Porodne zgodbe v letu 2022

MOJA PORODNA ZGODBA
V torek 16.8.2022 sem šla na pregled v ambulanto za tvegano nosečnost zaradi nosečniške sladkorne
bolezni. Na pregledu so ugotovili visoko raven plodovnice in so me kar obdržali v bolnišnici. Super,
enako kot pri Adamu (prvemu otroku), zadnje dni pred porodom preživim v bolnici. Po par urah sem
pa začela razmišljat: doma sem sama, moja dva (partner in starejši otrok)na morju, tukaj mi skuhajo,
hrano prinesejo v posteljo, lahko lenarim, spim gledam računalnik – tega že dolgo nisem doma
doživela, vsaj se bom malo sprostila.
V četrtek 18.8.2022 je po ponovnem pregledu bilo vse v redu, zato naj bi me naslednji dan po jutranji
viziti poslali domov. Kar sem se veselila, ampak jutranji CTG je pokazal nekaj popadkov. Jaz sicer
nisem še nič čutila, domov pa tudi nisem šla, no ok.
V soboto 20.8.2022 zvečer sem že mislila, da zdaj bi res že lahko bilo, ampak še vedno se nič ni
dogajalo, zato sem šla spat. Okoli 2 ure zjutraj (v nedeljo) se obračam v postelji in doli začutim tok,
mogoče izcedek, razmišljam. Po drugi strani takšen izcedek že dolgo nisem mela, mogoče je
plodovnica. V prvi nosečnosti mi je plodovnica odtekla naenkrat in ni bilo dvoma, kaj se dogaja, zato
tokrat nisem bila sigurna. Šla sem na stranišče pogledat kaj se dogaja, ampak nič izrednega. Cel čas
sem razmišljala, če pokličem sestro ali ne, da ne bi brezveze paničarila. Na koncu pa sem jo klicala, kaj
če bi zamudila kaj pomembnega. Ko je sestra prišla sem ji povedala, da sicer nisem sigurna, ampak
imam občutek, kot da mi je odtekla voda. Rekla je, da bomo šli na pregled. Ko sem se vstala iz
postelje je plodovnica začela kar iztekati. Ja ni dvoma, plodovnica je. Na pregledu so to dejstvo še
potrdili in ugotovili, da sem za 2 cm odprta. Gremo v porodno sobo.
V porodni sobi me je pričakala zelo prijazna mlada babica, ki za mene lepo poskrbela. Plodovnica je
začela odtekat na polno in jaz upala da se bo začelo vse hitro dogajat (prvi otrok se je rodil v 3 urah
po odteku plodovnice, zato sem upala, da tokrat bo podobno). Ampak nič. Odprta sem bila še vedno
za 2 cm, popadki zelo neredni, komaj sem jih začutila. Približno ob pol 6ih zjutraj so se pojavili
popadki na 5-7 min, srednje moči. Ampak pred tem, ko se je začelo kaj bolj intenzivnega dogajati, se
je seveda zamenjala izmena in jaz nestrpno pričakovala, katera babica pride. Ni prišla babica, ampak
babičar. Če ne bi vedela, mi verjetno ne bi bilo prav prijetno in bi bila šokirana, da je lahko babica
možki, vendar od tebe sem vedela, da mariborski babičarji so super. Zato sem se lepo sprostila in
vedela, da sem v dobrih rokah. Babičar Matjaž se je predstavil, pregledal me je in ugotovil da sem za
3 cm odprta – ni velike spremembe ob pol 8 zjutraj. Pregledala sva moj porodni načrt in odgovoril mi
je na vsa moja vprašanja. Potem je predlagal, da glede na odtek plodovnice in dejstvo, da še nisem
toliko odprta, bi bilo smiselno, da dobim umetne popadke. Sama pri sebi nisem bila najbolj za to in
sem tudi nekako upala v svoje telo – prvi porod je potekal tako hitro in telo je naredilo vse, kar je bilo
potrebno in ob pravem času. Tudi moji popadki so bili že malo bolj intenzivni – pomagala sem si z
vizualizacijo – jaz in moja še ne rojena hčerkica plujeva na mali ladjici in se gledava v oči. Ko se je
začel in trajal popadek sem si predstavljala, da plujeva med kamni, ki so zelo blizu in zelo ozki in nas
tiščijo iz vseh strani skupaj. Ampak midve sva bili osredotočeni druga na drugo, gledali se v oči in se
podpirali, razumeli druga drugi in skupaj trpeli in bili prisotni v tem trenutku. Zaradi te vizualizacije
sem dejansko imela med popadki na obrazu nasmešek, ker sem komaj čakala, da svojo hčerkico
vzamem prvič v naročje
Zaradi vsega tega sem prosila, da z umetnimi popadki še malo počakamo. Dogovorila sva se, da po
zajtrku, ki je bil čez 1 uro dobim umetne popadke, če do takrat ne bom začela rodit. Prav tako ob 10
uri zjutraj najkasneje moram dobili antibiotik zaradi odteka plodovnice.
Prav tako mi je babičar Matjaž povedal, da se trenutno v bolnici čisti prezračevanje (ali nekaj takega) in da me bodo za kratek čas prestavili drugam, ko bo čas poroda bom seveda dobila porodno
sobo. Zato so me odpeljali mislim da v poporodno sobo intenzivne nege, kjer sem čakala, kaj se bo

dogajalo. Tam so bili popadki že močni. Vizualizacija ni bila več toliko učinkovita in sem popadke
morala predihovati. Po drugi strani zajtrk sem še vedno lahko pojedla 😀 Čez približno pol ure po
zajtrku sem dobila občutek da se popadki spreminjajo v tiščavnike. Nisem bila prepričana, kljub temu
da sem že enkrat rodila, ker tiščanje ni bilo tako intenzivno. Vseeno sem za vsak slučaj poklicala
sestro, no babičarja, ker sem še vedno bila na intenzivni negi in ne v porodni sobi. Bala sem se, da ne
bi kaj spregledala in potem bilo prepozno. Ko je prišla sestra sem ji povedala, da se mi zdi, da imam
tiščavnike. Komaj je poklicala babičarja Matjaža, ker me je naenkrat tako zvilo, da nisem mogla nič –
prišel je tako močen popadek ali tiščavnik ali ne vem kaj je bilo, ki je trajal verjetno sto let, vsaj tak se
mi je zdelo – en zelo močen tiščavnik, ki se ni končal dokler nisem prišla v porodno sobo (niti nisem
vedela, da sem že v porodni sobi) in dokler nisem začela rojevati. Oči sem imela zaprte in tiščala, vsi
so me podpirali in pomagal. 2x sem stisnila in glavica je bila zunaj, potem še eden močan stis in naša
mala Julija je bila v nedeljo 21.8.2022 zunaj. Rodila se je ob 9:53, zato ni bil potreben niti antibiotik,
ker smo bili tako hitri. Bila je tako hitra, da niti partner ni prišel pravočasno. No ampak prišel je v
pravi trenutek, da prereže popkovnico in se z nama malo pocarta.
Od takrat se doma vsi še samo cartamo.

Premlevam in premlevam o porodu, ne morem ga pozabiti in se čuditi moči ženskega telesa.

In nekako imam željo ti razložiti vse po vrsti, če bo preveč pa tudi kar preleti mimo,hihi.

Vglavnem, v torek zjutraj 18.10.,okoli 9 me je zbudila skeleča bolečina, podobna tisti, preden dobiš menstruacijo. Le da tista odneha, dobiš menstruacijo in čutiš olajšanje, ta pa ni popustila. 😀

Že v ponedeljek me je zbudilo podobno, pa je popustila, ta je pa kar trajala in začela postajati na trenutke močnejša. Okoli pol 11 se mi je zazdelo, da to poteka v nekem ritmu, torej bi lahko bili popadki? 😀 skuhala sem kosilo, pila kavo, uživala, s partnerjem sva se zmenila da gre v službo in če bo kaj, ga pokličem. Do treh popoldne so popadki postali močnejši in na 7 minut, pa sem šla pod tuš, da vidim na čem sem. Popustili so za kakšne pol ure,potem pa spet na 10 minut… ni se mi zdelo, da bi to bil čas za v porodnišnico, poslušala sem svoje telo, ampak sem naredila napako, ko sem za popadke povedala mami in tašči. Lekcija, če bo kdaj še en porod-ne povej nikomur, razen partnerju na čem si in jim javi samo, ko rodiš.  In poslušaj samo sebe!! Podlegla sem pritisku “modrejših žensk”, ki so pa že ja rodile in sva se okoli 8 zvečer s partnerjem vseeno odpravila v porodnišnico. Popadki so bili na 8 minut, v avtomobilu so seveda popustili. Ko sva prišla v Celje, so se spet stopnjevali, vendar sem kar čutila, da to še ne bo to. Ker sem bila odprta zmagoslavni 1 cm, so se odločili da me obdržijo na oddelku. Naslednji dan so popadki še kar trajali, na 10 minut, vendar so bili dosti manj intenzivni kar se bolečine tiče. No, sploh niso boleli,samo redno špikanje se je dogajalo. Priznam, da sem se počutila tako zelo razočarano, predvsem nad seboj ker se nisem poslušala! Pa sem ostala na oddelku, v sredo sem imela cel dan torej te nežne popadke, v četrtek tudi. Povedati moram, da sem se potem že počutila dobro na oddelku in da so za to zaslužni vsi zaposleni, ker so bili tako zelo potrpežljivi, niti enkrat nisem začutila kakršnegakoli občutka, da sem pretiravala, da ni moje stanje pomembno, vsak popadek je bil dobrodošel in vedno so mi poudarili, da je pomemben čas… V četrtek, na dan pdp,je pri pregledu zdravnica povedala, da sem odprta za dva prsta, pa je predlagala malo masaže materničnega vratu, ker je bila mnenja, da je ustje izjemno mehko, da je telo pripravljeno in da mi mogoče lahko na tak način pomaga malo pospešiti. Ni se mi zdelo narobe, pa sem bila tako,ja vredu,pa dajmo, morda pa bo kaj! No, ni bilo močnejših popadkov, se je pa odluščil čep naslednji dan. Korak za korakom, ane?

