru da nebom sposobna sama govoriti. Nastavijo kateter za epiduralno, ker sem bila dopoldanska,  v primeru da bi jo kasneje če bo prehudo želela (nisem je namerava imeti, ampak mi je Alen sam rekel naj jo vzamem če bo prehudo, ker to da je nebi vzela ne pomeni da bom zaradi tega boljša mati ali bolj šibka ženska ki ne zmore roditi, vseeno mi zadevo sprožajo umetno). Seveda več ne smem vstati, ležim na levem boku, se pogovarjava sproščeno, si narediva pomirjajočo glasbo, pogasneva luči, se smejiva, Alen me boža in vse je super. Ob 11.15 mi spustijo prvo dozo umetnih popadkov, ne ozirava se na to, nadaljujeva sproščena in mirna. Popadki začnejo prijemati. Jaz jih predihujem v nizkih tonih, Alen me boža, spodbuja in ves čas krožim z medenico leže na boku. Nekje ob 11.45 zacnejo popadki dobesedno galopirati, norooo, čutim kako se mi izboči hrbetnica, kak se medenica širi in da se otrok spušča. Alen mi je v neverjetno oporo, me spodbuja, poljublja, boža, jaz imam v mislih samo tvoje besede sprosti čeljust, dihaaaj v nizkih tonih, sprosti stegna in kroži z medenico. Vse to upoštevam, kljub temu da sem mislila da mi bijejo zadnje minute. Vmes tudi Alen preverja moje stegenske misice, mi sprošča dlani in me usmerja ko sem mislila da več nebom zmogla. Med tem so mi dali že prvo dozo epiduralne, ki pa ni prijela niti 1%. Ker sem res dihala že v nizkih tonih kot da potiskam po malem, se babica ob 12ih odloči da me pogleda koliko sem odprta in pove da 6cm, ne moreva verjeti noroooo. Takrat prosim za drugo dozo epiduralne, ki spet ne prime. Jaz ne moreeem več, zdi se mi da mi bo otrok zlomil hrbtenico in medenične kosti.  Kljub temu da mislim da umiram počasi še vedno sproščam vse mišice, krožim z medenico in Alen mi je v neeenormalno oporo, v glavnem ne dovoliva da me bolečina vrže iz tira, zaupam da bo šlo.  Alen mi ves čas mi govori da jaz to zmorem in da mi gre odlično, hkrati ga vidim da ima polne oči solz, ki pa jih zaradi mene zadržuje in mi vliva moč! Med vsakim popadkom mi daje vodo po požirkih, vlaži ustnice in me spodbuja. Popadki vsako minuto, močni tako da ni besede ki bi jih opisale, jaz zacnem obupavati nad sabo in govorim da nebom zmogla. Dajo mi tretjo dozo epiduralne in tretjo dozo umetnih popadkov. Jaz se kljub reees grozovitim bolečinam v mislih pogovarjam z Lino in jo prosim da se spusti še samooo malo in da si skupaj pomagava da se kmalu spoznava. Nakar se začnem dret da čutim da je doli in da bom mogla potiskati. Nekje ob 13.20 Alen pokliče babico, ona preveri in jaz sem odprta 9cm če ne že 10. Kaaaaj? Kdaaaj? Kaaaako? Kljub bolečinam se začneva smejati, norooo kaj nama je uspelo :). Meni končnooooo nekje ob 13.30 prime epiduralna in zadeva se umiri.Babica mi reče da gre samo po kateter, da mi sprazni mehur ker je čisto poln in akcija. Jaz jo pogledam in pravim, da nočem nobenga katetra, da naj mi da kahlico (med porodom sem brez problema dvakrat lulala leže, samo sprostila sem se in si mislila da oni so tega navajeni in da to samo pomaga meni in otročku pri spustu). Začne se smejati in pravi, da ni šans da bom lulala ker mi je prijela epiduralna in res nisem čutila da bi bil mehur poln. Vseeno mi jo prinese, odpre vodo in odide ven. Zaprem oči, se sprostim in brez problema napolnim celo kahlico juhuuu :). Babica je kar G not poklicala da pogleda, ker kar ni mogla verjet da mi je uspelo haha. Odloči se pogledat kakšno je stanje, me prime in reče naj se obrnem na hrbet ker vidi glavico. Še manj jasno kak je to mogoče tak hitroo. Obrnem se na hrbet primem se za noge in ob naslednjem popadku (čutla sem samo raahlo pikanje v hrbtenici) začnem potiskati. Zmenili smo se da poskusimo očuvati presredek, zato ga babica lepo pazi. Iztisa zaradi epiduralne ki je pravkar prijela sploh ne čutim, prav koncentrirati sem se mogla kdaj čutim da morem potisniti in se spomniti vaje pri tebi da ne potiskam v glavo ampak dol. Ko začnem potiskati četrtič mi babica reče da je zadnjič, ker je tamali utrip začel padati in če nebo šla ven me prereže. Ja nič, potisnem tak kot treba in ob 13.58 dobesedno pade iz mene največja ljubezen v mojem življenju, ki zajoka v isti sekundi dobesedno kot v filmu :). Presredek je res ostal cel, ampak ker je moje dete dobesedno padlo iz mene (ni šla prvo glava in potem trup) me je zelo vtrgala, tako da imam kar nekaj šivov. Alen si ni želel biti odspodaj in gledati kako izgleda prihod otročka, a ko je babica samo omenila da se vidi glavica se sploh ne spomnim kdaj me je spustil za roko in z solznimi oči spremljal vso dogajanje in poročal kolko laskov ima :). Takoj po porodu jo dobim še neumito na sebe, ampak je nismo dobili dalje kot na trebuh ker je bila popkovnica prekratka. Počakamo da popkovnica neha utripati in atek jo takoj prereže, ker sem tako krvavela, da je babica mislila da se mi trga posteljica. Takoj za tem jo malo potegne za popkovnico in posteljica je v celoti zunaj. Šivali so me 45min, med tem sem jo imela skoraj do konca na sebi, potem mi jo je vzela, da jo je samo zavila, kapljic in vitamina K ne vzameva. Brez problema me upoštevajo in mi jo vrnejo. Pripeljejo mi kosilo in me prosijo naj probam vsaj malo pojest pred prvim podojem, ker do večerje ne bo hrane. Mislim da sem se prvič najedla v 2min in že se je moj zakladek prisesal na mojo ziziko. Noroooo, na svet sem spravila novo življenje in pravkar se ˝hrani˝ iz mene. Nepopisno!
Evo malo sem se razpisala, pa še bolj bi se lahko ker sem še vedno polna vtisov, ampak verjetno me imate že dovolj :). V glavnem vsem bodočim mamicam sporočam, da se je na porod definitivno fajn psihično pripravit, napisati porodni načrt, ampak najbolj pomembno je da se znajo prepustiti in v danem trenutku držati fokus in pozitivo. To da so mi porod sprožili in da sem imela epiduralno, mi ne da misliti na moj porod ni bil ˝naravni˝. Moj otroček se je porodil vaginalno, brez težav, dobila sem ga takoj koža na kožo, popkovnica je nehala utripati in tudi podojili sva se takoj. Kljub temu, da ni potekalo kot sem si zamislila, se je v tisti sobi porodil najin smisel življenja, Lina,  težka 3730g, velika 51cm in z obsegom glavice 34cm, hkrati pa sva se rodila jaz kot mati in moj kot ati, ki si ta naziv več kot zasluži. Babica in vsa porodna ekipa je bila pohvale vredna, so pa tudi mene na koncu pohvalili za sodelovanje in G kar ni mogla verjeti da sem rodila še v dopoldanski smeni in tako lepo sodelovala. Zato sama pravim, da je bila ekipa super, ker sem sama spoštovala njihova mnenja in njihovo znanje ter sposobnosti.Z malecko sva se vse tri dni na polno dojili, zadnjo noč je bila 9 ur v eno na ziziki (odstavljala se je za 10min in nazaj). V tej noči je pridobila nazaj 100g haha. Ampak ker je bila malo rumena, mi je bilo to super saj sem vedela da bo do jutra zaradi ogromno dojenja ok. Po treh dneh sva šli domov in moj mali pikec, si je poleg tega da si je prišparala zlatenico, napolnila zizike do te mere, da me je skor kap ko pridem domov in cela mokra majica. Teče na vse strani in otroka mi kar zaliva ko se pristavi haha. Dojenje nama super steče, mala je pridna nenormalno, se doji, previje (vsaaaka plenička je polulana in pokakana) in spi 3ure v kosu. Odstavlja se sama in zaspi kot da bi padla v komo haha. Ati super skrbi za naju, kuha, pospravlja, previja, podira kupčke. Mamica pa zaenkrat še ogromno počiva, saj me bolijo šivi in potrebovala bom energijo v dnevih ko bo moj v službi. Neizmerno sva si hvaležna za ta čudež, on je ponosen name kako sem jo spravila na svet in jaz definitivno preponosna na njega kako mi je bil v oporo. V tej porodni sobi sem dobila dve novi ljubezni, ljubezen do svojega otroka in še močnejšo nepopisno ljubezen do svojega moža, brez katerega mi nebi uspelo in ga zaradi tega globoko spoštujem. Uživamo, se crkljamo in se smejimo saj mami joka vsak dan 5krat, ker ji je hudo da bo to malo bitjece zraslo :). Topim se ob pogledu na svojega otročka na zizi, ko jo vidim kako golta da kar teče okrog ust in da sem jo sposobna nahranit do te mere da zaspi kot top.Nič bom zaključla počasi :). Izidora ni besed z katerimi bi se ti lahko zahvalila za vse kar si mi predala za porod in dojenje. Vsak dan te imam v mislih in komaj čakam da prideva na igralne urice, da tudi moje dete vsrka tvojo pozitivno energijo, da te jaz objamem in se ti še v živo iskreno zahvalim.Vsem mamicam želim lepo porodno izkušnjo in predvsem uživanje z tebuščki do konca.

Porod je bil za prvorodko zelo hiter, res da intenziven, vendar bi se z veseljem ponovila. ​​V soboto, 29.10.2016 se je rodil “mali” Teo, velik 54 cm in tezak 3830 g. To je njegova porodna zgodba:
Ceprav sem imela obcutek, da bo Teo predcasno privekal na svet, je vztrajal v trebuhu do zadnjega dne, dokler ni ginekologinja na zadnjem pregledu ugotovila, da primankuje plodovnice in naju napotila v porodnisnico. Zdravnica v porodnisnici Ptuj je ugotovila, da sem 3 cm odprta in me sprejela ( plodovnica bi naj bila ok) cez noc, da preverijo ctg. Drugo dopoldne po ctg me je dezurni zdravnik zelel poslat domov, dokler z ultrazvokom ni ugotovil, da plodovnice res primanjkuje( bilo jo je samo 2 cm od 10cm)popadkov pa od nikoder. Edina resitev: Predretje ovojev, umetni popadki in seveda junak mora na plan. Po predrtju sem dobila znosne lastne popadke, ampak za zdavnika ni bilo dovolj. Potrebna je bila glukoza in umetni popadki, ki so zelo spremenili moj visok prag bolecine v nizkega. Vendar sem med popadki lahko pocivala, kar mi je dalo zagon za vsak nov popadek. Popadke sem predihavala, kakor nas je ucila Izidora. Moram pa priznati, da sem kaksnega vmes tudi zakricala in se zakrcila, vendar me je partner vedno opominjal na Izidorine besede. Bil mi je zelo v pomoc, ceprav se mu je zdelo, da ga na case odrivam( po porodu sem mu tudi povedala, da je bil zelo v korist in da nebi mogel boti boljsi). Po parih intenzivnih popadkih, me je babica vprasala, ce zelim kaksno njihovo protibolecinsko, ceprav sem ga v porodnem nacrtu zavrnila. Odvrnila sem, Ultivo prosim. Nakar mi je povedala, da sem ze zdavnaj skozi fazo ,pri kateri bi mi dali ultivo in da se samo lahko naredimo kaj za hitre tiscalnike. V zmedenosti, da sem ze toliko odprta, sem se strinjala. Po stirih predihanih popadkih na vseh stirih, smo okronali glavico. Nato pa z dvemi tiscalniki na svet prikuka nas “mali” Teo. Imela sem posveceno uro, nakar so ga umili in mi ga pomagali pristaviti na prsa. Tako sva se po stirih urah rojevanja ze cartala. Porod je bil za prvorodko zelo hiter, res da intenziven, vendar bi se z veseljem ponovila. Za na konec pa morem pohvaliti Ptujsko porodnisnico, predvsem babici Gordano in Katjo ter doktorja, ki je bil dezuren.Tebi Izidora pa se zahvaljujem za vse dihalne tehnike, nasvete in porodne zgodbe. Se vidimo.

Vedela sem, da sem bila v torek zadnjič na jogi, bil je točno teden dni pred rokom, naslednji torek sem imela predviden pregled pri svoji ginekologinji in prav zavestno sem še zadnjič uživala v pogovoru, vadbi, sprostitvi pa še v pogovoru z dr. Bosiljevo. Po predstavitvi ptujske porodnišnice mi je bilo malo žal, da nisem šla na njen ogled, se mi je zdelo pa prepozno, da bi si na koncu premislila. Po jogi sem šla še na kosilo z možem, ki je bil malo živčen, da se tako visoko noseča še vedno sama vozim naokrog in me je po kosilu poslal direkt domov. Doma sem šla počivat, poslušala sem meditacijo pa me je trebuh tako čudno bolel. Zvečer sem imela akupunkturo in kar nisem našla nekega udobnega položaja. Ko sva prišla domov, je bil mož zelo utrujen in je šel že ob devetih zvečer spat, kot da bi nekaj slutil, jaz pa sem še nekaj pospravljala in se mu ob enajstih zvečer pridružila. Vsake toliko mi je trebuh prav boleče otrdel, da nisem mogla spati. Prestavila sem se v dnevno sobo, možu rekla, da grem gledat tv. Poslušala sem še eno meditacijo, vendar bolečine nisem mogla ignorirati. Ob polnoči sem odprla aplikacijo za merjenje popadkov, bili so na tri minute, vendar so trajali 30-40 sekund. Šla sem po žogo, malo hopsala po njej, skuhala sem si juho, kompot, šla pod tuš, si umila lase, jih zlikala, jedla, malo pred tretjo pa sem zbudila moža in mu rekla, da bi se šla pokazat v porodnišnico. Tja sva prišla ob štirih zjutraj, odprta sem bila 4 cm. Bila sem vesela, tudi malo prestrašena v smislu, da gre zares in kaj me še čaka. Porodna soba 6 je bila zasedena, za sobo 1 nisem rekla, saj bi pogrešala smejalni plin. Odločila sem se za lajšanje bolečin z vsemi razpoložljivimi sredstvi, čeprav se je ob petih zjutraj vse skupaj še vedno čutilo kot navadna menstruacija – očitno imam res kar boleče, ampak na takšni stopnji bolečine sem ob menstruaciji vedno vzela neke tablete, saj je kmalu bolečina postala nevzdržna. Tako sem lepo predihavala popadke ob smejalnem plinu, vmes sem se lahko malo sprehajala, nato sem dobila še protibolečinsko injekcijo. Ob devetih zjutraj sem bila odprta 9 cm, po deveti uri so mi naredili še spinalno. Najprej je bil občutek super, noga mi je kar plesala po zraku, nič več ni bolelo, vse mi je bilo fajn. Predrli so mi ovoje, mi šarili po luliki pa me sploh ni motilo. Potem so se pa popadki ustavili, dobila sem umetne, nato pa so se začeli tiščavniki in tam mi situacija ni bila več smešna. Vse skupaj se je nekako upočasnilo, druga porodna doba je trajala predolgo, nisem in nisem imela moči za iztis, čeprav bolelo je nenormalno in nekaj smo morali narediti, da smo mladiča spravili ven. Na koncu sta mi dve babici skakali po trebuhu, da sta ga spravili ven. Tako se je ob 12.30 uri rodil Mark s 49 cm in 3510 g. Res lahko potrdim, da sem v tistem trenutku pozabila na vso bolečino. Moje prve besede pa so bile od jokavih proti paničnim: “Joj, kok je lep, poglej ga! Ojej, kakšno glavico pa ima, saj bo ta buška izginila?!?” Na glavi je imel kar precejšnjo buško, saj je predolgo potoval po porodnem kanalu, mu je pa buška res kmalu izginila. V zadnji porodni dobi sem se spomnila in rekla, da želim videti posteljico. Kot neka meduza mi je zgledala, luškano. Prvi domek mojega otroka. Nato pa so mi zašili še presredek – so morali malo vrezati, da so Marka dobili ven.

