Porodne zgodbe v letu 2015

IZIDORIN BLOG KOTIČEK

4 marca, 2015
8:54 dop

To so NAŠE porodne zgodbe. Deklet, ki so obiskovala vadbo za nosečnice in delavnice pripravo na porod. Zgodbe si sledijo v časovnem zaporedju, večina jih je rodila v mariborski porodnišnici, sicer je dopisan še kraj poroda. Z njihovimi doživetji vam želimo približati izkušnjo poroda. Za vsako žensko je njen porod izjemno intimno doživljanje. Hvala, da ste jo bile pripravljene deliti z novimi rodovi nosečnic. Fotografije na spletni strani pa so nastale ob naših skupnih dogodkih, srečanjih na vadbah, razvojno igralnih uricah, delavnicah, podporni skupini za dojenje, parku….

URŠKA KIKEL IN ZALA DECEMBER 2015 : KO JO BOŽIČNA POTICA ZAGODE

V 42t0d sem bila sprejeta v P na sprožitev poroda. Ob 11.00 so mi vstavili prvo svečko rekoč, da pri nekaterih deluje prva, pri drugih pa še tretja ne. Seveda sem pričakovala vse tri, ker se moje telo in moja podnajemnica nista nič kaj pripravljala na porod. In seveda po prvi svečki nič. ob 19.00 sem dobila drugo in si že računala kdaj bo tretja, in če bom sploh rodila še letos? 🙂
Ob 21.00 sem začutila krče in bolečine v križu. U, sem bila vesela. Pa le bo enkrat v naslednjem dnevu. V eni uri sem dobila tako močne popadke, da sem si zaželela nekaj proti bolečinam. Od tiste injekcije, ki sem jo dobila 23.30, se ne spomnim nič, tudi mislila nisem na nič. Samo jaz in tiste bolečine iz križa. Dihala, se držala za rob postelje, z drugo roko masirala križ (kot mi ga je masiral Urban decembra na tvoji delavnici). Čisti trans… Nisem se niti spomnila, da bi koga poklicala k sebi (bila sem še vedno v 1. nadstropju).
Ob 1.05 so me iz mojega sveta prebudili čisto drugačni popadki. Telo me je hotelo upogniti. Prišli so tiščavniki. Takrat smo me sestre slišale na hodnik. Bila sem odprta 8 cm. “Gremo v porodno, pokličite gospoda!”Bila sem že na novi postelji na hodniku s telefonom v roki. “Pridi počasi, grem v porodno.” Je zvenel moj klic.Prišla v porodno, zagledala babico Eriko, bilo mi je čisto vseeno, če pride še kdo. Začela sem pritiskat. Najprej bolj nežno. Mogoče mu še uspe, sem si mislila. Potem je babica Erika vzela vajeti v svoje roke in že sem bila na hrbtu. Zdaj pa dajmo rodit, ne bomo več čakali. In res po približno 25 minutah v porodni sobi sem jo dobila k sebi. Takrat je zazvonil zvonec in skozi vrata je prišel Urban. Bolj iz sebe kot sem bila sama. Dobila sva skupne še štiri ure z najino Zalo,
Niso me prerezali, to sem še uspela prositi, tako da sem dobila en mini šiv, ker mi je počila koža. Presrečna sem bila, da se je zgodilo kot se je. Ker sem bila zaradi umetne sprožitve žalostna že cel teden prej.
Aja, še nekaj pomembnega sem izustila. Marsikdo se začudi kako sem praktično skoraj do konca zdržala sama. Tudi sestra me je pri transportu v porodno pohvalila, da sem pa to res odlično zrihtala. Ampak jaz nisem bila sama. Večino časa si bila z mano ti in naša soba spodaj levo z mareličnimi stenami. Hvala za to! 🙂

JAŠA CAFUTA IN NIKA DECEMBER 2015: PODPRTA S STRANI MOŽA IN ZDRAVSTVENEGA KADRA

Pišem tale e-mail že verjetno 105ič, ampak vsakič me nekaj premoti in pozabim, največkrat se kar naša Nika odloči, da se je nujno potrebno zbuditi ravno ko se mami česa loti. Sedaj spi na meni v bobi (zaradi katere skoraj po božje častim Afriške ženske, ki jo prakticirajo že več stoletij, saj se v njej naša punčka počuti nenormalno varno in mami ima proste roke) in morda mi bo dovolila dokončati še tole sporočilo.Stari smo že skoraj 2 meseca in mogoče šele danes znam realno pogledati na svojo porodno izkušnjo. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem lahko sestavila vse kar se je tisti dan dogajalo. V začetku nosečnosti me je ves čas skrbela moja fizična kondicija. Zato sem se takoj trdno odločila, da jo bom do decembra pa že nabrala. In potem je prišel nesrečni junij in prometna nesreča in kar naenkrat je bil podvig priti do wc-ja. Ves čas pa mi je bila moja pikica, ki je tako že pri 3 mesecih doživela veliko, v veliko motivacijo. Predvsem, da moram okrevati zanjo, ker je tudi ona ostala pri meni in se borila. Takoj, ko sem končno spet shodila sem prišla k tebi. Ena izmed boljših odločitev v moji nosečnosti. Tako sem se vsaj v glavi prepričala, da zmorem in da sem dovolj pripravljena na ta podvig. Seveda spet ni šlo vse po načrtu. Zakaj le, če pa govorimo o meni. Tako sem v začetku novembra, padla po pločniku. Kar zmanjkalo me je. Pritisk. In je šlo še koleno. In spet trmasto, da jaz v porodnišnico grem peš. In res, šla sem. Brez bergel in brez bolečin (vsaj v nogi :)).Enkrat si na eni izmed ur vprašala, koliko nas misli, da bomo rodile pred rokom. Uf, kako hitro sem dvignila roko. Si se smejala in rekla, da ne bo tako. Ja, naša princesa si je vzela čas. Ginekologinja se je na vsakem pregledu trudila, da bi mi naravno sprožila porod, saj ni želela umetne sprožitve. Zaradi moje astme jo je skrbelo, ker bi naj zdravila, ki jih ob tem dobiš le to poslabšala. Meni pa je občutek govoril, da bo mala prišla na svet 6.12. Aja, zakaj? Ker je imel ati 5ega službeno novoletno zabavo in nekako sem bila prepričana, da ga bom predčasno klicala domov. Na zabavo v Graz je šel s svojim avtom, čeprav so imeli avtobus organiziran iz Maribora. Na mojo zahtevo. Ob polnoči sem mu poslala prvi sms, da se mi zdi, da je bila odločitev pravilna in da naj ima mobitel na dosegu. Namreč dobila sem drisko (tudi to sem ves čas govorila, ko bom dobila drisko v nosečnosti grem rodit. Ves čas sem bila namreč noro zaprta). Lačna sem bila kot zmaj, ampak vsa hrana mi je smrdela. Prav obračalo mi je želodec. Ob 1ih sem uspela končno zaspati in zbudim se ob 4ih. Auč… zašraufalo me je. Vklopim aplikacijo in začnem beležit popadke. Jaz ne vem kaj se je zgodilo s tistimi šolskimi popadki prvo na 20 minut, ali sem jih prespala ali pa jih sploh ni bilo. Takoj popadki na 2-3 minute. Kličem mojega, v strahu, da mi bo rekel, da je še v Grazu. Ok, v Hočah je. Prvo vprašanje, koliko si spil. Pravi, da skoraj nič. Super, takoj pridi domov it moramo na Ptuj. Domov je prišel šele ob 5.30, ker je moral še domov peljati brata, ki pa ga ni bilo tako lahko prepričat, da se mu res mudi. Da sem mu jih vmes napela po telefonu mi verjetno ni potrebno pisati. In pride domov, avto prižgan sredi dvorišča in me gleda. Mene, kako sedim na kavču v pižami in totalno NEpripravljena na odhod. Pravim, da še ne bi šla. Nisem dolgo vztrajala, ker so bili popadki res močni na 2 minuti in tako sva ob 6.30 prišla na Ptuj. Aja po poti me je hecal, da bo šel po daljši poti, ker, da si ti rekla naj ne divja v porodnišnico. Da je na koncu zaradi megle res narobe zavil in nama podaljšal pot… o tem raje ne bi 🙂 Najprej je sledil CTG, ki je pokazal izredno močne popadke, odprta pa sem bila samo 2 cm. Pa smo šli v porodno sobo. Babici sta se zelo potrudili za najino udobje. Ker sva povedala, da trenutno ne želim nič protibolečinskih sta mi prinesli samo topel termofor, ki je res omilil popadke. Ves čas sem se lahko gibala po sobi, spodbujali sta me in mi kazali različne položaje. Tudi pila sem lahko, neomejeno. Do 10ih sem se odprla na 10 cm. Babici zelo optimistični, da zdaj zdaj bo sta pričeli pripravljati stvari za prihod otročka. Pred tem pa še meni namontirali glukozo, saj sem se vmes parkrat dodobra izbruhala. Po slabih 15ih minutah iztisnih popadkov pa me je presekala res čudna bolečina. Moj pravi, da me še ni slišal tako zakričati. Tudi naslednjega stavka, ki sem ga povedala se ne spomin. Kasneje mi je moj povedal, da sem rekla, da se je tamala zataknila in da ne bo šlo. Zakaj, kako ne vem… od tukaj dalje se dosti dogodkov ne spomnim. Vem, da so me poslali na wc predihavati popadke, da mi je med hojo do wc-ja odtekla voda. In ko sem prišla nazaj sem mojega prosila naj nekaj naredi. Enostavno nisem več mogla. Babica je pričela spremljati utrip našega otročka, saj je bilo tudi njen čudno, da se še vedno ne vidi glavice in se nič ne premika. Utrip je skakal iz zelo nizkega do ekstremno visokega. Prišel je ginekolog. Pregleda se ne spomin. Spomnim se samo, da je rekel, da gre na konzultacije za carski rez. Ni minilo 15 minut, ko je prišel nazaj in nama povedal, da se mu v tem trenutku zdi to najboljša opcija. Seveda sva se strinjala in ob 12.00 sem že bila na operacijski mizi. Tam je sledil najhujši popadek v celotnem dogajanju. Ko si privezan na tisti mizi za roke, noge, gol… počutiš se grozno in potem popadek. Anestezistki sem se tako zasmilila, da mi je tisto kisikovo masko dala na obraz predčasno. Nika je bila rojena ob 12.37. Moj je čakal pred operacijsko sobo in od tam skupaj s pediatrinjo odpeljal Niko na oddelek, kjer jo je takoj dobil v naročje. Mene so res zelo lepo zašili in uro kasneje že odpeljali nazaj na porodni oddelek. Po poti smo se ustavili na oddelku z otoročki, kjer so mi prinesli pokazati Niko in jo kar na hodniku položili v mojo posteljo. K sebi pa sem jo dobila kakšno uro kasneje. K nama je takoj prišla babica, ki nama je pomagala pri pristavljanju. Žal imam vdrte bradavice, zato sva takoj pristali na nastavku. Ampak nič zato, Nika je (in še ima) res divji sesalni refleks in kljub carskemu rezu sem že 3 dan dobila naval mleka in iz porodnišnice sva po petih dneh odšli samo z 20g manj od porodne teže. Pediatrinja mi je sicer ob odhodu svetovala dudo, zaradi močnega sesalnega refleksa. Trmasta kot sem, je Nika še danes brez dude. Pride dan, ko jaz igram eno veliko dudo, ker rabi tolažbo, ampak zaradi tega sem doma z njo. Naslednji dan je k meni prišel še moj osebni ginekolog, ki mi je tudi naredil carski rez in pa porodničar, ki sta mi povedala, da naraven porod ne bi bil mogoč. Nika se je z roko zataknila v medenici in se ni mogla pravilno obrniti v porodni kanal. Imeli so težave tudi pri samem carskem rezu, saj jim je čez osnovni rez pomolila roko in je niso morali izvleči, tako so morali narediti še en rez. V času nosečnosti sem naredila še eno dobro naložbo. In to je delavnica za pare pri tebi. Moj pravi, da brez tiste delavnice ne bi znal tako aktivno mi pomagati pri porodu. Da je kljub temu, da je vse vedel, še vedno bil na trenutke zgubljen in je želel delati instiktivno, da me reši bolečin. Pravi, da se je v vsakem takem trenutku spomnil tvojih besed in me začel raje masirati, božati ali pa spodbujati k gibanju. Tako, to je na dolgo to… Danes ko preberem kje kakšne porodne načrte pišejo punce, česa vsega ne želijo… se nasmehnem sama pri sebi. Sama si svojega poroda ne bi znala načrtovati, tudi porodni načrt sem hitro opustila. Vedela sem, da zmorem, saj si nas tega naučila ti in vedela sem, da sem dovolj močna, da me bodo v porodnišnici poslušali brez belega a4 lista. Zato sem tudi izbrala porodnišnico, ki sem jim že v začetku zaupala. Morda bi bilo vsepovsod enako, morda ne. Zame je bila Ptujska prava izbira. Bili smo brez nepotrebnih pregledov in posegov. Bila sem brez IV kanala vse do konca, lahko sem pila (in jedla, ampak res si ne znam predstavljati da bi mi pasalo kaj dati v usta) in v pravem trenutku so ukrepali. predsvsem pa mi je bilo pomembno, da so naju upoštevali in vključevali v odločitve in samo dogajanje. Ker sva že na začetku povedala, da želiva čim bolj naravno roditi, mi niso ponujali nič protibolečinskega in celo za glukozo so naju vprašali ali dovoliva. Spomladi se vidimo na uricah z dojenčki. Morda pa še na kakšni podporni skupini za dojenje.

NIKA VERONOVSKI IN VITO, DECEMBER 2015 CELJE: URGENTNI CARSKI REZ EN MESEC PREZGODAJ

Precej časa sem se sestavljala, zdaj pa mi je le uspelo zapisati svojo porodno izkušnjo, ki je bila čisto proti mojim prvotnim pričakovanjem. Kot veš, imam z naravnim porodom zelo lepo izkušnjo iz prve nosečnosti. Pričakovala sem, da bo po podobnem principu potekal tudi drugi porod. V bistvu sem si v glavi že izdelala scenarij poroda in se ga veselila. Seveda ob svojem času. Na porod, ki se je zgodil 24.12., pa sem bila popolnoma nepripravljena. Porod se je zgodil mesec dni pred predvidenim rokom. S Samotom sva se po božični večerji v celjsko porodnišnico odpravila zgolj preventivno, da bi preverili, če mi slučajno ne odteka voda in da bi mirno spala. Pri ginekologinji sem ob zadnjem obisku (pred 2 dnevoma) zaradi vnetja dobila Canesten in izcedek bi lahko bil tudi posledica čiščenja. Vendar se mi je zdel nekoliko preobilen in precej prevoden in bister. Ob sprejemu sem se morala takoj preobleči v bolnišnična oblačila in hitro na CTG, ki pa je bil katastrofalen. Zaradi patološkega CTG sem morala na urgentni carski rez in vse je potekalo tako hitro, da sem v 2 urah od sprejema že rodila. Rodil se je sin Vito. Dogodkov se slabo spominjam. Vse je bilo tako hitro in nepredvideno … Sploh nisem bila pripravljena in zato sem potrebovala ogromno časa, da sem se po porodu sestavila. Otroček se je rodil precej bolan. Naslednji dan so me obvestili, da ima neopredeljeno infekcijo. Še zdaj ne vem, kaj je bil vzrok za to, kar se nama je zgodilo. Zaradi suma na perinatalno okužbo, so Vita zdravili z dvotirno antibiotično terapijo, ki jo je prejemal 7 dni. Ker je imel terapijo, sama pa sem bila priklenjena na posteljo, se nisva kaj dosti videla. Le občasno so mi ga pripeljali. Zaradi posega sem se ob pomoči sester ali domačih komaj spravila do stranišča, kaj šele, da bi mi uspel podvig do sobe z otročki. 3.dan pa sem se kljub bolečini odplazila do sina, ga vzela v naročje in mu ponudila dojko. Kljub prigovarjanju sestre, da je šibek in nahranjen z nadomestnim mlekom, nama je uspelo. Meni je priteklo mleko, on pa je ob mojem petju uspavank nežno začel sesati in sesal nepredstavljivih 20 minut, če ne celo dlje. USPELO NAMA JE J Moja sreča je bila neizmerna! Ob vsem tem, kar se nama je zgodilo, sva imela srečo, da nama je steklo z dojenjem! Verjamem, da si je ravno zaradi tega, ker je dobival materino mleko, hitreje opomogel. Naslednji dan je bilo namreč njegovo stanje že v mejah normale. Seveda so veliko prispevala zdravila!Tudi sama sem bila na antibiotikih. Med tuširanjem sem namreč opazila, da se mi po trebuhu od rane navzgor širi rahla rdečica. Sumili so na vnetje in mi takoj predpisali terapijo. Stanje se je do odpusta izboljšalo (bolečine v spodnjem delu trebuha pa so ostale še do danes, ko ti pišem).Po pravici povedano, sem se naslednji dan po carskem rezu počutila, kot da sem ob nekaj dragocenega. Tako zelo sem si želela naravnega poroda. Vendar v mojem primeru ni bilo možnosti izbire. Izbrali smo pot, ki nam je na koncu dala lepega in zdravega sina, s katerim se zdaj doma pridno dojiva in rasteva. Zato te izkušnje za nič na svetu ne bi spremenila!Moj namen je bil tudi 2. roditi v mariborski porodnišnici. Ker pa smo bili na obisku pri mojih starših v Celju, se je pač zgodilo kot se je moralo. Ob tem moram pohvaliti osebje v celjski porodnišnici, ki je bilo zelo strokovno in prijazno. 4.dan bivanja v porodnišnici sva bila premeščena celo v samsko sobo. Od tega dne sva bila z Vitom že tudi 24 ur skupaj. Z izjemo njegovih antibiotičnih terapij, ko so ga za 1 uro odpeljali. V porodnišnici sva z otročkom preživela precej časa. Tam sva dočakala celo novo leto. Tega pa tudi ne izkusi vsak, a ne 😉

MAJA TASIČ IN GILI, DECEMBER 2015: NAROČILI SO MI KOSILO

V nedeljo, 19. decembra je bil prvi znak da se nekaj dogaja to, da nisem mogla jest kljub temu, da sem bila prej hudo lačna. Začela sem se hecno počutit, kot bi bila na kakšni drogi. Začelo me je mičkeno zvijat na 10 minut, ampak sem šla spat in sem spala 4 ure. Ob 2h so me zbudili popadki na 5 minut, ampak sem čez eno uro spet zaspala do 7h zjutraj. Ko sem vstala pa se je začelo….ampak taki blagi, čist normalno sem funkcionirala. Predihavala, se tuširala, štopala popadke ipd. Kar hitro so bili na 3 minute, ampak ne zelo dolgi, 30-40 sekund. Prav čutila sem kako se dete spušča. Ob 9.30 sem mojima fantoma postregla zajtrk in poklicala mamo da je prišla po Luna. Ob 10.30 so bili dolgi 1 minuto in takrat že več kot 1 uro na 3 min, kar boleči…pa sva šla. Sem želela biti čim dlje doma, po drugi strani pa nisem hotela roditi v avtu 🙂 Po poti sva se še hecala, ni bilo pretirano hudo, recimo 6 od 10 je bila bolečina. Tudi ob prihodu smo se z babicami še smejale, porihtale še par papirjev in podobno. Prišla s popolnoma skrajšanim materničnim vratom in 2 cm odprta. Ko sem prišla ob 11h v porodno sem slišala da so mi že naročili kosilo. To je bilo vzpodbudno.No, popadki so bili takrat že na 2 minuti, po kakšnih 45 minutah v porodni pa že na minuto, na koncu so bili kar hudi, saj veš. Ko ti več noben položaj ne ustreza prav. Potem me je pritisnilo lulat, pa mogoče tudi kakat 🙂 Ampak ko sem želela na wc je babica pregledala, odprta 8 cm…mehur se zopet ni sam predrl (tudi pri Lunu se ni do konca), zato smo ga predrli….takoj odprta 10 cm in smo že potiskali. 4 popadki in je bila Gili zunaj. Rodila ob 12.51, torej sem bila v porodni uro in 50. Tiščavniki so veliko bolj boleli kot prvič, sem pa ves čas bila koncentrirana na to da sem sproščena (ob taki bolečini je to najtežja stvar na svetu), napram prvič ko me je zategovalo in je tudi mali zato dobil buško . Rodila sem spet brez vsega, mi je bilo pa spet noro slabo od bolečin. Bruhala tokrat nisem. Pol ure po porodu sem sedela po turško in dojila.

MAMICA MAJA, DECEMBER 2015: KO PORODNICA NEHA GOVORITI-VEŠ, DA GRE ZA RES

Zanosila sem načrtovano in takoj prvi mesec. Nosečnost je bila sanjska, pripravljena sem bila na njo in po komentarju ginekologinje je takšnih kot sem bila jaz manj kot ena na 10. S pripravo sem začela takoj po nuhalni. Priprava je bila telesna – veliko aktivnosti, dolgi sprehodi, manj naporni pohodi (ker sva s partnerjem taka mini pohodnika), plavanje poletij v morju in joga. Priprava je pa bila predvsem psihološka – večkrat sem šla v mislih skozi različne scenarije poroda. Ponavljala sem si, da bo to pozitivna bolečina, da jo jaz premorem in da sem jo pripravljena sprejeti in z njo skupaj roditi mojo deklico. Partner ima CD priprava na maraton, ki sem si ga ponavljala. Tam sicer govorilo o premagovanju km, jaz pa sem v mislih sodelovala s popadki. PDP je bil 4.12. in ker so me celo nosečnost mučili z meritvami, kako bomo veliki, smo mi deklico pričakovali že v novembru. Ko nato še do 9.12. ni bilo nič, sem mogla na pregled v porodnišnico. Noč pred pregledom se mi je na spodnjem perilu pojavil rdeč izcedek, ko sem se zjutraj vstala me je grozno bolel križ, naročena sem bila komaj 12.30 in sem zato pred odhodom očistila celo stanovanje. Do bolnice sem kljub bolečinam križa in sramne kositi šla peš. V bolnici so me priključili na CTG in ugotovili so, da ima otrok povišan utrip – niso pa zaznali nobenih popadkov. Sprejeta sem bila na oddelek za rizično nosečnost, saj bi otrok lahko bil v stiski. Mene pa je medtem začelo šraufat, na wc sem šla štirikrat v roku dveh ur. Ob 18 uri so me ponovno priključili na CTG, ki pa je zaznal redne – ne močne, ampak dolge popadke na 5 min.Sledil je vaginalni pregled, ki je povedal da sem odprta 3 cm. Ob 20 so me preselili v porodno sobo št.6 in me poslali v sobo št.1 pod tuš, kjer sem bila do 21 ure. Pod tušem sem ves čas čepela – partner me pa je s skoraj vročo vodo tuširal. Nato nazaj na CTG in ponovni pregled – popadki so bili na 5 min, odprta 5 cm. Po predrtju mehurja je šlo brzinsko na 10 cm. Popadke sem premagovala na žogi. Ko so se začeli tiščavniki sem se pa ulegla na bok. Trajali so od 11 do 1.02 ko je na svet prišla moja Mia – težka 3150 g, dolga 50, z obsegom glavice 35 cm. Ves porod sem imela samo svoje popadke, ki so bili do mene prijazni – bili so na 3 min skozi cel porod (možnost počivanja vmes). Bili pa so učinkoviti, vsakega sem predihala z 5 do 6 globokimi vdihi in še bolj dolgimi izdihi. Predstavljala sem si, da vdihnem popadek in ga z izdihom potiskam ven. Cel porod nisem nič govorila, sploh med tiščavniki ne, sem pa vedela vse kaj se je v porodni sobi dogajalo. S partnerjem sva imela zelo dobro metodo premagovanja tiščavnikov – on je meni dvignil nogo jaz pa sem ga prijela za obleko in vlekla k sebi, to mi je pomagalo pri pravilnem potiskanju.
Presredek sem negovala točno tako kot si nas ti naučila, žal so ga morali vseeno prerezati. Babica je partnerju rekla, da bi lahko mi2 še dve leti mazala in bi ga mogli prerezat, ker je bil tako močen in neprožen, da pa so me mogli zdaj manj rezat in danes 6 dan po porodu me več nič ne boli oz.skeli. Pri samem iztisu mi je pomagala babica (z metanjem na trebuh :)), ki pa res ni bilo metanje, ampak se je samo naslonila malo in potisnila. Cel otrok je bil zunaj z enim popadkom – prvo glavica in nato kar brez popadka telo. Posteljico sem porodila sama, kar tako spontano me je še nekaj pritisnilo in je babica rekla, super cela je 🙂
Zdaj smo že od sobote doma, dojenje je res zelo zahtevno – ugotoviti moraš pravo tehniko za sebe in za otroka. Ampak mislim, da mi je glede na današnje tehtanje super uspelo – porodna teža 3150 g, odpustna teža 2990 g in danes (4 dni kasneje) 3460g 🙂 samo z dojenjem 🙂 Jaz sem bila pripravljena na več, večjo bolečino. Takoj po iztisu te več NIČ ne boli, jaz sem se počutila tako, kot da lahko grem še na Triglav – močno in ponosno 🙂 Zdaj razumem zakaj povsod pišejo o malih čudežih narave – res so 🙂

IVA PEČNIK IN ASTRID, NOVEMBER 2015: MAMA PREGANJA V PORODNIŠNCO

V petek 27.11. se mi je na ginekološkem pregledu odluščil čep. Končno. Od tega trenutka naprej sem komaj čakala, da se porod začne. Zvečer istega dne sva si s Tomažem privoščila še hiter sprehod in sprostitev.Tomaz mi je zmasiral akupresurne točke narokah, nogah in križu…V soboto, 28.11.2015 me je ob 5.30 zbudila bolecina v križu, ki jo je spremljalo že dobro znano otrdevanje trebuha. V postelji sem začela šteti intervale in meriti čas trajanja. Otrdevanje se je pojavljalo na cca 10-15 minut in trajalo dobro minuto. Poskusila sem še malo zaspati. Okrog 9.00 sem vstala in se uredila. Med gibanjem so popadki popustili. Postali so precej krajši in bolj blagi. Po zajtrku sva se s Tomažem odpravila na sprehod v park. Dan je bil prekrasen. Ozračje je bilo čisto, sijalo je sonce. Bila sva vesela in razigrana, smejala sva se in štela popadke. Pojavljali so se neredno in so bili precej kratki, cca 30 ali 40 sekund (poučli so me, da naj bi popadek trajal minimalno 50 sekund, zato nisem bila več prepričana, da gre za prave popadke). Popoldan sva odšla na kosilo k mojim staršem. Popadki so se med kosilom stopnjevali, pojavljali so se na manj kot 5 minut. Bili so močnejši, okrepili so se, vendar so bili še vedno kratki. Tu in tam je kakšen trajal minuto.Moja mama je zagnala paniko in naju podila v porodnisnico 🙂 … midva pa sva se
še najedla, odšla domov, se v miru spakirala in stuširala ter se odpeljala na Ptuj. Ob prihodu, ob 17.00 me je babica pregledala in rekla, da sem odprta za en prst.Po CTG-ju je ugotovila, da to še niso ‘pravi popadki’ in da te bolečine znajo trajati tudi do 3 dni, preden se porod začne. Poleg tega je bil CTG otroka precej miren. Predlagala mi je, da ostanem na oddelku. Stemnilo se mi je pred očmi. Tega si pa res nisem želela. Pa še brez Tomaža! Počakala sem zdravnika in ga prepričala, da pridem čez 2 uri nazaj, da še enkrat posnamemo CTG, medtem pa grem k svoji babici, ki je doma na Ptuju, le 5 minut od porodnišnice. Šla sva torej k moji babici in tam še 2 uri predihovala popadke. Bili so intenzivni, na manj kot 5 minut, dolgi pa cca minuto.V porodnišnico sva se vrnila ob 19.15. Bila je ravno izmena in sprejela naju je prijazna babica Kristina. Pregledala me je in me razsvetlila! Bila sem odprta 3cm in sem lahko šla direktno v porodno sobo. Od veselja sem zaploskala! V porodni sobi sva se razkomotila. Dobila sva tudi žogo. Izkoristila sem trenutek in za 15minut šla pod topel tuš. Potem me je babica ponovno pogledala. Presenečena je ugotovila, da sem se v pol ure odprla na 8cm! Ob pregledu je odtekla še voda. Začeli smo menjavati položaje: nekaj časa sem čepela, nato sedela na WC školjki…naslednji trenutek sem že pritiskala. Z roko sem otipala laske… Ko je bila glavica zunaj, mi jo je babica pokazala 🙂 …ostalo je kar “spolzelo” iz mene. Malo Astrid so mi takoj položili na trebuh. Bila je tako lepa, nežna in rožnata. Tako zelo je dišala. Tomaz je prerezal popkovnico. Bila sem presrečna in presenečena. Noro! Takoj sem pomislila da ‘to pa sploh ni bilo hudo!?’. Porod je bil sanjski. Intenziven in hiter. Vse je šlo kot po maslu. Če me ne bi doletela epiziotomija, bi bilo pa res že prevec kičasto 🙂 Bili smo res dober tim: jaz, babici Dragica in Kristina, moj Tomaz in Astrid. Imela sem smešen občutek, kot da so ostali naredili vse namesto mene 🙂 Komunikacija med porodom je bila super, sodelovali smo vsi. Sama sem dobro sledila napotkom babic, do konca sem bila dobro razpoložena z nasmehom na obrazu! Iskrena Hvala vsem, ki ste bili kakorkoli udeleženi pri tej prelepi izkušnji: Dr. Bosilj, ki me je spremljala in čuvala celo nosečnost (in še prej), babici Kristini in Dragici – boljših babic si ne bi mogla želeti, dr. Gostenčnikovi hvala za vse pozitivne iglice in nasvete in tebi Izidora, za vse pozitivne misli in res odličnovsestransko(!) pripravo na porod! Zlati ste! Nepozabno in vrhunsko!

TINA BOŽIČNIK, OKTOBER 2015 PTUJ: KO HODIMO PO ROBU NARAVNEGA PORODA IN CR

Končno sem tudi jaz našla nekaj časa, da ti napišem svojo zgodbo. Pisati sem začela že 5 tednov po porodu. Naša pikica je stara že 4 mesece. Čas res (pre)hitro beži in novo poslanstvo je res blagoslov, čudežno, magično in nekaj kar lahko res razumejo samo tisti, ko doživijo čar tega: Biti/postati starš. Ko pomislim na svoj porod se prebudi toliko misli, čustev, spominov, da sploh ne vem kje naj začnem…Misli me popeljejo v čas pred porodom in prečudovite pripave pri tebi. Na jogi, na delavnicah. Vedno sem rekla: “K Izidori bi morale vse ženske, ki se bojijo poroda in si želijo carski rez.”. Ko človek tebe doživi, tvojo energijo, čar s katerim popelješ nosečke in njihove partnerje čez magičnost poroda na delavnicah, komaj čaka na karseda naraven porod. Strahov več ni, samo pogumno, sladko in neučakano pričakovanje. Pa pustimo to za opis delavnic, ki ti ga še dolgujem 🙂 .
Skratka po delavnicah in pripavah na jogi sem imela v glavi popolno sliko. Kako bo, ko se bodo začeli popadki. Kaj bom počela, kaj bom jedla, kaj bom pekla in pripravljala pred odhodom v porodnišnico. Kako bom poplesavala v stanovanju, pa z mojim dragim. Kako se bom še zadnjič preko trebuščka pogovarjala z mojo pikico. Kako bom posamezne faze predihavala, kako moram k staršem še po žogo, ki je nekje v kleti, da se bom na njej pozibavala in predihavala prve “Oooommmm-e”.
Počasi se je bližal rok poroda, ki je bil pri meni zaradi težav z zanositvijo izračunan točno. Naši princeski pa se še nič kaj ni mudilo ven. Tudi trebušček je kar ostajal in ostajal visoko. Dobro, dokler se otroku godi dobro bomo počakali. To mnenje sva delile obe z ginekologinjo. Ker sem hodila na akupunkturo sva z Gostenčnikovo počasi vedno bolj intenzivno stimulirale točke… V nekem trenutku tako intenzivno, da se je čudila višini mojega bolečinskega pragu. Jaz pa sem malo stisnila zobe in res ni bilo prehudo.
Hvaležna za tak prag, ki je kasneje vendarle bil premajhen :)))). Kljub intenzivni akupunkturni stimulaciji, vedno intenzivnejšim “masažam” materničnega vratu s strani ginekologinje je moj maternični vrat ostajal trd, ohranjen, brez popadkov, popolnoma zaprt…Tako smo nadaljevali vse do 8.dne čez rok, ko je bilo potrebno sproženje poroda…
Kot veš me je bilo od vsega najbolj strah prav tega… Pa vendar, ginekologinji sem popolnoma zaupala in vedela, da bo vse ok.
Pa smo začeli. Sprva z odpiranjem, mehčanjem in krajšanjem materničnega vratu. Začeli so se popadki nekaj takega kot si jih ti opisovala in predihavala sem jih dokaj uspešno po tvojih navodilih. Spomnim se trenutka, ko sem si rekla, da četudi “umetni” izgleda kar podobno opisu Izidore. Pogumno sem čakala vsakega naslednjega in se držala tvojih navodil. Vendar žal ne za dolgo. Po krajšem času so postajali vse hujši, vse močnejši. Ni bilo več tistega, da popadek pride, predihaš in mine. Bili so konstantni praktično nobene pavze med njimi vse hujši nič kaj podobni tistim, ki bi morali v posameznih fazah biti. Ves čas sem si govorila saj bo ta faza (odpiranja) mimo in potem bom na konju, potem bo vse lažje. Ko sem poskušala z “Om” predihavati sem videla, da ne gre. V nekem trenutku sem se zaslišala, da se je moj glas spremenil, da je “stokanje” postalo drugačno, glasnejše.. Telo je zvoke ustvarjalo samo. Na hitro sem pomislila, pa ni to šele pri tiščavnikih???, mogoče pa sem jaz že tam in bo to ekspresen porod. V tistem je prišla v sobo tudi babica, ki je rekla, da je slišala v mojem glasu, da se nekaj dogaja… Sledil je pregled.. Odprta praktično nič. Povedala mi je, da so vse to napačno usmerjeni popadki, ki bi morali delovati na maternični vrat, ampak žal ne delujejo. Minilo je mislim, da skoraj že 6 ur od začetka. Jaz sem pogumno vse to prenašala z vizualizacijami, prekrasni pomoči mojega dragega Čedota, ki me je bodril, masiral, z mano plesal, držal vse možne akupresurne točke, skrbel, da sem pila, da je bilo vzdržno.. Do tega trenutka sem uspela zdržati samo z Spasmexom, čeprav so bile bolečine tako hude, da nisem mogla sedet, ležat, hodit, razmišljat, uživat, poslušat glasbe..
. Nič… Kmalu sem začutila, da me tišči lulat, vendar ni šlo. Ne na stranišču, niti pod tušem. Še malo sem počakala. Minili sta mislim, da dodatni 2 uri, odprta mogoče malenkost več od prej. Vse skupaj nič. Bolečine hujše. Babice in ginekologinja so opazili, da imam poln mehur. Po ponovnih poskusih ponovno ni šlo. Kateteriziramo prvič. Olajšanje, neznansko. Za drugo kateterizacijo sem prosila kar sama. Olajšanje je bilo neopisljivo… Ves ta čas sem imela CTG samo v kratkih intervalih. Bil je ves čas lep. Kmalu je bilo zaradi spleta dogodkov potrebno dodati še Sintocinon. V meni strah. Če že zdaj tako neznosno boli, kako bo še z dodanim Sintocinonom (umetnimi popadki). Prosila sem, da naj mi ga ne dajo. Da gremo na carski rez. Da mi ne bo žal, ampak, da ne vidim smisla še v dodatnem mučenju telesa, če že s trenutnimi zdravili ne gre nikamor. Kljub večkratnem tudi do pol ure trajajočem tuširanju s precej toplo vodo večkrat v tem času sem komaj stiskala zobe…
…. 8 ur za nami. Vsak pregled babic je bil hujši in bolj boleč. Dr. Bosiljeva se je usedla poleg mene, dala roke na moj trebuh, zaprle sva oči in sledila sem njenim besedam in vizualizaciji za predihavanje popadkov. Vsa predihavanja so zgledala podobno kot ti učiš predihavanje tiščavnikov. Vendar smo mi bili šele pri odpiranju materničnega vratu. Uspelo se mi je umiriti, nekoliko zadremati. Moj Čedo je vse opazoval in kmalu prevzel mesto dr. Bosiljeve, da sva skupaj jadrala čez popadke. Ker se je moje telo odzivalo z vse hujšimi in vedno gostejšimi popadki “mimo” je Bosiljeva predlagala, da se Čedo uleže k meni v posteljo. To je bilo najboljše, najnežnejše žličkanje v mojem življenju. H krati me je Čedo še masiral. Vendar mi dotiki ob vse hujših popadkih in bolečinah kmalu niso več pasali. Sledil je ponoven pregled, odprta pikico več, vendar še zmeraj skoraj nič. Ponovno prosim sa carski rez, istih misli je bila tudi dr. Bosiljeva. Zaradi spleta okoliščin takoj na carski rez nismo mogli. Ker stanje z otročkom ni bilo problematično smo morali počakati na prostega anesteziologa. Vsi so bili namreč zaradi večih urgentnih stanj zasedeni. Mi smo bili na vrsti takoj naslednji.
… Vendar vse je za nekaj dobro… Med čakanjem smo umirili razbolelo telo tudi s pomočjo zdravil… Sprostila sem se in odjadrala…. Ko je Čedo videl, da sem sproščena me je začel s svojimi zlatimi besedami peljati v vodeno meditacijo, kinje nastajaka kar tam na licu mesta. Nikoli prej doma nisva meditirala na ta način skupaj. Peljal me je na kraj kjer je vse ok. Kjer je najina pikica zdrava in srečno porojena, v kraj kjer se moj maternični vrat odpira kot najlepši cvet, ki bo nežno popeljal najino detece na svet.
… Zgodil se je Čudež… Preden bi odrinili na carski rez še zadnji pregled …odprta 7 cm… Minilo je 10 ur od začetka…. Zdravila so popustila in umetni popadki so se ponovno okrepili. Ctg ves čas le za kratko. Vedno v najlepšem redu. Ekipa za carski rez v pripravljenosti. Nadaljevala sva najino meditacijo, za pomoč ob preživljanju popadkov pa prosila za Ultivo. To je zdravilo, ki ga dobiš v žilo in ni potrebno pikanje hrbta kot pri epiduralni. Doziraš si ga s pritiskim na gumb sam, na vrhuncu popadka. Zdravilo deluje le na mamo in se tako hitro razgradi, da do otročka ne pride in nanj ne deluje. Imajo ga na Ptuju.
S pomočjo Ultive do 10 cm… Potem pa Akcija. Dve babici ob meni in izmenjaje moja zlata dr. Bosiljeva. Malo stoje, malo leže na levem boku, malo v počepu priprava presredka, pa na stranišče par popadkov predihati in pritisniti v tem položaju……kar nekaj časa intenzivna telovadba. Bolečine in tiščanje ogromno ampak fokus na končni cilj… Bosiljeva in babice so me ves čas motivirale in misli usmerjale samo h porodu.. … Po 15. Urah…. Natančneje 21.10.2015 ob 23.36h je po naravni poti privekala na svet. Živa in zdrava, drobna, prelepa in dišeča dojenčica… Težka 3380g, prav toliko kot njena mami, ko se je rodila.
Na prsih in v mraku so nas pustili 2 uri. Cartali smo se in občudovali, prvič podojili in na maminih prsih zaspali…. Bilo je čudovito in neopisljivo. V tistem trenutku še nedojemljivo, da je uspelo. Čeprav težek porod ga je nežno in profesionalno osebje Na Ptuju naredilo lepega, magičnega in nežnega. Ves čas so naju babice spodbujale, me božale, stiskale dlan, pomasirale… dr.Bosiljeva prav tako, sama predihavala popadke z menoj, me “postavila” pod tuš, motivirala… Kljub vsemu prekrasna izkušnja. Prelep porod in sploh zdaj, ko gledam nazaj prelep potek poroda… .. Dovolila sem si pomagati z zdravili in se predala osebju ter zaupala. Vase in v osebje. Ves čas sem imela globoko v sebi občutek notranjega miru, zaupanja, vedenja, da bo z nama vse v najlepšem redu. Velikokrat sem v fazi najhujše bolečine enostavno zatavala v notranjem miru in se, čeprav za kratko, zlila vanj….in najboljše potem, ko so mi dojenčico vzeli in jo oblekli, sem mislim, da okoli 2.00 ure zjutraj dobila šmorn in vroč kakav. Najboljša večerja/zajtrk v mojem življenju. Še zdaj okušam ta kakav in občutek zadovoljnega želodčka :))).Najboljše pa sem prihranila za konec. Kljub vsemu je presredek ostal cel. Presredek sem negovala, intenzivno in postopno pa so ga ves čas poroda pripravljale tudi babice, ki so z dr. Bosiljevo uigrano ves čas prilagajale prijeme in tehnike za tako zmagovalen izid. … Neskončno hvaležna za to izkušnjo in srčnost vseh ljudi, ki so me obkrožali tisti dan..tudi zato, da si v moje življenje nekoliko pred tem prišla ti, draga Izidora… ️

