Porodne zgodbe v letu 2018

Res je, kot pravijo – tega dneva ne pozabiš nikoli. Zapadel je prvi sneg, bila sem pri mami na obisku. Ko me je hotela peljati že zvečer domov, mi je na dovozu pred hišo spodrsnilo in sem padla. Hvala bogu, na svojega brata, ki me je držal in malo sem si spodvila nogo.J Nisem šla v bolnico na pregled. Sem pa to noč dobila popadke. Začeli so se okrog 01.00h, bili so rahli, poskušala sem (za)spati, a ni šlo. Po tvojem nasvetu, nisem zbujala Gregorja, le-ta pa se je prebudil sam nekje okrog 02.00h, ko je slišal moje vedno pogostejše dihanje. Takrat sem imela popadke že na 5 min. Vstal je, postal malo paničen, a po 15 min se je umiril in skupaj sva hodila po stanovanju, predihovala popadke, masiral me je po križu (vse tako kot si nas učila, nama je prišlo prav). Popadki so bili redni, na 5 minut, zapisovala sva si jih vse do 6h, se vmes najedla, stuširala in šla. Ob 6.20h sprejem v porodnišnici, kjer so me razočarali z novico, da sem odprta šele 1 cm, ampak da to vseeno ni tako slabo, saj imam zelo zmehčano ustje in se vse lepo pripravlja (tolažba pa taka J). Okrog 8h so se mi začeli popadki umirjat, bili so že na 10 minut, neredni. Kljub hoji, se nisem odpirala in okrog 12h so naju poslali na oddelek. Bila sva že utrujena in zaspana. Grega si je šel iskati za jest, jaz sem dobila kosilo – spomnim se tvojih besed, zato sem vedela, da bo dan še dolg. Hodila sva po hodniku gor in dol, predihovala na 5-7 min, vmes sem se še stuširala s toplo vodo, a vsakič, ko sem legla v posteljo, so se umirili. Okrog 15h so me že sestre naganjale v posteljo, da ne bom preveč utrujena. Po viziti so mi namestili CTG in predlagali protibolečinsko tableto Dolantin za hitrejše odpiranje in lajšanje bolečin. Sprva sem oklevala zaradi stranskih učinkov in vplivov na otroka, saj sem hotela, da poteka porod naravno, vendar po posvetu s kolegico, ki je babica, me je le-ta pomirila. Odločila sem se za to varianto izključno zato, da mi ne bi bilo treba še kakšen dan ali dva ostati v bolnici, saj me domov ne bi hoteli spustiti. Ob 18h so me poslali nazaj v porodno sobo, kjer se je vse prav začelo. Ob pregledu sem bila odprta cca 3cm, dali so mi polovičko te tablete, predrli mehur in vsako uro sem bila vedno bolj odprta, popadki pa so postajali tudi redni in zelo močni, vmes sem uspela celo kakšnega prespati. Ko se mi je otrok spustil, me je zelo bolelo in tiščalo. Napočil je čas pritiskanja, zato sta se glavni babici Zdenki pridružili še dve. Vzdušje v porodni je bilo sproščeno, enkratno in pred popadkom smo še z babicami ugotavljali kakšen spol je, saj le-tega z Gregorjem nisva celo nosečnost hotela vedeti. Smejali smo se, saj je delovalo tako kot da pobirava stave. Ko se je okronala ta majhna glavica s črnimi laski, sem se je dotaknila. Ob iztisu cele glavice, so babice zavpile fantek, a ko je takoj za tem »padlo« celo telo, so otroka dvignile pred mano in rekle: »Ni fantek, mamica poglejte, luliko ima«. Atiju se je le naposled izpolnila želja, ob 22.44h se nama je rodila pupa z imenom Isabela. Dobila sem jo takoj na prsi, po tehtanju in merjenju pa sva se še podojili, pri čemer so mi pomagale spet babice. V porodni sobi smo se tako povezovali sami mi trije še do 02.00h, potem sva se pa morali od atija posloviti in šli sva na oddelek. Naj omenim, da mi niso prerezali presredka in nisem bila raztrgana, ne šivana, osebje v vseh izmenah, ki sva jih dala skozi, pa je bilo zelo prijetno, spodbujevalno in v pomoč, zahvalila sva se jim za vse. In še to – porod res boli, a bolečina takoj izgine, ko imaš na prsih in v rokah to svojo malo štručko, ki si jo nosila 9 mesecev. Izidora, hvala za vse.

No pa se je le začelo.. 5. dan po pdp. 12. 12. 2018 zjutraj ob 5.25 se vstanem iz postelje, da bi šla na wc. Ojoj nekaj se dogaja. Na hlačkah zagledam sluz in rahlo zelenkasto tekočino. Je to to? Ali je samo takšen čep? Odločim se, da se bom ulegla na levi bok in še malo počakala. Teče naprej.. Ok, čas je za odhod. Zbudim dragega, grem pod tuš, nekaj pojeva in na pot v porodnišnico.
Sprejme naju zamorjena babica, ki se ji je bližal konec izmene (na srečo). Nadere me, da sem jaz ziher od Izidore, ker so vsi naši porodni načrti ‘copy paste’ in še par podobnih nestrpnih pripomb, ampak nisem se pustila vreči iz tira, saj je to le naš poseben dan! 🙂 (v nasprotju s Klemnom, ki ji je rekel, da zahteva drugo babico, ampak potem je takoj spremenila obnašanje). Izpolniva še nekaj neizpolnjenih obrazcev in opravi vaginalni pregled. 2 cm sem odprta, maternični vrat zmehčan, počasi so se začeli tudi rahli popadki (juhu :))
Vesela ugotovim, da je edina še prosta soba 6. Predstavi se tudi nova super babica Nina, ki bo vodila moj porod. Ob 10 smo se odločili za umetne popadke, saj je otroček očitno v stiski, ker se je pokakal in bi bilo smiselno, da ga čimprej spravimo na svet.
In so se začeli. Jaz sem bila cela nesrečna z iglo v roki (antibiotik zaradi Streptokoka B in umetnih popadkov) in CTGjem, da bom mogla porod preležat. Ampak pride Nina, reče, da je prebrala porodni načrt in da se lahko vstanem če mi ustreza. Juhu. Začnem se gibati v bokih in predihovati. Vidim, da je tako veliko lažje in da tudi moj dragi ob meni ponavlja gibe (verjetno od nervoze hehe). Pa sem ga primla za roke in skupaj sva med plesom predihovala popadke. Bilo je super, imela sem občutek, da je najina energija posrkala polovico bolečine. Malo smo sicer imeli probleme s CTGjem, ki se je zaradi gibanja vsake toliko časa premaknil in izgubil stik z utripom otročka, kar je Klemna spravljalo v obup. 
V vsak popadek sem šla z mislimi otročku – v to greva skupaj, pomagam ti, odpiram se, z vsakim popadkom sva bližje trenutku, da se spoznava in da vsak popadek mine (res pomaga, če odmisliš bolečino, globoko dihaš, počasi izdihuješ in se sproščaš). Ko so popadki postajali močnejši, mi je babica prinesla še porodno pručko, na kateri sem nadaljevala z gibanjem in predihovanjem. Enkrat me je treslo od mraza, v drugem trenutku kuhalo od vročine. Klemen me je masiral, hvalil in spodbujal. 
Po vaginalnem pregledu (se mi zdi, da je to ena izmed bolj neugodnih bolečin pri porodu) smo ugotovili, da sem odprta že 8 cm. Od tu naprej sem popadke predihovala leže na boku. Klemen pravi, da se je tukaj komaj pravo začelo. Pravi da sem imela že malo ‘prizadete’ možgane, tudi meni se tako zdi, saj je spomin od tukaj dalje malo meglen. 😀 V slabi uri sem začela čutit tiščavnike. Prišla je babica in rekla, da jih lahko predihujem ali tiščim. Ko je rekla, da ta faza traja lahko traja tudi 2 uri me je spet malo prizemljila (‘Tak dolgo? To je predolgo.. Tega nebom zmogla.’ sem rekla). Pomirila me je, da mi gre dobro in da bo pri meni krajše. Na koncu me je vprašala ali želim iztis na boku, ampak sem se zaradi krčev v nogah odločila po zadnjem pregledu ostati na hrbtu (to je edina stvar pri porodu, za katero mi je žal). Čez nekaj časa (res izgubiš občutek za čas, vse tako hitro mineva) je bil čas za iztis. Sestra zraven je cel čas čakala, da bi opravila prerez presredka, pa ji je super babica to preprečila (juhu), sicer sem se malo raztrgala, ampak ni vredno omembe. Dvakrat sem se dotaknila glavice (enkrat, ko je bila se noter, in drugič že zunaj). Najbolj noro neopisljiv občutek, ko se dotakneš mokrih laskov in naval čustev in energije ti da novo moč za poslednji tiščavnik. 
Naslednji trenutek sem začutila olajšanje, zaslišala jok in ob 14.37 je že bilo na mojem trebuščku neobogljeno bitjece, ki se je skrivalo v meni 9 mesecev. Mali fantek Niko (dolg 51 cm in težek 3600 g). Oba s Klemnom sva padla v jok. Jok sreče in olajšanja. Ko je popkovnica nehala utripati jo je Klemen prerezal, ogledala sva si tudi posteljico (sem mislila, da je to manjša stvar). Niko je takoj pokazal željo po dojenju, ki pa na žalost v prvi uri zaradi nove babice (spet izmena, adijo Nina :/ ) ni bila izpolnjena, kljub temu, da mi je revček zlezel čisto pod vrat. Posvečena ura je bila polna ljubezni, čustev in strahospoštovanja. Ko so me zašili, je prišla zelo prijazna sestra, ki mi je pomagala pristaviti Nikota. Pa nama je le uspel prvi podoj (res je prava mala piranjica). Sedaj se uspešno dojiva, jutri bo star 4 tedne pa tehta že 4480 g (odpustna teža iz porodnišnice je bila 3360 g). Moj mali požerušček, ki me je še med porodom brcal v trebuščku 🙂
Hvala ti za vso znanje in pozitivno energijo 🙂 Zaradi tebe, vaj za sproščanje in vizualizacij sem v in iz porodne sobe odšla samozavestno in srečno, edino o mekonijski plodovnici nisem vedela veliko (kako se obnašati v tem primeru). 

kot si že v odgovoru na moj sms ugotovila je bila moja želja po hitrem porodu uresničena.
26.decembra okoli 16h sem se začela malo bolj resno zavedat popadkov, ob 18h smo šli še na polurni sprehod s psom in medtem sem morala že pošteno predihat kakšnih 6 popadkov.
Ob 20h so bili popadki že precej močni, saj nisem mogla opravit niti 2 minuti telefonskega pogovora.
Ob 21h sva štartala do porodnišnice. Na vratih naju je pozdravila…Erika 🙂
Sledil je pregled in niti več na stranišče nisem smela, glavica je bila namreč že čisto nizko.
Ob 21.30 samo še gas v porodno sobo, kjer mi je odtekla voda, Erika mi je na mojo prošnjo čuvala presredek, me po križu namazala z ruskim mazilom, me spodbujala k čepenju. Skratka angelska babica.
Ob 22.28 pa se je že rodila Maja. V pripravljenosti na porod sem presenetila samo sebe, moj pa je bil itak v takem šoku od vse hitrosti, da je kar obsedel v porodni 🙂 To da sem ostala doma do zadnjega, je najboljši recept. Popadke sem predihavala čepe z oporo v višini stola, tuširala sem se s skoraj vročo vodo, se najedla in to je moj recept za vse punce, ki so še s tabo in pridejo za mano. Pa seveda sproščenost in smeh 🙂

sporočam, da je točno v 37 tednu nosečnosti na svet prijokal moj mali korenjak.
Kot veš sem od 33 tedna dalje ležala v bolnici zaradi nevarnosti prezgodnjega poroda, zaradi skrajšanega materničnega vratu. Pred tem je bil na pregledih maternični vrat vedno v mejah normativov. En dan pred 37 tednom so me odpustili domov, da lahko doma v miru počivam in se pripravim na porod. Ta počitek je trajal točno 10 ur, saj mi je naslednje jutro ob 00.30 v postelji odtekla plodovnica. Po tvojih navodilih sem odležala 20 minut na levem boku in se odpravila v bolnico. Že na poti v bolnico so se začeli popadki, ki pa niso bili tako nedolžni. Ob 01:30 zjutraj sva prispela v bolnico, kjer mi je babica povedala da sem odprta natanko 2 cm. Eno uro sem bila priključena na ctg in sama pri sebi predihavala popadke, nakar me babica ponovno pogleda in ugotovi, da sem že čisto odprta in pripravljena na porod. Skupaj sva odšli v porodno sobo kjer sem v dveh urah in pol rodila.
Svoj porod bi opisala kot zelo intenziven in hiter. Še posebej za prvorodko. Morem priznati, da sem si prav takšnega tudi želela. Želela sem ga izpeljati čim bol naravno, zato se nisem odločila za kakršna koli protibolečinska sredstva in ni mi žal. Moram priznat, da bolečine resnično ni možno primerjati z ničemer, priznam da je bila tako močna, da sem med najhujšimi popadki pozabila kako že moram predihavat, pa smo to s teboj vadile ves čas. Pozabila sem tudi na zelo pomebno stvar – nogavice. Celi porod me je tako treslo, imela sem občutek da me nenormalno zebe. Babica je sicer rekla, da je to adrenalin, ampak jaz mislim, da bi me nogavice tega lahko vsaj delno rešile. Sem pa imela pri porodu dve čudoviti babici, ki sta mi porod olajšali in bili zame tam. Najbolj mi je pomagala med samimi popadki masaža nad trtico, brez te ne vem kako bi zmogla. Ampak na koncu koncev uspelo mi je, kot nešteto drugim mamicam pred mano. Velik del temu si pripomogla prav ti s svojimi izkušnjami in nasveti. Hvala za vse kar si delila z menoj.
P.s. tudi dojima se že pridno. Malo je sicer zaspanček, zato uporabljava različne trike, da ostaneva budna med samim dojenjem

Da še jaz napišem svojo porodno zgodbo, ki me je nepričakovano zelo presenetila. Predviden porod sem imela za miklavža 6.12.2018, rodila pa mesec prej 7.11.2018. En dan prej sem zaključila delo v službi, potem pa še isto noč ob 1h zjutraj šok – naenkrat mokra postelja, da sem komaj prišla do wc.ja. S fantom najprej nisva vedela ali je odtekla voda ali kaj, fant je mislil da sem mogoče kaj takega sanjala. Šla sem pod tuš in se za 20 minut vlegla na levi bok. Prepričana sva bila, da ziher ni to to, ker je še prehitro. Potem pa še ponovno enkrat spet vse mokro. Fant je rekel naj pokličem v porodnišnico in povem kaj se je zgodilo, jaz pa sem tako vedela da bodo rekli naj se pridem pokazat. In res, na ultrazvoku je bilo dovolj plodovnice, ct ni kazal nič posebnega, pri vaginalnem pregledu pa je ponovno odtekla voda, zato so me napotili v porodno sobo. Aja, odprta nisem bila nič oz. 1 cm, bolečin oz. popadkov tudi nisem imela. Nekje ob 5h zjutraj pa so se začeli moji popadki, ki so bili nekje na 7 minut. Dobila sem še antibijotik zaradi razpoka mehurja. Ker se nisem odpirala nič, moji popadki pa so bili očitno prešvohni, so se odločili, da mi pospešijo porod in tako sem ob pol 9h zjutraj dobila več doz umetnih popadkov, ki so primli takoj in bili vedno močnejši. Bolečina je bila neopisna, prosila sem za ultivo, ker me je bilo epuduralne zelo strah, saj te pičijo v hrbet. Ampak v Mariborski porodnišnici kjub predavanjam kako je ultiva na razpolago, nimajo kakovostne opreme zanjo, tako da je ni mogoče dobiti. Ker je bila bolečina vedno bolj nezdržna, mi je bilo že vseeno, sem rekla naj mi dajo epiduralmo, samo da bo pomagalo, čeprav mi je anesteziska že naprej povedala, da ne bo primla v celoti, saj se prehitro odpiram. In res je bilo tako, mogoče je čisto malo oblažila popadke, ali pa je bilo vse v glavi, res pa je, da sem si poskušala porodno bolečino vzeti za svojo. Ves čas me je babica spodbujala naj bom na boku, ker so popadki tako manj imtenzivni, tudi rodila bi lahko na boku, ker pa na koncu nisem imela moči s potiskanjem, sem se nazadnje obrnila na hrbet, kjer mi je še fant pomagal. Žal glavica ni šla ven, zato mi je babica prerezala presredek, ki v primerjavi s popadki ne boli nič. Po treh urah intenzivnega matranja sva točno ob 12h dobila v naročje fanteka, težkega 2.540g in velkkega 45cm, kar je za 35. teden in 6 dni več kot odlično. Po 10ih dneh bivanja v bolnici zaradi nedonošenosti, že pridno uživamo doma. Zdaj ko razmišljam za nazaj, sem vesela, da me je tako nepričakovano presenetilo, tako vsaj nisem imela časa razmišljati in se obremenjevati s porodom, res pa je edino, da nisem imela niti enega dneva prostega za sebe, ker se je mali odločil, da bo prišel pred mrazem.