Ta otrok ima lase, dajte jo nazaj, ker to ni moje…Dokler je še sveže, bo romalo na papir (pisala sem že v bolnici, sedaj samo prepisujem), čeprav nikoli ne bom pozabila mojega poroda – vedno se bom ga z veseljem spominjala.Bil je petek 7.10. – moj PDP. Vsi zdravniki so mi vedno govorili, da z enorogo maternico težko donosiš otroka in v bistvu so večinoma ženske rodile med 36. in 38. tednom. In ravno zaradi tega sem tudi sama celo nosečnost upala, da rodim pred rokom. Vendar najina Nika ni imela neke pretirane želje prit prej na ta svet. Od mojega ginekologa sem v sredo na zadnjem pregledu dobila napotnico, da se naj na dan termina kar oglasim v UKC Maribor. Tam pa so mi rekli, da se moram naročit in sem dobila termin šele za ponedeljek. Bila sem zelo tečna in nervozna in sem se odločila, da grem vseeno še tisti večer v porodnišnico, da nisem naštela dovolj gibov, saj sem hotela vedet, kako je kaj z malo štruco v trebuhu. Zadnje tedne sem že zelo težko hodila, ker mi je vse skupaj zelo pritiskalo na medenico, levo nogo pa sem še težko dvignila. Na ta dan sva še popoldan šla nekaj pojest in tak čez kako uro, jaz pogledam Petra in rečem, da se mi zdi, da to v nekih intervalih pomeni popadke , ki pa še niso boleli, bilo je pa nekje v isto dolgih intervalih. Po poznem kosilu prideva domov, jaz še vse zlikam,počistim, se stuširam in rečem, da sedaj pa se lahko odpraviva malo na izlet . Prideva vporodnišnico, vsi prijazni, me dajo na CTG, ki zaznava popadke (ki me še vedno nič niso boleli), sledi ultrazvok, bebica leži zelo nizko, zatem pa še vaginalni pregled, kjer isto ugotovi, da je malecka že precej nizko, ustje že zelo lepo zmehčano. Torej pomirjena greva nazaj domov. Vmes se ustavima še v McDonaldsu na sladoledu.Doma si še naredim parno kopel senenega drobirja, odsedim 15 min, popadkov takrat nisem nekaj čutila. Greva spat. Peter seveda takoj zaspi, mičkeno smrči, jaz toliko slabše zaspim. In ko končno zaspim, čutim nekaj zelo toplega tam spodaj, hitro pograbim robčke in odhitim v kopalnico.Preoblečem hlačke, našopam s papirjem in grem dalje ležat. In pol glej jo to porcijo…takrat pa priteče znatno večja količina, spet odhitim na wc, si dam med noge brisačo, ki je bila takoj napita,menjam…Hkrati se pa začnejo pojavljati tudi popadki, ki jih sedaj pa dejansko čutim, ampak so komot za vzdržat. Ja nič ne…potrebno bo zbudit Petra, ki ima seveda tako nevmesno, čist po Petrovo – kaj ne moreš počakat do jutra . Vse si lepo pripravim, se še stuširam, Peter skoči v garažo po avto,pride gor po moje 'punkle', jaz se te končno nekako uspem oblečt, vmes, ko ni teklo. In greva…Prideva, pozvonima, takoj pridejo trije nasmejani obrazi, med njimi babičar Matjaž, katerega sem bila zelo vesela. Sledi vaginalni pregled, kjer mi povejo, da sem 2 cm odprta. Peter vpraša, koliko moram
bit odprta, in ko mu pove, da 10 cm, reče Peter – tako sedaj sva pa 2 dni pečena tukaj notri .V porodno sobo št. 1 sva prišla ob 2.05 ponoči (tak točen podatek je seveda Peter slikal). Popadki so se stopnjevali, lepo sem se odpirala. Seveda sva naredila še nekaj filmčkov in selfijev, takrat, ko mi je bilo še smešno, kasneje je to delal še samo Peter, ker meni ni več bilo smešno. Med popadki je naredil glasovni posnetek, ki ga je bilo super poslušat po vsem tem. K meni si je potegnil leseni gugalni stol, da mu je bilo udobno .V sobi je bila moja najboljša prijateljica ograjica postelje oz te ročke ob strani, katerih sem se zelo močno prijemala med popadki in toliko ko sem prejamrala, že dolgo nisem. Nisem se drla, ampak lepo na tiho. Peter se je ful dobro držal, čeprav mi niti najmanj ni pasalo, če me je božal (sem ga sicer prosila, da me boža in masira) ali ko sem ga slišala govorit – sem ga lepo prosila, da je tiho . Popadki vedno bolj močni. Križ mi je skoraj vtrgalo ven. Lepo sem se odpirala. Babičar je prišel povedat, da bo smena in da ne bo do konca z mano . Ampak ko sem slišala, da pride babica Verena, s katero sva se spoznala že prej, sem bila pomirjena. Začeli so se tiščavniki, pri dveh je bil še Matjaž zraven. Potem pride še ena oseba, luči so se prižgale. Peter mi reče, da se že glavica vidi in potem babici – ta otrok ima lase, dajte jo nazaj, ker to ni moje…naj omenim, da je Peter že plešast pri svojih letih . Malo se je pač moral spet pošalit. Ja je bolelo, ampak sem vedela, da bo kmalu konec. Ker je babica Verena uskočila, si ni uspela prebrati mojega porodnega načrta in lepo vprašala, kaj sva napisala. Jaz sem samo rekla, da naj vreže, da bo to dete čimprej z nami. Vreza itak nisem čutila. Čutila sem glavico, hotela rečt, da bi se je dotaknila, ampak sem že čutila eno ramico in še drugo in pogledam dol in najina Nika je bila zunaj . Ura je bila 7.04. Nepopisna sreča in veselje, težka 3100g, velika 50 cm,obseg glavice 33 cm. Nikoli ne bi rekla, da bo moj porod takšen, kot je bil. Pripravljena sem bila na najslabše.Rada se bom spominjala tega trenutka, čeprav je bolelo. Niko sem tudi takoj začela dojit in tudi to je steklo kot treba. V porodni sobi sem ostala do tik pred obiski, saj je bila v drugem nadstropju precej gužva in ni bilo prostora. V tem času pa sem se lepo stuširala in umila obraz in bila kot nova.Marsikaj iz tvojih uric Izidora, mi je pomagalo, da je bilo vse tak kot mora bit. Aja, pa še to omenim…tudi v II. nadstropju so vse sestre bile zelo prijazne, tako da me na ta dogodek veže zelo prijetna izkušnja.Pa da vidimo, kako bo druga nosečnost.

Pa je napočil čas, da tudi jaz napišem svojo porodno zgodbo. Čeprav sem bila prepričana da porodne bolečine ne bom prenesla in me je bilo v času nosečnosti zelo strah, vam sedaj pišem svojo porodno zgodbo. Začelo se je dan pred PDP torej 21.9., ob 14.00 sem bila
naročena na pregled pa me je že nekje ob 4.30 začelo boleti v spodnjem delu trebuha (kot pri menstruaciji), odločila sem se, da počakam 2 urici, da pride moj iz nočne in mi pripravi bano. Okrog 7.30 grem v bano, popadki se ne umirijo to bi lahko pomenilo, da so pravi.Štejem popadke z aplikacijo, so kar boleči, po mojih meritvah se pojavljajo na 3 min in trajajo1 min. Vendar bolečina še ni bila tako močna zato sem prepričana da moja meritev ne drži.Nekako mi ne odgovarja več v vodi zato grem ven in v potovalko zložim že zadnje stvari, ki jih bom potrebovala v porodnišnici. Razmišljam, da ne bom zdržala do 14.00 ure zato se odločim, da bova krenila nekoliko prej. Nekje okrog 10.30 se odpraviva od doma proti Ptuju, imam občutek, da so se popadki razredčili, v dobre pol ure vožnje prediham kakih 4 ali 5.Grem na CTG, kjer upam, da bo kaj pokazal pa mi babica pravi, da popadkov ni zaznati. Sledi pregled pri ginekologinji (na mojo srečo je bila ta dan dežurna dr. Bosiljeva), ki ugotovi, da sem odprta 3-4 cm. Pokliče še babico, da me pogleda potem pa nama s partnerjem razloži, da se je začelo in da bomo danes rodili vendar imamo še nekaj časa. Predlaga nama da se sprehodiva do kavarne in tam kaj pojeva in spijeva. Res sva se odpravila na sprehod do kavarne, kjer sem spila kakav, vendar sem bila že zelo nemirna ni mi več odgovarjalo na miru sedeti, na poti nazaj sem počivala na vsaki klopci. Po kakšni uri sva se vrnila, jaz sem se preoblekla v haljo in šla sva v porodno sobo, ura je bila okrog 13.30. Ta soba z bano in blazino mi je bila všeč že ob ogledu porodnišnice. Predlagajo mi blagi klistrir z obrazložitvijo, da bo nekoliko pospešilo porod, seveda ga sprejmem. Sprejme naju babica nama vklopi glasbo, nekoliko zasenči sobo, glede na to, da so bili tuši zasedeni mi predlaga, da se grem tuširat s toplo vodo po ledvenem delu in spodnjem delu trebuha kar v bano. Mene je treslo zato mi je topla voda odgovarjala. Med tuširanjem krožim z boki, to mi je ustrezalo. Ob 14.00
se babici menjata, pride druga, ki predlaga, da pogledamo kako napredujemo. Na mojo veliko žalost se nismo premaknili nikamor še vedno 3-4 cm s tem, da maternični vrat še ni poravnan. Popadki so boleči zato mi odgovarja samo ležanje in ne čutim več potrebe, da bi se vstala, vmes tudi bruham – ko to vidi babica pravi: »super to pomeni da napredujemo«,ko sem slišala te besede mi je bilo nekoliko lažje. Ker mi voda še ni odtekla pride ginekologinja in mi predre ovoje, kar boleča zadeva. Ker sem imela občutek, da mi voda ni
vzela bolečine se odločim za rezervno varianto in sicer prosim za ultivo. Vprašajo me ali sem prepričana in pokličejo anasteziologe. Nastavijo mi ultivo, zaradi prešibkih popadkov mi dodajo še umetne popadke in razložijo, da bodo ti boleli bistveno bolj kot moji. Vbrizgajo mi še neka zdravila, najverjetneje za odpiranje itd…. Popadki postanejo res boleči tako, da jih fajn čutim kljub lajšanju z ultivo. Od tu naprej se vse odvija zelo hitro. Mislim, da sem ultivo stisnila 7 ali 8 krat nakar so mi jo že odklopili (ultivo namreč 10 min pred iztisom odklopijo),odprta sem bila 9 cm, CTG je kazal slabe podatke za otroka. Po eni strani sem bila vesela, da smo že tako daleč po drugi sem vedela da bo sedaj bolečina huda. Dihanje mi nekako ni šlo zato mi je bila babica v veliko pomoč, ko me je opozarjala kako dihati. Nato smo ob popadku začeli tiščati, ginekologinja mi je pomagala tako, da je pritiskala na trebuh, praktično mi jo je pomagala potisniti ven, vmes sem v ozadju slišala, kako so naročali, da se pripravi operacijska za carski rez. V tistem trenutku mi je bilo vseeno kaj mi naredijo samo da me rešijo te bolečine, vendar sem sedaj hvaležna vsem, ki so sodelovali pri porodu, da so naredili
vse, da se je moja pupa rodila po naravni poti. Kolikor se spomnim smo pritisnili 4-5 krat in glavica je bila zunaj. Spodbudili so me naj se je dotaknem in ob naslednjem popadku se je porodilo še telo. Tudi posteljica se je porodila dokaj hitro, nekoliko mi je pri tem pomagala ginekologinja. Krvavitev iz maternice ni prenehala in mene je še vedno vse zelo bolelo, želela sem si samo miru. Moj pa mi je v joku šepetal: »kako je lepa«, ves čas poroda me je masiral po hrbtu (drugje ni bilo prostora za njega), kar mi je zelo odgovarjalo. Ker smo morali na koncu hiteti ni bilo časa in možnosti varovati presredka. Ni prijetno okrevanje vendar mislim, da je kljub temu lažje kot po carskem rezu. Bolečino sem pozabila takoj v trenutku, ko sem zaslišala jokati in zagledala svojo pupo. Ob 16.30 torej 3 ure po prihodu v porodno sobo se je rodila Tiana, težka 3.710 g, velika 52 cm, obseg glavice 34 cm. Takoj v porodni sobi sva s podojili in tudi naprej nama je dojenje lepo steklo. Imeli smo posvečene 3 ure, ki pa so nam minile kot da bi bilo samo 15 min, v bistvu mi je čas minil zelo hitro in se mi zdi kot da je porod trajal 30 minut. Naslednje dni na oddelku je bilo prijetno, osebje je zelo prijazno in
vedno pripravljeno pomagati. Vse pohvale in zahvala osebju porodnišnice Ptuj.
Izidora hvala, da si tako velikodušno delila svoje znanje in izkušnje z nami, obiski vadbe mi bodo ostali v lepem spominu. Meni je bilo in mi je še v veliko pomoč.

En teden čez rok sem postala malo nestrpna in ugotavljala kaj še nisem naredila, da bi se porod naravno začel (strah me je postajalo, da bo potrebna sprožitev). Isti večer (bil je četrtek) sva z Andrejem pridno “spodbujala porod” doma :), potem pa odšla še malo zaplesat, mogoče pa se kaj premakne (to sva sicer že cel teden govorila.. danes bo pa res :)). In ko sva prišla domov, me je res precej tiščalo navzdol, ob kakih 4.30 zjutraj v petek, sem začela čutit prve popadke, ki sem jim lahko rekla popadki (prej se je nekaj dni pojavljala kaka bolečina, zvijanje, špikanje brez kakšnega nadaljevanja). Popadki so bili sicer blažji, ampak takoj na 10-12 minut. Skuhala sem si malinov čaj, ker spati tako nisem mogla. Andrej je tisti dan ostal doma, čeprav se mi je zdelo, da zna vse skupaj še malo trajati.. Zjutraj sva pojedla zajtrk, odšla na sprehod, pa potem še kosilo, pa spet sprehod.. popoldan popadki še kar na isti frekvenci in tako do večera. Odšla sva spat. kljub temu, da sem jih vmes že imela tudi na 5 minut. Ampak zaspati ni bilo enostavno, razmišljala sem vse živo in se ob 1h zjutraj odločila, da želim v porodnišnico. Vzela sva stvari in se odpravila. Babici, ki me je sprejela, sem razložila situacijo, preoblekla sem se in sledil je pregled in novica, da sem odprta 1 cm. Sem pričakovala vsaj 2 cm.. haha 🙂 Na ctgju so me dodatno razburili, ker se dete ni premikalo in naju takoj namestili v porodno sobo, kjer so še enkrat posneli ctg. Ko se je najin Leon zbudil iz nočnega spanca, je bil ctg “boljši”. Dobila sem injekcijo Donaltina in do jutra sva zaspala – jaz na postelji, Andrej na blazinah (še dobro, da sva bila v 6ki :)). Zjutraj sem dobila zajtrk (in seveda mi je bilo jasno kaj to pomeni :)) potem mi je zdravnica prišla razložit situacijo, da bi do popoldneva počakali, če se bodo moji popadki kaj okrepili (še vedno so bili celi čas prisotni, nihali nekje od 5 do 12 minut, vendar prešibki). Začela se je telovadba, tuširanje, cartanje.. 🙂 pa nič.. Dobila sem še kosilo 🙂 Ob 15h so se odločili predreti ovoje, pred tem mislim, da me je zdravnica za dober centimeter še ročno odprla, ker se sama nisem. Ob 16h sem dobila umetne popadke. Potem pa se je začela druga pesem. 3h sploh ne vem kaj točno se je dogajalo, vem samo da me je minilo vse, ko sem izvedela, da se nisem v te času odprla niti za centimeter. Predlagali so mi epiduralno in v tistih bolečinah sem jo sprejela. Držala mi je dobro uro, nato pa novica, da se še vedno nisem nič kaj dosti odprla, kak centimeter ali dva. Kot zmešana sem predihavala popadke, v sosednjih sobah že poslušala jok dojenčkov, ki so prišli v sobe za nami.. skratka to so bili trenutki obupa – bolečina, ki ji nisem videla konca, ker ni bilo nobenega napredka. Pri nekih 6cm (ob 8h, 9h zvečer) mi je babica pripeljala oksidul in kot obsedena sem se priklopila na masko – ko je popadek minil, mi jo je mogla vzeti iz rok 🙂 🙂 Skratka odpirala sem se zelooo počasi, vmes sem se spomnila kakega tvojega navodila.. za nekaj časa odplavala, sesala limono, da bi se sprostila, dihala po navodilih, Andrej me je masiral po križu.. nato pa spet ta realnost, da se tako počasi odpiram, da so tako mali napredki :/ Nekje proti koncu sem si zaželela počepniti, ker sem si predstavljala, da bi tako rodila.. Prosila sem babico, ki ni bila najbolj navdušena nad to idejo, saj sem se ji zdela preveč izčrpana. S počepom sem se hitro odprla še zadnje 2 cm, kar babica ni mogla verjeti (?). Tudi iztis ni bil kratek, ampak sem bila veliko bolj energična, ker sem vedela, da se končno približujem koncu. Za zaključek so mi še prerezali presredek, ker so menile, da je otrok prevelik…(3910g/54cm) ahhh, sem se sprijaznila tudi s tem, ko je Leon po vsem tem, končno bil v mojem naročju v nedeljo 1.53 🙂 In res.. vse mine v trenutku.. 🙂
Evo končno.. pisala sem jo po delčkih in je trajalo. Lahko bi napisala še več, pa sem se trudila biti kratka, čeprav je bil porod dolg 🙂 
Kljub vsemu nama je lepo steklo dojenje, Leon lepo napreduje brez vseh dodatkov 🙂 Ati lepo skrbi za naju, tudi noči so mirne, nima veliko krčev, ponoči spimo.. in radi se imamo 🙂 skratka zdaj je res vse super! 🙂
Hvala ti za vse Izidora. Zaradi tebe sem imela umirjeno nosečnost, kot si je prej nisem mogla niti zamisliti. Zaradi tebe me niti malo ni odneslo v strahove in paniko med samim porodom, ampak sem ves čas vedela, da bo vse ok.. Hvala za ta mir, mi je ogromno pomenil!

Bila je druga soparna nedelja v septembru. In jaz že teden dni čez rok. Saj sem se kar dobro počutila ampak "pritiski" okolice, kdaj bom rodila, so mi že začeli najedati živce. Kot, da lahko kar sama sprožim porod. Zato, punce, ne povedat točnega PDP. 😀 Nič takega nisem počela kar bi mi "sprožilo" porod, npr.: kot je hoja po stopnicah aličiščenje oken,… raje sem počivala in hranila energija za dan "D". Nedeljo sva z mojim Blažem izkoristila za sprehod in kofetkanje v centru mesta, nedaleč stran od doma. Pokavici sva šla do tržnice kjer sem začutila, da je nekaj steklo iz mene. Nič kaj dosti ampak dovolj, da sem postala sumničava. Ko sva prišla nazaj domov sem odhitela na wc pogledat kaj se dogaja. Rozast izcedek, aha, ok, čep… Stvari se premikajo.
Ostaneva mirna, pravim, da to lahko še traja do par dni. Nato grem pripravit kosilo,posesat stanovanje, vmes me malo ščipa ampak nič posebnega. Se najeva, ko začne okoli 15ih stiskat v predelu trebuha. Šla sem pod tuš, oprala lase, se uredila in okoli 16ih, so popadki postajali vedno bolj redni in močnejši. Torbo za v porodnišnico sem še enkrat prečekirala – vse je ok in Blažu naročila za kaj vse mora poskrbeti, ko me ne bo.Okrog 18ih se odpraviva proti porodnišnici, ko so bili popadki redni na 5 minut. Prideva do porodnišnice in kot nalašč, pred vhodom, popadki izginejo. Puff… nič. Spomnim se Izidorinih besed, da to je zelo običajno, ko prideš v bližino porodnišnice. Odpre nama prijazna babica Sara, ki me je nato tudi pregledala in kasneje tudi spremljala moj porod.Preoblečem se v rožnato pižamo in splezam na stol za pregled. Med pregledom opazujem babičin obraz, ki je zamišljen in hkrati zaskrbljen. Nato reče: "Hmmm, gospa,nič, prav nič še niste odprti." Zraven še pokaže z rokami, stisne palec in kazalec in reče:"Nič!" Jaz jo gledam in si mislim: Ah, briga me, Izidora je rekla, da to nič ne pomeni,stvari se lahko vsak trenutek spremenijo. In se nisem niti malo sekirala, res ne. Vprašala sem jo edino, če sem prehitro prišla in je rekla, da ne, ker so popadki redni in močni.Ko smo šli po hodniku proti porodnim sobam, me vpraša v katero bi šla? 1,2 ali 6. Takoj se odločim za 6. Enka odpade, pomislim, nedelja je, epiduralna tako ali tako odpade za mene, oksidula tukaj ni, torej 6. Preveri še enkrat in pravi, da je 6 zasedena. Ok, pol pač dvojko. Odpremo vrata, wau, lepša kot sem si predstavljala, takoj se udomačiva. V bistvu scenarija o porodu sploh nisem imela. Nisem si ga želela sestavljati, želela sem se le predati porodu, osebju in Blažu. Za njega sem vedela, da je pripravljen in, da mi bo pomagal do konca, saj je bil v šoli za starše in kar je najbolj pomembno, bil je na delavnici pri Izidori Od 20ih do 21ih sem še na veliko obveščala domače in kolegice kaj se dogaja, nakar mi je Blaž izpulil telefon iz rok in rekel: " Tak, zdaj pa dovolj, zdaj pa gre za res in, če ne boš pri stvari, ne bo nič!" Popadki so postajali vedno močnejši in vedno manj časa za počitek sem imela. V bistvu skoraj nič. Babica Sara me je vsake toliko pregledala in pred prvim pregledom, sem se spomnila besed kolegic, ki so me opozarjale na ta izredno boleč pregled. A pri meni ni bilo tako. Meni je ta pregled tako ugajal, da sem kasneje babico večkrat prosila, če lahko naredi pregled, ker mi blaži popadek. Je rekla, da kaj
takega še ni slišala, ampak da preveč pregledov tudi ni ok 😀 Blaž je ves čas spremljal CTG. Takoj ko je videl, da prihaja popadek je pograbil masko z oksidulom, mi jo dal na obraz in mi prigovarjal, kako naj diham, da naj se sprostim, kdaj popadek izginja itd. Nato mi je po vsakem popadku mazal ustnice z labelo in mi dal piti vodo, me masiral, pritiskal točke, resnično se je trudil in brez njega bi mi bilo zelo težko.Ob polnoči se mi je že vse zdelo zelo boleče, popadki so bili nekje 6 na lestvici od 1-10.Po polnoči so mi z umetnimi popadki vse pospešili, ker sem se bolj počasi odpirala.Takrat nekje sem tudi končno dobila oksidul, po katerem sem že večkrat povprašala,ampak je bil predtem skozi zaseden, aleluja  Ni se mi zdelo, da kaj pomaga, čeprav mije Blaž zagotavljal, da je boljše in da naj samo predihavam. Meni se je zdelo, da pomaga samo občutek, če stiskaš masko na obraz v času popadka.Popadki so se stopnjevali, začeli so se tiščalniki in okoli 4ih sem bila že čisto na koncu z močmi. Popadek na popadek, tiščalo je navzdol, Izidora bi rekla, to je občutek, ko se ti zdi, da ti bo rit razneslo. In res je tako. Babica me pregleda in reče, ne še. Še malo bo treba počakati, niste še dovolj odprti.Malo pred peto smo prišli v ciljno ravnino. V porodni sobi so se prižgale luči, začele so prihajati okrepitve , naenkrat sta bili ob meni še dve sestri. Ko je bil še tik pred tem, da se nam pokaže, sem se dotaknila glavice malega Štefana. Babica je rekla, da ima črne laske. V finišu sem slišala le še Blaža, ki mi je diktiral kdaj naj potiskam, diham ali počakam. Potem pa so popadki prenehali. Pokrčili so mi noge, jaz sem potiskala 4x »na suho«, torej brez popadkov, ena sestra pa mi je pritisnila na trebuh. Štefan je zdrsnil
ven in ni jokal. Pristala sem v drugi dimenziji, bolečina je izginila kot bi odrezal. Pogledala sem ga navzdol, bil je ves moder, nič bel, nič krvav, samo moker in moder.Babica ga je začela masirati. Videla sem njen rdeč obraz, ki je kazal zaskrbljenost, a niti za sekundo nisem podvomila v življenje. Nato je zapiskal kot trobentica. Stisnili smo se in uživali.Izidora, veliko sem mislila nate pred, med in po porodu, vse mi prišlo prav. Sproščanje,že sama misel nate mi je dala moč, da zmorem. Hvala za vse informacije, prijaznost,iskrenost in srčnost.