Z zdravnico sva debatirali, kako bi name vplival odhod domov-bi pospešil popadke, ali bi bila samo pod stresom, ker sem si že enkrat dovolila da mi je “modrovanje” žensk naše družine vplivalo na mojo odločitev, pa sva sklenili, da ostanem. No, pa sem ostala. Na oddelku sem se že počutila kot da sem na počitnicah. Sestre so bile izjemno prijazne, prav tako zdravnice, res sem izjemno zadovoljna! V sobi sem bila sama in sem se odločila da je to odlična priložnost, da se potopim v okolje kjer bom rodila svoje dete, vsrkam vase energijo prostorov in ljudi in se sprostim. Če bi rekla, da mi ni bil dolgčas, bi se sicer zlagala, ampak je minilo (tako kot so minevali valovi nežnih popadkov, hihi). V nedeljo, 23.10. sem potem spet imela pregled in zdravnica je ponovno predlagala masažo materničnega vratu, če

bi s tem spodbudili nastajanje popadkov. Ja, zakaj pa ne? Pohecali sva se, da ona pride z veseljem ob petih zjutraj na porod, če jo bomo le poklicali, jaz sem pa tudi rekla, da sem za. Ker prejšnja masaža mat. vratu ni ravno prinesla velikih sprememb, sem bila zelo “na hece” ta večer, s partnerjem sva se ves čas hecala, kako zelo nama dete daje vetra pa še prišla ni na svet hihi. Ob desetih zvečer so se popadki začeli stopnjevati na dobrih pet minut, ampak niso bili močni, nekaj takega kot doma, že znano. Ker se je vsak dan do sedaj zgodilo, da so vmes popustili, sem si še mislila, eh, sej še ne bo danes. No, pa so se kar nadaljevali, pa je bila ura kakšne pol ena, ko so bili vedno močnejši, takšni, da mi morda ni bilo več tako smešno, ampak sem vseeno ohranjala razpoloženje in mirnost. Ob enih ponoči sem šla na stranišče in presenetil me je krvav izcedek, ki je bil precej drugačen od tistega

znanega po masaži. Sestri sem šla povedat zanj, pa za popadke in sva šli na ctg. V vseh dneh na oddelku sem že ugotovila, da imam pred ctgjem vedno neko zavoro v sebi in je prvih 15 minut vedno brez popadkov! Babica, ki me je sprejela mi je dala vedet, da se sicer dogaja,ampak saj to še lahko traja cel dan, nič posebnega, naj grem počivat v sobo, da ne bom utrujena, ko bo šlo zares. Hm, okej, pa sem šla počivat. Ura je bila verjetno okoli dveh in če še po besedah babice ni to nič kaj zares, bom pa res probala zaspat. Tudi partnerju sem predlagala isto ampak od počitka nisem odnesla veliko. Popadki so bili ves čas na 5 minut, vedno bolj močni, ampak sem se še vseeno fokusirala na počitek. Ob treh je prišla sestra v sobo pogledat, kako sem in predlagala je ctg. Greva dol, babica si je verjetno mislila: mah…spet ti,hahah. No, nimam kaj reči, vljudno mi je predlagala da naj res probam zaspati in pridem, ko ne

bom več pogovorljiva. Hja okej, velja. Zdravnica je bila za razliko od babice precej bolj vesela-opravila je vaginalni pregled. Odprta sem bila nekje dva,tri cm in mehur je bil napet, kar bi lahko v kratkem pomenilo odtek vode. Super! Spet v sobo, predihovat. Ura 3.20. Priznam, takrat mi je bilo že kar naporno, pa sem poklicala partnerja in sva klepetala nekaj v tri dni, jaz sem pa na vsake 4 minute izpuščala razne ommmmm-e in ammmmmm-e ter se zahvalila za vsak popadek, ter se tolažila, da sem z vsakim bližje koncu, kjerkoli že to je. 3.45. Pok!! Močno olajšanje za nekaj trenutkov, odtekla je voda! Partnerju sem samo še rekla, da naj pride, da ne bom mela časa ga spet obveščati. Sestra me je poslala pod tuš, ležerno (no ja, kolikor se da) sva šli spet na ctg. Me zanima, kaj si je mislila babica ko me je videla v tretje haha. No, ctg je trajal par minut, pa je bilo jasno, da se res na polno dogaja, zdravnica me je pregledala in bila brez besed-odprta sem bila med 7 in 8 cm! V roku pol ure! Jaz sem se v tistem spomnila nate, kolikokrat si rekla, da je najtežje med 6 in 8cm in ne znam povedati, kako zelo sem ponosna, da sem to zvozila v sobi brez kakršnihkoli sredstev, zgolj z močjo misli!! No, potem se je pa mudilo v porodno! Najbolj me je bilo strah, da bi Blaž zamudil, no, nisem vedela da bo še vseeno trajalo nekaj časa. To noč sem bila edina, ki je porajala, zato je bila lahko babica ves čas ob meni, dajala mi je navodila, kako naj diham, mi masirala križ in se trudila ohranjati moje misli zbrane na popadke in dihanje. Vmes sva preizkusili položaj za potiskanje, vem da me je že bolelo celo telo in sila pritiska je bila neznosna, pa še nisem bila pri koncu. Ura je bila 6, ko je sledila menjava smene in ko je prišla nova babica, sem za nekaj trenutkov bila pod stresom, ker je imela drugačen pristop in me je bilo malo strah da se ne bi ujeli. Ampak po par minutah sva se že našli. Spomnim se, da sem pogledala na uro:6.08 minut, in nekje okoli tega časa mi je babica rekla, da nekaj popadkov še,pa smo pri koncu. V kakšnih časovnih intervalih in zaporedju so si sledili naslednji dogodki,mi ni najbolj jasno,partner mi vsak dan pove kakšno stvar na novo,ki se je spomnim šele ko jo omeni. Vem samo, da sem bila že zelo blizu konca, laski so se videli, poskusila sem potiskati in bolelo je kot satan, babica me je spodbujala in vodila. Pa vseeno, sem vmes postala nekako panična. Prišel je strah,da ne bi zmogla poroditi moje deklice, ker sem že nekaj časa bila pri tem zadnjem iztisu, pa kar ni šlo. Babica je ves čas sedela ob meni in me spodbujala, vodila in prebrodila z mano tudi to mentalno krizo. Enkrat vmes je prišla tudi moja zdravnica z dvema študentoma. V

tistem mi je bilo pač vseeno, če pride zraven celo Celje,samo da jaz rodim. Popadki so trajali v neskončnost, če mene kdo vpraša in ohraniti trezno glavo pri tem je kar mojstrovina. Čez čas pa je prišla v sobo še ena zdravnica in kljub temu,da sta obe zdravnici želeli biti diskretni in sta se umaknili, sem zaslišala besede: ne vem,če bo zmogla sama. Kako me je streslo, nisem vedela točno zakaj ne bi zmogla sama, čeprav mi je bilo jasno da verjetno ta zadnja faza traja že malo predolgo. Zdravnica mi je pojasnila, da dojenčico ves čas potiskamo naprej in tik preden bi prišla z glavico skozi, mi zaradi pomanjkanja moči uide nazaj notri. Tako me je bilo strah, da bi se porod končal s carskim in povedala sem, da se res ful trudim in da mi bo uspelo. In vsi v porodni sobi so me spodbujali, ves čas, vsi so se strinjali da mi bo uspelo, nekako že! Aja, medtem nas je bilo že za celo fuzbal ekipo-midva s

