Vadba za nosečnice & družine, z Izidoro. Programi potekajo v živo in on-line.

porodne-zgodbe-naslovnica-izidora-vadba-za-nosecnice-1
a

IZIDORIN BLOG KOTIČEK

Porodne zgodbe v letu 2022

To so NAŠE porodne zgodbe. Deklet, ki so obiskovala vadbo za nosečnice in delavnice pripravo na porod. Zgodbe si sledijo v časovnem zaporedju, večina jih je rodila v mariborski porodnišnici, sicer je dopisan še kraj poroda. Z njihovimi doživetji vam želimo približati izkušnjo poroda. Za vsako žensko je njen porod izjemno intimno doživljanje. Hvala, da ste jo bile pripravljene deliti z novimi rodovi nosečnic. Fotografije na spletni strani pa so nastale ob naših skupnih dogodkih, srečanjih na vadbah, razvojno igralnih uricah, delavnicah, podporni skupini za dojenje, parku …

Pa smo jo dočakali – našo Julijo! 
7 dni po predvidenem datumu poroda nas je v soboto, 3.9.2022 razveselila 3110g težka in 49 cm velika štručka. 
Vse skupaj se je začelo že malo prej, sam sem že v četrtek in petek sumila da mi odteka plodovnica. Vsega skupaj je bilo izredno malo, zato sem mislila da je normalni izcedek. Dokler nisem v petek zvečer na papirju videla tudi malo roza barve. Tako sva se z mojim odpravila v porodnišnico Maribor, kjer so potrdili da gre za plodovnico in me odpeljali kar v porodno sobo, partner pa je šel domov. Ob 4 zjutraj je prišel do mene zdravnik in mi sporočil da so bili rezultati za vnetje/ okužbe zaradi predhodnega razpoka plodovih ovojev negativni, vstavil pa mi je trakec za sproščanje prostoglandina. Do prihoda partnerja na obisk ob 2 popoldne, se ni dogajalo nič. Potem pa kot strela – popadki na 2-3 minute, dolgi 40-50sekund. V porodnišnico sem prišla odprta 1 cm, po začetku popadkov sem bila ob 15:00 odprta 3 cm. Ker so bili plodovi ovoji spodaj še celi, sem se strinjala s predorom, da bi porod pospešili. Pred pričetkom vseh popadkov sem z babico Špelo šla skozi porodne želje, katere sva skupaj predebatirali. Odločila sem se, da bi želela porod brez protibolečinskih sredstev, zaradi česar mi jih tudi ni ponujala. Sva pa vmes govorili o opcijah, a se je vse skupaj začelo po tem tako hitro odvijati, da vmes nisem imela časa več o tem razmišljat. Ob izmeni babic ob 19:00 sem bila odprta že 6 cm. Večino časa sem popadke predihavala kar na enem ali drugem boku. Poskusila sem tudi arašid ter čepenje, a mi nič od tega ni odgovarjalo. Nekaj čez 19:00 so se začeli tiščavniki. S Primožem sva jih skupaj predihavala in to je bil zame najtežji del poroda, predvsem proti koncu ko še nisem smela pritiskat, ampak te popadke predihavat. Tu sem edinkrat resno razmišljala o protibolečinski injekciji, a sem se bala da bi to podaljšalo porod in sem se odločila da grem še naprej brez. Bila sem že tako utrujena, da sem po koncu posameznega popadka zadremala, vsak nov val pa me je v sekundi zbudil in postala sem čisto budna. Med tiščavniki mi je babica omogočila, da sem se dotaknila glavice, ki je bila od zunanjega sveta umaknjena za samo polovico prsta. Takrat sem vedela, da sem pri koncu. V naslednjih 3-4 popadkih sem najprej porodila glavico, v naslednjem pa še preostali del teleščka. Iztis je bil najtežji del. V prvem poskusilu mi ni uspelo. Glavica se je okronala vendar ni prišla povsem ven. Babica je videla da se je pokazalo malce krvi, zato je glavico tiščala nazaj in do naslednjega popadka naredila epizotomijsko rano. V drugo pa je že šlo, porodila sem glavico, predihala naslednji popadek in porodila še preostali del teleščka. Julijo sem rodila ob 21:27 in sem samo malo obrisano dobila na prsni koš. Neopisljiv trenutek  Cartali smo se dobro uro predno so jo stehtali in izmerili, vmes je Primož prerezal popkovino, nekje 15 minut po rojstvu pa sem porodila še posteljico. Okrog enih zjutraj so naju z Julijo prestavili na oddelek. Prvi podoj sva imeli že v porodni sobi in od takrat mala samo spi in je. Ima noro razvit sesalni refleks in je prava mala pijavka  Pri meni je bila ključna Primoževa podpora, ne predstavljam si, da ga ne bi bilo zraven. 
Izidora, hvala za vse nasvete in pripravo na porod! Zaradi tvojih vaj in usmeritev na dodatne vire sem šla v porodno sobo brez kančka strahu, v velikem pričakovanju prihoda malega čudeža 
Polno dojena Julija z dodatno težo danes odhaja domov iz porodnišnice. 
Lepo bodi in se vidimo na masaži 

 

Ponoci ob dveh, sem se vstala, da grem na stranišče. Ko sem zaključila pa je ponovno začelo teči.  Takrat sem vedela, da se nekaj dogaja in potem je začelo teči vedno bolj. Zbudila sem partnerja in ga presenetila z novico. Nato sem morala pripravit še svojo torbo (ker sem seveda čakala na ta vikend, da jo spakiram), se stuširala, si umila lase in nekaj pojedla. Nato sva se približno ob treh zjutraj odpravila od doma.
Na sprejemu me je pregledala babica in ugotovila, da sem 1-2 cm odprta. Partnerja smo zato poslali domov. Vse papirje sem na srečo izpolnila nekaj dni prej, tako sva z drugo babico samo dopolnili nekaj podatkov. 
Nato so me odpeljali v porodno sobo št. 5. Priklopili so me na CTG in čakanje se je začelo. Ker nisem imela nobenih popadkov sem lahko do sedmih hodila na stranišče ob predhodni odobritvi babice. Da mi je babica to omogočila, sem ji bila zelo hvaležna.
Ob sedmih je bila menjava izmene. Prisla je nova babica, ki je oddajala prijetno energijo in zelo lepo je dišala. Tudi to me je pomirilo. Ker se še vedno ni nič dogajalo, so mi ob 7.30 vstavili listič. Nato je prišla babica, ker se je želela pogovoriti z mano. Najprej je povedala, da je z njo tudi študentka in ali dovolim, da tudi ona opravi kakšen vaginalni pregled. Seveda sem se strinjala. Nato sva se se začeli pogovarjati. Najprej je rekla: “Zdaj je trend, ko mamice pišejo svoje porodne načrte in potem pišejo take stvari, ki naredijo več škode kot koristi”. Takrat sem pomislila, da ona ne bo upoštevala nobene moje želje . Nato je nadaljevala v smislu, da se ona raje pogovarja in potem poskuša vsemu ustreči kar se da. Takoj sem bila mirna in ji povedala za svoje želje. In res, ves čas poroda mi je pomagala in bila v oporo!
Ob 9.30 so se začeli popadki, ki so bili kratki, ampak zelo pogosti. Še vedno sem bila odprta 1-2 cm.
Babici je bilo vseeno kdaj pride partner, zato sem ga poklicala mu dala napotke in prišel je okrog 12ih.  Do njegovega prihoda je z mano predihavala popadke študentka in me držala za roko. Popadki so bili že zelo močni in sploh nisem več odpirala oči. Samo predihovala sem in na čelu imela mrzel obkladek. Babica je ponovno naredila pregled. Odprta sem bila 4 cm. Takrat mi je ponudila epiduralno. Rekla sem lahko samo mhm. Kmalu po epiduralni sem prišla k sebi, odprla oči in se pogovarjala. Čutila sem ogromno olajšanje. Počasi sem bila odprta že 8 cm. Vedela sem, da gre zdaj zares in bo potrebno potiskati. Potiskala sem na levem boku. Vse je potekalo zelo hitro in ob 14.37 je prišla Julija, ki je takoj zajokala. Dobila sem jo na prsi in čakali smo, da popkovnica neha utripat. Nato jo je patner odrezal in nekaj minut za tem, se je porodila tudi posteljica.

Evo končno imam malo časa da napišem svojo zgodbo, mail pišem že nekaj dni, pa ga nikakor ne uspem dokončati. Res je, PDP sem imela 16.7. in se nam je punčka ravno takrat odločila pridružiti. Ob 10:47 je prijokala najina mala Arja, težka 3100g in velika 51cm. 

Bom pa seveda tudi svojo porodno zgodbo podelila z vami:
Vse se je začelo v petek 15.7., ko mi je ob 19:50 doma odtekla voda, ravno ko smo imeli obisk. Možu razložim situacijo, oba se začneva smejat, ne vem če od veselja ali panike, jaz sem se po “navodilih” ulegla na levi bok dokler on gostom pove da iz upravičenih razlogov morajo domov čeprav so ravno prišli in mi spakira oziroma uredi torbo za porodnišnico do konca. 
Po kakih 15, 20 minut sva se odpravila v mariborsko porodnišnico. Okrog 20:30 sem bila pregledana in sprejeta. 1 cm odprta brez popadkov. Voda pa še kar teče. Z babico sva izpolnili porodni zapisnik (žal tega nisem uspela pred porodom urediti) in so me odpeljali v porodno sobo. Mož je žal moral oditi domov, rekli so mi, da ga lahko pokličem, ko bom odprta 3cm. Ob prihodu nočne izmene ob 22h sem začela čutiti rahle popadke – enak občutek kot pri menstrualnih krčih. Po vseh močeh sem se trudila zaspat in spočit se, ampak žal ni šlo – ne vem če zaradi bolečin ali vzhičenja, ali celo tega, da sem morala ležat na boku ves čas, kar postane zelo neprijetno po določenem času ker postelja ni bila najbolj udobna, moram priznati. Čez noč je babica prihajala ves čas in preverjala CTG in če potrebujem kaj. Proti koncu nočne izmene so popadki bili stalno bol boleči in redni – na 4,5 minut in trajali so 1 minuto. Takrat smo se z zdravnikom in babico v jutranji izmeni dogovorili za epidural. Okrog 9h je prišel anesteziolog in sem dobila epidural. Tudi mož je prišel, saj sem bila odprta 3cm in so rekli, da ga lahko pokličem, tako da mi je takrat bilo veliko lažje – bolečin več ni bilo, pa partner je končno tukaj po dolgi, neprespani noči. Kmalu potem se je začela “akcija” – v eni uri od prejetja epidurala sem bila odprta 8cm, zelo hitro tudi 10cm in sem že bila v fazi potiskanja. Približno 20 minut kasneje je pupika prijokala na svet. Dobila sem jo na prsi in sva se takoj začeli cartat. Od tega trenutka bolečine več ni bilo. Partner je potem prerezal popkovino. Temu je sledil še porod posteljice, prvo dojenje in šivanje. 
Malicka se je po porodu takoj brez težav pristavila. Sedaj, malo več kot 2 tedna po porodu se pridno dojiva, potrebe po adaptiranem mleku še ni bilo. 
 
Kar se pa tiče samega poroda in izkušenj v porodnišnici MB – vse pohvale za osebje in en velik hvala za njihovo podporo, tudi na oddelku. 
Tudi vam najlepša hvala za vse, kar sem se pri vas naučila, hvala vam za vaš pristop, prijaznost, vse koristne informacije, nasvete, pomoč, podporo in še več. Vas bom vsekakor priporočala naprej. Kdo ve, morda se še vidimo kaj 😉
 
15.6. (4 dni po PDP) okoli 21. ure zvečer sem čutila krče kot pri močnejši menstruaciji. Šla sem pod topel tuš in v posteljo, vendar nikakor nisem mogla zaspat. Okoli 3. ure zjutraj, sem partnerja prosila, da me vseeno odpelje v porodnišnico, saj sem še vedno imela močne krče in nekaj dni prej se mi je že začel luščiti čep.. ko sva prišla v porodnišnico, me je babica pregledala, se ni dogajalo še nič, odprta sem bila za prst.. Partnerja so poslali domov, mene pa so priključili na CTG, z navodili, naj se naspim, da se bo začelo jutri proti večeru. Zaspati nisem mogla, saj sem bila preveč vznemirjena,da se bo končno začelo, zjutraj sem še vedno imela popadke, ki so bili kratki in neredni, vendar precej močnejši. Po navodilih babice sva s partnerjem okoli 10h šla še na sprehod okoli porodnišnice. Ob 12h se je zdravnik, po pregledu, odločil, da bi predrli ovoje, saj je maternični vrat bil zelo tanek (kot papir) in sem bila odprta 4 prste. Poklicala sem partnerja, da naj počasi pride, mene so odpeljali v porodno sobo, kjer so mi dali umetne popadke. Zaradi neprespane noči sem seveda bila utrujena, umetni popadki so bili še močnejši kot popadki prej, prosila sem za Ultivo, ki me je toliko sprostila, da sem med popadki lahko dremala in si tako nabrala nekaj moči. Med to fazo sem partnerja ves čas spraševala koliko je ura, saj je babica rekla, da je ona do 19h tukaj in želela sem roditi v njeni izmeni. Okoli 15h je naenkrat postalo temno in zunaj je bila res divja nevihta, tukaj sem zadnjič vprašala za uro in od tu naprej se ne spomnim vsega, saj sem bila v svojem svetu.. odklopili so Ultivo, proti pritisku, bolečini, ki je sledila, umetni popadki niso bili nič… To pa res res boli, neopisljiva bolecina, najbolj me je sicer presenetil pritisk, ki pride zraven.., tukaj sem ves čas slišala Izidoro, da smo z vsakim popadkom bližje, da tega popadka ne bo več, da je mimo.. moja mantra je postala vse mine tudi to bo, še malo… Ta del je bil peklenski, predihavali smo popadke, bila sem pod tušem, menjavali smo položaje od levega, desnega boka, na hrbtu, čepe, babica je na trebuhu potiskala otroka dol.. Vse to med grozno bolečino, pritiskom, mislila sem, da ne bo nikoli konec..  Najina gospodična je namreč namesto ravno, silila v levo in se z glavo zaletavala v medenico (kost na kost), da jo je babica morala pomagati usmeriti, ker je to že nekaj časa trajalo, sta babici postali malo zaskrbljeni, pogovarjali sta se, da je morda glava prevelika za mene, in razmišljali, da se pošlje po zdravnika.. presredek je seveda šel, kljub masiranju, negovanju, čaju malininih listov, sta se pa babici do zadnjega trudili, da bi ga ohranili.. partner je ves čas bil ob meni, pomagal pri menjavanju položajev, držal CTG, me tuširal, skratka, ne predstavljam si, da bi morala čez porod brez njega, čeprav je pozabil, da mu med popadkom res ne bom mogla odgovarjat na vprašanja kot si žejna.. (normalno, da sem!) na srečo nisem imela časa, da bi  mu tu povedala par morda ne tako lepih besed.  Babici sta bili vrhunski, toliko vzpodbude, prijaznosti, tudi heca, kljub bolečini, neprespanosti je bila izkušnja lepa. Ob 18.04 sem se zadnjič res močno potisnila, da ja ne bi klicali zdravnika in da ne bi bila menjava babic, in kar naenkrat je bilo konec.. oči sem se vedno imela zaprte, ko sem zaslišala babico, če želim pogledati svojo punčko..rekla sem ja, ko sem odprla oči pa takoj, da nič ne vidim.. babicama in partnerju je zastal dih, na vprašanje babice kako ne, sem le obrazložila, da ne vidim, ker nimam očal, ki mi jih je partner moral prej odstraniti.. nato sem končno zagledala gmoto las in zaslišala jok, takoj zatem sem dobila na prsi svojo malo štručko, ki se je takoj prisesala in vsa bolečina je naenkrat izginila.. Naša punca je imela 3430g, 52cm in obseg glave 36cm.. iztisa posteljice in šivanja, se sploh ne spomnim, sem pa postala polna energije, utrujenosti sploh nisem čutila.. ko so me zašili, so nama prinesli večerjo (mimogrede, hrana v porodnišnici je bila odlična, porcije ogromne, da sva se najedla oba) in nas pustili same do 21h..  Čeprav smo se vsi namučili, je bila izkušnja lepa (če odmislim bolečino), zaradi res prijaznega, profesionalnega osebja porodnišnice Ptuj in partnerja, ki se je izkazal, za kar gre zasluga tudi Izidori, saj sva skozi delavnice pridobila ogromno koristnih informacij in znanja.. Ko sem prvič srečala Izidoro, sem bila prepričana, da grem na carski rez, skozi vadbo, delavnice pa me je strah pred porodom totalno minil, še v zadnjih trenutkih, me ni bilo strah, ampak sem bila bolj radovedna, kaj se bo dogajalo, kako bo to izgledalo in sem že komaj čakala, da “grem rodit”.  Tako, da res hvala Izidori, da mi je pomagala premagati strah in naju oba pripravila na porod, kar je definitivno pripomoglo k boljšemu, bolj mirnemu vzdušju med porodom, čeprav je bilo naporno. Vsekakor priporočam delavnice in vadbo za nosečnice. 
Hvala za toplo sporočilo.
Vadba in delavnice (pa čeprav online) pri tebi so mi popolnoma spremenile pogled na porod..  Zaradi tvoje energije, me sploh ni bilo strah v nobenem trenutku, kar je noro! Jaz sem namreč od 10 leta govorila, da ne bom nikoli imela otrok in da nikoli ne bi rodila drugače kot s carskim rezom, pa če se sama “gor vrežem”.. No, na koncu je bilo tako, da sem že komaj čakala na porod, da vidim kako bo in držala pesti, da ne bo potreben carski rez  Ne bi nikoli verjela, da bo kdaj tako. 
 Večno bom hvaležna, da si mene in partnerja tako motivirala, pomirila, da sva speljala brez panike.   Res velik hvala! Naj še samo omenim, da je partner vzel zelo resno tvoje besede glede gnezdenja, smo “morali” gnezditi kar 3 tedne. 
Seveda se zgodba lahko objavi, prebere, upam, da ni predolga.. vem, da je tudi meni pomagalo prebiranje zgodb.. pri objavi bi samo prosila, če se lahko zapiše samo imena (Tina in Zoja Lia), fotke pa ne bi objavila.
Še enkrat hvala za neverjetno energijo in predano znanje. 
Sva pa zdaj z Zojo Lio tako na gibalno razvojnih uricah pri Nini in uživava energijo Sončne vile še naprej 