Čeprav je preteklo malo več kot že 2 meseca, se še vedno čutim dolžna, da ti napišem, da je prišla Tija in na kratko opišem moj porod, na katerega smo se tako pripravljali. Bi to storila že prej, ampak punca zahteva svoje . Termin predvidenega poroda je bil 14.10.18. Rodila sem 21.10.18 z eno tedenskim zamikom. Vmes sem šla samo 1x na pregled, kar se mi je zdelo veliko premalo. Začelo se je v nedeljo zjutraj ko sem se zbudila, odtekla mi je voda. Ne znam opisati občutkov…(nevednost, strah, fokusiranost na otročka, ob enem mirna in nemirna, pozabljiva, apatična vendar pogovorljiva…mix!) Upoštevala sem vse nasvete kaj je potrebno storiti pred odhodom v porodnišnico (tuširala, najedla, itd ). V roku 1 ure sva prispela v porodnišnico MB. Prvi pregled babice, katerega sem se najbolj bala saj ga nekatere opisujejo kot zelo bolečega, sem prestala brez bolečin-nič odprta. Sprejmejo me v porodno sobo-4, ki jo čistijo še od prejšnjega poroda. Porodne sobe so bile polne. V tistem trenutku mi priznam, ni padalo na misel, da bi se jaz premikala po kakšni žogi, lestvi ali, da bi kakorkoli spreminjala položaj, ker me je bilo strah premikanja nasploh (da mi spodi nebi kaj ven padlo), zato mi je bilo vseeno v katero sobo grem, tudi če ni alternativna. Dobim informacije od prijaznega babičarja (če se ne motim mu je bilo ime Matevž…nevem več točno…najbrž boš ti bolj vedela točno kateri je bil ), da sem pač padla v najslabši scenarij in sicer ležanje na postelji in kontiunirano snemanje ctgja, ki lahko traja…dolgo. Ni me spravilo iz tira, v sebi sem bila zelo mirna. Vedla sem da moram dati to skozi, pa naj se odvije kakor se mora. Torej, ob 14:30 sem prejela prvo in edino tabletko za sprožanje poroda. Mislim, da smo vsi pričakovali malo daljši razplet. Nekje 17h sem bila odprta 3cm, vmes sem 2x šla na veliko potrebo-to je vse kar sem lahko hodila. (Med tem časom sta rodili že dve-slišala krike ene, da nemore več in sem mislila “shit”, jaz bom tak fertik!) Ob 19-20ih 4cm. Popadki so ze začeli kar hitro, redno in so se stopnjevali. Da ne opisujem vsake podrobnosti, bi se rada samo ustavila pri tehniki predihavanja. Na začetku pri blažjih popadkih mi je pasalo predihavalje z dolgimi vdihi in izdihi. Pri 7cm nekje okoli 22-23ih sem spremenila tehniko dihanja na bolj pospešeno, kot mi je pokazala babica. Ob tem, sem sama od sebe ob koncu izdiha začela z brnenjem oz. “vibriranjem” ustnic, kakor smo omenjali na delavnicah in na jogi. To brnenje mi je odneslo tisti vrh bolečine-zelo uporabna tehnika. Med tem, ko sem predihovala močne popadke, sem za obe roki močno držala Mateja in imela sem občutek, kot da se najine energije spajajo. Bolj ko je on imel modre prste (da je imel modre prste mi je povedal kasneje), bolj sem usmerjala energijo in bolečino v moč roke, da sem probala čimbolj sprostiti spodnji del. Ko so prišli tiščavniki me je Matej  vstrajno opominjal, da moram dihati, kadar sem vmes na to kar pozabila Kakor si povedala: to ni tista bolečina, ki boli ko si kaj narediš, udariš, to je res en faajnn močen objem. Bolečina-močen objem, ki jo/ga žensko telo lahko prenese. Prejela samo Dolantin, kateri me je lepo sprostil. Dodali so mi tudi minimalno umetnih popadkov. Pila sem veliko vode (na slamico) in Isostar. Kolikor se spomnim, sem proti koncu spustila le nekaj krikov. Naj omenim še babico (smena ob 19h mislim), ki mi je bila pisana na kožo. Njen karakter mi je zelo ugajal, bila je zelo prijazna in strokovna. Žal mi je, da ne vem njenega imena. Imela je kratke blontne lase in očala, malo močnejše postave, stara okoli 35 let, med pogovorom je rekla, da je tam zaposlena le 1 leto. Super je bila! Tudi ostale babice in drugi, ki so prihajali v sobo so bili zelo vredu, ob priložnosti smo izmenjali tudi par besed o službi. Torej, cca 23h mi babica reče naj pritisnem. Moja reakcija na to je bila :”Kaj že lahko?!??”, čemur se še danes smejem, saj sem na porod šla skor da ne tako pripravljena, kot da od tam več nebom prišla Nisem si upala misliti, da smo že proti koncu. Tiščavniki so bili kratki, imela epiziotomijo, med tem ko sem se še sama pretrgala po nožnici-šivana kar nekaj, kljub predporodni masaži presredka in Dianatal gelu. Ob 23:31 je na svet prišla naša lepotička Tija . Plodovnica je bila grdo mekonijska, morali so ji pomagati vdihniti. Odšla je na opazovanje na intenzivno, še pred tem pa so mi jo za 1minutko položili na prsni koš. Nikoli nebom pozabila kako nežna je bila in kako me je gledala. Nevem kaj je še lahko tako nežnega.In to je res ljubezen na prvi pogled! Žal mi je, ker nismo imeli posvečene urice in tudi Matej ni prerezal popkovnice, saj se je proti koncu že malo mudilo, da jo spravimo na svet. Največje olajšanje sem čutila, ko mi je babica potegnila ven posteljico-fizično in psihično. Ko se je vse skupaj končalo in umirilo sem v sebi čutila neizmerno olajšanje in spokojnost. Vedla sem da bo s Tijo vse v redu, čeprav ni zraven mene. Bila sem takooo ponosna na sebe, da sem rodila! In da sem živa! In celo brez epiduralne!! Ta občutek v ženski nebi smel nikoli zbledeti! Sama sebi sem se čudila, da sem to tako pogumno speljala in imela sem še rezerve. Lahko rečem, da ni bilo tako hudo in da bom šla še drugič! To sem že povedala v porodni sobi. Matej ni mogel verjeti. Tudi njega moram zelooo pohvaliti, bil je umirjen in točno je vedel kdaj in kaj mi mora rečti, storiti-ni rabil veliko (bila sva tudi na delavnici priprava partnerja)
Kolikor sem bila v porodni sobi ponosna in polna energije, kljub temu da sem ravnokar rodila, sem bila na dnu in razočarana na oddelku. Pritiski dojenja kjub temu, da še nisem imela mleka (dobila komaj 4 dan) so pripeljali Tijo spet na intenzivno zaradi dehidracije in prevelike izgube telesne teže. Vedla sem, kaj se bo zgodilo, zato so bili tisti 4-je dnevi v porodnišnici katastrofalni! Sama se nisem dobro počutila, nizek Hb, vrtoglavica,boleči šivi,boleče bradavice, postelja katastrofa, bolelo me je celo telo, otrok je bil žejen/lačen/jokav, med tem ko je bila 24h na dojki in nihče ni tega opazil. Nisem se preveč borila z zdravniki in sestrami tudi, ko sem vedela da nimajo prav, v sebi sem potlačila jezo in žalost. Sama nisem znala/zmogla vsega, nisem imela energije. Na srečo je Tija vedno bila hitro nazaj pri meni. Tija je moj prvi otrok. Zdaj vem, v drugo bo drugače Nebom dolgotvezila, mislim da oddelek potrebuje reorganizacije. Osebje-nebom izgubljala besed. Seveda so bile svetle izjeme, ki so mi tu in tam vlile malo upanja. Še dobro, da premorejo nekaj tvojih oblačilc!!! Nebi bila pametna, če sama nebi bila medicinska sestra. Samo omenim še, da mi je zelo žal, da nisem obiskala še tvoje delavnice o dojenju, saj nisem vedela, da je to takšna umetnost. Dojim z dodatkom, saj imamo drugače lačno, živčno vojno in končno sem našla pravo mleko, da nimamo toliko krčkov
Strnila sem bistvene stvari, ki so se meni zdele pomembne in sem ti jih želela podati kot feedback. Za na konec pripnem še nekaj slikic, da boš vedela katere sva, tebi pa želim veliko uspeha na tvoji poti in veliko sončnih obiskov v novi Sončni vili!

Odkar smo postali družina se toliko dogaja, da še nisem uspela strniti misli, občutkov, adrenalina in vsega novega, kar je prinesla najina Sofija, zato porodna zgodba malo z zamikom.
PDP sem imela 25.10.2018, Sofija pa je na svet prišla 26.10.2018 ob 4.32. Zjutraj 25.10. me je na stranišču presenetil čep, ki se je počasi začel luščiti, dopoldne sem imela ginekologa, vendar tam popadkov ni bilo zaznati. Popoldne sem imela še zadnjo akupunkturo in nekako sem po tiho upala, da bo to tisti sprožilec. Tako je tudi bilo, saj po terapiji krči v spodnjem delu trebuha niso popustili, ampak so se stopnjevali v prvi popadek, ki me je iz kavča dobesedno vrgel na noge ob 22.45. Popadki so bili takoj redni na 7 minut. Doma se je vse dogajalo tako hitro in intenzivno, da naju je kar presenetilo, saj so bili popadki okoli enih že na tri minute. Takrat pa v avto in v bolnišnico. Na vratih prediham še zadnji popadek in razmišljam na glas: »Če nisem odprta že 4 cm, tega ne bom nikoli preživela«. Sledi pregled in šok – odprta 1 cm. V porodni sobi mi namestijo CTG (ob 2.10) in povedo, da bom eno uro ležala na boku, da posnamejo stanje otroka. To me je čisto dotolklo, popadki so se seveda tudi umirili. Z Miho sva se pogovarjala, da bo uspeh, če rodim do dopoldneva.
Čez kakšne pol ure so se popadki ponovno ojačali, postali pogostejši in intenzivnejši. Čez dobro uro mi je babica predrla mehur in povedala, da je z napredovanjem poroda zelo zadovoljna, od tukaj naprej pa je potek bolj meglen. Slišala sem samo Miho, ki je ponavljal besede babice in me ob popadkih redno masiral. Spomnim se tudi, da sem bila v sebi neizmerno srečna, ko sem začutila, da mi bo raztrgalo črevo, saj je to pomenilo 8 cm in kmalu po tem so se začeli tiščalniki. 5-6 krat in Sofija je prišla na svet. Malo plava zaradi popkovine in glasna od prve sekunde. Takšna je še danes – glasna mislim.
Na kratko – moja porodna zgodba je kratka in intenzivna. J Sedaj sem že v novi zgodbi, ki se ji reče dojenje. Upam, da bo imela srečen konec, tako kot porodna.
​

Vse od poroda sem razmišljala, da ti moram zaupati svojo porodno zgodbo, vendar me je tisti, zaradi katerega sem jo sploh imela možnost doživeti, vedno znova “sladko” zmotil . Začelo se je po predvidenem roku poroda, v soboto, 15.9.2018. V petek, dan prej, sem bila še na pregledu pri ginekologu, brez popadkov in nič odprta. Že v soboto, okrog pete ure zjutraj, sem začutila prve popadke. Takšni popadki so se do 15h ure popoldan pojavljali v nerednih intervalih, mogoče na vsako uro, nekateri tudi pogosteje. Takrat sem bila ravno pri kosilu. Ob 17h sva jih z možem, Gregom, začela štopati. Bili so že na 5 minut, nekateri pa še na več (8, 10 minut). Po eni uri “štopanja” popadkov sem šla še za eno uro pod topel tuš in jih s tem še pospešila. Ob osmih zvečer sem imela popadke že redno na 5 minut, kakšnega tudi pogosteje. Predihovala sem jih v različnih položajih, ki si nam jih pokazala, Grega pa mi je jih je lajšal z masiranjem akupresurnih točk. Po slamici mi je ponujal vodo, pila sem tudi kokosovo vodo. Nato sem šla spet pod tuš. Ob desetih zvečer, ko so bili popadki že na tri minute, kakšen tudi na
minuto, sva se odločila, da se odpraviva proti porodnišnici (do porodnišnice imava od doma namreč dobrih 5 minut). Tudi v avtomobilu sem predihala 3 popadke, enega tudi takoj, ko sva pozvonila na vratih porodnišnice . V avtu, preden sem izstopila, sem vgriznila še v limono, čeprav mislim, da mi takrat več nič ne bi upočasnilo samega poteka poroda. Bila sem čisto skoncentrirana na porod in nisem se obremenjavala z ničemer in z nikomer doma in v porodnišnici. Res je tudi, da sva z Gregom dolgo čakala in predihovala popadke doma, najverjetneje do zadnjega, vendar vem, da sem bila na porod, tudi po tvoji oziroma predvsem po tvoji zaslugi, dobro pripravljena, strahu sploh nisem občutila. Tudi Grega je bil, čeprav zna biti pogosto bolj paničen, cel čas zelo sproščen in miren. Po sprejemu v porodnišnici sem bila odprta 7 cm, zato so me takoj poslali v porodno sobo. V svojem porodnem načrtu sem zapisala, da si ne želim predrtja plodovnih ovojev, da bi raje videla, da počijo sami od sebe, v kolikor to ne bi upočasnilo samega poteka poroda. Prav tako sem zapisala tudi, da sem si masirala in negovala presredek in da bi si želela, da ostane cel. Najbolj pa sem želela doživeti porod brez protibolečinske terapije. Pa ne zato, ker bi imela kaj
proti temu ali ker ji ne zaupam, ampak predvsem zato, ker sem želela videti ali to zmorem in kako izgleda porod brez le-te. Morda mi je namreč namenjen samo enkrat v življenju, čeprav srčno upam, da ne. Ker mi voda do takrat še ni odtekla, sem šla v porodni sobi spet pod vroči tuš, kjer sem predihala še preostale popadke. Lahko sem se gibala po porodni sobi, tudi na wc-ju sem predihala nekaj popadkov. Ker je vse skupaj trajalo že dobro uro, sem se strinjala z babico, da mi predre plodovne ovoje. Ker do takrat tiščavnikov še nisem čutila, so mi dali tudi umetne popadke. Ko sem začutila tiščavnike, sem jih po navodilih babic predihovala in tudi potiskala. Zelo dolgo smo se (jaz, Grega in obe babici, na koncu je prišel še porodničar) trudili s tiščavniki ter da bi že končno zagledali glavico, pa tudi da bi lahko obdržala cel presredek. Tiščavnike sem predihovala leže, stoje, sede na wc školjki. Zadnja faza iztisa je bila res zelo dolga. Pri otroku je namreč šlo za temensko vstavo, zato sem na koncu dobila tudi en šiv. Otrok se prav tako do konca ni spustil, saj je bil zataknjen in dvakrat zavezan s popkovnico okrog vratu. Na koncu, malo pred drugo uro zjutraj, v nedeljo, 16.9.2018, nama je z mojim fantkom uspelo. Potipala in pobožala sem glavico in otroček je bil zunaj. Posteljica se je porodila kar sama za njim, saj je bilo najverjetneje dovolj tiščanja.Kljub temu, da je šlo po mnenju porodničarja za težji porod, ga ne bi zamenjala (ne vem namreč kakšen je “lažji-drugačen” porod, če le-ta sploh obstaja)  To je
bil moj porod in kot takšnega sem ga sprejela. Izidora, velikokrat si rekla, da porod zelo boli, in nisi se zlagala, vendar pa bolečina zagotovo ni takšna, da se je ne bi dalo zdržati in res jo zelo hitro pozabiš. Meni je bil porod veliko lažji kot naslednjih nekaj dni v bolnišnici. Predvsem
pa je vse skupaj lažje, vsaj po mojem mnenju, če si na porod pripravljen. Mislim, da je vse skupaj kot na izpitu. Izpit lahko seveda narediš tudi, če se nič ne učiš oziroma, če se ne pripraviš na njega (enako rodiš, če ne veš nič o porodu), vendar je zagotovo v takem primeru prisotnega veliko več strahu, saj ne veš kakšna snov te čaka in kaj si sploh izpolnil pri posameznem vprašanju oziroma kako potekajo posamezne faze poroda. Na tem mestu bi se ti rada zahvalila za vse. Za to, da si bila moja življenjska učiteljica skozi celotno nosečnost. Zagotovo si ti meni stopila na mojo pot v življenju, ko sem te potrebovala, in ne obratno  Zraven Grega, prijateljice Brigite, Simone Gostenčnik in predvsem tebe je bila moja nosečnost nekaj posebnega in jo zaradi tega že pogrešam. Seveda imam sedaj mojega zlatega fantka Bineta, ki je zelo majhen in hkrati zelo zahteven  Pogrešam tudi jogo in meditacijo in komaj čakam, da najprej doma, nato pa v društvu ponovno začnem
z vadbo. Verjamem, da se zagotovo še srečava. V imenu vseh treh, hvala še enkrat obema, tebi in Pikici  Radi vaju imamo.
2. del -Dojenje
To pa je res velik zalogaj. Čeprav sem si zelo želela dojiti, je po spletu okoliščin trenutno tako, da si mleko izčrpavam. V porodnišnici je namreč Bine takoj po porodu zbolel za bakterijo (pediatri so predvidevali, da jo je dobil ob porodu, čeprav se porodničarji s tem niso strinjali, saj naj bi bilo vse bp), nato pa še za zlatenico. Pet dni je bil na antibiotični terapiji, zato mi ga niso prinašali tako kot smo se dogovorili, prav tako so ga hranili tudi z dodatkom, zato je bilo dojenje malo oteženo. Ker je bil Bine zelo šibek, je bilo dojenje za njega kar naporno, zato
smo po padcu teže videli, da na mojih prsih ni spil dovolj mleka. Jaz se z dodatkom nisem sprijaznila, zato sem si, glede na to, da imam mleka dovolj, začela črpati le-tega. In zdaj pije izključno moje izčrpano mleko in se lepo redi. Jaz si še vedno želim, da bi nama z dojenjem uspelo (predvsem sedaj, ko je malo bolj okrepljen, zato se večkrat pristavljava). Saj vem, 3 mesece. Črpanje namreč vzame veliko več časa kot samo dojenje. Sem pa zato doma. Zaenkrat sem se sprijaznila s tem. Ampak res zaenkrat. Pošiljam vama še nekaj fotkic. Se javiva za igralne urice.