NATAŠA MANDIČ, ALEKSEJ OKTOBER 2015, CELJE: KLISTIRANJE

Tako 16.10.2015 ob 5.30h sva postala ponosna starša sinu Alekseju. Na kratko ti bom opisala potek poroda.
Začelo se je 15.10.2015 ob 2h zjutraj sem začutila rahle krče v trebuhu jaz sem mislila eh sej še ni to to. Nato je bilo jutro jaz sem pa se zmeraj čutila enako z tem, da sem imela krče oz. bolečino neredno, tisti dan sem tudi bila malo čudna sem samo ležala v postelji. Nato sem vedno bol pogosteje čutila kot neke vrste popadek nekako sem si predstavljala da bi naj to bilo to. Okoli 16.h je moj prišel iz službe in sva jedla kosilo. Nakar sem med kosilom dobila vedno bolj pogostejše popadke na 5min. In je moj rekel tako zadaj sva se najedla, lačna neboma zdaj pa lahko greva rodit. Nato je šel moj pod tuš,jaz sem si pa še lase zlikala in sva se počasi odpravila. Tisti dan je zelo deževalo okoli 19h sva prispela v porodnišnico Celje. Nakar so me pregledali in so mi rekli,da sem odprta 2cm.,jaz sem si pa mislila joj, ki je še 10cm tisto glavno. Med pregledom me je zdravnica vprašala, če sem za to da se mi, da mini klistir glede na to da je tašča za kosilo naredila prebranec sem se strinjala. Popadki so se kar stopnjevali okoli 23h so me ponovno pregledali in sem bila odprta 4cm.,nato so me dali v porodno sobo tam so mi dali klistir in sem na wc opravila kar je bilo potrebno opraviti. Ko sem prišla v porodno sobo sem spoznala babico. Nato sem se spravila na posteljo na bok in sem se med popadki zibala sem ter tja. Moj je bil ves čas ob meni in mi je bil v veliko podporo. Nakar sem se okoli 2.30h zjutraj nehala odpirat, odprta sem bila samo 7cm. Nato mi je babica ponudila umetne popadke seveda mi je rekla,da lahko tudi odklonim vendar sem se strinjala in so mi dali umetne popadke. Bolečine so bile primerne za porod. Ko se je začelo glavno sem pritiskala in pritiskala vendar moj sin še ni bil pripravljen pokukat na svet nato mi je druga sestra pomagala z iztiskom na trebuh kar me ni bolelo. Nato je ob 5.30h pokukalo na svet prečudovito bitje. Nakar sem ga dobila v naročje,da sva se spoznala. Nič nisem bila raztraga in šivana. Sami porod mi je ostal v zelo lepem spominu,osebje je bilo zelo prijazno ter vse pohvale Celjski porodnišnici .Oba sva doživela zelo lepo izkušnjo v najinem življenju. Hvala tudi tebi Izidora za različne nasvete.

IRIS FEVŽER IN ELI OKTOBER 2015: OPIJAT ZMANJŠAL PORODNO BOLEČINO ZA 20%

Je blo to pri meni tolk na hitro, da še zdaj ne morem dojet. Moj PDP je bil 28.10, ampak se je vse skupaj odvilo v nedeljo 25.10 🙂 V glavnem v nedeljo sem imela kontrolni CTG v porodnišnici, ker sem imela v petek malo slabšega, je bla mala nekam čudno mirna in zelo miren CTG. Grema z mojim ob 10:00 lepo tja in spet CTG full miren še bolj kot v petek in pol reče doktorca jah da to pa ni najbolj in me je dala na UZ, ki je kazal čist vse ok, pretoki še super, kondicija ploda dobra le malo manj plodovnice je blo. Nakar reče, da čeprav je UZ vredu bomo zarad CTG sprožli in me že peljejo v porodne sobe (bila v 6 in imela babico Eriko, ki je bila zelo prijazna), tam sem izpolnila še potrebno dokumentacijo, pol pa sem bla lepo še dve uri na CTGju da bi vidli če bo kaj boljši, ker če ne bi bil bi mi naredli CR, potem se je pa CTG res lepo izboljšal in se je doktorca odločla da mi vstavi vaginaleto okoli 14.00. Tableta je primla že po slabih 20 minutah. Začeli so se blagi krči kot pri menstruaciji in špikanje v križu ter otrdevanje na nekje 10 minut. Potem pa kar hitro že na pet in na tri minute bli so pa tudi vedno močnejši in bolj boleči. Ob 15.30 me doktorca pogleda kolk sem odprta in bla sem 2-3cm je rekla da zelo lepo kaže. Popadki so bli že tolk močni da mi je babica nastavla infuzijo z opijatom, ki je za nekje 20% zmanjšal bolečino in bila sem kot zadeta no pol me spet pogleda ob 16.30 kolk sem odprta in reče da še kr isto, sem si mislila jooooj take bolečine jaz pa komaj tolko odprta, kje je še do 10 cm. Nakar se v slabi uri ŠOK ŠOK ŠOK odprem čisto do konca in začutim tiščavnike. Pride babica in ji rečem da me tišči dol in babica ne da posebne pozornosti na to In pol spet začnem jamrat da me tišči že fejst in se le odloči da pogleda in je rekla ja je že nizko ampak še bo kar trajalo en čas, gre za slabih pet minut ven in jaz spet začnem pritiskat, ona pride in cela presenečena ja rodili bomo, laseki se že vidijo in jaz še parkrat pritisnem in je pupa zunaj ob 17.54. Na koncu mi je babica rekla da mi more kr čestitat hehe da je bil ta porod pa res extra, vzrok za slabši ctg je bila pa popkovina ki sicer ni bla ovita okoli vratu ampak zgužvano je imela pri vratu spredaj. Rezana nisem bla, je pa bla ena čist mala raztrganinica za dva šivčka. Malo sem dobila takoj k sebi in smo vsi trije z atekom bli še tri ure v porodni, midve sma se že pa tudi dojile. Potem so me pa prestavili na oddelek. Naj povem pa tudi, da sem fulll happy, ker je dojenje gladko steklo 🙂 vsi tvoji nasveti so bili zlata vredni in joga s tabo mi je pričarala čudovit in nepozaben porod 🙂

MAMICA TRETJEGA OTROČKA, OKTOBER 2015: KO SANJE DOBIJO IME...

Ob takšni uri pred enim tednom sem se po treh dneh nenavadnega počutja in po toplem tušu, ki bi mi naj povedal kaj čutim, le odločila, da pokličemo botrico, da prespi pri nas, da bom jaz bolj mirno spala.
Ob 22h nisem bila več prepričana, da bom nocoj sploh spala. Aplikacija na tel. je kazala čudne vrednosti krčev. Še vedno jim nisem upala rečt popadki. Zato sem se odločila, da greva v P se pokazat, saj mi je pregled v pripadal, a sem ga cel teden ignorirala.
Poljubila sem otroka in šla v P ful sproščena, nasmejana, prepričana, da itak pridem nocoj nazaj domov. A vesela, ker moje telo končno nekaj počne samo. Parkirala sva daleč, ker sem do P želela prit peš. Vmes predihala 3 popadke. Prispela sva in kar na vratih sem povedala, da jaz grem domov, samo če me malo pogledajo. Popadki so bili sicer že na 5min in odprta sem bila 1cm. En bogi cm!!!No torej gremo domov (čeprav niti koraka nisem več mogla narediti). Nakar mi sprejemna babica reče, da mi ponudi sobo 1 (alternativno) in da je trenutno prazno vse. Pa še prazna luna je pomislim in sprejmem ponudbo.
Popadki so postali vse pogostejši. Predstavi se mi babicar Matjaž, ki bo skrbel zame. Pustijo me samo. Začnem plesati, delati asane, itd. Na naslednjem pregledu je babicarja skoraj KAP. V samo eni uri in s čisto svojimi popadki in gibi sem se odprla iz 1 na 8 cm!!!! Mislila sem, da se šali. Skoraj sem padla v nezavest od sreče, ki me je objela. Potem sta bila na vrsti se dva normalna tiščavnika na boku, počil je mehur, kar me je pošteno nasmejalo. Ful cool feeling. Sledil je en ubijalski tiščavnik, babičar mi je masiral presredek in se ful trudil, da ne bo potrebno šivanje, glavica se je okronala, še en vulkanski tiščavnik in z hčerko sva zmagali. Položil mi jo je nago s popkovino in naju tako pustil uživati v dooolgem trenutku. Ati je zmagoslavno prerezal popkovino! Vmes me je babičar masiral in sproščal ter mi porodil placento brez vseh težav (prej sem pa 2x skoraj zaradi tega umrla).
V porodni sem imela svojo glasbo in veliko homeopatije po seznamu za porod. Pomagali so mi malinovi listi, dateljni, prazna luna in moja odločnost. Prejela nisem do danes niti ene igle, zdravila, plina, pospeševalca, blažilca NIČ, nobene pomoči. Usoda mi je poslala tega vrhunskega babičarja ter še eno babico, ki sta bila oba ful za alternativo in sta mi brala želje iz oči.
Od 14.10.2015 naprej verjamem v čudeže. Čude je, da sem sploh zanosila (in se to v prvo), čudež je da sem kljub dvema težkima (predvsem prvi) sproženima, maratonskima porodoma, sedaj rodila v 3,5h in to popolnoma naravno in po knjigi, čudež je, da je hčerka prišla točno na svoj pravi PDP. O tem sem sanjala.

ANA IN VITA, SEPTEMBER 2015: LULAM V HLAČE

Pa je (prva) izkušnja poroda za mano in jo delim s tabo in ostalimi mamicami in mamicami to-be. Celo nosečnost me je zanimalo, kako porod izgleda, kakšna je bolečina, kako se bo začelo pri meni, bom vedela, ko bo štart. Strah ni bil prisoten, radovednost pa toliko bolj 🙂 Bila sem prepričana, da bo naša pupa prišla na svet pred določenim terminom oz. da mala ne bo zamujala (ker mami res sovraži zamujanje :)In tako pride sobota zjutraj (dva dni pred rokom). Zjutraj ob 7h moram na wc, vmes še prijateljici pošljem sms za rojstni dan. Ta prijateljica je namreč napovedala, da bo dete prišlo prav v soboto, ker takrat naj bi bili rojeni sami fajn ljudje). :)Se uležem nazaj v posteljo in naenkrat imam občutek, da rahlo “lulam v hlače”. pa si mislim, no super, še inkontinenca 🙂 Grem spet na wc, proučujem, kaj to je in če mi je slučajno malo vode odteklo (res pa je, da je bilo te “vode” precej malo). Grem spet nazaj, ko začutim rahlo špikanje v trebuhu. Si spet mislim, hmmm, mogoče se pa tako začne. Ležim še kako urco v postelji, nato zbudim Sašota in ga gnjavim, da naj vstane in da pojeva zajtrk. Vmes v smehu rečem, malo me špika, kaj če je to to.Nato vstaneva in popadki so se res začeli. Takrat so bili popadki še zelo blagi in sva se oba smejala vmes, da opa, danes bo. Pojeva zajtrk, jaz težim, da bi šla še v mesto na sprehod (ura je bila okrog 10h). Greva počasi proti mestu, Sašo vmes na telefonu beleži popadke. Se smejiva, ko jih je vnaprej napovedoval. Potem je že malo nervozno govoril: “Lubica, eno uro so že na 5 min”, Pristanem na to, da greva domov, ga mirim, da itak še ni panike, ker lahko še vmes normalno hodim in se še smejim. Vmes si mislim, do kod bo šla še ta bolečina 🙂 Prideva domov, Sašo na hitro skuha še kosilo, pojem, grem še v miru pod tuš, takrat pa so bili popadki že bolj boleči in niti ne več tako smešni. Bili pa so že manj kot na 5 min.Ker sva blizu doma, greva peš do porodnišnice in tja prispeva ob 12.50. V teh 300 m še trikrat predihava popadke in evo, smo že tam. Seveda si mislim, da zdaj, ko pa pridem tja, bom itak že najmanj 5 cm odprta,. No, nisem bila. Sem bila kar malo “razočarana”, ko je babica Zlatka rekla, da sem odprta samo 1 cm 🙂 V seksi halji greva do porodne sobe, kjer mi namontirajo CTG in sem morala pol ure ležat. Vmes babico sprašujem, če lahko raje hodim, ker lažje prediham popadke, ampak je rekla da moram zdaj pol ure mirovat, da vidi kako je z utripom in popradki. Po pol ure lahko vstanem in greva s Sašotom lahko v “čakalnico”, kjer popadke predihujem v stoje. Vmes grem na wc, tudi bruham.Po pol ure se vrneva v sobo, me spet spravijo v posteljo in pregledajo, če sem že kaj bolj odprta. Tokrat 3 cm. Nato mi babica da inekcijo za relaksacijo materičnega vratu. Kar me malo omami. Uro zatem sem odprta že 8 cm. Potem pa je šlo vse kar hitro in se je vse dogajalo kot v transu.Ko smo poskusili dete spraviti ven, ni šlo takoj. Smo kar parkrat morali tiščat, glavica se je že videla, ampak Vita še ni bila pripravljena da pride ven (so bili pa tiščavniki veliko bolj “prijetni” kot tisti najbolj boleči popadki).
Nato je prišla še ena babica, in pomagala tako, da se je obesila na moj trebuh. Prej pa sem seveda za vzpodbudo in motivacijo lahko dotaknila glavice.Minutko kasneje sta ob pol 6h zvečer ati in mami prvič videla malo Vito, ki se je takoj stisnila k mamici, ati pa je nato prerezal popkovino in seveda zraven točil solze :).Posteljica je šla ven 1 2 3. Šiva niti enega. Sašo je bil super partner, božal, masiral, pomagal pri dihanju, poskrbel za glasbo v ozadju. Skratka sedi 5 (Izidora, hvala za delavnico s parnerjem!).Občutki so nepopisni. Mešanica nore ljubezni, sreče, odgovornosti …Super izkušnja, ni neboleča, je pa res kot je rekla Izidora, edina smiselna bolečina.
In če se tako fizično kot tudi v glavi pripraviš (kar je joga tudi definitivno pomagala), se da izdržat tudi brez epiduralne in brez predhodne akupunkture. Tako da punce samo brez strahu in verjemite vase, da zmorete.Ati je naslednji dan rekel:
“Meni je bilo vse tako lepo, da bi to lahko doživel vsak dan.” (mami se sicer ne strinja s tem, da bi to počeli tako pogosto, ampak upamo pa, da še kakega malega škrata spravimo na svet) 🙂 Tudi dojimo se že pridno. Priznam, da me je bilo bolj strah tega, da dojenje ne bi steklo, kot pa samega poroda. Zdaj ko je Vita že v enem tednu precej pridobila na teži, pa je tudi ta strah izginil. Mala je jedec in pol 🙂

HELENA SAPAČ IN DAVID,AVGUST 2015: UMETNI POPADKI MI NISO DALI DIHATI

Pa sem še jaz prišla na vrsto, da opišem svoj porod.Izidora ve, da sem bila zelo neredna obiskovalka joge za nosečnice. Daleč od tega, da mi tam ne bi bilo všeč, zelo rada sem hodila, kadar sem le lahko. Moj mali je ležal zelo nizko, zato sem imela precej težav, telovadba mi je bila včasih čisto preveč. Sem pa vesela, da sem slišala precej in bila mogoče psihično bolje pripravljena, kot bi sicer bila.
Moja porodna zgodba se začne neobičajno. Imela sem sicer popadke že v 20. in 30. tednu, a na dan poroda jih ni bilo. Moj porod je bil sprožen, ker mali ni pridobival na teži skoraj 3 tedne. Na pregledu so ugotovili, da sem odprta 2 cm in hop v porodno.
Porodnega načrta nisem imela spisanega, brala sem sicer knjigo dr. Wagnerja o tem, a sem se odločila, da bom zaupala osebju. Po eni strani sem si želela vedeti, kako izgleda naraven porod, po drugi pa me je mikala epiduralna (kaj pa če bo prehudo…). . Okrog 13.30 so mi nastavili kanal za umetne popadke. V vmesnem času sem si v mislih ponavljala mantre, ki sem jih slišala na jogi. Odpiram se kot cvet in bolečina je moja prijateljica. Ob 14.30 so se bolečine začele. Med porodom je čas mineval tako hitro, da se sedaj komaj še spomnim, kako je potekalo. Umetni popadki mi niso dali dihat, v lajšanje bolečin so mi dali smejalni plin in polovično dozo dolantina. Pretiranega učinka ni bilo. Spominim se samo prijaznih besed babice, spodbudnih besed partnerja in bolečine, ki mi je okupirala večino misli. Takrat ni bilo več prostora za mantre v mojih mislih.Po uri in pol je na svet prišel moj mali, popoln in ves moj. Ne znam opisati sreče, ko ti dajo to malo štruco v naročje, to malo bitje, ki je migalo v trebuhu in je bilo z mano vse te mesece, ko sem se spraševala, kakšen je, a je zdrav… Zdaj je bil tu. Po porodu so ga takoj stehtali in zavili ter mi ga dali v naročje. Kakšen občutek! Takoj sem pozabila polovico tegob med porodom.Zelo me je bilo strah poroda in same nosečnosti. Vsem, ki vas je vsaj enega od tega strah in pa ali boste otroka vzljubile, naj povem, da je strah popolnoma odveč. Ja porod boli, ni za lagat, ampak ni je večje sreče kot sreča, ki ti jo prinese otrok in ni varjante, da otroka ne bi vzljubile.Izidora, če bo moja zgodba kero prestrašila, potem je raje ne brat al pa spusti del o bolečini. Moj namen ni koga prestrašit, v bistvu prav nasprotno! Porod je bil pot do mojega miška in še enkrat bi šla rodit, še lažje ponovno, sedaj ko vem kako zelo je bilo vredno!

SIMONA POGORELEC IN LUKA, AVGUST:MENJAVANJE PORODNE SOBE

Malo nas je prehitel, saj je bil rok poroda sele 2. september. Bila je nedelja…res cuden dan…sedaj vem da so bili to znaki. Vse me je motilo…cistila sem kot nora in to stvari, ki jih redko sploh opazim..bila sem prav neznosna…vse mi je slo na zivce. V trebuhu se mi je nekaj pokrcilo 2x..in to je bil znak da moram pocivat. Ko sem sla na wc pa sem na hlackah zagledala svezo kri. Seveda ni bilo druga kot da se grem pokazat v bolnisnico. Sprejela me je babica Erika. Vsa zmedena sem ji zacela nastevat kaj vse se moram nardit in da moram nujno se domov..nimam porodnega nacrta, spakirane torbe, nujno moram na banko podaljsat limit. Samo smejala se je in ko me je pregledala sem bila 1,5 cm odprta, na ctg so se vidli popadki..mene pa je samo malo sraufalo. Tako sem mogla ostat noter. Dodelili so mi porodno sobo 2, vse ostale so bile zasedene. Po par urah se je menjala smena in dobila sem babico Snezano in jo prosila ce se da zamenjat sobo in tako sem se takoj ko je bila 1- ka prosta premestila tja. Popadki so se stopnjevali..vendar niso bili tako redni…noc sva prezivela tam..jaz na postelji, Bojan na blazini. Zjutraj okrog sestih sem se zbudila in slisala porod zenske iz sosednje sobe..postalo me je prvic res strah…in popoadki so zamrli. Ker nisem hotela da mi porod kakorkoli pospesijo, so me prestavili na oddelek. Pa je sla soba 1..sem si mislila in bila malo razocarana. Ceprav mi je ze takrat tretja babica Irena obljubila da mi jo bo zadrzala, ce bom le dovolj hitra. Vedela sem, da je to nemogoce.. Nato sem dva dni prezivela na oddelku s popoadki ponoci, cez dan pa so zginili. Tretji dan na viziti so mi rekli, da bom sla verjetno domov, se prej pa sem prosila ce mi lahko pogledajo kolk je odprt maternicni vrat. In tako se je zacelo…moj dejanski porod.. Ura je bila dve popoldan, cutila sem popadke celo cez dan. Na pregledu so videli, da sem odprta skoraj 4 cm in mi rekli da zal ne grem domov, ampak v spodnje nadstropje. Takoooj sem spet zaprosila za sobo 1 in imela sem sreco..bila je prosta…cakal me je celo moj tusgel, ki sem ga pozabila v kabini. To me je kar sprostilo. Dobila sem babicarja Matjaza..ampak samo za urco in ze se je ponovno menjala smena. Prisla je zmagovalna ekipa. Moja babica je bila Nastja, zraven v smeni z Eriko in babico Ireno.. Se bolj sem se pocutila varno in pricelo se je. Povedala sem da bi bila rada cim manj na ctg-ju in predihavala popadke na rekvizitih. Uporabila sem skoraj vse…najbolj pa mi je ugajala zoga in hoja. Vmes sem nekaj malega jedla, pila vodo, si merila krvni sladkor.. Jemala sem tudi homeopatske granule za lazje odpiranje.. Ker sta minili dve uri in se nisem naprej odprla so me vprasali ce bi razmislila o kaksni pospesitvi. Odlocno sem jih zavrnila, saj je bilo z otrockom vse vredu. Sama sem hotela nekako pospesit, da mi odtece voda. Nato sta me po treh urah mama in Bojan zacela nagovarjat, da mogoce pa nebi bilo slabo da nekaj nardimo. Jezno sem se odzvala, da ju razumem in da ce bom, se bom odlocila sama, ko bom na to pripravljena. Bala sem se namrec da mi bodo predrli ovoje in potem ne bi bilo popadkov. Umetnih namrec nisem zelela. Po kaksni uri..sem se vseeno odlocila da to naredimo..saj se nisem hotela pred finalom do konca izcrpat. Tako so se popadki zaceli stopnjevat in vse do 7 cm sem lepo predihavala..Bojan me je masiral..brez njegovih toplih rok bi tezko zmogla. Nato so se stopnjevali…in pravtako bolecina. Oba sta dihala z mano…jaz pa sem ze hotela pritiskat. Prisla je babica Erika in poslala mamo po limone. Tako sem pred vsakim popadkom vgriznila vanjo, da se je telo sprostilo. Po nekaj popadkih sem zaprosila za protibolecinsko injekcijo. Od takrat dalje sem bila na postelji…zaceli so se tiscavniki, ki pa sem jih morala predihat.. Tudi Nastja me je bozala in govorila da mi gre super. To mi je dajalo moc. Vmes sta me Bojan in mama dobesedno silila s pitjem vode, slabo mi ni bilo. Nastja me je spomnila na vizualizacijo, vendar mi ta morska ni ratala…bolj mi je sla predstava o odpiranju cveta…cel cas pa sem si v mislih ponavljala…Luka midva to zmoreva. Cisto proti koncu sem se spomnila in predihavala kot konj. To mi je najbolj ugajalo. Rekla sem, da si ne zelim prereza presredka in pazili smo…po nekaj tiscavnikih sem lahko potipala glavico in to je prva najlepsa stvar ki jo dozivis in ti da se dodatno moc. Se malo in glavica je bila zunaj…in nato hitro zatem se moj soncek, tezak 2870g in velik 47 cm. Takoj ko so mi ga dali na prsa, je vsa bolecina v trenutku minila. Mama je ponosno prerezala popkovnico…Bojan pa je zajokal…jaz sem se samo smejala in bila vesela da je zunaj pri meni. Po dvajsetih minutah sem z enim iztisom porodila se posteljico. Luka je bil ocenjen z 9-kami po Abgarju, vse je bilo super. Nato so ga odpeljali..jaz pa sem 45 min cakala na sivanje, ker niso nasli mojga zdravnika. Ko sem se pritozila, da to res ni normalno in ce res ni dobenega drugega..je prisla zdravnica, ki mi je povedala da to rada pocne in zakaj je niso prej poklicali. Moram povedat, da se je smena menjala, saj sem rodila ob 21:55, drugac se to verjetno nebi zgodilo. Ampak vse se zgodi z razlogom. Ker sem imela par rahlih raztrganin me je zasila z res tanko iglo in nisem nicesar cutila. Vprasanje kako bi to naredil moj doktor, ki je se mlad in mogoce manj izkusen in ce bi menjal debelo iglo, ki jo je sprva prinesla sestra. Vse je bilo tako kot mora bit. Dobila sem to kar sem zelela, ceprav nisem imela porodnega nacrta. Hvalezna sem tebi Izidora za vse ure joge…za vse informacije…za delavnice. Brez tega ne verjamem, da bi bil moj porod tako sproscen in pravtako moj partner brez katerga nebi zmogla. Skoraj je ostal brez sape tako je lepo sodeloval. Na kratko…za sebe sem imela lep porod, bolecina pa je normalno prisotna…brez tega zal ne gre in ce se tega zavedas, gre lazje. Ponosna sem na sebe in na vse zenske, ki so ze rodile predvsem pa tudi zato, ker niti enkrat med porodom nisem rekla NE MOREM VEC!! Drzite se punce! Izidora tako kot sem rekla, to je tvoje poslanstvo in iz srca se ti zahvaljujem za vse. Se vidimo na igralnih uricah.

MEGI FRAS IN MAKS, AVGUST 2015: ZASLIŠALA SEM RAHEL POK

Takole pa je tudi meni uspelo najti malo časa, da ti napišem svojo porodno zgodbo!Najprej se ti želim zahvaliti za odlične, sproščujoče ure joge! Hvala za vse nasvete, veliko mi jih je prišlo prav!Moj porodni termin je bil 3.8. Imela sem občutek, da bom rodila prej in res se je tako zgodilo! V petek 31.7. zjutraj sem mislila, da mi je začela odtekati plodovnica! Kot si mi svetovala, sva z možem odšla v porodnišnico. Tam so me pregledali vaginalno, naredili uz in rekli da mehur ni predrt. Tako sva odšla domov. Počutila sem se ok.
Zvečer okoli polnoči sva šla z možem v posteljo. Jaz sem se pohecala, da naj hitro zaspi saj ga mogoče ponoči zbudim, da grem rodit! On pa mi odgovori, da je polna luna in da je vse mogoče. In tako mož zaspi, jaz pa sem še malo bedela. In tako zaslišim rahel pok…in mokro med nogami. Hitro se vstanem in odhitim do kopalnice, med hojo še bolj teče, v kopalnici pa odteče kar nekaj plodovnice. Očitno je polna luna res vplivala na mene 🙂 tako grem nazaj v spalnico in zbudim moža, ki je ravno zaspal! Povem mu da mi je odtekla voda in da morava v porodnišnico. Ves zmeden in zaspan pravi, da jaz že vem. Tako sem se v miru uredila in si vzela vse kar rabim. Okoli 1 ure zjutraj sva prispela v porodnišnico. Odprla nama je prijazna babica, ki me pregledala in povedala da je mehur res počen, odprta pa še nisem. Moža je tako poslala domov in rekla, da ga pokličemo, ko se bo začelo kaj dogajat. Jaz sem se s tem strinjala, saj nisem imela popadkov. Tako me je pospremila v porodno sobo. Veliko jih je bilo zasedenih, na srečo je bila soba 6 prosta. Takoj me je priklopila na Ctg in mi rekla, da naj probam malo zadremat. Ker nisem imela popadkov sem res malo zadremala…vmes pa poslušala kako sta prijokala na svet dva novorojenčka. K meni je hodila mlada babica in gledala ctg, bila je zelo prijazna in ustrežljiva. Vprašala sem jo če me lahko malo odklopi, da se vstanem in mi je ustregla! Okoli pol 5 ure pa so se začeli blagi popadki. Nekaj časa sem jih predihavala stoje, nato pa je babica rekla, da naj se vležem saj moram biti priklopljena na ctg. Ko sem se vlegla so bili popadki veliko bolj boleči, kot stoje. Ob pol 6 sem poklicala moža. Tako se mi je okoli 6 ure pridružil in mi pomagal pri predihavanju. Popadki so se stopnjevali vse bolj in bolj. Tako mi je bilo slabo, da sem bruhala. Ob 7 pa je prišla babica Zlatka. Upala sem na kakšno mlajšo babico, ampak nisem imela te sreče. Takoj ko je prišla je rekla, da gre po injekcijo za proti bolečinam. Ker če mislim hitro rodit brez tega ne bo šlo. Tako mi je dala injekcijo in rekla, da se lepo odpiram. Mene je vse bolelo, bruhala sem še bolj. Po treh urah res bolečih popadkov, so se začeli tiščavniki. Med popadki sem uporabljala oksidul, ampak mislim da ni imel posebnega učinka. Okoli 10 ure je prišla babica Zlatka, tako sem začela s potiskanjem. Ležala sem na hrbtu…postelje ni bilo mogoče dvigniti, da bi bila v polsedečem položaju. Tako me je mož podpiral, da sem lažje potiskala. Ker glavica ni in ni šla ven, so naredili epiziotomijo. Po tem je šlo kar hitro! Ob 10.20 se je rodil Maks. Dolg 51 cm in težek 3280 g. Mož je prerezal popkovino. Takoj so mi ga dali v naročje. In res bolečine ni bilo več. Samo nepopisna sreča, ko zagledaš to malo bitje. Kar nekaj časa je bil pri meni, nato so ga vzeli toliko, da so mene zašili in Maksa umili. Čim prej sem ga hotela podojiti, tako so mi ga dali nazaj v naročje. Mlada babica, ki je bila pripravnica mi je pomagala pri dojenju. Maks je veselo zagrabil dojko, tako da nisva imela težav. Nato smo sami ostali v porodni sobi nekje 3 ure. Maks je veselo in zadovoljno gledal okoli sebe. Midva pa se ga nisva mogla nagledati. Vsi trije smo se malo spočili od napornega poroda, nato so nas odpeljali na oddelek. Oddelek je bil polno zaseden. V sobi smo bile tri mamice. Spala nisem nobeno noč, saj sta sosedi imeli težave z dojenjem. Na srečo sva se z Maksom lepo dojila. Sem pa bila razočarana nad podporo pri dojenju. Saj so se trudile, ampak nobena si ni vzela veliko časa. Kar je tudi razumljivo, glede na to, da je bil oddelek polno zaseden. Maks se je lepo zredil, tako sva lahko sla 4.8. domov. Zaenkrat se polno dojiva in lepo spima.Glede vsega kar se je dogajalo med porodom, pa moram povedati, da ni šlo po mojih pričakovanjih. Vsekakor vem, da ko bom šla drugoč rodit bom marsikaj naredila drugače. Bolj se bom trudila doseči tisto kar si želim. Je pa porod nepozabna izkušnja. Moj mož na mene zdaj gleda drugače. Mislim, da me bolj spoštuje zaradi vsega kar je preživel z menoj med porodom. Moram pa priznati, da si ne predstavljam, da ga ne bi bilo poleg mene! Res mi je pomagal in me spodbujal.
Takole, upam da nisem kaj pozabila napisati. Vsem nosečkam pa želim lep porod. Najlepše jih čaka po porodu, saj da lahko skrbiš za svojega otroka in ga dojiš je nekaj najlepšega! Še enkrat hvala za vse! Se vidimo na igralnih uricah.

TONJA LORBEK IN LIZA, JULIJ 2015: REKLA SEM SI :" SEDAJ PA SE IZKAŽI!"