že kak mesec te imam v mislih, da ti napišem da sem 28.7.2022 (1 dan po roku) dobila punčko Lili!
1 mesec kasneje res ni več tako čustveno kot je bilo prvi dan, ampak spomin na to izkušnjo pa je še vedno močan!
Poroda sem se zelo veselila, bila pripravljena na bolečino, na dojenje, in ni me bilo strah zapletov oziroma težav, ker sem imela občutek, da vem vse kaj se mi lahko zgodi, ampak tudi da vem, kakšne so rešitve za vse! In to je krasen občutek. Več ko ima nosečnica znanja, bolj je pomirjena. Tukaj gre zahvala tebi!
Moj porod se je začel krasno, šolsko bi rekli. Zvečer, na rok, ob 22.00 sem imela prvi nežni popadek in sem šla spat 🙂 Res sem bila vesela, da se je končno začelo dogajat saj sem imela občutek, da sem res dobro pripravljena!
Ponoči sem jih imela na 20 minut, pa potem na 10..do jutra, ko sem jih imela na 6,7 minut. Ponoči so me popadki sicer predramili ampak sem jih predihala in takoj zaspala nazaj.
Zjutraj ob 10, ko sem jih imela na 4 minute sem poklicala svojega partnerja naj pride iz službe in sva šla v Ljubljano. Popadke sem predihava v tišini brez dotikov in pogovorov ker mi je tako res pasalo.
Ob prihodu v porodnišnico so se mi popadki spet umirili. Po CTG in pregledu (odprta sem bila odprta le 3 centimetre) sva odšla v porodno sobo.
Babica je bila krasna, starejša.  Prosila sem jo, da mi da za podpisat, da želim epiduralno. Sem ji pa povedala, da je mogoče ne bom vzela, le da želim podpisat, da vem da imam to možnost in se je strinjala. Takoj mi je povedala da je morala biti polna luna, ker je takšna gužva, da je vprašanje, če bo anesteziolog sploh imel čas zame, saj je brez prestanka v operacijski. Pa sem rekla OK 🙂 bova si pa s kisikom pomagali če bo hudo. Popadke sem predihala s pomočjo kisika, ker mi je sestra tako svetovala, čeprav mi občutek “zadetosti” ni bil “fajn”. Je pa res, da sem se zelo smejala..tako, da je bilo prav smešno med vsakim popadkom, ker se je potem še partner režal in sestra…
Po eni uri so mi predrli plodove ovoje. A sem prav napisala? 🙂 in sestra je rekla da se še nič kaj ne dogaja.. da sem na slabih 4 centimetrih. Tako, da je svetovala partnerju, da gre preparkirat avto in po kak sendvič če je lačen, ker je ocenila da bomo do večera rojevali.
In je res šel.
Minutko za tem, ko je odšel je sestra prihitela v sobo in poklicala pomoč ter mi povedala, da ne zaznajo utripa pri otročku. Jaz sem ostala popolnoma mirna saj sem vedela da sem v Ljubljani in, da sem na najboljšem možnem placu 🙂
Sledil je še en vaginalni pregled, da so preverili če je carski rez še možen in potem je ginekologinja rekla:” Gospa, čez par minutk bomo izvedli carski rez in bo vaš otroček zunaj a prav?” Sem rekla “Super, kar gremo”. Mogoče sem bila zadeta ampak ni me bilo strah, niti nisem bila živčna, ampak le hvaležna da so ob meni zdravniki in da bodo pomagali moji punčki da hitro pride ven.
In potem se je vse odvilo v 2 minutah. Hitro so me potisnili iz sobe, čez hodnik v operacijsko sobo, kjer je bilo cca 10 ljudi, ki so se zbrali okoli mene in vdihnila sem v masko in to je bilo to 🙂
Čez 2 uri sem se zbudila v sobi na intenzivnem oddelku. Ob meni sta bila partner in punčka in ker je partner vedel, da moram čim hitreje pristavit je poklical sestro, če mi lahko pomaga in res je punčko položila k meni, da je poskusila sesat..to je bilo dobri  dve uri po posegu in zelo sem vesela, da sva tako hitro poskusili saj nama je steklo. Sicer sva po 1 uri sesanja, probali še nastavek ker se mi je zdelo, da prenežno sesa..od takrat pa vse do danes sva na nastavku.
Mogoče bi morala vztrajat brez nastavka dlje časa:-)
Smešna je partnerjeva zgodba, ki se je, ko je preparkiral avto, vrnil v najino porodno sobo, kjer ni bilo mene, bil je pa otroček in je partner obstal pred vrati in rekel sestri “tale pa ni moj” pa je rekla sestra “ja pa je”in mu otročka položila v naročje” 🙂
Kljub vsem mojim idejam in pričakovanjem o vaginalnem porodu, najini prvi uri po porodu ,koža na kožo, prvi podoj, ti povem da je bila moja izkušnja zame najboljša! Čeprav je bila popolnoma drugačna kot sem si jo zamislila.
Predvsem je bil moja izkušnja neboleča, saj so popadki do 4 centimerov bili primerljivi z močnimi menstrualnimi krči, potem pa sta bili naporni le še prva in druga noč po posegu. Ampak nič hujšega.
Pišem ti zato da se ti zahvalim!
Najbolj mi je pa pri vsem tem pomagalo znanje, ki sem ga pridobila od tebe. Vsa “predavanja” in zgodbe pred sproščanjem so mi pomagle, da sem bila pripravljena na drugačen porod, dojenje in prvi mesec, ki je sledil in se počasi zaključuje. Jutri 🙂

Lep pozdrav tebi in puncam in če se ti moja izkušnja ali kakšen del zgodbe zdi zanimiv jo deli s puncami na jogi:-)

Čeprav se v zadnjem mesecu nisva videvali, sem še vedno tukaj – nestrpno pričakovala svoj drugi zakladek, ki pa se je odločil svoje bivanje v hotelu mama še celo podaljšati. Jaz pa sem bila res prepričana, da bo naša princeska pohitela na svet tako kot njen bratec, ki nas je presenetil 17 dni prezgodaj. Da preidem k bistvu. Bližal se je 23. junij, predviden datum poroda, jaz pa še vedno nisem zaznala nobenih znakov, da bi se kmalu lahko kaj začelo dogajati. Že tako ali tako sem bila cel junij na trnih, tam okoli datuma pa že skoraj nisem več verjela, da se bom sploh kdaj znebila tega velikanskega trebuha. 🙂 Zato sem se tudi odločila, da grem na poroko na Primorsko skupaj s svojo porodno torbo, pa magari rodim v Izoli ali Postojni na poti. Še vedno nič … Celo dva večera sva si privoščila udeležbe na Lentu, za kar sem bila popolnoma prepričana, da mi tokrat ne bo uspelo! Nakar napoči sreda, 29. junij. Že ponoči so me nekajkrat prebudile bolečine v križu, ampak jih nisem resno vzela. Zjutraj pa sem na wc-ju ugotovila, da se mi je odluščil sluzni čep. Ja pa končno, sem si mislila! In počasi so se začeli popadki. V primerjavi s tistimi na koncu so bili ti res blagi in sem jih še lahko predihala oziroma se obnašala dokaj vsakdanje. Najprej sem uredila sina za odhod v vrtec, se od njega poslovila, si naredila zajtrk in prosila moža, da si je spremenil vse plane, ki jih je imel za tisto dopoldne. Vedela sem, da še ne gre zares, ampak glede na to, da sem drugorodka, nisem upala tvegat, da bi bila sama na tak pomemben dogodek. Angažirali smo tudi taščo oz. babico, da je bila v pripravljenosti. Celo dopoldne pa me je non stop tiščalo kakat. Šla sem zagotovo 6x ali 7x, kar naprej me je tiščalo … Med popadki, enimi močnimi, drugimi šibkejšimi, sem še enkrat preverila porodno torbo, dokumente, spakirala Maku za morebitno prenočitev pri babici, pomila posodo, se stuširala … ampak v glavnem sem čakala, da se zadeve začnejo odvijat malo bolj intenzivno. Ker so popadki pojenjali, ko sem ležala, sem raje stala, hodila, čepela, sedela na žogi, mož mi je masiral vse možne akupresurne točke, o katerih smo govorili na delavnici, skratka, res sem si želela pospešiti potek poroda. Ker pa sem slutila, da še nisem ravno daleč, sem predlagala sprehod. Odpravila sva se malo naokrog skozi park z vmesnimi postojankami za predihavanje, ura je bila 11, pa vendar že zelo vroče. Prišla sva domov, se stuširala in ulegla na posteljo. Ravno sem naglas razmišljala o odhodu v porodnišnico in še vedno kolebala med Mariborom in Ptujem, nakar se mi kar naenkrat v curku vlije voda po postelji in po tleh. Ok, čas za odhod, super. Na silo sem pojedla 2 nektarini, brisačo pod rit in v avto. Kam greva? Na Ptuj! Če sem že uredila vse potrebno za porod v vodi, morda pa mi le uspe uresničiti to željo. 
V avtu spremljam popadke … 4 minute, 4 minute, pa 6, 7 in 5 … Blažen vmesni čas, ko me ne zvija, da lahko še kaj poklepetava. Vedela sem, da gre zares, saj so bili popadki tokrat precej močnejši. Pridem v porodnišnico, povem zakaj sem prišla, pozvonim pri babicah, ena odpre in mi takoj zapre pred nosom, da moram še urediti dokumentacijo/nalepke. Jaz pa ne morem več sedet, hodim v krogu, diham, nervozna, brigajo me nalepke, tista sestra je ravnokar na malici. Nato pa se me sprejemna sestra le usmili in še enkrat pozvoni pri babicah. Me sprejmejo, počijo na kavč, CTG, babica preveri, odprta 3 cm. Hm, sem bila kar malo razočarana … V vodo te spustijo nekje pri 4-5 cm. Nekako ne zdržim v položaju na tistem kavču, popadki me zvijajo, mene že spet (ali še vedno) tišči na stranišče. Ko pride babica spet mimo, jo prosim, da me odklopi, saj moram na stranišče. Že celo dopoldne mi je položaj sedenja na wc-ju nekako najbolj ustrezal. Mi dovoli da grem na stranišče v porodni sobi in začne natakati vodo v banjo. Kar sedim in sedim, kakat itak ne morem, med popadki se začnem zvijati nazaj in nato v porodno sobo vstopi babica Petra. Nikoli je ne bom pozabila – rdečelasa, gajstna ženska, z močnim prleškim dialektom in odločno avtoriteto. Takoj me skomandira, naj se ne zvijam nazaj, naj sprostim telo med noge naprej in stresem roke, naj bom mehka in lahka. Malo morgen. Vmes še dopolnjuje dokumentacijo in me sprašuje o dodatkih, kaj jemljem, kdaj sem nazadnje vzela, koliko tehtam itd. Meni pa je prav vseeno za vse skupaj, nimam energije da bi odgovarjala, zato kar Lovro odgovori v mojem imenu. Kmalu me babica pošlje na posteljo, da bi mi priklopila CTG. A čim se uležem, jaz bi spet šla na stranišče. 🙂 Seveda mi tega ni dovolila. Tudi dihala nisem pravilno. Jaz sem si želela pred popadkom narediti dolg vdih in nato med popadkom dolgo izdihovati. Ona pa mi je narekovala naj diham plitko in hitro, kot kuža. Da diham za otročka, ne zanjo, mi je pravila. Že tukaj sva se nekajkrat križali. Rekla je tudi, da ona zelo rada poraja v vodi in da sem naletela na ravno pravi, alternativni babici. Ampak to se bo zgodilo samo pod pogojem, da bom sodelovala. Na CTG-ju zaznajo padec utripa med popadkom. In od tukaj dalje je vse potekalo IZJEMNO hitro in so dogodki v moji glavi tudi malo zabrisani. Spomnim se, da sem se prestavila z desnega boka na levega in se kljub navodilom nisem mogla nehat zvijat, saj so bili popadki neznosno boleči. Morda pa se odpira? je rekla prva. Ko me je babica Petra ponovno pregledala, sem bila odprta 8-9 cm. Med obema pregledoma pa je minilo le kakšnih 20 minut! Razumela sem, da bo počasi treba začeti s potiskanjem in žal nič ne bo z vodo, čeprav so je že natočili polno kad. 
V mislih sem sicer želela vprašat za kaj protibolečinskega, ampak sem enostavno razumela, da ni več časa … Od tukaj dalje pa se spomnim samo izjemno izjemno močnih popadkov, močnega potiskanja, kako zelo mi je bilo vroče in da je bilo kar naenkrat okrog mene veliko različnih ljudi, ki so drug drugemu vpili ukaze, jaz pa enostavno nisem vedela kateri je namenjen meni. Noge narazen, vdihni, pritiskaj, ne to, ne ono, drži tu, ne preveč, zdaj, močneje, sprosti rit, glavo dol in podobno … 🙂 V splošnem je veljala neka panika in to sem doumela šele, ko je “ribica” priplavala na svet. Bila je cela modra in mehka kot cunja. Babica jo obrne na trebuh in začne masirati. Kliče pediatra. Midva tiho opazujeva dogajanje. Sploh se nisem zavedala resnosti situacije. Iz tiste glasne hektike je kar naenkrat vse potihnilio. Vsi čakamo. “Zakaj ne joka?” vprašam. Tišina. Sekunde tečejo. “Zakaj ne joka?” spet vprašam. Spet tišina. In nato tisto malo bitjece zajamra, zakašlja in zajoče tako kot se za novorojenčka spodobi. Babica reče: “No, nekaj pa le še znam!” Vstopi pediater, vidi da je situacija pod nadzorom. Pika, dobrodošla! Takoj mi jo dajo na prsi in midva jo že občudujeva, 3730 gramsko srečo. Od prihoda na Ptuj pa do rojstva je minila dobra ura. Babica se je držala obljube, da mi bo varovala presredek in nisem bila ne raztrgana ne šivana, čeprav je rekla da je šlo na milimetre. Zaradi tesno ovite popkovnice je Piki padal pulz med popadki, zato se je tako mudilo in zato na začetku ni takoj zajokala. Je pa takoj za tem dokazala da je prava požeruhinja, saj mi kljub bolečim bradavicam sploh ni pustila počitka od dojenja in je v petih dneh pridobila že 400g!

Moram pa priznat, da sta moji porodni izkušnji v Mb in na Ptuju popolnoma enakovredni, obakrat imam vredu izkušnjo, tako v porodni sobi, kot na oddelku.

Hvala ti za tvojo srčno energijo in predanost, uživaj še naprej v svojem poslanstvu!
Veselim se in upam, da se kmalu kaj srečamo v parku!