Pdp sem imela v sredo, 10.10. V torek so se sicer ze zacele neke bolecine v spodnjem delu trebuha in bolecina sploh ni popustila. Na dan poroda bi naj bila odprta za en prst, ampak se še ni zacelo kaj dogajati. V soboto zjutraj sem dobila popadke, oziroma vsaj mislila sem, da so, ampak se je kasneje izkazalo, da so bili lazni. Trajali so dve do tri ure na 15 min, potem pa se je nehalo-kar me je razocaralo. Potem sva cez dan sla z mozem na sprehod ob Dravi, delala sem pocepe, pila malinov caj, sla pes dol in gor po stopnicah v 5. nadstropje, masirala akupresurne tocke … vglavnem vse, da bi se le zacelo:) In res so se okoli 19h spet zaceli na okrog 15 min,ampak ne cisto redno. Potem pa so se stopnjevali in okrog 3 ponoci so se zaceli na 5min,potem pa se bolj pogosto…
po eni uri takih popadkov sem se sla stusirat (komaj, da je slo) In potem kar naenkrat skoraj ni bilo vec pavze med popadki…skoraj kar v eno…takrat me je ze zacelo malo skrbeti, da bi pa mogoce zdaj ze lahko sla v porodnisnico:) med tem je moz poklical v porodnisnico, ali bi ze prisla in opisal moje stanje. So rekli, naj se prideva pokazat. potem sem pa ze zacela sem cutit “tiscavnike”…pac vsaj misla sem si  da je to to glede na razlago…in ocitno so res bili..s taksijem sva bila v 5 min v bolnici,  naju je odlozil direktno pred porodnisnico (se Častil nama je voznjo )
Ko sem prisla v porodnisnico sem samo padla na kolena, ker je bilo ze res hudo in se stat vec nisem mogla. So rekli, da to pa zgleda kar resno..pa je babica rekla, da naj grem kar na mizo. Po hitrem pregledu smo ugotovili, da gre ze cisto zares, nekaj trenutkov za tem se je ze videla glavica, babica cisto mirno rekla: “ dva popadka se pa bo glavica zunaj”. Sem vprasala, ce misli resno ali se heca no, ni se hecala. Vglavnem v porodni sobi sem prezivela najvec 15 min. Ob 5 zjutraj sva bila se doma, ob 5.38 v nedeljo se je rodila najina hči, tezka 3300g in velika 50cm. Malo so me mogli sicer zasit (dva siva), ampak menda se to ne bi bilo potrebno, ampak je babica rekla, da boljse, kot pa da imam potem kaksne tezave. Sem pa izvajala masazo presredka in zgleda se je obrestovalo. 
Obe sva super, se ze dojiva brez kaksnih vecjih tezav do sedaj, razen upada teze, ki je se v “mejah normale”, ampak je danes ze nekaj pridobila nazaj in upam, da greva jutri domov. Dojenje je res nekaj najlepsega in sem res vesela, da je lepo steklo.
Moram rect, da sem zelo vesela, da sva bila tako dolgo doma in sem vse popadke prezivela sprosceno (kolkor pac lahko:). Hvala mojemu mozu, ki je res pridno skrbel za mene celo noc in dan prej, masirala sva akupresurne tocke (zal sva tvojo delavnico takrat morala spustiti, ampak sva nadoknadila na akupunkturi)…res je pomagalo in mogoce vsaj malo omililo bolecino…
Hvala tebi za vse koristne informacije in predvsem psihicno in tudi fizicno pripravo na porod. Mislim, da si taksnega poroda lahko samo zelis
Se vidimo na igralnih uricah in obvezno spet v drugi nosecnosti

Ker sem imela napovedan carski rez 3.10.2018, zaradi medenicne vstave sem bila nekako v pricakovanju datuma in pomirjena. Vedela sem, da ce bi se zaceli popadki,odluscil cep ali odtekla voda da moram sibat v porodnisnico takoj! Ampak vse je bilo mirno tudi na pregledu 25.9 ctg super vse okej, le pritisk je bil nekoliko zvisan ( celo nosecnost sem jemala aspirin zaradi povecane moznosti da se mi razvije preklampsija),ampak okej ginekolog rece slucajno ce se spet zvisa pojdite takoj noter. Pritrdim odidem domov z mislimi, da je treba se doma porihtat omare, zamenjat poletno garderobo za zimsko itd. Imam se en teden do roka za carski rez. In nato.. 26.9 zjutraj se z partnerjem zbudima AKCIJA menjava garderobe stanovanje v razuslu, pride moja mama v pomoc in se patronazna da se spoznama, guzva v stanovanju ampak bomo ze si recem morem si vse postimat, da bo tip top. Patronazna odide, jaz odidem v kopalnico vklopit stroj pridem v dnevno in me zacne motit svetloba na levo oko, pa pravim mojemu in mami jaz ful cudno vidim na levo oko tak mi vse plese in me moti. Pravi mama zmeriva pritisk in napise error , se 1x pritisk katastrofa.. recem grem pod tus,mojemu vzami torbo daj se not polnilec krtaco in gremo v bolnico. Pridem na sprejem pritisk ne pade, nardijo ctg, uz, vaginalni pregled. Zaprta vse ok, le ctg je kazal neke popadke. Zacne mi mrtvicit desno roko in nato levo in vid se izboljsa poslabsa. Me kr namestijo v porodno vzamejo kri in merijo ctg. Pride babica ooo gospa popadki na 3 minute. Pravim jaz prosim? Jaz ne cutim nic le tak pritisk kot da malemu pikecu nekaj ne pase. Pride spet babica in rece 18.10 gremo naredit carski rez, visok pritisk, popadki boljse cim prej. Vredu se strinjam sem bila zelo pogumna, spomnila sem se vseh tvojih vzpodbudnih besed, predihavanja odpiranja cvetov vsega kar bi morala vedet med popadki ampak mi je pomagalo tudi pri psihicni pripravi na carski rez. Nikoli v zivljenju nisem imela se nobenega posega sedaj pa pogumno korakam v operacijsko spoznati najvecjo ljubezen svojega zivljenja! V operacijski je nastala panika, bila sem omejena nisem, mogla dihat bilo mi je slabo prekirta z zeleno prevleko me je se bolj omejevalo, osebje kapo dol je bilo super so se hecali z mano me psihicno mirili, saj mi je polek vseh zdravil spinalne anestezije res bilo konkretno slabo, ampak so hitro uredili da je bilo vse okej. Nato sem po 5minutah tako se je vsaj zazdelo slisala cestitke in jokec torej ob 18.41h.. sem rekla to je tak hitro? So se ze vsi smejali. Nato so ga odpeljali uredit, ker se je pikec pokakcal v trebuscku in seveda posledicno je bil tak pritisk, njemu ni pasalo vec in tud moje telo je dajalo znake, da nekaj ni vredu. Na koncu je bilo potrjeno, da se je zacela preklampsija.( zaradi katere imam se sedaj po porodu visok pritisk in ga moram redno kontrolirat, naj bi se vse umirilo po 6 tednih).Mi ga pripeljejo, ko me je zdravnica sivala ga polupckam in so ga peljali atiju ter na oddelek, da si mamica spocije od operacije, po dveh dneh sva bila skupaj na oddelku in 5dan sva odsla domov. Danes smo stari en teden in se napolno cartamo, spoznavamo, ucimo iz minute v minuto novih izkusenj novih nalog. Prelepo je. Mamica se mora pocivat in mirovat, je pa ponosna da je steklo dojenje in se pridno dojimo. Izidora tebi pa hvala za vse sprostitvene tehnike tople besede in vse vaje. Zlata si!  Se pa veselim igralnih uric s teboj!!

Na zalost mi moje zdravstvene tezave,  ki sem jih imela v nosecnosti niso dopustile da bi se se naprej udelezevala tem prekrasnim vajam,…morda v drugi nosecnosti hvala za vse koristne informacije,napotke,…seveda da sem ze mamica dvema kriceckoma 🤪in 
z veseljem bom delila kako je potekala moja nosecnost in sam porod….
v sami nosecnosti sem se spopadala s to nosecnisko sladkorno,nizkim pritiskom,slabokrvnostjo,nos me je hecal ( kar 4 mesece sem imela probleme),…da se pa ne menimo o tem kako me je zalila voda …od 4 meseca naprej sem bila ko slon in niti prav hodit nisem morala ker so me noge pekle… tega definitivno ne bom pogresala …pogresam pa ze zdaj ceprav je le 2 meseca od tega …trebuscek…njuno bincanje…nevem ta poseben obcutek ko ves da nekaj raste v tebi…meni so bili to nori obcutki,…se bolj nori pa so seveda zdaj …ceprav sem vcasih tako utrujena od njiju kadar jokata skupaj v dueto ampak premorem vse…ce ne za njiju za koga pa…vsak trenutek je nekaj posebnega…
uuuuu….sam porod…1 dan prej sem imela tako cuden obcutek…pripeljala sem se pred hiso in bruhala…v avtu sem kar za 30 min zaspala saj nisem imela vec te moci da bi nesla to tezo po stopnicah…ko sem le prisla malo k sebi sem odpeketala takoj v posteljo in zaspala…sredi noci sem se zbudila in imela krce…meni se sicer ni zdelo nic posebnega…saj sem celo nosecnost imela krce…okoli 6 ure sem sla na wc in zasledila krvav sluz…panika…kaj je to?!? klicala sem ko zmesana vse naokoli…nasvet …takoj naj grem v bolnico…jaz pa frajersko…ma saj ni nic…odpeljala sem se do mame da sem odlozla psa…vzela potovalko…odpeljala nazaj domav…spakirala sem si za v bolnico…pospravla vso stanovanje…naredila se nekaj za sluzbo…se stusirala…nato vlegla na zofo…ni minilo 2 min in pljusk…odtekla mi je voda…partnerju sem samo rekla cas je da grema…pred vrati v sprejemno sem vse zmocla sami krivi ker mi niso takoj odprli…nato so me pregledali…v hipu sem bila odprta 5 cm …imela sem full mocne svoje popadke…z njimi sem se spopadala od 6 pa do 11…nato sem zahtevala epiduralno,…ki mi je drzala samo 45 min…to so bila moja 7 nebesa takrat,ampak ce bi se lahko se zdaj enkrat odlocala nikoli vec epiduralna,…imela sem 1 mesec okamenelo desno roko,hrbtenica pa me zdaj nenormalno boli tocno tam kjer so mi vstavljali epiduralno…zaradi epiduralne so mi dajali umetne popadke …kak pa to boli…noooorrooo…z umetnimi popadki sem se odprla na 9 cm ampak ker se je otrocku ki bi prisel 2 na svet upocasnilo srce,…so naredili takoj carskega…tako da sem izkusla vse razen naravnega poroda ne…za kar mi je danes kar zal da ni prislo do tega,…ker pri carskem sem vsa omoticna ze od tega filanja zdravil slisala samo njun jok ,…videla jih sploh nisem,…komaj naslednji dan pa se to sta bila v inkubatorju…
verjamem da je nekaj najlepsega ko ti polozijo otrocka v roko,…jaz tega obcutka nisem dozivela…bilo mi je samo vzeto iz trebuscka…
v glavnem v 34 /2 ob 13:52 se je z 1770g rodil moj Val in 13:53 z 2110 g moj Lan…3 dni sem prezivela spodaj v sobi za ukrevanje,…in preostalih 13 dni v sobi st.1 sreco sem imela da sem bila sama …po 5 dnevih sem dobila prvega otrocka Lana,…saj je imel dovolj teze Vala pa sem dobila po 9 dnevih…hrana v bolnici je bila katastrofa,…dojim pa zal ne,niti malo se mi ni tvorlo mleko,…zdaj tehtata ze skoraj 4 kg tudi brez dojenja sta ze velika fantka…zdrava,…
cas tako bezi,…tako da vsaka mamica se naj nauzije vsakega trenutka al je se nevem kako stresen,naporen,…vse to mine…soncki rastejo in vsak trenutek z njimi je neprecenljiv,…
izidora hvala za vse v kratkem se bom kaj oglasila da vam predstavim te struci,…drugace pa top ste in tako naprej…

Rana ura zlata ura, budilka ob 4.30, da ne “zaspim” odhoda na svoj porod. Tako se je začela moja porodna zgodba. 
No začelo se je že skoraj 5 dni prej, ko sem bila hospitalizirana v murskosoboški porodnišnici zaradi manjšega ploda..vse bolj je kazalo na to, da bo porod treba sprožiti in ne bom dočakala dramatičnega prihoda v bolnišnico vsa preplavljena z bolečino popadkov, tako sem si začetek poroda predstavljala jaz. 
Ob 6.00 sem bila pripravljena v porodni sobi, napeljana z infuzijo umetnih popadkov in gremo. Prvo sprehodi po hodniku gor in dol, in čakanje kdaj se bo začelo, zunaj je bliskalo in lilo kot sodnega dne, sama pa sem si rekla danes je idealen dan ali za brat knjige ali pa za rodit:) po eni uri in pol “šetnje” še zmeraj nič. Babica predlaga, da predremo plodove ovoje, ker če ne bomo tukaj do jutri:) Po predrtju, so počasi začeli malo po malo objemati popadki, dokler niso začeli objemati/štemati zelo močno! Babica je predlagala, da je sedaj čas da me priklopijo na epiduralno, sicer bo potem preveč hudo za nameščanje. In res, v nekaj minutah je bil anesteziolog pri meni, priklopljena na vse možne monitorje so se stvari začele odvijati zelo hitro, tako hitro, da sem morda v roku ene ure bila že odprta 7cm. S partnerjem sva imela dogovor, naj bo dosegljiv in na poziv, če ga bom rabila, sicer si želim biti sama oz. naj pride povsem na koncu. Babica med tem reče:” Katja, če vaš partner rabi eno uro do sem, naj se kar odpravi, kupi rože, pupika bo kmalu tukaj.” Meni so se vlile solze in vedela sem, da smo že zelo blizu. Začeli so se tiščavniki, samo sledila sem navodilom babice, dihala tiščala po njenem navodilu. Ko sem že lahko pobožala njene laske, sem vedela, da bo zelo kmalu zunaj. Še par potiskov in bila je zunaj. Klara- 12.58. Drobno bitje s 2560g, vsa lepa in dišeča na mojem trebuhu. Ati je prišel pol ure po porodu in vse se je izteklo kot sem si želela. Nikoli si ne bi mislila, da bo vse potekalo tako hitro in brez zapletov. Hvaležna sem babici, ki je tako vrhunsko peljala celoten porod, tako dobro sva se ujeli in zjutraj, ko sem jo videla sem si rekla, vse bo v redu. Hvala tebi izidora za pripravo in lepo druženje, puncam za izmenjavo svojih zgodb, strahov in pričakovanj..
ps: priporočam, da zgodbo napišete že kar v porodnišnici, jaz jo pišem sedaj doma že par dni na obroke, ko le ni naš mali škrat na joški:)

Sporočila bi rada, da sem dober teden nazaj postala mamica prečudoviti Ivi, ki je na svet privekala brez zapletov, zelo mirno. Tukaj bi se rada zahvalila tebi, saj sem se držala res skoraj vseh tvojih nasvetov, vse od limone, do kokosove vode, menjavanja položajev, predihovanja popadkov kot si nas učila. S partnerjem sva vztrajala doma kolikor je šlo, masiral me je kot si nam pokazala, me vzpodbujal, lovil popadke. Ob 13. uri sva se odpravila proti bolnici, popadki so bili na 3 min, po sprejemu sem bila odprta 3 cm, kar je bilo zame krasno. In zdaj porod. Porod je bil tako zelo čudovit, niti ene minute nebi spremenila, bilo je popolno, brez kakršnekoli protibolečinske terapije. Čutila sem vsak popadek posebej, ga vzela za svojega, se povezala z mojo deklico, klicala naj pride še več močnejših popadkov. Limona mi je osvežila usta, nato je proti 17. uri prišlo še močnejše in mogočno zbadanje – tiščanje in takrat sem vedela, zdaj pa gre zares. Kot prava levinja sem rjovela in dala iz sebe vso moč in energijo kar sem je premogla in po nekaj pritiskih je bila glavica zunaj. Ni lepšega, kot je bilo potipati glavico, mehko in vlažno. Tudi to si nas naučila. Takoj zatem pa je prikukala na svet naša pikica. Naš sonček ki mi je polepšal življenje. Zelo sem hvaležna za vsak tvoj nasvet in misel ki si jo delila z nami, verjamem da bi brez tebe bilo veliko težje. Najlepša hvala iz srca 
Komaj čakam, da bova z Ivo lahko pričele obiskovati tudi igralne urice za otroke in mamice.
In še zelo pomembno, tudi dojiva se krasno, mala se prisesa kot cekec. Na začetku sva imele malo težav s pristavljanjem, saj imam zelo ploske bradavice in zelo velike prsi – neugodno. Vendar sem naredila vse in še bom, da nama zaenkrat super uspeva, sva skoraj že pravi “team” Hvala še enkrat, za vzpodbudo in nasvete. Dojenje je prečudovito, vendar tudi zahtevno, prijetno zahtevno, glede na to, da so tukaj še močna čustva in skrb.