Sama bi začetek dogajanja postavila kakšen teden pred dejanskim porodom. Trebuh je začel zatrjevat in vesela sem postala, da se je končno začelo nekaj spreminjat. Moja nosečnost je bila namreč zelo prijetna, mirna in brez bolečin. Nisem si znala predstavljat, da bi iz takšnega stanja odšla v porodnišnico na porod. Skozi teden se je zatrjevanje stopnjevalo, medtem pa sem redno hodila na sprehode, preglede in akupunkturo. V petek so se pojavile zraven zatrjevanja tudi bolečine oz. pritisk. Zvečer se je to dogajalo že na 5 minut, vendar sem po nasvetu babice odšla pod tuš v posteljo, kjer sem zaspala. A ne za dolgo. Ob 1:40 mi je odtekla voda. Odšla sem se stuširat, vlegla sem se na levi bok, vzela homeopatske granule in partner je počasi spakiral še zadnje pripomočke za naš odhod. V avtu sem ležala in pričeli so se popadki. Naši punčki v trebuhu sem rekla: ”Sedaj pa se izkaži.”V porodnišnici so nas zelo prijazno sprejeli in babica je povedala, da sem odprta 2-3 cm, vendar imam še debel rob. Namestili so me v porodno sobo, kjer so me priklučili na CTG. Zanimali so se za moje želje in jih tudi upoštevali. Pridružila se nam je naša babica, ki je bila skozi porod z nami. Popadke sem počasi predihavala, menjavali smo položaje, odšla sem na WC, vzela sem homeopatske granule, stimulirali so mi akupresurne točke na nogi, poslušali smo glasbo in se sproščeno pogovarjali. Pričarali smo vzdušje, ki se ga še sedaj z veseljem spominjam. Popolnoma sem se sprostila, za kar sta bila seveda ”kriva” partner in babica. Oba sta me božala in spodbujala ter se posvetila meni. Predvsem všeč mi je bilo, da pozornost ni prevzel CTG, ampak moje počutje v danem trenutku. Popadki so se stopnjevali in babica je po pregledu ugotovila, da sem odprta 5 cm. Bolečina se je stopnjevala do te mere, da sem postajala vedno bolj odsotna. Spomnim se ležanja na boku in prigovarjanja partnerja naj diham, spomnim se nežnega božanja babice po nogi, obhladkov, ki mi jih je dala na glavo in njenega spodbujanja, da mi gre odlično. Prav tako se spomnim bolečine in mojih misli, da bom vzdržala. Ob pregledu sem bila popolnoma odprta in pričeli so se tiščavniki. S partnerjem sva med njimi stala in čepela. Občutila sem olajšanje, da lahko tiščim. Vmes je babica kontrolirala odprtost in spuščanje dojenčka. Občutek za čas se je počasi vračal in zdelo se mi je da to traja že zelo dolgo. Babica in partner sta me spodbujala in dotaknila sem se lahko glavice, kar me je še bolj spodbudilo. Spomnim se, da nisem vedela ali pritiskam prav in olajšanje sem čutila, ko mi je babica svetovala, kako naj pritisnem in me prigovarjala, da naj izkoristim vsak popadek. Po parih tiščavnikih je babica predlagala, da gremo na posteljo. Že v porodnem načrtu sem si želela porod na boku in to mi je bilo omogočeno. Stanje v sobi se je pričelo spreminjat, prišla je še ena babica, prižgale so se luči in vedela sem, da sem na točki, kjer me čaka samo še zadnji del. Partner in babica so me spodbujali in porodila sem najlepšega dojenčka daleč naokoli. Babica mi jo je dala na trebuh
in od tu naprej se spomnim samo še nje. Po slikah sem videla, da je partner prerezal popkovino. Naša Liza je bila velika 50 cm in težka 3300 gramov. Porod je bil popolnoma naraven, brez epiziotomije in je trajal 4,5 h. Zase lahko rečem, da sem doživela najlepši trenutek v svojem življenju in koža sem še vedno naježi, ko se spomnim nanj. Za to čudovito in neverjetno izkušnjo pa se lahko zahvaliva Izidori in go. Gostenčnik, ki sta me na porod pripravljale, ter moji babici Nastji, ki je 18. 7. pričarala pravljico v sobi 6 in se s tem za vedno povezala z našo novonastalo družino. Moja porodna izkušnja je bila takšna in želim si, da bi bilo podobnih čim več.

NATAŠA ČAVNIČAR IN NIKLAS, JULIJ 2015: ČEP SE JE ODLUŠČIL

Če bi zapisala svojo porodno izkušnjo isti ali naslednji dan po porodu, bi zvenela čisto drugače, veliko lepše. Zdelo se mi je, da je bila skoraj takšna, kot sem si jo želela oz. mi je bilo vsaj večina tega omogočeno. Ko so se čustva umirila, ko sem predelala nekaj stvari, tudi skupaj s partnerjem, pa sem ugotovila, da ni bilo babice, ki bi nama pomagala in stopila nasproti. Zahvalim se lahko le Anžet, ki je
naredil vse in še več, kar je bilo v njegovi moči in mi pomagal.Že v ponedeljek se je začel luščiti čep. Ampak le malo po malo. Nadaljevalo se je v sredo, ko sem mislila, da mi odteka voda. Bilo je nekaj prozornega in veliko več kot kak izcedek. Pokazat sem se šla v porodnišnico (namensko brez torbe, saj sem upala, da še to ni to), kjer so naredili takoj sprejem in rekli, da bom šla v porodno sobo. Jaz sem samo odkimavala in Anžetu rekla, da danes ne bom ostala tu. Ne, ker še nimam popadkov in ne bom z umetnimi rodila. Potem me je babica, ki sem jo poimenovala Mesarka, pregledala in ugotovila enako kot moja ginekologinja v ponedeljek – da je vrat
skrajšan, zmehčan, da sem 1 cm odprta, a da je vse še zadaj. Pregled pa je vseboval veliko razliko – ta je bil boleč, da sem kar lezla po stolu navzgor in niti slučajno se nisem mogla sprostiti. Potem je naredila še test za odtekanje plodovnice, ki je bil negativen. Jupii! Priklopili so mi se ctg, ki je bil bp, pregledal me je zdravnik in ker je bilo vse v redu, smo odšli domov.V četrtek sem bila ob 12.15 naročena na 1. ctg v bolnici. Pokazal je rahle popadke, ki pa sem jih čutila že 14 dni. Zdravnik je naredil ultrazvok – plodovnice dovolj, pretok in utrip v redu, in rekel, da je otrok težek nekje 3800 g, sicer z rezervo, ker glavice ne more dobro izmeriti, saj je že zelo nizko. Tako sva z Anžetom odšla še na kosilo s taščo. Med kosilom so se popadki že stopnjevali. Imela sem pa velik apetit in pojedla vse, čeprav sem vmes že malo plezala po stolu. Po kosilu me je Anže vprašal, če gre z mano domov, vendar sem mu rekla, naj gre še v službo. Uff, po stopnicah (imava jih 80 do stanovanja) je bilo že težko prit. Šla sem pod tuš in čakala, če se bodo popadki kaj omilili. Po pol ure tuširanja, so se samo se stopnjevali. Ob 14.50, ko so bili popadki na 4 min, sem poklicala Anžeta, da naj pride domov. Medtem sem predihavala popadke – stoje, na postelji, Žogi… Ko je prišel, mi je skuhal še testenine, pripravil še zadnje stvari za v porodnišnico, mi nosil za pit… Po eni uri mi je pripravil se kopel, a popadki so tudi po pol ure namakanja stopnjevali. Med samo kopeljo se mi
popadki niso zdeli nič lažji. A bilo je za prenest. Anže je meril popadke, ki so bili že na tri minute in aplikacija mu je že nekajkrat pokazala da morava v bolnico. In tudi on je že priganjal, a jaz sem med popadki vedno rekla, da še ne, da samo še pojem, popijem … Ko so se začeli izmenjavat na 2,5 do 3 min je bila ura 18. proč in čas je bil da odideva. Predihala sem naslednji popadek in si dejala, da moram vmesnem času priti do avta, saj na stopnicah ne bom predihavala. Uspelo mi je. Ko sem lezla v avto, se je začel spet nov popadek.Tako sva prišla v porodnišnico, kjer naju je sprejel babičar. Uff, odprla so se mi nebesa, ko sem ga zagledala. Pregled je bil čisto nekaj drugega kot prejšnji dan. Bila sem presrečna, ko je dejal, da sem odprta 5 cm. še malo, sem si rekla, in spoznala bom svoje majhno presenečenje.Prvo presenečenje je sledilo kmalu po namestitvi v porodno sobo, ko naju je prevzela babica Mesarka. Sama sebe sem prepričevala, da to ne sme vplivat name, a kot se je kasneje izkazalo, vseeno je. Priklopila me je na ctg in preden je odšla, sem jo se vprašala, kako dolgo ga moram imet priklopljenega. »Ja, nekaj časa,«,je dejala. »Saj potem, če bo vse v redu, ga boste pa izklopili?« se nisem dala. Ne preveč zadovoljno je pritrdila. Čez nekaj časa je prišla nazaj in vprašala, kaj mi naj da proti bolečini. Pa sem rekla, da nič. V odgovor pa sem dobila, da kasneje ne bom mogla nič dobit. Povedala sem ji, da imam porodni načrt in kmalu je prišla z njim nazaj v sobo rekoč: »Greva midve zdaj to skozi od besede do besede. Med popadki seveda! In smo analizirali, kaj je mogoče in kaj ne. Brezveze!Ko mi je končno odklopila ctg, sem šla na stranišče. In tako sva z Anžetom predihavala popadke.
Nekaj na valju, nekaj sede, kakšnega stoje. Vsakič, ko sem sla na stranišče, sem upala, da me tam ne doleti, saj so me v tem položaju najbolj boleli. Najlažje mi jih je bilo predihavat na valju ali leze na boku. Anže me je ves čas bodril, me masiral, mi dajal za pit in za jest, me sproščal in dihal z mano. Čas je tekel. Sama se ga nisem zavedala, saj sem vmes kar zaplavala v svoj svet. Med večino popadkov sem bila na plaži, kjer sem si predstavljala, da valovim z morjem in vsak val odnese bolečino in sem vedno bližje, da spoznam svoj zaklad. Čez 2 uri ali 2 uri in pol so mi rekli, da sem se odprla komaj 1,5 cm. Najprej mi je bilo, joj komaj, potem pa sem si rekla, eh saj bo. Kmalu sem prišla do 8 cm, kjer pa bi se naj vse ustavilo. Ne vem, kako dolgo, ker nisem dojemala časa okoli sebe, ampak sem bila v svojem svetu, predihavala in sprejemala bolečino. Bilo je že hudo. Med popadki me je bolel križ, ampak najhujša bolečina je bila, ko so me zaceli boleti kolki. Mislim, da sem kar lezla po postelji. Takrat mi je Anže ogromno pomagal. Trudil se je, da bi se sprostila, saj sem se na trenutke kar zakrčila, dihal je z mano, kadar sem pozabila dihat, mi vlažil čelo, nosil za pit, me spodbujal in bodril. Vem, da je babica vsake toliko prišla (vmes je bila zamenjava in sedaj je bila že druga babica s podobno, slabo, energijo kot prejšnja) in mi ponujala protibolečinske in ne vem kaj vse. Naenkrat je postajal pritisk vse večji in da bi morala nekaj vzet, ker vse skupaj že predolgo traja in pol ne bom imela moči za tiščalnike. V tistem trenutku sem popustila, saj sem se prestrašila, da mi bo res
zmanjkalo moči in da bo kaj narobe z otrokom, ker tako dolgo traja. Naj mi da injekcijo, sem dejala. Močnejšo ali manj močno? Ja, zdaj ko so popadki že res boleči naj jaz z njo razpravljam. Odločila sem se za manj močno, ker ima manjši vpliv na otroka. Pa mi je žal, da sem jo sploh vzela. Če bi imela podporo babice je ne bi. Ker se še vedno ni nič premaknilo, so predlagali predor ovojev. Najprej sem bila skeptična, potem pa sem že iz zgoraj naštetih razlogov, dovolila. Uhh, olajšanje. Kot da odvzamejo vso bolečino. Do tiščalnikov, ki pa niso bili hudi niti pol toliko kot prej popadki. V glavi mi je odzvanjalo, ne tiščat, dokler ti ne dovolijo.. Pa je bilo težko. Pregledala me je na boku in spomnim se, da je bilo nekajkrat rečeno še malo. Jaz pa sem si mislila, da ne bom mogla več, da ne bi tiščala. Ko pa je bilo treba tiščat, sem se morala obrniti na hrbet (ne vem zakaj, ampak takrat o tem nisem niti razmišljala), in nastopila je nova težava – nisem dovolj in pravilno tiščala. Tako da je ena babica pritiskala na trebuh in… Kmalu sem pobožala glavico. Mehko, toplo obdano z laski. Nisem mogla verjet. Ne vem zakaj, sem vmes odprla oči in v rokah babice sem videla škarje. Takoj sem vedela, kaj to pomeni, a mi je bilo takrat res vseeno. Pri naslednjem popadku sem pritisnila, pritisnila, priiiitisnila in na plan so pokukala ramena in nato je bil porojen cel.. Slišala sem samo, da je velik in zelo močan. Niti nisem slišala, kakšnega spola je, samo sem čakala, da dobim svojega otročka k sebi. Najprej ga je vzel Anže, ki mi ga je položil na prsi. Vse je bilo v trenutku pozabljeno. Šele takrat sem slišala, da imava sina. Vprašali so, če že ima ime in dejala sem Niklas, Anže pa me je samo pogledal (pred tem nisva dorekla imena za fanta, je pa bila to njegova izbira). Pustili so, da je popkovnica nehala utripat in Anže jo je prerezal. Poroditi se je morala še posteljica. Pustili so jo kar nekaj časa, pa se ni. Zato jo je babica potegnila. Medtem se je Niklas cartal pri meni in prvič sva se tudi podojila. Nekje po eni uri, pa so bile babice že nestrpne in so ga hotele stehtati, saj so že pobirale stave o njegovi tezi. Tako je padel trenutek resnice – 4730g in 52 cm. Naredila sva vse kar je bilo v najini moči, vendar bi bil porod se lepši, če bi imela pravo podporo in energijo babic. Najbolj se sprašujem, zakaj sem morala roditi na hrbtu. A zdaj več ni vazno, samo da je moj velikan zdrav.

TAMARA GRBAC IN IN ZALA, JULIJ 2015: PREMAJHEN TREBUŠČEK

Začelo se je en dan pred porodom, 23.6. Naročena sem bila na pregled pri svoji ginekologinji. Naredila mi je ctg in ultrazvok, na katerem je videla, da moji punčki trebušček zaostaja v rasti. Dala mi je napotnico, pod nujno, za porodnišnico, brez neke posebne razlage, kaj je narobe in kaj lahko pričakujem. Čisto obupana in žalostna sem poklicala fanta. Skupaj sva odšla v porodnišnico. Tam so mi ponovno naredili ctg in ultrazvok, mlajša zdravnica mi ponovno ni povedala nič drugega, kot to, da je trebušček premajhen za njeno starost. Po posvetu z predstojnikom oddelka so se odločili, da me sprejmejo na oddelek za rizično nosečnost. Naslednje jutro, 24.6. so mi ponovno naredili utrazvok, tokrat predstojnik oddelka, super zdravnik, vse nama je razložil in predlagal sprožitev poroda. Ker sem bila noseča 37 tednov in tri dni, je rekel da ne vidi razloga da ne bi rodila, saj je otrok donošen in lahko inducira porod s tabletami, in da to lahko traja tudi 2 dni, preden bom rodila. In tako je napočil čas, da se “zrihtam” in v porodno sobo. Z medicinsko sestro sem odšla v prtličje in prvo kar sem videla je bila porodna soba 1 in napis ZASEDENO. Po hodniku je prišla babica Erika – najboljša babica 😉 me pozdravila in vprašala ali želim porodno sobo številka 6. Prav razveselila sem se ponudbe in seveda takoj sprejela, in da se ne mudi, da bom počakala da sobo počistijo. Ob 10.30 sem prišla v porodbo sobo številka 6. Babica Erika me je priključila na ctg za dobro uro. Ob 12 sta prišli babica in zdravnica ter me pregledali in veselo povedali, da sem odprta že 2-3 cm in da poroda ne bo potrebno umetno sprožiti. Zdravnica mi je predrla ovoj s tekočino. Koliko tekočine 😉 ko sta odšli, se je s strani fanta začela čistila akcija brisanja tal 😉 zaradi mojega smeha ctg kar nekaj časa ni deloval…ko vidiš fanta v vijoličnem plaščku in krpo v rokah in kako čist tla…pravi prizor 😉 Ob 13.00 je prišla babica in mi dala injekcijo za mehčanje materničnega vratu. Med tem časom sem imela manjše popadke, nič kaj boleče, klicala sem naokoli, da zdaj pa bo 😉 Ob 13.40 me je prišla babica ponovno pregledat in navdušeno povedala, da sem odprta že 4 cm, da se je maternični vrat čisto zmehčal in da je najina punčka že zelo nizko. Ob 14.00 mi je prišla nastavit umetne popadke. S fantom sva se pogovarjala, smejala, popadki še niso bili močni. Počasi se je bolečina stopnjevala, babica me je prišla vprašat kakšna se mi zdi bolečina od 1 do 10 in ali želim epiduralno. Jaz sem optimistično rekla, da okoli 4, ampak da nevem kako močno naj pričakujem in da ne želim epiduralne. In tako kot si rekla Izidora, ko ti nekaj ponudijo, naslednjič več ne rečeš ne 😉 bolečina se je hitro začela stopnjevati, popadki se se vrstili eden za drugim in ko je babica ponovno prišla, sem prosila za epiduralno. Trajalo je približno 20 minut, da je prišla dr. Wagner (v petek pred porodom sem bila pri njej na prvi akupunkturi, na naslednjo pa več nisem mogla prit, ker sem bila že v porodnišnici). Ravno je prišel popadek, začela sem ga predihovati, ko me je Wagnerjeva vprašala, kdaj so me nazadnje pregledala. Fant je povedal da približno pred pol ure, poklicala je zdravnico naj me pride ponovno pregledat. Ta je povedala, da sem odprta že 9 cm in da sem pripravljena na porod. Wagnerjeva me je vprašala ali kljub temu želim epiduralno in povedala da se lahko porod zavleče za pol ure. Tudi zdravnica je rekla, da je drugače za epiduralno, ampak v tem primeru je ne priporoča, ker smo že skoraj na koncu. In tako sem epiduralno odklonila 😉 Malo za tem sem začutila močan prtisk. Začelo se je, tiščalniki so tukaj. Po nekaj pritiskih in pomoči zdravnice (s tiščanjem po trebuhu – nič ni bolelo) je bila najina punčka zunaj. In res, ke je prišla na svet, bolečine več ni bilo. Rodila se je ob 14.27. Takoj je zajokala in dobila sem jo na trebuh. Tako je počivala kar nekaj časa, midva pa sva jo srečna opazovala in cartala. Po pregledih so nama jo prinesli nazaj, povedali da je velika 47 cm in težka 2680 g. Prišel je zdravnik in me pregledal in zašil notranje raztrganine, presredek je ostal cel, ni bilo veliko, samo par “lepotnih šivov”. V porodni sobi so nas pustili zelo dolgo, za kar sva jim bila zelo hvaležna. Tudi podojila sem jo in na moje presenečenje sem že imela mleko. Nisva se mogla nagledat najine princeske.
Iz porodnišnice sva odšli nekoliko lažji, 2540 g, po 10 dneh pa sva že pridobili 330 g. Pridno se dojiva, včasih tako boli, da skoraj priteče kakšna solzica, s pravilnim pristavljanjem pa bo tudi to počasi pozabljeno.Moja porodna izkušnja je bila zelo lepa. Nisem pričakovala tako hitrega in intenzivnega poroda, zdaj pa sem hvaležna, da je vse potekalo tako kot je in da je z najino punčko vse v vredu.Izidora hvala za vse nasvete, ki si nam jih dala, pri tebi sem dobila res ogromno informacij, zato tudi nisem imela straha pred porodom. Nosečke pridno obiskujte jogo, vsrkajte vse informacije in Izidorine nasvete. Na koncu te čudovite poti vas čaka nekaj izjemnega, rojstvo otroka je res najlepša stvar, ki se ti lahko zgodi.
Se vidimo na igralnih uricah!

OLESJA HARTMANN IN ADRIAN, JUNIJ 2015: JE ODTEKLA VODA ALI SE JE ODLUŠČIL ČEP

Kot že veš, se je vse začelo v soboto po lepem pikniku pri nas doma, ko sem se ulegla na zofo počivat. Ko sem vstala, da bi šla na stranišče, se mi je vlilo kar nekaj kapljic v spodnje hlačke, na stranišču sem videla, da je krvavo . Mislila sem – OK zdaj malo počakam, če se ponovi – in po nekaj minutah, se je ponovilo. Rekla sem možu, da sumim, da je voda začela odtekati in da bomo mogoče morali iti v porodnišnico . Preverila sem če imam vse kar rabim v torbi, oba sva se šla stuširat in po pogovoru s teboj sva odlšla v smeri mariborske porodnišnice – to je bilo slabo uro po tem, ko mi je prvič odtelko nekaj kapljic.Na poti so se mi že začeli popadtki in to takoj na približno 5 minut , ki sem jih brez problemov predihala.V porodnišnici me je ob 18.10h sprejela ena zelo prijazna mlada babica, me pregledala in ugotovila da sem 2cm odprta in da je maternični vrat tankoroben, sicer pa meni, da se je ločil čep in ni odtekla voda. Nasmejala se je in še dodala, da je vse zelo lepo pripravljeno, kar me je veselilo in presenetilo, ker se mi je zdelo, da se še nič ni prav začelo. Vprašala me je tudi, če sem hodila na akupunkturo, kar sem, in rekla, da se vidi.Med tem, ko sva dokončali dokumentacijo ( en del sem že začela, ko sem imela ctg v porodnišnici) so popadtki postali bolj pogosti in močnejši. Potem smo šli v porodno sobo, vse razen šestke so bile proste, odločila sem se za sobo 2, ker sem imela namen uporabljati oxidul.Na žalost sem prišla v času izmene, tako, da se je prijazna babica, po tem, ko me je dala na CTG, poslovila in rekla da me bo prevzela druga babica. Malo sem bila razočarana, ampak sem si rekla, da bo druga že vredu. Prišla je babica Darinka, ni bila ravno srčna , zdelo se mi je, da ji je malo tečno ker ima prvorodko, komaj 2cm odprto – verjetno je mislila, da bo trajalo celo noč. Pogledala je CTG in rekla, da se mi še nič ne dogaja, med tem, ko sva z možem že „občudovala“ kako močni so že popadki. Rekla je, da bom imela CTG nekaj časa gor in, če bo vse v redu, ga bo snela, do bom lahko malo hodila, kar mi je pokazalo, da si je prebrala moj porodni načrt. Po 45 minutah, okrog 19.20, je snela CTG, na kar sva se z možom začela sprehajati. Ker je bila soba 1 še vedno prosta, sem lahko šla tam na WC in pod tuš. Sprehajala sva se po celem porodnem traktu. Popadke sem najbolje predihavala stoje, de sem se za nekaj držala. Poizkusila sem tudi sedeti na žogi in se priklanjati naprej, ampak me je vse to bolj bolelo kot stoje. Popadki so postajali vedno bolj pogosti in močnejši, začelo je kar močno boleti in par krat sem mislila, da mi bo zmanjkalo zraka, ko sem jih predihavala, ampak sem si vedno rekla, da je to šele začetek in da bo še veliko huje, da še moram vstrajati brez oksidula . To sem rekla tudi babici, ko je prišla vprašat glede oksidula. Kakšnih 10 min kasneje, je prišla nazaj in rekla, da se ji zdijo popadki že malo močnejši in da me bo med popadkom pogledala, ker se bolje vidi – to je bilo okrog 21h.Ko me je pregeldala je, očitno presenečena rekla : `O, gospa, mi pa bomo rodili ! `in me vprašala, če me že kaj tišči kakat na kar sem rekla, da že dolgo. Nisem mogla verjeti, da sem do konca odprta in da imam očitno že tiščavnike. Od takrat naprej sem morala ležati na boku, s CTG-jem in predihati par popadkov. Babica je med tem počakala, ter po par popatkih rekla, da bomo začeli pretiskati. Par popatkov na boku in po tem pa že na hrbtu. V drugi porodni dobi je bila babica dosti bolj prijazna, me spodbujala in govorila, da mi gre super . Moram reči, da sem očitno med tistimi 20% žensk, za katere je druga porodna doba bolj boleča. Tiščanje je bilo res hudo, tiščavniki sami niso bili tako boleči, me je pa hudo bolela trtica in imela sem občutek, kot da se bom raztrgala – ne samo doli ampak tudi na obrazu . Največja razlika k prvi porodni dobi je to, da zdaj aktivno sodeluješ pri bolečini – več tiščiš več boli – jaz sem se res morala boriti sama s sabo, da vstrajam. Vse sem čutila – vsak milimeter ko se je Adrian premaknil, babico ki je masirala presredek, tudi majhne rastrganine …No, po približno 4-5 tiščanikih, smo rodili mojega Adriana !Ljubčka so mi takoj dali na prsa, da sva se malo pocartala, popkovnico je mož hitro prerezal, zato ker se je skoraj takoj porodila posteljica.Rezana nisem bila, nisem hotela biti in to so tudi upoštevali , sem pa imela dve manjši rupturi, ki so ju zašili in ju zdaj po treh tednih že ne čutim več.Med tem, ko so me šivali so Adriana vzeli in pregledali, potem pa sem ga takoj dobila nazaj, da smo se podojili, nato so nas pustili same za skoraj tri ure.Porod je bil v prvi porodni dobi dosti manj boleč kot v drugi ,ampak bom rekla da bi komot še enkrat rodila.Dosti težje je vse kar je sledilo po porodu, o tem tudi že nekaj veš. Kar je lepo je, da imam dosti mleka in moj Adrian rad papa in se fino redi, že pri odpustu smo pridobili nekaj teže. Po enem tednu doma, sem na žalost dobila mastitis, verjetno tudi zaradi stresa in utrujenosti, ter začela jemati antibiotik. Iskreno povedano, na začetku nisem razmišljala o drugih možnostih, kako bi se lahko znebila mastitisa. Ampak, ko sem dobila alergično reakcijo in bi morala menjati antibiotik in jemati še antihistaminikum, mi je mama že rekla naj neham dojiti za ta čas in mu dam dodatek, sem si mislila da to ne bo v redu in se moram za dobro počutje mojega otroka na drug način znebiti mastitisa. Od takrat masiram, delam tople in po dojenju hladne obhladke in če je res potrebno malo sčrpam. Vmes se je spet enkrat za kratek čas poslabšalo, ampak sem srečna da se izogibam antibiotikov.
Najbolj moteče je bilo za me ,da kamorkoli greš, ti vsak zdravnik nekaj drugega pove : lahko dojite ko jemljete antibiotike, ne ne smete, lahko dojite če imate vročino, ne ne smete, črpajte mleko – ne ne črpajte to ni dobro, dojite bolj pogosto …..jaz sem bila čisto obupana in nisem vedela koga naj poslušam. Na koncu sva z možem poslušala svoj instinkt in tudi zdaj našla nekaj vmes kar mi pač odgovarja -moj Adrian na primer noče papat bolj pogosto kot na 4 ure, ko pa je, pa veliko poje. Upam, da bom kmalu brez problemov.
Hvala ti za prijaznost in vse nasvete, želim si, da bo moja zgodba drugim zanimiva 🙂

TINA IN TAJA, JUNIJ 2015: VSAK POPADEK-EDEN MANJ

Sporočam veselo novico, da se nam je pred enim tednom, točno na rok, 13.7., pridružila nova družinska članica, Taja.
Porod je res edinstvena izkušnja, ki je ne bi menjala in za katero sem zelo hvaležna. Imela sem srečo, da je porod potekal hitro in brez zapletov. V nedeljo zvečer sem imela neboleče oz. rahlo boleče popadke, nič kaj neobičajnega pri meni za zadnji teden, potem pa sem še imela prebavne motnje, vendar so popadki sčasoma prenehali, zato sem si mislila, da tako še ne bo nič. Nato se je začelo naenkrat intenzivno ob pol štirih zjutraj z bolečimi popadki kar na 5 minut. Po eni uri popadkov, ki so se ponavljali na od 5 do 3 minute, mi je odtekla še voda, zato sem vedela, da je čas za odhod v porodnišnico. Tja sva z Jernejem prispela ob 5.20 uri. Ob pregledu so me razveselili s podatkom, da je maternični vrat dobro zrahljan in da sem odprta lepe 4 cm.
Čeprav sem bila v porodni sobi 1, od vseh pripomočkov nisem imela nič, saj sem bila priklopljena na Ctg in že ko sem začela spreminjat položaje na postelji, so mi prijazno svetovali naj raje ležim, zaradi rahlega padca pulza. No, zaradi stopnjujoče bolečine mi tudi več ni bilo do gibanja in eksperimentiranja. Nato so se začeli tiščavniki, ki so trajali cc 2 uri in pol in so meni osebno bili bolj naporni od popadkov, na koncu sem bila že tako utrujena, da sem vmes kar “zakinkala”, je pa neverjetno kaj telo vse zmore in kakšna sila so ti tiščavniki. Popadke sem poskušala predihavati čim bolj mirno in sproščeno, po skoraj vsakem sva z Jernejem rekla eden manj, pri tiščavnikih pa sem mislila na Tajo, kako ji delam pot in pomagam na poti ven, pa v mislih sem ji prigovarjala naj čim prej pride. Skratka, na koncu so mi je pri iztisu še malo pomagala babica, ki je pritisnila na trebuh in ob 9.33 se je rodila Taja, kar je bil res edinstven dogodek. In prav imaš, novorojenčki res čudovito dišijo, občutek, ko dobiš otročka na sebe pa je nepozaben.
Izidora, še enkrat najlepša hvala za vso znanje, izkušnje, nasvete in motivacijo.Lepo bodi in se vidimo na igralnih uricah.

TJAŠA MARKO IN KATARINA, JUNIJ 2015 : 3 POROD, PREDIHAVANJE IN MASAŽA STA MI ZELO LAJŠALI BOLEČINO

Danes je naša Katarina stara 14 dni in skrajni čas je že bil, da se ti javim.Najprej bi se ti rada zahvalila za vse nasvete, ki sem jih dobila na urah joge za nosečnice. Hvala tudi mojemu možu, ki me je pripeljal do tebe. Čeprav je bil to moj tretji porod, sem s pridom koristila tvoje napotke.Moram ti povedati, da nisem bila vesela, ko so mi 11 dni ( 16.6.2015) po porodnem terminu dejali, da bi bilo dobro sprožit porod. Po izkušnjah prijateljic sem vedela, da naj bi umetni popadki boleli veliko bolj kot naravni. Vendar sem se po razgovoru z zdravnico, kaj je boljše za otroka, odločila za sprožitev poroda. Zelo mi je bilo nenavadno, ko sem 18.6.2015 odšla v porodnišnico brez popadkov. Ob 8.00 uri zjutraj so me sprejeli v porodnišnici in možu dejali, da zna trajati še nekaj časa preden bom rodila, zato je odšel domov. Po ureditvi vseh papirjev so mi 8.45 dali tableto za mehčanje materničnega vratu in čez nekaj časa še umetne popadke. Po eni uri sem začutila prve popadke in bila odprta 2cm. Poklicala sem moža, saj je sestra dejala, da bo šlo hitreje kot je mislila. Do dvanajste ure so se popadki stopnjevali, vendar so bili znosni in sem jih zelo lepo prenašala. Nameščena sem bila v sobi 1. Po dvanajsti uri so postali močnejši, lepo sem jih predihovala in mož me je ves čas masiral, kot si nam pokazala na uri s partnerjem. Moram povedati, da mi je to zelo lajšalo bolečino. Presenečena sem bila, ko me je babica vprašala, če že imam tiščavnike, saj nisem bila dolgo pred tem odprta 4,0cm. Babica še ni uspela priti iz sobe, ko se je naslednji popadek spremenil v tiščavnik. Poklicala je zdravnico in pripravila voziček za porod. Sledil je še en tiščavnik, pri tretjem pa je naša Katarina prijokala na svet in to je bilo ob 13.27 uri. Nisem mogla verjeti, da je bilo tako hitro vsega konec. Presredka mi niso prerezali in nisem dobila nobenega šiva. Zdravnica je sestri dejala, da je bi to šolski porod. Moram povedati, da je bil zelo lep porod in zelo prijazno bolnišniško osebje. Katarino sem dobila takoj nase in z možem sva jo lahko »cartljala« koliko sva jo hotela. Hitro po porodu sem lahko vstala in šla sama na stranišče.Prvi dva dni sva imeli malo težav z dojenjem, ker je spila veliko plodovnice. Vendar se je tretji dan vse uredilo. Sedaj se lepo dojiva in uživava v družbi najinih treh moških.

BARBARA, JUNIJ 2015: MED PORAJANJEM SEM SE DOTAKNILA DOJENČKOVE GLAVICE

Končno sem si uspela vzeti čas, da ti pišem. Naš fantek je star že skoraj sedem tednov in zdi se mi, kot da je že od nekdaj z nami. Hkrati pa se mi zdi, da še ni dolgo, odkar se je na sončno julijsko soboto odločil priti k nam. Spomini na ta dan so namreč še vedno zelo intenzivni in mi dajejo moč in zaupanje vase, česar nisem občutila še nikoli doslej. In zato sem tudi tebi, draga Izidora, vsak dan neskončno hvaležna.
Najbolj sem seveda srečna, da sva se odločila, da naju boš spremljala pri rojstvu najinega drugorojenca. S svojo lepo in čisto energijo si tudi ti poskrbela, da je v porodni sobi vse potekalo, kot sem si zaželela v porodnem načrtu. Nadvse hvaležna pa sem ti tudi za vsa torkova jutra, ki smo jih začele s prijetnim klepetom na določeno temo in nadaljevale z meditacijo, vadbo in povezovanjem z detecem. Prav tako dragoceni sta se mi zdeli tudi obe delavnici: priprava mamice na porod in še bolj priprava partnerja na porod.
Ko sem pred štirimi leti rodila svojega prvorojenca, sem ta dogodek dojemala kot “obred prehoda”, saj je bila izkušnja poroda zares zelo intenzivna (čeprav se ni skoraj nobena od mojih porodnih želja uresničila, saj sem zaradi odteka plodovnice rojevala leže, kar je povzročilo zastoj poroda in se končalo s pritiskanjem na trebuh in vakuumom) in me je navdala z veliko notranjo močjo. In vendar se mi je zdelo, da bi nekatere stvari morale biti drugačne. Ko sem kasneje razmišljala o porodu, sem si obljubila, da prihodnjič vzamem stvari še bolj v svoje roke. In da ne grem več rodit brez porodne spremljevalke. Ko sem te spoznala na vadbi za mamice in dojenčke, sem začutila, da bi to lahko bila ti.
In res je bilo drugič marsikaj drugače …Začelo se je nekaj minut pred 4. uro zjutraj, ko me je zbudil prvi popadek. Sledil mu je drugi popadek čez sedem minut. Zdel se mi je kar močan, zato sem vstala in se lotila še zadnjega kupa likanja, ki mi je ostal. Kako sem bila vesela vsakega popadka, saj sem si tako zelo želela, da se tokrat ne bi začelo z odtekom plodovnice!!! Popadki so v naslednjih dveh urah prihajali že na 4 do 5 minut in da bi se raztresla, sem se vrtela po kuhinji: pripravila sem si zeleni smuti za v porodno sobo, za zajtrk sem si naredila palačinke s svežimi borovnicami, nato pa sem se – zvesto sledeč tvojim napotkom – lotila še priprave peciva (presne rožičeve kroglice za vse, ki bodo prisotni v porodni sobi). Malo pred sedmo uro mi je odteklo nekaj plodovnice in zato sem za nekaj časa legla. Popadki so se nekoliko okrepili in bili so že na 3-4 minute. Ob pol osmih sva šla od doma in ko so me ob 8. uri v porodnišnici sprejeli, sem bila odprta samo 2 centimetra! Glede na prvo izkušnjo se mi ni niti sanjalo, da bom čez slabi dve uri in pol imela svojega dojenčka že na trebuhu! V porodni sobi so mi takoj namestili ctg in naročili, naj ležim. Bolečina se je zaradi ležanja (čeprav na boku) intenzivirala. Kakšna sreča, da si prišla in predlagala, naj mi ctg namestijo tako, da sem na postelji čepela in se naslanjala na dvignjeno naslonjalo! Naenkrat sem bolečine čutila samo še kot valove; v meditacijah, ki sem jih zadnja dva meseca redno izvajala, sem si predstavljala, da stojim na deski in čakam na val – ko pride, se mu prepustim in grem z njim vedno znova in znova. To mi je pri predihovanju popadkov zares pomagalo! Zelo dobro mi je v tem času dela tudi masaža križa. Veliko mi je pomenilo, da sta bila z mojim partnerjem res uigran tim. Vse je potekalo brez odvečnih besed, kar mi je pomagalo ohranjati koncentracijo. Malo po 9. uri sem bila odprta 5 cm, malo po 10. uri pa že 8 cm in takrat sem začutila izjemno moč in energijo. Babica Melita je predlagala, da ležem na bok, saj bom tako lažje pritiskala. In ta položaj mi je res zelo ustrezal. Spominjam se, da mi je babica Melita dala mojo roko na dojenčkovo glavico in zalil me je prvi val neskončne sreče. Čez nekaj trenutkov, ko sem dva- ali trikrat pritisnila, pa je bila glavica že zunaj! To je bil res čaroben trenutek. A potem nisem smela takoj pritisniti, čeprav sem čutila zares močan pritisk. Ko pa je babica Melita rekla, naj spet pritisnem, je bil naš fantek zunaj in čez nekaj trenutkov že na mojem trebuhu! Takrat sem začutila neskončno srečo in mir. In ta občutek še kar traja … Res nam je lepo!