Sporočam ti, da sem rodila v soboto, 18. 6. 2022 hčerkico Vito.  Zaljubljena sem do ušes 
Se v petek sva se slišali za nasvet, celotno zgodbo pa sem napisala takole:
En dan čez rok se mi je prvič odluščil čep. V četrtek sem imela krče, ki so trajali celo noč, čep se še je vedno luščil. Čez dan se je vse umirilo. Potem pa se je v petek ponoči začelo dogajati več. Krči na 7 min, potem na 5 min, ki so bili konstantni celo noč. Mislila sem, da še malo in bom morala v porodnišnico. Celo noč nisem spala, saj sem beležila popadke, če bi bili pogostejši. Zjutraj se zbudiva in ko se Tadej odpravi v službo, krči izvenijo. Dan sem preležala, prespala in predihala nekaj ne rednih krčev. Zvečer pa so se zopet začeli pojavljat pogosteje. Nisem vedela, če moram na pregled, a zdelo se mi je, da se je nekaj premaknilo. Spečem pico, jo pojeva in se odločiva, da se grem pokazati za vsak slučaj.
Prideva v porodnišnico, živci delajo in popadkov ni več. Pogledajo me in sem odprta 2 do 3 cm. Preverijo ultrazvok in ugotovijo, da je premalo plodovnice, da bi se lahko vrnila domov. Grem na oddelek, tam prediham vsak popadek, ki je bil še vedno na 5 min. Čez uro me pogledajo in odprta sem 4 cm, zato grem v porodno sobo.
Pokličem partnerja, ki pride. Sprejme me porodničar Matjaž, ki je bil zelo prijazen. Vse mi pripravi za ctg in dovoli, da se tudi sprehodim, mi prinese žogo, skratka vse kar želim. Ponudi mi tudi protibolečinske, ki jih zaenkrat ne sprejmem. Nekaj časa prediham vsak popadek in postajam utrujena, neprespana. Predlaga mi, da vzamem protibolečinsko, da se naspim. Dogovorimo se, da mi da injekcijo in v tistem trenutku se uležem s Tadejem na postlo in res zaspim, prediham in si malo odpočijem. Čez čas me pogleda in vidi, da sem odprta 5 cm. Predlaga, da se mi predrejo plodovni ovoji, da se porod pospeši. Predrejo mi in ugotovijo, da se je dojenčica pokakala.
Brez panike nadaljujemo. Od tega trenutka, ko so mi predrli ovoje pa se je začela drugačna bolečina. Pritisk navzdol, ki je bil nevzdržen. Ni več pomagalo, da se vstanem, da grem na žogo, da sem v kateremkoli položaju. Tudi predihat nisem več znala take bolečine. V trenutku padem v svoj svet, saj bolečine nisem znala sprejet. Borim se z bolečino in probam vse, kar sem se naučila in spomnila v tistem trenutku. Bolečina je bila tako prisotna in moje utrujeno telo, da ni več sodelovalo. Vprašam, kaj mi predlagajo in ponudijo mi epiduralno. V trenutku jo sprejmem.
Pride anestezijologinja, ki je zelo prijazna in vse pripravi, mi razloži. Telo ni več funkcionirali niti toliko, da bi se lahko karkoli pogovarjala z zdravniki. Želela sem si samo, da mi čim prej olajšajo bolečino, da lahko nadaljujem s porodom. Bala sem se, da ne bom več niti toliko zdržala, da mi nastavijo epiduralno.
Bolečina se je olajšala v trenutku in popadek sem lahko zopet predihala. Spočila sem se in pripravila za iztis. Od epiduralne in do iztisa sem se se odprla zadnjih 5 cm. V tem času se je menjala smena in prišla zelo prijazna porodničarka s katero smo se takoj ujeli. 
Glava se spusti in lahko začnem pritiskati. Zbrala sem vse moči, da bi iztisnila čim prej na svet to malo dete. Vsak popadek sem iztisnila, partner me je ves čas modril, mi držal noge, me brisal z mokro brisačo. Pritiskam in pritiskam in ne gre. Moči mi je zmanjkovalo. Povedo, da je treba porod v trenutku končat. Prva misel: kaj če zaradi moje nemoči ne pride življenje na svet… Stisnem še zadnje atome moči in ob pomoči cele ekipe prijoka na svet Vita. Kakšen lep občutek, najlepše bitjece mojega sveta. 
Jok na glas, ki se ni ustavil. Na svet sem rodila najlepšega otroka meni in mojemu partnerju. Kako je lepa in kako diši! Dali so mi jo na prsi. Stiskam jo in še vedno jočem na ves glas. Ob meni Tadej, ki z mano joče. Družina smo…
Brez takšne pomoči vseh delavcev in partnerja, ki je ves čas neverjetno sodeloval, ne bi zmogla. 
Vita se je rodila velika 50 cm in težka 3170 g, pustila pa ni nobenega šiva. 
Dojenje sva hitro vzpostavili, obe srečni in uživam vsak trenutek, ko jo gledam.  
Evo, to je moja zgodba. Čeprav sem bila prepričana, da bo šlo brez protibolečinskih, sploh pa brez epiduralne, ampak žal ni šlo. Vseeno neverjetno ponosna na sebe, da sem naredila vse, da bi lepo rodila. 
Pri tebi sem dobila veliko informacij in se imela zelo lepo. Hvala ti za vse in komaj čakam, da se vidimo.  Pozdravi vse punce, želim jim lepo izkušnjo, Vali pa vseeno ni rodila kot keks 
Ženske smo čudo .
Vse moje besede lahko deliš z ekipo 
Tjaša Miljatovič in Mila, kristusove muk,  bilo vredno vse za mojo največjo ljubezen Maribor
Pozdravljena, za mene dobro jutro, zate pa noč. Hvaležna sem ponovno, da sem te spoznala. Včeraj 01.06. ob 14.08 sem rodila največjo ljubezen mojega življenja. Porod je bil zelo pester, vse to kar si nisem želela. Od torka 31.5 sem imela cel dan popadke nič kaj groznega sem si mislila, mala malica za mene, ampak se spomnim tvojih besed iz telovadbe POROD BOLI SVINSKO! Ja sedaj se temu smejim, v času poroda pa sem mislila, da bom umrla. Vseeno mislim, da bolje, da te moje zgodbe ne slišijo ali berejo punce, saj jih bo moja zgodba čisto prestrašila. No, da nadaljujem. V torek so trajali cel dan in se stopnjevali na sredo, celo noč nisem spala, ker so bili popadki kar se da res močni in se stopnjevali od 40min vse tja na 5min, vsaj uro ali več, kar mi je babica Erika rekla, da naj ne hodim ce bodo na daljše razdalje. Ob 5ih zjutraj pridem v bolnico, me babica pogleda vidi, da imam popadke na 5min. Na kar popadki na trenutek se podaljšajo na večjo razdaljo, verjetno zaradi tega ker sem se prestrašila. Pridem v porodno sobo, mi da babica prvo injekcijo v rit za manjšo bolečino( ah ja, nisem vedela se mi zdi kje sem bila) potem ta popusti, prosim za epiduralno, jo dobim brez problema, o ko je začela delovat, sem mislila to bo mačji kašelj za mene, to pa je super stvar, bi jo morala dobit vsaka zenksa. Jaz pa optimistka. Ginekolog se odloči za predretje ovojev, o sem si mislila, ko je predrl pa kaj je ta porod z epiduralno se nič ne čuti. Se vedno so moji popadki jaz odprta 3cm ampak to se ni nič, kje se je 10cm za porod. Odločijo se, da dobim samo eno dozo epiduralne ampak se to zelo malo, na to dobim umetne popadke vedno večjo stopnjo, imam svoje in še umetne, to so bile kristusove muke . Popadki so, jaz že odprta na 10cm vendar že čisto brez moči, samo govorila sem jaz bom umrla, ne morem več. Na to se odločijo, da mi bodo pomagali pri iztisu moje punčke, iskreno ne vem kako se imenuje slovnično v mailu bo itak veliko slovničnih napak, ker enostavno pisem kar se le da hitro, ko moja punčka spi, jaz pa je ne morem nehat gledat.  So se mi 3x vrgle babice na trebuh. Ampak je bilo vredno vse za mojo največjo ljubezen Milo veliko 51cm in težko 3180g.

Moja porodna zgodba se je začela v sredo, 1.6.2022, ponoči oziroma navsezgodaj zjutraj. Sanjalo se mi je, da mi počasi odteka voda in ko sem se ob pol šestih zbudila, sem res začutila, da mi nekaj teče. Zbudila sem moža, vstala in šla pogledat na wc, kaj točno se dogaja. Zagledala sem svetlo kri in ni bilo druge, kot da se grem pokazat. Mislila sem si, spet takšen začetek kot pri  Neži in spet bom v bolnici čakala na popadke sto let! Če bodo sploh prišli. Ampak druge, kot sprejet situacijo, ni bilo, tako da sem si rekla, da se tako pač začnejo moji porodi. Popadkov seveda še nisem dobila. Zelo me je bilo strah, zavedala sem se, da zdaj pa gre zares in da bom v naslednjih dneh rodila. Zdelo se mi je, da niti približno še nisem pripravljena, strah me je bilo bolečine, res zelo strah.

Šla sem pod tuš, pojedli smo zajtrk, hčerko sva odpeljala k tašči, midva pa na Ptuj. Pomislila sem tudi, da verjetno v vodi ne bom mogla roditi, zaradi krvavitve. Na Ptuju me je mož odložil, naredili so mi CTG, pregledali – bila sem 2 prsta odprta, popadkov nič. Tako se je pričelo čakanje. Dopoldan sem bila skozi priklopljena na CTGju, saj jih je moja krvavitev malo skrbela – v kombinaciji z nizko ležečo posteljico, ki  se je sicer dvignila, ampak vseeno so bili bolj previdni. Pregledali so me tudi z ultrazvokom, da so preverili, kje je posteljica – bila je že res visoko, tako da  načeloma ne bi smelo biti težav. Povedali so mi tudi, da žal porod v vodi ne bo možen – ampak s tem sem se že nekako sprijaznila. Sprva sem bila res nervozna, kot da še nisem čisto sprejela, da gre zares, potem pa sem se z nekaj videi, sproščanjem in sprejemanjem pomirila. Popoldan sem bila že dobro razpoložena, veliko sem brala, gledala komedije, se sprehajala po bolnici. Zdaj tudi na CTGju več nisem bila, saj sem nehala krvaveti (vmes sem imela sluzaste rdeče izcedke, katerih pa so bili veseli – to je bilo dobro luščenje :). Vse obroke sem pojedla do konca, saj sem vedela, da morem biti sita in pri močeh (prvi porod me je naučil, da je treba vedno jest, tudi, če nisi lačen :D). Babice so me ves čas spraševale, če imam popadke – in na koncu mi je ena rekla, da me to sprašujejo, saj me brez popadkov ne bodo pregledovale, ker vedo, da je to boleče in da verjetno tudi ni sprememb, če nimam popadkov. Potem se je smena menjala, prišle sta dve mladi babici, za kateri sem si sprva mislila – ojoj, tako mladi, kako le bo to! Ampak sta zelo presenetili 🙂

Okoli sedme, osme ure zvečer, pa sem začela čutiti neko tiščanje. Zdelo se mi je, da to niso popadki, ker je samo tako tiščalo dol. Potem pa sem ugotovila, da so ciklični – da prihajajo in odhajajo. Dali so me spet na CTG, kjer ni čisto nič pokazalo. Mislila sem si, da je to od tiščanja malega Brina, da bolj čutim, ker mi je odtekla voda (tako, kot sem čutila pri Neži). Potem pa so ti popadki bili vedno močnejši. Že kar hitro so se pojavili na 3-4  minute. Ker CTG še vedno! nič ni pokazal, sem šla pod tuš, saj sem mislila,da bodo minili. Ampak so bili vedno bolj moćni! Tako močni, da med popadkom več nisem mogla delati nič drugega, kot ga predihovati. Poklicala sem babici, ki sta me pregledali in s presenečenjem ugotovili, da sem odprta 5 cm!! Takoj smo šibali v porodno (ura je bila 22.00), jaz sem poklicala moža. Poslale so me spet pod tuš in odšle. Šla sem pod tuš, vendar so se popadki tako stopnjevali, da sem čutila, da ne morem več stati. Prišla sem ven, zazdelo se mi je, da morem na wc, in na wcju sem naenkrat dobila tiščavnike! Komaj sem prišla do postelje, kjer sem ob naslednjem popadku že potiskala in se zaradi bolečine začela ‘dreti’/spuščati glasove, tako da sta babici takoj pritekle pogledat, kaj se dogaja. (v tej točki sem si mislila, da te bolečine ne zmorem več in da če se bo to še stopnjevalo – ker si niti približno nisem mislila,da sem ‘pri koncu’ – naj mi dajo vse kar majo proti bolečinam 😀 ampak do tega ni prišlo).

Spet sta me pogledale in videle, da sem čisto odprta! (med prvim in drugim pregledom je minilo samo 10minut! ura je bila 22.10) Vprašale so me, v kateri pozi želim roditi; poskusili smo na boku. Zdelo se mi je, da ne morem roditi v nobeni drugi pozi, kot leže, saj bi lahko zlezla skupaj od bolečine. Zelo sta me spodbujale, obe sta bili fenomenalni. Mislile smo, da bo ati zamudil prihod, saj se je vse dogajalo tako izjemno hitro. A je ulovil iztis! Prišel je 22:30, ena babica ga je šla kar čakat ven, da bi čimprej prišel, midve pa sva predihavale popadke, da ga počakava. Ko je prišel, sem si oddahnila, bilo mi je malo lažje. Ker mi pritiskanje na boku ni šlo najboljše, smo poskusili še na hrbtu – sicer je bolj bolelo, ampak sem boljše potiskala. Tudi jaz sem čutila, koliko lažje potisnem na hrbtu, se hkrati primem za noge – to pa mi je šlo. Vmes sem par popadkov predihala, da sem ohranila presredek cel. Kako me je peklo, ko je glavica prihajala skozi! Ko je bila že malo zunaj, so mi rekle, naj se je dotaknem. Kako hecen občutek! Sem že pozabila, kako je mehka, neverjetno. Rodila sem točno 23:00 z lepotnim šivom. Brin se je rodil težek 4010g, 53 cm in 35cm obseg glavice.

Malega Brina so mi takoj dali na trebušček in nas pustili same. Naj še dodam, da so se res držale mojih porodnih želja, fantastično. Tudi popkovnico so pustile zelo dolgo – dokler se ni začelo komplicirati. No, Brin je kmalu po porodu že sam začel iskati dojke in z atijevo pomočjo se je skoraj sam pristavil! Noro. Potem se je dojil 2 uri skupaj – v porodni.

Naj dodam, da je ta porod bil veliko bolj ‘priseben’, kot prvi – vsega se spomnim,  bila sem res čisto prisebna ves čas.

No, komplicirati pa se je začelo, ker sem naenkrat začela ful krvaveti, samo teklo je iz mene. Z ultrazvokom so ugotovile, da je noter še košček posteljice, zato so mi začeli čistiti maternico. To je bilo tudi zelo boleče. Močno so pritiskale na trebuh (da me je še nekaj dni za tem bolelo), zdravnica me je čistila … Vse skupaj je trajalo nekje eno uro, jaz pa sem samo upala, naj prosim vse šcistijo, saj sem vedela, da bom drugače morala pod splošno anastezijo na čiščenje. Sem pa v tem času Brina imela ves čas na sebi. Dojil se je <3 K sreči je vse uspelo, malo me je zašila (sprva še to ni vedela, če bi sploh me, ker sem se tako malo strgala) potem pa so nas spet pustili same še dve uri. Nič niso forsirale, da ga vzamejo in uredijo, res so bile tipi topi.

Dojenje nama gre fantastično, ni težav. Brin pridobiva 100 g na dan, noro. Tudi jaz se počutim veliko bolje, kot pri prvem porodu – sem šibka, zaradi krvavitve na koncu in nizkega hemoglobina, ampak okej. Edino sramna kost in medenica me še zmeraj bolita – en teden po porodu.

Naj še dodam, da sta te babici res pohvalili – med porodom sta me vprašale, če sem kam hodila na priprave, pa sem povedala, da k tebi, Izidora. Takoj sta rekle, da so vse, ki hodijo k tebi, vidno bolj pripravljene in da ju res zanima, kaj počneš z nami; da se že dolgo pogovarjata, da moreta priti k tebi,da vidita, kaj delaš. 🙂

Hvala ti za vse, Izidora.