Že v začetku nosečnosti sem se odločila, da grem rodit v Mursko Soboto, saj je tam epiduralna vedno na voljo. Ker sem bila že čez rok, sem morala v Mursko vsaka 2 dni na pregled. Ko sem šla prvič, sem bila brez vsakega popadka in čisto nič odprta. Naslednjo noč sem čutila bolečino v hrbtu in imela sem zelo neredne popadke, ki so do jutra izzveneli. Enako je bilo še eno noč za tem – popadki ponoči (na 8, 10, celo 20 min) in zjutraj ponovno nič. Razen bolečine v hrbtu sem se počutila odlično. Na hlačkah sem opazila rjavkasto sluz- vedela sem, da je čep. Samo 10 min kasneje sem se sklonila, da bi pobrala nekaj iz tal in začutila kapljice. Zdaj pa gre zares! Voda mi odteka- akcija! V miru sem si pripravila stvari, spila še en malinov čaj, se stuširala in že sva bila na poti v Mursko. Ob prihodu sem bila odprta 2 cm in brez popadkov. Po klistiranju so se popadki pojavili in bili so vedno močnejši. Pred porodom sem predala porodni načrt, ki so ga zelo vestno upoštevali. Med popadki sem želela hoditi, tako da sem tisti dolgi hodnik ob porodnih sobah prehodila neštetokrat. Bila sem zelo umirjena, posledično pa tudi moj mož. Ob vsakem popadku sem si govorila, da bo kmalu konec, da bom kmalu videla svojega otročka. Bila sem skoncentirana na cilj, energije nisem porabljala za kričanje, bila sem v svojem svetu in v podporo mi je bil mož. Odpirala sem se “po šolsko”- cm do cm in pol na uro. Kljub temu sem kasneje dobila malo umetnih popadkov. Ob 4 cm so mi prišli nastaviti epiduralno in popadki so bili že zelo močni. Žal mi ni popolnoma nič pomagala! (Do takrat nisem vedela, da je to možno) Nekaj minut po vstavitvi katetra so me spraševali, ali je fajn, ker nič ne čutim. Bila sem začudena, saj sem čutila popolnoma vse in z vsakim popadkom bolj intenzivno. Ena izmed babic mi je povedala, da se je njeni hčeri zgodilo popolnoma enako pri obeh porodih. Čez nekaj minut je prišla še druga babica, ki me je pregledala in rekla:”Saj vam ne more prijeti epiduralna, ker imate že tiščavnike”. In res je bilo- najhujši del poroda so bili prav tiščavniki. Ampak vedela sem, da sem bližam h koncu in dobila sem nov zagon. Prišel je tudi zdravnik, ki me je spremljal cel porod in rekel, da so me v mariborski šoli za starše res dobro pripravili. Rekla sem- to pa ni šola za starše, to je joga 🙂 in res- tisočkrat sem se spomnila tvojih nasvetov, pozitivnih misli in ker sem bila psihično tako dobro pripravljena, imam porod zares v lepem spominu. Skoraj ob koncu sem želela pobožati laske svojega sina. Ko sem to začutila, sem bila neverjetno srečna in motivirana za potiskanje še naprej. Po šestih urah, sem zagledala svojega sinka Gaela in ves trud je bil poplačan. Na mojo željo so mi ga neumitega položili na trebuh, ati je prerezal popkovino in nato smo bili tako še 3h sami v porodni sobi, kjer sva se tudi prvič podojila.  Sedaj se privajamo drug na drugega, tudi dojenje je zelo lepo steklo (hvala še enkrat za vse nasvete in predano znanje). Vsem nosečkam pa želim miren in lep porod. Čaka vas neverjetno lepa izkušnja in darilo za vse življenje 🙂 

Naj povem, da sem se nosečnosti zelo veselila, saj smo dolgo čakali in dočakali preko ivf postopka našo bebico. A vseeno v meni je bil zelo globoko zakorenjinjen velik strah pred porodom. Izvedela sem za jogo in jo začela obiskovati pri tebi, draga Izidora. Ko sem prestopila tvoj prostor in spregovorila par besed o naju, sem v tistem trenutku takoj hotela imet tebe pri porodu. Pač šesti čut in seveda psihično varnost.
Joga mi je ogromno pomagala psihično in fizično sem pridobila ogromno znanja, saj sem tudi na koncu izbrala se prijazno porodnišnico Ptuj.
Ni bilo enostavno se teh 9 mesecev pripravljat, ampak vsak trenutek, ki sem ga izkoristila za porod, je bil vreden.
Prišel je dan, dan, ki sem se ga na koncu res veselila in moram priznat, da sem ti iz dna duše hvaležna, da sem zbrisala strah in pridobila pogum ravno od tebe. V torek zvečer, tik preden si odšla na morje, mi je odtekla voda, itak smo se začeli klicat in to mi je dobro delo.
Mož me je odpeljal v porodnišnico Ptuj in tam so me obdržali dali na ctg in ugotovili, da še ni popadkov. Morala sem prespati noč in zjutraj ponoviti pregled. Ob 9 se vedno ni bilo popadkov, odprta 1 cm, zato so se odločili za umetne popadke. Priznam bilo me je strah,  zato sem te želela čim prej ob sebi . Ko so me začeli priklapljat na popadke, mi je zelo pomagala podpora moža, saj sem vedela, da dokler tebe ni, bo tudi on dovolj. Prišla si ravno prav. Ob sunkovitih objemih popadkov si me začela reševat, predihovali sva zelo dobro in prav ujela sem se v pravi ritem . Vesela sem bila ultive, saj mi vsaj malo ublažila intenzivnost. Pomagal je topel tuš in tudi babica Dragica je bila prava podpora.
Kaj želim se lepše,  ko je bilo? Vse sem dobila! Ko si rekla, vidi se glavica, sem bila najbolj srečen človek, takrat sem se resnično zbrala in moje dete porodila na boku,  ker mi je bilo najlažje. S skupnimi močmi sem potiskala prihod moje Vivien Vive in naenkrat sem jo že držala v svojem objemu. Če bi še kdaj rodila, bi ponovila enako, zato vsem nosečkam svetujem, naj poslušajo sebe in svoj čut.
Draga Izidora, hvala ti iskreno za vse in kaj kmalu se vidimo z dojenčki. Objem.

Da se bo porod sprozil takoj ko neham jemat magnezij mi je bilo takoj jasno ko je to omenila tudi ginekologinja. In glej za zlomka. V nedeljo 17.6 sem imela poslovilnega z magnezijem, v ponedeljek je torej sledil prvi dan brez njega celoten dan je potekal brez kakrsnihkoli znakov. Zvecer je seveda potrebno gledat Kemala in zraven super pase sladoled. Na kar zacutim da mi nekaj pritece od spodaj (nekje 21:20) nic jasno kaj bi to bilo. Seveda o tem vprasam 1000 oseb, na kar mi prijateljica (po poklicu babica) svetuje obisk porodnisnice. Seveda se uredim in odpravim da vidimo kaj se dogaja (ob 23:00). Ob prihodu mi recejo da se nekaj dogaja ampak sem odprta samo 2cm . Katastrofa, torej bom celo noc rojevala? Popadki so se priceli stopnjevati do te faze da na enkrat ni bilo konca popadka. Zmes je babica ponovno preverila kako napredujemo in sem bila odprta samo 3cm. Obup. Me je ze prijela panika da nebom zdrzala. Prosila sem za protibolecinsko, ki ni uspela zacet delovat, ker je nas mali princ v roku 10min po pregledu in injekciji pricel pritiskati navzdol in ob 00:34 pokukal na plan. Kdaj sem se uspela odpret, kako je vse skupaj potekalo mi ni jasno Da povem da je to bil moj prvi porod in da mi kdo rece da bom v 1h rodila bi mu rekla samo v sanjah, ampak pri meni je bilo tako. Babice so porod ocenile kot prehiter kar se je tudi pokazalo pri malem saj se nihce od naju ni mogel pripraviti na ta ekspes porod. Mali je tudi popil dosti plodovnice zato so mu zagotovo 10min cistili dihalne poti in sele potem sem ga dobila prvic na prsa. Meritve (49cm in 2800g) pa so sledile po prvem “cartanju”. Se zdaj nemorem verjet, da sem tako hitro in nepricakovano postala mamica .Aja pa da dodam brez enega siva sem zelo vesela tega, saj sem lahko brez tezav ze v porodni sobi po porodu stopila pod tus in se umila. Ko bo moj princ prisel k sebi pa naju caka nova naloga, dojenje, saj nama do zdaj se to ni uspelo vzpostavit.
Sreca je res na moji strani velika zahvala pa gre tebi da si me tako dobro pripravila na porod. Hvala ti!

Odkar sem prvič te srečala, sem vedela, da moram hodit k tebi na vadbo, saj se je pri tebi na vadbi moje telo res razgibalo in sprostilo po stresnem in napornem dnevu pa še povezala sem se s tamalim Tianom in ga umsko doživljala ter se pogovorjala samo na tvojih sproščujočih vadbah, obenem sem pa ob obisku tvojih delavnic /vadb bila vsakič bolj prepričana in samozavestna, da zmorem roditi naravno brez opijatov. Hvaležna sem ti, da nikoli nisi na vadbi usmerjala v eno stran odločitve, ampak v več strani in tako povedala pozitivne in negativne učinke in pustila vsaki posmeznici, da se odloči tako kot misli, da je prav.
Tako se je po 9 mesecih 13.5.2018 naš korenjak odločil, da pride na svet. To je bil nepozaben ponedeljek, ki se je začel že ob 01.30. Ponoči sem začela čutit popadke. Ker sem vedela, da sem čez rok, sem bila prepričana, da pa gre zares in da se je akcija počasi začela. Mojega nisem zbudila, saj sem se spomnila nate, kako si nas učila, da se ob prvih popadkih zaposlimo ali pa gremo nazaj spat. Seveda zaspati nikakor nisem mogla, saj so bili popadki vedno močnejši in hitrejši. Merila sem si jih skoraj vso noč. Imela sem jih na 7 do 5 min. Zjutraj sem partnerja poslala v trgovino po zajtrk, saj sem vedela, da me čaka pravi maraton. Pojedla sem, šla pod tuš, kjer pa se je naenkrat iz mene ulila kri in ni pojenjala. Ni bil čep, je pa kri tekla in tekla in to zelo močno. Zelo sem se ustrašila in glede na to, da so bili popadki na 5 minut, sva kar šla v UKC. Ob sprejemu so mi povedali, da sem odprta 3 cm. Na mojo željo so me premestili v sobo 6. V tej sobi sem upoštevala, kar si nas učila, in ker še nisem bila priklenjena na ctg, sem lahko mirno hodila naokrog in tako sem bila naenkrat odprta 5 cm . Ob taki novici sem si mislila, uhhhh, super, pol poroda je že za mano, ura je bila nekje med 11 in 13. Ob naslednjem preverjanju sem bila odprta 6 cm in tukaj se je vse ustavilo in naenkrat ni in ni šlo naprej, bila sem kar nekaj časa na 6 cm. Ob meni je bil ves čas moj partner, ki mi je pomagal dihat, me masiral, spodbujal, pihljal s pahljačo, ponujal za pit – v glavnem vse to, kar si jih naučila na delavnicah. Moram pohvaliti mojega partnerja, da brez njega res ne vem, kako bi, saj mi je pomagal, me spodbujal, da mi gre odlično bolj kot pa babica. (Imela sem super babico Nino)
Ker porod ni napredoval, sem se odločila, da mi predrejo plodovne ovoje kljub temu, da sem v porodnem načrtu zapisala, da ne želim predrtja plodovnih ovojev. Potem sem prišla čez 2 urci nekje na 7 cm. Vse je šlo tako počasi, meni so pa moči vedno bolj pojenjale, saj se je porod že zelo dolgo vlekel.
Ker so bili moji popadki prešibki, so mi ponujali umetne in nato se spinalno, če seveda najdejo ob 18. uri še kakšnega anestezista. Bila sem v dvomih, ali naj vzamem ali ne, s partnerjem sem se pogovarjala in res nisem vedela, kaj naj. Želela sem si, da bi bilo že konec, saj nisem več imela moči. Moj mi je bral brošurco, ki nama jo je babica prinesla in v kateri je pisalo o tem, kaj slabega doprinese spinalna. Bila sem še bolj v dvomih. Nato prosim babico, da preveri, koliko sem odprta in ufffff, hvala Bogu, bila sem na 9 cm. Ob taki novici sem pa vedela, da sem na koncu in da bom potrpela še zadnji najhuši cm in porod bo za mano. Ob spodbujanju in predihovanju z mojim mi je uspelo in ob 8.30 sem  pestovala najdragocenejše darilo na svetu – najinega Tiana. Danes se uspešno dojiva, čeprav še z nastavkom, ampak prakticiram posljavljanje nastavka in zdi se mi, da mi gre. Ne bom razlagala, kako je bilo, ko sva šla nazaj, ker je res bila slaba izkušnja, delavci zelo nesramni in frehni. Želim pozabiti na to slabo izkušnjo, vesela sem, da se uspešno dojiva in Tijan uspešno dobiva na kg. Hvaležna sem ti za vsako tvojo vadbo. Z veseljem  te bom naprej priporočala. Ponovno se je udeležim ob naslednjem trebuščku. Hvala ker si.

Že tolikokrat sem vam želela napisati kako je bilo, ampak čas tako beži, da je naš mali korenjak star že 6 tednov. Morem se zahvalit in povedat, da mi je joga za nosečnice pomagala pri porodu, čeprav sem malo pozno začela hodit k vam. Bom pa vsekakor, v kolikor še enkrat zanosim, prišla na jogo prej. Moja izkušnja s prvim porodom je sledeča. En dan preden sem rodila, sem mislila, da bom noseča do konca življenja 🙂 ravno v sredo zvečer, ko sem se vlegla v posteljo, sem gledala po internetu kako vzpodbuditi popadke/porod in cez 15min dobim tako topel občutek, kot da bi dobila menstruacijo, začutim mokre spodnje hlačke, evo plodovna voda. Zaderem se mojemu, da se nekaj dogaja, letim na wc in začelo se je. Moški jot moški mi odvrne: pa ravno zdaj, ko sem zaspal 🙂 Nisem si mislila da tolko tega steče 🙂 potem pa rahla panika, kaj sedaj. Bila je ura 23.30 Ja nič, ponovno pod tuš, se obrijem, pokličem mamo, pripravim stvari. V mislim sem imela tvoje besede, da še imam čas, ko odteče plodovna voda, ampak nisem mogla čakat 🙂 vzamem vložek vir 80, ker je voda še kar šla iz mene. Prišla sma v bolnico 00.45 Sprejel me je Matevž, me pogledal, preveril če je to res plodovna voda, ker se še ni nič dogajalo, nato sem šla v porodno sobo. Čez kakšno uro mi je rekel, da se še kar nekaj časa ne bo nič kaj dogajalo. Maternični vrat se mi je začel počasi manjšat, popadki so se vidli samo na CTG-ju, čutla nisem še nič. Partnerja sma poslala domov, reko mi je naj zaspim malo, da bom imela energijo za kasneje. Se umirim, diham, v mislih imam tvoje besede pri sproščanju. Nato zaslišim žensko iz sosednje sobe, ni bilo ravno prijetno slišat kako rojeva. Ponovno me zgrabi panika, kaj če bom jaz tudi tako glasna, kako fejst bo bolelo, vmes pride sestra, jo vprašam če res tako fejst boli, glede na njene krike. Sestra mi prijazno odgovori, da smo si ljudje različni 🙂 Spat seveda nisem mogla, saj je to trajalo tri ure. Partner se vrne ob 7 zjutraj, smena se menja, meni se maternični vrat manjša, popadki čisto rahli. Sem si mislila, če bo to tako je tak super, se nimam česa bati. In temu ni bilo tako seveda 🙂 dobila sem babico Nino, bila je super. Čez nekaj časa mi je predrla mehur, nato mi je rekla, da boma malo dodale umetne popadke, proti bolečinam sem zaprosila za ultivo, ker sem bila prepričana da epiduralne nočem. Nato pa se je začelo, kar naekrat so začeli popadki vedno bolj bolet, začela sem se končno odpirat. Ko sem bila 3cm odprta me je babica vprašala za epiduralno, sem kar rekla da ja 🙂 ampak ko mi jo je anestezistka vstavljala v kanal, je ugotovila, da imam okostenelo hrbtenico, se pravi ni bilo prehoda do kanala, torej ni sploh bilo možnosti. Popadki so vedno bolj in bolj boleli, res sem si želela nekaj proti bolečinam, ker ultiva ni nič pomagala. Ko sem bila odprta 7cm mi je še pozkusila dat spinalno epiduralno in tudi ni šlo. Še sama je rekla, da mi res želi pomagat, ampak mi ne more dat nikakor epiduralne. Ura je bila 12 ko sem tudi jaz že kar zelo kričala od bolečine. Babica Nina mi je prinesla pručko, spreminjale sma položaje, malo na boku, malo na vseh štirih, partner me je masiral, dala mu je kremo ki hladi, da me je masiral po hrbtu ko sem bila na pručki. Vmes sem babico dvakrat prosila, da mi naj naredijo carski rez, kar mi seveda niso 🙂 to sem vedela, da mi ne bojo, sej to niti nisem želela, ampak v tistem ko me je tako bolelo sem kr nekaj govorila, ker več ni bilo prav premora med popadki. Nato je babica Nina ugotovila, da imam v nožnici tkivo, katero je blokiralo, da bi otrok sploh lahko prišel ven. Nato je bila panika, jaz se sicer nisem prav zavedala kaj se dogaja. Prišla je dr. Kudrova, mi je prerezala, zgoraj zažgala, spodaj zašila, čutila nisem nič, samo vmes močne popadke. To tkivo ni bilo prej vidno, dokler nisem bila odprta. Res k sreči je babica Nina to ugotovila, preden je bil otrok v kanalu. Kmalu zatem je sledil iztis, prišle so sestre/babice, pomagala mi je s pritiskom na trebuh, dvakrat sem neverjetno fejst pritisnila in je bila glavica zunaj, nato se enkrat in je bil nas korenjak zunaj. Rodil se je 14.43, velik 52cm in težek 4080gr. Partner je prerezal popkovino, dale so mi ga na prsni koš, občutek neverjeten, čudovit, edinstven. Takoj sem pozabila kaj vse se je prej dogajalo. Morem rečt, da izstis otroka sploh ni bil boleč. Vsaj meni. Mi je bilo prej veliko veliko huje. Mogoče zato, ker sem vedela, da bo končno konec vsega in da bo naša ljubezen končno med nami. Prvi podoj nama je lepo uspel. Sedaj veselo pridobivamo na teži in rastemo. Vsa pohvala gre babici Nini in sestram. Ker sem bila šivana zunaj in navznoter so mi ga 2 dni pomagale negovati in pazile na mene. Res nimam nobene slabe izkušnje.
Punce nič se bat, je čudovit dogodek, res edinstven, imejte v mislim vašega otroka, naberite vse moči, ker to zmorete, saj je na koncu v vašem objemu nekaj najlepšega v vašem življenju, tako majhno krhko bitje, kateremu boste izkazovale brezpogojno ljubezen. Lep pozdrav vsem, želim vam vse dobro. Izidora mi pa se po poletju sigurno vidimo na igralnih uricah.