SARA HITI IN ELA, JUNIJ 2015: NEPRESPANI ODTEČE PLODOVNICA, MOŽ PA JE 100 KM OD DOMA

evo, končno sem se spravila za računalnik, da tudi jaz nekaj napišem. Moram reči, da sem se pred porodom psihično pripravila na to, da bom cel mesec samo v postelji, v raztegnjeni pižami in neumitimi lasmi, ampak resnica je daleč od tega. Po porodu sem se kmalu zelo dobro počutila, naša princeska je tudi tako pridna, da mi gre včasih od sreče kar na jok, tako da imam kar naenkrat zelo veliko časa zase. Tomi se je tudi neverjetno izkazal, tako da mi prva dva tedna ni dovolil iti iz hiše, kuhati, pospravljati, še Elo nekajkrat na dan previje on. Tudi najino dojenje je super steklo, čeprav sva v porodnišnici zgubile 270 g teže. Najina odpustna teža je namreč bila 3110 g, danes, 12 dni kasneje pa Ula tehta že 3840 g. Torej sva obe pridni. Res se nimam kaj pritoževati.
Kar se tiče poroda, pa zadeva ni šla čisto po načrtu – sicer res ne vem, kako sem lahko pri nama, ki več ali manj vse delava iz danes na jutri, kakorkoli drugače pričakovala 🙂
En dan pred porodom, torej v soboto, 13.6. sem bila sama doma, ker je bil Tomi službeno odsoten, zato sem na obisk povabila mamo, njenega moža in brata. V vsakem primeru sem vedela, da se tokrat zadnjič vidimo pred velikim dogodkom. V soboto res nisem pričakovala, da bo naša deklica tako kmalu zunaj – nobenega znaka ni bilo, da se porod bliža. Kot da bi vedela, kaj me čaka, sem šla zvečer pod dolg tuš, si umila lase, se obrila in si rekla, da pred televizijo počakam na Tomija, da pride domov. Zadnje dni sem bila kar malo nervozna, če ga ni bilo nekje v bližini. Ampak kot zanalašč, se je Tomi tokrat odločil prespati na Škofljici pri svoji sestrični, tako da sem šla malo nervozna ob 1 uri zjutraj spat sama. Ampak nisem spala niti niti minute – po glavi mi je rojilo 1000 in 1 stvar, tako da sem se nazadnje zamotila z igranjem igric na telefonu. Ob 4ih zjutraj pa si sama pri sebi rečem – samo še na WC skočim, potem pa res spat. Tukaj pa so se moji porodni načrti začeli podirati 🙂 Na poti na WC začutim rahlo bolečino, ki je bila identična menstrualnim krčem in za trenutek pomislim: “Eh, ziher ni to, to. Sploh pa ne danes, ko sem jaz neprespana, Tomi pa dobrih 100 km stran.” Ko sem vstala iz WC-ja pa je bilo takoj jasno, da je to sigurno to, saj mi je po kapljicah odtekla voda. In kaj človek naredi v tem primeru? Jah, ni mi preostalo nič drugega, kot da po stanovanju začnem iskati stvari za v mojo porodno torbo, ker prej 9 mesecev ni bilo časa, da bi to naredila 😀 Na srečo sem imela vsaj seznam, kaj vse moram dati vanjo. Med sprehajanjem po stanovanju, sem si merila popadke, ki so bili zaenkrat čisto znosni, na 5, 6 ali 7 minut. Ko sem pripravila torbo, pa sem nameravala še nekaj pojesti, za vzpon na Triglav, potem pa šok. Kar naenkrat mi odteče toliko vode, da se pod mano pojavi lužica. Ura je bila nekje 4:40. Do tega trenutka sploh še nisem poklicala Tomija, ker nisem hotela delati neke panike, če se vse skupaj sploh še ni dobro začelo, poleg tega pa sem vedela, da je šel zelo pozno spat in zadnje kar se mi manjka je, da mi moj partner med porodom tečnari, kako je utrujen. Ko mi je odtekla voda, pa sem kmalu začela razmišljati o vseh alternativah kdo bi me lahko peljal v porodnišnico, če bi se popadki začeli zelo hitro stopnjevati. Rešilca nisem hotela klicati, ker bi me odpeljal v Celjsko porodnišnico. Tomija sem končno priklicala šele ob 5:25, ker spi kot top, nato pa nanj počakala leže na boku in predihavala popadke. Po eni strani sem bila vesela, da nimam druge izbire, kot da počakam na prevoz, ker sem vedela, da me zaradi počenih ovojev čaka dolgo ležanje v postelji in da alternativna soba odpade. Ko je dobro uro po mojem klicu Tomi prišel domov, so bili popadki že nekaj časa redni na 5 minut in tudi jakost je bila takšna, da sem se pri hoji do avta morala ustavit in popadek predihati. V porodnišnico sva prispela ob cca 7:30. Babica, ki me je sprejela ni bila ravno višek prijaznosti in topline, ampak v tistem trenutku mi je bilo že vseeno. Samo, da sem imela poleg partnerja. Kot sem predvidevala, me je babica ob omembi alternativne sobe samo debelo pogledala in me odpeljala v trojko in mi na trebuh pritrdila CTG. Želje po žogi in predihavanju popadkov stoje, niso bile uslišane. Babica mi je na hitro naštela, kaj vse iz mojega porodnega načrta ne bo možno izpeljati. Ko sem prišla v porodnišnico, sem bila 3 cm odprta in tudi popadki so se kar hitro stopnjevati. Po dobri uri uri sem babico celo prepričala, da me je za nekaj minut spustila na WC, kjer sem nekoliko lažje predihala nekaj popadkov. Potem pa zopet nazaj na posteljo. Na uro sicer nisem več gledala, ampak nekje na polovici sem se uklonila bolečini in privolila v protibolečinsko injekcijo. Tomi mi je ves čas pomagal predihavati popadke in danes lahko rečem samo, da brez njega ne bi zmogla. Nekje ob 11:30 so se v porodni sobi začele prižigati luči in takrat ves vedela, da gre zares. Pri prvem tiščavniku mi je bilo jasno, da bo to bolelo še bolj kot popadki. In res je bilo tako. Na trenutke se mi je zdelo, da me bo raztrgalo in vmes, ko ni bolelo, sem se pogovarjala z najino punčko, naj mi pomaga jo spravit na svet. Dokler se ni porodila glavica, se mi je od bolečine kar malo meglilo. Ko pa sem zagledala glavico, je bilo vse čisto enostavno. Še enkrat sem pritisnila in najina Ela je bila zunaj. Takoj sem jo dobila v naročje sem v trenutku pozabila na vso bolečino. Danes, ko jo gledam kako spi, si mislim, da bi šla zanjo še neštetokrat čez to. Na koncu je Tomi prerezal popkovino, Elo pa so mi kar nekaj časa neumito pustili, da počiva na mojih prsih. V porodni sobi, sva se tudi poskušali podojiti – njej je šlo precej bolje kot meni, saj še nisem imela mleka. Preostanek časa v porodni sobi, se je z Elo cartal Tomi, ki se je kar ni mogel nagledati. Tudi sedaj, ko smo doma, Tomi vsak prosti trenutek preživi z njo, da jo carta, previja, se z njo pogovarja in ji poje. Res se imamo super fajn.
Moj porod se res ni skladal z alinejami na listu papirja, ampak sem bila vseeno ponosna nase in na svoje telo, da je zmožno prestati nekaj takega, prav tako sem bila ponosna na Tomija in kako je dobro je opravil svoj del naloge. Nenazadnje pa se bila ponosna tudi na Elo, ki je mamici pomagala, da porod ni trajal predolgo.
Izidora, tebi gre zahvala, da si mi tako približala porodno izkušnjo, ker si ne znam predstavljati, da bi tako pomembno izkušnjo lahko prestala brez nasvetov in znanja, ki sem ga dobila pri tebi. Vse tiste, ki so mnenja, da nas strašiš s svojim pripovedovanjem, bodo šle težko čez to izkušnjo.

MATEJA PETEK IN ELA, MAJ 2015: BRUHANJE PRINESE OLAJŠANJE

kot obljubljeno pošiljam opis svojega poroda 🙂 vse se je začelo v petek nekje ob 16.15 ko mi je na stranišču odtekla voda. Najprej mi ni bilo nič jasno saj popadkov nisem imela ( sicer sem že dva dni čutila, da se nekaj pripravlja). Matevž me je peljal v porodnišnico, kjer je sledil pregled in dejstvo da sem odprta le dober cm. Sestra me je pospremila v porodno sobo, ki sem si jo lahko izbrala sama, saj ni bilo guzve ( izbrala sem sobo št. 6)in mi takoj povedala, da če v 8 urah ne rodim, bom dobila antibiotik, ki preprečuje okužbe otročka. Ure so minevale, z Matevžem sva se prav zabavala ob glasbi, rekvizitih….a popadkov ni bilo od nikoder. Ob 19 sem govorila z babico, ki mi je povedala, da sem še vedno odprta slaba 2 cm in da bo prisla k meni zdravnica, saj bomo zaceli s pospešitvijo poroda. Najprej je bilo receno, da mi bodo dali vaginalno tableto, a si je zdravnica, ko je le ob 23 uri uspela končno prit, premislila in se odločila za prvi mali odmerek umetnih popadkov. Počasi sem začela čutiti pogostejše popadke, ki so me spominjali na mestrualno bolečino in niso bili še tako boleči. Ker se še vedno nisem odpirala tak kot si bi želeli so mi dozo umetnih popadkov povečali. Popadki so bili vedno bolj pogosti in vedno bolj boleči, zato sem zahtevala protibolečinsko injekcijo.Mislim, da mi ni kaj dosti pomagala :-). Popadki so se stopnjevali in s tem tudi bolečina..popadke sem imela na dve do tri minute…skozi popadke sem se prebijala z dihanjem! Noro kako je lažje prebrodit popadek če si sfokusiran na dihanje… želodec ni več prenesel vse te bolečine zato sem tudi enkrat bruhala. A sem se pocutila bolje….Sledila je nova bolečina..tiščavniki…Presenetili so me …predvsem njihova moc! Presenecena sem bila kako moje telo samo funkcionira s tako mocjo in da dejansko nimam nobenega vpliva na to kaj in kako mocno to pocne! Prepustila sem se svojemu telesu z mislijo, da sem z vsakim tiscavnikom blize eli 🙂 spomnim se, da sem bila že tako utrujena, da sem med popadki-tiscavniki ( ki so bili na 2 min) zaspala (sama sebe sem slišala smrčat 🙂 Iz tega stanja me je prebudil glas zdravnika, ki se je začel pogovarjat z Matevžem in nato še z mano, da je Eli padel srcni utrip in da moramo najhitreje zaključiti porod…Zdravnik mi je povedal, da bo moral opraviti porod z vakumom…Nevem zakaj ampak naenkrat sem bila čisto pri zavesti in zavedala sem se da moram zbrati še zadnje moči, da čimprej spravimo otroka na svet. Naenkrat je bilo v sobi najmanj 6 ljudi, ki so se pripravljali za zaključek poroda. Zdravnik mi je na hitro razložil kako bi naj vse skupaj zgledalo in kdaj moram začeti potiskati…vmes pa me je še pomiril, da je srčni utrip Ele stabilen in da bo vse vredu. Ko se je popadek pričel mi je zdravnik rekel naj močno potisnem…zaprla sem oči in močno potisnila, sestra se je v istem trenutku z vso močjo naslonila na moj trebuh….naslednje kar se spomnim je to, da so govorili, da je glavica zunaj in da še en potisk in Ela bo pri meni. In res en potisk in Ela je bila ob 6.10 zjutraj zunaj! Zaradi poroda z vakumom Matevž ni mogel prerezati popkovine, saj so jo takoj vzeli in pričeli z pregledom. Ko so mi jo prvic dali na prsi se je moj svet za vedno spremenil…postala sem mama 🙂 nepopisno lepi trenutki. Vedela sem da moram poroditi še posteljico in ko sem videla sestro, ki je hotela ( vsaj meni se je zdelo tako) “pomagati” sem kar glasno rekla, da jo želim sama poroditi in ob naslednjem popadku sem jo res 🙂 brez bolečin je zdrsnila cela ven. Sledilo je šivanje- zaradi vakuma so me morali za cm vrezati in pa malo me je raztrgala. Zdravnik me je med šivanjem pohvalil, da sem dobro sodelovala med porodom in da moram biti ponosna na sebe. Prav tako je prisla babica Zdenka, ki je bila res fenomenalna in me pohvalila in razložila, da je porod dejansko zelo lepo potekal. Odpirala sem se za 2 cm na uro in glede na začetek vsega skupaj so vsi pricakovali, da bo trajalo dalje kot je. Pohvalit moram res vse osebje, ki so bili z mano!
Nato pa je sledilo prvo cartanje v porodni sobi…noro kako ponosna sva bila drug na drugega, da sva ustvarila to malo bitje 🙂
Prvi podoj sem naredila v sobi žal ni zagrabila moje bradavice in ker sem res želela dojiti sem sestro prosila za nastavek in od takrat dalje se nemoteno dojiva 🙂 mleko sem dobila res hitro saj ima Ela res močan sesalni refleks:-) Domov sva šli v torek, saj je vmes dobila še malo zlatenice in sva iz ponedeljka na torek imeli blazinico na hrbtu ( s plavo lucko) .
V torek je sledil pregled kolkov in vsi ostali pregledi, ki so potrebni za odpust, najbolj pa sem bila vesela, da je zdravnica naredila ultrazvok glavice in me pomirila z besedami, da ima Ela normalni izvid ( kot, da se ne bi rodila z vakumom).
Porod sicer ni potekal kot sem si želela, a sem preživela. Žensko telo je nekaj posebnega in tako kot si rekla vsaka ženska zna roditi, samo zaupat je treba vase in gre! Sem pa vesela, da sem obiskovala tvoje ure joge saj sem zraven rekreacije pridobila noro dosti informacij, ki so mi pomagale skozi celotno izkušnjo. Hvala ti še enkrat za vse!!! Pridemo se pokazat, ko malo zrastemo 🙂

ANA BENIČ IN MANUELA,MAJ 2015: TELO JE VES ČAS DREGETALO, KOT ŠIBICA NA VODI

glede na vso tvojo angažiranost znotraj mojega nosečniškega obdobja je prav, da ti javim tudi feet back, glede poroda in dogajanja, da boš lahko mojo res pozitivno izkušnjo delila z ostalimi porodnicami in jih vsaj malo opogumila ter motivirala, da je porod v večini primerov pozitiven dogodek.Naj na začetku povem, da se kaj preveč nisem obremenjevala in razmišljala o tem kaj bi lahko šlo narobe oz. kaj vse se mi ob porodu lahko hudega zgodi in da zadeva grozno boli. V bistvu sem bila zelo sproščena, saj sem si ves čas mislila, če so vse bom pa še tudi jaz. Pomembno mi je bilo, da sem seznanjena z bistvenimi informacijami in da sem si skozi tvoje delavnice in pričevanja drugih porodnic ustvarila okvirno sliko, kaj pa v porodni sobi pričakovati. Predvsem se mi je zdelo zelo pomembno, da vem, kaj se med samim porodom z menoj dogaja (porodne faze, popadki, tiščavniki, izstis). Prav tako mi je bilo zelo pomembno, da vem kdaj v porodnišnico, kako prepoznati prave popadke in da res ne grem prehitro. Seveda je bilo še polno koristnih nasvetov: odluščenje čepa, kaj vzeti v porodnišnico, malinov čaj, zahvala za babico, kaj naj počne partner, flaška na cucelj , ipd…In seveda ker ni zmeraj tako kot si zamisliš, se je tudi pri meni zgodilo malce drugače. Zvečer nisem mogla dolgo zaspati, saj je mala imela očitno nek party in je ves čas zelo intenzivno bincala. Sedaj se mi zdi, kot da se je nameščala. Ko sem do treh zjutraj gledala televizijo in odšla na wc, sem videla, da se mi je odluščil čep – malce krvavo, rjavkasto obarvana sluzava snov. In seveda jaz čisto na izi eh to še ni nič, to pomeni, da lahko rodim v dveh urah ali pa v štirinajstih dneh. Telo se pač malo začne pripravljati. In seveda se vležem nazaj na kavč in še malo pogledam tv, in opa, grem malce brati tvoje porodne zgodbe, ki jih imaš objavljene na spletni strani. Nakar moram spet na wc. Ko sem se vstala sem čutila, da mi je odteklo par kapljic. In seveda jaz spet, eh to še nič ni. Ampak sem bila toliko, da sem si šla pripraviti torbo, ker seveda je še nisem imela, saj jaz tako ne bom prej rodila. Pripravim torbo, grem še pod tuš nakar se ponovno vležem na kavč in ko ponovno vstanem še par kapljic. No počasi mi je kliknilo, da bi pa mogoče bilo lahko to to. In grem v spalnico okrog pol petih zjutraj se
vležem zraven dragega, ki me vpraša kako sem in rečem, da se mi zdi, da se nekaj dogaja. Nakar ležim v postelji in čutim blage menstrualne krče. Ko se ponovno vstanem za wc mi pa odteče, kar nekaj vode. Tako da sem vedala, da bo treba iti v porodnišnico. Moji upi o predihavanju doma, ko bodopopadki na pet minut tako intenzivni, da ne bom mogla več govoriti so bili pokopani. Ja nič, lepo sem se najedla, dragi se je šel še obrit in sva se počasi in umirjeno uredila ter odpravila v porodnišnico. Te pa gremo roditi.Ob 6h sta me sprejeli dve prijazni sestri. Skupaj smo izpolnili papirje, sta me pregledali, ena od niju je dejala, da sem odprta 2 cm. Nakar sem se lepo namestila v porodni sobi št. 6. Počasi se je začela bolečina v obliki menstrualnih krčev povečevati, vendar nič kaj hudo strašnega. Okrog sedmih me prevzame babica Iva. Gospa s 25 let izkušenj, prijazna in razumevajoča. Iskreno mi je najbolj ustrezalo ležati na boku ves čas. Sploh mi ni bilo, da bi sestopila s postelje. Telo mi je skozi cel porod dregetalo, kot šibica na vodi. Ko me je pregledala babica Iva mi je dejala vzpodbudne besede in sicer, da sem odprta 3 cm in da je otroček super nameščen, že zelo nizko in da bo to hitro šlo. V tistem trenutku so mi res zelo ustrezale vzpodbudne besede, da bo ta prod šel hitro skozi, saj vse lepo kaže. Ko me je okrog devetih začelo že kar precej zvijati, me je prišla pogledati ponovno babica in je dejala, če bi imela kaj protibolečinskega. Sem dejala, da sicer poznam opcije, ampak da nisem nič kaj razmišljala, kaj bi imela, ker sem mislila, da bom rodila čez vikend in da tako ne bo nič na razpolago. Nakar mi je dobronamerno predlagala: pri vas zgleda vse super, vzamite epiduralno, ker je anesteziologinja na voljo boste dosti lažje rodili in še hitro. Sem rekla, da se bova z dragim pogovorila, in da jo obvestiva. Nato je sledilo še nekaj večjih popadkov. In seveda tako kot si dejala Izidora, če ti ponudijo nekaj za zmanjšanje bolečin v času popadkov seveda vzameš . Kdo pa želi mučiti sam sebe. No nakar je prišla anesteziologinja mi lepo vse vstavila in je rekla, da čez kako uro bo prišla ponovno. Izkazalo se je da ni bilo potrebe, ker sem nato že bila tako daleč. Res mi je epiduralna pobrala bolečino, tako da so bili popadki zelo znosni. Kakšno uro sem nato predihavala popadke. Hitro za tem so se pa začeli tiščavniki. In spet tako kot si dejala Izidora, se je tudi moj glas spremenil. Izdih je bil globlji in tako kot praviš, kot da te tišči kakat. Prav čutiš kako se odpiraš. So mi res hodile po glavi asociacije kot: odpiraš
se kot cvet ipd. . Babica je imela priprta vrata in ko me je slišala da imam že tiščavnike, me je prišla vzpodbuditi, da mi odlično gre. Vmes je prišla še ena druga babica in je dejala ooo vi ste pa že zelo daleč, kar me je ponovno zelo motiviralo. Prav tako je vmes prišel še zdravnik povprašati, če bi lahko pripeljal študentko ob samem rojstvu. Je tudi zdravnik pripomnil, da mi odlično gre in da koliko on to
sedaj vidi, bom v eni uri že rodila. Za študentko sem mu seveda pritrdila. Sem se lahko med popadki normalno pogovarjala. Meni se pa ves čas ni zdelo, da smo že tako daleč in da bo bebica kmalu tukaj. Sploh pa je bila bolečina znosna. Ko so bili tiščavniki tako daleč je babica rekla, da naj se iz boka prestavim v porodni položaj. Potem smo en tiščavnik tako predihali, nakar je dejala: gremo še pet
tiščavnikov nazaj na bok, po petih gremo pa roditi. In tako je tudi bilo. Pri iztisu je prišla še ena babica, ki mi je pomagala, na drugi strani se je junaško držal moj dragi in jaz z šestimi, sedmimi izstisi in bebica je bila zunaj. Iztis je zgledal tako kot smo vadili pri tebi na delavnici, za kar sem ti zelo hvaležna. Ker sem imela epiduralno sem lahko hranila moči za istis kar res velikooo pomeni. Ko je bila
mala zunaj so mi jo pristavili in prve moje besede so bile joj kako je lepa… In tako sva z dragim dobila neprecenljiv zaklad, za katerega sva hvaležna vsem dobrim vilam, da je zdrava in da je prišla na svet tako hitro in brez zapletov. Mogoče za konec še to:
– Pozitiven pristop in usmerjenost na končni cilj – malo štručko naj bo motivacija vsem vam, da je porod šele začetek bogate, pisane in nikoli dolgočasne življenjske zgodbe

MAJA BREZNIK IN UNA MAJ 2015: EPIDURALNA ANALGEZIJA

Danes je točno 15 dni odkar sem v mariborski porodnišnici rodila punčko Uno, kako pa je vse potekalo pa vam na kratko povem v naslednjih vrsticah. Moja nosečnost je bila zelo aktivna, na predviden datum poroda sem bila še na trikotni jasi, saj sem to prakticirala skoraj vsak dan skozi celo nosečnost. Hodila sem tudi na akupunkturo k dr. Gostenčnikovi in kar nekaj mesecev k Izidori. V nosečnosti sem zelo uživala in prav pri ničemer me ni omejevala. Moja porodna zgodba se začne nekje ok. predvidenega datuma poroda (6. 5. 2015), ko me je začelo črvičit v spodnjem delu trebuha (blagi krči, kot pred menstruacijo). Ti krči so trajali nekaj dni, medtem ko so postajali v noči iz 10. Na 11. maj vedno močnejši in daljši. Čutila sem, da manj boli, če krč prediham tako kot nas je učila Izidora . Res je bilo lažje. Ti krči so trajali potem še cel dan in še naslednjo noč. Krče je spremljala tudi driska in mrzlica. Na telefonu sem imela aplikacijo s katero sem si merila te krče/popadke in bili so vse pogostejši. Na srečo pa so bili zelo kratki. 12. maja 4. 30 sem se odpravila v porodnišnico, ker so bili popadki redni, na 5 minut, tresla me je mrzlica in čutila sem da je bolje da grem v porodnišnico kjer se bom počutila varno. V bolnici me je sprejela babica ki mi je povedala, da sem odprta komaj 2 centimetra. Sledila je žalost, da sem prišla prehitro v porodnišnico. Celo vprašala sem jo, če lahko še grem za nekaj časa domov. Nasmejala se je in mi povedala, da je vse že lepo pripravljeno in da če imam popadke gre zares. Seveda sem si želela katero izmed alternativnih sob, vendar sta bili zasedeni. Dobila sem sobo številka 4. Namestili so mi ctg in sledilo je čakanje. Babica je predlagala predrtje plodovnih ovojev in nato je spet sledilo čakanje, če bi se popadki ojačali. Ker je ctg ves čas zaznaval močne popadke, vendar prekratke, smo se odločili za umetne popadke s katerimi bi vse skupaj pospešili. Nikoli nisem razmišljala o epiduralni, vendar mi jo je dr. Gostenčnikova tako lepo predstavila, da sem zanjo odločila še preden je vse skupaj sploh začelo boleti. Vprašali so me, če jo želim in ko sem bila odprta 3-4cm sem jo dobila. Ko je epiduralna analgezija začela delovati, nisem čutila več nobenega popadka, kar je baje zelo redko (ponavadi nosečnica čuti bolečino vendar manj). Ker nisem čutila popadkov, tudi nisem imela potrebe, da se premikam oz. jih predihavam na različne načine in v različnih položajih. Po tem ko sem dobila EA, sem bila ves čas še samo na postelji kljub temu, da sem noge normalno čutila. Zaradi bruhanja sem dobila še infuzijo. Odpirala sem se zelo počasi in nestrpno ter s strahom sem čakala tiščavnike. Ko je babica pripeljala voziček in začela vse malo bolj intenzivno pripravljati, sem vedela da gre zares. Začeli so se tiščavniki, ki so trajali slabi 2h in ob 19.18 minut je na svet prijokala Una. Najlepše bitje. Takoj sem jo dobila na prsi in takoj smo vedeli, da bo pravi »sesalček« in tako je še danes. Partner je prerezal popkovino in nato se je porodila še posteljica. Upoštevali so posvečeno uro in nas pustili same. V porodni smo bili nato še 3h. V porodni sobi sem bila skoraj 15h in v tem času sem spoznala 3 babice, vse so bile zelo prijazne in srčne-čisto prave za ta poklic. Tudi sestre na oddelku so bile super. Malo me je bilo strah mariborske porodnišnice, ker sem slišala na njen račun več graj kot pohval pa vendar so mi dokazali nasprotno. Porodni načrt sem imela ves čas v torbi, celo več izvodov ampak ker sem videla, da vse poteka tako kot želim in ker sem lahko do zadnjega trenutka sodelovala pri odločitvah in so vse babice upoštevale moje želje, sploh ni bilo potrebe, da ga izročim babici. Izpolnile so se vse točke mojega porodnega načrta, samo epiziotomije si nisem ravno želela oz. je ni bilo v mojem načrtu ! Porod mi bo ostal v lepem spominu zahvaljujoč mojemu partnerju, celotnemu zdravstvenemu osebju in tebi Izidora, ker si me tako zelo psihično pripravila na porod.

MOJCA ŽGEČ IN TILEN, APRIL 2015,FELDBACH AVSTRIJA

Tilen bi naj na svet prišel vaginalno, čim bolj naravno, po možnosti v vodi. Porod se je odajavljal že 14 dni preden so se začeli resni popadki. Bolelo me je v spodnjem delu trebuha kot menstrualni krči. Lahko bi se začelo kadarkoli. Hodila sem na akupunkturo,
pila malinin čaj, jedla homeopatske pripravke in imela spolne odnose. Vse za spodbujanje in lajšanje. Popadki so se začeli v nedeljo 26.4.2015 okrog 10:00. Prijateljica, ki naj popazila na starejši hčerki, me je takrat klicala in ponudila alternativno varstvo, svojo odraslo hči, saj sta se z možem čez dva dni odpravljala na dopust. Rekla sem ji, da zna iti zares že danes, tako da sva bili na liniji. Začela sem si pisati popadke in jih predihavati na žogi. Eno uro so se gibali med 3 in 5 minutami in so trajali od 20 do 45 sekund. Mož se je odločil, da punci odpelje v varstvo, še prej pa mi je pripravil toplo kopel. Zlezla sem v bano in še kakšno uro predihavala v vodi v različnih položajih. Moram priznati, da mi ni pretirano ustrezalo. Mož se je odpravil še na lov za neko hrano, saj sem bila lačna, ko pa se je vrnil domov, sem ga že čakala, pripravljena na odhod. Popadki so se jačali. V avtu sem ležala na levem boku na zadnji klopi, med popadki pa sem hotela, da me mož drži za nogo. Med vožnjo sem jedla in pila, čutila pa sem tudi vse luknje na cesti, kar je popadek naredilo še bolj boleč. V eni uri sva bila v Feldbachu, kjer sva se prijavila v porodni blok, dobila sobo, metuljček na roko in priklop na CTG. Ker sem imela streptokok B, sem dobila prvi odmerek antibiotika v žilo. Po petih urah, odkar so se popadki začeli, sem bila še toliko pri močeh, da sem popadek predihala na vseh štirih, ko pa je minil, sem se vlegla na bok, pila, jedla, počivala in se pogovarjala z možem. Imela sem vse pod kontrolo. Moža je med tem v porodni sobi pičila čebela, ki je očitno zašla v sobo, ko je bilo odprto okno. Zdravnik, ki bi naj skrbel zame, je bil tako bolj zaskrbljen za mojega moža. 🙂 Ves čas sva bila sama, v spremstvu dveh babic in zdravnika, ki je občasno prišel na ogled. V tistem času sem bila odprta 1 cm, dobila sem večerjo, hodila sem lahko po hodniku, na WC, v dnevni prostor, kjer je bila na voljo pijača in nekaj za grickat ter na teraso, kjer je bilo fino, le dihala sem bolj tiho. Zelo mi ustrezalo glasno dihanje črke A. Na tak način sem lahko bila tudi najlažje spročena. Ustrezal mi je položaj naprej, naslonjena na stol, mizo, klop ter masaža hrbta ali gnetenje nog. Ob menjavi izmene sem bila odprta 2 cm. Takrat je minilo že 7 ur. Bila sem utrujena, zato sem hotela sedeti, ampak je bilo možno samo na pručki, saj je bil otrok zelo nizko. Ob popadku pa sem vstala in se naslanjala naprej. Začelo me je zebsti, zato mi je babica prinesla ogrete brisače, obkladek na križ in trebuh, pa še koco preko. Čez čas sem dobila nekaj za mehčanje materničnega vratu, hkrati pa opijat za počivanje. Popadki so bili zelo močni, ampak je šlo, saj sem lahko vmes počivala. Takrat sem ves čas ležala. Mož je rekel, da sem šla iz stanja blaženosti, v stanje opitosti. Ves čas poroda mi je govoril, da dobro izgledam, in tudi počutila sem se močno in sposobno. Sem pa v tem trenutku zaradi opijata počasi začela zgubljati kontrolo nad dogajanjem. Po dveh urah me je babica spet pregledala in še vedno samo 2 cm, prav tako je zaključil zdravnik. Ti pregledi so boleli, zato sem se tukaj tudi drla. Takrat pa je CTG začel kazati padanje otrokovega utripa. Babica se je vsedla poleg mene, me prijela za roko in rekla, da imam veliko in dobre popadke, ampak se ne odpiram. Otroku pa ne gre dobro. Vprašala me je, ali sprejmem carski rez v spinalni anesteziji. Ker sem bila že enkrat rezana, praktično ni bilo druge možnosti, še posebej, ker se je nekaj dogajalo tudi z otrokom. Mož me je vprašal, če sem se sposobna odločiti, Rekla sem, da se strinjam…in v celo izgubila kontrolo. :-(Takrat se je odvil svojevrsten film: miren večer v družbi moža in babice, se je spremenil v reševalno akcijo. Anestezist mi je razlagal postopke in dal v podpis en papir. Babica se je
pojavila v obleki za operacijsko sobo, s prekritimi lasmi in ustmi kot operacijska asistentka. Moža so poslali ven, da se je šel preoblečt. Mene pa na posteljo, v žilo pa sredstvo za ustavitev popadkov. Ker ni takoj prijelo, sem dobila še eno, tresla pa sem se kot šiba na
vodi. Vstavili so mi kateter, še nekaj metuljčkov in spinalno blokado. Ni bilo prijetno, je pa ves čas stala ob meni babica, me spodbujala in mi pomagala. Zadeva se je hitro odvila, prišla sta dva zdravnika in vrezala. Čutila sem vse, tudi poteg otroka iz maternice. Tilen je
začel kričati. Ko so mi ga pokazali, ga je babica res na hitro vzela in mi ga potem prinesla h glavi. Res je bil pod stresom, saj je bilo za njim že 10 ur popadkov, potem pa šok, ko so ga potegnili na svet. Okrog vratu je imel ovito popkovino. Kričal mi je na uho ves čas, ko
so me šivali, saj ga je mož držal blizu glave. Oba sva ga skušala pomiriti. Bil je prekrit z zeleno-rumeno tekočino in čudovito je dišal.
Potem ga je babica odnesla in obrisala, dobil je vitamin K v usta, nič pa v oči, ker z možem tega nisva dovolila. Takoj smo ga pristavili k prsim in je začel sesati. Bila sem budna, ampak se zaradi narkotikov operacijskega dela zelo malo spomnim. Občutki: vsi, ki so slišali, da sem imela 10 ur popadke, so izražali sočutje. V bistvu pa mi ni bilo težko. To je bila izkušnja, ki sem jo hotela doživeti (do konca). Moram priznati, da sem pustila odprto možnost za carski res, saj sem ga enkrat že imela, ampak sem si mislila, da ga bom izbrala, če bi morala dobiti umetne popadke in zaradi rezane maternice to ne bi bilo varno. Tako sem bila prepričana, da bom rodila naravno, če bom svoje popadke imela. Iz tega razloga imam tudi solzne oči, ko pišem o carskem rezu. Imela sem svoje popadke (različno močne in različno dolge), ampak zaprt izhod za malega junaka. Na koncu se je sicer vse izšlo lepo.Bolečine so se začele čez dve uri. Za lajšanje sem prva dni dobivala zdravila v žilo, potem pa v tabletah. Otrok je bil vznemirjen, zato se je dve noči veliko jokal, ampak je želel sesati, zato sem ga pristavljala ves čas. Zadovoljen je bil z malo količino tekočine, očitno pa je potreboval predvsem bradavico. Dudo je zavračal. Tretji dan, ko se je proti večeru pojavilo mleko, ga je presenetila trdota prsi, zato se je težko priklopil, ni pa imel težav s
požiranjem kratkih navalov mleka. Prsi so mi otrdele, vstrašila sem se, da se ponovi zastoj mleka, kot pri prvem porodu, zato sem si jih takoj začela rahlo masirati in pred vsakim dojenjem greti z blaznico s češnjevimi koščicami. Na tak način je tudi mleko hitreje steklo,
ko je Tilen začel sesati. Danes, ko to pišem, je peti dan in greva domov. Otrok lula, kaka vsak dan dvakrat, spi po dojenju, izredno zavzeto sesa in nima težav pri priklapljanju, malo podira kupček, nič ne poliva. V primerjavi z izkušnjo iz prvega poroda, si česa boljšega ne bi mogla želeti. Vse ostalo, vključno z bolečinami in psihološko navlako, ki se ti mota po glavi, ko ne gre vse po planu, pa mame preživimo, predelamo in na koncu zaključimo: pomembno je, da je otrok zdrav in sedaj je čas, da uživamo ob njem, imamo vedno čas in energijo zanj, še posebej, ker bo (pre)hitro odrastel. Še nekaj: kljub vsemu, da smo ženske supermame, pa nam skozi vse to ni treba samim. Stvarstvo nam je poslalo čudovite ženske, kot je Izidora, brez katere moj porod ne bi bil tako čudovit, kot je bil. Upam, da se ji na dopustu ni preveč kolcalo, saj sem veliko mislila na njo in njene nasvete, še posebej med samim rojevanjem.
HVALA!!!
Še o bolnišnici Feldbach: to je povsem klasična porodnišnica, kljub temu, pa sem se jaz počutila super. Porodne sobe so velike, opramljene praktično kot telovadnice. Osebje je prijazno, ustrežljivo, izobraženo in profesionalno, ima osebnostni pristop in razume, da ti ni lahko. Porodni blok sestavljajo tri porodne sobe, v izmeni, ki traja 12 ur, sta vsaj dve babici in zdravnik. Dnevno se rodi med enim in petimi dojenčki. Ena soba je še operacijska in ena pooperacijska. Možen je porod v vseh položajih, tudi v vodi in na rimskem kolesu.
Prosto lahko hodiš iz sobe na hodnik porodnega bloka, v dnevni prostor, kjer tudi ješ, ko ti prinesejo hrano ter na teraso, ko so lepi dnevi. CTG se izvaja občasno in glede na situacijo, metuljček pa dobiš v roko že ob prihodu. Po premestitvi iz porodne sobe na oddelek, kar velja za vse, tudi tiste s carskim rezom, zate skrbi tim babic, medicinskih sester ter pomočnic, ki so ponavadi mlade punce, ki delajo obvezno prakso. Na vsak klic se odzovejo takoj, bodisi da gre samo za dvig vzglavja na postelji, protibolečinsko terapijo ali pomoč pri dojenju in negi dojenčka. V prvih dneh se ti še posebej posvečajo, hodijo preverjat, kako si in ti samoiniciativno pomagajo.
Dojenčki so z mamicami, tudi s tistimi, ki so imele carski rez, na voljo pa je tudi otroška soba, kjer lahko dojiš, previjaš, otroka kopaš ali tehtaš. Če želiš pa lahko otroka prepustiš in v celoti skrijo zanj. Tam dobiš tudi vse za lažje dojenje, pumpo, flaške ali dodatek.
Plenice, kremice in oblačila so na voljo v vsaki bolniški sobi ali otroški sobi. Isto je na voljo za mamico od oblačil, do sanitarnega materiala. Če pa želiš, lahko imaš svoja oblačila. Hrano izbiraš za vsak dan naprej iz šestih menijev, kakor tudi dietne in po želji tudi
vegansko, vegetarijansko, presno, brez laktoze, brez glutena itd. Obiski so možni 2 krat na dan po dve uri v sobi, sicer pa lahko pride k tebi kdorkoli kadarkoli za neomejen čas, ampak moraš na hodnik, v čakalnico ali sobo za obiskovalce. Na oddelku je tudi fizioterapevtka, ki izvaja gibalno terapijo po carskem rezu. Svetuje pa tudi drugim mamicam o prvih vajah za krepitev mišic ob daljšem ležanju ter vračanju telesa v prednosečniško stanje. Vsak dojenček dobi paket dobrodošlice z izdelki in informacijami, vsak dan pa pride tudi fotografinja, ki male škrate poslika. Vsi dobijo darilce (slinček, kratek filmček in eno fotografijo), poleg tega pa še fotografske izdelke na dom, od katerih lahko izbereš vse, nekaj ali pa vse enostavno vrneš ter glede na izbrano tudi plačaš. Fotografijo s podatki o dojenčku pa objavijo tudi na spletni strani porodnišnice www.baby-feldbach.at. Porod oz. bivanje v bolnišnici je za Slovenke, ki v Avstriji niso zapolene, plačljiv in znaša 650 € na dan ne glede na vrsto (izbranega) poroda. Znesek se nabere, ko bivaš nekaj dni, je pa res, da zelo nalahko kupimo voziček za 1.000 €, ko pa gre za naše telo in dobro počutje, pa začnemo računati. Jaz sicer zadnja tri leta delam v Avstriji, sem pa že od leta 2007, ko sem rodila moji dvojčici in je porode še plačevala zavarovalnica, vedela, da če bom še kdaj noseča, bom prihranila za Feldbach. Za konec: jaz imam danes, na dan odhoda domov, okus po še!