Lep pozdrav iz Ljubljanske 5! Ema se nam je pridruzila v ponedeljek 12.9.2016 ob 5.30 uri, tako zelo se ji je mudilo, da je sta z atijem istocasno planila v porodno sobo, babica si je komaj utegnila nadeti rokavice in pripraviti vse za porod.
Tako da danes me ne bo na jogo za nosecnice. 😀
Je pa zelo pomagalo, kar si nas ucila. Ko sem dobila mini in blage popadke okoli polnoci (v porodnisnico sem sla, ker mi je od petka zvecer malo po malo nekaj odtekalo iz noznice in so v soboto zjutraj rekli, da nic ni, ceprav sem napolnila vsak dan po 5 Vir80 vlozkov da so bili premoceni, v nedeljo zvecer so me skoraj spet domov poslali, a je babica Barbara se enkrat naredila test Amnicheck, ki je bil blago pozitiven, zato me je dala na “opazovanje” v porodno sobo, Davorja pa je poslala domov spat, ker danes tako ne bo nic 😀 ). No, ko sem dobila popadke, sem se cisto sprostila, prosila sem jih, da mi ugasnejo luc in zaprejo vrata, da nisem.slisala kricanja ostalih porodnic, in do 3h sem se odprla ravno za 1 cm… odprta 3cm in babica je ponudila, da mi predrejo se spodaj ovoje in dajo injekcijo proti bolecinam, ki menda tudi tanjsa MV, ki je bil SPET se kar debel, moral bi bit pa tanek kot papir… ker dete glede na CTG ni bilo v stiski, sem.prosila, da mi dajo se nekaj casa, kaki 2 uri ali 3, da vidim, kaj zmore moje telo, da si zaupam in da so popadki
znosni in jih v taki jakosti lahko se par ur brez tezav prenasam. Babica je sicer se enkrat ponudila predrtje in protibolecinska sredstva, a ker je rekla, da ni nujno, da bo to pospesilo dogajanje, sem rekla da zelim pocakat in da se mi nikamor ne.mudi, dokler se dete pocuti OK, naj me pustijo. Popadki so se nato stopnjevali na 5 minut, a so bili se vedno znosni, sem se spomnila da moram sprostiti celjusti – limono je Davor namrec odpeljal nazaj domov 😀
Okoli 4.30h so bili popadki ze malo mocnejsi, a sem se SAMA malo med popadki na levem boku pomasirala po krizu in je RES fejst pomagalo, takoj je bila bolecina bolj znosna. In moja masaza mi je bolj pasala kot pa masaza od babice, ki je prijazno ponudila, da mi namaze in zmasira hrbet z Ruskim lekom. Sledilo je enih 5 fejst bolecih popadkov, ko sem ze bila v skusnjavi, da prosim za protibolecinsko injekcijo… pa se kakat me je pritisnilo!!! Poklicala sem babico in jo prosila, ce smem se kakat na WC, a je rekla, da bi najprej pogledala al me res kakat, al mogoce dete pritiska dol. Opravila je pregled in bila sem 5 cm odprta. Ura je bila 5 in 5 minut. Rekla je, naj poklicem Davorja, da mogoce pa v naslednjih 2 urah rodimo. Nato pa so zaceli popadki, ki so prehajali en v drugega, na boku mi je bilo slabo, zato sem.prosila, ce smem na vse 4. Babica mi je dvignila vzglavje postelje da sem se oprla in bila na vseh 4 in pa v na-pol polozaju iz joge, ki mu ne vem imena (trebuscek med razkrecenimi nogami, roke naprej). Naenkrat popadki vec niso bili boleci, pac pa sem cutila samo se mocno tiscanje. Ob 5.25h sem pa ze zacela jamrat, da naj pa mi vseeno da zdaj tisto frdamano injekcijo, ker zdaj pa res vec ne zdržim Me je babica obrnila na hrbet in pregledala, bila sem 9 cm odprta in Ema je bila ze cisto spuscena. Davor pa sredi Tezna, vsaj 10 minut oddaljen od UKC. Babica Barbara je pricela takoj pripravljat vse za porod, jaz sem morala pa predihavat popadke, nic pritiskat, ceprav sem.cutila potrebo po pritiskanju.
Potem je ponudila se, da bi teh 10minut pocakali atija, da ne bi zamudil poroda in bi jaz teh 10minut predihavala popadke! 😀 Seveda sem rekla, da ni sanse, da je moja naloga cim hitreje otroka na svet spravit (Davorjeve besede!!!) in da bi lepo prosim kar zdaj rodila.
3 tiscavniki in glavica je bila zunaj, sem lahko pobozala malo kosmato bucko. Potem sem morala malo pocakati in predihati, nato pa se en tiacavnik in Davor in Ema sta istocasno vpadla v prostor. 🙂 Dobila sem jo na trebuh, malo smo morali cakat da je zajokala, bila je ocitno v šoku, ko je tako nenadoma pribrzela na svet in svetlo in hladno. Na meni je bila 30 minut, vmes je Davor lahko prerezal popkovino. Potem so meni porodili posteljico, Davor je Emi zmeril temperaturo in jo obrisal, potem pa mi jo je babica za pol ure se dala na prsa. Takoj je poiskala dojko in vedela, kaj mora narediti z njo. Vem, da sem ravno 4krat prisla na jogo in bila na delavnici, ampak sem se spomnila VSEH nasvetov in cisto vsi so bili zelooooo uporabni in koristni. Super znanje si nam dala in predvsem samozavest in zaupanje v lastno telo. 🙂
Z Emico se zahvaljujeva in posiljava pozdravcke, pa se vidimo na igralnih uricah enkrat jeseni. 🙂

​V petek 2.9. se z možem zbudiva istočasno in ko sem se preoblekla sem zagledala gost rjav izcedek. Torej odluščil se mi je čep. Možu rečem, da bova rodila ali danes ali v naslednjih dneh. Dan sem izkoristila za druženje ob kosilu, pojedla sem še vse kaj vem, da med dojenjem ne bom smela ( čokolada, paradižnik,….).Popadkov ni bilo. Pozno popoldne zagledam na spodnjih hlačkah zraven temno rjave sluzi še kri. Moža panika in me odpelje v porodnišnico, da me pregledajo če bi bilo kaj narobe. Pregled traja skoraj uro in zdravnica ugotovi, da krvavim iz porcije in da nič ni nevarnega, vendar bi me radi obdržali na opazovanju. Okrog 2.00 zjutraj se začnejo popadki, ki so bili vse prej kot redni. Vse sem z lahkoto predihala. Vendar čez par ur so bili popadki vedno bolj močni. Ob 5.30 se odločim poklicati sestro. Me pregledajo, odprta sem že bila 6 cm in pritisk ob popadku je bil močan. Sestra me napoti v porodno sobo številka 1 in tam me je čakal babičar Matjaž. Vmes še pokličem moža, da naj pride v bolnico, ker bova rodila:) Popadki so bili vedno bolj pogosti in močni. Babičar in doktor predlagata predrtje ovojev. Ko mi odteče voda, se začne tisto pravo. Vse je bilo bolj hitro in intenzivno kot prvič. Med popadki mi mož masira predel med prvima dvema prstoma na roki ( to res zelo pomaga pri premagovanju bolečine). Babičar reče, da bomo rodili čez kakih 10 popadkov. Jaz sem si mislila, da če bo tako bom omagala. Po dveh popadkih me začne doli peči in rečem možu naj pokliče babičara. Babičar pride in reče, da se vidi glavica, ki sem se je dotaknila. Dva močna potiska še in orng baba Lana je bila rojena Vse skupaj je trajalo 3 ure in 30 minut. Lana črnih las, rjavih oči, 3730g in 50 cm.Vsi smo se super odrezali. Hvala Izidora za vse vaje, ker mi je to res veliko pomagalo oziroma olajšalo porod. ​​

Nooo torej zjutraj 10.9 se zbudima z Denisom (moj bodoci moz) in spijema kavico.Mene neke sraufa- samo dobro malo ignoriram.Grem se v trgovino nardim kosilo -rizoto.hmmmm.pojemo.nimam niti apetita…cudno???pomijem posodo.operem se en stroj… in mene se kr neke spika v trebuhu…Odlocim se le,da na aplikaciji zmerim malo to sraufanje.in res.neki intervali so – samo neredni.lepo na easy se pospravim  vse doma in obesim se perilo in pri sebi si mislim.ehhh to ni to.to more bolj bolet (no pol je res bolj bolelo).ob 17.30 scipanje postane bolj mocno.da ze globoko diham.hmmm.povem Denisu pa mi rece:” kaj od jutra mas to ze, pa mi zaj poves???”mu recem eh to ni nic.mene nic ne boli.hihi.nooo se grem stusirat.ce so pravi bodo bolj mocni studiram.pridem iz tusa me en tak zgrabi, da se primem za umivalnik.okey.lepo na easy.no naj se omenim,da se mi je zjutraj odluscil cep.samo nisem polagala veliko pozornosti, kr sem misla tjaaa.eni se je teden pred porodom.to se nič ne pomeni.Torej vroc tus.pasal je, samo je se bolj zacelo sraufat.Recem Denisu cuj kaj ce bi sla malo na sprehod.okey.gremo na sprehod.mene 3x scipne vmes,tak da morem ustavit in predihat si mislim super,ce je to to,sem doma do konca ko bodo na 5 min mocni redni in gremo hihi.jaaaa ce verjes.Denis bil ob 9 tak zivcen, da poklicem v porodnisnico in vse razlozim.mi rece teta po telefonu ce vas je strah se pridite vsaj pokazat.jaz recen eh ne ni panike.Denis pa z torbo,napotnico in mojo materinsko stoji na hodniku in me ze caka…njemu taka sila jaz pa na levem boku na kavcu hihi.jaz se vedno cakam na bolecino.nooo ob 23.15 sma prisla v ukc skoraj pod prisilo.hihi.morem rect da sem med potjo do bolnice mela 4 orng popadke.hmmm. Me pogledajo in ja odprti ste 1-2 cm.hmmm mojega ze grdo gledam-ces, ves ki je se 10 cm???
Recejo, da lahko gre on domov in se naj spočije,vi gospa pa v porodno sobo 4. Dobro se je zacelo.ves ki je se.10.cm mi odmeva v glavi .hihi in sploh ni tak dolgo trajalo.Ob 4 sem bla ze 5 do 6 cm odprta.mi rece sestra poklicite moza.kr pocasi pa bo.Juupii jaz cela vesela.kr vseeno popadki niso bli tak hudi.Jaz frajerka sem se vedno misla ehhh to je za zdrzat.Oooo kako sem s motla.Iz sobe 3 slisim krike.Vprasam kaj ona bo rodila vsak cas?recejo babice ,eh ona je 2 cm odprta.hihi si.mislim.bravo jaz.Pride Denis.vprasa sestra ce lahko zdravnica predre ovoje,da bo slo hitrje.Recema oba ja.okey.te je pa res slo hitro.Jupi.umetni zraven kr so moji bli sibki.odprla na 7 cm okey znosno, 8 boli boli boki in 9.adijooo mat..r. Odprla na 10 cm.cistooo.Kr mate bolj blage popadke bomo se vec umetnih dali. Na ekranu pise stevilka 98…zaj pa tišite….okey.sicer so zaj res boleli ko sv…. in tui jaz sem se tu pa.tam drla ko zival.samo dobro.saj bom zaj v 1 uri resena.Ahaaaaaaaa.seveda.noooo ta ena ura je trajala 4 ure in po 4 urah in dveh ultrazvokih in pregledu dveh zdravnikov ugotovijo.glavica se se ni spustla.Previsoko je v maternicni vstavi.Tiscalniki so kljub umetnim zelo blagi.Otroku na levem boku, na prucki in na hrbtu pade utrip in dodatno ima na levi strani glavice malo oteknilo.Verjento je malo zalezan in ta pritiska v porodni kanal…. nooo torej urgentni carski rez.Jaz prosim.da mi zvisajo popadke da bom tiscala,da nocem carski rez.Okey se pocakamo malo.
V glavi mi odmeva…odprta sem 10 cm pa ne bo zaj sel ven????neeee vse poskusimo.niiicccc.mali se ne premakne niti za mm.vedno ko ga dol potisnem.skoci nazaj.No po posvetu z zdravnikom se pol vseeno odlocima za carski rez.Grozno ampak dobro.Najbolj hudo mi je blo, da ga ne bom mela takoj na prsih.Rez je hitri,brez komplikacij.Spala sem malo vmes, ker sem bila tako utrujena,imela sem spinalno anestezijo.Mali se je takoj zajokal in so mi ga pokazali,umili in oblekli pa so ga z Denisom.
Carski rez sem imela ob 13.45, že zjutraj naslednji dan pa so mi ga pripeljali na intenzivno nego.in takrat sma se prvic podojila. Na oddelek sma sla popoldan in tudi moje pocutje je bilo vsak dan boljse.4 dan po carskem rezu sem dobila naval mleka in sedaj se pridno dojima.Pri porodu mi je Denis stal ves cas ob strani.vem,da zveni res pocukrano,samo ne bi si znala predstavljat da bi bila v porodni sobi sama.predvsem, ko pridejo krizne situacije je dobro da te nekdo podpira.Ceprav se ni koncal porod kot sem si zelela,nisem razocarana. Vse pohvale osebju ukc mb- bili so vrhunski.intenzivni negi, sestram  in zdravnikom.Imela sem strogo babico Zlatko,ki me je “skurcala” ob vsaki priliki.hihi in morem rect da je bla super. No to je bila moja zgodba.ce bi me zaj vprasali ce bi se rodila.hmmm.JA bi se.Samo bi se bolj zanasala na moj obcutek kdaj it v porodnisnico. Denisov odgovor: NE,kr gledat to zraven, pa nic ne mores nardit je najbolj grozen obcutek na svetu.Izidora hvala za vse.ceprav te nic na svetu ne pripravi na porod (niti knjige,niti dihalne vaje,niti akupunktura,niti sola za starse),si pa ti z humorjem in pogovori vzela vsaj strah pred tem. Zenske smo res izjemna bitja!Vse dobro puncam na jogi!