 

Zdravo, Izidora, 
sem uspela nekaj spisati. Pod vplivom hormonskega koktejla. 
Sama sem z veseljem prebrala druge VABC (vaginalni porod po carskem rezu) zgodbe, bom vesela, če moja pomaga kakšni nosečnici. 
Porod so mi sprožili dva dni pred rokom zaradi suma na večji plod (potem se je sicer izkazalo, da je neutemeljen) in mojega slabšega počutja. S tem nisem imela težav. Vedela sem, da me dolgo čez rok ne bodo pustili čakati in da verjetno z razlogom menijo, da bi lahko čakanje zmanjšalo možnosti za vaginalni porod, saj je šlo za poskus vaginalnega poroda po carskem rezu. 
Vstavili so mi foley kateter. Po 24 urah sem bila odprta 2 cm in pripravljena za porodno sobo. Popadkov nisem imela. Predrli so plodove ovoje in dobila sem umetne popadke, krepili so mi jih počasneje, kot je običajno, zaradi predhodnega cr, prijeli so nekje po 4 urah. Predihovala sem jih v različnih položajih. Najprej sem morala ležati, ker se glavica še ni dovolj spustila in je bila nevarnost izpada popkovnice. 
Potem sem se lahko premikala. Najbolj pa mi je ustrezalo, če sem lahko med popadki ležala ali bila nekam naslonjena, ker sem praktično vse premore prespala.
Partner mi je zelo pomagal z masažo stopal, prinašanjem vode, pomoči pri menjavi položajev. Babice so svetovale različne položaje, tudi pručko, vse sem sprobala, čeprav mi nič ni zares pasalo.
Že na začetku sem prosila za epiduralno, pa so bili anesteziologi na žalost zasedeni. Prispeli so, ko sem bila odprta 8 ali 9 cm, tako da sem dobila enkratno dozo spinalno. Bilo je kot odrešitev, predihovanje popadkov in sproščanje spodnjega dela telesa se mi je zdelo res težko in večkrat sem pomislila, da ne bom več zmogla. Z analgesijo pa sem potem kako uro počivala, praktično brez bolečin in se odprla do 10 cm. Seveda sem se zaradi učinka zdravila tačas tresla in me je zeblo, ampak to je bilo stokrat boljše kot popadki.
Ko so se popadki spet okrepili, se je zdelo, da premora med njimi več ni. Ampak ker sem bila popolnoma odprta, sem lahko začela potiskati, kar se je občutilo kot olajšanje. Končno sem lahko aktivno prispevala! Nekaj popadkov je bilo treba samo predihati po pasje, to je bilo zelo težko, ker te telo sili k potiskanju. Babice so mi sicer ves porod izjemno pomagale, moja babica je zadnji del poroda ves čas držala pilotko od ctg-ja, da sem se lahko premikala. Tudi partner je pomagal s premikanjem cevk. V tem zadnjem delu so bile babice ves čas prisotne in me usmerjale in spodbujale. Pripravljena sem bila slediti vsem predlogom, samo da bi manj bolelo oziroma, da bi prispevala k učinkovitemu poteku poroda. Sicer je potiskanje trajalo kakšno uro in pol, ampak sama sem bila kar malo presenečena, ko so rekli, da se počasi pripravljamo na iztis. Kar nisem mogla verjeti, da sem uspela priti do te točke. V treh popadkih, z nekaj več potiski, je bila Ana rojena. Nisem jo odnesla brez epiziotomije, ampak nisem sploh čutila, kdaj so jo naredili.
Občutek, ko sem zagledala dojenčico in jo dobila na prsi, je bil neopisljiv, nadrealen.
Še vedno okrevam, nekje za ovinkom me verjetno še čaka baby blues, ampak občutek ponosa, da sem zmogla, je neverjetno močan. Neskončno sem hvaležna, da mi je bila dana ta posebna izkušnja. 
Izjemno sem hvaležna Izidori, za njeno znanje, energijo in vzdušje, ki ga ustvarja. Mislim, da je bilo sodelovanje na njenih pripravah in vadbi ena ključnih stvari, ki so me podprle pri odločitvi za poskus vaginalnega poroda po carskem rezu. In mi dale vero, da zmorem.
V torek 31.5.2022 je en teden po PDP na svet prijokal moj zaklad- Maks….takole pa gre moja zgodba:
 …ker je bila to moja tretja nosečnost in hkrati prva “uspešna”, ki je prešla iz rizičnega obdobja v obdobje uživanja v njej, sem si seveda od vsega začetka izjemno želela naravnega poroda oz. celo prepričana sem bila, da je to “bolj idealen” začetek novega življenja oz. edini “pravi” da otroka spraviš na svet…
 V nosečnosti sem po začetni slabosti kmalu začela uzivat in delati na tem, da se čim bolje pripravim na porod, saj mi je prijateljica svetovala, da naj ne razmišljam na način, še vsaka je rodila, bom pa tudi jaz ampak naj se napolnim z znanjem in opolnomočim, da bo porod čim lepša izkušnja tako zame kot za novega člana.
 Zato sem šla takoj v akcijo in tako tudi našla tvoje vadbe za nosečnice, ki so mi bile v veliko pomoč pri pripravi na porod. Poleg tega sem se redno gibala in mentalno pripravljala na porodni dan.
 Prvi mini šok sem doživela, ko si enkrat na vadbi povedala, da epiduralne ne dobijo nosečnice s tetovažo na tistem delu hrbta,saj jo imam tam seveda tudi sama…ampak sem po prvem “šoku” začela razmišljati, da niti tega ne potrebujem, saj bom zmogla brez vsega, se bom že mentalno natrenirala do te mere, da sprejmem bolečino in grem z njo do konca oz. začetka novega življenja.
Tako sem vsak dan vizualizirala cel porod, meditirala, predihovala in se iz dneva v dan bolj veselila izkušnje poroda in bolečine, ki te spremeni v mamo.
V 37. tednu nosečnosti so mi na pregledu ugotovili medenično vstavo, čeprav  je bil plod pred tem že z glavico obrnjen navzdol in so mi v primeru, da se ne obrne nazaj splanirali CR za 17.5., vendar le ta ni bil potreben, saj se je mali korenjak v naslednjih dneh ponovno obrnil na glavo, s pomočjo vaj, ki si mi jih poslala in veliko plesa na Abrahamu tisti vikend pred tem.
Tako sem se ponovno veselila izkušnje naravnega poroda. PDP 24.5. se je hitro bližal, prepričana sem bila, da bo moje dete prišlo en dan kasneje, na dan mladosti, ker se mi je zdelo, da se fajn sliši. V zadnjih tednih sem za še boljšo pripravljenost na porod, hodila tudi na akupunkturo in bila vsak dan bolj prepričana in pripravljena na porodno izkušnjo, ki sem si jo zvizualizirala v glavi.
Prišel je PDP in dan mladosti in zgodilo se ni nič, malo sem postala nestrpna kateri dan bo sedaj tisti dan D, ampak se vedno pomirjena glede poroda, saj sem bila popolnoma osredotočena na svojo zgodbo v glavi. 27.5. sem imela pregled v porodnišnici, ki ni pokazal, da bi se že kaj posebnega dogajalo, tako so mi predlagali sprožitev v torek 31.5. zaradi nosečniške sladkorne. Še vedno sem bila prepričana, da sem že tik pred koncem in da se bo do torka tako ali tako porod sprožil sam, obiskala sem še dve akupunkture, hodila po stopnicah, pila čaj malinovih listov, veliko seksala torej upoštevala vsa navodila za sprožitev poroda, pa je vikend minil in se vedno ni bilo nobenega dogajanja.
V torek zjutraj sem prišla na sprejem v porodnišnico, kjer so mi opravili še en ultrazvok in namerili težo otroka 4600 g…zdravnica se je kar malo prestrašila, in rekla, da je to velikost za CR. Celo nosečnost je bil plod večji zaradi sladkorne, ampak da bi v zadnjem tednu pridobil 700 g mi je bilo skoraj neverjetno.
Tako so mi prepustili odločitev, ali grem naravno rodit ali na CR, v trenutku so se razblinile moje sanje o porodu, ki sem si ga tako želela in zvizualizirala v glavi. Za trenutek sem postala žalostna, ker se je plan popolnoma spremenil, ampak moj notranji občutek mi je celi čas govoril, da naj izberem CR, kljub veliki želji po porodni izkušnji….seveda mi je bilo še toliko bolj hudo, ker nisem morala izbrati spinalni CR zaradi tetovaže in sem morala pristati na CR v splošni anesteziji.
Anasteziologinja se je sicer na vso moč potrudila, da bi našla 1 mm prostora v tetovaže, da bi mi lahko omogočili spinalni CR, vendar se je po 4ih poizkusih izkazalo, da ne bo šlo. 
V tistem momentu se sploh nisem več veselila poroda, ker se mi je zdelo, da niti to porod ni, ampak nekakšna operacija pod narkozo…. in v trenutku so izginile vse moje predstave, kako mi bodo otročka položili na prsa, kako bomo imeli posvečeno uro, kako bo to nekakšen nadzemeljski moment, najlepši v mojem življenju…vse skupaj me je podzavestno izgleda tako znerviralo, da so potrebovali trojno dozo narkoze, da so me uspavali….
In zaspala sem…ko sem odprla oči pa slišala kako mi vsi čestitajo…vse skupaj se mi je zdelo malo brez veze, saj niti nisem vedela, kaj se je pravzaprav zgodilo, otročka pa so mi pripeljali šele čez tri ure, ko sem malo prišla k sebi, saj sem bila pred tem popolnoma zadeta od narkoze. Tako so moje dete vsi ostali videli prej kot jaz..to me je malo zalostilo, hkrati pa sem si oddahnila, samo da je živ in zdrav…
…čez tri ure so mi ga pripeljali in priznam, ni bila ljubezen na prvi pogled, ker sem bila še vedno razočarana, da se porod ni odvil,kot sem želela in še vedno sem bila zmedena od narkoze. Sicer sem ga uspela takoj pristaviti in dojenje je steklo, sem pa bila vesela, da so ga čez noč odpeljali stran, da sem se spočila od celotne sage,ki se je dogajala..
Naslednji dan, ko je prišel, pa sem se zaljubila, tako da je bila ljubezen na drugi pogled. Sprejela sem dejstvo, da naravni porod ni šel skozi in pozabila na ta plan, ki sem ga imela v glavi….in sedaj imam na telesu najlepšo brazgotino, ki je na svet pripeljala mojega sinka, Maksa. Vse dotike, ljubcke, minute in sekunde, ko nisva bila skupaj pa sva že nadoknadila.
P.s. porodna teza 4240 g in velikost 53 cm, glede na to, da maternični vrat še ni bil zrel je zdravnica potrdila, da je bila odločitev za CR pravilna.
Hvala za vse tvoje nasvete in se veselim skupnih vadb z Maksom pri tebi v prihodnje.
Jutro se prebuja in jaz ležim v postelji, intenzivna nega, soba številka 3… Razmišljam o preteklih urah in s ponosom ter solzo v očeh pišem te vrstice (ki bodo itak daljše kot načrtovano ).
V petek 13.5. Sem bila zaradi suma na peeklampsijo sprejeta na oddelek v ptujski porodnišnici, v sobo številka 7 zame pravljične številke, naključje?)… Ker na to nisem bila pripravljena so solze tekle v potokih… Kaj bota moja dva mladička brez mene doma, kako dolgo bom morala biti noter?? (v prvi nosečnosti sem bila zaradi preeklampsije hospitalizirana 10dni pred porodom + 5dni CR) to mi je bilo najtežje… Ampak sestre/babice na Ptuju so me pomirile in potolažile. Kako so to ene krasne ženske, prav res… Drugi svet. Ok, se pomirim, sprejmem dejstvo, da kmalu ne bom mama samo dvem, ampak moram poskrbeti tudi zase in za tretjega mladička, ki me trenutno najbolj potrebuje. Namestim se v sobi in čez vikend po dolgem in po čez obrnem Netflix  priznam da mi ni bilo hudega, le porcije hrane, čeprav zelo okusne, so mi bile premalo  pač rada veliko in dobro jem 
Napočil je ponedeljek, 16.5. Zjutraj na tešče naredim ctg že ob 6h, saj sem (v bolnici, doma ne) zgodnja ptica, dam urin, kri, merjenje pritiska itd… Vizita…. Doktorica pove, da naj ostanem tešča, da sicer čakajo še ene izvide in da imajo kasneje sestanek kjer se bodo dogovorili kako in kaj bodo z mano, ali mi naredijo CR prej, možno tudi danes ali bodo čakali na 25.5., kot planirano. Okoli 11h mi pride sporočit, da naj pokličem moža da pride saj bo okoli 14h CR. Komaj dohajam njene besede v smislu, da je z otrokom vse ok, da se tukaj gre zame in da s čakanjem nič ne pridobimo, samo moje stanje se lahko še poslabša (mimogrede jaz, sem se počutila cisto super) in glede na to da je to tretji CR je boljše da imajo več časa za operacijo, saj je zagotovo več zarastlin in če se jim pri CR ne mudi lahko delajo počasi in se izognejo zapletom 
Okoli 12h mi dajo infuzijo – moj zajtrk, kosilo, večerja za ta dan  čez pol ure mi prinesejo neko posebno milo in me pošljejo pod tuš. Okoli 13h sem že v porodnnem oddelku, kjer me namestijo v ekstra fensi intenzivno sobo z dvema posteljema in odprto okno (hvaležna za zrak in vonj po cvetoče drevju). Dobim obisk ekstra fajn anesteziologa, gospod je bil taka faca in res me je sprostil. In že je bil čas za odhod v operacijsko sobo, bila sem pozitivno živčna, neučakana in vseeno malo prestrašena. Dobila sem spinalno in ko so me pripravili za operacijo je v sobo prišel moj zeleni angel (oblečen v zeleno haljo in kapo ter masko), moj steber, moja moč, prišel je moj mož. To je taka podpora, da ni za opisat. Medtem ko sva čakala da prerežejo vse plasti in pridejo do dojenčice sva se hecala, tudi z anesteziologom in sestrami ter zdravniki, božal me je, držal za roko  neverjetno… In potem ob 14:29 slišim najlepši zvok in besede: “Iskrene čestitke gospa, imate punčko”  in jaz softič, vključno z možem začnem jokati. Še vso naravno, umazano, a zame tako čisto so mi jo prinesli pokazat, lahko sem jo pobožala, povonjala, polubčkala in mož je vse to ujel na posnetek in fotografijo… Moja največja želja se je uresničila in jaz ne bi mogla biti srečnejša  čez kakšnih 15min, ko so mene se vedno šivali Mi je moj facasti anasteziolog rekel: “Mami, nekdo je prišel in bi vas rad spoznal”… prišla je moja Inja, dali so mi jo, da sem jo lahko podržala, pocartala, se vso namazano od verniksa poljubčkala, mojo punčko, ki smo jo tako dolgo čakali, zaljubila sem se  Ko je šlo moje šivanje h koncu sta morala mož in Inja ven. Mož me je pričakal v intenzivni sobi, Injo so pripeljali nekaj minut kasneje in ostali smo sami  Injo sem prvič podojila, pocartali smo se, naužili drug drugega… Noben nas ni motil, noben priganjal, kaj takega si v sanjah nisem mogla zamisliti… Najlepše res  ko je mož odšel je Inja ostala z mano do 23h, ko so jo odpeljali na oddelek in drugo jutro sem jo ponovno dobila, že ob 6h zjutraj 
Neopisna sreča, hvaležna Ptujski porodnišnici. Kljub carskem rezu je to moja porodna zgodba na katero sem ponosna, hvaležna zanjo in se je bom z veseljem spominjala, žal mi je samo, da prejšnji dve nista taki… Draga moja Izidora, moja sončna vila  hvala za vse. Za vse objeme, besede in pozitivno energijo  ni veliko takih ljudi kot si ti in jaz sem srčno srečna in hvaležna da sem te spoznala, da so se najine poti križale. Močan objem pozitivne energije po vonju novorojenčice ti pošiljam  prosim pozdravi moje punce in jim pošlji objeme in poljubčke na trebuščke… Kmalu bodo tudi one, tako kot jaz presrečne držale svoje sreče v naročjih Torek, 17.5.