IRENA IN KOLJA,APRIL 2015: UMETNI POPADKI IN ANALGETIK, SE MI NE ZDIJO TAKO STRAŠNI

kao prvo, hvala najljepsa za sve, stvarno mi je puno pomoglo sve sto smo razgovarale i radile na jogi 🙂
i sad sam napokon uspavala malenog Kolju i imam vrijeme da ti napisem nasu porodnu zgodbu.
u petak, 8.5. sam bila kod ginekologice na pregledu koja mi je tada rekla da zbog toga sto sluzbeno imam trudnicki dijabetes (iako granicni, pa sam bila samo na dijeti ) rekla da se porod mora inducirati indukciju mi je vec zakazala za ponedjeljak ujutro.
pretpostavljam da bi to napravili i ranije da nije bio vikend izmedju.I srecom, u noci s petka na subotu sam osjecala nesto kao menstrualne grceve, ali jos nisam bila sigurna da li ce to postati trudovi. nastavili su se i tijekom dana, s time da sam jos i malo krvarila, ali sam to povezala s ginekoloskim pregledom, pa se nisam previse opterecivala.Oko 2 popodne sam za svaki slucaj nazvala porodisnicu da pitam da li je to krvarenje ok. i rekli su mi da se pridem pokazati.posto sam se osjecala dobro, prvo smo skuhali i pojali rucak da bi se nakon toga zaputili u porodisnicu.Iako sam mislila da to nije to jer sam jos uvijek mogla govoriti dok je popadek trajao, kad su me pogledali rekli su da sam otvorena 3 cm i da ostajem u bolnici.Ok, sad me bilo malo strah, prvo zato sto mi se cinilo da sam prerano dosla u bolnicu, a drugo jer se sad to stvarno pocelo dogadjati.ali istovremeno sam bila jako sretna jer cu vjerojatno roditi prije ponedjeljka i jer imam svoje popadke.Na pocetku smo dobili ne previse prijaznu babicu, ali njoj je srecom smjena zavrsila, pa smo dobili Eriku koja je bila vise nego spremna slusati moje zelje. na pocetku je to bilo tako da smo se Marko i ja gotovo zabavljali koristeci sve pripomocke koji su bili u sobi br 6. I onda su oko 7 krenuli pravi popadki, oni koji bole, i gdje me najvise spasavala Markova masaza.A u medjuvremenu sam se gibala, iako s ctg-om oko struka.No, sve se preokrenulo kad su me pregledali i rekli da sam otvorena samo 5cm i da misle da bi to htjeli malo pozuriti. prvo su mi probusili vodenjak, i kad su otkrili da je plodovnica bila malo mekonijska, odmah su mi savjetovali umetne popadke jer ja vjerojatno necu izdrzati i porod bi trajao predugo
tako da sam nerado pristala na umjetne popadke, a kad su postali toliko bolni, kad me babica pitala da uzmem analgetik protiv bolova, odmah sam pristala.Kad me to primilo to je izgledalo tako da sam bila prilicno nadrogirana, a bol je svejedno bila mocna. tako da kad su dosli tiscavniki izmedju njih ja sam spavala, i budio me uzasan bol koji nisam bila u stanju konstruktivno koristiti. kao da sam odustala. i onda mi je Marko dolazio i budio me i pricao mi da idem preko sebe, da moram tiskati i kako bi to trebala napraviti. mislim da nisam tiskala dovoljno jako.Iako sam imala ideju da cu pokusati roditi na boku, ili na prucki, u tom stanju sam samo uzaludno pokusala napraviti nesto na boku, ali sam na kraju rodila na ledjima jer se nisam bila u stanju pomaknuti u drugi polozaj.
babica je masirala presredek i to je na kraju pomoglo da sam na kraju samo popucala, nisu me rezali. i u nekom trenutku sam zakljucila da je vrijeme da rodim, i da idem preko sebe i preko neizdrzivog bola, i nakon nekoliko konstruktivnih tiscavnika rodio se Kolja :). u 1:55, 50 cm dug i 3400 tezak i to je bilo nevjerojatno, malo su ga oprali zbog mekonija, i odmah su mi ga dali na prsa i tako smo ostali iduca dva sata.I osjecaj tada se sasvim promjenio, sva bol od prije par minuta uopce nije bila bitna, samo neka potpuna sreca da napokon imam svog malog u narucju. i bio je malo plavi i imao izduzenu glavicu, a meni je bio najljepsi na svijetu.
i za kraj porodne zgodbe, bio mi je stvarno divan trenutak kad sam dosla u sobu u kojoj je Alesa bas dojila malu Emu. to me posve razveselilo da imam toplo i poznato lice u blizini.Mislim da cak i nisam napisala sve, iako sam se stvarno raspisala. ali unatoc tome sto porod nije bio idealan, presretna sam jer sam imala svoje popadke i jer sam rodila vaginalno. a ovi umjetni popadki i analgetik mi se sad uopce ne cine tako strasni.Sad se trenutno bavim carima dojenja i vjerojatno se vidimo na potpornoj skupini za dojenje, tako da molim te javi ako ce biti zadnji petak u maju i juniju. ako ne u maju, mozda bi dosla u juniju
puno pozdrava i zagrljaj,

PETRA ŠKOF IN SARA, APRIL 2015: ČE PRIMERJAM PRVI VAGINALNI POROD IN DRUGI CR JE PREPRIČLJIVO BOLJŠE IN LEPŠE NARAVNO RODITI

Naša novorojenka, je že dopolnila 1 mesec in je prava babika. Kot veš, mi zunanji obrat ni bil namenjen, zato je bila 7. aprila rojena s carskim rezom. 3880 g težka in 52 cm velika deklica nam je polepšala življenje.
V osmih letih, od rojstva Mance, sem že pozabila kako lepi so dojenčki in kako lepo dišijo. Ponovno doživeti to izkustvo je nekaj najlepšega kar lahko imaš.Sedaj smo se že vsi privadili drug na drugega. Manca jo je zelo lepo sprejela in je prava mala pomočnica. Z veseljem sodeluje pri oblačenju in previjanju. Tudi ata v teh letih še ni pozabil, kako se rokuje z dojenčki, hi hi.
Zdaj, ko pogledam nazaj in primerjam oba poroda: naravni prvi in carski rez zdaj drugič lahko rečem, da je prepričljivo boljše in lepše naravno rodit. Kar se tiče izkušnje z sekcijo lahko rečem, da je bilo vso osebje zelo v redu in vse ok, kar se pa samega posega tiče in kasnejšega okrevanja pa mi je bil carski katastrofa.Že to, da greš točno na določen dan s potovalko v bolnišnico z mislijo, da boš čez nekaj ur dobil otroka, telo pa popolnoma nič na to ne reagira, je čuden občutek. Sam poseg res ni boleč in vse je hitro gotovo. Ampak mene je občutek, ko sem otroka le za trenutek videla, potem pa šele nasledni dan zjutraj ubijal. Na intenzivni te našibajo z zdravili, po katerih si itak zadet in ne moreš nič. Potem ti po 8-mih urah rečejo, da moraš vstat. Jaz sem imela občutek, da mi bo želodec in črevo nekam v luknjo podlo. Bila sem totalno nemočna. Čez naslednih 16 ur pa moraš vsat, si oprtat svoj nahrbtnih ali potovalko in si sam pelješ otroka na oddelek, kjer pa si prepuščen sam sebi. Ne me narobe razumet, osebje ti je res skoz na voljo, ampak v glavnini zase in za otroka skrbiš sam. Bolečina po carskem pa ni ravno zanemarljiva. Druga stvar pa so hormoni, ki ne stečejo tako kot pri naravnem porodu. Midve sva bili priklopljeni druga na drugo v eno, celi dan. Jaz sem komaj uspela it na stranišče ter se umit, ko je prišel partner, sicer pa je bila v eno na dojki. Sem pa tako hvaležna danes, ker nama je dojenje steklo, saj sem se pri Manci zelo trudla pa ni bilo pravega efekta. Je pa res, da je Sara odlična sesalka, kar pa Manca ni bila.
Izidora, vsem bodočim mamicam lahko sporočiš, naj si nikar ne želijo carski rez z mislijo da je manj boleč, ker je to popolnoma zmotno. Res sam porod ni boleč je pa čas sanacije precej daljši in bolj si nemočen potem za skrb otroka.
Draga Izodora, hvala ti za vse tvoje prijetne urice telovadbe in sproščanja. Delevnica priprava na porod je bila super. Sem upoštevala vse tvoje napotke (jemanje probiotikov ter homeopatske arnike), kar mi je definitivno pripomoglo k hitrejšem okrevanju. Najbolj pa menim, da je ta psihična priprava na porod in vsa podpora, ki sem jo dobila na tvojih delavnicah tisto, kar bodočim mamicam najbolj koristi in najbolj potrebujejo.Iskrena hvala še enkrat in lep pozdrav tebi in vsem lepim trebuškom,

ASTRID IN ILONA, APRIL 2015 : DOBRA KOMUNIKACIJA Z ZDRAVSTVENIM OSEBJEM

Čeprav sem že 2 tedna pred rokom imela vse znake skorajšnjega poroda in je bil otrok že čisto nizko, popadkov kar ni in ni bilo, gibe pa sem nekaj dni po roku že zelo slabo čutila. Poskusila sem vse načine za sproženje poroda, meditacijo in pogovor z otrokom, a je z vsakim dnem pojemalo vse moje zaupanje v naravo in telo, povečevala pa se je želja, da čim prej rodim, četudi s sproženim porodom.
V ponedeljek zjutraj, 13. dni po roku sem bila naročena na sproženje poroda in ob osmih zjutraj sem že bila sprejeta na oddelek porodnišnice. Vstavili so mi prvo tabletko prostaglandinov. Po 8-ih urah naj bi mi vstavili še eno, pa so jo šele ob 18. uri zvečer. Malo po 20-i uri so se začeli popadki, ki pa niso bili boleči in sem jih lahko čisto mirno predihala. Trajali so minuto in se pojavljali na 2-4 minute,
a sem vedela da to ni to, ker ni bilo prave bolečine. Sem pa bila vsakega posebej vesela in se pogovarjala bolečino: »Daj me, lomi me, širi me«. Prav mi je prišla aplikacija, s katero sem si štopala popadke. Ob 22h zvečer so mi naredili CTG, kasneje še enega in ker ni bil zadovoljiv so me ob 1-ih ponoči premestili v porodno sobo, z razlogom, da bodo lahko ves čas spremljali otroka. Zdravnica je
povedala, da bomo glede na pogostost in moč popadkov verjetno rodili že do jutra, a so se ti okrog tretje ure zjutraj umirili. So pa bili že precej boleči. V torek zjutraj na viziti mi zaradi nezadovoljivega CTG-ja niso želeli vstavit tretje tablete, ker niso bili prepričani če je otrok v dovolj dobri kondiciji za vaginalni porod, poleg tega sem bila še popolnoma zaprta. Povedala sem, da se mi ne mudi s carskim
rezom in da zaradi mene lahko še poskusimo. Ker sem vedela, da je vse odvisno od CTG-ja sem točno naštudirala v katerem položaju je CTG najboljši – nekaj vmes med ležanjem na boku in hrbtu – in v tej pozi vztrajala 2 uri, čeprav se me bolele vse kosti. Po dveh urah je bil CTG po besedah zdravnika »ne čisto šolski ampak dovolj dober« in dobila sem tretjo tabletko. Žal se do večera razen zmehčanega materničnega vratu ni nič dogajalo in zdravnik mi je prišel povedat, da bodo naredili carski rez.
Spraševala sem kako je z umetnimi popadki, da če ni drugega načina, da zakaj ne še eno tabletko …
pa so bili argumenti popoldanskega zdravnika, da sem že dobila 3 tablete in da umetni popadki nimajo smisla ker sem še zaprta. Spet ista zgodba kot zjutraj, z moje strani, da se meni ne mudi, da če je otrok OK da zakaj bi prehitevali, da lahko tudi zjutraj naredimo carski rez če se bo pokazala potreba. Strinjal se je in dodal da bo zjutraj prisotnih več zaposlenih in da ne bomo delali carskega reza če ni nujno. Nočni zdravnik je bil razumevajoč in takoj sprejel mojo razlago da se ne mudi s carskim rezom ter ob 20.30, ko so se začeli popadki na 2-5min povedal, da se je začelo in da zdaj ne bomo pustili da se preneha. Žal so se popadki stopnjevali samo do polnoči in se nato umirili. Ob koncu nočne izmene sem zdravnika spraševala kako kaj kaže za naprej in povedal je, da se bodo glede
na stanje najverjetneje odločili za carski rez. Hvaležna sem mu bila za te besede in jutranjo zdravnico pričakala z nasmehom, povedala da se počutim super, da se nič ne dogaja a da bi rada dala otroku še malo časa, da se ne mudi, da je bil rok narobe izračunan ker jaz točno vem kdaj je bil otrok spočet a me moj ginekolog ni upošteval, ko sem mu to povedala, da meni nič ni problem še malo počakat.
Pravzaprav nisem vedela kakšne so možnosti v takih primerih ampak izkazalo se je, da se je splačalo saj se je zdravnica po posvetu z nadrejenim ter pod pogojem da podpišem privolitev v ponovitev postopka, odločila za vstavitev nove tabletke. In vse skupaj izpeljala prav prijazno in pozitivno, češ to moramo podpisat ker so taka pravila. V sredo zjutraj sem tako dobila novo tabletko in ob 8.30 uri so
se začeli popadki na 10 min, ob 11ih zjutraj pa na 2-4 minute. Ti so bili boleči in so se stopnjevali, zato sem zaprosila za žogo na postelj, vendar se CTG ni mogel prav snemat, zato so mi dovolili zgolj ležanje na boku ali v pol sedečem položaju, v katerem so bili popadki manj boleči kot na boku. Ker se je začelo zares je v porodno sobo prišel fant, ki mi jih je pomagal predihavat ter mi med njimi po požirkih dajal pit. Ob 13h sem pojedla pol banane in spila še nekaj požirkov, potem pa več nisem upala ne pit ne jest, ker sem vedela, da še vedno obstaja možnost carskega reza. Do 15h smo prišli na 3 centimetre, odteklo mi je tudi nekaj vode in ponudili so mi epiduralno, ki sem jo zavrnila, kasneje pa sprejela vsa ostala protibolečinska sredstva, ki so mi jih ponudili. Popadki so bili močni in imela sem občutek, da se ne stopnjujejo po bolečini ampak po tem, da so postajali daljši in bolj pogosti. Vsako uro sem se odprla za centimeter in vsakega napredka sem se razveselila ter s tem dobila zagon za naprej. Nisem razmišljala o skorajšnjem porodu ampak sem se fokusirala na to, da napredujemo,da se porod odvija in da če bo šlo tako dalje bo super. Okrog 18h pa se je na 6-ih centimetrih
ustavilo. Dodali so mi umetne popadke, ki niso pomagali. Prosili so me, naj ležim na enem ali drugem boku, da bi s tem pomagala otroku naprej, vendar je v tem položaju otroku ob vsakem popadku padel pulz. Glede na to, da smo bili že 2 uri na 6 cm in da je bil CTG na boku slab, so mi malo po 19h ponudili carski rez, ki sem ga takoj sprejela. Želela sem si namreč samo to, da se že enkrat konča pa
četudi s carskim rezom. Brez pretirane panike in v sproščenem ozračju so mi dali spinalno anestezijo in opravili carski rez. Iona je bila rojena v sredo zvečer ob 19.47 uri, težka 3560g in velika 52cm. Bila je v čelni vstavi, ki je bojda redka in problematična za vaginalni porod, imela je 2x tesno ovito popkovino in otečeno glavico z obsegom 39cm, kar je še pediatrinja komaj verjela. Že čez 2 dneva je
bil obseg 36cm. Glede na to, da sem bila zadnjih 48ur pred porodom skoraj ves čas v postelji priklopljena na CTG je pravzaprav logično, da otrok ni mogel najt poti ven, po drugi strani pa mi je ravno ta stalen zdravniški nadzor dajal občutek varnosti, da bodo pravočasno ukrepali če bi bilo z otrokom karkoli narobe. Vem, da sem naredila vse kar je bilo v moji moči, da bi rodila vaginalno.
Realno gledano, je bil moj porod popolno nasprotje želenemu naravnemu porodu – sprožen, brez možnosti gibanja med popadki in zaključen s carskim rezom, vendar sem po drugi strani hvaležna, da so zdravniki v okviru svojih možnosti upoštevali moje želje, da so bile vse babice prijazne in razumevajoče in da imam zdravega otroka.

MATEJA KRAMPAČ IN JULIJA, APRIL 2015: MED POPADKOM SEM LAHKO GOVORILA ŠE SAMO JA IN NE

Vse se je začelo dogajati že nekaj dni pred veliko nočjo, ko sem ob večerih čutila rahle krče, ki so bili zelo podobni menstrualnim krčem. Dočakali smo Veliko noč. Počutila sem se dobro, vstala sem zelo zgodaj, kot vsaki dan, spekla kruh in pripravila vse za velikonočni zajtrk. Ob jutrih in dopoldnevih sem navadno imela ogromno energije. Dan je minil mirno, proti večeru pa sva z možem šla na dolgi sprehod. Zvečer so se spet pojavili krči, ki pa so bili močnejši kot pa prejšnje večere. Ponoči sem se že kar hitro zbudila in šla na stranišče na veliko in malo potrebo. To je bilo okoli dvanajstih. Krči so še vedno bili prisotni, ampak sem lahko spala nekje do pol treh, ko sem začela redno hoditi na veliko potrebo, krči pa so postajali pravi popadki, ki so se dokaj redno pojavljali, sprva na petnajst do dvajset minut, proti jutru pa na pet do sedem minut. Vse popadke sem lahko mirno predihala v stoječem položaju, najbolj mi je pasalo, da sem med popadkom hodila po kuhinji. Skuhala sem si testenine in vmes malo po malo jedla, saj sem vedela, da če bom počasi šla v porodnišnico, ne smem bit lačna. Mož je ves čas sladko spal 🙂 Ob sedmih zjutraj so popadki že bili redni nekje na pet do šest minut dve uri, zato sem počasi spakirala v torbo še zanje stvari za v porodnišnico in prebudila moža, da se počasi pripravi na odhod. Premamila me je postelja in sem se odločila, da se še malo spočijem za par minut. Zaspala sem za pol ure, ko sem se pa zbudila, pa so se popadki nehali.
Čez dan v ponedeljek so bili popadki zelo neredni, včasih na pol ure, včasih pa več kot uro nobenega. Ni mi bilo jasno, kaj se dogaja in zakaj so se popadki nehali. Z možem sva se celo dopoldan sprehajala. Na veliko potrebo nisem več hodila, apetita tudi nisem imela več, zato sem čez dan večkrat dala v usta le nekaj grižljajev hrane. Sem se silila s hrano, saj sem vedela, da rabim energijo. Opoldan sem malo zadremala in ko sem se zbudila, me je zunaj presenetil snežni metež, čez 10 minut pa je že sijalo sonce. Krasen april, sem si mislila! Ob dveh sva se odpeljala v Europark, ker je možu zablokiral telefon, na katerem sva imela posneto glasbo za v porodno sobo. Brez glasbe pa res ne morem it rodit! Popadki so bili še vedno redki, vendar prisotni in še vedno enako močni kakor zjutraj. Na Mobitelu so usposobli telefon, jupi!, po poti domov pa sva se ustavila še pri prijateljici po neke otroške stvari. Od tukaj naprej pa so popadki postajali vse pogostejši in močnejši. Med popadkom sem lahko govorila samo še JA in NE. Ko sva prišla domov, so popadki skočili na 4 minute. To me je zelo presenetilo. Med vsakim popadkom mi je mož masiral akupresurne točke: roke, gležnji, križ. Čas je minil s svetlobno hitrostjo in po eni uri, kar sva bila doma, sem se odločila da grem pod tuš in v banjo. Baje bi naj omililo popadke. Ker po desetih minutah pri meni voda ni popolnoma nič pomagala, sem vedela, da je čas, da jo takoj popiham v porodnišnico. Mož se je še hotel nekaj upirati, češ Izidora je rekla, da ne smeva prehitro v porodnišnico. Jaz pa sem na sebe navlekla obleko, ki mi je bila najbližje pri roki, pojedla nekaj grižljajev hrane, se obula in takoj ko je minil popadek, sem že sedela v avtu. Na mojo žalost je moj mož upošteval tvoje nasvete glede počasne vožnje in vso pot iz Selnice do Maribora vozil za nedeljskim voznikom lepo počasi, da sem že skoraj zgubila živce in mu skozi prigovarjala, da naj že vozi bolj normalno, ker je omejitev 90 km/h in bom v avtu rodila, če bo vozil tak počasi. Ko je ustavil avto pred porodnišnico deset minut čez šesto uro popoldan, so popadki že bili na dve minuti.
V porodnišnici na sprejemu me je babica pregledala in ugotovila, da sem odprta že 6 cm. Lahko sem si izbirala sobo, ker je bila zasedena samo soba 6. Izbrala sem si sobo 1, kjer so bili na voljo vsi možni pripomočki, na mojo željo pa so prinesli še pručko. Sprejela me je prijazna babica Mateja in naredila CTG. Po tem sva z možem preizkusila razne položaje za predihavanje popadkov: na žogi, blazini, na letveniku…vendar mi je najbolj odgovarjalo, če sem hodila in se med popadkom obesila na moževa ramena, on pa mi je ta čas z žogico masiral križ. V takem položaju sem predihala mogoče petnajst popadkov. Ker so me že pošteno bolele roke in začeli so se že tiščavniki, je babica predlagala, da poskusim ležeči položaj na boku, ki mi je kar nekaj časa odgovarjal, ona pa je vmes lahko izmerila CTG. Pri naslednjem pregledu sem že bila popolnoma odprta, vendar je bila otrokova glavica še kar globoko in potrebovala je še celi dve uri, da je pripotovala na svet.Ti dve uri sta bili zelo mučni in izčrpajoči. V mislih sem uporabljala razne asociacije: objemal me je val morja, odpirala sem se kot roža in podobno. Iskali smo najbolj udoben položaj za iztis, vendar mi nič od tega, kar sem si želela, ni odgovarjalo. Še najbolj mi je odgovarjalo v klasičnem položaju, katerega si sploh nisem želela, vendar sem le v tem položaju najlažje in najmočneje pritiskala. Ker se mala ni in ni hotela roditi, so babice morale pomagati in sta dve močno pritisnile na trebuh, da se je porodila glavica. Baje sem imela prekratke popadke. To je bil najbolj mučen trenutek poroda in strašansko je bolelo. Vendar sem bila na koncu presrečna, da se je končalo. Mala Julija se je rodila ob 22.53, težka 3480g in 50 cm dolga. Takoj so mi jo položili na telo, koža na kožo in moram povedat, da je bil občutek božanski! In neverjetno lepo je dišala! Pustili so nas skoraj eno uro, da smo se cartali in prvič podojili. Ker se posteljica ni hotela porodit, so me še enkrat mučili in jo poskusili iztisniti. Ampak ker tudi to ni uspelo, so jo odstranili operacijsko pod narkozo. Tudi raztrgana sem bila malo. Med tem, ko me ni bilo, je ati cartal najino malo punčko.
Moj porodni načrt se ni uresničil, kot sem si želela. Vendar sem bila pripravljena na to, da nikoli ni vse idealno. Babica Mateja se je trudila, da bi moj porodni načrt upoštevala kar se da v največji meri. O vseh možnostih me je poučila in brez mojega soglasja ni ničesar storila. Zelo sem bila zadovoljna z babico.

MAJA IN MAŠA,APRIL 2015: MOŽEK PA 200 KM IN 1000 M VIŠINE ODALJEN

Pravzaprav ne vem, kje naj začnem. Nekaj malega sem ti že napisala v SMS-ju, samo ker si mislim, da boš mail prebrala tudi puncam, najbolje da začnem z dnem 11.4. ob 9 zjutraj, ko mi je odtekla voda. 🙂 Moram priznat, da čeprav me resnično ni bilo strah poroda, da sem se na koncu že veselila te izkušnje, kakršna koli že bo, sem nekje v podzavesti vseeno upala, da bo potekalo vse po naravni poti. Želela sem, da bi bili popadki moji, da bova z Urošem štopala čas med njimi, da bova šla še na sprehod, na kavo… Oba sva se res veselila dneva, ko se bo začelo. Datum poroda je bil določen na 17.4. Torej je naša babika en teden prehitevala. In zadnje kar sem si mislila je, da mi bo odtekla voda. Ampak kot si že govorila na vadbi, na to ne moremo vplivat.
Torej….. v petek, 10.4. sem imela še pregled pri ginekologu, ki mi je zaradi prehlada in pregostega urina predpisal vaginalne kapsule, ki bi jih morala 3 večere zaporedoma vstavit v nožnico. Povedal mi je tudi, da sem še čisto zaprta, da ni še nobene panike. Super, torej imam še lep vikend pred sabo, da si vse pripravim…(kot da nisem imela 9 mesecev časa se pripravljat 😉 ). in potem še samo čakam. 🙂 Prvo kapsulo sem vstavila v petek in ko sem se zjutraj v soboto zbudila in se sprostila, je nekaj malega steklo iz nožnice. Ah, to je kapsula, sem si mislila. Vstala sem se, se uredila in odšla v spodnje nadstropje staršem na kavo. Nato je spet nekaj steklo, tokrat malo več. Mami mi je takoj rekla, da je voda, jaz pa, da neee, to je kapsula. Če je voda, se ja vlije…kot v filmu. Haha. Pa vseeno so bile spodnjice in trenerka vseeno malo preveč mokre za eno malo kapsulo, čeprav je na spodnjih hlačkah bila bela stopljena tabletka. In ker je na toaletnem papirju bila malo rožnata barva, sem poklicala v bolnico. Povedala sem za kapsulo in vprašala, kaj naj naredim. Predlagali so mi počitek in če se bo kaj dogajalo, naj pridem. In ker mi je tudi v ležečem položaju in že ob manjšem kašljanju še kar teklo, sem prosila mami, da me pelje v bolnico na pregled. Moj mož je namreč bil na zadnji tekmi na Krvavcu. 🙂
S seboj sem vzela samo izvide. Mami me je malo čudno gledala, če mogoče grem na kavico v Europark, ne pa rodit. 🙂 Niti torbe nisem vzela, sicer pa je tako nisem imela spakirane, ker mi pa res ne bomo šli pred 17.4. rodit. :)Sprejela me je babica Barbara. Povedala sem ji, kaj se mi dogaja in med tem, ko sem ji to govorila, je še kr teklo. Pa vseeno sem upala, da me bodo poslali domov počivat. Saj je še vse zaprto, sem si mislila.Pregledala me je in mi sporočila da ostajam not, da bom danes rodila in da sem odprta 1 do 2 cm. Po moje sem zgledala prav smešno na tistem stolu z nogami v zrak in neumen izraz na obrazu?! Prosim? Kaki sprejem? Meni še nič ni 😀 Mene nič ne boli…. In samo 1-2 cm odprta. Jooj, a bom lahko prosim cel dan v bolnici. Ampak sem vzela vse skupaj zelo pozitivno, saj je situacija bila prav smešna. Jaz brez torbe, nič spakirano, možek pa 200 km vstran na 1000 metrov višine smuča. Poklicala sem ga in kot so mi kasneje povedali, ga v sekundi ni bilo več na Krvavcu.
Z babico Barbaro sva naredili sprejem, veliko sva se nasmejali. In ko sem ji rekla, zakaj moram ostat not, saj me nič ne boli, mi je rekla, uf, kako še vam bo žal za te besede. Odpeljala me je v sobo 6. Najprej seveda nujni CTG. Sprejem je bil okrog 12. ob 13 uri so mi prinesli še kosilo. Vsake toliko časa me je prišla vprašat, če se mi kaj dogaja. Nič!!! Odšla sem pod vroč tuš vsaj za 20 minut. Kot si mi svetovala, sem masirala tudi bradavice in kasneje tudi akop.točke. Vendar ni pomagalo, da bi se začelo kaj dogajat. Med tem je prišel tudi že parter in mi prinesel stvari. Ob 15.30 pa mi je babica nastavila metuljček in umetne popadke. Še pred tem so opravili na cca uro in pol preglede ali se odpiram in če se maternični vrat mehča. Žal se nič od tega ni dogajalo. Največji problem je bil ta, da je bil maternični vrat še vedno zadebeljen. Zato mi je dala tudi injekcijo (žal ne vem, kakšno) proti bolečinam in predvsem za mehčanje mat.vratu. In po tej injekciji sem bila kar malo omotična. Babice so me hodile gledat ali se kaj dogaja in vsakič mi je katera rekla…. Vam še je vedno preveč smešno. Zato so vsakič, ko so me pregledale, tudi pojačale kapljice umetnih. Ob 18.30 so se babice zamenjale in prevzela me je mlada babica Nastja. Babica Barbara mi je zaželela vso srečo in mi vlila upanje, da bom z Nastjo rodila. Če bi mi kdo takrat rekel, da pa bo vseeno ona prišla nazaj v službo ob 6.30 zjutraj in da bo ona tista, ki bo mojega otročička spravila na svet….. verjetno bi kar vzela torbo in šla domov. 🙂
Popadki so se vseeno počasi začeli jačati, menstrualna bolečina ni bila več samo črvičenje. In potem sem prvič bruhala. Zakaj, ne vem. Mogoče zaradi injekcije, ki me je resnično naredila omotično. Vsega se točno ne spomnim, lahko samo omenim, da sedaj razumem punce, ki odklanjajo preglede, ker so pa res vse prej kot prijetni. Meni se je zdelo, da vsakič ko je prišla babica v sobo, me je pregledala. Pa potem še ena babica, ker ni bila sigurna….. potem so šle še po zdravnika…. in v 5 minutah so me 3 pregledali. Uf…. ni bilo fajn. Samo zaradi tega, ker se mi vrat ni mehčal, so morali opravit preglede. Vsega se ne spomnim, vem pa, da so me ob 23 uri zvečer odklopili iz um.popadkov, da bi malo zaspala in se sprostila, da bi se vrat čisto stanjšal. Takrat sem tudi lahko šla še normalno na wc, drugače sem šla na pručko, saj sem imela gibanje omejeno. Jaz sem napreč cel čas morala ležat na postelji. Vse kar sem lahko sem menjavala strani. Enkrat lev bok, drugič desni. Ampak to me niti ni tako motilo. Torej ob 23 uri, ko so popadki že bili res močni in zelo pogosti, so me za 2 uri pustili zaspat. Seveda ni bilo nič s spanjem, saj me je vsak popadek predramil, da sem predihavala. Mislim, da so bili na 2 minuti. Ob enih ponoči pa končno dobra novica. Vrat se je stanjšal, sedaj pa bi bilo fino, če se začnem odpirat. Takrat sem bila odprta šele 3 cm. Torej so bili popadki sedaj za mehčanje vratu, sedaj dalje pa pojačani za odpiranje. Dolga noč bo…. Dobila sem še eno injekcijo…. isto. Tokrat proti bolečinam. Mislim, da je šla mimo mene, definitivno pa me je spet zadela in omotičnost je bila še hujša. Bila sem v enem svojem svetu. Spet sem bruhala. Hudi popadki in bruhanje…. ne, ne gre skupaj. Res se veliko ne spomni, samo to, da je babica Nastja bila res skoz zraven naju. (mislim, da sem bila ponoči edina, razen ene, ki so jo okrog 12 ponoči pripeljali z rešilcem in je v 10 minutah rodila.) Držala me je za roko. Uroš pa za trebuh. In vsakič ko me je tamala res močno brcnila sta vedela, da bo popadek res hud. Koliko je bila ura, ko so se začeli tiščavniki, ne vem. Mislila sem si samo, aha…. pa res čutiš razliko, kot je rekla Izidora. Včasih sem imela občutek da me je popadek držal več kot 5 min. Na trenutke sploh ni popustilo, da bi se lahko malo sprostila. Moram iskreno povedat, da mi je bilo najhuje, ko so tiščavniki bili res močni, jaz pa nisem smela potiskat, ampak samo predihavat, ker se je tamala še nastavljala. Takrat moram povedat, da je Uroš res opravil super vlogo, ker mi je govoril kako naj diham. Me je nekaj krat kar skregal. Dihala sem prehitro in pregloboko. Meni se je zdelo, da kar hlastam po zraku, ko nisem smela pritiskat. Ležala sem na boku, noge skupaj… meni pa se je zdelo, da bo mala zdaj zdaj pokukala ven, ko je prišel tiščavnik. Ura je bila 6.30 zjutraj in spet me je prevzela babica Barbara. Ojoj, a je že 12 ur mimo?In potem končno zadnji del poroda. Obrnili so me na hrbet, nato pa potiski. Moram iskreno priznat, da tudi to ni bilo ravno prijetno, sploh zato, ker malecka ni in ni šla ven. Imela sem občutek, da me žgejo spodaj. Morali so me prerezat. Tega nisem čutila. Uroš mi je kasneje povedal, da se je babica res trudila, da bi šlo brez prereza ampak preprosto ni mogla nič več naredit. Prostora ni bilo niti za mišjo dlako. Po prerezu je šlo vse dokaj hitro. Uroš je pobožal glavico, jaz ne. Priznam, da v tistem trenutku in moje odsotnem stanju niti nisem imela želje in moči. Telo se je treslo, pomagali so mi držat noge gor. Želela sem samo, da končamo, saj se mi je zdelo, da res vse skupaj traja že celo večnost. Verjetno zaradi injekcije niti nisem imela pravega občutka za čas in okolico. Uroš mi je kasneje povedal, da sem kr nekaj momljala in fantazirala. In skoz sem mižala. No in nato še zadnji močni pritiski, za katere sploh ne vem, kje sem zbrala tako moč in že sem imela punčko na prsih. Mojo Mašo, veliko 50 cm in težko 3500g. Zajokala je takoj. In tudi jaz potrjujem, bolečina mine v trenutku, ko se otrok porodi. Čez nekaj minut je Uroš prerezal popkovino. Nekaj časa so mi deklico pustili na prsih, potem pa so jo zavili, da jo je še Uroš pocartal. Tačas sem pa jaz porodila še posteljico. Šlo je v enem poizkusu in ostala je cela.Pustili so nas nekaj časa, da smo se cartali in da sva si jo nagledala. In Izidora ja, zdaj ti verjamem…. kako lepo je dišala in še diši. Jaz bi jo kar naprej vonjala. 🙂 Neverjetni vonj.
Nato so me morali zašit. Zdravnik je bil res super. Tega sploh nisem čutila. Ampak punce, polagam vam na srce…… v kolikor bo potreben prerez presredka, prosim vas, počivajte doma. Jaz sem bila malo preveč korajžna in mi je en šiv popustil 3 dan, ko sem prišla domov. Bila sem kregana od patronažne sestre, ampak sedaj ni mogoče več nič naredit. Razen čakat, da zaceli.
Čez čas jo je babica dala k meni v posteljo in probali sva s prvim podojem. Moram priznat, da je zagrabila takoj, sesat je začela takoj….. in od tistega trenutka se polno dojiva.Na koncu bi še pohvalila vse babice, ki so bile ob meni. Predvsem babico Barbaro in Nastjo. Vidi se, da to delajo s srcem.In hvala Izidora za vse informacije, ki si jih podala na vadbi. Čeprav je težko razmišljat med porodom…. kaj je že rekla Izidora… vsekakor pa ti neke stvari ostanejo v podzavesti, ker smo jih velikokrat slišale in potem jih pač črpaš nekje iz ozadja. Pa še nekaj….. zdaj te razumem, zakaj skoz poudarjaš, da porod boli. Jaz mislim, da sem si naredila medvedjo uslugo z mojo korajžo in mojim visokim pragom bolečine. To je drugi svet, to je drugačna bolečina. Res pa je, da ne vem, ali bi bil občutek svojih popadkov kaj drugačen. Žal mi je, ker se ne morem vpisat med tiste, ki rečejo, da je bil porod lepa izkušnja. Bi pa vsekakor šla za to mojo pupo še enkrat skozi vse to. Punce, samo pogumno, vsak porod je zgodba zase. Želim vam vse lepo.