partnerjem,babica, tri medicinske sestre, dva študenta in tri zdravnice. Težava je bila v tem, da zaradi astme nisem mogla dolgo držati zraka,ko je bilo treba potisniti in sem zaradi tega zgubljala energijo. Že nevem katerič sem spet potiskala, zdravnici pa sta se medtem dogovorili,da mi dodajo 4 ml pomoči-za umetni popadek. Moji popadki so namreč že postajali šibkejši, deklica bi že morala biti zunaj. No, da so popadki postali šibkejši, se mi ni zdelo, če se zdaj spomnim za nazaj, so bili edino krajši, prav tako ne vem, da bi zaznala razliko med svojimi in umetnimi popadki. Vem pa, da je malo po dodajanju sredstva rekla zdravnica:”Sestra vam bo še malo pomagala.” in najbolj mehke roke in telo ene od medicinskih sester so me stisnile okoli ram in trebuščka, jaz sem pa vso silo popadka usmerila navzdol. Partner pravi, da je bilo videti kot da me bo ta gospa sestra zlomila,ampak prisežem, meni bo za vedno ostalo v spominu njeno naročje,

kamor sem se v tistem trenutku potiska potuhnila in slišal se je pok, mnogo besed: še malo, še malo, tule je,evo še malo!!! In deklica je bila zunaj…8.01 zjutraj..kakšno olajšanje, kakšen čudež. Kakšna energija v porodni sobi! Na vseh obrazih je bilo videti resnično olajšanje in čutiti takšno lepo, timsko povezanost in naklonjenost meni in moji dojenčici. Nikoli ne bom pozabila teh trenutkov. Deklici sva izbrala ime Olina. Težka je bila 3380, velika 51 cm. Ati Blaž je prerezal popkovino, potem pa so jo pristavili k meni. Čudež mali. Še zdaj sem brez besed, ko se spomnim tega. Nekaj časa sva se cartali, potem so deklico uredili in jo dali atiju v naročje. Kasneje sem jo pristavila k prsim in tudi prvi podoj je stekel, potem sva pa kar zaspali. Midve na postelji, ati pa na stolu. Jaz sem izvedela pred podojem, da sem bila prerezana, ampak Izidora, meni je bilo vseeno. Še zdaj mi je. Če sem prav

razumela zdravnico, so me prerezali, ker bi sicer prišlo do rupture tretje stopnje. Ma, bilo je vredno, dete se je rodilo zdravo, jaz sem pa v tistem pozabila na vse. Kako klišejsko, kajne?

In rada bi dodala, da ni sile na svetu, ki bi bila močnejša od ženske. Ženska, ki je kdaj rodila, pa ne bi smela nikoli pozabiti, česa je sposobna. Kakšna moč, živalska! Še zdaj ne morem verjeti, da je to res. Porod je čudež. Kot si večkrat rekla, boli kot svinja, ampak je vredno.

No, zdaj se boš počasi prebila do konca tega zapisa in res upam, da ni vsega skupaj preveč.. 🙂 Zelo zelo hvaležna sem, da sem našla Sončno vilo in tebe. Zaradi vseh druženj sem verjela vase, v otroka in prav tako v zdravstvo! Na žensko, rojstvo in sedaj tudi dojenje, se mi je odprl popolnoma nov pogled, nova razumevanja, ob tem pa tudi 1000 novih misli in vprašanj. Komaj čakam, da se spet lahko

pridružim kakšni dejavnosti v tvojem vodstvu, kajti tako veliko si me naučila, pa vendar čutim,da sem šele na začetku…. 🙂

Hvala za vse kar je že bilo in za vse, kar še pride. Lep pozdrav tebi in vsem mamicam, ki sem jih spoznala pa tudi tistim, ki so prišle na novo.

Zdravo,vrjetno si videla novico o tem,da sem 4.12 rodila  porod je bil naraven z 6min razlike,potekalo je hitro edino nevem ce si slisala da je teklo z stropa v porodni sobi?No v tej sem bla jaz z tiscavniki,ko je zacela rjava voda tect po celem ker so nekaj predrli  vda cast ekipi v nacelu gospe Lampelj,da so hitro reagirali in me spravli v operacijsko kjer sem potem rodila.Na zalost so mi mogli prerezat presredek ze pri prihodu manjse Gaje,ki je imela 1150g in 38cm, Lija z 2000g in 43cm pa je kr zdrknila ven  obe sta sicer v inkubatorjih,sta pa vredu…drugi dan sem ju dobila na prsi,potem pa Gaje vec nisem dobila za pocartat,jo lahko samo gledava skozi inkubator…Lijo pa dojim 1x do 2x na dan,mleko mi super nastaja,ze imam tako polne prsi da kr bolijo  Lija tudi ne dobiva vec infuzije,tako da upam da bo kmalu pri meni v sobi  sam porod bi ocenla,da je potekal super,po predrtem ovoju sem po 10min dobila popadke na 5min in potem hitro na 3 ter 2min…tiscavniki so se zavlekli zaradi epiduralne,ki so mi jo nekako vsilili,takrat sem ze imela grozno bolece popadke in bila sem 6-7cm odprta…je pa bila dobra v oziru da se ni ta voda iz stropa vsula ravno ko bi drugace prvo ze porodila  epiduralne drugace ne priporocam,sama se nisem dobro pocutla,pa tudi pomagalo mi skoraj ni…popadki so se le zaceli kasneje in koncali prej,glavnina pa je ostala…no ves porod z 2,5h tiscavniki je trajal od cca 10h pa do 14.19h ko se je rodila prva  moja izkusnja je bila lepa,tudi boleca in z odlicno podporo partnerja,tako da bom porod ohranila v lepem spominu in se ga spominjala kot filmskega zaradi vsega dogajanja  aja pa placenta res disi,moz jo je prvi navonjal.
—

Najin fant, se je ze zelo zgodaj v nosecnosti odlocil, da se ne bo obrnil na glavico. Kljub vse poiskusom (prevali, moksa placke,…) je vstrajal obrnjen na ritko. Zato so mi v 37. Tednu nosecnosti poiskusili narediti zunanji obrat, ki ni bil uspesen. Povedali so mi, da mi bodo v 39. Tednu naredili carski rez. Ko sva se z Klemnom (atijem) pogovarjala o datumih v tistem tednu, nama je obema v oci padel 22.9.2022, zdel se nama je res luskan, in res, dolocijo nama ravno ta datum. Zjutraj sva se odpravila v porodnisnico, oba napeta in polna pozitivnega vznemirjenja. Takoj so me sprejeli in priklopili na ctg, Klemnu pa povedali da se ima par ur casa preden bom na vrsti. Spomnim se kako je obstal pred vrati in v oceh mu je pisalo “neeee, kam naj se dam da cimprej mine” :). Po ctg-ju so mi naredili ultrazvok (kjer sem se vedno srcno upala da se je obrnil na glavo, ampak se je samo kucnil iz desne na levo) in me odpeljali v intenzivno. Povedali so nama, da Klemen v operacijski ne more biti prisoten, mu ga pa bodo takoj prinesli pokazat. S Klemnom sva bila ves cas na vezi, pred tem sva se pogovarjala tudi o tem, da mu ga bodo vrjetno dali na golo kozo, ker je to nalogo vzel skrajno resno, ga je najbolj skrbelo kdaj se naj slece  vzdusje na intenzivno je bilo prijetno in sprosceno, sestre so bile izjemno prijazne zato sem se dobro pocutila. Do mene sta prisla anastezista, ki sta mi pojasnila kako bo vse skupaj zgledalo. Komaj sem cakala da me odpeljejo v operacijsko, da koncno vidim najinega fanta. Do mene je prisla sestra in mi nastavila infuzijo. Takrat sem vedela da gre za res. Moje razpolozenje se je popolnoma spremenilo. Postalo me je strah, grabila me je panika in sama pri sebi sem se zaklela, da nikoli vec ne grem cez to. Odpeljali so me v operacijsko. Vzdusje je bilo sprosceno, vse so mi lepo razlozili, panika in strah sta koncno odsla  nastavili so mi spinalno, ki ni nic bolela in vlegla sem se na posteljo. Prisel je zdravnik in zaceli smo. Naenkrat mi je mocno padel pritisk zato mi je postalo slabo, vendar sta anastezista zadevo hitro resila. Zdi se mi da par trenutkov za tem sem ze slisala otroski jok, ker sem imela pred sabo rjuho nisem videla kaj se dogaja in moje prvo vprasanje je bilo: kaj to moj joce?  in anastezistka, ki sem ji dala moj telefon da je vse lepo poslikala je rekla: jaaa to je tvoj, pa res je fantek! In v tistem trenutku sem se zacela tresti, od adrenalina, vznemirjenja in obcutkov ki jih do takrat nisem poznala in jih tezko opisem, se najlazje jih zajamem z besedo “neverjetno”. Najin FLO je koncno tu! Na hitro so ga ocistili in mi ga prinesli pokazati. Bil je najbolj disece in mehko in lepo bitje kar sem ga kdaj videla! Gledal me je naravnost v oci in jaz njega. Takoj ko sem spregovorila je nehal jokati. Od vsega soka, novih in nepoznanih stvari je bil moj glas edino kar je poznal v tistem trenutku. Potem so ga odnesli klemnu. Mene so zasili in odpeljali iz operacijske. Anastezist mi je povedal da je vse skupaj trajalo eno uro, ampak meni se je zdelo da smo bili konec v 15 minutah. Na hodniku do intenzivne me je pocakal klemen. Tezko bi rekla kateri je bolj jokal in mislim da sma en drugega 10x vprasala “kaj si videl kako je lep”  po par minutah je klemen rekel “nisem se slekel, ker mi noben ni nic rekel” (se sreca da ni ze nagi prisel not, ker bi bilo res hecno) 

Res je bila lepa izkusnja. Dobila sva zdravega, lepega fanta, klemen je ostal oblecen in ce se spomnim nazaj tistega momenta ko sem si obljubila da nikoli vec ne grem cez to, morem povedat da z veseljem se kdaj ponovim. Lepo je bilo. 