25.8.2016… Datum, ki si ga bom zapomnila za vedno
Pa tudi jaz pišem mojo porodno zgodbo. Saj ne morem verjet. Verjetno ko si me spoznala, si mislila, da jaz poroda ne bom preživela. Tako sem mislila tudi jaz. Že od malega sem govorila, da bom otroke posvojila, zaradi strahu pred bolnišnicami, krvjo in samim porodom. Kljub primernim letom, sem nepričakovano zanosila in prve mesece sem bila bolj žalostna, kot vesela. Sebe si nisem predstavljala v vlogi mame. Zaradi hudega bruhanja so bili prvi meseci še posebej težki in zato veselje še toliko manjše.  Sem živahen tip človeka, vedno sem vsepovsod in razmišljala sem samo kaj vse ta čas ne bom mogla početi.  Ampak nosečnost ni bolezen.
Ko sem te spoznala, sem mislila, da na vadbi ne bom ostala.  Vedno sem prišla domov vsa objokana, če že nisem jokala na sami vadbi. Po vadbi mi je vedno bilo samo hujše, ker sem res mislila, da meni to nebo uspelo. Z tako srečo si govorila o tej neznosni bolečini, da sem mislila, da mogoče ni vse vredu s tabo. Kako je lahko bolečina nekaj kasneje prijetnega?? Z svojo sproščenostjo, optimizmom in super nasveti, pa si mi z vsako vadbo bolj prirasla k srcu. Vedno bolj mi je manjkala vadba, če sem jo le izpustila. S teboj sem se počutila sproščeno. Že ti kot oseba oddajaš takšen materinski čut in ta poklic in poslanstvo ti je pisano na kožo.  Ker si me tako dobro pripravila na porod, sem tudi jaz rodila brez posebnih zapletov. Vlila si mi optimizem, da jaz to zmorem. Da smo ženske ustvarjene za to in da kljub temu, da neznosno boli, da je to edina smiselna bolečina. Danes vem o čem govoriš.  Bolečina ni neznosna, je pa res, da je zelo neprijetna . Vseeno pa vsaka čast vsem ženskam na svetu. Res smo neverjetne! In naj nobena nikoli ne pozabi tega.Najbolj od vsega me je bilo strah, da jaz nebom dobila tega materinskega čuta in da mi bo kasneje vse preveč naporno. Spremenit življenje in postaviti nekoga na prvo mesto. Ampak, ko se rodi otrok… Takrat se rodi počasi tudi mama!  Danes vem o čem si celi čas govorila.Pa da preidem k mojemu porodu. Ob vsej moji paniki med nosečnostjo, sem bila neverjetno mirna, ko mi je odtekla voda. Celi teden sem se že grozno počutila. Kot da bi imela gripo. Bolele so me vse kosti in telo.  Zato sem tudi v sredo obiskala ginekologinjo, saj se mi tudi gibi niso zdeli več tako pogosti. Ctg je kazal normalno. Plodovnicaje bila na meji, da naj bi jo imela preveč (kar nisem  vedela, da je sploh možno).  Ginekologinja me je zato naročila na ponovno kontrolo v petek. Ponoči ob pol 4 zjutraj mi je odtekla voda. Najprej malo. Pol ure sem počivala na levem boku. Potem se vstala  in odšla pod tuš. Ko sem stopila izpod tuša pa se je voda dobesedno vlila in poplavila pol kopalnice. Zbudila sem mojega očeta, da me pelje v bolnico. Ko sem prispela tja so mi po pregledu rekli, da sem odprta en cm in da bo do poroda preteklo še kar nekaj časa. V Mariborski porodnišnici so že prejšnji dan imeli 9 porodov, pa tudi ta dan je bila gužva. Poskusila sem zaspati, kar pa je vseeno težko ob vsem direndaju. Ob 13 so mi vstavili prvo svečko za krajšanje materničnega vratu, ter antibiotik in protibolečinsko injekcijo. Ob 18 uri me je sestra pogledala in rekla, da sem odprta 2 cm, ter mi vstavila še eno svečko.. Ob 19 je rekla, da imam popadke na 5 minut. Jaz pa skoraj nisem nič čutila. Hujše mi je bilo čez ves teden ob bolečinah v križu in telesu. Ni prijeten občutek, ko ti po  14 urah rečejo, da si odprt 2 cm. 2cm?? Aaaa. Očitno bo še to trajalo neznosno dolgo . Babico Nastjo sem vprašala kdaj odhaja domov. Rekla je, da dela do 21 ure. Sem odgovorila, da morem roditi do takrat. Nasmehnila se je in rekla, da se boji, da še to ne bo danes. Ob 18 je prispela moja najboljša prijateljica, katera je bil z mano pri porodu.  Partner ima službo v tujini,  ti Izidora pa si bila ravno na dopustu. Kasneje si res ne predstavljam, da bi to preživljala sama. Zelo sem pogrešala partnerja. Ampak moja najboljša prijateljica je oseba, ki ji popolnoma zaupam in odlično je opravila svojo vlogo. Čisto drugače je, ko je s teboj nekdo s katerim si sproščen in te pozna. Zelo pa je pomagalo, ker je sama dala porod že skozi in ve kaj približno sem doživljala. Ob 19 me je babica Nastja ponovno prišla pogledati in rekla, da očitno popadki napredujejo. Vprašala me je, če bi želela epiduralno. Ob tem vprašanju si vedno v dilemi. Bilo mi je kar slabo in babica Nastja je rekla, da glede na to, da se mi trenutno bolečina ne zdi prehuda, bi mi priporočala, da je ne vzamem.  Hvaležna sem ji za ta nasvet. Strinjala se je tudi moja najboljša prijateljica.  Zaradi mojega občutljivega želodca je raje nisem vzela, saj je moja kolegica z istimi problemi po njej zelo bruhala. Odločila sem se pravilno. Ne vem kako bi preživela popadke, če bi bruhala. Ob 20 uri mi je začelo primanjkovati kisika in otroku se je poslabšal utrip, zato so mi nadeli kisikovo masko. Smejalnega plina nisem uspela poizkusiti. Ob 21 uri so se začeli popadki zelo stopnjevati. Krč me je vlekel skupaj, ampak spomnila sem se tvojih besed. Moraš se sprostiti … Ne smeš se dati v krč. To je ob bolečini zelo težko. Moja najboljša prijateljica je odlično opravljala svojo vlogo, ko mi je dajala mokre obkladke na čelo, saj me je po celem telesu oblivalo. Z masažo in predihavanjem, ter vzpodbudnimi besedami je zelo omilila bolečino. Ob 21:30 uri sem ravno predenj je prišla babica me pogledati mislila rečti, da naj mi dajo epiduralno, da dolgo več ne bom zmogla. Seveda v glavi, saj se realno nisem iz sebe spravila skoraj besede več. Babica Barbara je rekla zdaj pa bo in naj se pripravim. Otroku je začel zelo padati utrip. Rekla  sem, da bi želela roditi na boku, ampak babica Barbara je rekla, da na žalost ni več časa. Odkrito povedano, se v tistem sploh nebi mogla premakniti na bok. Rekla je, da se pripravim, da naj si primem noge in potisnem. Na žalost nisem mela več veliko moči, da bi si pravilno držala noge, zato mi je pomagala babica in moja prijateljica. Ko je rekla naj prvič potisnem , sem zbrala vso moč in prišla je glavica. Rekla je, naj potisnem še enkrat in bila je zunaj. Rekla sem, da če se zabavajo. Nisem mogla verjeti.  Minute, da je zajokala, so se zdele neskončno dolge. Zaradi panike nisem prišla do sape in začelo mi je trositi telo. Zaradi šoka telesa naj to nebi bilo nič nenavadnega. Barbara me je poskusila pomiriti, da sem kmalu lahko normalno zadihala. V tisti bolečini nisem videla, da je nastala panika v prostoru. Otrok je imel dvakrat ovito popkovino okoli vratu, zato ji je začel padati utrip. Ob 21:54 je prišla na svet. Pediater je že čakal. Kmalu je zajokala in dobila sem mravljince po vsem telesu. Bila je ok, zdrava, z vsemi prstki in lasekami. Dali so mi jo na prsi in  to je bil najbolj nenavaden in najlepši občutek. Ne morem verjeti, da sem tak hitro rodila. Solze so se mi vlile. Ponosna sem bila na sebe. Nisem je upala niti objet, ko je migala z rokicami in me gledala. V materinski knjižici mi piše, da je porod trajal  2,5 uri. Vem, da je pomagalo veliko gibanja, tvoji nasveti, ogromna količina dateljnov, čaj plahtica in malinovi listi, ter homeopatske tablete. Mogoče pa nič od tega J Predvsem pa je verjetno pomagala moja psihična priprava, tvoji nasveti in prijateljičina podpora. Vsaka čast tudi babicam in vsemu osebju. Babica Nastja ,ki je bila z mano večino časa, je bila res super. Babica Barbara Fras je odlično opravila svojo vlogo.
Vsaka porodna zgodba je drugačna. Najbolj pomembno je, da se psihično in fizično pripraviš na porod. Jaz sem si v glavi pripravila svojo zgodbo in na srečo je bila točno takšna, kot sem si jo zamislila. Sem mislila, da se z porodom bolečina konča. Mislim pa, da bi se vsaka morala še bolj pripraviti na tisto obdobje po porodu, bolj ali isto kot na sam porod.  Nisem si mislila, da dojenje na začetku tako boli. In da to sploh ni enostavno. Nama na začetku nikakor ni šlo…Da je tako težko previti prvič to malo bitje. In da se skrb, da delaš pravilno in da boš temu malemu bitju omogočil prijetno življenje.. Nikoli ne konča.Zato še enkrat hvala osebju – Posebej sestri Jožici in Violeti, ki nista obupala nad mano in mi v porodnišnici ogromno pomagali z svojimi nasveti pri dojenju.
Hvala moji najboljši prijateljici, ker mi tudi brez nje nebi uspelo.
In Draga Izidora… Hvala tudi tebi. Se vidima tudi pred drugim porodom. Seveda pa tudi na igralnih uricah, da vidim, če moj otrok prepozna OM.

Odločila sem se, da ti svojo porodno izkušnjo  napišem kar v miru iz porodniške sobe, dokler še je zgodba čisto “friška”😀 ter dokler še nosim Tinine t.i. čipkaste, mislim mrežnate hlačke😂.Glede na to, da sem imela že 14dni redno zatrjevanje “trebuščka” sem mislila da bo tudi tokrat tako. V sredo, 17.8. sem se odločila napisat porodni načrt(vem bila sem brzinska😀). To sem storila ob 18h ter ga spravila v mapo za vsaki slučaj saj sem mojga partnerja Alena cel dan poslušala; “stara jaz te danes peljem”. Ne rabim omenit ženski ciničen nasmešek, misleč ti boš vedel kdaj bomo šli ja-tota bo😊.
Ob 19h se odpeljem k ortodontu na menjavo elastik in odhitim domov porihtat našega prvorojenca. Uredim še sebe in odhitim k Maxiu, ko se zalotim, da se uležem na levi bok, ter da vedno bolj gloko diham. To je bilo ob 21h. Ob 22h Maxi še vedno ne spi pomislim zaradi mojega globokega dihanja ali pa otrok čuti, da se nekaj dogaja. Z Alenom se zamenjava. Ko se usedem na stol in se z glavo naslonim na hrbtni del stola se popadki ustavijo. Zato vstanem in hitro se vrnejo ornk popadki predihavala sem jih na vseh stirih ali v žabi. Nekaj minut čez 23h spremljava popadke, ugotovima da so na 2min in trajajo 40 ali več sekund. Alena panika kliče svoje starše, da pridejo čuvat Maxia. Ob 23.30 pokličeva v porodnišnico Ptuj kjer nama povejo, da je kad še zaenkrat prosta vendar imajo gužvo. Ker mi ni odtekla voda in ni šel niti čep ne delam panike😀 Ko babica vpr. po tel. kakšni so popadki ter odgovoriva naju vpraša kaj še sploh delava doma. Čisto počasi se voziva do ukc mb in na avtobusni postaji razmišljava kam bi šla rodit a me zgrabi popadek in se zapeljeva kr not v ukc mb. Ob bstopu me babica samo pogleda, vzame preko vrste me preobleče in takoj preda babici Nastji, ta me odpelje v sobo 4 in mi pove da sta prosti samo se tidve sobi 4 in 5. Zlezem na posteljo ura je 00.20 pregleda me in rece mi bomo rodilo odprti ste 4-5cm midva gledava debelo. Pride popadek obrnem se na vse 4 oteče mi voda, babica mi rece greva na bok otroku pada utrip. Obrnem se na bok, pregleda me drugič. Odprti smo 8cm ob naslednjem popadku dajte globoko zajet sapo in fejst potiskajte mi reče. Ubogam jo in tako naredim. Samo naj tišči navzdol ne zaviraj bolečine mi pravi. Ubogam jo spet, reče odlično vam gre vidimo glavico, potisnem še enkrat, oči zaprte, brada na prsih potisnem in glavica se porodi, babica mi reče, lahko se je dotaknete a moj popadek se traja zato rece se globoko vdihnite in greva potisnit in na prsa sem dobila fantka Mela, težkega 4110g, velike 52cm in obseg g.37cm aja pa ura je bila 00.52h😀Vse pohvale babici Nastji, bila je res zakon! v 32minutah je upostevala vse iz mojega porodnega nacrta, ocuvala presredek in nama dala zakladek! Imeli smo tudi uro in pol trajajoco posveceno uro z ohranjenim verniksom.
Tebi pa gredo vse moje pohvale in zasluge, da sem sla v drugi porod se bogatejsa ter bolj pripravljena ter da nama bo ta porod ostal za vedno v najlepsem spominu! HVALA TI!😘

V ušesih mi odzvanjajo besede zdravnice, h kateri sem hodila na akupunkturo: » Iza vi boste danes, jutri rodili«. To je bilo v ponedeljek, 22. avgusta, znaki niso bili nič kaj posebnega, rekla je, da sem spremenjena v obraz, da teče kri po tem, ko je izvlekla iglice, da delujem mirno, utrujeno in pa ja, moj fizičen znak, ki sem ga res občutila … cel dan sem odhajala na veliko in malo potrebo. Sem pa bila 13 dni pred pdp. Drugo jutro se prebudim še vedno v enem kosu in si mislim aha samo še danes ima Ula čas, v nasprotnem primeru se je zdravnica zmotila… In tako se je nadaljeval obisk wc-ja in opravljanje velike potrebe, okoli 12 pa me je začelo šraufat, oz. zašraufalo in popustilo v intervalih – aha popadki sem si mislila, morda pa se prerokba uresniči. Do 18 ure sem še vse opravljala normalno, nahranila tamalega, z njim legla h počitku, spila kavico z mamo in taščo, … Okoli 18 ure me je pričelo šraufati na 5 min in si nisem upala več ostati doma, ker so mi rekli, da naj bi drugo-rodka šla v bolnico, ko ima popadke na 5 – 7 min. Seveda mi je bilo ponovno nerodno in sem bila v dvomih ali naj sploh grem v porodnišnico, saj popadki ja svinjsko bolijo, … tam pa mi bojo rekli gospa lahko greste domov, nič se še ne dogaja! A na srečo so mi v porodnišnici rekli nasprotno, gospa odprti ste 3-4 cm, glavica je lepo nastavljena, ustje lepo zmehčano, danes bomo rodili! In tako sem bila ob 18.30 v porodni sobi številka 6, izbire sicer nisem imela saj jih je tisti dan rodilo 16, je pa mimogrede soba 6 čisto odlična soba! Moja babica je bila ponovno Zlatka, tokrat je bila moja glavna babica, prvič je bila zraven  le od 8 cm naprej in pri iztisu. Zlatka je odločna, strokovna babica, ki je poskrbela, da ni naredila epizotomije in sem dobila le dva lepotna šiva, kjer sem se sama malenkost raztrgala in mimogrede nič ne boli in peče, super je, lahko sede dojim in je nasploh vse super tam spodaj haha. Prvič sem 1 mesec sedela na obroču, ker sem bila šivana! Tako da, hvala Zlatka 😉
Kako naj opišem na-kratko nadaljnji potek? Jaaaaa, bil je res cunami in intenzivnost občutkov, vsakemu popadku sem se skušala popolnoma predati, prhala sem kot konj, tako dihanje mi je najbolj odgovarjalo! Trpela sem, ko sem iz sosednjih sob poslušala kričanje drugih porodnic, moža sem samo prosila naj mi dol drži ušesa, da sem lahko bila v svojem svetu! Odprla sem se na 6 cm v pol ure, nato so predrli ovoje in takrat se je pričel cunami, ki se je zaključil ob 20.14, ko se je v treh popadkih rodila naša lepa princeska Ula (pri prvem popadku nisem prav dihala, zato smo počakali naslednja dva popadka, da je Ula prišla na svet in to je preprečilo raztrganje, saj sem po navodilih babice lepo počakala ;-)). Babica je rekla, Iza lepo ubogaj in se ne boš raztrgala, in tako je tudi bilo, … Porod sem zelo intenzivno občutila, vsega se zavedam, skozi sem govorila in sodelovala, vse sem videla, otroka takoj, popkovnico, posteljico! Najbolj sem srečna, da so mi dojenčico takoj neumito in na popkovnici dali na prsa in sva se že veselo cartali.
Za konec naj povem, da je seveda bolelo ko pes, vmes sem se vprašala ali bom zdržala, ampak ko dobiš detece v naročje se zgodi ljubezen na prvi pogled in vse pozabiš, moj strah, kako bom imela rada oba otroka je v trenutku izginil, Ulo sem imela rada že prvo sekundo, ko sem jo zagledala! Mimogrede tudi orgazma nisem doživela vmes heheeee,… vsaka čast tistim, ki ga. Imela sem ponovno lepo porodno izkušnjo, čeprav je bila hitra in nisem preizkušala raznoraznih poz, dojenje nama je lepo steklo, bradavice so utrjene še od prvič, naval mleka je, tako da tuširamo, stiskamo ipd. Tebi Izidora hvala za vse napotke, pozitivno energijo in čisto ljubezen do nosečk, ki jo premoreš samo ti! Se vidimo na igralnih uricah!

Kot prvorodka sem informacije kako bi naj zgledal začetek poroda, pridobivala iz različnih virov.Luščenje čepa, odtek plodne vode, popadki…pri meni se je začelo takole:»Nekaj dni pred porodom, se mi je začel luščiti čep, vendar je kljub temu naša nadobudnica zamujala že krepko čez predviden datum poroda, in sicer kar 11 dni. Nestrpnost je naraščala iz dneva v dan, saj si res nisem želela, da bi mi umetno sprožili porod. Nato se je le, 4 dni preden bi me čakala umetna sprožitev poroda začelo. Bolečine so se začele ob 3h zjutraj in stopnjevale vse tam do 6h zjutraj. Ko se je partner odpravil v službo, še nisem bila sigurna, da je to res to, in sem rekla, naj gre v službo, da ga bom že poklicala, če se bo zares začelo. Pojedla sem zajtrk, a bolečina ni pojenjala, na vsake toliko, sem začutila
bolečino v spodnjem delu trebuha. Kličem mojega, da zdaj pa se ne hecam več, močno boli in sigurna sem, da se začenja težko pričakovana akcija.Pogostost popadkov sem merila z aplikacijo na mobitelu: Contraction Timer (zahvaljujoč informaciji
sestrične), tako da sem lahko sledila intervalom, bolečina se je premaknila v križ in trajala 40 sekund, na 7 minut. Spomnila sem se na dihalne vaje, in jih pri vsakem popadku izvajala….Partner je kmalu prišel nazaj domov in me hotel spravljati v dobro voljo. Popadki so se hitro stopnjevali, in kmalu sem jih imela že na 4-5 min. Partner je rekel, da bi bil čas, da se odpraviva v bolnišnico, vendar mi je toliko ljubše bilo predihavati popadke na domačem kavču…Ker so se popadki hitro stopnjevali, me je uspel prepričati, da kreneva proti porodnišnici.V avtu so popadki bili že na 2 minuti. Ura je bila 11.50h, ko sva prispela do mariborske porodnišnice, kjer so ugotovili, da sem odprta že 4-5cm. Odlično. Sledilo je vprašanje ali želim epiduralno analgezijo, in pogumno sem zatrdila, da ne, saj sem si v svojem porodnem načrtu, želela, da bi porod potekal kar se da po naravni poti. Nato smo šli do porodne sobe, namesto v slavno enico (alternativno porodno sobo) so mi svetovali, da bi bila v štirici, saj imam tam možnost smejalnega plina ter, da si naj ne zapiram možnosti lajšanja bolečin…In tako sem pristala v štirici. Popadki so bili zelo intenzivni, dobila sem protibolečinsko injekcijo. Na
pravilno dihanje sem v tistem momentu pozabila, izdihovala sem samo krike bolečine. Partner mi je bil v ogromno oporo med porodom, masiral mi je ledvene mišice, dajal hladne obkladke, vodo in me spodbujal. Porod se je odvijal rapidno hitro, čutila sem pritisk med nogami in naša punčka je z glavico že bila zunaj, zdravnica je rekla, potisnite samo še malo in zunaj bodo ramenca, zajela sem sapo in potisnila,in že sem se počutila malo lažje. Slišal se je krik in ob 13.07h je naša Klara zagledala luč sveta. Partner ji je prerezal popkovnico in dobil najino Klaro v naročje. Bolečina je bila pozabljena, in zaključim lahko, da si hitrejšega, bolj idealnega naravnega poroda ne bi mogla želeti. Rodila sem na boku, presredek je ostal cel, dobila sem le nekaj notranjih šivov. Porod sem prebrodila brez protibolečinskih sredstev, razen ene majhne inekcije, bil je hiter in brez zapletov. Ob tej priliki, bi se rada še enkrat zahvalila tebi Izidora, za čudovite predporodne priprave na jogi, dr. Tini Bizjak, za strokovnost, spremljanje ob porodu in vsesplošno pomoč in angažiranje, tega ne bomo nikoli pozabili ter osebju porodnišnice Maribor, ki je poskrbelo, da je najino bivanje s Klaro v bolnici bilo brezhibno. In seveda mojemu dragemu, da je bil ob meni skozi celoten porodno izkušnjo z vso pozitivno energijo. Kot zanimivost, za vse tiste, ki si želite roditi v porodnišnici Maribor, naj omenim, da so jo pred 25 leti zgradili občani Maribora, in ker na otrocih svet stoji, bi izkoristila moč besede, da vsi tisti, ki imate možnost, lahko donirate sredstva v dobrobit razvoja porodnišnice Maribor, da bomo/bodo porodnice
imele možnost še boljših pregledov, pogojev bivanja itd. Tukaj prilagam Večerov članek, kaj bi porodnišnica potrebovala, za boljše funkcioniranje v prihodnosti….skupaj zmoremo več in prav se mi zdi, da tisti, ki lahko investirajo v razvoj stvari, ki jih naša občina nujno potrebuje, za svetlejšo prihodnost naših malčic in malčkov; http://bit.ly/2abvOxa