SONJA IN META, MAREC 2015: PREGLED JE BABICA OPRAVILA KAR NA PRUČKI

Predviden termin poroda za Meto je bil drugi april, no meni se je zdelo, da bo nekaj prej, sploh, ker sem imela že štirinajst dni prej kar redne lažne popadke nekje na 10 minut celo dopoldne, potem pa so izzveneli. V zadnjem tednu mi je šla večkrat elektrika v dimlje in po nogah, včasih, sem se morala zato kar ustavit in nekaj trenutkov postat. Ker je Nina imela neko virozo s kašljem je bila v četrtek, ko sem imela pregled pri ginekologinji doma in je lahko šla zraven pogledat kako zdravnica vidi sestrico na ekranu, uspela je res lepa 3D UZ slika. Ginekologinji sem povedala, da se mi zdi, da se nekaj pripravlja, zato me je pregledala tudi vaginalno in povedala, da sem odprta dober centimeter, da pa je ustje še zadaj in rahlo zmehčano. Istega dne popoldne sem imela še delo na računalniku in sem čutila postopno trdenje trebuha, ki se je kar ritmično ponavljajo, vse od šestih popoldne do desetih zvečer, ko sem se stuširala in za vsak slučaj prala glavo, in šla spat. Ponoči sem čutila še nekaj otrdevanj, vendar je do jutra vse skupaj izzvenelo. 27.3. sem se tako zbudila kar utrujena, Nina pa je bila že čisto polna energije in se je hotela z mano igrati. S taščo je bilo dogovorjeno, da pride popoldne k njej na počitnice in da bo tam prespala, no jaz sem se dogovorila da prideva prej, že na kosilo in jo pustim tam. Po kosilu sem doma šla kar direktno v posteljo, da si odpočijem. Na pižami sem zjutraj opazila nekaj več sluzi, vendar nič primesi krvi, lahko, da je bil to čep. Ob pol treh je pozvonil poštar, ki običajno ne hodi tako pozno, prinesel je še paket, ki smo ga pričakovali za darilo za rojstnodnevno slavje. Vesela, da paket ne zamuja sem mu odprla in ko sem podpisala pošiljko in rekla “Nasvidenje”, sem začutila, da mi po nogi nekaj teče. Hitro sem pohitela do stranišča, kjer je bilo očitno, da je začela odtekati voda in to na veliko oz. filmsko. Malo razočarana, ker se mi je to zgodilo že prvič, čeprav naj nebi bilo tako pogosto, in sem bila spet brez popadkov, sem poklicala moža v službo, naj pride domov, sama pa sem šla pod tuš in poklicala še Izidoro, če ima kakšno idejo, kaj naj naredim, da se bojo naredili popadki. Predlagala je tuš, masažo bradavic in akupunkturnih točk, ter gibanje. Zares je pri odteku vode kar nerodno, ker ne moreš nič, saj vse teče iz tebe, moram pa rečt, da sem bila tokrat bolj spretna kot prvič in sem stuširana z brisačo med nogami še marsikaj naredila v stanovanju, ko sem čakala moža. Ko je prišel, sva se odpravila v porodnišnico, kamor sva prispela nekje ob pol štirih. Na sprejemu je bila babica Mateja, ki je zelo prijazna, dokumentacijo sem imela izpolnjeno in je šlo hitro, preoblekla sem se in pregledala me je, povedala, da je ustje še zadaj, glavica pa zelo nizko, da sem odprta 2 cm in da že čuti laske moje deklice, rekla je: to bo hitro… Povedala mi je, da so porodne sobe zelo polne, na voljo je imela samo sobo 3 in 5 in tako sem pristala v trojki, ki je majhna sobica na sredini, skoraj neposredno ob sestrskem pultu, zato lahko slišiš marsikaj kar se pogovarjajo. Rekla je, da bo z mano ali babica Snežana ali Zlata, bo videla. Ko sem prišla v sobo se mi je prišla predstavit Snežana in je rekla, da bi nastavili CTG. Rekla sem, če lahko samo začasno, saj bi želela čim več gibati, da spodbudim svoje popadke in če bi lahko dobila žogo. Z veseljem mi je ustregla, tako smo CTG posneli kar na žogi, jaz pa sem vmes kolikor je dopuščalo gibala z boki levo desno in krožila. Srčni utrip je bil vredu, popadki pa zelo redki in blagi. Po nekje pol ure sem prosila, če ga lahko dajo dol, in sem šla lahko tudi lulat na stranišče. Ko sem bila brez CTG-ja sem si na telefonu naredila muziko (kar Radio city) in postopala in poplesavala po sobi, želela sem si ustvariti prijetno vzdušje in to je kar delovalo. Postopno so se začeli pojavljati moji popadki, postopno bolj intenzivni. Ko je želela babica, da bi spet rada preverila CTG, sem jo vprašala kako zgleda pručka in če bi lahko poizkusila, bila je za, opravila je še vagalni pregled na postelji, ki pa ni bil boleč in rekla, da smo odprti nekje 4 cm, in mi prinesla pručko, tako sem med naslednjim snemanjem CTG sedela na pručki, poslušala glasbo in se pogovarjala z možem, popadki pa so postopoma postajali vedno močnejši in pogostejši. Ko so postali boleči sem si predstavljala ptico in goro in kako bom prišla tja in bo vmes še kako drevo za postanek. Ob pol šestih sva gledala na uro in ugotovila, da so nekje na 3-5 min, zato naju je prišla babica spet pogledati, pregled je opravila kar na pručki. Medtem je rekla: prebrala sem vaš porodni načrt in če želite lahko tudi porod opravimo na pručki, če ste za. Jaz sem se strinjala in bila zelo vesela, da je tako odprta. Povedala mi je še, da je na pručki edino malo težje varovat presredek, ker je gravitacija zraven, ampak načeloma sam položaj deluje ugodno. Vmes je prišel še ginekolog, da se predstavi, povprašal kako je bil prvi porod, in sem mu povedala, da tokrat ne bi želela umetnih popadkov, če ni nujno. Rekel je, da lahko počakamo, vendar da bi bilo fajn, da rodimo znotraj 24 ur od razpoka. Po nekaj časa me je babica spet odklopila od CTG in sem lahko hodila po sobi in gibala, kar je spet spodbudilo popadke. Bila je ful prijazna in imela sem občutek, da se veliko ukvarja z mano, predlagala je masažo akupunkturnih točk, in jih masirala čepe medtem, ko sem bila na pručki, med močnejšimi popadki mi je pasalo, če sem se naslonila na posteljo, moj mož pa mi je medtem z oljem masiral križ. Vmes sem si govorila, da je bolečina moja prijateljica in z možem sva vsakič pokomentirala: en manj. Ko sem bila odprta že 6 cm je bil maternični vrat še vedno debel, sem imela na pručki občutek, da me med popadkom tišči navzdol, poskusili smo pritisniti, vendar mi je postalo tako slabo, da sem mislila, da bom bruhala, pa je minilo. Babica je rekla, da bi bilo mogoče bolje, da se za nekaj časa uležem, ker je glavica že zelo nizko in pritiska navzdol, vrat pa se še ni stanjšal in če bomo preveč pritiskali lahko nastane oteklina in se bo še težje stanjšal. Takrat sem se ulegla na posteljo vendar na bok, ker sem želela roditi na boku in tudi ker me je na hrbtu že od prej ful bolela trtica. Takrat je prišla še druga babica, ki je malo starejša in mi je bila s svojimi komentarji iskreno antipatična. Takoj me je hotela pogledati in vztrajala, da me pogleda na hrbtu, kar je bilo zelo boleče, ker sem kričala, da boli, je rekla, sej ni popadka zdaj, nima kaj bolet, jaz pa sem ji odvrnila, da me boli trtica in smo zato na boku. Na boku smo po pasje predihavali popadke občasno smo poskušali pritisniti potem pa je Snežana predlagala, če bi vseeno želela kaj proti bolečinam, da se vrat malo sprosti, ponudila mi je Tadol ali oksidul. Najprej sem jo zavrnila, ker me je bilo strah, da bom kot pri Nininem porodu preveč zadeta in mi bo slabo. Ko je čez čas še enkrat ponudila, sem se odločila da poskusim z oksidulom, za kar je v bistvu bilo dobro, da smo bili v sobi tri. Dobila sem masko in navodila, da med popadkom globoko diham iz nje. Po par popadkih, ki smo jih predihali s pomočjo oksidula, so se začeli tiščavniki in takrat me ni bilo več strah ničesar, ker se mi je zdelo končno, to je to, otrok bo prišel, jaz mu samo pomagam. Ko se je začel popdek sem dva ali trikrat globoko vdihnila iz maske, potem pa si predstavljala, da grem pod vodo in tiščala. Bolečine tukaj skoraj ni bilo več, saj sem jo lahko usmerila navzdol. Z oksidulom dobiš tudi nekaj kisika tako da “pod vodo” zdržiš kar nekaj časa. V času med tiščavniki sem počivala in si predstavljala plažo na kateri ležim, potem sem spet globoko vdihnila iz maske in šla pod vodo… Mož je stal za mano, me masiral med popadki in držal mojo levo nogo. Ko je prišel mimo porodničar, da vpraša kako nam gre, je starejša babica rekla, da tiščimo ampak, da še nismo tam. Vprašal je, če so popadki dovolj močni, pa je rekla, hja ni sintocinon, tak pač je, če želijo imet alternativne porode. To me je kar pošteno razkurilo, zakaj za vraga moji popadki ne bi bili dovolj močni, če ni Sinta pol pač ni nič al kaj. Naslednje tiščavnike sem suvereno pritisnila in to kar močno in dolgo, tako da tudi babici presenetilo, ko se je po kakih šestih tiščavnikih začela lepo bočiti glavica. Še nekaj tiščavnikov in glavica se je okronala, takrat me je kar močno spet bolelo, imela sem občutek, da se bo vse raztrgalo, babici sta držale glavo in rekle naj neham pritiskat in kasneje, naj pritisnem počasi in z občutkom. Presenečena sem bila, koliko kontrole imam in da zares lahko neham ali potisnem čisto malo, saj pri prejšnjem porodu z umetnimi popadki tega občutka nisem imela. Ko se je porodila glavica, smo pritisnili z občutkom še enkrat, da smo porodili še preostanek velike punce. Deklica je prišla takoj k meni na prsni koš, še vsa modra in mlahava in čudovita, in takrat sem se obrnila na hrbet, da sem jo lahko stisnila in pocartala, zelo vesela, da nam je uspelo. Snežana je počakala, da je popkovnica nehala utripati in takrat jo je mož lahko prerezal. Čez manj kot 10 minut sem spet začutila popadek in nato še enega in porodila se je še posteljica. Meta je bila težka 3870 g, dolga 53 cm in imela obseg glave 37 cm in tudi po definiciji ustreza velikemu otroku. Kljub temu, da je bila tako velika, ni bilo potrebno prerezati presredka, niti ni bilo raztrganine, ki bi jo bilo potrebno šivati, za kar sem bila zelo vesela in hvaležna babici Snežani, ki se je ful potrudila, v vseh položajih delala preglede in “kampirala” med mojimi nogami :). Od odtekanja vode do poroda je minilo skupno 6 ur, do konca smo prišli brez umetnih popadkov ali zdravil v žilo in tako je moj porod potekal, kot po načrtu, za kar se imam za zahvaliti babici Snežani in Izidori, ki sta me lepo pripravili na porod. Zelo sem zadovoljna, da sem se pred tem porodom dobro informirala kako naj bi potekal nemedicinski porod, kaj lahko pričakujem in tudi dobro psihično pripravila. Moj mož ni mogel verjeti, da sem tako pripravljena na vse in da sem vse zdržala. Še najbolj je bil vesel, da sem bila ves čas pri sebi in da za razliko od prvega poroda, nisem po porodu zaspala, ampak sem bila čisto vitalna in pri sebi. V porodni sobi smo tako skupaj preživeli še 3 ure, potem sva šle na oddelek. Hvala še enkrat Izidora, za veliko informacij in nasvetov in vedenje, da smo ženske sposobne rojevat normalno. Po tako lepem porodu, sem pripravljena še na kakega 😉

KLARA PUCKO MAHER IN PETER, MAREC 2015: KONČALO SE JE Z VAKUUMOM

Zdravo, ker sem tudi sama vedno z veseljem poslušala porodne zgodbe, sem se odločila, da tudi jaz delim svojo, ker me je vse skupaj nekoliko presenetilo in takšnega poroda res nisem pričakovala. Predviden rok poroda sem imela 17.3.2015 in na zadnjem pregledu 10.3. mi je ginekologinja rekla, da se zagotovo vidimo še čez en teden, saj se še nič ne dogaja in naš fantek je tudi ležal še kar visoko. V soboto 14.3 sva tako z možem še mirno hodila po obiskih in prišla proti večeru domov. Nato sva pogledala še en film in se po enajsti odpravila spat. Ko sem se ulegla me je malo “zašraufalo” vendar sem to pripisovala vsemu, kar sem ta dan na obiskih pojedla. Ko sem odšla na Wc se mi je zdelo, da mi mogoče malo odteka voda, vendar v res minimalno in se tako nisem hotela preveč živcirat in pričakovat. Ko sem se nato ponovno ulegla v posteljo, sem pričela dobivat lažje popadke in sem jih tudi v postelji med dremanjem mirno predihala in pričakovala, da se bo to nadaljevalo do jutra, ko bo verjetno čas, da greva v porodnišnico. Ker pa tam nekaj po 12. več nisem mogla zaspat sem vzela knjigo in odšla v dnevno sobo, da nebi zbudila moža in bi si lahko v miru odpočil. Zadeva se je od tukaj samo stopnjevala, popadki so bili nenadoma zelo pogosti, kako uro in pol cca vsake 3 min, kar se mi je zdelo zelo čudno, saj zadeve običajno ne gredo tako hitro. Še vedno sem mislila, da se bo zadeva umirila in sem vsak popadek predihala stoje (drugače ni šlo) in se trudila sprostiti vse mišice na telesu. Vmes sem si skuhala še malinov čaj 🙂 Malo pred drugo pa mi je postalo strašno slabo in se bruhala. Ob tem se je zbudil tudi mož in prišel pogledat, kaj se dogaja. Ničesar mu nisem uspela obrazložit, samo rekla sem mu, naj se obleče. Jaz sem se v tem času šla še stuširat (kot si večkrat omenila se popadki lahko tako nekoliko umirijo), kar ni bila najboljša ideja, saj se nato skoraj nisem mogla več obleči. Da sva se spravila iz stanovanja je nato trajalo cca pol ure, saj sem se še 2x mogla vrnit predihat popadke, preden sem lahko šla v dvigalo. Ko sem se nato usedla v avto sem se prvič zavedala, da nekaj ni v redu, ker skoraj nisem mogla sedet in sem imela občutek, da moram nekaj potisnit. Še dobro, da živiva blizu bolnišnice in sva bila v 10 min tam. Ko sva ob 2.50 prišla mi je babica rekla, naj zlezem na stol, kar je bilo izjeeeemno težko, saj razen stati nisem mogla ničesar. Ob pregledu je rekla, da sem 8 cm odprta in da gremo takoj v porodno. Mene je še tiščalo lulat in sem lepo prosila, da lahko grem. S težavo se je strinjala in pripomnila, da slučajno ne bom rodila na Wc – ju. V porodni sobi sem se ponovno mogla uleči na posteljo, namestili so CTG, ki pa je pokazal nizek utrip srčka našega korenjaka in je babica pripomnila, da bo treba takoj roditi, saj se otroku ne godi dobro. V tistem je prišel tudi dr. Žebeljan in pregledal pozicijo otroka. Bil je še zelo visoko, jaz pa sem bila v tistem odprta že 10 cm, otrok pa se ni hotel spustiti. Takoj je predlagal carski rez in že so mi menjali pižamo in nastavili metuljčka. V tistem je ob ponovnem pregledu rekel, da ne bomo prišli do sobe za carski rez in da naj potisnem in bomo rodili tega fantka skupaj. Vse je šlo zelo hitro in po treh potiskih in veliki pomoči babic in zdravnikov je bil naš fantek ob 3.22 na svetu (prerezali so presredek – to je od vsega najbolj bolelo,ker je bila taka pekoča bolečina, vse ostalo je bilo zato, da bo naš korenjak prišel na svet in sem jo v svoji glavi lahko bistveno omilila in osmislila, uporabili so tudi vakuum in babica je pomagala s potiskom na trebuh).Ves čas je na srečo ob meni stal moj mož in mi pomagal in bodril. Kasneje sva se pohecala, da delavnica ni prišla v poštev, saj me ni uspel nič masirat, ker je šlo vse tako hitro 😉 Šele potem, ko je bil fantek zunaj pa sem opazila, da je v sobi več kot 10 ljudi in da so malega Petra vzeli pediatri in takoj začeli s pregledom. Korenjak tudi ni kaj dosti zajokal, 2x je malo zagundral in v tistem sem se jaz zelo prestrašila in ga želela videt. Za par minut so mi ga položili na prsi in ga nato odpeljali na intenzivni oddelek, ker je imel nizek pulz na monitroing. Potem se je sicer začel najbolj grozen del vsega, ko nisem vedela kaj se dogaja z našim Petrom in tudi nato, ko sem prišla na oddelek, mi nihče ni nič prav povedal. Šele po cca 8 urah sva se nato prvič pocartala in poskusila dojit, vendar ni bilo nekega interesa z njegove strani. Nato sem večkrat hodila na intezivno in spraševala in gnjavil, kaj se dogaja in ali ga lahko dojim in sicer prijazne sestre so rekle, da ga ne smejo odklapljat z monitoringa in da me bodo poklicali. Sicer me nihče ni poklical, sem pa jaz sama hodila tja in na koncu so mi ga pozno popoldne le enkrat odklopili in sva se ponovno poskusila dojit – malo je šlo, večinoma sva se pa cartala. Naslednji dan, ko sem zjutraj prišla na intenzivno pa sem videla, da je Peter priklopljen na neka zdravila o čemer me nihče ni nič obvestil! ali mi povedal kaj se dogaja. Nato sem ponovno morala gnjavit, kje je zdravnik in kaj sedaj prejema Peter. In to je bilo dejansko najbolj grozno, da nama niso nič povedali oz so ves čas govorili samo, da ima nizek pulz in da mora biti na terapiji in nekaj dodatnih medicinskih izrazov, ki jih žal kot laik nisem razumela in sem spraševala kaj to pomeni in so samo rekli, da je vse ok, ampak da ga še ne morejo odklopit in mora biti na terapiji. Vmes sva izvedela da je v bistvu bil na UZ srčka in da ima nekaj tekočine v enem prekatu, ampak na srečo da to ni nič resnega in se bo s terapijo pozdravilo. In se je na srečo res in v petek sem ga potem končno dobila k sebi v sobo, kjer sva se doooosti cartala in dojila pridno na 3 – 4 ure,kot so sestre določile (mali Peter se je kar sam oz se še vedno sam zbuja točno na uro za hrano) tako da sva hitro pričela pridobivat tudi na teži in sva v ponedeljek lahko šla domov. Sedaj pa, kot si videla v nedeljo zelo uživamo vsi trije v skupnih trenutkih in se veselimo čudovitih novih izzivov. P.s.: tvoj najbolj koristen nasvet, ki sem se ga ves čas prve faze poroda držala – sprosti vse mišice! Brez tega mislim da porod nebi šel tako gladko 🙂
Se vidimo kmalu na igralnih uricah in mogoče še na kakšnem sprehodeku v mestu. Do takrat pa prijetno pomlad z dooosti sončka :)

LUCIJA AMBROŽ ZDRAVKOVIĆ IN SOFIJA, FEBRUAR 2015:SVETUJEM, DA SI MASIRATE PRESREDEK

Danes je Sofija stara 13 dni in medtem ko leži ob meni je ravno pravi čas da s tabo in puncami delim najino porodno izkušnjo. Sem mamica, ki sem v 40 letu, po precej posegih in oploditvah po petih letih zanosila in brez zapletov pričakovala prihod svoje punčke, ki je že od nekdaj Sofija in ji to ime čudovito pristoji:-).
Malo pred prodom tam od 38 tedna naprej me je trebuh precej pritiskal navzdol in precej sem bila utrujena, tako da so moji aktivni dnevi postali bolj počivanje. Pričakovala sem da bom rodila pred rokom…instinkt, ki me je tokrat pustil na cedilu. No, pa je prišel rok, dan po roku UZ in vaginalni pregled. Dr. je rekla, uf vi ste še tako visoko in čisto zaprti, čez en teden se vidimo na kontroli. Mene pa so že 2 noči neki rahli menstrualni krči obiskovali in sem mislila aha lažni popadki. Naslednjo noč so se ti krči stopnjevali in se celo dopoldne pojavljali na 3 minute. Ah, to imam neke čudne lažne popadke, Izidora je rekla, da ko bodo pravi ne bom mogla govorit vmes. Mene pa niso pretirano boleli. Samo preveč redni so bili. Poklicala sem ginekologa in rekel je naj se pridem za vsak slučaj pokazat. In smo se peljali s torbo v MB. Malo pred tretjo sva pozvonila na vratih in bila sprejeta, pregledana in 1 cm odptra. Babica je rekla, ja vi boste pa danes rodila. Bila sem zelo vesela, ker sem si že tako želela spoznati Sofi, da so vsi moji strahovi in dvomi ki sem jih imela v nosečnosti izginili brez sledu. Babici sem dala svoj porodni načrt, ki ga je vzela in kasneje prebrala. Soba 1 in 6 sta bili zasedeni, ampak tudi 4 je čist ok. Prinesli so mi žogo in pručko. Ker sem prosila za aktiven porod so naju z možem poslali v skupni pristor kjer sem se sprehajala in začela predihovati bolj konkretne popadke. Po 3 urah spet pregled in malo masaže materničnega vratu sem bila odprta 2 cm. Babica je rekla, da bi bilo najbolje da grem na oddelek, ker to bo še trajalo. V istem trenutku mi je odtekla voda in nikamor nisem šla.. Po eni uri ni bilo nobenega napedka zato so mi predlagali umetne popadke. Ne ravno navdušena sem sprejela ponujeno. Po umetnih popadkih sem bila v 2 urah odprta na 8 cm. Glede občutkov pa so močnejši in jaz jih nisem mogla v celoti predihati, telo mi je kar tiščalo in babica Irena je rekla, da nič hudega če ne gre naj se prepustim in prisluhnila sem ji ter možu, ki je stal poleg mene stiskala roko. Malo sem bila na pručki ampak so me popadki kmalu prilepili na posteljo. Ampak so pavze vmes, tako da se da preživet:-). Medtem so se menjale 3 babice, Melita, Mateja in Irena na koncu..tista ki je imela prva predavanja za starše. Zakon je! Vse 3 so ble super, res. Tam malo pred deseto zvečer sem bila pripravljena na tiščavnike. Najprej sem ležala na strani, babica je bila vsak popadek ob meni in me spodbujala. Tiščavnikov je bilo kar nekaj… ne spomnim se natančno koliko. Na koncu so me posedli, prijela sem se pod koleni in potiskala. Sofija se je počasi pomikala proti izhodu, babica mi je masirala presredek, dajala napotke kako kdaj potiskati, kdaj se ustaviti. Na koncu je prišel še babičar, ki se mi je parkrat naslonil na trebuh in počasi je na svetlo prišla glavica. Večkrat mi je babica rekla naj potipam glavico…joj kako je mehka in gladka. In ko je bila cela glavica zunaj je deklica prvič zajokala. Nato še en popadek in ramice ter s tem cela dojenčica je privekala na svet deset pred enajsto. Takoj sem jo dobila pod srajčko, sploh ni bila zelo krvava. Bila je nekaj najpopolnejšega kar so videle moje oči. Gledala je in opletala z rokicami. Moj mož, ki pa ni želel najbolj z mano na porod in sem ga prosila naj me samo drži za roko dokler se ne začne iztis pa je na koncu prerezal popkovino in bil najboljši asistent pri porodu. Ponosna sem nanj! Rekel je da saj ni mogel iti ven potem ko je bilo že tako blizu, da nebi česa zamudil. No pri naslednjem popadku pa so mi na rahlo povlekli popkovino in porodila sem še posteljico…ki je tudi čudežna in mehka. Nato pa kot da pritisneš na gumb, popadkov ni več in nič ne boli. Nisem bila rezana, samo malo notranjih ranic sem imela ki jih niso rabili šivat, tako da sem tukaj zmagala. Me je pa bolel predel trtice po porodu (malo me še vedno), ki me med porodom ni (niti me ni tiščalo v križu) in en hemeroidek sem si pridelala, ki pa tudi že celi. Porod sem čutila kot da mi glavica prihaja ne skozi nožnico ampak skozi zadnjico..kot da kakam.
Porod je bil zame čudovita izkušnja, pot moje hčere in mene, ki sva jo skupaj prehodili da se zdaj lahko brezpogojno ljubiva in si zreva v oči. Kar gledam jo in jokam od sreče. Sofija je imela ob porodu 3110 g in 48 cm. Zdaj je cel dan na levi ali desni dojki, počasi in vztrajno skušava izključno dojiti. Moj nasvet…. MASIRAJTE SI PRESREDEK vsak dan ko je čas za to…jaz sem masirala od 34-40 tedna. Obrestuje se. Med porodom mislite na vašega otročka in naredite vse da bo njegova pot na svet čim lažja. Mamice imamo res čudežno moč in zmoremo tudi brez da si mislimo da morda ne bo šlo, samo na bitje v sebi pomislimo in spet zmoremo nemogoče. Želim vam lepo porodno izkušnjo in veliko ljubezni v družini!

NINA KOTOLENKO IN ILONA, FEBRUAR 2015: DMOV LAHKO GREMO SAMO NA SVOJO ODGOVORNOST

Začelo se je v torek, 24. 2. zvečer, ko mi je med masažo presredka odteklo malo vode. Najprej nisem bila prepričana ali mi je samo malo ušlo, vendar je vsake toliko odteklo še malo prozorne tekočine. Ker »moje babice« nisem dobila na telefon, in ker sem bila precej utrujena, sva se odločila, da greva spat in bova videla, kaj bo čez noč. Na koncu koncev imava do porodnišnice 3 minute. Ko sem ponoči ob 2h šla na stranišče se je odtekanje ponovilo. Zbudila sem Gregorja in pripravila sva vse potrebno za porodnišnico. Ker voda ni odtekla v celoti, nisem šla ležat na bok, ampak »pakirat«. Čeprav sem, po pravici povedano, mislila, da gre za lažni alarm. Okoli 3h zjutraj sva prišla v porodnišnico, kjer so me pregledali in ugotovili, da sem 1-2cm odprta, vendar ovoji niso predrti. Potem so me dali na CTG, ki je bil »mejen« (ne vem točno zakaj). Lahko bi še odšla domov, a na lastno odgovornost, zato sva se odločila, da ostanem v porodnišnici. Izbrala sem sobo 6 (vse sobe so bile proste), se preoblekla in babica mi je ponovno namestila CTG, ki je nakazoval blage popadke. Take sem sama čutila že kake 3 tedne, a nisem vedela, da so popadki, bolj sem imela občutek, da se tamala »tišči«. Grega je potem odštel domov (tako sva se dogovorila), saj sem še vedno mislila, da bom čez nekaj ur lahko šla domov tudi jaz. Skušala sem malo zaspati, poklicala sem Nastjo (babico) in ji sporočila, da jo čakam v sobi 6, vzela homeopatijo, pripravila eterično olje itd… Spati seveda nisem mogla. Babica me je potem po nekem času odklopila od CTG in sem lahko hodila na stranišče in se malo sprehajala, kar mi je zelo prijalo. Ob 7h je prišla Nastja in mi povedala, da najbrž ne bo mogla biti z mano. Takoj sem poklicala Gregorja in zagnala paniko, ampak k sreči se je le dogovorila, da ostane v porodnih sobah in me spremlja pri porodu. Po 2. vaginalnem pregledu mi je odteklo malo več plodovnice, prišlo je par popadkov in potem spet nič. Ob 9h smo se odločili, da predremo ovoje. Spet nekaj močnejših popadkov in nato mir. Dr. Gostenčik me je prišla pogledat in naredila stimulacijo akupunkturnih točk ter povedala, da imam tudi možnost EA, če bi jo potrebovala. Po tem spet nekaj popadkov in mir. Vse skupaj ni bilo dovolj, da bi se začela konkretna akcija. Odprta sem bila kake 3 cm, popadki pa neredni in šibki.Tako smo čakali do 12h, nakar so me postavili pred dejstvo. Če hočem EA umetni popadki takoj, sicer pa najkasneje čez 1 uro. Prosila sem za 15min, da sva se z Gregorjem pogovorila in se odločila, da damo umetne popadke takoj, za EA pa javim, ko bom videla, kako bo. Prve doze umetnih popadkov so bile ok. Najtežje je bilo, ko sem ležala, nekoliko lažje ko sem bila na pručki. Zelo so me motile vse cevke, ker sem želela glavo nasloniti na roke pa mi nikakor ni šlo. Resnično popadek veliko lažje preneseš, če se lahko postaviš v pozo, ki ti v tistem trenutku paše. Jaz sem obraz zarila v mokro brisačo (mrzlo) in se naslanjala na Gregorja. Potem sem šla malo na kolena, malo na pručko itd. Vse skupaj je zaradi »kablovja« bilo oteženo in je včasih predolgo trajalo. Ko so se začeli redni, močni popadki (odprta 8cm) sem zahtevala EA, kar pa je trajalo še kakih 15min. (Ne vem kdo bi se ji v tistem trenutku odrekel, če bi mu bila ponujena) Pri nastavljanju sem imela najbolj intenzivne popadke, jaz pa sem morala sedeti z usločeno hrbtenico in glavo na prsih – grozno. Ko je nastavljala kateter in prvič zapičila sem trznila, kar je seveda lahko »usodno«, zato je nastala velika panika. Kake 3-4 popadke sem tako preživela v tej pozi in moram reči, da je bilo res hudo. Ko je EA nastavila je Gregorju postalo slabo in je šel malo na zrak. (Ga čisto razumem, tudi jaz bi šla )Nastja (babica) je morala na sprejem in je rekla, naj lepo predihavam in pokličem takoj, ko me bo začelo tiščat. Komaj je zaprla vrata, so se že začeli tiščalniki, ki pa so bili, za razliko od prejšnjih popadkov, »prijetni«. V pol ure je naša deklica prišla na svet in takoj zajokala. Rodila sem na boku in jo odnesla brez šivov in poškodb (100000x hvala babici Nastji!!!). Ves čas poroda sem jedla (tablice iz stisnjenega sadja) in pila ter se gibala, kolikor mi je situacija dopuščala. V porodni sobi sem preživela 12 ur, sam porod pa je trajal 6 ur (od predrtja ovojev do rojstva).
Naša Ilona se je rodila 25. 2. 2015 ob 15:04, velika 48cm in težka 3150g.Ob partnerju, ki te podpira in babici, ki ji lahko zaupaš, je porod res lepa izkušnja (oz. preizkušnja). Tudi če gre po svoji, nenačrtovani poti.
Zdaj je pikica stara že 1 teden. Vsak dan je nov izziv in starševstvo res ni enostavno. Posebej ne zame, ki bi želela imeti »recept« in »urnik«, tega pa pri dojenčkih očitno ni. Loviva se z dojenjem, spanjem, previjanjem itd. Na srečo je vsak dan lažje in je ati prava protiutež zaskrbljeni mamici 