Začelo se je en vikend, ko sem ponoči dobila blage popadke, ki so bili redni in zelo hitro prešli na 3 min, midva pa sva morala prit do Ptuja. V porodnišnici je tudi ctg zaznal, da se nekaj dogaja. Odprto tipični 1 cm so me dali spat v predporodno sobo. In do jutra… je vse popustilo. Dr. Bosiljeva je predlagala stripping, a sem ga zavrnila  in sem lahko odšla domov . 

Čez en teden, ko sem imela spet ctg, so me obdržali v P, saj sem povedala, da punčke ne čutim več tako pogosto. Obdržali so me not 2 dni, 3x na dan so snemali ctg. Tretji dan sem imela že vsega dovolj, bila sem že 5 dni čez rok in v roku dveh dni bi mi tako ali tako sprožili porod zaradi nosečniškega diabetesa. Ker me je kljub dobri psihični pripravi na porod to čakanje v porodnišnici začelo psihirati, smo se na mojo željo peti dan po roku dogovorili za sprožitev s trakcem. Vstavili so mi ga ob 12:45. Že čez pol ure sem začela čutiti rahle bolečine, kot menstrualne krče, nato pa se je kar hitro stopnjevalo. Ko so pogledali, koliko sem odprta, sem še vedno bila 1cm.  Ob 15. uri sem pojedla kosilo. Boleti je začelo vse bolj. Hodila sem pod tuš, predihovala popadke, prosila za žogo in termofor, vse so mi dali, a bolečine so postajale res močne. Ob 17. so mi prinesli večerjo. Takrat sem ravno bruhala, večerje niti povohati nisem mogla. Mojemu, ki je cel dan čakal v čakalnici (Ptuj), je babica ob 18. uri rekla, naj se gre domov  (v Mb) naspat, saj je preverila in sem še vedno odprta 1 cm in da danes še ne bom rodila. Medtem pa me je začelo bolet za znoret. Ponovno sem šla pod tuš, a me je še voda na telesu med popadkom bolela. Nisem več mogla zadrževati krikov. Babica je ob 18:45 preverila, koliko sem odprta. 5cm! “Pokličite vašega”, mi je rekla. Hvalabogu, da je ni ubogal in ni odšel domov. Babice so panično tekle v porodno sobo, jaz racala za njimi, med vrati sem se še vrgla na tla na vse 4, da sem predihala popadek, babici sta rekli, da moram takoj vstati, če želim ultivo. 

V porodni sobi je šlo lažje, saj sem vedela, da so babice ob meni, da imam zraven partnerja, ki me je povsem mirno opominjal, kako moram dihati in – ultivo. Kmalu se je porodila glavica, ki sem jo potipala, potem pa ni in ni bilo popadka, da bi izstisnila še preostali del telesca. Babica se mi je zato naslonila na trebuh in že čez par trenutkov sem na  trebuhu imela svojega otročka . Vsega skupaj smo bili v porodni sobi do iztisa 40 min. Smo pa čakali posteljico, saj se ni želela odluščiti. Povedale so mi, da bom morda morala pod narkozo, če se ne bo odluščila sama. Poskušali smo vsakih 15 min in po eni uri je končno popustila. Babice so upoštevale moje porodne želje, mi masirale presredek (ki se je vseeno malce strgal). Žal mi je edino, da ni moj smel bit z menoj v predporodni sobi, da bi me lahko masiral in spremljal na WC, saj bi ga takrat zares potrebovala. Ker se je sam porod odvijal hitro, sem bila bistveno manj utrujena kot po porodu prve hčerke. Posledično sem se lahko veliko bolje povezala z Emo Floro in mi je ponovno starševstvo veliko bolj na easy in v veselje, kot prvič. 

Zanimivo mi je tudi, kako so mi med procesom v glavi odzvanjale tvoje besede in isto mi je rekel moj Miha, da ko je želel nekaj rečt/naret, se je spomnil, kaj je Izidora povedala na delavnici . Naj ti tudi povem, da sem med nešteto CTG-ji z babicami kramljala o doulah in ko sem povedala, da sem hodila k tebi, so vse rekle, da si ti edina fajna doula . 

Hvala ti za vso znanje in pogum, ki si mi ju vlivala 7 mesecev 🙂 

včeraj se nam je pridružil nov družinski član Bor. Tudi on je pohitel, vendar malo manj kot Iza (PDP 11.11.). Velik je 51 cm in tehta 3550g. 

Okoli 14h mi je po malem začela odtekati plodovnica, popadki tu in tam. Ob 16.30 sem prišla v porodnišnico, odprta 3 cm (če ne bi plodovnica odtekala bi bila še kar nekaj časa doma). 

Nastavili so mi epiduralno in popadkov praktično nisem čutila do 8 cm in tiščavnikov. Nato je bilo v 30-45 min konec. Presredek cel, tudi sicer brez šivov. 

Kar se poroda tiče je bilo res sanjsko, kljub temu da ni šlo po scenariju, da bom čim dlje doma. 

Imam pa sedaj težave z močnim glavobolom in bolečinami v vratu, ker se je med epiduralno predrla dura, ampak tudi to bo v enem tednu boljše. 

Sem tehtala ali bi epiduralno ali ne, pa mi kljub tem zapletom ni žal. Porod je bil v primerjavi s prvim neprimerno lažji, ker sem do finiša prišla praktično spočita. 

Tudi vso osebje v MB je res super, zelo prijazno in strokovno. 

Pozdravljam vse punce na jogi – kar pogumno, žensko telo je fenomenalno! 

Evo končno imam malo časa da napišem svojo zgodbo, mail pišem že nekaj dni, pa ga nikakor ne uspem dokončati. Res je, PDP sem imela 16.7. in se nam je punčka ravno takrat odločila pridružiti. Ob 10:47 je prijokala najina mala Arja, težka 3100g in velika 51cm. 