Pa sem končno tudi jaz dočakala svojo malo sonce:) pošiljam svojo porodno zgodbo in se obenem zahvaljujem za vse!Rodila sem 6 dni čez rok, (6.4.2022) tako, da s(m)o jo že vsi nestrpno pričakovali. Še dan pred porodom sem imela ctg, ki ni pokazal nobenih posebnosti. Tudi ginekologinja je po pregledu rekla, da se sicer vidi, da se nekaj dogaja, ampak počasi. Maternični vrat je bil še čvrst, odprta sem bila 1 cm. Tako sem imela kontrolo čez 2 dni, ko bi bilo polnih 41 tednov. Moje počutje je bilo super, nisem se preveč obremenjevala s tem, da zamuja. Vedno sem si govorila, da bo prišla, ko bo pravi čas. Tako sem preostanek dneva preživela aktivno, z mojim klasičnim 6-8 km sprehodom. Celo nosečnost sem preživela brez težav, veliko sem migala – ker sem sicer plezalka, sem nekje do zadnjega trimesečja tudi plezala (seveda prilagojeno z dodatnim poudarkom na varnosti), ter ob tem hodila v hribe ter obiskovala vašo vadbo. Gibanje mi je zelo ustrezalo in vesela sem, da sem poslušala svoje telo. Prav tako sem veliko prakticirala sproščanje – tu mi je pomagala tudi moja služba, kot psihologinja sem jo pri že svojem delu redno izvajala, veliko pa tudi doma.  Za spodbuditev poroda sem že zadnjih nekaj tednov pila čaj malininih listov, telovadila s pomočjo žoge, seveda pa sva za to pridno skrbela tudi s partnerjem 🙂 Sploh v zadnjih tednih sva se večkrat hecala, da so spolni odnosi zdaj “must” na “to do” listi – tako sva tudi ta večer preživela lepo, nevedoč, da je to v bistvu najin zadnji večer v dvoje :)Spala sem super, nato pa sem se, kot navadno, okoli 5 ure zbudila, ker sem morala iti na wc. Kar naenkrat sem začutila špikanje v spodnjem delu trebuha, ki se mi je zdelo drugačno, kot se je kdaj pojavilo do zdaj. Šla sem nazaj v posteljo, da bi še malo zaspala, a bolečina kar ni popustila. Ker nisem bila prepričana, če so to popadki, saj se mi ni zdelo tako hudo, sem dogajanje začela beležiti in res se je bolečina pojavljala ritmično – že takoj na 3 minute. Mirno sem sprejela dejstvo, da očitno gre zares, vstala in s hojo predihavala popadke, nato odšla na wc in pod doolg tuš, po približno 2 urah pa sem partnerju rekla, da je čas, da greva, saj so bili popadki že skoraj vsako minuto. Pripravil mi je še kos kruha z nuttelo, vse potrebno za v porodnišnico in sva šla. Ob sprejemu so mi opravili ctg in pregled, odprta sem bila 3 cm. Babica me vpraša, če želim klistir, privolim, a ko mi želi to pripraviti, še enkrat prej pogleda, koliko sem odprta, ker so bili moji popadki zdaj že močni in res pogosti. Presenečena ugotovi, da sem zdaj, 5 min kasneje, odprta že dobrih 5 cm, in se odloči, da za klistir ni časa. Takoj sem šla v porodno sobo in kmalu zatem partner, ki je že čakal pred vhodom. Takrat je bila ura približno pol 9. Ponudili so mi dolantin, ki sem ga sprejela, a v resnici ne vem, koliko je pomagal. Moji popadki so bili zdaj dokaj intenzivni, a sem jih dobro predihavala, ves čas z mislimi na vdih in izdih, čuječe; trudila sem se biti karseda sproščena in kar kmalu, ko ginekologinja ponovno pogleda, koliko sem odprta, se samo ob njenem dotiku predrejo ovoji.  Nekaj časa sem popadke predihavala na boku, potem s spodbudo babice še malo na vseh štirih, a je s spremljanjem ugotovila, da s pozicijo na boku porod najbolje napreduje. Vmes mi je ponudila tudi plin, ki pa sem ga uporabila le kakšnih 3x, saj jim je naprava malo nagajala. Še dobro, da sem bila mentalno pripravljena na to, da rodim brez posebnih protibolečniskih sredstev!Porod je hitro napredoval, popadki so bili intenzivni in kar kmalu sem bila popolnoma odprta, popadki so prešli v tiščavnike. Poskušala sem jih predihavati, telo me je ves čas sililo, da bi potiskala, a sem se s pomočjo babice in partnerja, ki mi je resnično zelo pomagal, dobro borila z njimi. Ker pa je bila še vedno kar visoko in ji je malo padel pulz, so se odločili, da mi dajo še malo umetnih popadkov – no, to pa je bilo boleče, a je pomagalo – kar kmalu zatem (vsaj mislim; meni se zdi, da je šlo vse zelo hitro) sem zopet začutila potrebo po potiskanju, babica je pogledala in bilo je blizu, poskušala sem potiskati, a še ni šlo; tako sem morala naslednjih nekaj popadkov zopet predihati… partner mi je z žarom v očeh dejal, da je videl laske in samo še malo. To mi je dalo zagon in kmalu zatem samo vidim nekaj novih babic ob meni, ter eno, ki mi govori, da moram potiskati. Po nekje treh potiskih začutim olajšanje, slišim jok malega bitjeca, ki si je tako hitro utiralo pot v novi svet in že sem jo imela na prsih, čudovito majhno deklico, polno življenja, Vito! Rodila se je ob 10.57 uri, velika 53 cm, s 3740g in obsegom glavice 35 cm. Kljub temu, da sem masirala presredek, so mi ga žal morali malo prerezati, sicer le kakšna dva centimetra, a je bila to modra odločitev, glede na to, da je bila tako velika, jaz pa sem sicer drobne postave. Je pa rekla ginekologinja, da se vidi, da je bil negovan in je ravno zato šivov veliko manj.  Rodila sem v celjski porodnišnici in moram povedati, da je bila moja izkušnja res pozitivna, tako med porodom, kjer sta bili babica in porodničarka resnično super, kot tudi na kasneje na oddelku, osebje je bilo prijazno in mi pomagalo vedno, ko sem kaj rabila. To je moja izkušnja; verjamem, da sta moja aktivnost med nosečnostjo in fokus na tukaj in zdaj občutno prispevala k temu, da je takšna, kot je.Hvala še enkrat, z vadbo sem dobila veliko dragocenih informacij in občutek, da zmorem čisto vse!  Lep pozdrav, Renata Javornik in Vita
Sem Eli. 14 dni prehitro, 4.5.2022, sem morala zapustiti svoj topel domek, saj nisem več dovolj rastla. Še dobro, da se je mamici že 14 dni prej odluščil čep in, da je bila že dobra 2 cm odprta, da so zdravniki samo predrli ovoje in pomagali z umetnimi popadki. Veš, kako zelo naporno je bilo. Kar na enkrat me je začelo nekaj stiskati. Pa tudi mamico je zelo bolelo, sem jo slišala kako je kričala. Popadki so bili že od začetka dolgi 45 sekund in vsake 3 minute in pol. Slišala sem pa tudi znan glas, ki je mamico zelo pomirjal in spodbujal. Vse skupaj se je začelo dogajati ob 10.40. Ob 15.30 je prišel zelo prijazen babičar Matjaž, ki je pogledal koliko še manjka, da se spoznamo. Povedal je, da mamica se odpira, ampak počasi. Nekje 4 cm. Uf, dolga pot nas še čaka. Res si že želim spoznati mamico in atija. Zato sem zbrala vse moči in začela lezti proti izhodu. Ko je Matjaž prišel preveriti stanje čez eno uro, je veselo povedal, da smo že na 9 cm! Popadki so bili takrat res intenzivni. Prihajali so že na slabi dve minuti. Obe z mami sva bili že zelo utrujeni. Še malo morava zdržati. Kmalu zatem sem slišala, da je v sobo prišlo več ljudi, tudi nekam svetlo je postalo. “Potisnite!” je ves čas govoril Matjaž. “Še malo!” je spodbujal ati. Nisem pa nisem mogla priti ven. Nekaj je bilo ovito okoli moje nogice. Ampak tudi to naju z mamico ni ustavilo. Zbrali sva še zadnje moči in ob 17.22  sem bila že na njenem trebuščku. Kako mehak in topel je bil. Takoj je prišel bližje še ati in prerezal popkovino. Ta je bila zelo kratka, kar je tudi razlog da sem se namučila na koncu. Nato me je Matjaž še malo vzel k sebi, in povedal da sem dolga 46 cm, težka 2590g in da imam obseg glavice 33 cm. Hitro sem bila spet pri mamici. Prišla je še zdravnica, da naredi mamici lepotni šiv. Jaz pa sem si že našla hrano. Takoj sem se prisesala na mamico. Tako sva ostali skoraj dve uri. Nato je prišel spet Matjaž, me je oblekel in dal v naročje atiju. Celo me je povonjal in polubčkal. Kako je bilo udobno. Takoj sem zaspala. Ko sem se zbudila, sva bili z mamico že sami na oddelku. Mislim, da sem zelo pridna. Veliko se dojim in spim. Komaj pa že čakam, da greva domov k atiju. Mami mi ves čas govori, kako naju pogreša in kaj vse nas čaka doma.
Hvala Izidora za vse. Čeprav se ni začelo kot bi si želela, so mi tvoji nasveti za v porodni sobi in prve dni v ogromno pomoč.
Zdravo Izidora! No, pa je tudi meni uspelo. Zaradi nosecniske sladkorne so mi porod sprožili na 41.teden, 3.4.2022. Prisla sem na Ptuj ob 9h, ob 10h so mi vstavili trak. Markota so poslali domov in rekli, naj se oglasi ob 13h, pa bova sla na kak sprehod za 1 uro. Ob 12h sem dobila kosilo, z Markotom sva se sprehajala, nato pa so se začeli blagi popadki, kot kakšni menstrualni krči, nič posebnega. Ko je Marko odšel sem šla v sobo in se sprehajala, delala počepe, še tuširala sem se. Vmes so popadki se stopnjevali, vendar sem mislila, da to še zagotovo ni to, pričakovala sem večje bolečine. Nato pride ob 17h mimo babica in me sliši, da predihujem popadke in pove da bova posneli CTG in prinesla mi je večerjo. Med ležanjem na boku so me popadki res začeli “turirat” (kot bi to rekla ti) in seveda je prišla stanje pogledat zdravnica. Ta je na široko pogledala babico in rekla, da sem odprta že 8 cm in da gremo v porodno! Bila sem tako šokirana, ker sem pričakovala, da bo trajalo dlje, pricakovala sem porod šele naslednji dan! Poklicala sem Markota, ki je bil pri meni v 20 minutah. Babica me je večkrat pregledala, CTG je bil super, zdravnica je letala od ene porodne do druge, saj sva istočasno rojevali dve, jaz in še punca, s katero sva na isti dan bile na prenosu zarodka v IVF postopku! Poslale so me na wc, tukaj je bilo res mučno sedeti in se sprostiti ter predihavati popadke, potiskati je bilo zelo neprijetno in boleče, otrok se ni premaknil nikamor. Vrnila sem se nazaj na posteljo, od doma je prihitela še dr.Bosilj in vzklikala kako hitro bo to šlo in da naj se potrudim, da bom rodila pred kolegico v sosednji porodni sobi. Babice so me vzpodbujale, dajale navodila kako naj diham in potiskam. Moram priznati, da je bilo tukaj že skoraj neznosno, skušala sem dihati in potiskati, Marko mi je dajal vode in me bodril. Če bi lahko, bi vzela karkoli, samo da bi me ne bi tako bolelo. Moji popadki so že začeli postajati šibkejši, zaYo je babica hitro dodala še umetne. Ko sem že mislila, da ne bom več zmogla, mi je zdravnica rekla, da vidi otrokovo frizuro in da ni več daleč. Potiskala sem, ni mi šlo najbolje, pomagali sta mi zdravnica in babica, pritisnili sta na trebuh med popadkom. Ponovili smo postopek trikrat in rodila sem sina, težkega 4.060g in velikega 56 cm, obseg glavice 37,5cm. Seveda roditi takšnega korenjaka ni kar tako, zato sem prejela kar nekaj šivov, najin fant pa kar lepo buško na glavi. Žal mi je bilo, da nisem zmogla bolje potiskati, mogoče ne bi prišlo do takšnih poškodb.
Ker se je vse odvijalo tako hitro ni bilo časa ne za protibolečinska sredstva, ne za porod v vodi, za katerega sem bila dogovorjena.
Presenetila sem samo sebe, kako sem sama lahko predihala popadke in med menjavanjem položajev pomagala svojemu telesu, da se je lahko odprlo. Zato so krive predvsem tvoje delavnice, saj smo predelale ogromno poz, dihalnih tehnik, akupresurnih tock … naj se omenim, da sem od 36.tedna nosecnosti hodila na akupunkturo v Kamnico, kar je tudi verjetno pripomoglo k hitremu odvijanju poroda. 
V porodni sobi smo z Markotom in Jakobom ostali 5 ur, saj so me zaradi šivov še malo dodatno opazovali, babica mi je otroka takoj, ko je bilo mogoče pristavila, tretji dan sem dobila mleko in se z Jakobom uspešno dojiva. Zahvala, da je dojenje uspesno steklo, gre predvsem tudi zaposlenim na oddelku za otročnice porodnišnice Ptuj, saj so vse sestre bile na voljo za pomoc pri pristavljanju ali nasvet, pogovor, dostikrat so se znale tudi pošaliti in se trudile na tak ali drugacen nacin dobro skrbeti za nas.
Hvala za vse informacije in delavnice tudi tebi, na porod sem šla pripravljena in opolnomočena, čeprav se ni odvil čisto tako, kot sem si zamislila, imam pa v rokah svoj največji zaklad.
Porod v vodi sem si že pred nekaj tedni dala kot opcijo, če bo slučajno soba s kadjo na Ptuju prosta, na pobudo tudi moje ginekologinje, ki ga je priporocala. 
Moja zgodba se je začela kot presenečenje, 2 tedna pred rokom, ko mi je ob 22h odtekla voda in to kot v filmu, veliko vode v potoku. Obležala sem sredi veže na levem boku, partner je po mojih navodilih pakiral potrebne zadeve za odhod (nisva pozabila niti darila za babice ). Klicala sem v porodnišnico na Ptuj, povedala da sva v Mariboru in da je odtekla voda, glede na količino je svetovala babica odhod v najbližjo porodnišnico, vendar sem partnerja prepričala da vseeno odideva na Ptuj, kjer sva bila v prakticno 10 minutah – ne vem koliko je vozil, vsekakor ni bilo počasi. 
Ob prihodu je se vedno veliko plodovne vode iztekalo zato sem ležala na levem boku, babica je rekla da sem ob prihodu odprta za konico prsta, ostala sem noter, partnerja pa so poslali domov, ker se nisem imela veliko popadkov. Od 1h zjutraj so se popadki priceli v rednih razmakih kot je napovedala babica, do 5h sem sama predihovala ob speči sosedi, na tiho, da je ne bi zbudila. Najlažje mi je bilo stoje, naslonjena na okensko polico in z miganjem ali kroženjem medenice tekom popadka. Lahko sem namreč stala, ker je plodovnica kasneje že nehala iztekati, ko je glavica zatesnila iztok. Ko so bili popadki že zelo močni in na 3 min sem prvič poklicala babico, ki je pogledala in rekla da sem iz konice prsta napredovala na cel prst, kar me je ob bolečini in rednosti popadkov negativno presenetilo, pričakovala sem več, vendar sem ostala mirna in sproščena – druge izbire tudi nisem imela  
Čez dve uri je prišel na vizito ginekologinja, meni se je zdelo stanje do takrat enako, popadki na 3 do 5 min in enako boleči, vendar sem v tistih dveh urah že bila 5 cm, pohvalila me je da je spodaj vse zelo mehko in sproščeno in spet sem imela malo več energije, po sicer neprespani noči in zelo aktivnem dnevu pred tem, budna sem bila ze vec kot 24h. Rekla je da takoj pokličem partnerja in da grem v vodo. Pripravili so mi toplo kad, in ko sem se potopila v vodo je bilo zelo zelo blagodejno. Po eni uri sem bila odprta 8cm, takrat je prišel tudi partner, in v roku naslednje ure sem bila popolnoma odprta – torej v približno 5 urah iz 1 na 10 cm. To pripisujem vodi in tudi sproščenosti, mislila sem ves čas na to, da se vsak popadek vzpenja in nato pojenja, da se vsak gotovo konca in da je najhuje le nekaj sekund, predvsem pa je bilo zame kot prvorodko pomembno tudi spoznanje, da sem ob odsotnosti vsake protibolečinske terapije ugotavljala, da ne gre za bolečino, ki je telo ne bi zmoglo prestati in tako so izginili strahovi, ki sem jih prinesla seboj, da bi preveč hudo bolelo. Ves čas odpiranja sem dihala samo počasi, počasen vdih skozi nos in počasen izdih skozi usta, bila sem čisto tiho, na nepotrebna vprašanja partnerja nisem niti odgovarjala, odgovarjala mi je tišina, čim manj dotikov in mracnost prostora. Zanimivo, nisem želela nobene glasbe, prijal pa mi je zvok vode oz valovi v kadi ob mojih premikih . Ko sem bila odprta 10 cm, sem na pobudo babice pričela dihati na kratko in plitko, po pasje.. Ob tem so se spontano vrivali tiskalniki, ki sem se jim prepustila. 
Opozorili so me, da voda telo sprosti in tako se je pri 10 cm nekoliko zaustavilo, do iztisa sem nato namreč potrebovala okrog 2h, popadki so se namreč nekoliko zredčili, ob vodi pa je bil razlog tudi da sem bila v tistem trenutku budna ze skoraj 30 ur, zato polagam na srce, da nosečnica izkorišča možnost počitka, jaz tega nisem, nikoli nisem spala čez dan, raje sem nekaj počela, v resnici pa me je nato ujelo nepripravljeno, in rahlo nenaspano, ravno zvečer tik pred potrebnim spanjem. 
Do iztisa se je vleklo zaradi moje utrujenosti in tudi zaradi najbrž dvakrat ovite popkovnice, ki je otroka vlekla nazaj gor, čeprav se je s popadkom že spustil. Babica me je nato vodila skozi številne položaje v vodi, na wcju, v počepu in na postelji, ds sva dosegle spust otroka. Če primerjam položaje v vodi in izven, so bili popadki v vodi vseeno nekoliko znosnejši, čeprav jasno boleči – kakšni pa sicer, če želijo biti efektivni , vendar v tisti zadnji fazi nisem niti bila vec popolnoma bistra, med posameznimi popadki sem celo zadremala na robu bane. Dogovorili smo se za iztis izven vode, tudi sama sem nekako računala tako ze od zacetka. Rodila sem na mizi, na boku, zanimivo, kako neboleča je ta faza v primerjavi z popadki, bolel je kriz in ob pritiskanju presredek, vendar ishemične bolečine krči maternice nisem več čutila. Na porod imam lepe spomine, če bi izbrala ponovno, bi znova želela odpiranje predihavati čim več v vodi, potrebe po protibolečinski terapiji nisem imela, tako da bi tudi v prihodnje poskusila brez. 
Kar se mi zdi dobro je tudi, da ni prišlo do potrebe po epiziotomiji, niti ni prišlo do kakšnih raztrganin, kar pripisujem vodi, ki je tkivo dobro zmehčala, ter seveda masaži ki sem jo sicer doma izvajala redno, do meje bolečine in vsakic tudi malo čez. 
 