Poroda me je bilo strah se preden sem zanosila. Potem sem zacela obiskovati jogo pri tebi. Pogovori so mi pomagali, da je ta strah pred porodom, bolecino pocasi izginjal. Ker sem bila pripravljena, sem imela pozitivno izkusnjo. Ko sem zanosila drugic, sem takoj rekla, da grem k Izidori na jogo. Vedno bom hvalezna, ker sem te spoznala, saj sem prepricana, da gre velika zasluga tebi Izidora, da sta za mano dva cudovita poroda. Moj drugi porod; ob 22.30 mi je odtekla voda, nisem imela popadkov. Ker je prvi porod potekal hitro sem se odlocila da ne bom cakala doma. Odsla sem v porodnisnico. Imela sem dve cudoviti babici Angelo in Dragico. Ko me je babica pregledala sem bila odprta za prst in nisem imela popadkov. Rekli sta, da naj grem spat. Ampak jaz sem cutila, da bom v kratkem rodila. Poklicala sem mojega , ko sva se pogovarjala sem dobila prvi popadek. Popadki so si sledili priblizno na 3 min. Sla sem, do babice in ji povedala da imam popadke. Rekla je, da se ne morem rodit, da me je pregledala pred 10min. Naj se grem pocivat. Sla sem v sobo, vtrajala priblizno 20 min., potem sem se odlocla da poklicem mojega. Sla sem do babice in rekla, da bom poklicala mojega, ker bom rodila. Potem sta se koncno odlocili, da grem v porodno sobo. Mislim, da babica Angela se vedno ni verjela da bom ze rodila. Spet me je pregledala, ni omenla koliko sem odprta, samo vprasala je kdaj pride moj partner. Vprasala sem koliko sem odprta, rekla je da 8cm. Takrat je pozvonilo, bila sem pomirjena, ker sem vedela da je moj. Se sreca, da smo doma zraven porodnisnice ob 0.38 sem rodila fantka, 51cm, 3100g. Nisem bila sivana. Med porodom sem upostevala navete babic. Ves cas pa sem imela v mislih tvoje besede Izidora; da je to edina smiselna bolecina, da je to bolecina, ki mi bo prinesla nekkaj lepega. In res; dobila sem cudovitega sina, tri leta nazaj pa cudovito hcerko.  Babici sta na koncu komentirali, da rodim ko sus, da naj pridem se enkrat…

Vse se je začelo v sredo, 15.06., ob 1h zjutraj, en dan pred rokom, ko me je zbudila ostra bolečina v spodnjem delu trebuha. Hitro sem stekla na wc in voda mi je v curku odtekla. Moram priznati, da tega nisem želela, saj sem vedela, da bo treba, s popadki ali brez, takoj v porodnišnico. Zbudim Ervina, da mi pripravi stvari, jaz pa se uležem za pol urce. Potem se na hitro uredim in že se odpraviva proti ptujski porodnišnici. Ob 3h so me sprejeli in me pregledali, odprta sem bila za 1 prst. Super. Sem pa bila vesela lastnih popadkov, ki so prihajali na 4 minute in so bili dolgi minuto. Ker sem bila tako malo odprta, so babice Ervina poslale domov, mene pa v šok sobo, kjer sem mirno predihavala popadke, ob tem pa sem morala pogosto prazniti črevo. Ob 6h me babica spet pregleda in odprta sem bila 3 cm. Napredek. Pošlje me v porodno sobo 3, saj so tisto največjo, ki ima blazino, šparali za porodnico, ki si je želela roditi v vodi. Ampak nič zato, soba je bila prijetna, imela je svoj tuš in wc. Ervin je prišel okoli 8h, ko me je babica spet pregledala in kljub rednim in (vsaj meni so se zdeli) močnim popadkom, sem bila še vedno odprta samo 3 cm. Predlagala mi je umetne popadke in dodatek Spasmexa proti bolečinam, pa sem rekla, da počakajmo še eno uro. Tako sva še eno uro predihavala popadke in se sproščala na žogi. Nato pa smo ugotovili, da se še vedno nismo nikamor premaknili, zato sem dovolila dodatek in moj načrt o naravnem porodu je splaval po vodi. Najbolj me je bilo namreč strah, da bodo umetni popadki premočni in brez premora, ampak na srečo so bili kar vzdržni. Babica mi je po metuljčku spustila dodatek in čez eno uro sem se odprla na 5 cm. Aleluja! Takrat pa so se tudi začeli zelooo močni popadki, ki sem jih predihavala s hitrim dihanjem in so kmalu prihajali skoraj brez premora. Babica mi je predlagala Dolantin in spet sem rekla, da še malo počakajmo. No kmalu zatem sem se Ervinu že drla, da hočem Dolantin in to TAKOJ! Dobim ga in kmalu me je res zadelo in očitno tako zelo sprostilo, da sem se v eni uri odprla za 5 cm, torej do konca, in začeli so se tiščalniki, ki so res nekaj posebnega, saj ne moreš nadzorovati telesa. Ervinu kričim, da potiskam in da naj pokliče babico, ta pride, me malce skeptično pregleda in ugotovi, da zares potiskamo. Babici sem že prej omenila, da sem z masažo skrbela za presredek, in da lahko poskusimo tudi različne položaje, da ga ohranimo. Ampak ni bilo časa, vzglavja mi sploh ni imela časa do konca dvigniti, že mi je začela z oljem masirati presredek. Začnem potiskati, druga babica mi je še malo potiskala trebuh in mislim, da smo v kakšnih treh minutah porodili malega-velikega Evana. Cel porod je tako trajal 10 ur, malček pa je bil velik 53 cm, težak 4270 g, obseg glavice pa je imel 37 cm. Ampak presredek je kljub njegovi velikosti ostal cel! Še babica je bila začudena in me je spraševala, če sem hodila na akupunkturo in s čim sem si masirala presredek. Mimogrede, čeprav sem bila kar skeptična do akupunkture, mi je očitno zelo zmehčala maternični vrat in tudi pospešila porod. Malčka mi je babica takoj položila na prsi, in že smo se cartali in naredili prvi podoj. Tudi ati ga je kmalu oblečenega lahko pestoval in se ob tem seveda tudi malo zjokal. Moram pohvaliti babico Katjo, ki si je kljub gneči vzela čas zame, me učila predihavati in je tako lepo skrbela za moj presredek. Tudi atija je lepo mirila, saj je ta v trenutku negotovosti vedno pogledal njo in vedel, da je vse kar se dogaja normalno. Čeprav je ati kar paničar, mislim, da so mu priprave na porod res pomagale, saj je pričakoval dosti hujši potek. Bil mi je v podporo, skrbel zame in me ob pravih trenutkih pustil na miru (med močnimi popadki). Pohvaliti moram tudi osebje porodnišnice Ptuj, babica Katja je bila najboljša, sestre na oddelku pa so mi z veseljem pomagale in odgovorile na vsa vprašanja. Zdaj pa je nastopil čas za cartanje in privajanje doma. Tebi Izidora pa hvala za super priprave na porod, saj sem vse skupaj doživela čisto mirno, trudila sem se s tehnikami sproščanja in dihanja in tako imam za sabo res lepo izkušnjo.

S tem stavkom me je zbudila babica v nočni izmeni, ko mi je v žilo stisnila še eno dozo protibolečinskega sredstva in antibiotika. Ampak moj porodni načrt ni vseboval niti besede o carskem rezu. Izbrala sem možnost zunanjega obrata, ker sem si izredno želela vaginalnega poroda. Tudi tega nam ni uspelo narediti. Zarja si je želela videti svet.
 V torek sva se odpravila še na zadnji »dopust v dvoje«. Uživala sva v lepotah gradu Snežnik in kraških pojavov v Rakovem Škocjanu. Hodila sva počasi, v mojem tempu, veliko sem sedela in počivala. Nobenega napora, nobenega stresa. Potem pa na morje. Vroč dan naju je prijetno utrudil, stuširala sva se in odpravila v trgovino. Moj si je zaželel piva, na balkonu, seveda. Ob prečkanju ceste iz trgovine v Izoli pa: MOKRO! »Voda mi je odtekla!« sem rekla, presenečena, možgani so začeli risati svoje scenarije. Na ritki je, 4 tedne do roka, nisva še pripravljeni. Vprašala sem ga, če slučajno teče kri, sama nisem upala pogledati dol. V apartmaju sem takoj poklicala tebe, Izidora. Pomirjena, da imava še čas priti do mariborske porodnišnice, sva zagrabila še neodprte kovčke in se odpravila na pot. Prispela sva ob 10h zvečer, porodne sobe so bile prazne. Po pregledu je sledil pogovor: če dobim svoje popadke, gremo v operacijsko, ko bom odprta 2-3cm, sicer sledi posvet zdravnikov v jutranji izmeni. Prijazno so mi razložili, kako in kaj, odgovorili na vsa vprašanja in počutila sem se vključeno, slišano, pomirjeno (kolikor si lahko v takem trenutku sploh miren). Sledilo je nočno čakanje na popadke, ki jih ni bilo, medtem so se porodne sobe polnile in 2 srečnici sta že rodili svoja sončka. Hudo je bilo poslušati njune krike, a še bolj hudo mi je bilo, da teh krikov od mene ne bo slišati, vse bližje je bil carski rez. CTG je kazal delovanje maternice, a babica je želela slišati, da tudi sama čutim popadke. Ker jih nisem čutila, so mi sporočili, da sem na vrsti ob 9h. Mojo čudovito Zarjo so na svet v sredo ob 10h zjutraj spravile spretne kirurške roke, za kar sem jim seveda nadvse hvaležna. Težje je prebroditi le razočaranje – moj otrok se ni obrnil; popadkov ni bilo; moje telo se ni odzvalo. Ob porodu je imela popkovino dvakrat ovito okoli vratu. Kaj bi se zgodilo, če bi šla na zunanji obrat? Vsakič, ko jo gledam med dojenjem, se nekako potolažim. To mi ogromno pomeni. Hvala mojemu dragemu, da jo je 5 ur po posegu, ko so jo pripeljali »na obisk« v intenzivno sobo, pristavil na prsi, ker sem bila priklenjena na posteljo. In hvala tebi, Izidora, za čisto vse, kar si mi dala.
​Vsaka beseda, ki si jo izrekla, drži. Naporno je, intenzivno je. Jočemo od sreče, jočemo od utrujenosti. Privajamo se. Lepo je. Se ne spomnim več, kako je bilo v dvoje. 🙂

Najprej bi se ti zahvalila se vse tvoje nasvete in napotke, ki sem jih bila deležna v času nosečnosti, saj so bili res koristni. Vse bi mi bilo novo, tako pa sem vsaj približno vedela kaj me čaka. Pri mojem porodu žal ni šlo vse tako kot bi si želela, ampak Lukec zdaj mirno aja zraven mene, jaz pa najbolj srečna na svetu .Začelo se je v četrtek (5 dni po PDP-ju), ko mi je trebušček občasno otrdeval, v spodnjem delu trebuha me je pa malo špikalo. Naročena sem bila v porodnišnico na kontrolni pregled po PDP-ju in tam je CTG že zaznal popadke, ampak neredne in domov so me poslali, da naj pridem, ko bodo redni.V petek zjutraj me je že pošteno zvijalo, ampak popadki niso bili redni – na 6 do 12min. Pa sem vsakega predihala, moj Robi me je ta čas masiral, dihal z mano, stiskal akupresurne točke, mi kuhal… Vmes sem šla 4x pod tuš (ki je popadke omilil in razredčil), 2x sva šla na sprehod (takrat so se pa konkretno okrepili), drugače pa kar doma na kolenih na žogi.Ob 8ih zvečer sva se odločila, da greva v porodnišnico. Prideva tja in kot zakleto – mene sploh več nič ne špika. Sprejela naju je babica Nastja in ugotovila, da sem odprta 2-3cm in, da je vse pripravljeno, da mali princ pride na svet. Malo se je zalomilo pri sprejemnem CTG-ju, ki ni bil v redu – pri vsakem popadku je otročku padel utrip.
Zato so mi v porodni sobi (št. 3) spet namestili CTG in predstavit se je prišel najboljši babičar Matjaž, ki mi je vse razložil in bil cel porod ob meni. Glede na CTG, ki je bil malo boljši, mi je predlagal, da predremo ovoje, da malo pospešimo popadke in s tem porod, da ne bi spet prišlo do stiske pri otroku. In sem se strinjala. Zaradi predrtih ovojev se žal nisem mogla nič kaj gibat – samo levi bok – desni bok. Prosila sem za žogo in mi jo je res prinesel, ampak mi jo je tudi hitro odnesel (ne vem zakaj).
Vmes so ugotovili, da sem se nehala smejati, zato so mi prinesli še oksidul (smejalni plin) in je bilo malo bolje…verjetno.
Robi me je ves čas masiral po križu, dihal z mano in ko sem jaz nehala govorit, je namesto mene dalje govoril z babičarjem.
Pri iztisu pa ni šlo dovolj hitro in utrip je spet padel (kasneje so ugotovili, da so bile težave z utripom zaradi popkovine ovite okoli vratu), tako da so prerezali presredek, ena babica se mi je naslonila na trebuh in ob 2.41 se je rodil najin Luka (3770g, 53cm, 37 glavica).  Hitro je zajokal in se takoj zatem pocartal pri naju. ​​

Ne morem verjet, da sem dočakala pisanje svoje porodne zgodbe.
Začelo se je v petek 3.6 s povsem običajnim jutrom, edina razlika je bila moja energija (bila sem tako navihana :-D). Ker sem bila že 2 dni čez rok sva se z Gregorjem odločila, da vzameva stvari v svoje roke. Preizkusila sva vse naravne metode pospeševanja poroda in norčavo razpoložena govorila, da bo to zagotovo tako učinkovito, da bo porod se danes. Nekaj urc kasneje sem bila iz trenutka v trenutek bolj prepričana, da pa mogoce je “vžgalo”. Začelo se je z bolečino v spodnjem delu trebuha, ki se je širila na hrbet oz. obratno. Za začetek sem mislila, da je kriv mogoče samo položaj otroka. Čez čas se je izkazalo, da pa vendar se nekaj dogaja. V tem času sva še bila v trgovini in, ko sva se vrnila domov, so ze začeli popadki. Morda po kakšnem 3., 4., popadku so že bili na 5min, ampak še ne dovolj intenzivni. To je bilo ob 14h in tako se je nadaljevalo cel dan, vse do večera. Ker se mi je zdelo, da to že predolgo traja in, da bi intenzivnost že morala narast, sva se ob 24h podala v porodnišnico. Sprejela naju je babica Zlatka in povedala, da sem odprta “odlična” dva centimetra. Pripomnila je, da je mislila, da bom glede na celodnevne popadke odprta malenkost več. Tudi jaz sem mislila tako. Odločena za naravni porod sem izbrala porodno sobo št 1. Z gregorjem sva se razkomotila in po eni uri pregled, ki ni kazal napredovanja pri odpiranju. Babica je predlagala predrtje ovojev in sita tega, da se ne premakne sem jih sprejela. To je bilo okrog 1h zjutraj. Po predrtju ovojev pa “veselica”. Popadki so v trenutku postali zelo močnejši in moja ideja o naravnem porodu je splavala po vodi. Takoj sem prosila za nekaj proti bolečinam, čez kakšnih 20 min smo se že selili v porodno sobo st 3., da sem dobila oksidul. Nisem, ga uporabljala, ker je ta vonj maske grozen. Je pa fajn nekaj držati v rokah. 🙂 popadek za popadkom je bil močnejši začelo me je tiščati na vzdol in babica reče, da naj samo diham, ker smo na polovici. Hvala bogu temu ni bilo tako, čez nekaj trenutkov je vklopila previjalno mizico in vedela sem, da gre h koncu. Začeli so se tiščavniki, saj ne vem ali sem jih bila vesela ali ne. 🙂 Skratka 4.6. ob 3.22 nama je bil predstavljen Gaber. Težek 4080g, velik 53cm in obseg glave je imel 37cm. Dobro smo ga zaredili. 🙂 Malo za tem je Grega prerezal popkovino in porodila sem posteljico. Dobila sem še 3 notranje šive, presredek je cel. Ne dolgo po porodu je Gaber že veselo zizal. Takoo sem vesela. Pri tem porodu ni bilo nič tako, kot sem napisala v načtu, ampak je kljub temu bil izvrsten. Še vedno sem odločena, da bova imela vsaj štiri otroke in Grega se strinja.
Izidora tebi pa iskrena hvala, resnično. Glede tvojih srečanj mi je žal samo, da nisem prišla že prej. Se vidimo na igralnih uricah. 🙂
Lara

Pa je le prišla med nas, 4 dni po roku se je odločila da pride v zelo zanimivem trenutku na še bolj zanimiv način.
Če opišem mojo porodno izkušnjo bo zelo kratka zato bom napisala še vse kar se je dogajalo pred tem. 
Seveda smo se vsak dan po roku pogovarjali kaj pa če bo danes. Moja tašča je ves čas govorila da bo 28.5 nakar je moj mož rekel: Samo upam da ne ravno med finalom Lige prvakov. Ker je velik fan kluba Real se je vse vrtelo okoli tega. 
In kaj je naredila Mila? Ja seveda se je odločila da bo atiji zamešala štrene. Ker sem probala že vse živo da sprožim porod sem v soboto dopoldan pomagala pobirat liguster. Tako ali tako sem bila cele dneve na nogah. Tako pač je ko imaš že enega malega nogometaša. Proti večeru sem še zalila cel vrt in vmes meditirala in klicala malo Milo naj že enkrat pride med nas. Ura je bila 20.30 ko sem pojedla en ogroooooomen sendvič in spila 3dcl kozjega mleka. Nakar se zgodba začne. Moj mož in svak sta si naredila nogometni ambient, pivo se je pilo jaz pa tiho kot bubica začnem ob 21.00 predihavat nežne popadke. Sem si mislila ah saj nebo nič
….spet lažni popadki tako kot vsak večer zadnja 2 tedna. Ampak ne…..stvar se je nadaljevala in stopnjevala do te mere da več nisem mogla skrivat. Med polčasom povem možu da imam popadke. Kar na hitro se je šel stuširat in mislim da 2x na wc. Jaz pa sem tudi šla 3x na veliko potrebo…..vse je šlo iz mene. Dedca sta gledala dalje nogomet jaz pa lepo v bano in sem predihala par že kar močnih popadkov. Vsi so trajali krepko čez minuto in so bili neredni….na 10 do 20 minut. In tudi nogomet je šel v podaljške in še kar trajal….zmagovalca še ni bilo. Odšla sem iz bane v spalnico kjer sem imela mir….temo….ura je bila 23.00. S pomočjo telefona sem ugotovila da imam popadke na 5-7minut ki trajajo čez minuto. Bili so solidni….malo bolj kot menstrualne bolečine. Sem mislila ah to so ti ki še ne bolijo tako močno. Ob 23.35 sem vseeno rekla možu da greva. In takrat je bilo najbolj napeto….streljale so se 11 metrovke. Ampak seveda je otrok na prvem mestu. Torej ob 23.35 sva šla iz Limbuša. Na poti nama svak sporoči da je naš Real zmagal. Med popadkom ki je že kar lepo bolel sem se na silo smejala. Parkirala sva na parkirišču in šla peš do porodnišnice. 2 grozna popadka ki sta me skoraj postavila na tla in končno vrata porodnišnice.  Sprejela naju je babica Ivanka ( ki je bila tudi pri prvem porodu zraven ), vprašala na koliko mimut so popadki in že sem se med groznim popadkom preoblačila v kopalnici. Šla sem hitro v preiskovalnico in se vlegla na mizo. Še en popadek….uf….prediham. Babica stopi med moje noge si nadeva rokavico in ko dvigne glavo ter pogleda v moje mednožje se z drugo babico samo spogledata in pravi ta druga: Grem po voziček? Ivanka pokima. Meni nič jasno. Vprašam kaj se dogaja, če sem prehitro prišla? Je rekla: ne gospa super ste, vi boste sedaj rodili. Plodovi ovoji se že vidijo. In ta druga komentira mojemu možu, da če bi doma gledala še 11 metrovke bi bil on babica. V naslednji minuti sem bila v sobi 6 na mizi. Babica je rekla naj kar potisnem pri naslednjem popadku in da bo predrla plodove ovoje. Potisnila sem in 1,2,3 je bila glava zunaj…..potem sem morala dihat da je pravilno namestila otroka in v naslednjem popadku je bila Mila zunaj. Mi2 z možem nisva mogla dojet kaj se dogaja. Bila sva pozitivno šokirana nad brzino. Ob 23.56 se je rodila naša Mila. Velika je bila 50cm in 2960g.  V bistvu me je izstis bolel najbolj od vsega. Šivana nisem bila nič, sem pa malo popokala. Tako sem bila vesela da je šlo hitro in da je bilo vse v redu z našo princesko. Kot sem ti že v sms-ju napisala se neda primerjat bolečine umetnih in naravnih popadkov. Milina so naravni popadki….med njimi je čas da se nadihaš in greš dalje z novimi močmi. Pri umetnih tega ni bilo. Je pa za moj visok prag bolečine zaslužna tudi akupunktura in masiranje točk med popadki ( mož ). Brez tega bi mi bilo dosti huje. 
Nikoli si nisem mislila da bom tako lahkotno rodila. V bistvu če bi še malo čakala doma bi po vsej verjetnosti na rojstnem mestu pisalo: osebno vozilo!?!?!?Hvala Izidora za vse, nadaljuj s svojo super misijo. Vsaki nosečki ki še ni bila pri tebi vedno svetujem da pride, ker se res ogromno izve o celotnem procesu. 
Puncam ki še bodo rodile pa toplo svetujem akupunkturo pri dr. Gostenčnikovi ker res pomaga. In če je le možno naj se izogibajo umetnih popadkov.