že kak mesec te imam v mislih, da ti napišem da sem 28.7.2022 (1 dan po roku) dobila punčko Lili!
1 mesec kasneje res ni več tako čustveno kot je bilo prvi dan, ampak spomin na to izkušnjo pa je še vedno močan!
Poroda sem se zelo veselila, bila pripravljena na bolečino, na dojenje, in ni me bilo strah zapletov oziroma težav, ker sem imela občutek, da vem vse kaj se mi lahko zgodi, ampak tudi da vem, kakšne so rešitve za vse! In to je krasen občutek. Več ko ima nosečnica znanja, bolj je pomirjena. Tukaj gre zahvala tebi!
Moj porod se je začel krasno, šolsko bi rekli. Zvečer, na rok, ob 22.00 sem imela prvi nežni popadek in sem šla spat 🙂 Res sem bila vesela, da se je končno začelo dogajat saj sem imela občutek, da sem res dobro pripravljena!
Ponoči sem jih imela na 20 minut, pa potem na 10..do jutra, ko sem jih imela na 6,7 minut. Ponoči so me popadki sicer predramili ampak sem jih predihala in takoj zaspala nazaj.
Zjutraj ob 10, ko sem jih imela na 4 minute sem poklicala svojega partnerja naj pride iz službe in sva šla v Ljubljano. Popadke sem predihava v tišini brez dotikov in pogovorov ker mi je tako res pasalo.
Ob prihodu v porodnišnico so se mi popadki spet umirili. Po CTG in pregledu (odprta sem bila odprta le 3 centimetre) sva odšla v porodno sobo.
Babica je bila krasna, starejša.  Prosila sem jo, da mi da za podpisat, da želim epiduralno. Sem ji pa povedala, da je mogoče ne bom vzela, le da želim podpisat, da vem da imam to možnost in se je strinjala. Takoj mi je povedala da je morala biti polna luna, ker je takšna gužva, da je vprašanje, če bo anesteziolog sploh imel čas zame, saj je brez prestanka v operacijski. Pa sem rekla OK 🙂 bova si pa s kisikom pomagali če bo hudo. Popadke sem predihala s pomočjo kisika, ker mi je sestra tako svetovala, čeprav mi občutek “zadetosti” ni bil “fajn”. Je pa res, da sem se zelo smejala..tako, da je bilo prav smešno med vsakim popadkom, ker se je potem še partner režal in sestra…
Po eni uri so mi predrli plodove ovoje. A sem prav napisala? 🙂 in sestra je rekla da se še nič kaj ne dogaja.. da sem na slabih 4 centimetrih. Tako, da je svetovala partnerju, da gre preparkirat avto in po kak sendvič če je lačen, ker je ocenila da bomo do večera rojevali.
In je res šel.
Minutko za tem, ko je odšel je sestra prihitela v sobo in poklicala pomoč ter mi povedala, da ne zaznajo utripa pri otročku. Jaz sem ostala popolnoma mirna saj sem vedela da sem v Ljubljani in, da sem na najboljšem možnem placu 🙂
Sledil je še en vaginalni pregled, da so preverili če je carski rez še možen in potem je ginekologinja rekla:” Gospa, čez par minutk bomo izvedli carski rez in bo vaš otroček zunaj a prav?” Sem rekla “Super, kar gremo”. Mogoče sem bila zadeta ampak ni me bilo strah, niti nisem bila živčna, ampak le hvaležna da so ob meni zdravniki in da bodo pomagali moji punčki da hitro pride ven.
In potem se je vse odvilo v 2 minutah. Hitro so me potisnili iz sobe, čez hodnik v operacijsko sobo, kjer je bilo cca 10 ljudi, ki so se zbrali okoli mene in vdihnila sem v masko in to je bilo to 🙂
Čez 2 uri sem se zbudila v sobi na intenzivnem oddelku. Ob meni sta bila partner in punčka in ker je partner vedel, da moram čim hitreje pristavit je poklical sestro, če mi lahko pomaga in res je punčko položila k meni, da je poskusila sesat..to je bilo dobri  dve uri po posegu in zelo sem vesela, da sva tako hitro poskusili saj nama je steklo. Sicer sva po 1 uri sesanja, probali še nastavek ker se mi je zdelo, da prenežno sesa..od takrat pa vse do danes sva na nastavku.
Mogoče bi morala vztrajat brez nastavka dlje časa:-)
Smešna je partnerjeva zgodba, ki se je, ko je preparkiral avto, vrnil v najino porodno sobo, kjer ni bilo mene, bil je pa otroček in je partner obstal pred vrati in rekel sestri “tale pa ni moj” pa je rekla sestra “ja pa je”in mu otročka položila v naročje” 🙂
Kljub vsem mojim idejam in pričakovanjem o vaginalnem porodu, najini prvi uri po porodu ,koža na kožo, prvi podoj, ti povem da je bila moja izkušnja zame najboljša! Čeprav je bila popolnoma drugačna kot sem si jo zamislila.
Predvsem je bil moja izkušnja neboleča, saj so popadki do 4 centimerov bili primerljivi z močnimi menstrualnimi krči, potem pa sta bili naporni le še prva in druga noč po posegu. Ampak nič hujšega.
Pišem ti zato da se ti zahvalim!
Najbolj mi je pa pri vsem tem pomagalo znanje, ki sem ga pridobila od tebe. Vsa “predavanja” in zgodbe pred sproščanjem so mi pomagle, da sem bila pripravljena na drugačen porod, dojenje in prvi mesec, ki je sledil in se počasi zaključuje. Jutri 🙂

Lep pozdrav tebi in puncam in če se ti moja izkušnja ali kakšen del zgodbe zdi zanimiv jo deli s puncami na jogi:-)

Čeprav se v zadnjem mesecu nisva videvali, sem še vedno tukaj – nestrpno pričakovala svoj drugi zakladek, ki pa se je odločil svoje bivanje v hotelu mama še celo podaljšati. Jaz pa sem bila res prepričana, da bo naša princeska pohitela na svet tako kot njen bratec, ki nas je presenetil 17 dni prezgodaj. Da preidem k bistvu. Bližal se je 23. junij, predviden datum poroda, jaz pa še vedno nisem zaznala nobenih znakov, da bi se kmalu lahko kaj začelo dogajati. Že tako ali tako sem bila cel junij na trnih, tam okoli datuma pa že skoraj nisem več verjela, da se bom sploh kdaj znebila tega velikanskega trebuha. 🙂 Zato sem se tudi odločila, da grem na poroko na Primorsko skupaj s svojo porodno torbo, pa magari rodim v Izoli ali Postojni na poti. Še vedno nič … Celo dva večera sva si privoščila udeležbe na Lentu, za kar sem bila popolnoma prepričana, da mi tokrat ne bo uspelo! Nakar napoči sreda, 29. junij. Že ponoči so me nekajkrat prebudile bolečine v križu, ampak jih nisem resno vzela. Zjutraj pa sem na wc-ju ugotovila, da se mi je odluščil sluzni čep. Ja pa končno, sem si mislila! In počasi so se začeli popadki. V primerjavi s tistimi na koncu so bili ti res blagi in sem jih še lahko predihala oziroma se obnašala dokaj vsakdanje. Najprej sem uredila sina za odhod v vrtec, se od njega poslovila, si naredila zajtrk in prosila moža, da si je spremenil vse plane, ki jih je imel za tisto dopoldne. Vedela sem, da še ne gre zares, ampak glede na to, da sem drugorodka, nisem upala tvegat, da bi bila sama na tak pomemben dogodek. Angažirali smo tudi taščo oz. babico, da je bila v pripravljenosti. Celo dopoldne pa me je non stop tiščalo kakat. Šla sem zagotovo 6x ali 7x, kar naprej me je tiščalo … Med popadki, enimi močnimi, drugimi šibkejšimi, sem še enkrat preverila porodno torbo, dokumente, spakirala Maku za morebitno prenočitev pri babici, pomila posodo, se stuširala … ampak v glavnem sem čakala, da se zadeve začnejo odvijat malo bolj intenzivno. Ker so popadki pojenjali, ko sem ležala, sem raje stala, hodila, čepela, sedela na žogi, mož mi je masiral vse možne akupresurne točke, o katerih smo govorili na delavnici, skratka, res sem si želela pospešiti potek poroda. Ker pa sem slutila, da še nisem ravno daleč, sem predlagala sprehod. Odpravila sva se malo naokrog skozi park z vmesnimi postojankami za predihavanje, ura je bila 11, pa vendar že zelo vroče. Prišla sva domov, se stuširala in ulegla na posteljo. Ravno sem naglas razmišljala o odhodu v porodnišnico in še vedno kolebala med Mariborom in Ptujem, nakar se mi kar naenkrat v curku vlije voda po postelji in po tleh. Ok, čas za odhod, super. Na silo sem pojedla 2 nektarini, brisačo pod rit in v avto. Kam greva? Na Ptuj! Če sem že uredila vse potrebno za porod v vodi, morda pa mi le uspe uresničiti to željo. 
V avtu spremljam popadke … 4 minute, 4 minute, pa 6, 7 in 5 … Blažen vmesni čas, ko me ne zvija, da lahko še kaj poklepetava. Vedela sem, da gre zares, saj so bili popadki tokrat precej močnejši. Pridem v porodnišnico, povem zakaj sem prišla, pozvonim pri babicah, ena odpre in mi takoj zapre pred nosom, da moram še urediti dokumentacijo/nalepke. Jaz pa ne morem več sedet, hodim v krogu, diham, nervozna, brigajo me nalepke, tista sestra je ravnokar na malici. Nato pa se me sprejemna sestra le usmili in še enkrat pozvoni pri babicah. Me sprejmejo, počijo na kavč, CTG, babica preveri, odprta 3 cm. Hm, sem bila kar malo razočarana … V vodo te spustijo nekje pri 4-5 cm. Nekako ne zdržim v položaju na tistem kavču, popadki me zvijajo, mene že spet (ali še vedno) tišči na stranišče. Ko pride babica spet mimo, jo prosim, da me odklopi, saj moram na stranišče. Že celo dopoldne mi je položaj sedenja na wc-ju nekako najbolj ustrezal. Mi dovoli da grem na stranišče v porodni sobi in začne natakati vodo v banjo. Kar sedim in sedim, kakat itak ne morem, med popadki se začnem zvijati nazaj in nato v porodno sobo vstopi babica Petra. Nikoli je ne bom pozabila – rdečelasa, gajstna ženska, z močnim prleškim dialektom in odločno avtoriteto. Takoj me skomandira, naj se ne zvijam nazaj, naj sprostim telo med noge naprej in stresem roke, naj bom mehka in lahka. Malo morgen. Vmes še dopolnjuje dokumentacijo in me sprašuje o dodatkih, kaj jemljem, kdaj sem nazadnje vzela, koliko tehtam itd. Meni pa je prav vseeno za vse skupaj, nimam energije da bi odgovarjala, zato kar Lovro odgovori v mojem imenu. Kmalu me babica pošlje na posteljo, da bi mi priklopila CTG. A čim se uležem, jaz bi spet šla na stranišče. 🙂 Seveda mi tega ni dovolila. Tudi dihala nisem pravilno. Jaz sem si želela pred popadkom narediti dolg vdih in nato med popadkom dolgo izdihovati. Ona pa mi je narekovala naj diham plitko in hitro, kot kuža. Da diham za otročka, ne zanjo, mi je pravila. Že tukaj sva se nekajkrat križali. Rekla je tudi, da ona zelo rada poraja v vodi in da sem naletela na ravno pravi, alternativni babici. Ampak to se bo zgodilo samo pod pogojem, da bom sodelovala. Na CTG-ju zaznajo padec utripa med popadkom. In od tukaj dalje je vse potekalo IZJEMNO hitro in so dogodki v moji glavi tudi malo zabrisani. Spomnim se, da sem se prestavila z desnega boka na levega in se kljub navodilom nisem mogla nehat zvijat, saj so bili popadki neznosno boleči. Morda pa se odpira? je rekla prva. Ko me je babica Petra ponovno pregledala, sem bila odprta 8-9 cm. Med obema pregledoma pa je minilo le kakšnih 20 minut! Razumela sem, da bo počasi treba začeti s potiskanjem in žal nič ne bo z vodo, čeprav so je že natočili polno kad. V mislih sem sicer želela vprašat za kaj protibolečinskega, ampak sem enostavno razumela, da ni več časa … Od tukaj dalje pa se spomnim samo izjemno izjemno močnih popadkov, močnega potiskanja, kako zelo mi je bilo vroče in da je bilo kar naenkrat okrog mene veliko različnih ljudi, ki so drug drugemu vpili ukaze, jaz pa enostavno nisem vedela kateri je namenjen meni. Noge narazen, vdihni, pritiskaj, ne to, ne ono, drži tu, ne preveč, zdaj, močneje, sprosti rit, glavo dol in podobno … 🙂 V splošnem je veljala neka panika in to sem doumela šele, ko je “ribica” priplavala na svet. Bila je cela modra in mehka kot cunja. Babica jo obrne na trebuh in začne masirati. Kliče pediatra. Midva tiho opazujeva dogajanje. Sploh se nisem zavedala resnosti situacije. Iz tiste glasne hektike je kar naenkrat vse potihnilio. Vsi čakamo. “Zakaj ne joka?” vprašam. Tišina. Sekunde tečejo. “Zakaj ne joka?” spet vprašam. Spet tišina. In nato tisto malo bitjece zajamra, zakašlja in zajoče tako kot se za novorojenčka spodobi. Babica reče: “No, nekaj pa le še znam!” Vstopi pediater, vidi da je situacija pod nadzorom. Pika, dobrodošla! Takoj mi jo dajo na prsi in midva jo že občudujeva, 3730 gramsko srečo. Od prihoda na Ptuj pa do rojstva je minila dobra ura. Babica se je držala obljube, da mi bo varovala presredek in nisem bila ne raztrgana ne šivana, čeprav je rekla da je šlo na milimetre. Zaradi tesno ovite popkovnice je Piki padal pulz med popadki, zato se je tako mudilo in zato na začetku ni takoj zajokala. Je pa takoj za tem dokazala da je prava požeruhinja, saj mi kljub bolečim bradavicam sploh ni pustila počitka od dojenja in je v petih dneh pridobila že 400g!