Iz vode bi lahko sla kadarkoli, in prosila za drug nacin lajsanja bolecine. Pred porodom v vodi sem morala pripraviti izvide – hepatitis C, HiV in bris na streptokoka – prvega samoplačniško, druga dva uredi ginekolog. Porod v vodi zaračunajo 30e, partnerjeva prisotnost je 15e, v porodnišnici Ptuj so trenutno že dovoljeni obiski izključno partnerjev za eno uro na dan.
… Hvalezna mamica Porodnisnici Ptuj, posebej pa babici Dragici, za lepo izkusnjo poroda. 
 
Glede poteka poroda pa…hm, rekla bi, da verjetno nikoli ni tako, kot si kot nosečnica predstavljaš, da bo + čeprav veš, da bo bolelo, sem bila vmes: mater, to pa res boli 
Jaz sem si predstavljala začetek popadkov sredi noči, predvsem pa postopno naraščanje intenzivnosti in pogostosti popadkov, da si lahko vmes še spakiram nekaj stvari za osebno higieno, se kako zamotim …
No, popadki so se začeli na lepo sončno nedeljsko dopoldne, po zajtrku, že prvi so bili precej močni, pogostost pa je bila na 4 minute, kar me je zmedlo, saj je po “pravilih” treba doma čakati, da so popadki na 5 minut. Intenzivnost in ferkvenca pogostosti sta hitro naraščali, po približno dveh urah sva šla s partnerjem v porodnišnico, takrat so bili popadki že na minuto in pol. Pri pregledu na sprejemu so mi povedali, da sem odprta 6 cm. Z mano sta bili babici Damjana in Maja (porodnišnica MB), skupaj smo preleteli moj porodni načrt, ves čas sta bili super prijazni, res sem zadovoljna z njima. Porod se je hitro stopnjeval, tako da mi niti slučajno ni bilo do kakšnega gibanja, žoge, pručke, česarkoli v tisti prekratki pavzi med popadki 🙂 Partner je bil ob meni ves čas, tudi on je bil super. Skratka gospodič dojenček se ni čisto pravilno vstavil – temenska vstava. Ven je rinil z najširšim delom glave, zaradi česar se je malo zataknilo vse skupaj…srčni utrip mu je začel padati, pokakana plodovnica, popkovina 1x ovita okoli vratu. Naenkrat je bilo v sobi polno ljudi, zdravnica je prevzela komando in mi povedala, da je treba zadevo pospešit, zato bodo malemu pomagali ven z vakuumom. Seveda sem se strinjala. Med rojevanjem mi je še babica pritiskala na trebuh, kar je skorajda bolj bolelo kot vse ostalo. Presredek je seveda šel v maloro kljub masiranju, malininemu čaju … Naslednji dnevi so bili naporni predvsem zaradi teh šivov in bolečin od babičinega pritiskanja na trebuh, ampak seveda vse mine 🙂
No, tako je na svet prišel Oskar, super zdrav fant 
Od sprejema do rojstva sta minili malo manj kot 2 uri, kar je za prvi porod super.
Kar precej časa so nas, novopečeno družino, pustili same v porodni sobi, kar je bilo res prijetno, mirno. Takrat se je Oskar tudi prvič dojil, kar je na srečo lepo steklo.
Moja porodna zgodba se je začela na PDP (21.3.2022)

Na ta dan, torej v ponedeljek 21.3., sem imela v dopoldanskem času redni pregled v ambulanti za rizično nosečnost. Že nekaj tednov pred terminom poroda, mi je osebna ginekologinja omenila, da če se v tednu do termina poroda ne bo nič pričelo samo od sebe, da bi se potem na PDP ali nekaj dni čez, porod induciral (predvsem zaradi pretekle izkušnje v nosečnosti, prav tako pa se je v tej nosečnosti dodatno spremljal zastoj rasti).
Po opravljenem pregledu, so se odločili, da porod sprožijo takoj, saj Vita ni pridobivala več na teži, prav tako pa je bilo že manj plodovnice. Zadržali so me na oddelku ter mi popoldan okrog 14:00 sprožili porod s trakom, ki ga vstavijo v vagino. Takoj za tem so me priklopili na CTG, kjer so spremljali srčni utrup Vite. Ker je bil srčni utrip precej visok, so me odpeljali v porodno sobo, kjer sem bila ves čas v rokah odličnih babic. CTG se je čez čas tudi izboljšal. Čez dan se ni dogajalo nič, tako da sem ta čas izkoristila za en film, nato pa sem se sproščala s poslušanjem glasbe (poslušanje valov, klavirja).
Po večerji (19:30) sem si privoščila tudi tuš, popadkov še vedno ni bilo. Babica me je okrog 21:00 pogledala in rekla, da sem odprta za 2cm. Takrat sem čutila občasne menstrualne krče. S partnerjem sem bila na vezi in mu še vedno napisala, da je vse mirno.
Ob 22:00 so menstrualni krči postali malo bolj pogosti, ampak še vedno niso bili močni. Osredotočila sem se na predihovanje in poslušala glasbo za sproščanje. Počasi so valovi postajali vedno bolj visoki in takrat sem vedela, da so se začeli bolj intenzivni popadki.
Babica je nato opravila pregled okrog 23:00, saj sem takrat med popadki čutila nek pok in za kratek čas potrebo po pritiskanju. Odprta sem bila šele 2,5cm. Moram priznati, da sem pa tukaj že imela zelo intenzivne in dolge popadke, prav tako je bila ferkvenca popadkov (vmesna pauza) kratka. Občasno sem že skočila v nekontrolirano pasje predihovanje…ampak sem se tega hitro zavedala, tako da sem uspela nazaj vzpostaviti “kontrolirano predihovanje”.
Babica mi je dejala, da bova čez pol ure ponovno naredili pregled, da vidiva kaj bodo naredili popadki. Prav tako mi je rekla, da lahko partnerju sporočim naj bo v nizkem štartu. Čakali smo teh 3/4cm, da bi se lahko partner pridružil.
Popadki so v tem času naredili svoje, saj sem iz porodne sobe (še preden je babica lahko opravila ponovni pregled čez pol ure) začela kričati TIŠČI, PADLA BO VEEEN. V sekundi so bilo vsi pri meni, luči prižgane, vse pripravljeno za iztis otroka.
Tako nas je naša Vita presenetila in prišla na svet 21.3.2022 ob 23:34, 2880g, 49cm .

Partner je prišel na posvečeno uro, Vito pa so najprej peljali na preiskave in opazovanje ter nama jo nato pripeljali nazaj čez kakšno 1,5h.
Preostali del posvečene ure, smo z Vito preživeli skupaj. Prav tako sva uspeli narediti prve podoje 

Izidora, še enkrat hvala za vse! Za vse kar z nami deliš na vadbi ter nas hkrati pripraviš do tega, da greš na porod z mislijo: ZMOREM! 

p.s.: presredek žal ni ostal cel, ampak bi naj imela samo nekaj lepotnih šivov.

sprožen porod, MB

PDP sem imela 26.2.2022. Tisti dan se ni nič dogajalo, zato so me naročili na prvi pregled v porodnišnici 1.3. 
Vse se je začelo 28.2. okoli 23.00 ure. Začeli so se nežni popadki v razmaku približno 15 minut, zato nisem delala prevelike panike. Sem pa partnerju vseeno povedala da se nekaj dogaja, da je bil pripravljen. Odšla sem še pod tuš in v posteljo. Popadki so se nadaljevali v enakem razmaku in nekje okoli pol enih zjutraj sem dobila tak čuden občutek… kot nekakšen strah… in takrat sem se odločila da je čas da grem v porodnišnico, čeprav nisem imela rednih popadkov. 
Ko sem prišla v porodnišnico so me pregledali in ugotovili, da imam preveč plodovnice in se odločili da me zadržijo na oddelku. Popadki še vedno enako močni in v enakem razmaku. Odprta še nisem bila.
Zjutraj na viziti se zdravnica odloči za pregled in ugotovi, da mi uhaja plodovnica, zato me takoj peljejo v porodno sobo da me pripravijo za porod. Ob devetih zjutraj sem pripravljena v porodni sobi. Popadki še vedno enaki, odprta še nisem. 
Zato se ob 12.00 odločijo za umetne popadke.
Takrat so se pa začeli intenzivni popadki, ampak jaz se še vedno nisem odpirala, tako kot so pričakovali. 
Malo čez 15 uro sem začela čutiti tiščalnike in začela pritiskati, čeprav je babica govorila da nisem čisto odprta. 
Rodila sem pol ure kasneje, 1.3.2022 ob 15.34. 51 cm velikega in 3480 g težkega fantka Nejca. 
Ker se nisem dovolj odprla sem si raztrgala maternični vrat in prerezali so mi presredek, tako da sem bila šivanja zunaj in noter. 
Porod je bil kar hiter in intenziven. Vse skupaj je trajalo 3 ure 34 minut. 
Bila sem pripravljena na porod, ampak me je vseeno presenetila bolečina.
Me je pa babica pohvalila, da sem super pritiskala, tako da je bil Nejc hitro zunaj. 
Tako, to je na hitro to  🙂
Po porodu sem dobila Nejca na sebe in imeli smo posvečeno uro. Ta čas sem ga tudi prvič podojila in od takrat se dojima. Je polno dojen in lepo raste in se redi. Tako da nama gre super. 
Nisem pa niti za sekundo pomislila da se ne boma dojila… tako da sem se trudila in nama je lepo steklo. Kljub temu da je prve dni izgubil na teži malo več kot 10%. 
 
Mislim, da sem napisala vse, če pa je kaka stvar ki sem jo pozabila, pa ti povem, ko se vidima v sončni vili na gibalno razvojnih uricah  🙂
 

Izidora, 

Končno mi je uspelo zapisati porodno zgodbo. Bi lahko samo pisala in pisala, tolko občutkov, toliko vsega, toliko podrobnosti… Sem jo precej skrajšala.

Najlepša hvala, da si bila del moje poti in me opolnomočila za čudovit porod. #hvaležna

Spodaj naša zgodba:
Sedaj vem, da se je vse začelo 23.2.2022 zjutraj ob 3.15 z otrdevanjem spodnjega dela trebuščka. Trebuh mi je otrdel na vsake pol ure, kar mi je prekinjalo spanec. Ob 7. uri sem vstala in ob prihodu v kopalnico me je nekaj zelo močno zvilo. Trebušček je spremenil obliko in v prečni legi sta bili 2 izboklini. Takoj me je zagrabila panika, da se je otrok obrnil iz glavične vstave v medenično. Naj povem, da je bil otrok v medenični vstavi do 37. tedna. Kljub akupunkturi, izvajanju vaj, glasbi v spodnjem delu trebuha, stojah na glavi (ukvarjam se z jogo), je vztrajal v medenični vstavi. Ker sem si želela vaginalnega poroda, sem se odločila za zunanji obrat in le-ta je bil uspešen.
Po zajtrku sem se odpravila na sprehod, tekom dneva sem se večkrat tuširala, predihavala bolečino, ki je bila na 10 minut, trajala pa nekje 20 sekund.
Po kosilu sem bolečino predihavala na vseh štirih ter na pilates žogi. Bolečina je bila močnejša, zato sem se odločila, da pokličem ginekologinjo. Zmenili sva se, da pridem takoj na pregled. Ultrazvok je pokazal, da se je otrok res obrnil, ampak le okrog svoje osi, tako da je bil še vedno v glavični vstavi. CTG popadkov ni zaznal.
Vesela in pomirjena sem šla domov in takrat se je začela bolečina stopnjevati. Frekvenca bolečine je bila na 5 minut, trajala je 30 sekund, ura je bila 15.15 popoldan. Večino časa sem bila na vseh štirih, objemala žogo ali veliki vzglavnik. Krožila sem z medenico, boki, se zibala. Predihavala sem na način: 4 sekund vdih/6 sekund izdih. V dnevni sobi imava visečo mrežo (ja, tisto, ki se jo ima zunaj med dvemi drevesi). Sedela sem na pilates žogi, pazduhi in roki pa imela s hrbtom naslonjene na mrežo. Zibanje je bilo več kot odlično.
Ob 18. uri sva se odpravila v porodnišnico, saj sem želela, da me še enkrat pogledajo, ker se je bolečina stopnjevala. Šele, ko so me pogledali na sprejemu in mi povedali, da sem 4 cm odprta, sem dojela, da je bolečina popadek. Nato je sledil formalni del sprejema (dokumentacija, Covid test, klistir…). Odločila sem se za epiduralno, dobila pa spinalno, ker sem ob prihodu v porodno sobo bila odprta že 7 cm. Ura je bila 8 zvečer.
Naslednji 2 uri sta mi bili najtežji. Spinalna je očitno prijela, ker sem imela mravljince v nogah, ampak me je vseeno bolelo v predelu jajčnikov. Ob 21. uri so mi predrli plodove ovoje. Adrenalin ali strah je delal svoje, saj sem se zelo nenadzorovano tresla. Hotela sem pomiriti noge in se sprostiti, ampak ni šlo tako kot sem si želela. Večkrat sem prosila, da mi masirajo in oljijo presredek. Menda so mi, ampak jaz to nisem čutila. Dobila sem svečko za mehčanje, vmes so mi praznili mehur, saj se je malo upočasnilo, ker se otrok ni spuščal v porodni kanal, odprta pa sem bila dovolj. Komentirali so, da je to mogoče posledica zunanjega obrata. V sobo sta prišli 2 babici in vedela sem, da se nekaj dogaja. Imela sem testno dihanje in potiskanje. Odvijalo se je bolj slabo, zato sta rekli, da počakamo 10 popadkov in potem ponovimo. Po dveh popadkih mi je hotelo raznesti križ in sem se kar zvila od bolečine. Spet so me prosili naj grem na hrbet, da pogledajo (drugače sem bila večino časa na enem od bokov). Nato se je začel iztis, leže na hrbtu. Sedaj mi je kar šlo, zbrala sem se in imela dovolj moči. Verjela sem, da je najhujše mimo in da se približujemo koncu. Po nekaj iztisih me je babica vprašala, če mi pomaga. To je bila najboljša odločitev, ko je babica navila rjuho okrog svoje roke in se vrgla na trebuh – uf, kakšno olajšanje in usmeritev sil k iztisu tja dol. Sledilo je še nekaj iztisov, vse do 22.55, ko je naš fantek iz epruvetke pokukal na svet (PDP je bil 1 dan prej; 22.2.2022).
Porod je bil lep, res gre za nekaj fascinantnega in nadnaravnega. Moram priznati, da boli, ampak veš, zakaj boli in je zato vse lažje.

Lp, Dunja & Baby Boy Oli 

Medenična vstava, zunanji obrat,

Moja porodna zgodba se je zacela ze dan ali dva pred popadki, na soboto, ko sva z Lukcem izkoristila cudovit soncen dan za sprehod po Luzernu, kavico to go in cokoladni rogljicek.
Glede na to, da se je porodni termin blizal in da so napovedovali porod pred terminom sva
predvidevala, da imava pred sabo zadnji dan, ki ga uzivava v dvojini. Zvecer mi je partner
pripravil sproscujoco kad z aromaterapijo, zraven sem si nastavila se porodno meditacijo in
res uzila vecer. Sama sebi in dojencku v trebuscku sem rekla – pripravljena sem.
Ponoci sem se parkrat zbudila za obisk wc-ja in obcutila nezno pikanje v jajcnikih. Nekaj se
pripravlja, sem si rekla in zaspala nazaj.
Tekom jutra je spikanje prerastlo v nezne menstruacijske krce, mislila sem, da gre za lazne
popadke. To lahko traja se nekaj dni, Talja, sem si prigovarjala, kljub vsemu tu in tam
osvrknila uro in se potihem cudila, da se pa le pojavljajo dokaj ritmicno, nekje na 5-7 minut,
vendar so bili se vedno tako blagi, da jim nisem posvevala pozornosti.
Okrog 10 sva z Lukcem sedela pri zajtrku in delala nacrte, kako bova prezivela nedeljski dan.
Sama sem navijala za se en sprehod in tortico v Luzernu, vendar hkrati cutila, da se “lazni”
popadki stopnjujejo, ceprav so bili se vedno na lestvici bolecine tam nekje pri blazjih do
srednjih menstruacijakih krcih.
Odlociva se, da se odpraviva na sprehod samo do vasi, znotraj sebe si mislim, da res
pretiravava, da ne greva do Luzerna. Ampak okej, ziher je ziher. Ker v vasi ni soncka,
predlagam, da se zapeljeva 5 min naprej do naslednjega kraja.
Ura je poldne, sprehajava se po soncku, se slikava, uzivava. Krci se jacajo, cel cas stopava in
preseneceno ugotavljava, da se moji “lazni” popadki pojavljajo na ca 2 minuti, vendar se je
njihova dolzina skrajsala iz 60 sekund na 45 sekund.
Luka gre po nasvetu sestre v trgovino se po nezrelo banano, da jo pojem preden greva v
porodnisnico in mislim, da takrat, ravno med pogovoromz mamo, prvic zacutim mocnejsi
popadek. Opa, si recem, zdaj se pa res dogaja. Ne zelim obupati s sprehodom, saj se iz
predavanj pri Izidori spomnim, da je treba naredit cimdaljsi sprehod. Hodiva in hodiva, jaz
sem vedno pocasnejsa, ob popadku se ze moram skoncentrirat na dihanje in tezje okolici
skrijem, da se nekaj dogaja. Luka predlaga, da zavijeva se proti parku in ceprav me vedno
bolj boli, se strinjam s predlogom. Cimdlje moram namrec poskusati ostati na nogah. Prideva
do parka ob jezeru in zelim se vsesti na klop, v tistem ugotovim, da se ne morem. Zelo boli.
Takoj se odpraviva proti avtu in tistih par 100 metrov razdalje komaj zmorem. Voznja do
doma je na sprednjih sedezih prava nocna mora. Spuscam ze samoglasniske zvoke, se
poskusam koncentrirat na dihanje, ampak mi je v sedecem polozaju tako neudobno, da bi
najraje skocila iz avta.
Ko prispeva domov poklicem sestro, ki mi naroci, da naj greva se pod tus, da vidiva, ce so
popadki lazni. Mene sicer zelo zelo boli, ampak vem, da so taksna navodila in stisnem 20 min
v tusu. Potem ne morem vec, boli me za znoret, trudim se koncentrirat in predihovat
popadke, kar mi relativno dobro uspeva. Moti me vsak odvecen zvok, odvecno vprasanje s