MAJA FRANKOVIČ IN LUCIJAN,FEBRUAR 2015: JEZNA, OPTIMISTIČNA, JEZNA, VESELA

V sredo, 18. 2. 2015, na porodni termin, sem imela še zadnji CTG v Zdravstvenem domu Adolfa Drolca. Ker je bila moja ginekologinja, dr. Ozimič, na dopustu, sem bila pri nadomestni ginekologinji. Naj omenim, da mi je na zadnjem CTGju, se pravi en teden nazaj, še moja ginekologinja naredila UZ, saj je pred slabim mesecem ugotovila, da je trebušček otroka manjši. Na zadnjem UZ je rekla, da je
vse v redu in da imam 18. 2. 2015 le še zadnji CTG pri nadomestni ginekologinji, nato naj še isti dan pokličem v bolnico in se naročim na CTG.CTG je bil v redu, nadomestna ginekologinja pa se je odločila narediti še UZ. Rekla je, da je trebušček
otroka razvit za 35. teden, ostalo je v redu in mi dala napotnico za bolnico. Malo presenečeno sem jo pogledala in vprašala če se moram naročit, pa je rekla naj kar takoj grem v bolnico, da še oni pogledajo, saj vsak malo drugače izmeri.
Rahlo zaskrbljena se s partnerjem kar takoj odpraviva v bolnico. Nekako sem bila mirna, saj mi je prijateljica, ki je rodila januarja, pripovedovala, da so tudi njej rekli 3 različne porodne termine, glede na razvitost otroka (glava, trebuh, noge) in pač izbrali sredinskega. V bolnico ni rabila iti na preglede, rodila je, ko je doma dobila popadke in se odpravila v bolnico. Glede na poznano zgodbo me ni skrbelo in sem bila prepričana, da bo vse ok in bom lahko odšla domov. Ko sva s partnerjem prišla v bolnico so napravili še en CTG, ponovno sem morala dati vodo (menda bolnica ni povezana s centralnim laboratorijem) in počakala na UZ. Sestre so rekle, naj se pripravim, da bom morda morala ostati v bolnici. Ko sem to slišala, sem bila kar v šoku in nič mi ni bilo jasno. Zakaj?? Moja ginekologinja je mesec dni vedela, da je trebušček malo manjši in očitno ni to nič nenavadnega, tudi prijateljica je normalno rodila… Nato so me pomirile in rekla, da se bo dr. Žebeljan, po govoricah drugih izjemno cenjen zdravnik, ki pa zelo rad pridrži porodnice v bolnici – to sem izvedela naknadno, odločil glede na UZ če bom morala ostati ali ne. Sledil je UZ, trebušček je bil razvit za 36. teden. Pri pregledu še ugotovi, da je okoli srčka nabrana tekočina – voda, za katero se ne ve zakaj nastane. V času pregleda je poklical na posvet še pediatra, ki je rekel, da se mu ne zdi nič takega oz., da bomo videli ko se bo otrok rodil. Dr. Žebeljan je rekel, da sedaj otroku srček dela brezhibno, da pa ga skrbi ta tekočina, saj ko se bo rodil, bo kri napolnila otrokova pljuča in upa, da bo njegovo srce to zmožno. Rekel je, naj ostanem v bolnici in da se bo v naslednjih dneh odločil kako naprej. Prosila sem ga, da bi šla domov, in da lahko zvečer in jutri zjutraj pridem na CTG, pa je mojo željo zavrnil. S partnerjem naju je spreletela groza, kar naenkrat nekaj ni v redu s srčkom in moram ostati v bolnici. Bila sem jezna, res jezna. Po pravici povedano sem imela občutek, da ni prav nič narobe z otročkom, tako sem mirila tudi partnerja. Jezna pa sem bila, da sem morala ostati v bolnici, bilo mi je grozno, moje počutje je padlo na dno, sploh ker drugih preiskav niso delali, razen zvečer ob 19h CTG, naslednje jutro pa po 8. uri CTG in še en UZ. Komot bi lahko bila vmes doma. Preostanek dneva sem v bolnici preživela z jezo in pisanjem sms-ov prijateljicam, da sem se malo pomirila. Naslednje jutro, 19. 2. 2015, moj rojstni dan. Po zajtrku opravim CTG nato je sledil UZ. Dr. Žebeljana voda okoli srčka še vedno skrbi, zato mi svetuje, da kar danes sprožimo porod. Najprej bi dobila vstavljene 3 tabletke (v razmaku 8 ur po eno), ki krajšajo maternični vrat. Po teh tabletkah pa obstajata dve varianti, odvisno od tega koliko bom odprta, prva so umetni popadki, druga pa carski rez. Dr. Žebeljan je za prvo varianto, vendar bi se lahko skupaj odločili, ko bo tako daleč. Moj občutek mi je skozi govoril naj se ne spuščam v to, da je vse v redu z otrokom, da želim iti domov in ko bom sama dobila popadke pridem nazaj. Vendar ko ni tako enostavno, seveda poslušamo zdravnike in oni bolje vedo. Še bolj sem postala jezna in hkrati razočarana, saj nič od tega nisem niti približno pričakovala.Ob 11. uri sem dobila prvo tabletko (to je bil seveda prvi vaginalni pregled – za zjokat), njene učinke sem začela čutiti okoli 16.30 ure, ko me je že rahlo začelo grabiti v križu. Takrat je na obisk prišel tudi partner, da sva s sokom nazdravila na moj roj. dan, prinesel je še jagode, čokolado in šopek vrtnic, ki jih je seveda moral odnesti nazaj domov. Vzdušje ni bilo popolnoma sproščeno saj me je na trenutke že fajn grabilo in tudi na wc sem hodila vedno pogosteje.Ob 19. uri je sledil ponovni vaginalni pregled in vstavljanje nove tabletke. Tokrat sem bila že 1 cm odprta, zdravnica je rekla, da morebiti tretja tabletka, ki bi jo naj dobila ob 3h zjutraj, sploh ne bo potrebna. Postala sem optimistična, da gre kar hitro. Ob 23h so me za skoraj eno uro dali na CTG. Sestra/babica s CTG-jem ni bila zadovoljna (verjetno se je mali za njene pojme preveč gibal), pa sem ji povedala, da je vedno bil najbolj aktiven med 23. in 3.uro zjutraj. Ob polnoči so me, zaradi »čudnega« CTG-ja tako preselili v porodno sobo, rekli pa so, da tabletko, planirano za ob 3h zjutraj dobim šele ob 6h zjutraj – brez razlage zakaj. Spet sem bila malo jezna, saj je v mojih očeh to pomenilo, da se bo vse skupaj zavleklo.Prosila sem za porodno sobo št. 1 ali 6. Dobila sem 6ko Ves čas sem bila priključena na CTG, če sem hotela na wc, sem morala poklicati babico.Odkar sem prišla v porodno sobo, se pa je začelo dogajati, popadke sem imela na 3 minute, vmes sem hodila na wc, tako, da sem si tekom noči črevo popolnoma izpraznila, jest in pit nisem mogla nič, saj sem 6x bruhala, tudi ko nisem imela več kaj, tudi če sem naredila požirek vode, sem pred naslednjim popadkom bruhala. Ob 3h ponoči je vseeno sledil vaginalni pregled in nova tabletka. Odprta sem bila še vedno le 1 cm, popadki pa vedno hujši. Takrat me je zaskrbelo, da gre to zelo počasi, saj me je prva tabletka odprla za 1cm, pa me je le malo pikalo v križu, nato sem dobila 2. tabletko in imam že 3 ure popadke na 3 min, 1 min dolge, pa še vedno sem 1 cm odprta.Ob 7h zjutraj me je babica vaginalno pregledala in še vedno sem bila le 1 cm odprta. Takrat mi je morala že čisto padla. Poklicala sem partnerja in mu rekla, naj počasi pride. Sicer naj se mu ne mudi, saj sem šele 1 cm odprta, vendar ga potrebujem. Babica me je malo odklopila iz CTG-ja, da sem se lahko malo razgibala, predihala kak popadek na žogi…V tem času je bila izmena in ko je prišla nova babica me je nadrla, češ kakšen CTG je to, da ni v redu in da ona ne bo nosila odgovornosti, da ona lahko brez službe ostane, kaj si jaz mislim……razložila sem ji, da sem vmes bila odklopljena za na wc it in sedaj par minut….še vedno je bila sitna, rekla sem ji le, da ni problema, naj me priklopi, saj se ne upiram. Tako me je priklopila in odšla.Okoli 8 ure sem prosila babico naj poišče zdravnika, saj so popadki bili že na 1 minuto in minuto dolgi. Ko je videla, da je CTG ok, me tudi odklopila. Partner me je v tem času masiral, me podpiral, pomagala sem si z žogo…Ko je prišel zdravnik, sem ga že skoraj prosila za carski rez, takšna sila mi je bila, saj so popadki bili že skoraj na pol minute odprta pa sem bila še vedno 1cm. Rekel je, da moramo do 11h počakati, saj sem tabletko dobila ob 3h ponoči in mora miniti 8 ur. Pa sem si mislila: RES AL KAJ?? Drugo babico sem prosila, naj poišče dr. Žebeljana, da želim z njim govoriti. Seveda se to ni zgodilo in do 11h, sem predihavala svoje popadke. Vmes me je prišla pogledati druga babica in mi malo »popravila«
predihavanje v nižje tone glasu.Ob 11h je prišel spet isti zdravnik in po vaginalnem pregledu (šesti), ki je pokazal, da sem še vedno le 1cm odprta, odločil, naj mi dajo umetne popadke. Spreletela me je groza, kako umetni popadki, če imam pa svoje na pol minute in se že derem zraven in kako dolgo še misli to trajati, če pa se nikamor ne odpiram.Umetni popadki so si sledili kar en za drugim, med enim in drugim je minilo le 10 sekund, intenzivnost pa tako močna, da sem še samo govorila, da želim carski rez. Okoli 12. ure sem iz hodnika slišala babico, ko je klicala zdravnika, naj hitro pride k meni, saj imam že tako močne popadke. Ko je prišel zdravnik me je vaginalno pregledal (sedmič) in bila sem 4-5cm odprta. Po eni strani sem si mislila vsaj to po drugi pa, da še 1x toliko. Naenkrat je bila porodna soba napolnjena s par babicami, zdravnikom, polno ljudi skratka in vsi so mi svetovali epiduralno, ker imam tako močne popadke, da do konca ne bom zdržala. Čeprav tega nikakor nisem želela, a ker se je že vse tako vleklo, bolečine so bile grozne, sem se vseeno za to odločila. Seveda so mi vmes morali izključiti umetne popadke, saj so bili na 10 sekund in tako močni, da me je zvijalo.
Okoli 13. ure sem čutila epiduralno in sem se lahko malo sprostila. Priznam, pasalo je.Ob 14. uri je prišla babica in ugotovila, da sem 9-10cm odprta, takrat sem postala prav vesela. Rekla je, da bom verjetno v roku ene ure rodila in da kolikor vidi, je presredek zelo elastičen, tako, da rezanje ne bo potrebno. Spreleteli so me občutki veselja, skoraj prelepo, da bi lahko bilo res. S partnerjem sva se pozabavala, kako se je izplačalo, da mi je redno masiral presredek. Takrat so me prišli vprašati, če mi dajo še eno dozo epiduralne, saj je že začela popuščati. Pa sem zavrnila, saj sem bila sigurna, glede na to kako sem bila že odprta, da bom v roku ene ure rodila in da je boljše da dobro čutim tiščavnike, da se ne bi porod zavlekel. V tem času so mi naredili še amniotomijo.Ob 15. uri sem že konkretno čutila tiščavnike, spet je bila izmena. Babica, ki je prišla, je bila zelo prijazna in se je tudi držala porodnega načrta dokler je le šlo, pri tem jo je podpiral tudi ginekolog. Roditi sem poskusila v treh pozah (na hrbtu, boku in na vseh štirih oz. z rokami in trupom naslonjena na žogo) in ni šlo.Nekaj po 16. uri se je porodna soba napolnila z več babicami, pediatrom in ginekologom. Zaradi amniotomije, ki je bila narejena okoli 14. ure, se je začelo muditi s porodom. Takrat sem legla nazaj na hrbet, govorili so mi kdaj naj pritisnem. Prvič sem pritisnila in sem zaradi bolečin, ko sta se mi iz leve in desne babici naslonili na trebuh, že mislila, da sem rodila. To se ni zgodilo niti drugič, ampak šele tretjič. Vmes so me tudi vrezali. Počakati sem želela, da iztisnem še placento, pa mi jo babica kar sama ven potegnila, nakar so ugotovili, da je nekaj ostalo še noter in bom morala na čiščenje.Ko je ob 16.28 mali Lucijan pokukal na svet so bili občutki nepopisni, nič me več ni bolelo. Očistili so ga, pediater ga je pregledal in rekel, da zgleda vse v redu, babica mi ga je za par minut odložila na prsi, nato so ga odpeljali na intenzivno ter ga čez noč imeli priklopljenega na EKG zaradi srčka. Ob tej uri pa pediatra kardiologa, ki bi naredil UZ ni bilo.Mene so odpeljali v operacijsko sobo, najprej so me hoteli za 10 min dati v narkozo, vendar so me preko epiduralne od pasu dol omrtvičili, da so mi lahko očistili placento in me zašili. Osebje v operacijski je bilo prav zabavno. Tudi jaz sem kljub vsemu bila odlične volje in se z njimi tudi pozabavala.Okoli 22 ure, ko sem lahko spet premikala noge, so mi za pol ure, za prvi podoj, pripeljali Lucijana in ga nato spet odpeljali. Naslednji dan, 21. 2. 2015, sem se zbudila v groznih bolečinah. Napravili so mi UZ maternice, da so videli, če so vse počistili, nato pa, zaradi bolečnin, zaradi katerih sem komaj kaj lahko zelo plitko dihala, še rentgen reber in trtice. Na srečo, zlomljeno ni bilo nič, bolečine pa takšne, da sem iz postelje rabila 5 min, da sem sploh lahko vstala. Na isti dan naj bi Lucijanu pediater kardiolog napravil še UZ srčka, da vidijo če je še tekočina okoli srčka oz. če je vse v redu. Pediater je dejal, da so napotnico poslali (v stavbo preko ceste) in sedaj čakajo, da pokličejo ko bodo imeli čas opraviti UZ. Malo sem spet postala nejevoljna, saj so mi prav zaradi tega sprožili porod, sedaj pa čakamo, da bodo imeli čas.Vse do ponedeljka, 23. 2. 2015, ko bi dopoldan lahko odšla že domov, UZ še kar ni bil narejen. Takrat sem aktivirala svojo sestro, da je poklicala znanko in se pozanimala kaj tako dolgo traja. Počutila sem se, da me imajo za norca. Najprej panika s sprožitvijo poroda, nato pa že tretji dan, pa še kardiologa
blizu ni. Kogarkoli od osebja, pa naj bo babica, sestra, ginekolog, pediater, sem vse te dni spraševala kdaj bo UZ, vedno je bil odgovor enak: »Ko bodo imeli čas, bodo poklicali.«. UZ so naredili šele 4. dan po rojstvu Lucijana in še za to mislim, da je bila zaslužna moja sestra oz. njena prijateljica iz bolnice. Tako smo 24. 2. 2015 ob 16. uri odšli iz bolnice.V bolnici sem bila skoraj teden dni. Sam porod naj bi trajal 5 ur, se pravi ko sem bila že 5cm odprta pa do konca. Tiste muke in bolečine prej, ko so popadki bili redni in močni, vendar se v 16 urah nisem odprla več kot 1 cm, seveda niso vštete.Z osebjem sem bila zelo zadovoljna, tako z babicami, anestezistoma in sestrami na oddelku, ki so mi pomagale tudi pri dojenju. Najslabša izkušnja pa je bilo 4 dnevno čakanje na UZ srčka, v tem primeru pa sem z osebjem bila izredno nezadovoljna. Še danes me jezi tak odnos.Tako je potekal moj porod, ki je bil popolnoma drugačen od porodnega načrta.

TINA MRAK IN MIJA, FEBRUAR 2015:ŠPRICNILO JE IZ VSEH TREH LUKENJ

No pa imam tudi jaz malo časa, da napišem kako smo se imeli na najsrečnejši petek 13 oz. na najlepši dan v mojem življenju, ko smo dobili našo malo bebico Mijo.
Kot prvo bi se ti zahvalila za opravljanje tvojega poslanstva! Neskončno hvala za vse informacije tako o porodu, kot o dojenju, hormonski bombi in drugih spremljevalnih simptomih o katerih si nas poučila. Moj porod je bil lep zaradi informacij, ki sem jih imela. Mislim, da ne bi zdržala, če ne bi vsaj teoretično vedela po posameznih fazah kaj se dogaja in si ne bi ponavljala: »Bebica pirhaja«, »Bolečina moja prijateljica«, »Edina smiselna bolečina«, »Ne more me poškodovat«. Dojenje je »lažje« in nevšečnosti sem lahko premagala zaradi informacij, ki si nam jih posredovala. Tudi, ko me je pralo in sem jokala, sem bila »mirna« vse to je povsem normalno, potrpi malo in bo mimo. Skratka HVALA, HVALA, HVALA!
Zaradi nosečniške sladkorne sva bili že konec januarja napoteni v ambulanto za rizično nosečnost, kjer so enkrat tedensko preverjali kako kaj naša bebica. CTG-ji so bili vzorni, vse meritve so bile ustrezne tednom nosečnosti, glavica pa je bila že tako nizko, da na nobeni kontroli niso mogli zmerit njenega obsega. Idealni pogoji za »FLUP« pa bo zunaj torej J Cel mesec so naju počasi pripravljali na deložacijo (sprožitev poroda), ki je bila planirana za 16.2. Zadnjo kontrolo sva imeli v sredo 11. 2., ko nama je zdravnica dala ustrezno dokumentacijo in navodila. Že takrat sem ji povedala, da pridem rodit v nedeljo, da se s sprožitvijo ne strinjam in da sva se z bebico zmenli, da bo prej. Vsem sem povedala, da grem rodit v nedeljo popoldan, zato si tudi torbe in ostalih stvari še nisem pripravila. Cel četrtek sem se še sama vozla okrog, šla sem po zavese, naročit steklo za omaro, k mami domov po posodo, pa po nakupih…. Cel dan se mi je zdelo, da sem rahlo mokra, ampak vložek je bil suh. Ob 21.00 smo imeli še konkretno večerjo. Primož je nato šel še na praznovanje 50 rojstnega dne, jaz pa sem ostala doma. Ob polnoči sem še kar gledala TV, ko pa sem kihnila je bilo »ups« polulala sem se. Ko sem se preoblekla pa spet »ups«. Ker sem bila že čez dan zaskrbljena, da mi odteka plodovnica, sem poklicala Primoža, da se grem v bolnico pokazat, če gre z mano al grem sama. Rekel je, da me bo peljal, zato sem se nabasala v avto in šla po njega (seveda sem jaz vozla, da ni pametno mi seveda ni padlo na pamet). Še vedno nisem bila ziher ali je plodovnica ali pač inkontinenca ob koncu nosečnosti. Parkirala sva v garažni hiši in ko sva se sprehajala do porodnišnice mi je blo počasi jasno, da ne lulam, pač pa da se je začelo. Ker nisem imela popadkov so me preoblekli in dali v sobo 4 naj se naspim, Primoža pa so poslali domov. Najbolj presenetljivo ob sprejemu je bilo, da babica ni natipala materničnega vratu, da bi preverila ali sem že kaj odprta, ker je bil tako visoko, da ni prišla zraven. Do 8.00 se ni zgodilo nič. Ob 8.00 je prišla zdravnica, ki sem se ji napovedala za nedeljo in mi dala tableto za sprožitev poroda. Dobila sem antibiotik in morala sem ležat. Do 9.30 se še kar ni nič dogajalo. Potem sem lepo, lepo prosila, če lahko grem vsaj sama na WC. Babica je rekla, da zaradi razpoka ne, nato pa sem dobila zeleno luč od zdravnice in šla sem šetkat 🙂 V roku pol ure sem dobila svoje popadke, ki so bili na 5 minut. Ker sem bila v celem porodnem bloku sama, sam prosila ali lahko grem v sobo 1 na wc. Dovolili so mi ter rekli, da sem lahko na blazinah če mi paše. Okrog 10.30 sem klicala Primoža, ker sem imela popadke na 3 minute. Sama sem komaj prilezla do sobe 4, kjer sem bila nameščena, da sem ga sploh poklicala. Rekla sem mu lahko samo »prosim pridi« pa je bil naslednji popadek že tu. Popadki so bili močni a »obvladljivi«. Bila sem v položaju »zajca« a zgoraj dvignjena na žogo. Ko pa so popadki preveč prehajali en v drugega, pa sem glavo položila na blazino, rit dvignila in dihala, popadki so se umirili. Ko sem zbrala dovolj moči za nadaljevanje sem se spet dvignila in popadki so spet prehajali en v drugega. Okrog 11.00 je prišel Primož. Takrat so mi rekli, da moram nazaj na CTG. Odprta sem bila 4 cm. Kakor hitro sem ležala so moji popadki »zamirali«. Ker pa je bil srčni utrip bebice med popadki pod 100, sem morala ležat. Vse skupaj se je ustavilo. Ker sem vedela, da me s CTG ne bodo več odklopili sem prosila za žogo v posteljo, ki sem jo tudi dobila, a žal tudi v postelji nisem mogla bit na žogi, ker CTG ni meril pulza pri mali. Ostala je le opcija levi bok ali desni. Ležat na hrbtu mi tu še ni pasalo. Moji popadki so se zredčili na 10 minut, zato sem dobila umetne. Kaj se je dogajalo med 11 in 15 uro vem bolj motno. Rekla sem za epiduralno, potem sem razmišljala, da če bo že vse perajt, da obstaja večja možnost za CR, tako da sem si premislila…. Skratka ob 15.00 je bila že četrta smena in s tem četrta babica-grobabica. Ko me je prišla pogledat sem si samo mislila »o bog, zakaj ravno ti«. Ne vem zakaj a od prve sekunde mi je bila skrajno antipatična. Pregledala me je rekla da sem odprta 5-6cm in da bo ob 4 spet pogledala, če pa dobim tiščalnike naj povem. Prosila sem za kahlo. Tu mi je najbolj pasalo, da sem ležala na hrbtu s kahlo pod ritjo. Vem, da sva se nekaj pričkali, pa ne vem kaj, popadki so delali svoje. Pol me je spet nekaj nadrla, da ne diham pravilno, pa da naj ne vem več kaj…. Se mi zdi da sem kričala, pa je rekla, da naj se ne derem tak, da nima haska. Čez kratek čas sem Primožu rekla, naj ji pove, da sem dobila tiščalnike. Pregledala me je tako grobo, da sem jokala. Prosila sem jo naj neha, pa me je spet nekaj nadrla. Morda sem imela vseeno srečo v nesreči, šla mi je tako na živce, da so mi spustile vse zavore. Ob naslednjem tiščalniku sem tako pritisnila, da je špricnilo iz vseh treh lukenj (spredaj, zadaj, pa še plodovnico sem čutila kako je brizgnila). Vmes je v službo prišla tudi Erika in ko ji je babica povedala, da sem odprta je rekla,« zdaj pa gremo močno pritiskat, jez ti bom pa pomagala«. Slišala sem, da bebici med popadki ni dobro in da mora čim prej ven. Od kod sem zbrala moč za tako potiskanje, ne vem. Vem, da tu ni več bolelo, bilo je pravo olajšanje pritiskat. Ko mi je Erika pritisnila na trebuh so iz mene prišli nečloveški kriki. Slišala sem jih, v sebi nisem mogla vrjet od kod, pa nič nisem mogla nardit, da bi utihnila. Grobabica je spodaj delala prostor za Mijo, Erika pa mi je pomagala potiskat. Čutila sem, ko so me vrezali prvič, vem da sem celo odprla oči in pogledala, brez skrbi NI BOLELO! Slišala sem, da ima mala popkovino najbrž okrog vratu in zato ne gre. Potem sem spet pritiskala in ker spet ni šlo, so ob naslednjem popadku zarezali še malo. Povedali so mi, da še čisto malo in bo, in res, morda sem pritisnila še 2-3x in bebica je bila zunaj. Mija se je rodila ob 15.53. Takoj so prerezali popkovino in malo dali pediatrinji. Jaz sem se drla, da naj je ne umivajo, da naj mi jo dajo, pa so me mirili, da jo morajo, ker jo morajo pregledat. Tako sem jo žal dobila k sebi že pobrisano in zavito. Hvala bogu je bilo z njo vse o.k. tako da smo lahko potem ostali skupaj še tiste 3 ure. Kljub temu, da je bil porod v vseh točkah porodnega načrta mimo želenega, se mi je zdel lep. Če se ne bi vmešavali, bi vrjetno bilo mimo hitreje, ne vem pa, kaj bi to pomenilo za Mijo. Bolje, da so mene zašili do ritne lukne, kot da bi bilo karkoli narobe z njo.
Pustnemu vzdušju primerno se je Mija namaskirala v krofek, zato sva bili v bolnici do četrtka. Dojenje nama je sicer lepo steklo, a so ritem motili z lučko. Meni so joške skoraj eksplodirale, Mijo pa so dohranjevali po flaški. Naslednji dan je bilo seveda mleka premalo,…. Bila sem relativno mirna zaradi vsega kar sem vedela, so mi pa tudi na oddelku zelo pomagali. Sestre so naju pri dojenju zelo podpirale in nama pomagale z v dani situaciji s koristnimi nasveti. Zdaj doma imava svoj ritem in se krasno dojiva.
Se vidimo na igralnih uricah!

URŠKA GRAJ GSELMAN IN FILIP, FEBRUAR 2015: OBA SVA JOKALA

Dne 11.2.2015 sem približno ob 6ih zjutraj, ko sem šla na stranišče, opazila, da se mi izloča rahlo krvava sluz. Ker sem bila prav tega dne ob 8ih naročena na sprejem v porodnišnico zaradi indukcije poroda (preveč plodovnice in 4 dni čez rok) dne 12.2., se z njo nisem pretirano obremenjevala, pač pa se počasi uredila, zbudila moža Mitja, se najedla in skupaj sva odšla v porodnišnico. Nekje okoli 7ih, ko sva se odpravljala od doma, sem pričela čutiti blago bolečino v predelu jajčnikov – kot neke vrste »šraufanje«. Mitji sprva tega nisem omenila, saj sem si mislila, da je to morda zgolj potreba po stranišču in da jo bom že rešila v porodnišnici, saj me do indukcije loči še ves dan. Vendar se bolečina tudi ob prihodu v porodnišnico ni umirila, pač pa je v časovnih intervalih postajala vse močnejša. Ker sva morala počakati do 8ih na sprejem, sem Mitji na hodniku omenila, da se »nekaj dogaja tam spodaj«. Z nasmeškom na obrazu je dejal, da so to verjetno popadki. In res, ko so me ob 8ih priklopili na CTG, je le-ta zaznal popadke. Kljub neprijetni bolečini, je bila moja sreča že v tistem trenutku nepopisna, saj sem si najbolj od vsega želela svoje popadke in ne induciranega poroda. Dan prej so
me namreč z njim kar prestrašili, tako da sem doma skoraj neutrudno jokala vso popoldne. Nato me je zdravnica po CTG-ju še vaginalno pregledala in ugotovila, da sem odprta dobra 2 cm. Namesto na oddelek, so me torej pospremili v porodno sobo. Ker je bila v porodnih sobah gneča, sem bila napotena v »nehvaležno« sobo št. 5 – dvoposteljno sobo. Sprva sem ležala sama, a že kaj kmalu se mi je pridružila punca, pri kateri so želeli opraviti zunanji obrat ploda. Iskreno rečeno, nimam pojma kako dolgo je bila z mano, saj sva bili ločeni s pregrado, mislim pa, da skoraj do konca moje porodne poti. Okrog devete ure sem torej v porodni sobi št. 5 izbrala desno posteljo in razen enega dviga, ko sem morala na stranišče, na njej tudi ostala. Okoli 10. Ure, me je vaginalno pregledal zdravnik in odprta sem bila 4-5 cm. Popadki so se stopnjevali in z njimi tudi bolečina. Vprašali so me, ali mi lahko predrejo plodovne ovoje. Prosila sem za premislek in z babico Nino (mimogrede, bila je super babica) sem se posvetovala kaj meni. S partnerjem naju je pomirila, da otroka s tem ne morejo poškodovati, pač pa, da bo po tem »posegu« porod hitreje napredoval. Prav tako mi je babica Nina zagotovila, da tega predrtja ne bom občutila kot bolečino. Po vseh teh informacijah sem pristala v predrtje plodovih ovojev in res ni bilo prav nič posebnega, razen tega, da se je zdravnik moral preobleči, saj se je plodovna voda dobesedno ulila iz mene. Mož Mitja je na oko ocenil, da je bilo za okoli 3 litre te tekočine. Še ni minilo dobrih 5 minut, ko so se pričeli popadki še bolj stopnjevati. Bolečina je postajala intenzivnejša, popadki daljši in na krajši čas, sama pa nisem vedela v kateri položaj naj se dam, da me ne bo tako močno bolelo. Seveda je to bila samo moja želja… bolečina je bila z vsakim popadkom hujša… Mislim da sem se enkrat ali dvakrat vsedla na postelji po turško in z nogami navzdol in ta dva položaja sta mi morda za malenkost pomagala predihati popadek. Ob 12:20 uri sem bila odprta 8 cm in dr. Gostenčnikova je prišla k nama in vprašala, ali mi nastavi epiduralno, saj jo je dr. Wagnerjeva, h kateri sem hodila na akupunkturo obvestila, da sem v porodni sobi in naj malo »popazi name«. Iskreno rečeno je bila bolečina pri 8 cm že tako neprijetna, da sem privolila in dr. Gostenčnikova mi je nastavila kateter, enkrat vbrizgala »čudežno tekočino« in potem smo vsi pričakovali, da bo ta zadeva prijela in mi bo vsaj malo lažje. Pa temu žal ni bilo tako, saj sem bila v trenutku odprta do konca in torej epiduralna ni dosegla svojega učinka. Ko me je dr. Gostenčnikova prišla vprašat ali epiduralna učinkuje in videla, kako me zvija, ji je takoj postalo jasno, da so se pričeli tiščavniki. Skoraj ni mogla verjeti, da sem se tako hitro odprla. Poklicala je babico Nino in pričel se je zame najbolj pester in boleč del poroda. Tiščavniki so namreč trajali kar 4 ure. Bolelo je bolj kot sem si mislila, da me bo in kljub ponavljanju »eden manj« in »bolečina, moja prijateljica«, ni bolelo nič manj. Te bolečine in občutkov se preprosto ne da opisati… Ko so se babice zamenjale, me je prevzela babica Irena. Tudi ona je čudovita babica. Z mano je bila do rojstva najinega fantka. Pa tudi dr. Gostenčnikova me je nenehno spremljala in po naročilu babice Irene, nastavila tudi iglice v akupresurne točke. Akupunkturo mi je izvajala kar nekaj časa, še prej pa z mano predihovala popadke, medtem, ko me je Mitja masiral po hrbtu. Iskreno rečeno, mi nič od tega ni pretirano pasalo, saj me je že itak preveč bolela zadnjica in vse tam spodaj, poleg tega pa mi je telo nekontrolirano zvijalo. Torej, ker se je glavica dolgo spuščala, je ta faza trajala dlje časa. Iskreno rečeno, sem si fazo s tiščavniki predstavljala krajšo (takšne informacije sem o njej pred porodom tudi imela). Zavedala sem se, da sem bila precej glasna, moža Mitja pa sem tako stiskala za roko, da je verjetno še nekaj ur po porodu ni čutil. In končno je napočil trenutek, ko je bila glavica dovolj spuščena, da se je lahko začel porod. Ne vem koliko ljudi se je takrat znašlo v porodni sobi, vem pa, da kar nekaj. Poslušala sem samo babico Ireno in delala po njenih navodilih. Ni trajalo dolgo in najin fantek je bil, po opravljeni epizotomiji, zunaj. Oba z Mitjem sva zajokala, skupaj z njim. Občutka, ko ti uspe otročička spraviti na svet, se ne da opisati. Filip je na svet privekal dne 11.2.2015 ob 16:20 uri, težek 3680 g in velik 52 cm.
Danes, ko sva doma, lahko rečem le to, da si nisem znala predstavljati kako noro lepo in neprecenljivo je postati in biti mama. Kar na jok mi gre vsakič, ko se tega zavem… in občutki, ko se to malo bitjece stisne k tebi in veš, da mu predstavljaš ves svet… neprecenljivo! Tudi dojenje nama je doma lepo steklo in Filip se pridno redi, o čemer pričajo pridobljeni grami na tehtnici patronažne sestre.
Draga Izidora… iskrena hvala, da si me skozi jogo in vse aktivnosti, ki sem se jih udeležila pri tebi, pripeljala do največje sreče v mojem življenju. Hvala za vse nasvete, ter iskrene in tople besede. Zagotovo se vidiva na igralnih uricah. Do takrat pa uživaj z nosečkami in jim povej, da jih na koncu trebuščkaste poti čaka mali čudež in neizmerna sreča!

MARTINA BREG IN PETER ,FEBRUAR 2015: POPADKI SO ZA 50%MANJ BOLELI KO SEM SEDALA PO TURŠKO

Najprej najlepša hvala za vse izkušnje, priprave in podporo. Super prav so mi prišle. Kot veš mi je filmsko odtekla voda, in sem prišla v porodnišnico brez popadkov z brisačo med nogami. Po pregledu so dejali, da je maternični vrat še velik 3 cm. Najprej so mi pomagali z neko tabletko in zmehčali maternični vrat. Prav tako sem sama jemala homeopatska zdravila, tako da je verjetno tudi to pomagalo pri mehčanju. Ko smo uredili maternični vrat so se sicer začeli moji popadki, na 7 min. Vse sem super predihala in brez problema preživela noč. Zjutraj so mi dodali umetne popadke. Ti so bili kar velik bolečinski zalogaj, vendar brez večjega uspeha. Še zmeraj sem bila odprta le 2 cm. Najhuje je to, da sem morala samo ležat. Če imaš razpok moraš ležat cel porod. Tako so mi dejali. Tu pa tam sem vseeno malo pošvinglala in se vsedla po turško. UH kakšno olajšanje. Popadki so za 50% manj boleli.
Zjutraj so mi nato poslali anesteziologinjo, da mi naredi epiduralno. Njihova razlaga je bila, da se bo telo sprostilo in se bom odprla. Sem pristala. Umetne popadke so povečevali na pol ure, vendar še zmeraj nič. Po 16 urah sem bila še zmeraj samo 2 cm odprta. Prišla je zdravnica in dejala, da nima smisla, da bo potreben carski rez. Glede na to, da je bil otročkov pulz še v redu in da je bilo vse OK, nekako nisem pristala na carski rez. Kot zadnja opcija mi je ostala akupunktura, ki jo je prišla ga. Gostenčnik naredit kar v bolnico. Iglice so me bolele tako kot še nikoli v življenju, saj jih je dodatno stimulirala. Vendar je bilo uspešno, v 1 uri sem se namreč odprla iz 2cm na 8 cm. Nato sem v naslednji urci rodila. Trikrat pritisnila in otročiček je bil zunaj J Babici sta bili super, jaz pa mali zdravniški čudež, saj so me iz drugih porodnih sob prišli gledat in govorili »a vi ste ona gospa z iglicami« J
Po porodu je prišla tudi zdravnica, takrat sem jo videla drugič in dejala:«Smo se dobro odločili, da nismo delali carskega reza«. »Seveda smo se«, sem dejala in stisnila k sebi mojega otročička« J
Komaj čakam igralne urice in komaj čakam da spoznaš našega malega korenjaka.
P.S. sedaj pa hitim, saj se že oglaša. Pravijo, da sem sedaj na porodniškem dopustu. Hmm meni se še zdaleč ne zdi tole dopust J
P.S.S. O tem kako posiljujejo/promovirajo stekleničko in dodatek v UKC MB pa morda kdaj drugič, mi se že 3 teden borimo da bi bil samo polno dojen pa še nam ni uspelo v celoti.

KAJA HRASTNIK IN MAJ, JANUAR 2015, PTUJ: ZAVEDANJE LASTNIH MOČI

Moja druga nosečnost je bila sicer nepričakovana vendar je potekala zelo lepo. Zaradi malčka, ki smo ga že imeli doma je bilo veliko manj časa za posvečanje pozornosti in načrtovanje prihoda novega nadobudneža. Edino za kar sem si resnično vzela čas je obisk
seminarja pri dr. Escuderu – ki predava o naravni anasteziji in kako jo uporabimo pri porodu.
Moj PDP je bil 8. februarja in glede na to da je bil Bor 6 dni po roku sem tudi tokrat pričakovala, da bom šla rodit enkrat po PDPju. V noči iz petka na soboto – 30. na 31. januar sem se dvakrat zbudila z grozljivo bolečino v mehurju. Bila sem prepričana, da je to od
polnega mehurja in pritiska dojenčkove glave na mehur. Moj dragi je šel dopoldne smučat – midva z Borom pa sva se odpravila na sprehod do mojih sorodnikov. Ko sem tako tišala voziček čez sneg in se je spet pojavilo otrdevanje trebuha – sem si mislila samo – kaj mi je tega treba, da se tak matram. Šele ko sva bila kako uro ali dve pri mojih sorodnikih mi je postalo jasno, da imam verjetno popadke – saj se je bolečina kar naprej pojavljala. Tako sem okoli 14h poklicala Antona, naj naju pride pobrat na poti domov, ker nisem želela s popadki potiskat vozička. Nisem hotela »zganjat panike« tako da nisem nič rekla nobenemu pa tudi Antonu sem povedala šele ko sva prišla domov. Ko sem mu povedla, da bova verjetno šla v porodnišnico danes zvečer ali pa ponoči ga je kar malo vrglo.  Okoli 16h, ko sem končno ležala na domačem kavču sem si končno uspela stempirat popadke – ki so se takrat pojavljali na 10 min in trajali približno eno minuto. Nato sem malo zaspala na kavču. Okoli 18h se je zbudila moja sestra – s katero smo se dogovarjali za fotografiranje pred porodom – in tako smo se takrat lotili fotkanja – saj je bila to naša zadnja možnost za slikanje trebuščka.
Fotografirali smo se do približno 20h in takrat sem imela že kar močne popadke na 5 min. Mojega dragega sem prosila da mi pripravi bano in svečke. In tako sem se za kako uro ali dve potopila v toplo vodo. Zraven sem ves čas poslušala Escuderotovo meditacijo priprave na porod in meditacijo Smejoči porod. Čeprav sem že od začetkov popadkov čutila boleč pritisk na mehur – kar sem načrtovala, da bo moja iztočnica za odpravo v porodnišnico – se mi še kar ni zdelo, da je čas da greva. Anton je medtem pripravljal torbo za porodnišnico – ker je sama nisem uspela do konca pripraviti, saj sem bila prepričana, da še imam čas. Ko sem
prišla iz bane – okoli 23 ure – so bili popadki že precej boleči in so se pojavljali že na skoraj 3 minute. Med popadki sem se vpraševala kaj nam je take bolečine treba?  Potem sem nekaj časa predihovala popadke na žogi, pa stoje, pa naslonjena na mizo, stol … Antona pa sem prosila, da mi pritiska na medenico, saj mi je to najbolj lajšalo bolečino. Potem sva se končno začela spravljat od doma – vendar je bilo to s popadki na 2-3 minute kar dolgotrajno. Čeprav bi verjetno morala od doma že dosti prej je bil strah, da bodo Antona
poslali domov, mene pa dali spat v porodnišnici (kot se je to zgodilo pri prvem) premočen. Tik preden sva odšla od doma pa se mi je odluščil čep, tako da sem vedela, da gre zares in da morava res čim prej v porodnišnico. Ko sva prišla do avta je bila ura že 2h ponoči. Zaradi mrazu je bilo treba avto še sčistit, moji popadki so se malo umirili (2 ali 3je na 5 min). Vendar ko sva zavila na avtocesto proti Ptuju (čeprav imava do MB porodnišnice 10 min sem želela roditi na Ptuju) so se popadki spet pojavljali na 2-3 minute. Moj dragi sicer ni imel občutka, da so stvari že tako daleč saj je dokaj ležerno vozil, dokler mu nisem rekla, da lahko malo bolj stopi po gasu.
V porodnišnico sva prišla ob 2:30, nato sem vsak vogal uporabila za predihovanje popadkov, babici se je zdelo da malo pretiravama (sodeč po glasu). Ker sva mislila papirje izpolnit v tednu, ki je sledil, pa naju je dojenček prehitel, sem med popadki odgovarjala še na trivialna vprašanja. Prepričana sem bila da je moj zraven v sobi, in da lahko pobere oblačila za mano zato sem jih odložila, kjer sem jih le mogla ob tako močnih popadkih. Nato me babica nadere, kaj te je z mano, da se ne morem tak slačit in kak sem vse nametala. In potem mi odteče par litrov vode in babica čisto ponori, da naj se že enkrat vležem,da me pogledajo in priklopijo na CTG. Odprta 5 cm, še ena dva ali tri nepomembne podatke povem, potem pa me naenkrat pogleda in vpraša, če me tiši na blato. V tistem trenutku spustim samo tisti značilni nizek zvok – babica ugotovil, da sem popolnoma odprta in »letimo v porodno sobo, da ne bote na hodniku rodili«. V porodni sobi dva popadka prediham po pasje, vmes izdavim da sem visoka 164 in da je zdravstvena v denarnici – nato pa mi že pravijo, da naj potisnem. Meni sicer nič jasno – ampak oni verjetno že vedo! Anton pravi naj diham. Babica pa pravi, kaj diha! Potisnit more! In nato se v dveh popadkih rodi najin sin. Anton se na srečo spomni, da je v mojem porodnem načrtu želja, da popkovnica utripa jaz pa takoj, ko je zunaj zahtevam da mi ga dajo na trebuh. In tako smo bili vsi v pravem šoku – še mali Maj, ki je ene parkrat zajokal. Rodil se je ob 2:50 (torej 20 minut po prihodu v porodnišnico).
Babica pravi, da je to pravi babiški porod in da tako čistega otroka še ni vidla – saj ni bil nič krvav, ker se nisem nič raztrgala.
Izkušnja tako lepega poroda je tisto, kar mi daje moč v teh prvih dneh. To je bila resnično izkušnja, ki ti da zavedanje o tvoji moči in zmožnostih ter ti dvigne lastno vrednost zaradi sposobnostih, ki jih imaš. Tudi mali Maj je očitno del teh stvari izkusil saj je zelo miren in
izjemno malo jokav novorojenček. Ker je bil dolgo v plodovnici tudi ni imel tiste tipične zatekle glave, ki jo imajo novorojenčki prve dni. In ko se spomnim na to kako naporni so bili prvi dnevi po Borovem rojstvu so ti dnevi res samo odsev tistih, saj so polni sproščenosti, trenutkov zaljubljanja in pristne sreče, ki jo prinese novorojenček v hišo.