Moram pa priznat, da sta moji porodni izkušnji v Mb in na Ptuju popolnoma enakovredni, obakrat imam vredu izkušnjo, tako v porodni sobi, kot na oddelku.

Hvala ti za tvojo srčno energijo in predanost, uživaj še naprej v svojem poslanstvu!
Veselim se in upam, da se kmalu kaj srečamo v parku!

Moja porodna zgodba se je začela v sredo, 1.6.2022, ponoči oziroma navsezgodaj zjutraj. Sanjalo se mi je, da mi počasi odteka voda in ko sem se ob pol šestih zbudila, sem res začutila, da mi nekaj teče. Zbudila sem moža, vstala in šla pogledat na wc, kaj točno se dogaja. Zagledala sem svetlo kri in ni bilo druge, kot da se grem pokazat. Mislila sem si, spet takšen začetek kot pri  Neži in spet bom v bolnici čakala na popadke sto let! Če bodo sploh prišli. Ampak druge, kot sprejet situacijo, ni bilo, tako da sem si rekla, da se tako pač začnejo moji porodi. Popadkov seveda še nisem dobila. Zelo me je bilo strah, zavedala sem se, da zdaj pa gre zares in da bom v naslednjih dneh rodila. Zdelo se mi je, da niti približno še nisem pripravljena, strah me je bilo bolečine, res zelo strah.

Šla sem pod tuš, pojedli smo zajtrk, hčerko sva odpeljala k tašči, midva pa na Ptuj. Pomislila sem tudi, da verjetno v vodi ne bom mogla roditi, zaradi krvavitve. Na Ptuju me je mož odložil, naredili so mi CTG, pregledali – bila sem 2 prsta odprta, popadkov nič. Tako se je pričelo čakanje. Dopoldan sem bila skozi priklopljena na CTGju, saj jih je moja krvavitev malo skrbela – v kombinaciji z nizko ležečo posteljico, ki  se je sicer dvignila, ampak vseeno so bili bolj previdni. Pregledali so me tudi z ultrazvokom, da so preverili, kje je posteljica – bila je že res visoko, tako da  načeloma ne bi smelo biti težav. Povedali so mi tudi, da žal porod v vodi ne bo možen – ampak s tem sem se že nekako sprijaznila. Sprva sem bila res nervozna, kot da še nisem čisto sprejela, da gre zares, potem pa sem se z nekaj videi, sproščanjem in sprejemanjem pomirila. Popoldan sem bila že dobro razpoložena, veliko sem brala, gledala komedije, se sprehajala po bolnici. Zdaj tudi na CTGju več nisem bila, saj sem nehala krvaveti (vmes sem imela sluzaste rdeče izcedke, katerih pa so bili veseli – to je bilo dobro luščenje :). Vse obroke sem pojedla do konca, saj sem vedela, da morem biti sita in pri močeh (prvi porod me je naučil, da je treba vedno jest, tudi, če nisi lačen :D). Babice so me ves čas spraševale, če imam popadke – in na koncu mi je ena rekla, da me to sprašujejo, saj me brez popadkov ne bodo pregledovale, ker vedo, da je to boleče in da verjetno tudi ni sprememb, če nimam popadkov. Potem se je smena menjala, prišle sta dve mladi babici, za kateri sem si sprva mislila – ojoj, tako mladi, kako le bo to! Ampak sta zelo presenetili 🙂

Okoli sedme, osme ure zvečer, pa sem začela čutiti neko tiščanje. Zdelo se mi je, da to niso popadki, ker je samo tako tiščalo dol. Potem pa sem ugotovila, da so ciklični – da prihajajo in odhajajo. Dali so me spet na CTG, kjer ni čisto nič pokazalo. Mislila sem si, da je to od tiščanja malega Brina, da bolj čutim, ker mi je odtekla voda (tako, kot sem čutila pri Neži). Potem pa so ti popadki bili vedno močnejši. Že kar hitro so se pojavili na 3-4  minute. Ker CTG še vedno! nič ni pokazal, sem šla pod tuš, saj sem mislila,da bodo minili. Ampak so bili vedno bolj moćni! Tako močni, da med popadkom več nisem mogla delati nič drugega, kot ga predihovati. Poklicala sem babici, ki sta me pregledali in s presenečenjem ugotovili, da sem odprta 5 cm!! Takoj smo šibali v porodno (ura je bila 22.00), jaz sem poklicala moža. Poslale so me spet pod tuš in odšle. Šla sem pod tuš, vendar so se popadki tako stopnjevali, da sem čutila, da ne morem več stati. Prišla sem ven, zazdelo se mi je, da morem na wc, in na wcju sem naenkrat dobila tiščavnike! Komaj sem prišla do postelje, kjer sem ob naslednjem popadku že potiskala in se zaradi bolečine začela ‘dreti’/spuščati glasove, tako da sta babici takoj pritekle pogledat, kaj se dogaja. (v tej točki sem si mislila, da te bolečine ne zmorem več in da če se bo to še stopnjevalo – ker si niti približno nisem mislila,da sem ‘pri koncu’ – naj mi dajo vse kar majo proti bolečinam 😀 ampak do tega ni prišlo).