strani partnerja npr. ali stisnem za zacetek popadka? Halo, a ne zgleda, kot, da me boli??
Drugega kot pššš nisem sposobna rect. Prepovem mu, da kogarkoli klice ali se komu javi na
telefon, tukaj mora biti samo zame.
Odlociva se, da vseeno pokliceva v porodnisnico, saj so popadke resnicno mocni in takoj
nama narocijo, naj prideva.
Ceprav imava do porodnisnice le slabih 15 min voznje se meni minute vlecejo kot
ponedeljek. V avtu sem namescena tako, da zadaj klecim na tleh in se opiram na sprednji
sedez. Bolecine so hude, poza neudobna in komaj cakam, da prideva do porodnisnice. Luka
parkira na parkiriscu za nosecke tik pred vhodom in nekako se mi uspe vzvratno skobacat iz
avta. Hodim kot v transu, vecinoma mizim, vidim, da nama informatorka v avli poklice
dvigalo, odpeljeva se v prvo nadstropje. Tam naju vidi medicinska sestra in naju takoj usmeri
na oddelek, kjer naju ze prevzame babica Marta. Med popadkom ji recem, da upam, da
nisem prisla prehitro in Marta mirno odgovori, da bomo pogledali, koliko sem odprta, naj ne
skrbim.
Pelje me v pripravljalno sobo, zeli vaginalno pregledati, vendar mene tako boli, da se ne
morem vsest na posteljo. Po koncu naslednjega popadka mi uspe, Marta me pregleda in
rece: odprta si 8 cm. Jaz zacudena vprasam “koliko”, mislim, da sem narobe razumela. “8
cm”, ponovi. Ne hecajte se, ji recem nazaj, povejte iskreno koliko sem odprta. Z resnim
glasom mi odgovori, da res 8 cm. Vstanem iz postelje, sledi nov popadek, vmes mi Marta
namesca metuljcka, vendar kri ne pritece. V tistem trenutku mi je vseeno ali tece ali ne,
koncentriram se na popadek, na dihanje, in Marta mi jemlje kri kar med popadkom. Se danes
ne vem, kako mi uspe ohranit mlahavo roko, medtem ko me boli za znoret.
Kmalu zatem se odpravimo v porodno sobo, cel cas mizim in briga me za ves svet,
koncentriram se samo nase. V porodni sobi se ustavim tik ob kadi, se za vrat obesim Lukcu in
predihavam popadke. Ni sans, da grem na posteljo. Nedolgo za tem me Marta ponovno
vaginalno pregleda, tokrat kar stoje in ugotovi, da je maternicni vrat izginil, torej sem odprta
10 cm! Kmalu za tem me zacne tiscat kakat. Najprej malo, povem Marti, potem z vsakim
popadkom bolj. Vem, da so tukaj tiscavniki, na nic ne razmisljam, le na to, da cimbolje
opravim z njimi. Bolecina se mi je res pocasi preselila v hrbet in zacenja tako mocno bolet in
pritiskat, da zacnem kricat. Kricim kolikor lahko, najbrz me je slisal cel porodi blok, ampak
meni je vseeno. V nekem trenutku babica potegne iz omare prucko in me vprasa, ce zelim
menjat polozaj. Nisem najbolj sigurna, sama v sebi malo oklevam, potem se pa le odlocim, da
poskusim. Naslonim se na Lukca, vendar mi polozaj ni prevec udoben. Lukcu uspem rect naj
zadaj namesti blazino. Uhhh, olajsanje. Nekaj popadkov damo skozi na prucki, potem ne
morem vec sedet in vstanem, spet se z vso tezo obesim na Lukca. Pritiskam kot nora, se ob
tem krcim v kolenih, kot, da delam pocepe ter zraven tulim. Razmaki med popadki so res
daljsi, spomnim se, da je o tem govorila Izidora. V vsej agoniji se spomnem se na Dianatal
gel, in Marta mi ga uspe vstavit eno dozo. Spet zamenjam polozaj na prucko in tiscavniki so
vedno bolj in bolj boleci. Nedolgo za tem Marta poklice in naroci osebju, da pride v porodno
sobo, saj bi naj ze videla glavico. Adijo pamet, saj ne morem verjet. Komaj cakam, da bo
mimo, ampak hkrati ne razmisljam o nicemer razen, da moram cimbolj sodelovati. Z
naslednjim popadkom cutim zelo pekoc obcutek, kot, da se je po meni polila vroca juha, med
nogami cutim glavico, kako prihaja ven. Kar naenkrat cutim, da glavica zdrsne iz mene, zelim
se enkrat pritisnit, ker je obcutek strasno neprijeten in pekoc, vendar me babica hitro ustavi,

da morava pocakati na naslednji popadek. Zdi se mi cela vecnost, preden pride, takrat
mocno pritisnem in v tistem popadku, ob 16.31. pride na svet najin dojencek. Pogledam dol
in vidim, kako lezi na tleh, tiho, cisto modro vijolicna v obraz in me kar stisne. Panicno
vprasam, ce je vse vredu in tistih par sekund, preden dobim odgovor, da je, se mi vlece.
Ampak kmalu vidim, da se dojencek zacne premikat, odleze mi. Takoj zatem vprasam,
kaksnega spola je. Dobila sva puncko, najino Aryo. Prerezejo popkovino, mi narocijo, da se
vlezem na posteljo. Vstanem in med nogami mi binglja popkovnica. Joj, kako cuden obcutek,
najprej ne vem kaj naj naredim, dokler mi Marta ne rece, naj se kar s tem med nogami
vlezem na posteljo. Takoj mi na prsi polozijo Aryo in vsaka bolecina, ki sem jo dozivela, je
poplacana. Najina puncka je cudovita in takoj se zaljubim vanjo. Tudi Luka je videti ves
ocaran, kar me se bolj osreci. Postala sva starsa najini Aryi, ki sva jo tako nestrpno cakala.
Cartamo se, Aryo prvic pristavim in v porodni sobi prezivimo kar 3.5 ure. Prinesejo nama
vecerjo, da se v miru najeva, nato pa nas premestijo v sobico, nas prvi dom za naslednje 4
noci…
Moja porodna zgodba ni samo moja, je nasa. Vsak izmed nas treh je svoj del opravil z odliko –
ne samo jaz, temvec tudi Luka, ki me je znal poslusati ter mi ves cas nudil nevsiljivo oporo,
tocno tako, kot sem jo potrebovala. Ter navsezadnje najina puncka, s katero sva ze med
porodom cudovito sodelovali in sedaj to nadaljujeva tudi z dojenjem. Se sedaj, po dobrem
tednu od poroda ne moreva dojeti, da sva starsa najini dojencici Aryi in sele sedaj razumeva,
da se prava ljubezen rodi z otrokom…

Kako postati očka ali porod skozi oč partnerja

V življenju vsakega posameznika obstaja veliko mejnikov, katerih spomine je
nemogoče pozabiti ali zapostaviti. Rojstvo prvorojenca/ke definitivno spada v sam vrh
nepozabljivih nevronskih zapisov. Tale zapis bo izpoved moje osebne izkušnje sodelovanja
pri porodu najinega prvega otroka.
Na čudovito nedeljsko jutro, se po malce drugače preživeti noči skupaj s Taljo
usedeva k malce poznejšemu zajtrku. Talja se je namreč zadnje noči pogosteje zbujala in
neuspešno lovila spanec v zgodnjih jutranjih urah, zato je pogosteje vstajala pred menoj.
Prav tako je bilo tisto nedeljsko jutro. Ko se sam zbudim v postelji že vem, da tudi tokrat ni
nič drugače kot zadnjih nekaj dni. Opravim jutranji ritual ter se Talji pridružim v jedilnici, kjer
si skupaj pripraviva zajtrk. Med obrokom občudujeva sončne žarke, kateri skozi okno grejejo
cel prostor ter se že pogovarjava o planih dneva. Talja si je želela ponoviti včerajšnji sprehod
po Luzernu vendar za nameček bi me povabila na eno izmed čudovitih tortic v lokalu na
obali jezera. Ideja je zvenela izvrstno, nakar mi pove, da jo že od jutra nekaj “špika” v
spodnjem delu maternice. Čeprav se ji to dogaja zadnjih par ur ona postavi diagnozo, da so
to lažni popadki in ne gre zganjati preplaha zaradi tega. Po zajtrku pokličeva še nekatere
družinske člane, da vidiva kaj se dogaja na drugem koncu Evrope, vendar tema pogovora
bolj kot ne ostane “špikanje”. Seveda vsem naznaniva najino željo po slastni tortici z
božanskim pogledom čez jezero ter enormne količine vitamina D. Ampak včasih nas kakšna
želja malce preveč premami in seveda od Taljine sestre ter moje mame dobiva nasvet da
mogoče prestaviva lokacijo sprehoda kam bližje domu v primeru, da bi se kaj začelo
dogajati. Sprva ne najbolj naklonjena temu, predvsem s tem mislim na Taljo, se na koncu
vendarle odločiva prestaviti najin zmenek s sladkorjem ter se odpraviva na sprehod v
najinem kraju. Ura postaja že malce poznas saj sva ves dopoldan jedla ter klepetala po
telefonu. In tako se ob 11:50 odpraviva od doma. Ker sva sedaj že malce bolj previdna, se z
avtomobilom odpeljeva v center kraja na sprehod, saj si nisva želela, da bi morala premagati
še 100 m višincev na poti proti domu, v kolikor bi se pokazala sila. Mogoče bo tole za
nekatere bralce težko razumljivo zaradi pomanjkanja informacij o sami geografiji najine
lokacije vendar lahko poskusite z domišljijo, drugače vas rešimo z odgovori na vprašanja. Še
preden prispeva do parkirišča se odločiva, da prvotna lokacija sprehoda vendarle ni tako
dobro obsijana s soncem ter skleneva, da se raje odpeljeva v sosednji kraj, kjer bova lahko
bolj uživala v toploti sončnih žarkov. Nič ne de podaljšava oddaljenost od doma za dodatne
cca 3 km. Seveda sva še vedno bila od doma oddaljena manj kot 10 min vožnje, kar se je
obema zdelo izjemno malo v primerjavi z povprečnim trajanjem poroda prvorodk. Pred
sprehodom sva si na telefon namestila aplikacijo za sledenje popadkom, da bova vseeno
malce vedela kaj se dogaja tudi na tej fronti. Tako Talja pridno beleži popadke ter nabira
korake. Ker oba rada hodiva so se tej koraki kar pridno nabirali. Popadki pa ne izginjali kot bi
“morali”, če bi to bili tako imenovani “lažni popadki”. Tudi Talja mi vsake toliko pove, da se
intenzivnost veča in že prehaja mejo bolečine, ki jo sama čuti pri menstrualnih krčih. Sam
sem takrat bil mnenja, da je beseda “lažni” v najinem pogovoru odveč in da se dejansko
nekaj dogaja. S sprehodom še kar nadaljujeva in sedaj so te bolečine že dokaj močne saj
dosegajo ali celo presegajo hude menstrualne krče. Tudi na obrazih mimoidočih je bilo lahko
razbrati, da je navzven videti Taljino neudobje. Še dobro, da je bunda močno štrlela v

področju trebuha in jim je dala vedeti za kaj se gre, sicer bi zagotovo bil jaz glavni krivec
hitro sklepajočih sprehajalcev. Bolečina se je do takrat že tako dvignila, da je Talja na neki
točki prosila za postanek na klopci, saj se je tako lažje skoncentrirala. Ves čas naju je begal
podatek o trajanju ter frekvenci popadkov. Povsod je kot sveto napisano pravilo 5/1/1 kar naj
bi predvidelo 1 minuto dolge popadke z 5 minutno frekvenco in vse skupaj se mora odvijati 1
uro, preden spakiraš šila in kopita ter jo ucvreš proti porodnišnici. No, Taljini popadki niso niti
približno bili takšni. Trajali so cca 20 do 50 sec z frekvenco 2 do 6 minut. Ok, frekvenca bi še
bila vedar trajanje je bilo nekoliko kratko. Pa tudi Talja je rekla da to bi moralo boleti “kot
svinja” in kljub temu da bolečina presega močne menstrualne krče, ni to to. Ampak ko se je
med popadki Talja morala skoraj ustaviti sva se vseeno odločila, da je boljše če greva počasi
domov. Na poti proti domu je kar naenkrat postal sovoznikov sedež neizmerno neudoben za
Taljo in med popadki je bilo že slišati globoko dihanje. Domov se vrneva po 1.5h (cca 13:30)
sprehajanja. Seveda vmes ažurno obveščava Taljino sestro, saj je zadnja v ožji družini
katera je izkusila celotno situacijo na lastni koži. Tako nama Sara predlaga, da gre Talja za
pol ure pod tuš, saj bomo samo tako vedeli ali lahko še vedno te izjemno boleče popadke
kličemo “lažne”. Talje si same nisem upal pustiti v nerodno banjo in zato ji pomagam s
telefonom v eni roki (merimo popadke) ter tušem v drugi. Glej ga zlomka, bolečina ne laže in
se še kar vztrajno veča. Pa tudi trajanje 45s popadkov z 2min frekvenco se konstantno
nadaljuje. Po 20 min tuša ima Talja dovolj vodnih športov in se odločiva, da mogoče vseeno
pa nebi bilo slabo poklicati babic v porodnišnico ter povprašati za napotke. Na tej točki sem
jaz bil že pripravljen Taljo spakirati in peljati, vendar ves čas sem imel nekje v ozadju besede
iz ene izmed delavnic, kjer je bilo rečeno, da so ponavadi partnerji tisti kateri bi nosečnico
čim prej panično odpeljali v porodnišnico ter se tako na nek način rešili svoje naloge. Seveda
nisem želel Talje prepričati v nekaj česar sama ni želela, še posebej ker bi morala ona
začutiti kdaj je pravi trenutek. Ko prikličem v porodnišnico in jim lepo povem kakšna je najina
situacija, mi babica na drugi strani telefonske linije čisto mirno reče da lahko počasi pridemo
in bomo skupaj preverili kakšno je stanje. Talja ima na tej točki že takšne bolečine med
popadki da dokaj glasno ječi. Ob 14:30 spakirava vse potrebne stvari v avto, nakar Talja
ugotovi da sedenje med vožnjo absolutno odpade. Namesto na sovoznikov sedež se ona
namesti na kolena za prednjimi sedeži, z eno roko se opira na zadnjo klop, z drugo objema
sovoznikov sedež. Na tisti točki ni nihče razmišljal o prometnih predpisih saj so nama druge
misli švigale po glavi. Na srečo je porodnišnica oddaljena dobrih 10 min vožnje katero Talja
prestane v razmeroma močnih bolečinah. Vse od tuša so bili popadki takšni, da tudi ko so
popustili, bolečina ni popolnoma izginila, ampak se je nekako kar nadaljevala v naslednji
popadek. Ko prispeva pred porodnišnico parkirava avto v s štorkljo označenem parkirnem
mestu, 3m od vhodnih vrat bolnišnice. Oprtam si najpomembnejše stvari ter primem Taljo, da
ji pomagam hoditi, saj ji pri vsej bolečini hoja ni več enostavna. V avli bolnišnice naju gospa
pri sprejemnem pultu zagleda ter nama hiti pomagat priklicat dvigalo. Med čakanje na
dvigalo nama prijazno razloži pot do porodnega oddelka kljub temu, da to še zdaleč ni bil
naji prvi obisk v tej bolnišnici. Ko prispeva eno nadstropje višje in stopiva iz dvigala se mi je
zdela pot do porodne sobe daljša od El Camina, saj se je Talji še kar poznalo pri hoji.
Podpiram jo kolikor jo lahko. Ker je bila to nedelja popoldan je bila bolnišnica precej prazna
in na hodnikih ni bilo zaslediti velikega števila osebja, vendar po parih metrih srečava
medicinsko sestro, katera nama prijazno ponudi pomoč ter nama pomaga nadaljevati pot. V
tem trenutku je babica že prihajala naproti, saj je prejela klic gospe iz sprejema. Prijazno in
mirno nama pomaga do sobe za pregled. Tajla ves čas globoko diha ter med popadki ječi,
kar da babici resno vedeti, da nisva prišla samo na ogled. Kljub stanju Corona pandemije se
takrat nihče od osebja ni s tem ukvarjal ter večjo pozornost namenjal trenutno bolj aktualnim