14 dni je že, odkar je prišla naša Otja in naše življenje se kar dobro vzpostavlja na nove tirnice. To moram priznati. In pred njenim prihodom si niti v sanjah nisem predstavljala, kakšno veselje, koliko ljubezni bo s seboj prinesla.Punca si je vzela malo več časa za prihod na svet, kot so napovedovali zdravniki. Natančno 5 dni kasneje je prišla. 19. maja.In tisti dan ni bil nič drugačen od ostalih. S prijateljico Nino sva se popoldan dogovorili, da greva še po nakupih v mesto (jaz sem si kupila spodnje majice za dojenje in vsem puncam sporočam, da so zakon ;)) nato pa najino druženje nadaljevali na terasi kafiča, kjer si je Nina privoščila Hugota, jaz pa sladoled iz Ilicha. Porcije za obe, se razume 😉 Takrat se mi niti sanjalo še ni, da bom čez par ur držala mojo štručko v rokah. In res, ob pogovoru in druženju se niti zavzela nisem, da pa se morda že nekaj dogaja. Čutila sem neko črvičenje v trbuhu, kot ga opisujejo vse punce, ampak sem mislila, da me pač malo šraufa. Ko sem Nino z avtom odložila pred njenim domom, pa me je nekaj kar konkretno špiknilo. Ko sem prišla domov, je bila hiša prazna. Peter je bil na pijači s kolegom, pa sem si rekla, da ga ne bom mučila z lažnimi alarmi. Nakar so se ti “lažni alarmi” začeli stopnjevat. Ob kakšnih devetih zvečer, torej dve uri po prvem konkretnem špiku v avtu, pa sem Petru poslala sms, da bi bilo dobro, če počasi pride domov, ker se mi zdi, da se nekaj dogaja. No, in tudi jaz sem se spravila pospravljat. Najprej kuhinja, potem pa še kopalnica. 🙂 Vem, da se zdaj smejete, ker si verjetno puncam že razlagala, da jih gre večina takrat pospravljat, ampak naj povem zakaj. Da pozabiš na špikanje. Da se zamotiš z nečim drugim in da čas hitreje mine. No, vsaj z moje strani je bilo tako. ;)Skratka, Peter je prikolesaril domov, in me ves švicjen začel spraševat, kje imam torbo, češ da midva zdaj greva v bolnico. No, ko je videl mene na vseh štiri v kopalnici s cunjo v roki, mu je postalo jasno, da ne bo šlo tako hitro. Ali pač? 🙂
Popadki so se stopnjevali, nakar sem upoštevala tvoj nasvet in stopila pod sveže očiščen in dišeč tuš, kjer sem želela preverit, ali gre res za lažni alarm, ali ne. No, popadke sem tam predihavala kakšno uro in pol in niti malo niso pojenjali. Ravno nasprotno. Tako bolečina, kot sami popadki so se stopnjevali, vedno dlje časa so trajali in jasno mi je bilo, da danes ne bom več spala. Vmes sem se še nekaj trudila, ker sem se spomnila tvojega nasveta – pojdite spat, spočijte si, moč boste rabile. Ampak zadeva se je tako hitro odvijala, da smo par korakov preskočili. ob polnoči sva začela meriti popadke (prej se mi ni zdelo potrebno) in malo pred drugo zjutraj mi je Peter odločno rekel: “tak, zdaj pa se odloči! Ali boš danes rodila, ali pa ne boš! dve uri že imaš popadke na eno minuto in trajajo minuto ali več.” Ta podatek me je kar malo prizemljil, ker če bi bilo po moje, bi popadke predihavala še kakšno uro ali dve. Ker sem si mislila,… saj prvič se itak ne mudi. Prvič gre vse počasi.Ko sva se oblekla in pograbila vse najine torbe (res sva jih imela preveč :)), sva se odpravila v bolnico. Tja sva prišla ob dveh. Odprla nama je ena mlada babica, s frizuro na paž. Kako ji je ime, pojma nimam. Ampak to ni bila najina babica. Pospremila me je do garderobe, kjer sem se preoblekla in vmes še kakšnih trikrat predihala popadke. Nato je prišla babica Judita, ki me je pregledala in povedala, da sem 4 cm odprta in da greva kar lepo v porodno sobo. Ko sem že hotela izrazit željo za številko sobe, me je zgrabil še en popadek. Tako da smo želje pustili ob strani.
Sem pa babici Juditi na porodni postelji, medtem ko mi je pripenjala CTG rekla, da si želim popadke predihavati v čim bolj stoječem položaju. Pa je rekla, da bom najprej malo ležala, potem pa se bova pogovarjali dalje. In odšla. Nisem mogla ležat. Popadki so mi sami zvijali telo in ko sem se zavedala, sem bila na vseh štirih in dihala. ko je čez 20 minut zopet prišla babica, me je malo okregala, češ da CTG ni posnel popolnoma nič in da moramo vajo ponovit. Tokrat pa čisto zares na boku. Sem se strinjala, ker se v tisti fazi tudi premikat več nisem mogla. Zopet me je pregledala in odprta sem bila že 8 cm. Jap. Saj pravim, da je šlo hitro.  S Petrom naju je nato pustila sama. Kar nama je odgovarjalo. Ker vse kar sem slišala, je bil Petrov glas in njegova navodila, ki mi jih je dajal glede dihanja. Res se je izkazal in zelo sem ponosna nanj. Vmes je v tišini prišla pogledat, če je vse okej, mi med popadki vstavila gel, ki sem ga prinesla s seboj (to je tisti za mehčanje in krajšanje materničnega vratu) in nato zopet odšla. No, kmalu so se začeli tiščavniki. To sem jasno dala vedeti vsem v tistem nadstropju 🙂 Babica je prišla z ekipo še dveh. Ene babice in babičarja Matjaža, ki je tisti dan skrbel za administracijo, sem še uspela zvedet iz “small talka” z njim. Prižgale so se luči, kar me je zelo zmotilo, zato sem zgrabila Petrovo roko in si jo položila na oči. Dva tiščavnika smo predelali, ob tretjem se je videla glavica, ob četrtem je bila glavica zunaj, ob petem pa je Otja tudi zajokala. Pol ure po porodu sva se že brez problema dojili.Če bi si lahko izbirala, na kakšen način bi rodila, bi si izbrala natanko takšnega, kot se je zgodil. Hiter, brez težav in zapletov in tudi bolečina je bila znosna. Da, seveda boli. Grozno. Ampak preživiš. In kmalu pozabiš.Hvala ti, da si me tako dobro pripravila na porod. Vem, da je bil takšen tudi zaradi vseh tvojih nasvetov, pripovedovanj, zgodb in izkušenj. In za to sem ti res hvaležna. ​​

1.5. smo se peljali na Koroško ob 10 zjutraj sredi poti začutim prvo rahlo bolečino v križu, ki se je na uro pojavljala do 10ih zvečer ko sem končno prišla domov. ob 23.00 sem šla spat, pa nisem mogla, ker sem bila lačna. se vstanem se najem in ob polnoči me spet pikne v križu. Ponovno poskusim s spanjem… pa ne gre. Grem v kopalnico, si prižgem svečke prenesem aplikacijo za popadke in grem pod tuš. Tuširam se dogo z vročo vodo, in migam z boki. vmes 2 popadka, blaga, na 15 min. pridem izpod tuša se obrišem nasledni na 10 min in potem morem na veliko potrebo. Kar naenkrat so se popadki, ki so bili še vedno dokaj zmerni zgostili in so se pojavljali v intervalu 2-3 minute. trajanje 1 minuta. Vmes sem mogla še 4x na veliko potrebo. Pa sem si rekla, ok. če bo naslednji tudi čez 2 minuti zbudim mojega in greva počasi, ker se je moč in dolžina popadka stopnjevala, sploh ko sem sedela na stranišču, Ampak kot zakleto, naslednji je prišel čez 9 minut. Sem rekla Ok. Grem spat… in zaspim za 20 min. zbudi me pikanje v križu, ko vstanem pa je popadek pokazal svojo moč. v kuhinji ga prediham. bil je dolg, skoraj 2 minuti trajajoč. ko je prenehal čakam in čakam, ker ni bio naslednjega ponovno ležem in zaspim, naslednji čez 15 min. začetek isti. pikanje v križu ko sem vstala pa je pokazal vso svojo veličino. komaj ga prediham, in grem spet na WC, ker sem ponovno mogla na veliko potrebo… na stranišču me zgrabi še en, še veličastnejši in močnejši. ko je popustil zbudim mojega, mu rečem naj poišče fotoaparat in GREVA!!!! bogi revček se je še jezil kaj ga nisem prej budila, ampak mi je pasal mir in 100 vprašanj  če sem v redu, na minuto mi res nebi takrat pasalo. Vzamem čokolado, prediham še en popadek in via porodnišnica, v avtu sem predihala še en popadek. Nekaj čez 3 zjutraj me sprejme babičar Matjaž. Naprej se preoblečem, pol me pregleda in reče da sem 7-8 cm odprta. jaz seveda zelo vesela. Nato pride neka babica ki je želela izpolnit papirje, pa je MAtjaz rekel, bomo papirje kar v porodni sobi izpolnili, ker ni časa. ampak jaz sem imela že izpolnjene 🙂 no in jaz kot jaz 🙂 prosim za sobo 1 in porod na vseh 4ih. pa me pogleda MAtjaž pa babica in gospa sikne Kako to mislite? to ne bo šlo! in pol še moj: Kaj si te zdaj zmišljuješ??? Pa ju pogledam, se nasmehnem, in rečem: Kdo že rojeva? Vso pravico imam glede na to da je že 3 porod in vse je ok z mano in detecem. Matjaž se je samo nasmehnil in me peljal v enko, kjer me je priključil na CTG. Ker je bil otroček OK, je pripravil vse na blazini za porod na vseh 4ih. še enkrat me pregleda. 8 prstov. med CTGjem sta bila še 2 popadka, zelo blaga. Pol sem rekla, da morem lulat in vstala in spet tisti veličasten popadek, ki ti spodnese tla pod nogami 🙂 grem lulat in se vležem na blazino, da me pregleda in reče, če zdaj pritisnete lahko rodiva. nisem še bila popolnoma pripravljena, pa vendar. obrnem se na vse štiri, z rokami se opiram na dragega in čakam. ko malo privzdignem trup je prišel še en veličasten, pritisnem kolikor gre enkrat, zajamem zrak in še enkrat in plusk, počili so ovoji. babičar moker jaz v luži, moj pa tudi 🙂 naslednji popadek, pritisnem enkrat, glavica se spušča, lepo sem jo čutila, pa pritisnem še enkrat in še enkrat in glavica je bila zunaj. pol pa mi Matjaž reče, da ne smem pritiskat in naj počakam… Sicer sem se trudla, kolikor sem se lahko ampak, ko je sila je sila. hvala bogu so popadki lepo sodelovali in je takoj prišel naslednji in moj Uroš je bil zunaj. 3960g, 52 cm in obseg glavice 35. takoj ko se je porodil se je pokakal, oz nas je pokakal, jaz sem bila cela črna od mekonija, pol nas je še polulal in pol sem ga cartala, dokler ni nehala utripapt popkovnica. Moj dragi jo je prerezal, jaz sem mu dala otročička, ker me je zgrabil še en popadek, s katerim sem porodila posteljico, nato sem dobila pikeca za krčenje maternice. takoj ko me je zdravnica na živo zašila, ker injekcija “ni” prijela, sva pričela z dojenjem, prvi dan je jedel na 4 ure, vmes pa pridno spal, naslednji dan pa ga odklopit nisem mogla, sedaj sva na hranjenju na 2 uri 🙂 Takšna je najina porodna zgodba. V primerjavi s prejšnjima porodoma, je ta ponovno popolnoma drugačen, edinstven, svoj in čudovit. ​​

V nedeljo 3.4. se odpravim spat ob 1.00, nakar me malo pred 2.00 uro prebudi močan pok v trebuhu, kot če bi me detece močno brcnilo. Hitro zatem mi začne odtekat voda. Pokličem mojega, ki je še bedel, opaaa zdaj pa gre zares. Vsa zmedena se oblečeva, vzameva stvari in odpraviva v porodnišnico. Ker še ob prihodu v porodnišnico nisem imela  popadkov, se je moj dragi odpravil nazaj domov, vendar ne za dolgo. Ob 3.00 sem začela čutiti prve popadke, zato sem kar hitro poklicala dragega, da pride nazaj. Popadke sem super predihavala s pomočjo smejalnega plina, dveh inekcij proti bolečinam in še nekaj so mi dali v žilo, da sem bila omotična. Vse super do iztisa, ki je trajal in trajal. S pomočjo umetnih popadkov na koncu in nekajkratnih metov sester na trebuh sem ob 12.39 uspela iztisniti zdravega fantka (3890 g in 52 cm). Na koncu sem izvedela, da se je rodil obrnjen z obrazkom navzgor (temenska vstava), tako da je malo manjkalo za vakum. Zaradi tega imam precej šivov (prerezan presredek+raztrganine), ampak bo že, vsaki dan je boljše . Ni sicer najlepša porodna izkušnja, je pa bila vredna tega .Na oddelku sem bila povsem odvisna od sester, kajti zaradi precejšnje izgube krvi, nisem bila sposobna skrbeti zase, kaj šele za mojega fantka.
Kaj se tiče dojenja, je bila trnova pot. Brez obiskov joge pri tebi in prijateljice Andreje, sedaj nebi polno dojila. V porodnišnici žal podpore sester ni bilo, sem bila zelo razočarana. Prvi mesec sem zraven dojenja tudi dodajala, sedaj že dva meseca polno dojim in sem nase zelo ponosna.Če povzamem, ni mi bil najhujši porod, bilo mi je poporodno obdobje in vzpostavitev polnega dojenja.

Počasi se uvajamo v dojenje, mleka imam veliko, naval je ogromen, hvala bogu! :)Vasja pridno je, primerno je lačen za svojo velikost! Vsi nasveti (kot tudi prvič) so bili iz tvojih druženj praktični.Od sprejema v porodnišnici, pa do najhujših popadkov je bilo kaj, kar me je spomnilo na kak Izidorin (pa tudi Gostenčnikov) nasvet. Hvala vama za to! :)Kmalu po sprejemu se je izmena menjala, in tako sem bila ves čas z babico Melito; zaradi praznikov in snega, je vladala kar nekam tiha scena, čeprav smo na koncu 4 rodile v 40 minutah. 🙂
Imela sem čast na začetku spoznati tudi enega od babičarjev ( nisem žal uspela ujeti njegovega imena), z veseljem je pomagal z nasveti in me spraševal po mojih željah. Sploh ni bilo časa izvleči mojega porodnega načrta, ki sem si ga “za vsak slućaj” (če bi naletela na kakšno “tečno” babico) vseeno napisala, prvič ga namreč nisem imela…Z babico Melito sva se o vseh posegih predhodno pogovorili in sama je svetovala, kar je mislila, da je najbolje. Tako smo nekaj časa čakali na predrtje mehurja, in potem tudi na umetne popadke.
Bila sem sicer v najslabši sobi; mislim da v 3 ali 4, vendar sem dobila vse na razpolago. Najprej žogo, potem mi je svetovala babica pručko, vmes sem se spomnila nate, pa sem na postelji klečala in tako predihavala. Na koncu, (tik pred iztisom) sem čepela na postelji in se naslanjala na jajčasto žogo (moj mož jo je poimenoval Minion :):) . Bila sem, mislim da, zelo aktivna, skoraj nič nisem ležala, samo med pregledi, in zato se imam zahvaliti tebi, Izidora, ki si nam dala takšne nasvete, meni pa je to koristilo, manj me je bolelo, in mislim tudi, da je Vasja lažje prišel na svet. :)Iztis smo potem opravili bočno, ne na hrbtu, na mojo željo, ampak tudi babica je ugotovila, da gre nekako lažje…Še dve babici sta ji pomagali pri iztisu, kot sem že napisala, nisem bila prerezana; malce je koža popokala in hemeroidi so se pojavili (ti pa so bili že na koncu nosečnosti)- na srečo so že izginili! :):)Tokrat je bil porod veliko težji kot prvič. Tokrat sem si res rekla, zdaj še stisnem, potem pa skoraj ne bo več šlo…tudi na jok mi je šlo par krat…Sosednja porodnica mi je pred nosom “izmaknila” smejalni plin, tako da je vse kar sem dobila le 1 protibolečinska inekcija..pa še ta.. ne vem, če ni bila samo placebo. 🙂
Prvič me iztisi sploh niso boleli, tokrat me je fejst peklo in ni in ni hotel ven.. zdaj vemo zakaj! (teža4270g, obseg glavice 38cm :)no, ampak je že za mano, že tretji dan se mi ni zdelo več tako hudo, sem preživela, a ne? :)Draga Izidora, hvala za dobre nasvete, pomaga, ko od babic poslušaš vse nasvete in razlage, ki si jih prej že nekajkrat slišal. Lažje vse skupaj sprejmeš in se boriš dalje. :)Želim Ti lep vikend, nisem prepričana, da se bo zgodila še tretja nosečnost, morda pa se pojavim na telovadbi..? ali pridem kot gostja še kdaj kaj zaigrat…? 🙂