Jaz sem ena velika srečnica! Moja nosečnost je bila čudovita, brez kakršnihkoli nevšečnosti in težav,sama uživancija in sreča v aktivnem preživljanju časa in pripravah na porod in starševstvo. Poleg dnevnih sprehodov z mojim psičkom mladičkom, pri katerem sem dobivala prve izkušnje, kako je vzgajati in skrbeti za nekoga, sem obiskovala različne vadbe, med drugim tudi vadbo za nosečnice z Izidoro, kjer sem se ne samo fizično, ampak tudi psihično pripravljala na porod in življenje po porodu. Tudi moj porod je bil čudovit. Ker sem se odločila za porod v porodnišnici v Slovenj Gradcu, sem v ponedeljek, 3 dni po predvidenem dnevu poroda, odšla v SG na pregled in tam ostala eno noč, ker se
je mladi zdravnici zdel en vrh na grafu otročkovega srčnega utripa sumljiv. Ker so bili vsi CTG-ji OK inraje spim v svoji postelji, sem lahko šla na svojo željo naslednji dan domov. Meni je bilo važno samo, da je z otročkom vse OK, vseeno pa mi je bilo čudno, da CTG kaže popadke, ki jih nisem niti malo čutila. V SG naj bi se vrnila naslednji dan zjutraj. Med potjo v Mb mi je mož še rekel, kaj tako kompliciram, da bi ja lahko ostala še to noč, če imam zjutraj spet pregled. Ker so mi hormončki očitno že fejst divjali, me je s temi besedami tako prizadel, da sem se kar zjokala. Ko sva prišla domov, je pripravil večerjo, jaz pa se še vedno nisem hotela pogovarjat. Hotela sem biti sama, zato sem se sredi
večerje umaknila in šla čistit fuge v kopalnici. Ko je to videl moj mož, je tudi on potreboval čas zase in zato šel v fitnes. Ko sem ostala sama, sem si pripravila malinov čaj, kopel iz senenega drobirja in si nato še zmasirala presredek. Ob 21.00 se je vrnil in jaz sem si zaželela sprehoda. Nisva prišla daleč, ko mi je odtekla plodovnica. Ko sva prišla domov, sem želela obesit še perilo in se počasi odpravit nazaj v
SG, ampak ko sem videla, da je na spodnjih hlačkah tudi sveža kri, sva poklicala dr. Gostenčnikovo, h kateri sem hodila na akupunkturo, za mnenje. Rekla je, da naj se raje pokažem v UKC MB, da pogledajo, če je varno in dovolj časa, da pridem še v SG. Ker mi je bila zaradi zdravstvenih težav v preteklosti predlagana epiduralna analgezija, je dr. Gostenčnikova kontaktirala dežurno ekipo v UKC in napovedala moj prihod. Ob 22.00 sem prišla v porodnišnico UKC-ja, kjer je bila mlada ekipa, tudi gužve niso imeli, zato sem kljub temu, da so mi rekli, da sem odprta šele dva prsta in da kamot pridem do Slovenj Gradca, pomislila, da ne bi komplicirala in ostala v Mb. Dokler mi niso povedali, da
EA ni 100 %, da je v primeru urgence pač ne bom dobila. Zato sem si premislila in odšla v SG. Med potjo so se začeli popadki, za katere nisem vedela, da so popadki. Bili so zelo močni menstrualni krči na 5 minut. Pri sprejemu v porodnišnici v SG ob 00.30 sem bila še vedno odprta 2 prsta, CTG ni risal nobenih popadkov, mene pa so menstrualni krči že ubijali. Babica je moža poslala domov, češ da bo to še zagotovo trajalo vsaj 24ur, lahko še več. Mene pa je namestila v zeleno sobo. Tam se je začelo trpljenje, bolelo je kot hudič, meni pa babica ni verjela, da me boli za umret. Prosila sem za nekaj proti bolečinam, ona pa meni, kaj šele bo, ko pridejo pravi popadki, da to ni še nič, da mi lahko da
samo paracetamol (lekadol) v žilo. Dvakrat sem jo klicala in jo prosila za pomoč in dvakrat me je zavrnila, češ da naj se pripravim na pravo bolečino, da je to šele začetek, da to ni še nič. Jaz sem bila prepričana, da imam visok prag bolečine, ampak to… res me je postalo strah, kaj me še čaka. Vdala sem se v usodo in je nisem več klicala za pomoč. Bolečino sem predihavala in iskala položaje na WC-ju, na tleh, postelji, žogi, leže, stoje, vse kar mi je padlo na pamet… na koncu sem bila že tako obupana, da sem se samo ulegla na posteljo in klikala aplikacijo za sledenje popadkom. Ko je prišel popadek, me je vrglo v zrak, nisem se mogla upreti enemu pritisku in se nato skulirala in poskušala
sprostit. Ko je popadek popustil, se mi zdi, kot da bi padala v nezavest. Ne vem. Ob 4.00 se je babica spet prikazala in vprašala, kako sem. Kako? V bolečini!! Umiram! Odločila se je, da me bo v porodni sobi pregleda, kako se odpiram. Tega pogleda ne bom nikoli pozabila. Preveri situacijo med nogami, z velikimi očmi pogleda mene in reče: ˝Vi boste rodili. Zdaj. Vi ste čisto odprti.˝ Neee, tako to ne gre, ob meni more biti moj mož, s katerim sva že toliko preživela skupaj in ni šans, da bi ta najpomembnejši dogodek zamudil. Takoj sem ga poklicala v 40 minutah je prišel iz Mb v SG. Kako? Nočem vedet, samo da je živ in zdrav! V tem času pa sem otročičku prigovarjala, da morava samo
malo še počakat, da pride ati. Ob 5.00 sem končno začela pritiskat. Popadki so bili še vedno, kot že celo noč, na 5 minut, zato smo se vmes kar načakali. Ker pa je šlo vse tako počasi, sva imela to srečo, da sva se lahko oba dotaknila okronane glavice. Med potiskanjem sem poskusila več položajev, ki jih je predlagala babica, ki mi je učinkovito varovala presredek. Ob 5.45 je na svet prisijal sonček Izak s svojimi 3820g in 55cm. Takoj mi ga je položila na prsa in ko je popkovina prenehala utripati, jo je mož prerezal, sinček pa se je že takoj ponovno povezal z mano in se mi prisesal na dojko. Bil je tako lep, tako dišeč, popoln. Brez da bi mi ga vzeli, so mi ga pustili na prsih cele 3 ure in nas pustili same, da se
spoznamo. Po 3 urah mi je babica prinesla zajtrk in naročila možu naj sleče majico ter Izaka položila njemu na prsa. Šele ko sem se jaz najedla in ko sta se mož in sinček spoznala, je babica Izaka vzela, ga umila in pregledala. Izakov porod je bil res prečudovit, ki bi ga privoščila vsaki. Kljub temu, da so se tiste 3 ure v zeleni sobi zdele kot grozljivka, sem hvaležna za njih. Hvaležna sem, da tega ni rabil prestajat z mano moj mož, ki bi ga moje muke zagotovo še bolj bolele kot mene, in ker sem se na ta način zagotovo izognila EA, kar je bila moja skrita želja.
Zdaj, ko sem mami, pa je najlepši čas mojega življenja. V dobrih dveh tednih skupnega življenja smo se že dobro spoznali in zaživeli srečno skupno življenje. Kot je očitno v moji navadi, imam srečo tudi kar se tiče dojenja, ki je steklo takoj brez bolečih in ranjenih dojk. Čisti užitek.

V nedeljo zjutraj ob 04.00h me je predramila bolečina, podobna menstrualnim krčem. Probam zaspati nazaj a ne gre. Zavem se, da se je vse zares začelo a ostanem mirna! Odidem v dnevno sobo in se udobno namestim, vmes pa spremljam, da mi slučajno ne odteče voda. Partner je prišel ponoči iz službe, zato ga nisem budila vse tja do 10.00h dopoldan, ker sem vedela, da bo dan še zagotovo dolg. Oba sva bila pripravljena na porod in zaradi tega zelo mirna. Udeležila sva se vseh možnih delavnic in akupunkture. Ob 12h sem že pošteno predihavala popadke, partner pa je z aplikacijo na telefonu beležil na koliko časa so bili. Vmes sem jedla, pila, predihavala popadke v vseh možnih položajih, si na youtubu poiskala najljubšo glasbo in zraven še malo pomigala z boki. Ob 15h so bili popadki že tako intenzivni(na 4-5 minut), da sva se stuširala, vzela vse potrebne stvari in se odpravila v UKC Maribor. Sprejeta sem bila ob 16.30h. Ob prihodu v bolnišnico sem bila odprta 3-4 cm. Ko so me odpeljali v porodno sobo sem že kar težko hodila tako močni so bili popadki. Na postelji v porodni sobi sem hotela ležati samo na levem boku s skrčeno desno nogo saj sem se tako počutila še najbolj udobno. Partner me je vse skozi vzpodbujal in z mano predihaval popadke-res mi je bil v veliko oporo. Ko se je porod bližal koncu sem bila že čisto brez moči…Ob vsakem popadku sem imela takšne bolečine v križnem delu, da sem vmes pomislila ali je otrok slučajno zgrešil pot in bo prišel ven od tam!! Vmes so mi dali še masko s kisikom, da sem lažje predihavala popadke in eno injekcijo v tazadno. Po pravici povedano ni pomagalo več čisto nič. Vedela sem, da še samo malo potrpim in bo tu…najin mali čudež! Zadnja faza je potekala res zelo hitro. Obrnili so me na hrbet, mi dali še zadnje napotke kdaj in kako naj potiskam in sledil je zaključek! Ob 20.03h se nama je pridružil sin Nik, velik 48cm in težek 2970g. Vsi smo super in zdravi!
Izidora…tebi pa iskrena hvala za vse čudovite urice joge, ki smo jih preživele skupaj in vse napotke, ki si jih delila z nami! Rada te imam!

V sredo 2. maja smo hoteli iti plavat v Fontano. Po zajtrku je mene samo malo tiščalo trebuhu, ampak to ni nič tak čudnega, ko je že toliko notri. Sem rekla, da malo počakamo, da bom pripravila brisače in bomo šli. Topla voda in gibanje bo super. To bilo okoli devete zjutraj. Ob pol desetih se mene mož vprašal, ali bova šla k zdravniku. Sem rekla, seveda da ne, to ni nič, kmalu bomo šli plavat, da to ima Ciril (prvi otrok) zelo rad. Potem sem se spomnila, da je Izidora rekla, da popadki prihajajo pravilnih intervalih. Zato sem si vzela uro in res, tiščanje v trebuhu je prihajalo vsakih pet minut. Zdaj sem se spomnila, da sem po noči sanjala, da rodim. Svojemu možu sem rekla, da bi mogoče res poklical svoje starše, da prideta pro Cirila. Medtem sem se še stuširala s toplo vodo in sem upala, da se vse pomiri. To je bilo okoli desete ure. Potem je še mož štopal popadke, to so že bili vsako minuto in pol ali dve. Ob 10:45 sva se pripeljala v porodnišnico. Babica je rekla, da sem že ful odprta, samo majhen robček in da gremo v porodno sobo. Mož je šel parkirat avto. Voda mi še ni odtekla in babica se je vprašala, ali si želim predreti ovoje, da bi to porod pohitelo. Nisem se znala odločiti, ker sem slišala vse rizika. Ampak babica je rekla, da še počakamo mojega moža in potem bom lahko rodila. Zdaj sem si mislila – aha, smo že tak daleč, da bi jaz rodila, samo čakamo moža! No super, upam, da bo hitro prišel! Na srečo je res hitro prišel. Potem sem se odločila za predrtje ovojev. Voda je bila s takšnimi rjavimi koščki, ker se je otrok notri pokakal. V hipu sem čutila, da se glavica že tišči ven. Še dva popadka sem prodihala na boku in potem na dva naslednja popadka rodila našega drugega fantka. To je bil Poldan. Pedijatrinja ga hitro pregledala, ker se je rodil tri tedne pred rokom, in sem ga dobila na prsi. Potem se še odločila placenta. Kakšen čas smo se vsi trije cartali in potem ga so odpeljali na neonatologijo, kje ga še enkrat morajo kontrolirat zaradi teh treh tednov. Presredek je ostal cel, nič ni se šivalo. Zdravnica je naju rekla, da ima 3100 g in 48 cm in zdaj mora še kakšno uro ostati na neonatologiji na opazovanje, ampak zvečer ga bom dobila k sebi. S možem sva ostala sama v porodni sobi in razmišljala smo ime, ker to sva še ne izbrala. Odločila sva se, da še do zjutraj razmišljava.
Sicer nam ni uspelo uporabljati kaj konkretnega z Izidorinih delavnic, da je vse šlo tak hitro, ampak mož je bil zelo miren in jaz tudi, vse je potekalo res lepo, jaz sem tega zelo uživala (tudi zaradi delavnice). Za mene je bilo bolj hujše življenje s trebuhom in dojenčkom, ki zdaj poizkuša prve korake, kot celi porod. Mislim, da je hujša bolečina, ko si vstaviš stol na nogo, ker to ti nebo nič prineslo, samo to pokaže tvojo lastno neumnost. (Seveda – ko bi rodila 20 ur, bi tudi govorila drugače).
Zaradi predčasnega poroda sva morala ostati v porodnišnici pet dni, da je višje riziko zlatenice in se mora opazovati. Ampak nič ni se pokazalo in smo že vsi v redu doma in uživamo. Zdaj se dojita oba otroka in zdi se, da bo tak šlo še kakšen čas dalje.Hvala, Izidora!
Vsem želim tudi tak lep in hiter porod!