MARIJANA VIDA IN PIA, JANUAR 2015 MURSKA SOBOTA: POTISKANJE OTROČIČKA JE BIL NAJMANJŠI NAPOR

Evo in danes je naša Pia že stara polne tri tedne. Sploh ne vem kam je “odbežal” ta čas. Tako hitro minevajo dnevi.
Pa da se vrnem tri tedne nazaj in v nekaj stavkih opišem svoj porod. Rok sem imela 30.1.2015 a naša mala miška nas je malce prej presenetila.Blo je iz srede na četrtek ko me je ponoči zbudilo neko “zbadanje” v trebuščku. Prešinilo me je, da bi mogoče to lahko bil začetek vsega?! V četrtek sem imela na zavarovalnici zdravniški pregled zaradi določitve odškodnine za koleno in sem si samo mislila, da naj še do zdravniškega pregleda zdržim pol pa lahko grem rodit :). Komaj komaj sem zaspala nazaj, bolj sem se premetavala v postelji kot pa količkaj spala.Skratka noč je bila mimo in ta občutek v trebuščku se je pojavljal na vsake toliko. Vedela sem, da so verjetno popadki. Od brata punci (ima tri mesece stare dvojčke) sem obljubila, da gremo skupaj v Mursko Soboto. Jaz na zavarovalnico, oni pa na obisk. In smo šli… Popoldan sem imela še ginekološki pregled. Imela sem CTG, ginekolog me je vprašal, če čutim popadke, sem rekla, da nekaj čutim. Je rekel, da še ni nič konkretnega in se vidimo čez teden dni. Vedela sem, da zagotovo še teden dni ne zdržim. Zvečer sem še šla na pijačo in mi kolega reče…ti si tik pred tem da boš rodila, vidi se na tebi. Sem sama priznala, da čutim, da sem zelo blizu. Ura je bila 8 zvečer, ko so se popadki začeli pojavljati bolj pogosto. Nikotu sem rekla, da jaz mislim, da se začenja. Neverjetno kako umirjen je bil. Popadki so bili na vsakih dobrih 10 minut, lepo sem jih predihovala, delala vaje, ki smo jih delali na skupnih delavnicah. Migala z boki in Niko mi je nežno masiral križ. Joj kako je pasalo. In tako je lepo vse potekalo, Sem tudi večerjala, vmes predihala popadke, ki so bili vedno bolj pogosti. Prišli smo že na 7 minut, 6 minut. Okoli 11 pm sem se stuširala. Potem so bili popadki bolj intenzivni. Ob 12:00 se mi je odluščil čep in so bili popadki na 4 min. Niko reče, zdaj pa greva in sem mu rekla, da še ne čutim, da je čas da greva. Počakajva še pikico in vidiva, če bodo popadki res na 4 min ali se bo pa malce umirilo. In res se je. Popadki so bili spet na 7, pol na 8 minut. Niko je malce počival in jaz sem tudi med popadki dremuckala. No malo pred 3am so pa bili res intenzivni in spet na 4 minute in sem rekla, da je pa zdaj čas da greva.
Tako umirjena že dolgo nisem bila. Lepo sva se odpeljala v bolnico, ura je bila 4am ko sva prispela, babica naju je sprejela. Smo naredili CTG in vmes popadki niso pojenjali. Mi je rekla, da sem odprta 5 cm. Od tam smo šli v porodno sobo. Je rekla, da mi da malo klistira in potem se bom stuširala. Po klistiru so postali popadki vedno bolj inenzivni. Niko mi je pomagal se stuširat in tudi vprašala sem, če se med popadki lahko gibljem ker mi zelo paše, če lahko migam. Je rekla, da me še enkrat da na CTG in če je vse ok potem lahko. Bila je zelo prijazna. Pred 6 am sem bila odprta že 7 cm. Popadki so postajali vedno močnejši in bolj pogosti. Nekako časa med njimi kaj ekstra ni bilo. Niko mi je pri vsakem popadku masiral križ, kar mi je zelo pasalo. En čas sem tudi ležala na boku. Vmes je prišla druga babica, ker je bila menjava osebja vmes. Me je pregledala in rekla, da sem odprta 10cm. Čutila sem, da moram potiskat. Rekla je da vidi glavico a mora se še otročiček spustit in naj še ne pritiskam. Tu so bili pa popadki..uffffff. Čutila sem da moram pritisnit a ne smem. Popadki so se vrstili en za drugim skoraj brez prestanka. Noro. In potem se je začelo. Prišla je babica in rekla, da smo tako daleč in bomo rodili. Vmes med popadki, ki so bili res intenzivni sem se tudi nekajkrat konkretno zadrla in mi je sestra rekla, da naj si prihranim energijo za konec. No, meni je zagotovo ni zmanjkalo. Potiskanje otročička je bil najmanjši napor. Noge sem si prijela, glavo potisnila na prsni koš, očke zaprla. Dva krat potisnila in sem se morala ustavit, da je babica preverila če vse štima. Potem sem še enkrat potisnila in glavica je bila zunaj. Zadnji potisk in najina Pia je bila na svetu. V petek zjutraj ob 7:45 je bila med nami. Torej v bolnico sva prispela ob 4 am in zjutraj malo pred 8 am je bila že med nami.
Joj kako se je zjokala. Dali so mi jo na prsni koš. Takšnega občutka še nikoli nisem doživela v življenju. Bila sem v takem šoku, da enostavno nisem mogla spustit nobene solze. To je sledilo potem. Potem sem porodila še posteljico. Vmes so mi jo potehtali, Niko je prerezal popkovino, vzeli so kri za matične celice. Potem smo pa bili tri ure skupaj. Takoj so mi jo pristavili na prsi in mala je začela sesat… No to pa je takšen občutek, katerega nikoli ne bom pozabila. Bilo je nepopisno lepo. Umetnih popadkov nisem dobila, niti šivana nisem bila :).Kot sem že v uvodu napisala smo že tri tedne stari. Počasi se navajamo ena na drugo. Pridno se dojimo na vsake 2 do 2,5 urce. Lepo nam je. Izidora!Rada bi se zahvalila za vse napotke katere smo prejeli na jogi kot tudi na delavnicah. Skoz jogo, kot tudi skoz delavnice je porod dobil še eno drugo dimenzijo. Res hvala za vse besede, za vso priporočeno literaturo. Tud Nikoja imam sedaj zraven in mi je rekel naj napišem, da je bila delavnica za bodoče očke nekaj posebnega in mu je bila v veliko pomoč pri samem porodu.Ps.: še ena malenkost bodočim mamicam…moja izkušnja skoz vso nosečnost je…čim bolj biti aktiven oz. fizično pripravljen tem lažje je vse.

ENISA IDOVSKA IN ŽANA, JANUAR 2015: BILA SEM V ŽABI, DELALA POČEPE,KROŽILA Z BOKI, UPORABLJALA SEM ŽOGO, BILA NA VSEH ŠTIRIH

V petek me je ginekolog napotil v porodnisnico zaradi visokega pritiska. Tam so se nato odlocili,da bi mi najraje porod sprozili glede na vso dogajanje v tistem tednu (že od sobote zelo slabo čutenje gibov, začetni popadki, odprta sem bila 2cm, in se na koncu visok pritisk ) tako,da bi mi predrli mehur, če se seveda strinjam. Ker sem imela svoje “popadke” na 6 min in glede na vso dogajanje sem privolila.
Ob sprejemu sem prosila za klizmo- v upanju, da bo klizma moje popadke malo pojačala in, da bodo bolj pogosti, pa se to ni zgodilo. Sem pa vseeno naredila vec prostora mojemu otročičku.
Malo so se počakali, potem pa so ob 17:15 predrli mehur. Kmalu so se začeli bolj pogosti popadki,vendar so bili zelo blagi. Ker sem morala ostati 1h na postelji, sem tam izvajala različne položaje. Čez 1h me babica pogleda, odprta 3cm.. Predlaga mi nekaj umetnih popadkov,vendar prosim če počakajo se 1uro. V tem času sem se sprehajala, delala položaje, ki smo jih delale na jogi, popadki zelo nežni, odprta 4cm.Po pogovoru z babico se odločim, da vzamem umetne popadke, ker zna to še trajat.. Še pred tem dobim v infuzijo majhno dozo protibolecinskih sredstev (s tem se po besedah babice tudi vse bolj sprosti,zato pristanem tudi na to) ob izteku infuzije pa ob 20:30, ko se mi je nehalo vrteti, umetne popadke. Popadki so se nežno stopnjevali- iz menstrualnih krčev v malo močnejše, pa vendar ne prehude. Kljub temu,da sem bila ves čas priklopljena na infuzijomat in CTG sem se ves čas spominjala na tvoje napotke, ter se gibala. Bila sem v žabi, delala počepe,krožila z boki, uporabljala sem žogo, bila na vseh 4 itd.. Ob 21:30 se končno začne nekaj pravega dogajat. Prišli so močni popadki, kar pogosti, ampak znosni, ker sem imela v glavi, da to počnem za svojega otroka, popadkom sem se prepustila kot pesek v morju katerega odnaša val, prepustila sem se bolečini, fant pa me je spodbujal, ter proti koncu masiral akupunkturne točke in kriz. Parkrat sem čutila potrebo po odvajanju, zato mi je fant dajal kahlico na stol, jaz pa sem na kahli predihala popadek. Ob 22:00 pride babica, da me pogleda. Mislila sem si: ah še 7 cm nisem odprta, glede na jakost bolečin (saj sem čakala na tiste svinjske bolečine -tako ženske opisujejo umetne popadke ) pa se Izidora je rekla, ko boš odprta 7cm, boš nad ustnico imela potne kapljice :D, no pa jih ni bilo..Torej grem na posteljo,babica pokuka nato pa z čudnim pogledom pogleda sodelavko. V sobo prihiti še par drugih babic in bolničark.. Šokirana, ker sem vedela, da je konec že blizu. Ob nameščanju v postelji čutim spodaj nek pritisk, kot da me babica z nohtom reze po presredku. Ko pogledam, kaj dela zagledam GLAVICO! Ena babica reče: kak ma vlko glavo 😀 …V naslednjem trenutku babica rece naj kakam in zajamem sapo, ubogam in 1,2,3 ven priplava moj angelcek. Porajanje je po besedah babice trajalo manj kot 2minuti. Rezana ali raztrgana nisem bila nič. Bila pa sem v totalnem soku 🙂
Najprej sem bila ob novici,da mi bodo umetno sprozili mehur in, da se popadki ne bodo začeli doma,kar malo žalostna, saj ne bo nič tako kot sem načrtovala. Sedaj pa mi ni žal niti ene stvari v katero sem pristala! V zapisniku je zapisano, da je porod trajal 4 ure, meni pa je bilo “najhujše” zadnjih 20 minut, pa se to je bilo znosno. Za še en tak porod podpisem takoj 🙂 Imela sem 2 babici, v prvi izmeni Nino, v drugi Zdenko – super sta. Tudi vso zdravstveno osebje na porodnem oddelku je super, sestre zelo prijazne in vedno pripravljene pomagati pri dojenju.Doživela sem prečudovito izkušnjo za katero si veliko zaslužena tudi TI s tvojimi vajami, nasveti in besedami, ki si mi jih dala.Vedno bom hvalezna za tisti dan, ko sem se prijavila na jogo za nosečnice, saj verjamem da brez vsega tega na porod ne bi bila tako lepo pripravljena in lahko,da bi se odvilo čisto drugace. Hvala ti za vse!
Na porod sem se pripravljala z jogo, z vsakdanjimi sprehodi in veliko gibanja, ter aktivnostmi do zadnjega dne, z obiski akupunkture pri dr.Gostenčnik, pila sem čaj malinovih listov, masirala presredek in prebrala knjigo Modrost rojevanja iz katere sem si izpisala različne motivacijske stavke, katere sem brala tudi med popadki.

ANDREJA K. IN LUKA, JANUAR 2015: PARTNERJU SE JE MUDILO, VOZIL JE HITRO, A SEM GA PROSILA NAJ UPOČASNI

Soboto, 3. 1. 2015, sem začela kot vsak drug dan… zajtrk, kavica (brezkofeinska) z našo srečko nosečko Urško, kuhanje kosila, popoldanski sprehod z mojim Lukcem v kamniškem drevoredu… in potem se je začelo :)Ob 18.00 sem se dvignila s kavča in začutila nekaj mokrega med nogami… takoj sem pomislila “To je TO”. Šla sem na stranišče, da pogledam kaj se je zgodilo. Bilo je nekaj sluzi in bistre tekočine. Pomislila sem, da se mi je odluščil čep in da smo do poroda še daleč. Preoblekla sem se in čez eno uro ponovno odšla na stranišče. Po opravljeni potrebi sem imela ponovno mokre spodnje hlače. Nekoliko sem bila zmedena, a hkrati umirjena, saj sem vedela, da je odteklo le nekaj plodovnice in da se mi nikamor ne mudi. Pojedla sem nekaj rezin sadnega kruha in banano, nato pa se uredila in odšla spat. Nekaj po 23. uri so me zbudili krči v spodnjem delu trebuha. Poskušala sem zaspati nazaj, a čez nekaj časa so krči postali še močnejši. Ponovno sem morala na stranišče. Šla sem še po mobitel z naloženo aplikacijo “Contraction timer” in ponovno legla v posteljo. Aplikacija je namerila sledeče popadke: 9 min, 9 min, 9 min, 8 min, 7 min, 5 min, 5 min, 5 min… tukaj je že kar fajn bolelo, zato sem se odločila, da se grem še enkrat oprhat in preveriti, če se bodo s takšno intenzivnostjo nadaljevali. Do tukaj nisem želela buditi partnerja in delati panike… Med tuširanjem pa je sam prišel v kopalnico, saj se mu je zdelo čudno, da tako dolgo teče
voda Povedala sem mu, da se nekaj dogaja, on pa mi je želel pripraviti nekaj za pojest, a sem hrano odklonila, saj se mi je zdelo, da bi bruhala, če bi karkoli zaužila. Po tuširanju pa:
11 min, 7 min, 5 min, 5 min, 4 min, 3 min… uf, tukaj sem se morala že nasloniti na umivalnik in predihati popadek. Za tem sva se oblekla, vzela torbo in se odpeljala v porodnišnico. Luki se je mudilo, vozil je hitro, a sem ga prosila naj upočasni, saj je mesto prazno, jaz pa čutim vsako luknjo na cesti. V porodnišnico sva prišla v nedeljo zjutraj ob 2.15. Oprla nama je babica Irena. Na srečo sem dokumentacijo za porod izpolnila že v torek, tako da sem se lahko takoj odšla preoblečt. Ko sem se preoblekla v spalno srajco me je pozdravila nova babica – Verena, s katero se poznava (njenega sina sem nekaj časa trenirala veslanje) in sploh nisem vedela, da je po poklicu babica. Takoj me je prevzela in vaginalno pregledala. Povedala mi je, da sem odprta 6 cm in da je vse lepo mehko in pripravljeno in da bomo to hitro zrihtali. Odšli sva v porodno sobo št.4. Luka je v tem času preparkiral avto in se nama
kmalu pridružil.Popadki so postajali vse pogostejši. Predihavala sem jih in poskušala biti čimbolj sproščena, saj sem vedela, da se je treba prepustiti in ne blokirati poroda. Babica mi je dala masko s smejalnim plinom, masirala pa me je po križu ter na akupunturnih točkah nad gležjem in na mezincu noge. Babica Verena je bila res ZAKON! Porodne sobe sploh ni zapustila – najbrž zato, ker ni bilo nobene druge porodnice. Z Luko (ki me je ves čas držal za roko) sta me vzpodbujala in me hvalila kako dobro mi gre Vmes sem nekajkrat imela že na koncu jezika “Dajte mi še nekaj proti bolečinam, tega ne bom zmogla”, a nisem povedala na glas ves čas sem imela v mislih tolikokrat izgovorjene Izidorine besede: “Bolečina – moja prijateljica”, “Edina smiselna bolečina, ki te ne poškoduje”… Nekaj časa sem si tudi predstavljala, da sedim na peščeni plaži, kjer me zalije val vode in nato izgine. Okoli 3.30 so se začeli tiščavniki in glavica se je že videla…babica mi je presredek raztegovala in masirala (mislim da s toplim oljem?). Tukaj sem res 100 % sledila babici, ki me je vodila kdaj naj pritisnem, saj sem vedela, da je ta del zelo pomemben, če želim, da presredek ostane cel. Do sem sem ležala na levem boku, tukaj pa sem se obrnila v polsedeči položaj s pritegnjenimi nogami. Še 2 “svinjska” tiščavnika in otrok je bil rojen. Kakšno olajšanje!!! Ura je bila 4.02. Takoj je zajokal in dali so mi ga na trebuh. Popkovino so pustili, da je še nekaj časa utripala. Tako topel in mehek je bil moj sonček!! Priteklo je nekaj solzic sreče – mojih in atijevih Takoj sem rekla, da bomo imeli še kakšnega dojenčka, saj sem pred tem mislila, da bodo bolečine mnogo močnejše. Dobil je ocene 9, 10, 10 po Apgarjevi. Tako so nas pustile še nekaj časa, nato pa prerezale popkovino in otroka uredile ter ga dale atiju, da ga je malo pocartal. Nato sem ga dobila jaz. Takoj smo ga pristavili k dojki in pričel je sesati. Prišla je tudi zdravnica in me zašila – 1 lepotni šiv V porodni sobi smo ostali do 7.30. Malega Jakca so odpeljali na pregled, mene pa z invalidskim vozičkom v drugo nadstropje. Želela se iti peš, saj sem se dobro počutila, a mi
niso dovolili.V UKC sem ostala 2 dni – do torka. Sedaj že dva dvi uživamo doma. Jaka je pravi sesalec, tako da nama je dojenje lepo steklo. Včeraj zvečer sem dobila naval mleka – mislila sem, da mi bo dojke razneslo! Počutila sem se kot Pamela Anderson s silikonskimi vsadki sedaj jih pridno masiram, da niso preveč trde. Jaka je današnjo noč prespal v celoti – le trikrat me je poklical, da sva se nahranila. Res je priden in z veseljem je skrbeti za to drobno nebogljeno bitje!! Še nekaj – iz torbe sem potrebovala samo labelo, vodo in crocse. Vse ostalo nisem uspela uporabiti, saj je cel porod potekal ekspresno hitro. Tudi porodnih položajev nisem uspela
menjavati Porodni načrt sem imela s seboj. Oddala sem ga ob sprejemu in menim, da so ga v celoti upoštevali.
Naj še omenim kako sem se na porod pripravljala:
– redna vadba (poleti kolo, plavanje, hoja, joga)
– branje najrazličnejše literature
– udeležba na vseh treh Izidorinih delavnicah ter v UKC – šola za starše
– pitje čaja malinovih listov (2 – 3x na dan)
– para senenega drobirja (v petek zvečer)
– akupunktura pri dr. Gostenčnik (6x)
– akupunkturna masaža po Penzlu pri prijateljici Tadeji (3x)
– nega in masaža presredka
Izidora, hvala ti za vse koristne nasvete! Dobila sem vse informacije, ki sem jih potrebovala! Vsem puncam na vadbi pa sporočam, da ni tako hudo. Prepustite se toku . naj vas ponese v najlepši življenjski dogodek!!Vse dobro vam želim in kmalu se vidimo na igralnih uricah! Pozdravček,
mami Andreja

INGRID ZOBEC IN IZABELA, JANUAR 2015: AMNIOCHECK

V nedeljo, 18. 1. 2015, je na svet privekala moja deklica Izabela, ki se ji je očitno malo mudilo spoznati svoja starša, saj se je porod začel spontano, takoj ko je dosegla uradno oznako “donošenček” (37 tednov in 3 dni gestacije).
Zgodba okoli poroda se nekako začne že nekaj dni prej. Prejšnji ponedeljek sem za kosilo spekla piščanca, ampak očitno mi niso ugajale začimbe, zato sem se kmalu po kosilu začela počutiti slabo. Želela sem še priti na jogo, vendar me je začel zelo boleti želodec, zato sem morala ostati doma. Zvečer mi je partner skuhal juho, vendar mi je zaradi vonja juhe in hrane nasploh postalo tako slabo, da sem bruhala. Tako je bilo ves večer. Že zaradi kozarca vode sem bruhala, želodec pa me je bolel za znoret. Boštjan me je peljal k dežurnemu, od tam pa so me poslali v porodnišnico. V porodnišnici so me sprejeli na oddelek in me rešili z protibolečinskimi infuzijami. Takrat sem res bila v agoniji, saj sem celo noč bruhala in se tresla od bolečin. Naslednji dan sem večinoma prespala z infuzijami in šele zvečer sem dobila nazaj tek. Mislila sem, da bom naslednji dan lahko šla domov, vendar je zdravnica na UZ pregledu postala zaskrbljena, da je moja deklica premajhna. Ni vedela, ali je krivo to, da je take konstitucije ali pa da jo morda placenta ne oskrbuje več dovolj. Poleg tega je kazalo tudi, da ima manj plodovnice. Zadržali so me na opazovanju in mi razložili, da bo morda potrebno porod sprožiti. Tako sem ostala v bolnici do petka, ko so me izpustili domov rekoč, da je plodovnice manj, a dovolj, ter s kontrolo v torek.
Res sem se bala, da mi bodo morali sprožiti porod. Želela sem si še vsaj malo iti domov, se še malo razvajati z mojim, iti k frizerju ali kaj podobnega. In tako sem okoli 11h prišla domov in šla najprej malo spat. Po 3-eh urah krepčilnega spanca sem šla na 15 minutni sprehod, ko sem začutila, da mi nekaj teče. Hitro sem šla na stranišče v bližnji nakupovalni center in opazila, da se mi je še dvakrat vlila taka prozorna sluzasta tekočina. Takoj sem klicala partnerja v službo in mu povedala, da mislim, da mi uhaja plodovnica. Takoj je prišel domov in me odpeljal nazaj v porodnišnico. Tam so me sprejeli in mi naredili amniocheck, vaginalni pregled, CTG in UZ. Amniocheck je bil negativen.Na vaginalnem pregledu pa so ugotovili, da je že vse lepo pripravljeno in da sem 1-2 cm že odprta. Ker sem povedala, da živim blizu, so me poslali domov in mi rekli, da naj pridem, ko se bo začelo kaj dogajati, kar bo verjetno kmalu. Tako sva šla nazaj domov. Ker sem se želela čim več gibati in ostati aktivna ter zaposlena, sem predlagala, da greva v soboto po raznih opravkih. Tako sva šla oba k frizerju in malo po trgovinah. Vsake toliko časa pa mi je na trenutke še vedno stekla ista bistra sluzasta tekočina kot dan prej. To mi je postalo že sumljivo. Nekaj časa sem se namreč tolažila s mislijo, da se mi je morda odluščil čep, vendar mi je bilo čudno, da je tega tako veliko. Z mojim sva še šla na kosilo, nato pa sva se odločila, da se vrneva v porodnišnico, da še enkrat preverijo, kaj se dogaja.
Tokrat je amniocheck pokazal pozitivno. Odprta sem bila že skoraj 3 cm, čutila pa nisem nobenih popadkov oziroma na trenutke sem čutila komaj zaznavno šraufanje – očitno so to bili popadki, saj je CTG izmeril, da jih imam. Poslali so me v porodno sobo, kjer so me ponovno priklopili na CTG za nekje pol ure – to je bilo ob približno17h. Ker so videli, da je z otročkom vse v redu, so me odklopili in za slabi dve uri sem se lahko sprehajala, s partnerjem sva šla malo v dnevni prostor, si prižgala tv, se pogovarjala, smejala … V glavnem, poskusila sem se čim bolj sprostiti. V bistvu me sploh ni bilo strah, dokler nisem slišala, kako se je ena drla med potiskači ter nato, ko je otrok bil zunaj jokala:”O moj bog!” in babice so se spraševale, ali naj pokličejo pediatra. Slišalo se je, kot da gre za nek zaplet in takrat me je res stisnilo. Hitro sem sedla in začela globoko dihati in si prigovarjati, da je vse v redu. Pomirila sem se. Nato sva se počasi vrnila v porodno sobo. Menjala se je izmena in dobila sem novo babico – Barbaro. Spomnila sem se je iz šole za starše in se zelo razveselila, saj mi je takrat bila zelo všeč. Vedela sem, da bom v dobrih rokah. Dala sem ji tudi svoj porodni načrt, ki si ga je prebrala. Na mojo željo mi je prinesla žogo in pručko. Ko me je pregledala, sem bila odprta dobre 3 cm. Spet me je priklopila na CTG. Popadki so postajali močnejši, tokrat celo malo bolj zaznavni. Najbolj mi je pasalo po turško sedeti na postelji. Babica nama je pokazala akupresurno točko – 4 prste nad kostjo na gležnju – in moj partner me je masiral. Jaz pa sem si masirala bradavice na prsih. Po nekaj minutah so se nedolžni popadki precej okrepili. Še vedno sem sedela po turško in dihala globoko – vdih skozi nos in izdih skozi usta. Popadki so bili zelo pogosti – na 3 do 2 minute. Pri 4-5 cm odprtosti me je že zelo bolelo. Poleg tega sem se odpirala zelo počasi. Šla sem sedet na žogo, kjer sem krožila z boki, se zibala levo in desno, moj pa me je med vsakim popadkom masiral ali gladil po hrbtu. Kar nekaj časa sva bila tako, vendar po ponovnem pregledu še vedno nisem bila nič kaj bolj odprta. Takrat mi je babica predlagala protibolečinsko infuzijo, ki se v uri in pol izloči iz telesa. Vprašala sem po vseh prednostih in slabostih in se po tehtnem premisleku odločila, da jo vzamem, saj sem bila že precej izmučena. Infuzija mi je dala novo energijo in v tisti uri in pol sem se lahko ponovno pogovarjala in smejala. Čeprav sem popadke še vedno čutila, so bili milejši, poleg tega pa sem se počutila rahlo “zadeto”. Spet sem sedela na postelji po turško. Zaradi intenzivnosti popadkov, sem kmalu po prejemu infuzije bruhala, a sem se potem počutila veliko bolje. Če sem na začetku mislila, da imam visok prag bolečine, ker prvih popadkov nisem veliko čutila, sem sedaj videla, da temu ni tako. Po infuziji sem zaprosila za smejalni plin, ki je bil res zakon! Zelo mi je pomagal pri predihavanju popadkov, saj sem lahko dihala bolj sproščeno in umirjeno, poleg tega pa je odnesel tisti najhujši vrh bolečine pri popadkih. Bila je že nedelja, ura že nekaj čez polnoč. Babica mi je po več pregledih predlagala infuzijo za okrepitev popadkov, vendar sem jo zavrnila. CTG je kazal, da je otrok v redu, zato sem želela počakati, da se mi popadki sami okrepijo, pa četudi bo trajalo dlje. Šla sem sedet na štručko. Med popadki sem se nagnila malo bolj naprej in spet me je moj partner masiral. Med pavzami sem se naslonila nazaj na njega. Mislim da sta minili skoraj dve uri in še vedno se nisem odprla za več kot 8cm. Moji popadki preprosto niso bili dovolj močni, da bi otroka potisnili do konca in da bi se popolnoma odprla. Bila je že 5h zjutraj, od sprejema v porodni je minilo že 10 ur in imela sem vedno manj energije. Med popadki sem zaprla oči in počivala, bila sem v nekem posebnem stanju zamaknjenosti. Ker se je že tako dolgo vleklo, sva se z babico dogovorili, da bova vseeno malo pomagali okrepiti popadke. Dala mi je par kapljic infuzije in po par minutah me je znova pregledala, odprta sem bila do konca. Ker sem v porodnem načrtu izrazila željo, da mi zmasira presredek z oljem pšeničnih kalčkov (imela sem ga s seboj) ter nasprotovala prerezu, me je babica takrat vprašala po olju. Moj partner ji ga je prinesel in zmasirala mi je presredek. Nato pa mi je naročila, da ob naslednjem popadku začnem potiskati. To je bil res zanimiv občutek, saj poleg tega da sam potiskaš, z vso silo potiska še telo. Babica in Boštjan sta me ves čas spodbujala in zdelo se mi je, kot da ju slišim iz neke druge dimenzije. Poslušala sem navodila babice, kdaj ne smem pritiskati in samo dihati – to je zelo pomembno za ohranitev presredka. Po nekaj potiskih se je porodila glavica in babica mi je predlagala, da jo pobožam. Nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem zagledala mičkeno glavico, pobožala sem jo. Z naslednjim popadkom sem še enkrat pritisnila in porodila še preostanek telesca. Izabela je zajokala, takoj sem jo dobila na gole prsi in tako se je pomirila, saj je začutila, da je pri mami. Po nekaj minutah je prenehala utripati popkovina in Boštjan jo je prerezal. Takoj po porodu me je kljub dolgim uram v porodni sobi prevzel naval energije, vse bolečine so bile pozabljene. Izabelo so za minutko vzeli, da so jo stehtali ter dali kapljice v oči, nato pa mi jo neumito takoj vrnili. Želela sem jo podojiti, vendar je zaspala in tako smo se skupaj crkljali tri ure, dokler me niso odpeljali v 2. nadstropje na oddelek. Presredek je ostal popolnoma cel! To me je zelo razveselilo :D.
Porod mi bo kljub temu, da je trajal kar nekaj časa, ostal v lepem spominu. Zelo sem hvaležna babici, ki je upoštevala moje želje in bila z menoj zelo prijazna in potrpežljiva. Tudi Boštjan je bil ves čas ob meni, in glede na to, da naju je porod prehitel, preden bi obiskala delavnico Priprava na porod s partnerjem, mu je vseeno šlo odlično. Med porodom sem tudi poslušala meditativno glasbo, ki mi je izredno pomagala pri sproščanju, saj je vzdušje v sobi tako bilo bolj prijetno. Od hrane in pijače, ki sem si jo prinesla s seboj, mi ni odgovarjalo nič, ves čas sem pila samo navadno vodo.
To je na dolgo in široko moja porodna zgodba. Hvala, Izidora, za vse! Tvoje zgodbice in nasveti so mi zelo pomagali pri psihološki pripravi na porod, poleg tega sem se na jogi vedno dobro pretegnila in lahko poklepetala še z drugimi nosečkami. Zame sta bili to res lepi pot in izkušnja. Hvala!

MARTINA KLEMENAK IN JULIJA, JANUAR 2015: POROČNI VIDEO

Najina Julija je na svet prišla točno na PDP, 21.1…. jaz sem si zadnji teden že zelo zelo želela, da pride čimprej ven in sem bila že nekoliko napeta in razočarana vsak dan, ker se še ni odločila priti na svet. Približno 1 teden pred terminom so se mi začeli ponoči pojavljati lažni popadki, ki so zgledali kot menstrualni krči, malo večje jakosti in trajali so skoraj pol noči, pa pojavljali so se na caa 10 min, tak da sem že takrat mislila, da gre zares. Ampak se je zjutraj vse umirilo in tak je bilo do naslednjega večera, ko se je zgodba ponovila. Nato je bilo nekaj dni nič posebnega. Dobila sem tudi veliko željo po dolgih sprehodih, vse da bi malo pospešila porod…pa tudi po 4 km sprehodu v breg ni nič pomagalo. Vmes sem hodla na akupunkturo, dr. Gostenčnik mi je stimulirala vse točke za spodbujanje poroda, ampak spet zgodilo se ni nič…vse do torka (torej 1 teden po začetku “lažnih” popadkov). V torek sem ponovno šla na akupunkturo in sem zelo lepo prosila, da je že čas, da grem roditi in dr. Gostenčnik mi je tokrat skoraj 1 uro in pol občasno stimulirala te točke in so se mi tam med akupunkturo začeli popadki na caa 10 min…bili so močnejši in se mi je zdelo da gre zares. Doma sem šla pod tuš, ko so bili popadki na 5 min, vendar še niso bili močni, pa tudi niso se okrepili po tuširanju…zato sem še čakala…vseeno pa sem poklicala moža, da je šel iz službe predčasno. Takšni popadki neke srednje jakosti (ko lahko normalno govoriš vmes) so se pojavljali že skozi na 5-7 min. Vmes sma se zelo zaposlila…pogledala sma eno risanko, pa najin poročni video in je bilo zelo prijetno doma, čas je tudi hitro mineval. Potem so bili popadki na 3-5 min in so se po tuširanju okrepili…in sma še malo čakala doma (caa pol ure) in potem sva šla v bolnico. Na sprejemu sem bila 4 cm odprta. Potem sva dobila sobo 1, ki je bila zelo fajn. Babica Nina je bila ves čas poroda zelo prijazna. Sicer se pozna, da sem rojevala ponoči, ko sta v službi samo 2 babici (se mi zdi)…in nas je več rodilo takrat, tak da je prišla babica pogledati samo občasno. Ko sem prišla v porodno sobo, so se popadki malo umirili…potem pa postali vedno bolj močni. Meni je najbolj pasal položaj ko sem stala in se naslonila na posteljo, mož pa me je med vsakim popadkom masiral po hrbtu z oljem in ruskim ledom, pol pa še tudi z ježekom. Malo sem menjala položaj in ležala tudi na žogi… Do 10 cm sem se odprla v 4ih urah, potem pa sem mislila, da bo že kmalu konec…vendar je trajala 2.porodna doba še 2 uri… takrat me je najbolj bolelo…malo sem bila že obupana vmes, ker se ob pregledih babice se glavica še kr ni videla in zdelo se mi je celo večnost. Popadki so bili ekstremno boleči, vendar nisem želela nobenih protibolečinskih zdravil. Voda mi je med porodom sama odtekla, tak da tudi tega niso rabli predreti. Na koncu se mi je zdelo, da so tudi tiščavniki trajali dolgo, ampak bolelo pa več ni tako zelo. Popadki so se mi na koncu kr zrečili, tak da sem vmes počivala oz skoraj spala… Med popadki sem se poskušala sprostiti in odklopiti (tako kot na jogi), ampak morem priznati da mi ni najbolj šlo…zdelo se mi je, da boli tak močno, da morem tudi kričati poleg … čeprav sem se trudila z dihanjem. Mož me je masiral po hrbtu med vsakim popadkom celih 6 ur, kolikor sva bila v porodni sobi. Zelo me je spodbujal in brez njega bi mi bilo res zelo težko. Vmes ga nisem pustila niti, da bi se odmaknil več kot 2 metra od mene, tako zelo sem v tistih trenutkih rabila oporo. Verjetno je tudi zato bil konec zelo lep, ko se je zajokala najina punčka. Po porodu smo sami ostali v porodni sobi še 3 ure in imeli smo popolni mir, pa sploh nismo rabili prositi za to…tej babici se je to zdelo najbolj logično. Tudi Julijo mi je med šivanjem epiziotomije pustila na trebuhu in sem jo ves čas lahko cartala. Takoj po šivanju pa sva se že tudi dojili.
Še nekaj mojih nasvetov za nosečke glede priprave na porod in porod sam:
– ne smete se primerjati z drugimi in njihovimi predporodnimi in porodnimi izkušnjami
– ljudje ki vas poznajo vam bodo vsaj 10 dni pred PDP začeli pisati smse, če ste že rodile, vendar se ne vznemirjajte. Otrok si izbere pravi čas, da pride na svet. Če ga čakate dalj časa, razmišljajte v tej smeri, da je vsak da močnejši, bolj zrel za ta svet…pa npr, da pride z kakšnim gramom več na svet, kar pomeni, da je boljše pripravljen na zunanjo življenje.
– med popadki doma jejte ogljikove hidrate (npr riž z zelenjavo) na 1-2 uri… verjemite, da se splača…jaz sem jedla v 6ih urah popadkov doma vsaj 3 x po malo in ves čas poroda nisem postala lačna.
– med porodom pijte veliko tekočine, jaz sem spila vsaj 1,5 litra. Priporočam plastenko, ki ima cucelj za lažje pitje. Kokosova voda se mi je tudi zdela fajn. In ta plastenka s cucljem pride tudi zelo prav, ko si na oddelku že z otročkom, ker moreš veliko piti in nisi ravno zelo mobilen, ko te bolijo šivi po porodu.
– za čas po porodu oz med bivanjem v porodnišnici, pa priporočam čim več prigrizkov…ker si lačen med dojenjem ponoči in je fajn imeti vse pri roki.
To je to, kar se tiče moje porodne izkušnje. Bilo je zelo boleče, ampak ker je vse potekalo po naravni poti, je potem tudi najina Julija bila po porodu brez težav…in takoj se je na vse lepo odzivala. Dojenje nama je tudi lepo steklo, čeprav sem imela že 3. dan hudi naval mleka, pa sma zdaj tudi že vema kako se spoprijeti s tem. Skratka doma zelo uživamo v spoznavanju drug drugega in se veselimo vsakega novega trenutka.Pošiljam ti še par slikic najine zadovoljne punce. Izidora, hvala ti za vse nasvete. Zdi se mi, da vadba in vsi pogovori na jogi zelo pomagajo, da se psihično in fizično pripraviš na porod in novo življenjsko vlogo.