Od mojega poroda je minilo skoraj 6 tednov in sedaj sem končno našla nekaj časa, da svojo zgodbo prelijem na papir J
Vse se je pričelo v petek, 8.4., 16:15, ko sem se odpravljala na jogo mi se mi je odluščil čep 😉 najprej sem se obotavljala ali bi šla ali ne, pa me je Gregor prepričal, da je to zagotovo zadnja joga pred porodom in še res je bila 😉 kljub mojemu strahu se v petek ni zgodilo nič J v soboto se je pa pričelo nekaj dogajat, cel dan sem imela rahle popadke in po kosilu se mi je rjava sluz spremenila v brezbarvno z rdečimi krvavimi nitkami. Čutila sem rahel strah in nervozo, vendar sem nekje globoko v sebi tudi vedela, da to še ni to. Tako sem celo soboto preživela v pogonu, bila sem po nakupih, s prijatelji na kavi in na koncu sem morala očistit še kopalnico J  okoli 17. Ure sem legla, da si malce odpočijem. Sedaj sem popadke čutila že malce močneje, vendar so bili neredni. Nekaj po 18. Uri sem se odločila, da grem pod tuš. No, ko sem prišla izpod tuša ni trajalo dolgo, ob kakšnih 19. H, so popadki postali intenzivnejši, tako da sem jih morala pričeti predihovati, Gregor pa je pričel beležit čas. Do 20. H so postali konstantni na 5 min, tako da je bodoči ati odhitel v kopalnico pod tuš in seveda se je moral obrit, da bo lep za sina 😉 ko je bil gotov sem se še sama enkrat odpravila pod tuš preoblekla in okoli 22. H sva se odpravila na pot proti porodnišnici MB. Sprejeta sva bila 22:20. Odprta sem bila 3-4 cm, glavica nizko, tako da so me kar pospremili v porodno sobo 2, čeprav so bile proste vse sobe razen 6ke, se v tistem trenutku nisem spomnila, da bi prosila za sobo 1. V sobo je nato prišla babica Mateja, ki je bila moja babica. Že takoj je name naredila pozitiven vtis in sem vedela, da ji lahko popolnoma zaupam. V tem času pa je tudi že bodoči ati parkiral avto in prišel v porodno sobo. Babica Mateja se je vrnila z najinim porodnim načrtom in nama povedala, da so vse želje možne ter izvedljive, jo pa  vseeno zanima, ker tega nisva napisala, ali mi lahko predrejo ovoje, če ne bomo napredovali. Nato smo izmenjali še nekaj besed, dovolila mi je, da ko bomo imeli 30 min CTGja, da vstanem iz postelje in sem premikam na razdalji dolžine CTG kablov. Vprašala me je, če bi želela oksidu in sem pritrdila, nato mi je ponudila še injekcijo. Sem vprašala koliko časa drži učinek pa je rekla kakšni dve uri, pa sem predlagala, da so bolečine še zelo vzdržne in da bi jo vzela kasneje J nato naju je pustila sama. Z Gregorjem sva mislim, da predihala dva ali tri popadke in sem samo čutila, da se je nekaj predrlo in začutila najprej toplo nato pa mokro v postelji. Gregor je šel po babico, ki je potrdila da mi je odtekla voda in v trenutku sem bila odprta 6 cm. Tukaj pa se je pričelo zares, bolečine so v minuti ali dveh postale neverjetno močne in intenzivne – kot pravi Izidora trenutek ko prenehaš govorit 😉 babico sem okoli 23:30 prosila za injekcijo, saj oksidula nisem mogla ”koristiti” ker mi je po njegovem vonju postalo zelo slabo. Babica, me je predno mi je prinesla injekcijo še pregledala in mi povedala, da je glavica čisto nizko in da se moram samo še do konca odpret in potem gremo zares. In res le malo zatem sem Gregorja poslala po njo, saj so prišli tiščavniki – najhujša bolečina, ki sem jo kadarkoli čutila na svojem telesu! Želela sem roditi na boku in tej moji želji so ustregli. Pričeli smo na D boku, nato sem se morala preobrniti na L bok in nato nekaj popadkov ne tiščat, da se je naš sonček lahko počasi namestil, tukaj pa ponovno groza, kako naj ne pritiskaš če pa tvoje celotno telo želi pritiskati. Po dveh takšnih popadkih me je Babica odrešila in rekla, da če bomo rodili na boku ne bo šlo brez epiziotomije, če pa bova spremenili položaj na hrbet pa bo šlo, da ohranimo presredek. Seveda sem se strinjala. Ob ležanju na hrbtu pa se je pritisk in bolečina na zadnjico in danko tako okrepila, da so mi mišice na bedrih okamenele in sem instinktivno dvignila zadnjico v zrak. Ker je sedaj šlo že čisto zares sem imela v sobi 3 babice, babica Mateja me je prosila, da naj spustim zadnjico na posteljo, vendar slednje enostavno ni bilo možno, saj je bilo moje telo v takšnem krču, da ga nisem uspela več kontrolirati. Prav tako se nisem mogla prijeti za noge, tako mi je L nogo držala druga babica, D pa moj dragi. Tretja babica v sobi pa me je samo znervirala, saj je skozi govorila naj mi že prerežejo presredek in naj se ne matrajo več, vendar je babica Mateja odvrnila, da sem napisala, da sem skrbela za presredek in da ga želimo ohranit. Potem pa je le prišel tisti zadnji peklenski trenutek in glavica je bila zunaj – OLAJŠANJE!!!! Preostali del teleščka sploh nisem čutila kdaj je prišel na svet, naš mali korenjak je takoj zajokal in že je bil na mojem trebuhu, na mojih ustih pa nasmešek in po licih so mi v potokih začele teči solze sreče. Ponosni in presrečni ati pa je lahko prerezal popkovnico. Nato so mi malega korenjaka vzeli za trenutek, da so ga izmerili, stehtali in nama namestili zapestnice, jaz pa sem v tistem času porodila posteljico. Cartanje se je nato nadaljevalo. Babico sem takoj prosila, če mi lahko pomaga pri dojenju in mi našega korenjaka pomaga pristavit. Ker nam ni uspelo takoj, smo mu še dali nekaj minut za aklimatizacijo, potem v drugo pa nam je uspelo in od takrat in vse do danes še uspešno in veselo dojimo J Jakob je na svet prijokal ob 0:43, velik 50cm in težek 3090g, obseg glavice 33, in po 2 urah in 23 minutah sem bila rešena J.
Moram pohvaliti babico Matejo, čudovita komunikacija, prijaznost, nežnost, predvsem zaradi nje je bil porod zame pozitivna izkušnja. Prav tako pa moram pohvaliti tudi sestre na oddelku, ki so bile neverjetno prijazne in ustrežljive ter poskrbele, da je bilo najino bivanje nadvse prijeto.

Pa je za mano! Slogan mojega drugega poroda bi lahko bil: Počasi se daleč pride!
No pa naj začnem. V ponedeljek 2. Maja ob 4 zjutraj sem se zbudila, da bi šla na wc. Ko prispem do kopalnice opazim, da imam mokro celo pižamo. Rahlo razočarana, saj sem bila prepričana da se bo tudi moj drugi porod začel s popadki (in se tako tudi hitreje končal), se zavem, da to je to. Zbudim Primoža (panika na višku), pokliče babico in dedija da prideta čuvat Izo, se stuširam, pograbim še površno pripravljene stvari in ob 4.40 sva bila v porodnišnici. Ko sva prispela se mi je zdelo čudno, da brisača med nogami ni bila skoraj nič mokra. Babica me pregleda – odprta 1 do 2 cm in mi reče da nekaj se je začelo in da verjetno bom enkrat dopoldan dobila umetne popadke če se ne bo nič dogajalo. Super vzpodbuden začetek. Ker stanje še miruje pošljem Primoža domov, jaz pa v trojko ležat in mirovat. Ob 7 zjutraj pridejo nove babice in v roke me vzameta izkušena b. Zlatka in mlada Mojca. Super kombinacija. Najprej dobim nekaj za sproščanje mišic, ker je bil otrok še zelo visoko. Ob 10 me pregleda zdravnica in ker se nič ne dogaja mi vstavi vaginaleto, ki bi naj vzpodbujala popadke. Čez kakšne pol ure so se začeli blagi popadki na 10 min ki pa jih je bilo kakšnih 5,6 in potem spet nič. Ob12 dobim antibiotik in nato me ponovno pregleda zdravnik. Stanje nespremenjeno, če se ne bo začelo nič dogajat dobim ob 6 popoldan umetne popadke. Potem pa stopi v akcijo babica Zlatka. Ko me pregleda mi reče, da glede na to da je otrok še vedno zelo visoko, mi ni odtekla celotna voda ampak so počili samo zgornji plodovi ovoji. (Ne vem točno za kaj gre). Zato se odloči, da mi bo s ‘praskanjem’ predrla še ostanek in mi zmehčala maternični vrat. okrog 14 ure stopi v akcijo. Ob pol treh popoldan sem odprta 4 do 5 cm in otrok je veliko nižje. Tudi popadki se začnejo. Takrat mi reče babica: Do konca moje smene bova še rodili. Ob pol4 so popadki i tenzivnejši na pet minut, tako da jih že lepo predihavam. Vprašam če pokličem Primoža. Babici rečeta da še imamo čas. Čez 10 minut pa da ga zdaj le naj pokličem. Ob 15.40 pokličem da naj pride ker se je končno začelo. Pride ob 16.00,  mu rečem da bo verjetno do 7 gotovo. Potem pa trije res hudi, hudi popadki ko pomislim da 2 ali 3 ure tega ne bom vzdržala, pa slišim babico glavica se že vidi, zdaj pa pritisnemo. Dva močna potiska in ob  16.20 se je naša družinica povečala za eno članico, 3330g težko in 51cm veliko Ulo. 
Torej 12 ur ležanja in 20 minut trdega dela. Se splača ko te na koncu razveseli majhno bitjece. ​​

Ves čas, ko sem hodila k tebi na jogo sem z veseljem poslušala vse porodne zgodbe, ki si jih delila z nami na vadbi. Sedaj pa je prišel čas, da ti še jaz opišem svojo.Rok poroda sem imela 31.3. in ko sem na ta dan bila na pregledu pri svoji zdravnici, je rekla, da še nič ne kaže na začetek poroda. To me je kar malo žalostilo, saj sem že nestrpno pričakovala svojega otročička v svojem naročju…ampak sem se sprijaznila, da bo prišel dan D, ko bo pravi čas. In tako so minevali dnevi brez sprememb v počutju. Nato sem se odločila, da grem še zadnjič k tebi na vadbo. To je bilo 7 dni po terminu. Takrat sem od tebe dobila seneni drobir in nekaj zelo koristnih nasvetov. Tako sem naslednja dva dni zvečer imela cel tretma…najprej sem sedela nad paro iz senenega drobirja, potem sem si naredila toplo kopel in nato še tople obkladke…in tako je prišel 9.4.2016.
Zjutraj sem se zbudila že ob šesti uri, ker nisem mogla spati in v nekem trenutku se mi je, ko sem se iz sedečega položaja vstala, zazdelo, da mi je nekaj odteklo. Šla sem na stranišče in opazila prozorno sluz. V tistem trenutku sem vesela ugotovila, da se nekaj dogaja. To jutro sem imela še akupunkturo pri dr. Gostečnikovi, kjer mi je stimulirala in sprožala popadke. Po tretmaju mi je svetovala, da se grem pokazati v bolnico. In tako sva s partnerjem tudi storila. V bolnico sva prišla okrog 12.00 ure. Najprej so mi naredili pregled in dejali, da sem odprta šele za 1 prst. Nato so me priklopili na Ctg in me po pol ure odklopili ter mi dejali naj grem pojest nekaj sladkega in pridem nazaj. To sem tudi storila. Ko sem prišla nazaj so me spet priklopili na Ctg. V tem času sem že začela čutiti rahle popadke…ko je bil Ctg končan je prišla zdravnica in rekla, da izvidi niso najboljši, saj otročičku pada utrip. Naredila mi je še ultrazvok in ugotovila, da je premalo plodovnice in mi povedala, da bo potrebno sprožiti porod. Ko mi je povedala, da ga bo sprožila s tableto mi je postalo kar slabo, saj sem vedela, da sem odprta šele 1 cm in da lahko vse skupaj traja celo večnost…tako so me okrog pol štirih sprejeli v porodno sobo in me takoj priklopili na Ctg. Glede na slab srčni utrip otročka mi je hitro postalo jasno, da bom med porodom ves čas na postelji in da se ne bom smela premikati…in tako je tudi bilo. Dovoljeni položaji so bili samo levi in desni bok. Ob 16.00 uri so tako poslali mojega partnerja domov po stvari, meni pa so vstavili tableto in zdravnica mi je takoj povedala, da obstaja 50 %možnosti, da bo potreben carski rez, saj ne vemo kako se bo obnašal otroček, ko bodo prišli močnejši popadki. Popadke sem ves ta čas že imela ampak so bili neboleči vendar vedno bolj skupaj…tako sem ležala na postelji z vedno močnejšimi popadki in čakala kaj se bo zgodilo…ko je napočila ura 19.00 je prišlo do menjave babice. Do tega trenutka še nisem imela prehudih bolečin. Takrat se mi je predstavila nova babica. Imena si žal nisem zapomnila vendar je bila starejša z blond lasmi in zelo odločna…najprej me je pregledala in povedala, da še vedno nisem odprta za več kot 1 prst. Jaz sem bila zelo lačna in sem prosila, če bi lahko kaj pojedla in mi niso dovolili, ker je bila še vedno velika verjetnost za carski rez….zato so mi dali infuzijo in neko injekcijo v zadnjico ter poslali partnerja ven za pol ure, da se jaz malo spočijem…v tem času so popadki postajali vse močnejši in z vedno manjšim razmakom. Ves čas so me opozarjali na dihanje, saj je srčni utrip otročička zgleda padal…malo pred osmo je prišel partner nazaj k meni in od takrat naprej se je vse dogajalo zelo hitro in sploh ne vem točno kako…zelo dobro se spomnim, da sem bila zelo žejna in mi niso pustili piti. Babica mi je predrla ovoje in naredila zelooooo boleč pregled. Nato so se najbrž začeli tiščavniki saj sem prav čutila kako mi otrokec potiska navzdol. Z vsakim popadkom sem ga čutila vedno nižje…nato se spomnim, da se je začela cela panika in da jih je naenkrat bilo 6 okrog mene in so vzeli mislim, da se reče ph, iz glavice. Vse se je dogajalo zelo hitro, edino kar se še spomnim je to, da mi je zdravnica rekla tako Ajda, zdaj pa še enkrat potisnemo in če ne bo šlo, bomo uporabili vakum…spomnim se, da sem zbrala moči in jih prosila, da samo vakuma ne. In res ni bil potreben saj sem z naslednjim popadkom zagledala glavico in naenkrat je bil zunaj. Ob 21.29 se je torej rodil Jaka. S partnerjem sva bila presrečna in že sem si predstavljala kako bomo zdaj prvo uro njegovega življenja preživeli skupaj. Vendar žal ni bilo tako. Takoj so poklicali pediatra, ki ga je na hitro pregledal in ga za 5 minut dal name nato pa so ga odpeljali, brez, da bi mi sploh kaj povedali zakaj… Sestre so mi sicer rekle, da je vse ok z Jakcem in da je bil za njega zelo naporen porod ter da ga bodo samo boljše pregledali in da ga mogoče dobim k sebi že, ko pridem na oddelek… In tukaj se je zame začel najtežji del poroda, šivanje…babica mi je povedala, da so mogli prerezati presredek in da bom potrebovala tudi notranje šive. To šivanje me je bolelo bolj kot sam porod. Potem so me odpeljali na oddelek in mi dovolili, da sem šla pogledat svojega sinčka na intenzivno. Povedali so mi, da bo čez noč ostal še pri njih in da ga najverjetneje dobim zjutraj k sebi. To je bila najdaljša noč v mojem življenju ampak ob 6 zjutraj so ga pripeljali k meni in vse je bilo pozabljeno. Z Jakcem je vse ok in od takrat uživamo v skupnem življenju.To je torej moja porodna zgodba, ki pa je zame, kljub vsem težavam, lepa izkušnja! In bi jo še enkrat ponovila.

V nedeljo je vsakodnevni nogomet v mojem trebuhu preveč potihnil, zato so me v ponedeljek 21.3. zjutraj sprejeli v bolnišnico, ker ob tem CTG ni bil b.p. Odprta sem bila 3 prste. 
Glede na obstoječe stanje so hoteli sprožiti porod. A ker se je v porodni sobi CTG izkazal kot čisto v redu, sem se odločila, naj narava sama začne proces, a po torkovem podrobnem ultrazvoku in drugem mnenju oz. posvetu še z eno ginekologinjo smo v sredo zjutraj ob pol osmih določili sprožitev poroda.A v sredo zjutraj so verjetno zaradi nastopa polne lune bile vse porodne sobe zasedene! Zato sem morala nazaj v sobo in čakati… Lahko si predstavljaš mojo živčno vojno ,ki je brbotala v moji glavi! Ves čas sem si ponavljala: “odpiram se kot popek”…Zraven tega si nisem dovolila, da name vpliva ne slabo razpoložena sestra, ne merjenje CTG dvakrat na dan, ne polna luna. Okrog sebe sem si naredila opno, v kateri sva s otročkom bila čisto skulirana.  Ob pol devetih je ginekologinja predrla ovoje, da je stekla plodovnica.  In potem smo čakali na popadke. Ob sebi sem imela babico Zdenko. Njen nasmešek in prijaznost je bila zame balzam, da sem se popolnoma sprostila, a moji popadki so bili zelo šibki. Zavrnila sem babičin predlog za morebitno protibolečinsko injekcijo in izrazila željo, da me naj ob pregledu ne obvešča koliko prstov sem odprta. Pripravljena sem bila na doooolgo zgodbo in kaj bo, pač bo. Moj dragi je medtem prišel v porodnišnico iz šole, kjer je imel še prvo uro pouka. Moram ga pohvaliti. Izkazal se je. Brez njegove triurne masaže med popadki v križu (akupresurne točke) bi doživljala porod čisto drugače. 
Ves porod od prvih popadkov do rojstva sina (ob pol desetih so mi začeli dodajat umetne, ker so moji bili prešibki) sem imela zaprte oči (ob tem, da sem zelo kratkovidna), tako, da sem se miselno popolnoma osredotočila na dogajanje v meni. in se ves čas sem pogovarjala z Majem in mu prigovarjala, da je z vsakim popadkom bližje meni in da je to najino prvo sodelovanje.
 In tukaj nastopiš ti Izidora – popadke sem pravilno predihala kot smo se učili in miselno se preusmerila z bolečine na krožno gibanje roke in prstov dragega, ki me je masiral v križu. Žejo sem si lajšala s sesanjem limone.
Ko so popadki postali močnejši (medtem je babica povečala dozo umetnih),sem vstala in se ob postelji zibala z medenico levo in desno kot orientalska plesalka. Noro, kakšno olajšanje je gravitacija naredila!  Ne vem koliko časa je minilo, spomnim se le, da sem zaslišala glas babice:”Zdaj pa se uležite na bok.”Pogledala je koliko sem odprta. In nekje od daleč mi njen glas rekel:”Zdaj pa privzdignite noge k sebi in potiskajte!” Moja prva misel je bila: “Že?” In potem sem počasi z vsakim potiskom bila bližje otročku – najprej lasje, z naslednjim potiskom je bila vidna glavica, pa ramena…Vsak potisk je bil naporen, vmes sem zajemala nov in nov vdih, a ravno ta počasen zaključek je bilo tisto, da me ni raztrgal močno, temveč le malo in še to površinsko. Babica in dragi sta me ves čas spodbujala. 
“Tukaj je!” je rekla babica in jaz sem tedaj odprla oči in ga zagledala – Ženske, to je noro! Kakšen občutek zmagoslavja! Na Ljubljanskem maratonu nisem čutila četrt toliko zadovoljstva, ko sem prišla skozi cilj, kot tukaj na tej mizi. 
Naglas sem rekla: ” Konec je? Ne morem verjeti! Konec je!” In babica mi je sina Maja dala na prsi in po prvem cartanju je ata ponosno prerezal popkovnico .Z Majem sva se dalje cartala, medtem ko so me šivali.Da povzamem triurno zgodbo: Ob 11.56 se je v treh urah rodil 2540 g majhen lepotec Ian Maj. Ponosna sem na najino prvo skupno sodelovanje.Ponosna sem nase. Ponosna, da sem Ženska. 
Hvala Izidora za vse. Naj ti Vesolje povrne…