Spet sta me pogledale in videle, da sem čisto odprta! (med prvim in drugim pregledom je minilo samo 10minut! ura je bila 22.10) Vprašale so me, v kateri pozi želim roditi; poskusili smo na boku. Zdelo se mi je, da ne morem roditi v nobeni drugi pozi, kot leže, saj bi lahko zlezla skupaj od bolečine. Zelo sta me spodbujale, obe sta bili fenomenalni. Mislile smo, da bo ati zamudil prihod, saj se je vse dogajalo tako izjemno hitro. A je ulovil iztis! Prišel je 22:30, ena babica ga je šla kar čakat ven, da bi čimprej prišel, midve pa sva predihavale popadke, da ga počakava. Ko je prišel, sem si oddahnila, bilo mi je malo lažje. Ker mi pritiskanje na boku ni šlo najboljše, smo poskusili še na hrbtu – sicer je bolj bolelo, ampak sem boljše potiskala. Tudi jaz sem čutila, koliko lažje potisnem na hrbtu, se hkrati primem za noge – to pa mi je šlo. Vmes sem par popadkov predihala, da sem ohranila presredek cel. Kako me je peklo, ko je glavica prihajala skozi! Ko je bila že malo zunaj, so mi rekle, naj se je dotaknem. Kako hecen občutek! Sem že pozabila, kako je mehka, neverjetno. Rodila sem točno 23:00 z lepotnim šivom. Brin se je rodil težek 4010g, 53 cm in 35cm obseg glavice.

Malega Brina so mi takoj dali na trebušček in nas pustili same. Naj še dodam, da so se res držale mojih porodnih želja, fantastično. Tudi popkovnico so pustile zelo dolgo – dokler se ni začelo komplicirati. No, Brin je kmalu po porodu že sam začel iskati dojke in z atijevo pomočjo se je skoraj sam pristavil! Noro. Potem se je dojil 2 uri skupaj – v porodni.

Naj dodam, da je ta porod bil veliko bolj ‘priseben’, kot prvi – vsega se spomnim,  bila sem res čisto prisebna ves čas.

No, komplicirati pa se je začelo, ker sem naenkrat začela ful krvaveti, samo teklo je iz mene. Z ultrazvokom so ugotovile, da je noter še košček posteljice, zato so mi začeli čistiti maternico. To je bilo tudi zelo boleče. Močno so pritiskale na trebuh (da me je še nekaj dni za tem bolelo), zdravnica me je čistila … Vse skupaj je trajalo nekje eno uro, jaz pa sem samo upala, naj prosim vse šcistijo, saj sem vedela, da bom drugače morala pod splošno anastezijo na čiščenje. Sem pa v tem času Brina imela ves čas na sebi. Dojil se je <3 K sreči je vse uspelo, malo me je zašila (sprva še to ni vedela, če bi sploh me, ker sem se tako malo strgala) potem pa so nas spet pustili same še dve uri. Nič niso forsirale, da ga vzamejo in uredijo, res so bile tipi topi.

Dojenje nama gre fantastično, ni težav. Brin pridobiva 100 g na dan, noro. Tudi jaz se počutim veliko bolje, kot pri prvem porodu – sem šibka, zaradi krvavitve na koncu in nizkega hemoglobina, ampak okej. Edino sramna kost in medenica me še zmeraj bolita – en teden po porodu.

Naj še dodam, da sta te babici res pohvalili – med porodom sta me vprašale, če sem kam hodila na priprave, pa sem povedala, da k tebi, Izidora. Takoj sta rekle, da so vse, ki hodijo k tebi, vidno bolj pripravljene in da ju res zanima, kaj počneš z nami; da se že dolgo pogovarjata, da moreta priti k tebi,da vidita, kaj delaš. 🙂

Hvala ti za vse, Izidora.

Na ta dan, torej v ponedeljek 21.3., sem imela v dopoldanskem času redni pregled v ambulanti za rizično nosečnost. Že nekaj tednov pred terminom poroda, mi je osebna ginekologinja omenila, da če se v tednu do termina poroda ne bo nič pričelo samo od sebe, da bi se potem na PDP ali nekaj dni čez, porod induciral (predvsem zaradi pretekle izkušnje v nosečnosti, prav tako pa se je v tej nosečnosti dodatno spremljal zastoj rasti).
Po opravljenem pregledu, so se odločili, da porod sprožijo takoj, saj Vita ni pridobivala več na teži, prav tako pa je bilo že manj plodovnice. Zadržali so me na oddelku ter mi popoldan okrog 14:00 sprožili porod s trakom, ki ga vstavijo v vagino. Takoj za tem so me priklopili na CTG, kjer so spremljali srčni utrup Vite. Ker je bil srčni utrip precej visok, so me odpeljali v porodno sobo, kjer sem bila ves čas v rokah odličnih babic. CTG se je čez čas tudi izboljšal. Čez dan se ni dogajalo nič, tako da sem ta čas izkoristila za en film, nato pa sem se sproščala s poslušanjem glasbe (poslušanje valov, klavirja).
Po večerji (19:30) sem si privoščila tudi tuš, popadkov še vedno ni bilo. Babica me je okrog 21:00 pogledala in rekla, da sem odprta za 2cm. Takrat sem čutila občasne menstrualne krče. S partnerjem sem bila na vezi in mu še vedno napisala, da je vse mirno.
Ob 22:00 so menstrualni krči postali malo bolj pogosti, ampak še vedno niso bili močni. Osredotočila sem se na predihovanje in poslušala glasbo za sproščanje. Počasi so valovi postajali vedno bolj visoki in takrat sem vedela, da so se začeli bolj intenzivni popadki.
Babica je nato opravila pregled okrog 23:00, saj sem takrat med popadki čutila nek pok in za kratek čas potrebo po pritiskanju. Odprta sem bila šele 2,5cm. Moram priznati, da sem pa tukaj že imela zelo intenzivne in dolge popadke, prav tako je bila ferkvenca popadkov (vmesna pauza) kratka. Občasno sem že skočila v nekontrolirano pasje predihovanje…ampak sem se tega hitro zavedala, tako da sem uspela nazaj vzpostaviti “kontrolirano predihovanje”.
Babica mi je dejala, da bova čez pol ure ponovno naredili pregled, da vidiva kaj bodo naredili popadki. Prav tako mi je rekla, da lahko partnerju sporočim naj bo v nizkem štartu. Čakali smo teh 3/4cm, da bi se lahko partner pridružil.
Popadki so v tem času naredili svoje, saj sem iz porodne sobe (še preden je babica lahko opravila ponovni pregled čez pol ure) začela kričati TIŠČI, PADLA BO VEEEN. V sekundi so bilo vsi pri meni, luči prižgane, vse pripravljeno za iztis otroka.
Tako nas je naša Vita presenetila in prišla na svet 21.3.2022 ob 23:34, 2880g, 49cm .

Partner je prišel na posvečeno uro, Vito pa so najprej peljali na preiskave in opazovanje ter nama jo nato pripeljali nazaj čez kakšno 1,5h.
Preostali del posvečene ure, smo z Vito preživeli skupaj. Prav tako sva uspeli narediti prve podoje 

Izidora, še enkrat hvala za vse! Za vse kar z nami deliš na vadbi ter nas hkrati pripraviš do tega, da greš na porod z mislijo: ZMOREM! 

p.s.: presredek žal ni ostal cel, ampak bi naj imela samo nekaj lepotnih šivov.