Draga Izidora,
pošiljam ti opis svojega poroda, da lahko ta čudež po želji podeliš z bodočimi mamicami na vadbi in da se ti z njim nekako zahvalim za vse te lepe mesece nosečnosti, ki sem jih preživela tudi v tvoji družbi. Hkrati se veselim igralnih uric, ki se jih bova prav gotovo udeležila z našim Timom.
Tim se je rodil 26. 4. 2018 ob 20.30h, težak 4210g in dolg 54cm, vaginalno, brez prereza presredka in brez raztrganin, z apgarjem 9, ker se je v maternici pred predrtjem ovojem že pokakal.
Nosila sem ga štiri dni čez rok in že nekaj dni prej se je moje telo počasi pripravljalo: čutila sem rahle bolečine kot pred menstruacijo in prepričana sem bila, da bom do takrat, ko bo »akcija«, že precej odprta in da bo porod podoben kot pri drugi hčerki, ki je bila zunaj v dveh urah. Srčno sem si ga že želela spoznati in začetek poroda sem željno pričakovala. Ko so popadki vedno znova izzveneli, sem bila prav razočarana.
Večer pred porodom se mi je delno izločil čep. Noč je minila mirno, zjutraj so se začeli blagi popadki. V porodnišnici sem bila naročena ob 8.30h za ctg, ki je že beležil redne, a nežne popadke na 2 minuti. Bila sem navdušena. Najina dogodivščina se končno začenja (oziroma z zadnjim dejanjem zaključuje in pričenja nova). Do takrat, ko sem prišla do ginekološkega pregleda, so se popadki ojačali in prepričana sem bila, da mi bodo povedali, da se že odpiram. Ginekološko me je pregledala izredno mlada zdravnica, ki v resnici ni znala otipati mojega (zaradi konizacije rahlo drugačnega) materničnega vratu. Momljala je nekaj o 4 do 5 cm in prosila za dodatno mnenje še medicinsko sestro, po letih in izkušenosti blizu nje. Vaginalni pregledi med popadki niso ravno prijetni in kljub njunemu trudu mi nista znali prav nič povedati. Do takrat so popadki vztrajali, a s tako jakostjo, da sem lahko govorila še s tabo po telefonu.
Spustili so me domov in z mojima porodnima partnerjema (oče mojega otroka in njegova sestra, ki je maserka in refleksoterapevtka) smo v naslednjih treh urah pojedli kosilo, zaradi vedno večje bolečine krožili po stanovanju, se masirali, vendar še vse umirjeno in brez panike in stokanja. Popadke smo beležili z aplikacijo na telefonu in ko so bili res lepo redni na 2 minuti in držali 1 minuto, smo se vrnili v porodnišnico. Sprejeli so me v porodno sobo. Babica, ki me je pregledala, je rekla, da je imela tak primer nazadnje pred 15 leti, vendar je zaradi svoje izkušenosti našla maternični vrat in mi povedala, da bi morala jutranja izmena že razpreti to, kar je zdaj razprla ona (vendar mi seveda ni, saj vratu sploh nista zatipali).
Odprta sem bila praktično nič oz. 1 cm.
Babica me je tolažila, da se zna zgoditi, da bo šlo bliskovito od zdaj naprej, partner pa je napel vse moči, da me je spet opogumil, saj je videl moje razočaranje, ko po treh urah kar močnih popadkov nisem dosegla nobenega razprtja, otrok se pa še tudi ni spustil. Z babičarjem Matjažem, ki je bil z nami do konca, so me uspeli razvedriti in me prepričali, da sem pozabila na dopoldne, ki ni obrodilo sadov. Začeli smo znova. Med popadki sem hodila, masirali so me, šla sem pod tuš. Čez eno uro sem bila odprta 2 cm, čez naslednjo uro 3 in čez naslednjih razbolelih 60 minut 4 cm. Neverjetno. Tretji porod, odpirala pa sem se kot prvorodka. Pri 4 cm so mi predlagali predrtje plodovih ovojev. Takrat smo videli, da je plodovnica mekonijska. Babičar ni zagnal nobene panike, otrokov srčni utrip je bil dober, a predlagal je, da bi mi dal protibolečinsko injekcijo v zadnjico in čez čas še »umetne popadke«. Od izliva vode sem seveda morala vedno močnejše popadke strogo preležati na levem boku, saj sem imela nameščen ctg. Lahko bi rekli, da do sedaj ni šlo nič po mojih predstavah (razen spodbude partnerja in svakinje ter prijaznost babičarja).
Popadki so se ojačali, injekcija me je nekoliko sprostila in kmalu sem zapadla v tisto zamaknjenost, ko se odklopiš iz realnosti, ker je bolečina prehuda in ker se s tvojim telesom dogaja toliko, da je kar težko ostati »priseben«. Zgodilo se mi je nekaj fascinantnega. Vse, odkar sem videla tisti pogled med babičarjem in zdravnico, ki je predrla ovoje in ki mi je povedal, da je otrok v stiski, sem prepustila svoje telo med vsakim popadkom mojima maserjema, fokusirala sem se na to, da sem obdržala usta sproščena in da se nisem zakrčila in se povezala z otrokom oz. »šla vase«. Tega ne znam razložiti drugače. Popadek je prišel, en ali drugi spremljevalec me je začel masirati, jaz pa sem v sebi jasno in glasno (pa vendar brez zvoka in besed) mantrala: »Otrok se spušča, jaz se odpiram.« Znova in znova, dokler popadek ni popustil. Pogovarjala sem se s svojim telesom. V času popadka sem mu znotraj sebe naročala: »Odpri se, spusti otroka na svet.« Otroku sem celo med popadki opisovala, kdo vse ljubeče čaka nanj in mu obljubljala, da ga čaka milina, mehkoba, ljubezen in nežnost … Prosila sem otroka naj pride na svet, se mu dobrikala in mu resnično iz srca prisegala, da bo varen in ljubljen. Vso to povezovanje z mojim telesom in z otrokom je potekalo v nekem zamaknjenem stanju in preostalega sveta sem se komaj zavedala.
V resničnost me je potegnil občutek, da moram pritiskati. Začela sem govoriti na glas: »Pritiskat moram, tišči me!« Prikazal se je babičarjev obraz, prekrit z masko, ki mi je zatrjeval, da sem popolnoma odprta in da lahko pritiskam. Sploh nisem upala verjet, da je to to, da nam je do večera uspelo priti do tiščavnikov. Celo vprašala sem ga: »Ste prepričani? Ste ziher? Ziher ziher?« V smehu mi je odgovoril, da mi zdaj pa res ne bi lagal.
Levo roko sem ovila svakinji okrog noge, desno partnerju in kričala nizko, prvinsko, kot da to sploh ne bi bila jaz. Ko so se raznežili okrog okronane glavice z laski, se nisem upala raztresti, si oddahniti, verjeti, da smo skoraj konec. Zbrano sem poslušala babičarja, kdaj smem in kdaj ne smem pritiskati, upoštevala njegova navodila: brado dol, zajemite sapo, potiskajte sem (prste mi je naslonil na presredek k danki). Prišla je glavica in iz mene je dobesedno zaplaval naš zaklad: TIM; težak 4210g in dolg 54cm. Moj presredek je ostal cel in zajela me je taka sreča, da sem vsem razlagala, kako jih imam rada in hlipala.
Mekonij mu ni škodil, dali so mi ga na prsni koš, čez kakšne pol ure se je že dojil.
Po resnici povedano: morda so bile potrebne te dolge ure agonije, da sva se z otročkom pomenila, kar sva se še morala, odstranila zadnje dvome, se povezala … Zaradi ur trpljenja imam občutek, da sem šla skozi transformacijo, za katero upam, da je trajna. Zdaj še bolj cenim svoje tri otroke, vsak dan, vsak trenutek. Tim pa je spokojen, miren, zaupljiv in dobrovoljen.
Morda pa je dejansko vse slišal, kar sem mu imela povedati skozi deževno popoldne na dan njegovega rojstva.
Lepe pozdrave vsem na vadbi, se kmalu vidiva.

Zaradi nosečniške sladkorne in insulina je bilo jasno, da moram na predviden datum poroda v porodnišnico in bodo porod sprožili. Čeprav me je bilo celo nosečnost najbolj strah, da bom rodila prehitro, je naša pupa vztrajala v toplem in varnem okolju mojega trebuha. In tako sva se z možem na rok poroda 17.4. odpravila v porodnišnico čez mejo v Feldbach.
 Sledil je pregled, kjer so mi povedali, da moram biti predvsem potrpežljiva, saj lahko vse skupaj traja tudi do štiri dni.  Namestili so me v sobo. Čez dve uri so mi vstavili kateter in napolnili balon z vodo. Sledilo je čakanje. Zvečer sem imela rahle popadke, prihajali so na pet minut. Dali so mi pomirjevalo, da sem lahko zaspala. Zjutraj sem se zbudila spočita in po zajtrku so me že napotili v porodno sobo. Po 24ih urah, so balon odstranili in bili navdušeni nad tem, da sem odprta tri cm. Izgledalo je kot da sami to mehansko metodo pospeševanja poroda še ne uporabljajo tako dolgo. Nadaljnji načrt je bil, da mi dajo majhno dozo umetnih popadkov. Na hitro sem še lahko šla v sobo po stvari in poklicala moža, da se naj počasi odpravi od doma. Ura je bila pol deset zjutraj. Zunaj je bil čudovit sončen dan in 25 stopinj. Babica, ki me je sprejela in me spremljala je bila čudovita. Simpatična ženska mojih let. Takšna, ki se ti nasmehne, ko jo srečaš na hodniku. Babica Karina. Iskrica simpatije je preskočila v prvem trenutku. Ko so mi dali umetne popadke, se je kar hitro začelo. Priklopili so me na ctg. Ko je prišel mož so bili popadki že kar pogosti. Na minuto in pol. Intenzivnost je naraščala. Ko sem morala na wc, sem ugotovila, da mi prija, če sem na nogah. Dali so mi prenosni ctg in naslednjo uro sem popadke predihovala s konjskim prhanjem in v polpočepu. Še dobro, da nam je Izidora okrepila mišice.
 V kratkem času sem bila odprta že 7 cm. Ko je bila intenzivnost res že na meji, sem babici omenila epiduralno. Cel čas me je bodrila in me hvalila kako dobro mi gre. Razložila mi je, da ve, da zmorem tudi brez in da bo z epiduralno trajalo dlje časa, mi pa smo sedaj res že tako daleč. Občutek v sebi in zaupanje v njo me je odvrnilo od tega. Moj mož me je cel čas držal za roko in božal, ko sem med pavzami lovila sapo in moč za naslednji popadek. Več od njega nisem potrebovala. Babica me je hvalila, da bom rodila z nasmeškom na obrazu. Ko sem bila že čisto odprta, sem šla na posteljo in začeli smo z menjavanjem položajev, iz levega na desni bok, pa na vse štiri, pa na hrbet, da bi s tem naši pupi olajšali pot. Ta faza se je vlekla zelo dolgo in bolečine so bile res peklenske. Verjetno tudi zato, ker so mi povečali dozo umetnih popadkov. Pritisk je bil nečloveški, in občutek sem imela, da me bo raztrgalo. Pavze so bile tako kratke, da sem komaj prišla do sape. Med popadki sem kričala, hrulila in si zmeraj govorila, da zmorem še enega. V tej fazi je bila cel čas prisotna tudi zdravnica. Še ena tridesetletnica, simpatična, nasmejana. Obe sta me motivirali, dihali z mano, me masirali, božali, me vzpodbujali. Babica je uporabljala besede, ki bi jih tudi Izidora. Tudi sama vodi jogo za nosečnice. V bistvu mi je bilo res tako, kot da imam  ob sebi Izidoro. V sanjah si ne bi upala predstavljati, da bom imela ob sebi takšno babico. Za to sem neizmerno hvaležna.
 Naša pupa se je premikala malo naprej in spet malo nazaj. Ker se je zdelo, da vse skupaj stoji, je zdravnica predla ovoje, saj so bili le-ti zelo čvrsti in trdni. Izlila se je obarvana tekočina in zdravnica je dejala, da moramo sedaj dati vse od sebe, saj je punčka verjetno v velikem stresu. Potiskali smo, vmes pa predihavali, da si tudi otrok odpočije. Ne vem več točno kaj se je dogajalo, ampak enkrat je bilo končno tako daleč, da sem morala potiskati dlje in še dlje. Takrat sem začutila, da je glavica že na pol zunaj. Po eni strani sem si oddahnila, po drugi pa je bilo to tako boleče, da je težko opisati. Še zadnji potiski, zdravnica je pritiskala trebuh in naša punčka je ležala na postelji. Povedali sta mi, da je prišla z eno rokico naprej, okrog vratu je imela popkovino in še enkrat okrog telesa. Rojena ob 15.56. Majhna, drobna, vijolična. Brez glasu. Nekaj časa smo jo gledali. Potem sta babica in zdravnica prekinili popkovino ter vprašali novopečenega atija ali jo bo prerezal. Na moje začudenje si je premislil, saj je bil pred tem prepričan, da tega ne zmore. Nato sta jo takoj odnesli, skrivajoč da sta v skrbeh, saj še vedno ni zajokala. Midva sva se samo pogledala. Kot bi si drug drugemu rekla, saj bo vredu. Čez nekaj trenutkov sva zaslišala jok iz druge sobe. Nato so jo prinesli k meni na prsi. To čudovito bitje je naša Iva. Težka 2960 g in velika 49 cm. Z obsegom glavice 33 cm. Sledili so trenutki cartanja. Prosila sem, če jo lahko pristavimo na prsi in takoj je začela sesati.
Čakali smo da se odlušči posteljica, vendar se ni nič premaknilo. Po več kot pol ure še zmeraj nič. Nato so mi dali zdravilo, da bi to pospešili, vendar po eni uri še vedno ni bilo nič. Zato so Ivo vzeli in jo dali atiju, mene pa odpeljali v operacijsko in mi pod narkozo odstranili posteljico. Vse skupaj se je odvilo zelo hitro in že sem bila v sobi za prebujanje. Kjer sem na svoje prsi spet dobila Ivo in se še crkljala z njo nekaj časa. Moja superbabica se je poslovila in takrat so me oblile solze. Res sem ji hvaležna.
Moj porod je trajal 6 ur. Ni mi žal, da se nisem odločila za epiduralno ali pa katero drugo protibolečinsko sredstvo, čeprav je peklensko bolelo.
Včeraj popoldan sva z Ivo prišle domov. Dojiva se, zaradi česar sem neizmerno srečna, pa četudi so bradavice krvave in boleče in moram stisniti zobe, ko se prisesa. Ampak tako lepo jo je gledati, ko sesa, da je vredno. Ne morem se je nagledati. Tako je lepa, posrečena, zanimiva, naša. Četudi jo po cele noči dojim in komaj kaj spim. Sem rekla, da se bom naspala, ko gre študirat v tujino. Ne me narobe razumeti, lahko si izbere tudi katerikoli poklic, ne rabi študirat. Samo, da bo srečna.

Moja porodna zgodba se začne na predviden datum poroda, ko ni še prav nič kazalo na to, da bom kmalu rodila. Zato sem se odločila, da stopim v akcijo in zapeljala svojega dragega, ki v zadnjem tromesečju žal ni imel apetita :). Moji napori (in njegovi) so se obrestovali, saj se mi je na ta dan odluščil krvav čep, ponoči pa sem za 3 ure dobila prve močnejše krče. Seveda sem si želela še več, zato sva naslednji dan nadaljevala z akcijo. Spet sem dobila krče, tokrat kar tu in tam čez dan pa tudi ponoči, kakega sem mogla celo predihat. Čep se je vztrajno luščil, krči so bili neredni, jaz sem bila zadovoljna. Tretji dan ponoviva vajo. Na ta dan, na pregledu (2 dni po terminu), me je ginekologinja prvič v tretjem tromesečju vaginalno pregledala, ugotovila je, da je maternični vrat zmehčan in odprt 3 cm, glavica nizko in lepo vstavljena, bila sem navdušena, kakopak. Prepričana da bo v naslednjih dneh odrešena, veselo ležim na domačem kavču in predihuje neredne krče, medtem se moj dragi odpravlja na nogometni trening (ob 19.15). Ko se pomakne proti vratom, se vstanem s kavča, da bi se poslovila in glej ga zlomka v nožnici čutim mehurček, ki je kmalu postal topla tekočina na hlačnicah moje pižame. Od presenečenja sva oba padla v smeh. Ker je bil pregled na ta dan ok, popadki niso bili redni, sva se odločila, da se odpraviva v porodnišnico, ko Klemen pride s treninga. Seveda ni šlo po planu, ker je za odteklo plodovnico izvedela moja mama, ki jo je ob tej informaciji popadla neka nagonska sla in me je z besedami: “če ne boš šla takoj zdaj, bom poklicala reševalce, gasilce in policijo (čisto se ji je zmešalo)” praktično prisilila, da sem se nemudoma odpravila v porodnišnico, Klemen je medtem še veselo tekal za žogo. Dobro, pa sem šla. Na sprejemu v Mb porodnišnici naredijo vaginalni pregled in hiter test za ugotavljanje plodovnice. Rezultati pa maternični vrat skrajšan, mehak, odprt 4cm, test za ugotavljanje plodovnice pa negativen, bojda bi naj tisto bil urin. Nič nisem rekla, ker je bilo preprosto, absurdno :D. Pa gremo v porodno sobo, da vidimo če bo šlo naprej ali bom za na oddelek, so rekli in smo šli. Starejša babica me je priklopila na CTG, ki ji že takoj “ni bil všeč”, zato se tudi vstajati nisem smela, ker je moral kontinuirano snemati. Prosila sem za klistir, pa je rekla da ne. Potem me je vprašala, če sem dogovorjena za epiduralno (ob 20.15?!?!? v UKC Mb?), povedala sem da se nisem odločila zanjo. Namrgodeno je odvrnila, da bi bilo fajn, če bi se, da je to že dobra stvar. Ko se je drugič vrnila, me je okarala da ne diham pravilno, čeprav sem popadke čisto lepo zvozila in mi je tako ustrezalo. Ok, zgleda da ni simpatije. Potem je prišel še zdravnik, z namenom da predre plodove ovoje. 
 Naposled se mi je v porodni sobi pridružil Klemen, starejša babica je zaključila z delom (slovo še nikoli ni bilo tako veselo), meni pa je bila dodeljena babica Mateja K.. V upanju, da se ji malo prikupiva sva ji hitro izročila priboljške za “nočno ekipo”. Še vedno niso dovolili, da bi šla s postelje, lahko pa sem menjala položaje, večinoma pa mi je tako ali tako najbolj ustrezalo ležanje na boku. Takrat se je začel res lep del poroda. Babica je predlagala, da pustimo prižgano samo nežno lučko, kar mi je zelo ustrezalo. Ker sama nisem vedela, kako bom doživljala porod, sva se s Klemnom že doma dogovorila, da mu bom dala jasna navodila, kako mi lahko pomaga. Popadke sem predihovala, Klemen me je božal, poljubljal, masiral, mi ponudil vodo. S seboj sem imela olje, v porodni sobi pa sva si izposodila še tisto žogico z bodicami :D. Med popadki pa sem počivala in se sproščala, ter seveda poročala, kaj od naštetega mi je najbolj ustrezalo, za naslednji popadek :D. Lulala sem na “podloge”, ki mi jih je na “skrivaj” zbrskal Klemen, saj si nisem želela, da bi me kateterizirali. Babica je nekako začutila, da si želiva umirjenega vzdušja in je k sreči tudi sama delovala zelo umirjeno, me nežno spodujala, v bistvu je bila veliko pri meni. Večino poroda sem kar mižala, zdelo se mi je, da se lahko tako najbolj osredotočim na svoje telo in ga prepričam, da se sprosti, odpre… Spomnila sem se na trenutke z vadbe, vmes sem pela mantro ommm, si ponavljala besede mir, mir, popadke sem si predstavljala kot pljuske morja, ki želijo prodreti na kopno… pa verjetno še kaj česar se nikoli več ne bom spomnila, bila sem precej “drugje”. Odpirala sem se zelo hitro, od začetnih 4cm sem v 4 ura bila popolnoma odprta, potem pa se je začel tapravi izstis. To je bil zame najtežji del poroda. Babica je rekla, da lahko začnem potiskat, ko bom začutila “tiščavnik”, žal pa tapravih tiščavnikov nisme čutila, zato sem se v nekem trenutku odločila, da bom z naslednjim popadkom preprosto zajela sapo in  začela potiskati. Najprej na hrbtu, nato na boku, malo na vseh štirih, pa spet nazaj na hrbet. Vmes sem se spomnila na vajo lastovke in tvoje besede, da je porod kot ta vaja. RES JE. In že sem lahko potipala laske. Pokakala sem se, zelo je bolelo. Ampak je bilo treba stisniti zobe in nadaljevati. “Priletet na tisto smrekino vejo, na kateri bo lep razgled in čas za počitek.” Zajela sem sapo, potisnila, telo se je treslo od bolečine, glavica se je pokazala pod presredkom. Lahko sem ga pobožala. Prišli sta še dve babici. Gledale so moj presredek, moja babica pa je s prsti raztegovala tkivo in predlagala, da bi poskusili poroditi glavico brez epiziotomije. Pa smo probali prvič, pri prvem tiščavniku, ni šlo, pri drugem sem jo prosila, če lahko prosim vreže. Strinjali so se, pravzaprav me sploh ni bolelo. En dva tri, Jakob je že ležal na mojih prsih, čakali smo, da popkovnica neha utripati, Klemen je prerezal popkovnico, postali smo družina :D. Babica ga je na hitro vzela, da je izmerila vse potrebno (3880g, 52 cm in obseg glavice 36cm)… potem pa nama je uspel prvi podoj, kar me je res zelooo razveselilo. 
 Ker se je porodil ob 00.34 in je Klemen moral naslednji dan v službo sva prosila, da ga on pocarta, medtem ko sem (zelo dolgo) čakala na to, da me je prišel zdravnik zašit. Takrat sem prosila za tableto proti bolečini, imela sem občutek, da imam zlomljeno trtico. Bila sem raztragana na 3 mestih v nožnici + epiziotomija, zato je šivanje tudi trajalo, ampak sem dobila lokalni anestetik in ni bolelo. Danes, peti dan po porodu lahko rečem, da je epiziotomijska rana mala malica proti tistim v nožnici :D.
  V sobo so me na postelji pripeljali ob 3.00 ponoči, pogrešala sem koga od osebja, ki bi me prišel pogledat in vprašat, če kaj potrebujem, je pa res da bi lahko pozvonila in bi prišli, pa nisem. Skratka naslednjič bom vzela dodatno flašo vode, k sreči sem hrano imela. Spala nisem nič, delno zato ker je moja, sicer nadvse simpatična cimra, rodila pevca, delno pa zato, ker sem do jutra gledala ta veliki čudež na moji postelji. Naslednji dan je Jakob v vse do večera spal, tu in tam zbruhal plodovnico, zbuditi in dojiti se ga ni dalo. Spil je namreč precej plodovnice (kar se zgodi pogosto) in mu je bilo slabo, zato je dojenje steklo šele proti noči, naslednji dan pa je bil kot prerojen, lepo se je dojil in še vedno veliko počival. Ker je v petek vse štimalo, kljub temu, da je izgubil 7% telesne teže, sva bila odpuščena domov. Osebje na oddelku je prijazno, zelo se potrudijo okrog dojenja, tako da odtehtajo slabe bivanjske razmere. Priporočam, da s seboj vzamete kako večjo brisačo, blazino za dojenje, fen za lase, če si jih nameravate oprati tam. Vsekakor se splača že preventivno, primerno prehranjevati in spiti kak dl Donata, kar odvajanje v primeru šivanih ran, precej olajša. Kar se tiče stvari za nožnični predel, oblačil za novorojenca, tetra plenic, spalnih srajc za porodnice je vsega dovolj. 
 Mislim, da mi je vadba pri tebi omogočila, da sem porod oddelala tako, da se ga s ponosom spominjam. Predvsem so mi koristile psihološke priprave, vaje sproščanja in vizualizacije. 
Zato, HVALA, da si in da tako nesebično in pristno deliš svoje znanje in izkušnje.