Sem se odlocila, da ti napisem vso zgodbo. Za spodbudo vsem, ki bodo kmalu prvic postale mamice. Tudi prvorodkam lahko gre hitro in brez vecjih tezav. Porod je potekal hitro in skoraj predobro, da bi bilo res. Sprejeta sem bila v soboto, ker sem mislila, da mi odteka plodovnica. Pa ni bilo tako, so pa ugotovili, da sem 3 cm odprta. Popadkov nisem imela. So me pa zadrzali not. Danes zjutraj, ko sem hotela odpust domov (ker itak je meni prevec dolgcas v bolnici :)), so naredili se en pregled in odprta sem bila 4 cm, vse mehko, glava zelo nizko (brez popadkov). Tako se je zdravnica odlocila za predrtje ovojev. To je bilo ob 10. Prvi popadki so vrezali ob 10.21. Takrat ni bilo vec zabavno. Zraven je bila babica Nastja. Presrecna, da je bila ona, saj se mi je posvetila 100%. Ko pa je Nastja sla na malico, je prisla babica Erika (dream team bi rekla :)). Okoli 11.30 sem prosila za protibolecinsko injekcijo, ker me je res hudo bolelo. 
Popadki so se stopnjevali. Bilo je res hudo. Sem vmes ze mislila, da bo omedlela od bolecine, ampak sem pregurala. Pomislila na pikico in je slo dalje. Potem so se zaceli tiscalniki. To pa, uf. Sem govorila, da ne bom uspela, saj sem mislila, da me bo raztrgalo. Potem pa je na eni tocki nehalo bolet. V glavi sem imela samo to, da moram pikico spravit ven, pa naj bo kar bo. In tako je ob 12.29 prisla na svet mala Sofija. (3110g in 49cm- toliko o tem, da bo premajhna za cela dva tedna!!) Nisem bila sivana. Uf, se sreca.
Povedati moram, da brez pomoci mojega dragega ne bi slo tako lahko. Res mi je bil v pomoc. Drzal se je vseh tvojih navodil, kaj in kje masirati, kako spodbujati itd. Res sva bila dober tim! In hvala ti za to, da si ga tako dobro pripravila na delavnici! 
S to zgodbo bi zelela povedati vsem, ki so prvic na tem da bodo rodile, da sicer je res grozno, ampak mine. 🙂 
Sama sem poskusila res vse, kar smo se pogovarjali pri tebi. Redno sem izvajala vaje joge doma, hodila na akupunkturo, jedla homeopatske granule, pila malinin caj, masirala presredek. Vse skupaj je pomagalo! Zagotovo. Najbolj pa pomaga glava. Res me je bilo strah, ampak nisem o tem razmisljala. Prepustila sem se, kar bo pa bo. 
Po porodu smo bili sami 3 ure. Super obcutek. Mala pika se je tudi priklopila na zizo. Upam, da je imela kaj od tega. ​​

Podobno kot prvic,se je nasa druga puncka rodila tocno en teden pred PDP. Tukaj pa se tudi vsa podobnost konca.
V nedeljo zvecer sem sla spat,tako kot vedno. Okoli 24.00 se prebudim in moram na wc. Zacne me zbadati v spodnjem delu trebuha pa si mislim,da to se nic ni,saj me je ze prejsnji teden podobno. Pa moram spet na wc. Ko me je parkrat zgrabil popadek,sem sla po telefon,da si stopam,kako pogosti so. Bili so zelo neenakomerni,zato grem po eni uri pod tus. Popadki so se nadaljevali,torej se mora nekaj dogajat. Okoli 2.00,ko me zgrabi malo mocnejsi popadek,zbudim Alesa. On poklice njegovo sestro,da pride pazit najino prvo puncko. Okoli 2.30 prideva v bolnisnico (popadki so bili na 4 do 8 min). Sprejme naju moski (pozabila ime 🙁 ),ki bo spremljal porod. Zelo sem bila vesela,saj sem na jogi slisala,da je super,ce naletis na moskega 🙂 In res je bilo tako. Ob sprejemu sem bila odprta  2-3 cm. Po izpolnitvi vseh papirjev so bili popadki ze zelo mocni,zato sem prosila,da mi dajo nekaj proti bolecini. Kar hitro me je zacelo tiscat navzdol,zato je bil cas,da zacnem pritiskat. Vmes sem si skusala predstavljat te nase ptice,ki smo jih na jogi veckrat delale pa je slo vse skupaj prehitro. Osredotocila sem se na navodila,ki mi jih je dajal babicar,ki mi je bil res v neizmerno pomoc. Ob zelo hudih bolecinah se je ob 3.56 rodila nasa Ajda. Moj presredek je ostal cel,prav tako nisem bila sivana. Trenutno sem v porodnisnici,kjer se z Ajdo ze pridno dojiva,najini cimri pa sta (kaksno nakljucje) Katja (Kokot) in njena puncka 🙂
Hvala za vse deljene izkusnje in nasvete,ki so mi prisli zelo prav pri pripravi na porod. ​​

V bolnico sem bila sprejeta v petek zjutraj zaradi sprožitve poroda, ker sem imela sladkorno na inzulinu ter zaustavitev rasti ploda. Dopoldan so mi vstavili prvo vaginaleto, naslednjo sem dobila čez 8 ur…in tako se je postopek ponavljal vse do 5 vaginalete, maternični vrat pa je ostajal še naprej zaprt in obrnjen nazaj.Ko bi morala dobiti še 6, je dr.Mujezinovič predlagal, da počakamo čez noč, če se strinjam, saj jih vstavijo največ 6 in če ne delujejo, se nato odločijo za carski rez.To je mene, še bolj pa moža, tako prestrašilo, da je začel pritiskati name, naj se skoncentriram in čim prej rodim. Še isti večer sem dobila vročino, nato pa so me poslali v porodno sobo zaradi boljšega nadzora.Po 15 minutah poslušanja krikov ostalih porodnic sem začutila, kot da me je nekdo brcnil in odtekla mi je voda. Čez pol ure so se začeli močni popadki (zadnji teden pred odhodom v bolnico sem popila velike količine čaja iz malinovih listov). Večkrat sem bruhala, zato so mi skozi metuljčka spustili vrečko glukoze in nekaj proti bruhanju, kar pa ni ustavilo slabosti. Pri plodu so zaznali slabši utrip, zato so mi nataknili še kisikovo masko. Predihavanje popadkov mi ni šlo najbolje, a na srečo sem se v slabi uri odprla na 8 cm. Zaradi slabega ctg-ja so rekli, da morajo vzeti kri iz otrokove glavice. Po tem so popadki popustili in rekli so, da naj začnem pritiskat, če me tišči. Zatem se je pojavil dr.Mujezinovič, ki mi je pojasnil, da morajo zaradi acidoze ploda izvesti vakum in epiziotomijo. Dr. je namestil vakum na glavico, dve babici sta se mi vlegli na trebuh, jaz pa sem nekajkrat potisnila in naša Lučka je bila rojena v slabih 2 urah po odteku vode, imela je 2610g (na ultrazvoku so napovedali 2630g) in 45cm.
Preden so jo odnesli na intenzivno, so mi jo dali malo za pocartat, potem pa sem jo dobila nazaj opoldan. Takoj se je začela dojiti, vendar sva zaradi zlatenice ostali v bolnici še dva dni dlje. Sedaj pa pridno rastemo, da se lahko kmalu udeležimo telovadbe za dojenčke. Lepe pozdrave in še enkrat hvala za vse zgodbe in napotke, ki sem jih izvedela na tvojih urah,

Tako, dnevi ko sem še noseča obiskovala tvojo vadbo in se spraševala kakšna bo moja deklica in kako se bo odvil drugi porod so mimo. Srečanja že zdaj pogrešam in moram priznati, da so bila koristna:) Na kratko ti bom opisala mojo drugo porodno izkušnjo. Moram priznati, da si resnično nisem mislila, da bo tako pozitivna oz. da je porod lahko tako lep.Bil je četrtek, 4. februar. Pri nas je to ponavadi dan za nogomet (sin in mož imata trenig). Nekaj mi je govorilo, da moram moža od zdaj naprej spominiti, da lahko kadarkoli rodim in mora biti dosegljiv. Malo pred 18 h sva šla še na kratek sprehod, saj je bilo prijetno toplo. Dedi je peljal Patrika na nogomet, saj jaz nisem mogla več tam čakati, mož pa je tudi šel. Malo 18.30 me prvič mekaj začrviči..Pomislim eh saj ni to nič..V zelo kratkem čazu se ponovi (enih 15 min). kličem moža, da bo vedel, da se nekaj dogaja in da pride potem takoj domov. Se ne oglasi in kličem čez 15 min spet. Tudi rahlo ščipanje je bilo ves čas prisotno. No končno ga le prikličem in domov je prišel malo pred pol osmo. Zdaj so bili popadki že na 5 min, kakšen tudi na 3 min. Ker ni pričakoval da je resno je bil malo šokiran ko je videl da so popadki kar pogosti. Začel je štopati kako pogosti so popadki. Jaz pa lepo odločena, da se še stuširam na hitro, da bi se popadki okrepili. V miru sem vsak popadek predihavala, pasalo pa mi je če sem se na kaj naprej naslonila in v tej pozi predihala popadek. V kopalnici se že začnem slačiti da grem pod tuš.. Vmes sped popadki… Pa me mož gleda in pravi jaz mislim, da  morava v bolnico.. Pregovarjam ga da še ni čas, saj me ne boli tako hudo in da je Izidora rekla da ko bo fejst bolelo in ne  bomo mogle več odgovarjat pol je to to..Pa pravi mož, da če njegova štoparca ne švinla so popadki na 2 min ali 1 min…Pa pravim ja že samo ne trajajo dolgo…Vseeno se pustim prepričati da greva. Vstrajala sem, da sinu še peljeva k babici oblačila za jutri. In narediva še en ovinek na poti v bolnico. Med potjo si cel čas mislim-upam da sem vsaj 5 cm odprta.No končno pridem v bolnico in me babica takoj peljev sobo kjer se preoblači. Ker pove mož, da bom drugič rodila in da imam popadke na minuto me je kar pošteno priganjala do porodne sobe. No v bolnico sem prišla nekje ob 20.05. Babica me pregleda in reče odprta 9 cm. Kaj rečem??Mož vpraša če lahko gre prestavit avto pa ga babica pogleda in reče:nimate časa..še dobro da ste prišli bi bili vi babica kmalu:) Babica predre ovoje in reče da lahko potiskam.. Takoj še ni šlo, zato sem na boku predihala par popadkov. Vmes izpolnjevala z možem in drugo babico dokumentacijo, ugotovimo, da sem doma pozabila tudi materinsko knjižico. Tako vneto sem jo nosila povsod s sabo da sem jo pozabila dat v torbo za v porodnišnico. Mož še pokliče dedeja da gre po materinsko k nam domov. Zdaj pa je prišel čas da pride na svet moja deklica in ob 20.28 zajoka Brina,velika 52 cm in težka 4130g. Babica Judita je bila res super. Varovala presredek tako da tudi prereza presredka ni bilo. Presrečna da je kljub zelo bolečim tiščalnikom vse za mano. V naročju pa najleše darilo- Brina.Z tvojo pomočjo in pripravami na vadbi so vsi strahovi in skrbi bili odveč. Uspelo mi je brez protibolečinkih sredstev in brez umetnih popadkov.Hvala za vse nasvete vsem nosečkam pa želim tako lepo izkušnjo kot jo imam jaz.

Da ti malo opisem svojo izkusnjo. Ker mi je zacela odtekati voda sem sla ponoci ob 11.00 iz cetrtka na petek v porodnisnico. Sestra, ki me je prva pregledala je rekla, da se se ne odpiram a da so popadki zaznavni in da misli, da bom rodila se isto noc oz. zjutraj. (In ker sem ob tistem pregledu trznila me je takoj nadrla kak si predstavljam da bom rodila, ce me ze to boli).
Ja, res sem dobila mocnejse popadke na 10 min a so trajali le do 7.00 zjutraj. Zato so mi ob 8.00 sprozili umetne, ki pa tudi niso bili dovolj mocni in so mi ob 16.00 popoldan (v petek) znova sprozili umetne popadke. Meni so se ti zdeli res ubitacni v primerjavi z mojimi, ker so moji imeli nek zacetek in konec in so se stopnjevali (lahko sem jih predihavala), pri umetnih pa me je samo ful vsekalo in grozno bolelo, da sem bila kot paralizirana in sem se ze cela tresla od izcrpanosti. Zdravnik je rekel, da ce tokrat ne bo slo mi bo prisel ob 12.00 on dat se zadnjo tableto za sprozitev umetnih popadkov in ce v soboto ne bom rodila mi bodo naredili carski rez. Zelo sem se prestrasla, ker bo ob 11.00 ze 24 ur odkar mi je zacela odtekat voda in sem se bala, da bo vsako nadaljevanje vecja nevarnost za Zarjo (in sem se zato se sama malo napsihirala :-P). Sestre so se do zdaj menjavale, zdelo se mi je, da ze vsak novi, ki vstopi v sobo mora naredit pregled, kolko sem odprta in ker nisem bila nic me je to se bolj bolelo, ker so morali prste potisnit not pa se gor (to mi je kasneje povedala sestra Erika).
No in takrat pride sestra Erika 🙂 :). Mislim, da se je zaradi nje potem vse dosti bolje nadaljevalo, saj je bil pregled, koliko sem odprta dosti bolj nezen, skozi je bila zraven in za vsa moja vprasanja si je vzela cas in mi vse lepo razlozila. Pa se en stolcek mi je prinesla pa zogo bi mi ce bi zelela… Res je neverjetno topla in cuteca oseba, ki se je znala name tako uglasiti, da sem se po moje le zaradi njenega pristopa zacela odpirati (prej se 1 cm nisem bila). Kot ze receno, zacela sem se odpirati in imela ob desetih zvecer popadke ze na 5 min. Vendar se je ob 12.00 zdravnik vseeno odlocil, da se enkrat pospesi zadevo in mi je sprozil umetna popadke. V tej noci na soboto sem se potem kar hitro odprla (okrog treh sem bila ze 8 cm). Okrog pol petih mi je ga. Erika rekla tako cisto smo odprti zdaj pa le se iztis. Ampak jaz sem bila ze tak izcrpana, vse misice na telesu so se mi tresle in nisem imela moci narediti iztis. Ko sem slisala, da se ge. Eriki koncuje smena pa sem pomislila da ce pri njej ne bom rodila potem sploh ne bom in sem zbrala vse atome moci in ob 6.21  je prijokala Zarja :). Veselje je bilo in se je nepopisno. Tudi hvaleznost, ki sem jo cutila v tistem trenutku do ge. Erike je bila nepopisna.
Zdaj uzivam v radostih materinstva in srecna, da je z Zarjo vse v redu. Prelepi obcutki ganjenosti in ljubezni me preplavljajo vsak dan in sploh si vec ne znam predstavljati zivljenja brez nase male pikice.
Zdaj se ukvarjamo z dojenjem, malo dodatki in crpanjem mleka…:) a to je ze druga zgodba.

Koncno smo docakali naso novo clanico..morda se spomnis da sem se na zadnjem obisku joge ze kar jamrala kako bi ze sla rodit…druga nosecnost je bila cisto drugacna od prve in tako tudi porod.Ze od 20 tedna naprej sem bila kronicno utrujena in ubijalsko me je bolel kriz.Vcasih me je bilo prav strah kako se godi otrocku v trebuhu,saj sem tokrat obcutila bolecine v trebuhu ki jih v prvi nosecnosti ni bilo.Res je da je pocitek tokrat bil bolj izjema kot pravilo saj je najina prvorojenka v fazi,ko jo zanima vse in je v nenehnem pogonu.
Po zadnjem pregledu pri svoji zdravnici sem bila napotena na ARN z razlogom da se otrocicek ne razvija po pricakovanjih in da je plodovnice premalo.Tam so ugotovili da je vse ok in da sem v bistvu dva centimetra odprta.To je bila sreda in niti najmanj nisem imela obcutka da bi se kaj dogajalo.V cetrtek je bil dan pospravljanja;se zvecer ob osmih sem likala.Ko sem ob devetih koncno uspela uspavati Sofio,pa je kot strela z jasnega telo zajel mocan popadek.In naslednji cez 5 minut in spet in spet.Po 4 popadkih sem Davidu rekla da greva pa se mi je le nasmehnil :)seveda me ni jemal resno,dokler me ni slisal momljati na wc-ju.Popadki so bili res intenzivni,tako da sem se komaj preoblekla in se obesena na Davida skobacala v avto.V porodnisnico sva prisla ob 22.00.Kar mimo babice sem planila na wc saj me je obupno tiscalo na veliko potrebo.Babica je vsa panicna tolkla po vratih da ne moremo tako,ker lahko rodim na straniscu.Ko mi je uspelo zlesti z skoljke in odpreti vrata,me je dobesedno zvlekla v porodno.Ceprav me je nepopisno vse bolelo me je situacija zabavala saj je bilo kot v filmu.Drveli sva proti porodni,ob 22.10 je kazala ura ko sem zlezla na posteljo.Prisla je babica Barbara,ob cemer sem cutila veliko olajsanje.Pregled je pokazal da sem odprta 5 centimetrov.Sledil je ves proces z papirji in vmes sem cutila da so se popadki totalno umirili.Predlagala je da bi mi predrli ovoje ker so popadki postajali vse sibkejsi.Strinjala sem se.Zdravnik je to opravil ob 23.35.Potem se je intenziteta popadkov spet dvignila.David me je masiral po ritnicah kar mi je pomagalo da se nisem vlekla v skoljko ampak pomagala popadku da cim vec naredi.Bila mi je nepopisna sila,veliko vecja kot prvic,najbolj pa me je begalo to da sem bila cisto pri sebi in spremljala uro in gibanje osebja po sobi,medtem ko sem pri prvem porodu bila v nekaksnem transu in se nisem zavedala nicesar.Tudi grulila sem v blazino ker se mi je zdelo da me bo sicer razneslo.Ob polnoci je sledil prvi tiscalnik in kar akcija na polno.Kljub res velikemu trudu babice Barbare da bi presredek ostal cel,ni slo in je naredila epiziotomijo,pa se raztrgala sem se v drugo smer.In nasa deklica je prispela ob 00.05 po treh tiscalnikih.Dobila sem jo k sebi pod srajcko,vse po zeljah,cesar pri prvem porodu ni bilo.Tudi zdravnik ki me je sival je bil zelo prijazen.Sival me je 20 min po porodu in mi vse razlozil v nulo medtem ko so po prvem porodu z sivanjem zaceli sele debelo uro po porodu pa se nadrla me je zdravnica ker sem vcasih trznila.Tokrat res ne bi mogla imeti boljse ekipe.Vse je slo res zeloo hitro in intenzivno.V nedeljo so naju ze odpustili iz bolnisnice in zdaj se ze veselo crtljamo in privajamo na nove rutine:) 
Ceprav sem v tej nosecnosti uspela na urice joge priti le vsega 3x ,sem zelo hvalezna,da si nam poleg teh cudovitih uric na razpolago za vprasanja tudi izven “delovnega casa”. Neprecenljivo je,ko se lahko v primeru skrbi ali kaksnega vprasanja obrnes na nekoga,ki te zna pomiriti in odgovoriti na vcasih tudi kaksno smesno vprasanje 🙂 res iz srca hvala Izidora in morda se srecamo se v tretje..nikoli ne ves 🙂

Morda vas bo zanimalo tudi ...

Back To Top

Izidorine
e-novičke

Si noseča, mlada mamica, ali pa že razmišljaš v tej smeri? Prijavi se na moje e-novičke in prejmi KODO ZA BREZPLAČEN PRVI OBISK na vadbi za nosečnice. Ker z menoj ob strani je IZI postati mami!

0
    0
    Košarica
    Vaša košarica je praznaNazaj v trgovino