sprožen porod, MB

Moja porodna zgodba se je zacela ze dan ali dva pred popadki, na soboto, ko sva z Lukcem izkoristila cudovit soncen dan za sprehod po Luzernu, kavico to go in cokoladni rogljicek.
Glede na to, da se je porodni termin blizal in da so napovedovali porod pred terminom sva
predvidevala, da imava pred sabo zadnji dan, ki ga uzivava v dvojini. Zvecer mi je partner
pripravil sproscujoco kad z aromaterapijo, zraven sem si nastavila se porodno meditacijo in
res uzila vecer. Sama sebi in dojencku v trebuscku sem rekla – pripravljena sem.
Ponoci sem se parkrat zbudila za obisk wc-ja in obcutila nezno pikanje v jajcnikih. Nekaj se
pripravlja, sem si rekla in zaspala nazaj.
Tekom jutra je spikanje prerastlo v nezne menstruacijske krce, mislila sem, da gre za lazne
popadke. To lahko traja se nekaj dni, Talja, sem si prigovarjala, kljub vsemu tu in tam
osvrknila uro in se potihem cudila, da se pa le pojavljajo dokaj ritmicno, nekje na 5-7 minut,
vendar so bili se vedno tako blagi, da jim nisem posvevala pozornosti.
Okrog 10 sva z Lukcem sedela pri zajtrku in delala nacrte, kako bova prezivela nedeljski dan.
Sama sem navijala za se en sprehod in tortico v Luzernu, vendar hkrati cutila, da se “lazni”
popadki stopnjujejo, ceprav so bili se vedno na lestvici bolecine tam nekje pri blazjih do
srednjih menstruacijakih krcih.
Odlociva se, da se odpraviva na sprehod samo do vasi, znotraj sebe si mislim, da res
pretiravava, da ne greva do Luzerna. Ampak okej, ziher je ziher. Ker v vasi ni soncka,
predlagam, da se zapeljeva 5 min naprej do naslednjega kraja.
Ura je poldne, sprehajava se po soncku, se slikava, uzivava. Krci se jacajo, cel cas stopava in
preseneceno ugotavljava, da se moji “lazni” popadki pojavljajo na ca 2 minuti, vendar se je
njihova dolzina skrajsala iz 60 sekund na 45 sekund.
Luka gre po nasvetu sestre v trgovino se po nezrelo banano, da jo pojem preden greva v
porodnisnico in mislim, da takrat, ravno med pogovoromz mamo, prvic zacutim mocnejsi
popadek. Opa, si recem, zdaj se pa res dogaja. Ne zelim obupati s sprehodom, saj se iz
predavanj pri Izidori spomnim, da je treba naredit cimdaljsi sprehod. Hodiva in hodiva, jaz
sem vedno pocasnejsa, ob popadku se ze moram skoncentrirat na dihanje in tezje okolici
skrijem, da se nekaj dogaja. Luka predlaga, da zavijeva se proti parku in ceprav me vedno
bolj boli, se strinjam s predlogom. Cimdlje moram namrec poskusati ostati na nogah. Prideva
do parka ob jezeru in zelim se vsesti na klop, v tistem ugotovim, da se ne morem. Zelo boli.
Takoj se odpraviva proti avtu in tistih par 100 metrov razdalje komaj zmorem. Voznja do
doma je na sprednjih sedezih prava nocna mora. Spuscam ze samoglasniske zvoke, se
poskusam koncentrirat na dihanje, ampak mi je v sedecem polozaju tako neudobno, da bi
najraje skocila iz avta.
Ko prispeva domov poklicem sestro, ki mi naroci, da naj greva se pod tus, da vidiva, ce so
popadki lazni. Mene sicer zelo zelo boli, ampak vem, da so taksna navodila in stisnem 20 min
v tusu. Potem ne morem vec, boli me za znoret, trudim se koncentrirat in predihovat
popadke, kar mi relativno dobro uspeva. Moti me vsak odvecen zvok, odvecno vprasanje s

strani partnerja npr. ali stisnem za zacetek popadka? Halo, a ne zgleda, kot, da me boli??
Drugega kot pššš nisem sposobna rect. Prepovem mu, da kogarkoli klice ali se komu javi na
telefon, tukaj mora biti samo zame.
Odlociva se, da vseeno pokliceva v porodnisnico, saj so popadke resnicno mocni in takoj
nama narocijo, naj prideva.
Ceprav imava do porodnisnice le slabih 15 min voznje se meni minute vlecejo kot
ponedeljek. V avtu sem namescena tako, da zadaj klecim na tleh in se opiram na sprednji
sedez. Bolecine so hude, poza neudobna in komaj cakam, da prideva do porodnisnice. Luka
parkira na parkiriscu za nosecke tik pred vhodom in nekako se mi uspe vzvratno skobacat iz
avta. Hodim kot v transu, vecinoma mizim, vidim, da nama informatorka v avli poklice
dvigalo, odpeljeva se v prvo nadstropje. Tam naju vidi medicinska sestra in naju takoj usmeri
na oddelek, kjer naju ze prevzame babica Marta. Med popadkom ji recem, da upam, da
nisem prisla prehitro in Marta mirno odgovori, da bomo pogledali, koliko sem odprta, naj ne
skrbim.
Pelje me v pripravljalno sobo, zeli vaginalno pregledati, vendar mene tako boli, da se ne
morem vsest na posteljo. Po koncu naslednjega popadka mi uspe, Marta me pregleda in
rece: odprta si 8 cm. Jaz zacudena vprasam “koliko”, mislim, da sem narobe razumela. “8
cm”, ponovi. Ne hecajte se, ji recem nazaj, povejte iskreno koliko sem odprta. Z resnim
glasom mi odgovori, da res 8 cm. Vstanem iz postelje, sledi nov popadek, vmes mi Marta
namesca metuljcka, vendar kri ne pritece. V tistem trenutku mi je vseeno ali tece ali ne,
koncentriram se na popadek, na dihanje, in Marta mi jemlje kri kar med popadkom. Se danes
ne vem, kako mi uspe ohranit mlahavo roko, medtem ko me boli za znoret.
Kmalu zatem se odpravimo v porodno sobo, cel cas mizim in briga me za ves svet,
koncentriram se samo nase. V porodni sobi se ustavim tik ob kadi, se za vrat obesim Lukcu in
predihavam popadke. Ni sans, da grem na posteljo. Nedolgo za tem me Marta ponovno
vaginalno pregleda, tokrat kar stoje in ugotovi, da je maternicni vrat izginil, torej sem odprta
10 cm! Kmalu za tem me zacne tiscat kakat. Najprej malo, povem Marti, potem z vsakim
popadkom bolj. Vem, da so tukaj tiscavniki, na nic ne razmisljam, le na to, da cimbolje
opravim z njimi. Bolecina se mi je res pocasi preselila v hrbet in zacenja tako mocno bolet in
pritiskat, da zacnem kricat. Kricim kolikor lahko, najbrz me je slisal cel porodi blok, ampak
meni je vseeno. V nekem trenutku babica potegne iz omare prucko in me vprasa, ce zelim
menjat polozaj. Nisem najbolj sigurna, sama v sebi malo oklevam, potem se pa le odlocim, da
poskusim. Naslonim se na Lukca, vendar mi polozaj ni prevec udoben. Lukcu uspem rect naj
zadaj namesti blazino. Uhhh, olajsanje. Nekaj popadkov damo skozi na prucki, potem ne
morem vec sedet in vstanem, spet se z vso tezo obesim na Lukca. Pritiskam kot nora, se ob
tem krcim v kolenih, kot, da delam pocepe ter zraven tulim. Razmaki med popadki so res
daljsi, spomnim se, da je o tem govorila Izidora. V vsej agoniji se spomnem se na Dianatal
gel, in Marta mi ga uspe vstavit eno dozo. Spet zamenjam polozaj na prucko in tiscavniki so
vedno bolj in bolj boleci. Nedolgo za tem Marta poklice in naroci osebju, da pride v porodno
sobo, saj bi naj ze videla glavico. Adijo pamet, saj ne morem verjet. Komaj cakam, da bo
mimo, ampak hkrati ne razmisljam o nicemer razen, da moram cimbolj sodelovati. Z
naslednjim popadkom cutim zelo pekoc obcutek, kot, da se je po meni polila vroca juha, med
nogami cutim glavico, kako prihaja ven. Kar naenkrat cutim, da glavica zdrsne iz mene, zelim
se enkrat pritisnit, ker je obcutek strasno neprijeten in pekoc, vendar me babica hitro ustavi,

da morava pocakati na naslednji popadek. Zdi se mi cela vecnost, preden pride, takrat
mocno pritisnem in v tistem popadku, ob 16.31. pride na svet najin dojencek. Pogledam dol
in vidim, kako lezi na tleh, tiho, cisto modro vijolicna v obraz in me kar stisne. Panicno
vprasam, ce je vse vredu in tistih par sekund, preden dobim odgovor, da je, se mi vlece.
Ampak kmalu vidim, da se dojencek zacne premikat, odleze mi. Takoj zatem vprasam,
kaksnega spola je. Dobila sva puncko, najino Aryo. Prerezejo popkovino, mi narocijo, da se
vlezem na posteljo. Vstanem in med nogami mi binglja popkovnica. Joj, kako cuden obcutek,
najprej ne vem kaj naj naredim, dokler mi Marta ne rece, naj se kar s tem med nogami
vlezem na posteljo. Takoj mi na prsi polozijo Aryo in vsaka bolecina, ki sem jo dozivela, je
poplacana. Najina puncka je cudovita in takoj se zaljubim vanjo. Tudi Luka je videti ves
ocaran, kar me se bolj osreci. Postala sva starsa najini Aryi, ki sva jo tako nestrpno cakala.
Cartamo se, Aryo prvic pristavim in v porodni sobi prezivimo kar 3.5 ure. Prinesejo nama
vecerjo, da se v miru najeva, nato pa nas premestijo v sobico, nas prvi dom za naslednje 4
noci…
Moja porodna zgodba ni samo moja, je nasa. Vsak izmed nas treh je svoj del opravil z odliko –
ne samo jaz, temvec tudi Luka, ki me je znal poslusati ter mi ves cas nudil nevsiljivo oporo,
tocno tako, kot sem jo potrebovala. Ter navsezadnje najina puncka, s katero sva ze med
porodom cudovito sodelovali in sedaj to nadaljujeva tudi z dojenjem. Se sedaj, po dobrem
tednu od poroda ne moreva dojeti, da sva starsa najini dojencici Aryi in sele sedaj razumeva,
da se prava ljubezen rodi z otrokom…