Ze vceraj zvecer mi je zacela bolj konkretno odtekati voda, moji popadki pa so bili izjemno redki. Predlagali so mi, da poskusamo pocakati cez noc. Ce se bo kaj bolj konkretnega dogajalo bomo sli takoj v porodno, ce ne pa naslednji dan. Zjutraj so me odpeljali v porodno, najprej so mi naredili klistir, okrog 7 pa umetne, ker svojih nisem mela. Babica mi je dala se svecke za mehcanje maternicnega vratu. Okrog desetih so postajali popadki ze zelo pogosti in se kar mocni. Odprta sem bila 3 cm. Do pol dvanajstih so popadki konkretno napredovali jaz pa sem se odprla 6 cm. Ker sem bila edina, ki je rojevala, mi je babica namenila svoj cas. Res je bila top. Vzpodbujala, me pohvalila in res lepo vodila cez cel postopek. Kar koli sem vprasala mi je razlozila. No nekje okrog 13:30 sem se odprla tam okrog 8 cm in zaceli so se tiscavniki. Moram povedati, da sem med popadki konkretno dremala, moj pa mi je na celo in na vrat ves cas polagal hladne obkladke, kar mi je noro odgovarjalo. Prav tako mi je nenehno vlazil usta in mi dajal pozirek ali dva vode. No okrog druge ure je babica rekla, da bova poskusile potisniti. Sicer se nisva bili cisto tam, zato je predlagala, ce grem na wc in poskusam nekaj popadkov predihati tam. Uspelo mi je predihati 6 popadkov. Potem sem se vrnila na posteljo in sem predihala se dva na levem boku z dvignjeno nogo. Potem pa smo sli na potiskanje. Nisem mogla verjet, prvi potisk in lahko sem potipala glavico. Nato se dva in Vid je bil ze na mojem trebuhu, 14:29. Kar zjokala sem se od srece, da nama je uspelo. Tako sva ostala kar nekaj casa. Nisem gledala na uro, uzivala sem v njegovem vonju in rahlem joku. . No torej nic se nisem raztrgala, presredek je ostal cel in babica mi je rekla, da lahko zdaj zacnem malo punce vzpodbujat, ki so imele cr, da se da brez problema roditi po naravni poti v drugo. Edino kar nama ni uspelo je prvi podoj, mali je popil kar nekaj plodovnice pa ni in ni hotel zagrabiti ceprav sem si jaz konstantno stiskala kolostrum in mu ga kapala na ustnico ter mu z bradavico drazila usteca. Polizal sicer je ni pa se dojil. Tudi babica ga je poskusla najmanj desetkrat pristavit pa ni slo. Bom pa zdaj toliko bolj vztrajala. Uspelo nama bo!
No moram se zahvaliti tudi tebe, ker sem sla res dobro psihicno pripravljena na ta porod, zelo velik je tvoj prispevek. Hvala za vse nasvete in vzpodbude!!! Se bomo videli na igralnih uricah, ce ne prej! Pozdravcek iz ms porodnisnice. 

Spet sem fascinirana nad tem kaj vse zenske zmoremo in kaka je moc nasih misli. Že od zacetka nosecnosti sem govorila, da bom rodila 12.4. In v sredo ob desetih zvecer sem res dobila popadke. So pa takoj bli kr mocni, tak da sma ob enih (ko je prislo varstvo za starejšega sina) šla v porodnisnico. Na poti sem se mojemu hecala, da bom rodila ob isti uri, kot sem sina. Seveda se mi to sploooh ni zdelo mozno, ker je bilo do takrat samo se dve uri in pol.  V porodnisnici sem bila samo 2 cm odprta in popadki so se nehali. Spet sem bila razocarana nad sabo, da sem ze spet prehitro sla od doma. Babica mojca me je bodrila, da naj dam priloznost svojim popadkom, da bodo spet prisli. Sla sem pod tus in ob dveh v porodno sobo. Potem pa kar naenkrat bum. Popadki so se mocno vrnili. Skozi sem si ponavljala mantre iz vaj joge in knjige Modrost rojevanja. Zelo hitro so prisli tiscavniki in pri njih mi je zelo pomagala ena porodna zgodba iz knjige Modrost rojevanja, kjer se je mamica s pomocjo mantre “postala bom velika” zelo hitro odprla. Na vrsti je bilo potiskanje, kjer mi je malo zmanjkalo moci. Probale smo na boku, babica mi je ponudila polozaj cepe, vendar se nisem zmogla obrnit. Ko sem se malo zbrala, se je ob malo pomoci babice s pritiskom na trebuh, porodila mala pikica. Ob tocno enaki uri, kot se je rodil sin. Torej sem si dejansko sama “dolocila” datum in uro poroda Kasneje smo uzivali v posveceni uri in se tudi ze prvic podojili.
Aja, se ena zelja se mi je izpolnila, nisem dobila umetnih popadkov in niti enega siva. Hvala za vse! Se vidimo na igralnih uricah.

Bistvu se je vse začelo za vikend, v petek sem imela pregled pri ginekologinji, ravno na 38. tednov nosečnosti, deklica je bila v dobri kondiciji, mogoče je bilo videti nekoliko manj plodne vode, ampak še dovolj, zato me je naročila za ponedeljek. Zadnje dni sem se počutila bolje, bila sem celo nekoliko manj otečena, občasno so se pojavljali lažni popadki, je pa res, da me je v četrtek eden zbudil iz spanja. V nedeljo sem med dnevom čutila kar nekaj stiskov trebuha, med katerimi so bili nekateri  močnejši, tako da jih je opazil tudi mož. Zares jih je bilo mogoče čez dan nekje 10-15. Mož me je spraševal, kaj je to? Imaš popadke? Greš rodit? Jaz pa sem mu rekla, da nevem, da najbrž ne, da niso pogosti in da nevem če so pravi. Glede na to, da mi je pri prejšnjih dveh porodih vedno na polno odtekla voda, sem pričakovala, da bo tudi tokrat tako, kako pa je s popadki, pa zares nisem vedela.
Zvečer sem se šla skopat, da bi ugotovila kje sem in da vidim če se bodo umirili ali ne in med enournim kopanjem doživela en stisk. Zaenkrat še nisem opazila čepa, zato se mi je zdelo, da ne more bit zares.
Ob dveh ponoči me je zbudil boleč stisk. Pogledala sem na uro in bila je 2:00, naslednji stisk je bil ob 2:15, OK na 15 minut mogoče je slučajno, naslednji ob 2:22, opa to je 7 minut, kako zdaj. Vstala sem, da grem po telefon in aplikacijo za merjenje popadkov, da vidim pri čem sem. Ulegla sem se na kavč in popadki so se vrstili na 10-15 minut in so trajali približno pol minute. V tem se je zbudil tudi mož, ker ga je skrbelo kaj se dogaja. Jaz sem mu rekla, da to zna trajat še do jutra, tako da če mi ne odteče ravno voda, kot nazadnje, lahko počakava, da otroke  odpeljemo v vrtec in šolo. No medtem, ko sva se ukvarjala z drugimi rečmi, so se popadki malo umirili in je bil naslednji čez 20 min, tako se mi je zdelo, da če jih še lahko »prestrašim« potem že ni tako hudo. Hkrati se mi niso zdeli posebno močni bolj, kot en stisk v trebuhu, ki niti ni bil v celoti neprijeten.  Ob pol štirih sem tako rekla, da greva spat nazaj, možu sem zagotovila, da bom jih jaz štopala z aplikacijo in če bodo na 5 minut ga zbudim, sicer počakava do jutra. Nisem si želela da je preutrujen ali za službo ali za spremstvo. Preden sva šla spat sem opazila krvavkasto sluz, kar je bil čep, torej bo verjetno šlo zares.  Poskušala sem in delno mi je uspelo zadremati, vmes pa sem popadke beležila na 15 do 20 minut, proti jutru so se nekoliko umirili in tako smo lahko skupaj ob normalni uri vstali in pojedli obilen zajtrk. Mož je javil v službo, da ga ne bo in odpeljal otroke, jaz pa sem se šla zrihtat, s tem da so se moji popadki spet razredčili in sem se bala, da ne bo iz vsega skupaj nič. Šla sem se sščistit kopalnico in stranišče, zložit oprane tetra pleničke v omaro, pripravila torbo za v porodnišnico…. Nastavila sem glasbo in poplesavala po stanovanju, da jih spodbudim. Potem sem rekla, nič ob devetih greva, se pokazat. Smešno se mi je zdelo, da pri tretjem porodu ne vem ali je ali ni.  Vsak je unikaten. Izidora je rekla, da prvorodke čakajo, da so popadki na 5 min, tretjerodke pa le naj gremo malo prej. Odločila sva se, da greva peš, ker je bil zunaj lep sončen dan in ker sem hotela z gibanjem spodbudit popadke. Samo upala sem, da bi po poti ne odteče voda na polno.
V porodnišnico sva prispela ob pol desetih in na vratih sem se opravičila, da ne vem če sem brezveze ampak, da imam popadke nekje na 10 minut že celo noč in da rodim tretjič, če lahko preverijo, če se kaj dogaja. Babica me je najprej pregledala  in rekla, da sem odprta 4cm in je ustje mehko, tako da lahko kar ostanem. Super. Izpolnili smo papirje in dobila sem sobo številka 5, v kateri še nisem bila. Že ob sprejemu sem dodala svoj porodni načrt. Mož je odnesel stvari domov, mene pa so polegli na posteljo, da mi posnamejo CTG. Povedali so mi, da bo zame skrbela babica Sara, ki pride takoj. Slednja se mi je lepo predstavila, povedala, da je vesela, da imam porodni načrt. Prosila sem jo za žogo in pručko, ki mi jo je prinesla, saj sem popadke lažje prenašala sede ali stoje. Rekla je, da bi najprej posneli en daljši posnetek kasneje pa lahko vstanem in hodim. Tako je tudi bilo, snemali smo nekje tričert ure in utrip je bil primeren, popadki pa v prvi uri samo kaki trije ali štiri. Zdravnica, mi je predlagala predrtje plodovih ovojev, češ da je to običajno pri 4 cm, vendar sem jo zavrnila, da sem komaj prišla in da mislim, da zaenkrat poroda ni potrebno pospeševati. Babica Sara se je z mano strinjala in rekla, da tudi da je otrok še visoko. Ko smo posneli CTG, sem lahko šla na stranišče, spremljal me je mož,  kasneje pa sem lulala v kahlo, ki sem si jo podstavila na pručki. Zares če želiš sprostiti sfinktre, da bi se odpiral moraš kar pogosto lulat. Babica Sara mi je potem prinesla tudi prenosni CTG, kjer nisi toliko omejen s kabli, je pa res, da če veliko migaš in plešeš senzor rad pade dol in moraš potem utrip spet iskati. V bistvu je bil CTG največja omejitev sproščenemu vzdušju, nekaj časa sem lahko bila tudi brez. Vse ostalo je bilo super, z možem sva si naredila glasbo, poplesavala, ob popadku sem se naslonila nanj in on mi je masiral hrbet. Med popadki sem uporabila nekaj vizualizacij iz knjige Modrost rojevanja in si predstavljala kako se moj maternični vrat odpira na široko.  Lepo je šlo, popadki so se stopnjevali, ob naslednjem pregledu sem bila odprta 6 cm, le del materničnega vratu se še ni stanjšal, ponovno so mi ponudili predrtje ovojev, pa sem rekla, da mislim da ni potrebno glede na to, da so poprej še vedno sami počili in da sem tukaj šele uro in pol. Babica Sara je rekla naj sama povem, glede pregledov, da zaradi nje ni treba vsako uro. Ob naslednjem pregledu sem ji povedala, da ni boleč in naj kar zmasira maternični vrat, da se bo čimprej stanjšal in tudi to presenetljivo ni bilo boleče. Tako so se med menjavanjem položajev popadki stopnjevali, vmes sem pojedla dve ali tri energetske ploščice in pila kokosovo vodo. Nekje pri 8 cm mi je postalo malo slabo in takrat sem se ulegla na posteljo na bok.  Morem priznati, da se mi je takrat zdelo, da ne morem več, sploh zato, ker sem se zavedela, da glavni del pride zdaj, in da je fizično zelo naporen.  Mislim, da so mi pozitivne izkušnje že iz prejšnjih porodov dale to samozavest, da zmorem, če sem že prej, bom tudi sedaj.  Postopno so prišli tiščavniki, ki pa so trajali nekoliko dlje kot pri prejšnjih porodih, ali pa se mi je tako zdelo, zadnji rob materničnega vratu se ni in ni hotel stanjšat. Potrudila sem se, da sem pri tiščavnikih na dolgo in počasi tiščala in včasih se mi je zdelo neverjetno kako dolgo zdržim brez sape. Leže na boku je mož držal mojo zgornjo nogo, občasno pa sem jo prijela in pritegnila tudi sama. Zares so bili razmaki med popadki kar dolgi, kar sem skušala izkoristiti za počivanje. Babici se je pridružila še druga ampak noben drug in tudi luči nista prižigali, vse je potekalo v umirjenem, skoraj svečanem vzdušju, nikamor se ni mudilo. Mož in babica sta me spodbujala, kako mi dobro gre in da smo že skoraj tam. Ob iztisu sta babici skrbno varovali presredek, tako šivanje ni bilo potrebno.  Po enem izmed dolgih pritiskov je končno prišla ven glava in ko sem jo hotela potipati med nogami sem zatipala obrazek, saj se je  Sara obrnila v obratno lego torej z obrazom navzgor, že naslednjo sekundo pa je cela zdrknila ven in takoj sem jo dobila pod srajčko na prsa. Babica je počakala, da je popkovnica nehala utripati, nato pa je mož prerezal popkovnico in je ona uredila popek. Ko je prišel popadek za posteljico, je Saro prijel mož in tako so uredili še mene. Injekcijo sintocinona po porodu sem zavrnila, zato je prišla še porodničarka in me poskusila prepričati obratno, vendar so bila moja krčenja maternice zelo močna vsakič, ko je Sara pričela sesati, tako da sem morala nekatere krče skoraj predihavati. V miru smo imeli posvečeno uro, potem so Saro še stehtali in zmerili in dodali kapljice in vitamin K. V porodnih sobah sva ostali tri ure in počivali, prihranili so mi kosilo, za kar sem bila zelo hvaležna, proti koncu sem se želela preobleči, zato mi je babica dovolila, da se grem stuširat, kar je bilo vredno zlata.
Zelo sem zadovoljna kako je potekal moj zadnji porod. Tokrat zares čisto brez zdravil, prisebno in sproščeno. Zares sem hvaležna babici Sari za posluh mojim željam in seveda tudi Izidori za vse informacije in spodbude, najbolj pa ponosna na moža, ki je bil odlična podpora in ljubeč spremljevalec.  

Na zadnjem ginekološkem pregledu smo ugotovili, da je punca v medenični vstavi. Ob koncu 37 tedna je bila vstava še glavična. Nimam pojma kdaj bi se obrnila. V ambulanti za tvegano nosečnost so mi svetovali poskus zunanjega obrata. Vse je bilo primerno za izvedbo le tega in glede na to da se je tako pozno sama obrnila so mi dali veliko upanja.
Pri poskusu obrata sem se počutila dobro, vse je potekalo zelo strokovno in brez kakršne koli sile. Ko so videli, da ne bo uspelo so takoj prenehali. Vsem puncam, ki dvomijo o tem, bi ga svetovala, slisi se dosti bolj grozno kot je. Moja izkušnja je pozitivna in povsem neboleča. 
Ker obrat ni uspel sem se kar za isti dan dogovorila za carski rez. Žal je moral potekati v popolni narkozi zaradi mojih težav s hernijo diska v preteklisti.
Najbolj grozno mi je bilo, da nisem slušala prvega joka svoje punce in ni bilo stika kože na kožo. Videla sem jo kakšno uro in pol po porodu.
Tega kar sem se najbolj bala celo nosečnost se mi je zgodilo – carski rez. Povsem sem bila pripravljena na porod, ni me bilo strah in zelo pozitivno sem gledala na to izkušnjo. 
Nama pa je krasno steklo dojenje, polno se dojiva, mleka je tudi dovolj le podiranje kupčka povzroča nekaj težav. Uspe le v 50%. 
Na teži je začela pridobivati že v porodnišnici in zelo lepo tudi doma.
Sva dobro in se cartava v največji možni meri.

Na koncu sem se odločila za porodnišnico Murska Sobota, ker mi je bila takrat že kar precej domača (že h ginekologinji sem hodila tja, spoznala sem še tudi par drugih ginekologinj in ginekologov, po tvojih tečajih sva šla še na šolo za starše in sva spoznala babice in druge delavce, na CTG sem hodila tja in sem spoznala skoraj vse babice). Mene je bilo namreč najbolj od vsega strah neznanega okolja in neznanih ljudi (da o popolnoma neznanem dogodki, ki se bo tam odvijal sploh ne govorim). Zato mi je bilo veliko lažje TISTI dan, ko nama je vrata odprla prijazna babica, ki sem jo že prej spoznala. No, kar se tiče babic – VSE so bile super prijazne. Dve delata v eni izmeni, jaz sem bila tam dve izmeni.
V MS je epiduralna na voljo 24 ur na dan, ampak moraš imeti za njo napotnico in predhodni posvet pri anesteziologu (baje da če si jo močnoooo želiš, gre tudi brez tega, ampak ponavadi punce, ki namenijo roditi v MS imajo napotnico). Jaz sem papirje imela s sabo, po čemer so me vprašale takoj ko sem prišla tja. Slaba stvar tega je bila, ker nisem namenila uporabiti epiduralne, ampak te tam konkretno forsirajo s tem – dobesedno vsake pol ure, vmes pa še z drugimi protibolečinskimi zadevami. Na koncu (dobesedno) je blo tako, ker mi je babica ves čas govorila da to še ni nič od popadkov in bo še slabše, in da mi toplo priporoča epiduralno, sem se odločila za to. Odprta sem bila 7 cm – to sem izvedela komaj takrat, do takrat mi ni niti enkrat omenila koliko sem odprta in da sem vbistvu že blizu konca. (Mi je kasneje na oddelku rekla, da ona nerada govori o centimetrih, ker si punce to narobe predstavljajo, in preveč pričakujejo od tega). Ko je prišel anesteziolog, mi je rekel, da naj ocenim bolečino od 1 do 10, sem rekla 8, pa me je začudeno pogledal, če res rabim epi, ker ponavadi rečejo ženske 12, 13… Vglavnem, na koncu me je epiduralna držala 1 uro (sva z Igorjem malo zadremala), potem pa je že bil čas za pritiskanje.
Luftati se ne da sobe, ker so porodne sobe na sredini, z obeh strani okoli pa so hodniki. Pa ni oken, da bi te lahko vsi gledali noter. So pa odprta vrata…
Kar se tiče alternativnih oblik poroda – tu pa katastrofa. Že na šoli za starše sem opazila, da niso ravno pristaši. na ogledu porodnih sob sem opazila, da imajo samo eno porodno žogo, pa še ta je čist premajhna. To sem omenila fizioterapevtki na šoli za starše, ki je bila zelo začudena in je rekla da bo zadevo preverila. Čez dva tedna po tem, še ni bilo spremembe, tako da sem potem sedela na tisti neuporabni mini žogi.
Za položaj med iztisom tudi ni bilo debate, na hrbtu, to je to. Ostalo ni primerno. Vmes sem se lahko dala bok.
Ne spomnim se, kako dolgo je čakala s popkovnico, zdi se mi, da jo je kar takoj ponudila Igorju, da jo prereže. Potem je vzela otroka in ga najprej zbrisala (jaz sem seveda bila čist brez moči, da bi se kregala z njo, da ga hočem takoj, neumitega), potem jo je Igor komaj prepričal da ga golega da k meni (hotela ga je najprej oblečti).
Po skoraj točno 8ih urah od prvega popadka sva dobila sinčka Liona.
Na oddelku pa je bilo verjetno čist standardno – odvisno na katero babico oz. sestro si naletel, pa pomoje je najbolj odvisno vse od tvojega odnosa do njih. Jaz sem se bolj za sebe držala, nisem veliko spraševala, ker sem že takoj na začetku videla, da bom pač morala vse sama (previjanje, oblačenje, dojenje). Pa mislim, da je bilo tako najboljše, za mene in Liona, sva se hitro naučila kako kaj gre. Pa če bi poslušala tam nasvete o dojenju, bi se hitro nehala dojiti. Sem neizmerno vesela za tvoje predavanje o dojenju in mojemu branju in izobraževanju na temo dojenja, ker če bi poslušala nasvete v porodnišnici, pa mojih sorodnic, prijateljev, patronažne sestre…. bi že zdavnaj “ostala brez mleka”.
In zelo sem hvaležna za tvoji delavnici priprave na porod, predvsem mi je pri moji izkušnji prav prišlo to, da sem se na delavnici malo “prizemljila” glede mojih pričakovanj – od takrat, ko sem izvedela, da sem noseča, sem se pripravljala na porod in brala o tem, in si seveda zamislila, da bo moj porod idealen, miren, brez polečin, čisto naraven, orgazmičen in ne vem kaj še vse…. In če bi šla rodit s temi zamislimi in končala tako kot je bi bilo, bi bila zelooo razočarana, da se moji nameni niso uresničili in je bilo toliko intervencij, ki niso v mojem načrtu naravnega poroda. Po tvoji delavnici pa sem bila pripravljena tudi na to.
Moj fant je danes star 6 mesecev in par dni, se dojiva, od vikenda naprej dobiva ponujeno hrano po metodi BLW. Včeraj smo imeli sistematski pregled, seveda nisem nič omenjala BLW, ker bi bilo doktrorca verjetno čist paf 🙂 Sem samo prikimovala ko mi je razlagala kake raznorazne kašice naj delam in ga silim z njimi, ker more pojesti en obrok… 
Imam eno vprašanje – pediatrinja me je vprašala, če Lion ponoči spi. In sem rekla, da se ponoči še 3x hrani. Pa je zagnala cel vik in krik, da 6 mesečni otrok mora noč prespati in se ne smeva več dojiti, da mu moram dati zvečer za jesti visoko kalorično hrano, naprimer keks. Meni se to ne zdi prav, keksa dajati dojenčku, namreč. Ga želim obvarovati cukra koliko je le mogoče. Je torej to res narobe, da ga ponoči dojim??
Škoda, da smo tak daleč od Maribora, bi si želela, da bi lahko hodila k vam na igralne urice. Se pa definitivno vidimo spet, ko bo drugi otroček na poti. Ampak naj ta najprej malo zraste, imam polne roke z njim, si sploh ne morem predstavljati, da bi imela dva. Je Igor pred nosečnostjo vedno govoril, da si želi vsaj dva otroka in to v čimmanjšem razmaku. En mesec po tem, ko sva dobila Liona pa mi je rekel: Živa, midva več ne bova imela otrok, dobro? 🙂 Je mislil čisto resno. No, zdaj je že malo spremenil pogled na to, prejšnji teden je rekel, da je naslednji otrok stvar dogovora, dogovarjati pa se lahko začneva čez kaki dve leti.
Pošiljam lepe pozdrave iz Ljutomera!

Na valentinovo zgodaj zjutraj, ko sem imela rok, se še ni nič dogajalo. Prve popadke sem pričela čutiti dopoldne, Sašo pa se je službeno vozil proti Celovcu. Poklicala sem ga in mu povedala, da imam popadke, ampak, da bova z Jurijem že nekako »počakala«, da pride domov. Popadke sem predihavala v omu in skušala čim več počivati. Sašo je uspel priti domov okoli dveh popoldne po celi logistični akciji. Ko je prišel domov, sva jedla in šla na kratek sprehod, kjer pa so popadki postali precej intenzivni in na krajše intervale. Vmes sva se slišala še z Izidoro, ki je svetovala naj še ostanem doma. Po sprehodu sva želela pogledati še eno epizodo serije, ki sva je gledala proti koncu nosečnosti. Popadki so med gledanjem postali redkejši, zato epizode nisva pogledala do konca. Vmes sem se še tuširala, predihavala popadke na žogi in čepe. Okoli desete zvečer sva se odločila, da greva v porodnišnico na Ptuj. V porodnišnici so naju sprejeli in opravili vaginalni pregled – odprta sem bila 2 cm – glede na popadke čez cel dan sem pričakovala, da bo več. Ponudili so nama možnost, da oba ostaneva in »prespiva« v porodni sobi – tisto valentinovo sva spala na najdražji postelji v najinem življenju. J Babici sta redno kontrolirali Jurijev utrip in moje popadke. Popadke sem težko predihavala leže, bolj mi je ustrezala hoja ali žoga. Do 3.20 sem bila odprta 8 cm in pričakovala sem, da se bo vse odvilo zelo hitro. Poklicala sva Izidoro. Nato pa so se popadki ustavili in tudi odpirala se nisem več. Babici sta predlagali umetne popadke, tako so namestili kanilo na roko in počasi sem ponovno začela čutiti popadke. Z nama je že bila Izidora, njena mirna navzočnost in predihavanje popadkov z menoj sta mi zelo pomagala. Potem se moji spomini začnejo zlivati … Juriju je začel padati srčni utrip – česar nisem vedela. Nekaj popadkov sem predihala na wc-ju, nekaj čepe – popadki so bili precej intenzivni. Iztis je bil v polsedečem položaju, spomnim se, da so mi vseskozi govorili, da že vidijo laske in da vedo kake barve so. Sašo in Izidora sta me spodbujala. Glavice sem se lahko dotaknila – bila je čisto mehka, zatipala sem laske. Sledilo je še nekaj popadkov, babica je pomagala s tem, da je dala ob popadku roke na moj trebuh. Ker je bil Jurij v temenski vstavi, so naredili epizotomijo. Najin mali mož je prišel na svet ob 6.35 uri. Skupaj smo preživeli mirni 2 uri – v tem času se je dojil, cartal in spal. Jaz sem bila sicer neskončno utrujena, ampak ganjena in srečna. Pa tudi zelo ponosna nase, na Jurija in moja 2 spremljevalca, ki sta me bodrila, dihala z mano, me masirala, božala in podpirala. 

koncno sem si izborila par minutk, da ti napisem kako je potekal moj porod.
Vse skupaj se je ze zacelo 1.2. ob 3:00 zjutraj, ko sem zacutila popadke v trebuhu. Da ne bi motila mojega dragega, sem se preselila na kavc v dnevno in si sla za vsak slucaj se enkrat prebrat zapiske iz tvoje delavnice, kako prepoznas pravi popadek 😊 Cez ves dan sem jih imela dokaj zmerne, na 10/15/20 min. Vmes so se mi za kaksno uro celo umirili. Od cca 17:00 naprej pa sem imela dokaj redne na 6/7 min. Ves cas sem se hodila tusirat, kar mi je res pasalo! 😁 Ko so bili popadki vec kot dve uri na 5 minut, sva se z mojim okoli 21:00 odlocila, da greva v porodnisnico. Moj sicer se ne bi sel, jaz pa sem vstrajala. Prej sva se oba dobro najedla. V porodno sobo st. 2 sva bila sprejeta malo pred 22h. Odprta sem bila – na moje razocaranje, samo 2cm. Po eni uri predihavanja v sobi je prisel zdravnik in me vprasal, ce se strinjam da mi predrejo ovoje. Takrat sem bila odprta 3 cm. Seveda sem rekla da se, oni itak vedo kaj delajo. Po predrtju ovojev pa je slo na sreco vse hito, popadki do se stopnjevali, takoj sem bila odprta 5 cm. Ker je bila noc, sem dobila samo protibolecinsko inekcijo, ki mi ni nekaj pomagala 😁 Ko sem se koncno odprla in so prisli tisti zadnji popadki, tiscavniki, so mi dali tudi malo smejalnega plina-ni tak slaba varianta. Na koncu so mi morale pomagat 3 babice, ena mi je cuvala presredek, druga drzala za nogo in tretja pritiskalana trebuh. Ob 02:02 se je rodila najina Ida ♥️
Od takrat naprej pa samo veselje in ljubezen. Malo se se muciva z dojenjem-glede na vse pritiske in “hude ure”, mi je to 100% huje kot porod. A vem in vrjamem, da nama bo steklo.
Evo to je moja porodna zgodba na kratko. Se enkrat – hvala ti za vse! Deli svoje znanje in zgodbe z vsemi, ki so tega zelcni. Meni je zagotovo pomagalo in prislo prav 😍

Še moja porodna zgodba. Na dan pdp v petek 26.1. sem šla na pregled k ginekologinji, kjer je sumila, da mi teče plodovna voda. Poklicala je babico, da bi se prepričala, ampak babica je rekla, da ni še prišlo do razpoka mehurja. Tako sem šla domov. V ponedeljek 29.1.18. sem se šla pokazat na ctg in na pregled k ginekologinji, kjer je ocenila, da je vse zrelo in kaj bi čakali. Svojih popadkov dosti nisem imela, zato sem dobila umetne. Prvo ko sem prišla v porodno sobo so mi predrli mehur. Takrat je bila z mano mama. Dobila sem še nekaj proti bolečinam. Ko pa se je začelo bolj dogajat, je šla mama domov po partnerja. Ob 15.uri ko je prišel partner sem bila odprta 4 cm. Takrat sem spoznala babico Eriko, ki je vodila moj porod. Partner je zelo sodeloval, me masiral po hrbtu. Popadki so bili vedno močnejši. Nekje ob 19.h sem bila polno odprta in začeli smo potiskat. Bila sem že na koncu moči, jedla sem samo zajtrk doma.. Ko je že bilo tako daleč, je prišla babica da je potiskala na trebuh. Moj je reko, da se že vidijo laseki. Tu je prišla moč za naprej. Ko se je tista babica tretjič ”vlegla” na trebuh je bil moj Žan veni, to je bilo ob 20.53. Imel je 3660g in 50cm, obseg glavice pa 35cm. Partner je prerezal popkovnico. Otroka so mi dali na prsa, ampak ga je vmes začelo zebsti, so ga vzeli, stehtali, oblekli in ga položili na grelno mizo. Posteljica se ni hotela sama izločit, zato so mi spet potiskali na trebuh. Malo sem se raztrgala in to so zašili. Popkovina je bila enkrat ovita okrog njegovega telesa, zato sem bila izjemno hvaležna ginekologinji, da se je tisto jutro odločila, da gremo v akcijo. Na oddelku sma se super počutila. Vse je bilo vredu, zato sma v četrtek šla domov. V ponedeljek, en teden kasneje, je že bil na porodni teži. Dojenje nama je kljub manjšim težavam lepo steklo. Zahvalim se lahko celotni ekipi ukc mb,saj so vsi bili zelo prijazni, spodbudni in so nama obema pomagali. Prav tako pa gre velika zahvala tebi Izidora, saj sem z užitkom hodila na vadbo za nosečnice ter na delavnice. Koristile so mi vse informacije, ker sem tako bila dobro pripravljena med nosečnostjo in po porodu.