dogodkom, porodu. Taljo priključijo na mobilni CTG ter prosijo, če se lahko usede/uleže, da
jo pregledajo koliko je odprt maternični vrat. Bolečine med popadki to bile tako intenzivne, da
Talja to odvrne in prosi če lahko to storijo medtem ko ona stoji. Seveda tudi to ugodijo in po
nekaj sekundah pregleda babica veselo oznani da je maternični vrat že 8 cm odprt. Talja v
šoku pogleda babico ter ji reče, da je to zagotovo šala. Seveda to ne more biti res, saj
popadki niso še tako svinjsko boleči da bi lahko bila 8 cm odprta. Ampak babica vztrajno trdi,
da se ni zmotila in do poroda kot kaže ni več tako dolgo. Pred odhodom v porodno sobo Talji
še vzamejo kri ter ji namestijo kateter vendar se Talja teh posegov ne spomni prav dobro saj
je zaradi bolečine že nekoliko odsotna. V porodno sobo naju premestijo okrog 15:30. Kljub
temu, da smo se morali sprehoditi zgolj kakšnih 20 m, Talji tale sprehod ni bil tako
enostaven, vendar smo ga skupaj ob pomoči babice počasi opravili. V čudovito opremljeni
porodni sobi, kakršne bi si verjetno želela vsaka porodnica, se začnejo stvari resneje
odvijati. Na voljo so nama vsi možni pripomočki. Od blazin, žog, stolov, vrvi, glasbe,
aromaterapije, …, do celo kadi. S Taljo sva se pred dnevi pogovarjala, da glede na
povprečno trajanje poroda pri prvorodkah lahko izkoristi to možnost ker uporabi kad za
kakšno uro ali dve ter tako zmehča tkivo presredka, kar bi zmanjšalo možnost raztrganin.
No, ko sva midva dejansko prišla do porodne sobe niti razmišljala nisva o vseh teh
pripomočkih in možnostih. Jaz sem se naslonil na kad, Talja je bila naslonjena name in tako
sva skupaj predihovala popadke. Po mojem mnenju ji je šlo super! Lepo se je skoncentrirala
ter predihovala med ter po popadku. Babici je vedno znova ponavljala, da mora na stranišče
kakat, ampak babica jo je lepo mirila, da je to zgolj znak da prihaja otrok. Nekaj blata je
vseeno prišlo ven med pritiskanjem ampak spretnost, diskretnost ter prijaznost babice je bila
na vrhunskem nivoju in stvari so se tako odvijale da jih midva niti nisva opazila. Ves čas sva
stala ter skupaj premagovala popadke. Po določenem času se je Talja vseeno želela malo
vsest ampak postelja ji ni bila udobna, saj je bila previsoka da bi v tistem trenutku udobno
sedela. Babica ji je predlagala porodni stol v obliki črke U. Bil je nižji od postelje in za Taljo
takrat bolj udoben, vendar po nekaj popadkih je ponovno želela vstati. Čutil sem, da so
popadki vedno bolj intenzivni, saj me je Talja vedno bolj stiskala med njimi. Počasi smo
prešli v fazo, ko je med popadki Talja začela počepati in močneje kričat. Takrat se nisem še
zavedal da so prišli na obisk tiščavniki in stvar je dokaj blizu. Do takrat smo bili v porodni
sobi kakšnih 40 min. Še nekaj tiščavnikov je Talja prestala stoje, nakar se je ponovno usedla
na pručko. Jaz sem bil za njo ter so podpiral in držal, da nebi zdrsnila iz pručke med samim
potiskanjem. Pri vsakem naslednjem popadku je bila intenziteta višja babica pa, do sedaj
popolnoma nevsiljiva ter prijazna, z jasnim vodenjem zelo mirna. Ker sem sam bil postavljen
za Taljo nisem uspel spremljati napredka otroka, vendar mi je v tistem trenutku bilo bolj
važno da sem Talji v maksimalno podporo, kot pa da se čudim naravi. V nekem trenutku je
babica imela obe roki iztegnjeni proti mednožju in vedno bolj je postajalo jasno, da je otrok
na poti. Na hitro je babici uspelo zdravnico poklicat na pomoč in po parih dodatnih
tiščavnikih je novorojenček lepo zdrsnil na blazino pod pručko. V tistem trenutku so naju oba
preplavile tone hormonov in kar nisem mogel umakniti pogleda iz malega bitjeca. Kljub
izredno vijoličasti glavici in belo rdečim madežem po celem telesu, se je to zdelo nekaj
najlepšega kar sem kdajkoli videl v življenju. V tistem trenutku sem se spomnil in pogledal na
uro. Bila je 16:31. Zanimivo, da sem prej pomislil na uro poroda kot pa spol otroka. Že
usmerim pogled nazaj proti otroku, ko Talja sprašuje, če je z otrokom vse uredu. Priznam da
me je močno vijoličasta barva glavice malce presenetila, vendar kot kip sem imel pogled uprt
v otroka in poskušal zaznat vsak njegov najmanjši gib, kateri bi mi dal vedeti, da je z njim
vse v redu. In premaknil se je! Ni jokal je pa začel spreminjati obrazno mimiko, kar je tudi
meni orosilo oči. Takoj za tem je sledilo Taljino naslednje vprašanje, katerega spola je.

Babica skupaj z zdravnico nama veselo povesta, da sva dobila punčko. Taljo sem močno
objel ter še kar občudoval najino hčerkico, medtem ko sta zdravnica in babica brisali otroka.
Vprašata me, če bi želel prerezati popkovino vendar sem v tistem trenutku raje gledal otroka
kot pa upravljal škarje in ni mi žal! Taljo nato počasi prestavimo na posteljo, kjer ji babica
pomaga še poroditi posteljico. Zdravnica dojenčico še malce obriše ter nama jo zavito v
odejico preda. Verjamem da se to zgodi večini, če ne celo vsem, ko prvič dobijo svojega
otroka v roke, kar naenkrat preostali svet ni več pomemben. Ne spremljaš več kaj se dogaja
v okolici. Pomembna sta ti samo še tvoja partnerka in tvoj novorojeni otrok. Takrat sem bil
izjemno ponosen na Taljo in najsrečnejši ob pogledu na najinega otroka. Na žalost se je
Talja malce raztrgala, vendar sreča v nesreči je ta, da je presredek ostal cel. Ampak takrat
ko je zdravnica napravila še teh nekaj šivov, sva midva bila že v svojem svetu, z najino
dojenčico v naročju, polna emocij in nepopisljivih občutkov.
V decembru malo pred božičem sem ti pisala, da so ugotovili zastoj v rasti in bi naj sprožili porod. V glavnem, bila sem že hospitalizirana in na dan, ko bi mi mogli sprožit je sobna zdravnica še res hotla sama preverit, če je res tak shiran. Nato smo se odločili, da s sprožitvijo še počakamo. Imela sem redne preglede in mislim, da na koncu ga sploh več niso vodli, kot zastoj rasti…ampak, da je vse super, samo da je pač malo bolj miceni. 
No, zaradi vseh teh različnih informacij ja sprožitev, ne sprožitev so se odločili, da v primeru, da ne dobim svojih popadkov, da mi sprožijo porod na PDP.
Tako, sem prišla v četrtek, 13.1. V porodnišnico, kjer so po pregledu ugotovili, da sem sicer že 2cm odprta, ampak je ustje še toliko debelo, da lahko grem še na oddelek. Tam so mi vstavili trakec za tanjšanje materničnega vratu – okoli 10:15 zjutraj. Načeloma bi naj deloval 24 ur.
In tu se potem spet nova zgodba začne
Dokaj hitro sem sicer začela čutit takšne krče, ki so postali sicer vedno močnejši….Matica sem prosila, da mi pošlje kateri app si je on namestil za vodenhe popadkov, ker sem pač bila zdaj sama v tem. Okoli 13:30 rečimo, da začnem spremljat z appom in mi po cca 15min sporoči, da morem iti v bolnico. Nato se vstanem in grem peški do sester in rečem, da se mi zdi, da imam že popadke in da pač nočem preveč “gnjavit” in me takoj peljeta v sobo, da pogledata in ocenita, da sem odprta med 2-3cm. Priporočata topel tuš in predihovanje, ter vpr. Če že rabim kaj proti bolečinam. Takrat se še ne odločim. Grem pod tuš in se preoblečem, še zobe sem si uspela vmes umit….vmes predihujem, ob enem pa so popadki vedno močnejši. Okoli 15h pokličem, če bi lahko dobila kaj proti bolečinam. Vmes se menjala izmena in sta bila malo presenečena, če že res želim…potem mi dajo nekaj proti bolečinam v rit (ob 15:15) in se dogovorimo, da me prideta pogledat okoli 16:30/17:00, da vidimo kak napreduje odprtje. V sobi sem bila sama in sem predohovala in izvajala razne zadeve, tudi ležala in bila kar kriza med popadki. Cela sem bila mokra in ob pomisleku, da bi to naj bilo do 10zjutraj naslednjega dne, me je bilo kar groza. Saj načeloma trak deluje 24ur. Okoli 16:30 se mi zdi, da me začne tiščat lulat…grem na wc in je vse tak čudno, občutek da bi mogla pritisnit, pa rajši ne bi…tako, da se malo polulam, kaj preveč pa nisem upala pritisnit. Cez 2 minuto spet grem na wc “lulat”. Potem se vležem in nastane spodaj tako močan občutek in naenkrat pritisnem in se pokakam. Malo sem zmrznila. Hitro pokličem in pride, ter rečem, da sem se pokakala in pokliče sestro. Pride, reče ja vstanite se in jaz rečem še enkrat bi mogla it/pritisnit. Naenkrat panika, takoj na hrbet, noge narazen, ctg ns trebuh in si sestra že daje rokavivo gor in pogleda med noge in se vidi glavica, jaz pa čist odprta takoj na voziček, jaz še pograbim vodo in telefon in sproti po hodniku pokličem Matica, da naj takoj pride, ker grem rodit. Ura, ko sem ga klicala je bila 16:50. Mene takoj v porodno sobo na stol, predihavam, še probam ne tiščat, saj smo probali, če bi še lahko počakali Matica. Matic mene 16:56 kliče nazaj mi babuca prinese telefon, in reče, če še rabim kaj, da mi prinese….iz glasa je potem ugotovil, da mora telefon kr odložit ker gre za res. V glavnem Vito se je rodil 17:10 in je popoln. Malo je sicer bolj miceni, 48cm in 2800g. Matic je vse zamudil, prišel ko je bilo že vsega konec oz ko so me šivali, pa je takrat potem mogo počakat zunaj. Ekipa v porodni je bila res super, ful v pomoč in samo so pravli, da očitno znam rodit ker je bil to res šok za vse kak je šlo hitro. Presredek so mi mogli malo prerezat, ker zaradi hitrosti vsega se tkivo ni moglo tolko hitro raztegnit in ker je bil Vito že malo v krizi, so malo vrezali. Dotaknila sem se mu glavice, potem do mi ga takoj dali na prsi, plus odrezala sem popkovino. Tako, da je Vito na koncu rojen točno na rok.
In to je to moja porodna zgodba, kot vidiš je pri meni skoz zanimivo
Hvala ti za vse
Že nekaj časa želim sporočiti veselo novico in “na hitro” povedati mojo porodno izkušnjo…. Imela sem PDP 31.12.2021, a mali moj zaklad se je odločil priti šele 6.1.2022 ob 4.04. Tiano, težek 3620g in velik 51cm. 

Zame je bil zadnji mesec nosečnosti oz vsaj zadnjih 14 dni zelo napornih. Predvsem ker sem imela res zelo velik trebuh in potem se otekanje in sem bila zelo okorna, kar je zelo vplivalo na moje razpoloženje. Kako noč so se pojavili blagi krči in ko sem se ze veselila, potem spet po nekaj dni nič. Dokler se mi ni odluscil čep in je prišlo do predrtja plodovih ovojev, vendar pravi popadki (od zdaj naprej val) se nikakor niso začeli. In potem sem sla v porodnisnico, kjer so rekli, da mi bodo porod sprozili. Kar nekaj časa se ni dogajalo nič, nato pa en intenziven val in mi je odtekla “voda”. Vali so bli vedno močnejši, vendar odpirala pa se nisem oz. zelo pocasi do 3 cm, nato pa v 1,5h za 7cm, kar pa je bilo prehitro za mojega pikeca in se ni uspel lepo nastavit v kanal. Jaz sem ves čas lepo predihovala vale (za kar se ti iskreno zahvaljujem, da si me naucila) in vztrajala 2h, da ga hočem porodit. Vendar je pri mojem pikecu žal prislo do poskokov v utripu in do preacidoze, zato so mi naredili urgentni cr. 
Žal moj porod ni bil niti priblizno podoben temu kar bi si vsaj približno želela, ampak najbolj me je potrlo, da nisva imela posvečene ure oz, da ga niti ati ni mogel dobit “koža na kožo”, ker so ga mogli odpeljat ozivljat. Na srečo je moj fant borec in se po 40min ni vdal in sedaj je močan, zdrav fant. 
Tak da prvi dnevi po porodu so bili zelo težki in moja želja je bila, samo da bi mi ga uspelo dojit. Žal v porodnisnici nisem imela vsak dan podpore glede dojenja, zato sem si samo želela domov. In sedaj mi je uspelo. Dojima se.

Hvala za vse Izidora! Veliko si me naučila! Glavno; kako predihovat in v najhujšem valu mislit na naju oba-jaz sem ves cas imela v glavi, kako sva skupaj morski val, ki se zaletava v skalo, ki jo mora premagat. 
Hvala!
a uničim mite o umetnih popadkih in strahu pred njimi,….. jaz sem jim hvaležna
Moja zgodba se začne 10 dni po PDP in sicer, ko sem prišla na pregled v porodnišnico in so me prestrašli z proženjem poroda. Takrat nisem vedela kaj to pomeni. 10 dnevna bitka s strahom kaj se bo odvijalo je povzročila, da se je spontan porod oddaljeval. Vsak drugi dan kontrola in nobenih napredkov. Čeprav se mi je v petek zvečer odluščil čep se popolnoma nič ni zgodilo vse do torka, ko sm bila sprejeta na indukcijo…..(kaj to je in kako vse to poteka sem razmišljala 10 dni dokler sem končno prišla v roke ginekologinji, ki mi je podala vse informacije). Dopoldan so mi vstavili trak, okoli šeste ure zvečer pa sem začutila neke krče, ki bi jih lahko povezala z popadki. Okoli osme ali devete ure mi je odtekla plodovnica, odptra sem bila 1cm…..ob 22.30 uri so me še enkrat pregledali in pri hudi bolečini med popadki izmeri šele drugi centimeter. Takrat se je babica odločila, da me prestavijo v porodno sobo. Po večkratnem obisku wc-ja sem večinoma popadkov preživela na boku. Okoli polnoči me je  ginekologinja še enkrat pregledala in ker sem bila čisto v krču odprta pa samo 3 cm (s tem sem zavirala napredek), se je odločila, da mi dajo oltivo in umetne popadke. Od takrat dalje je potekalo vse skupaj kot po mojem predhodnem načrtu. J Okoli druge ure se mi je pridružil partner, katerega pa sem le občasno pogledala in se zavedala njegovih dotikov, saj sem bila zelo utrujena in večinoma časa do poroda sem med popadki spala. Okoli tretje ure sem bila odprta 6 cm, nato so me ob štirih še enkrat pregled in sem bila odprta 8 cm. Lahko bi rekla da se ne spomnem kako sem prišla do tja ampak malo čez četrto uro je rekla babica ››oooo mi bomo pa počasi rodili‹‹. In tako je tudi bilo, po kratkih navodilik kako bo potekalo, so mi odvzeli gumbek (za ultuvo), obrnila sem se prvo na desni bok za en popadek, nato še na levi bok in počakala drug popadek in takoj še na hrbet, po drugem popadku na hrbtu in neznosni utrujenosti sem začutila roke partnerja, ko me je potisnil naprej saj moje telo ni bilo več možno samo nič narediti. Ampak vsega je bilo že konec, saj ob naslednjem popadku je babica že umaknila majico in mi položila otroka v naročje.
 Na srečo sem spoznala prav poseben porodni tim in tudi malce kasneje me je babica prišla vprašat, če mi lahko pokaže dojenje. Lahko samo rečem, da sem točno tako kot sem si zamislila tudi doživela svoj prvi porod! Po dveh dneh sladkega cartlanja sem se odpravila domov na skupno cartlanje, dojenje je steklo kar hitro, brez nekih posebnosti, še danes polno dojim.
Sprejeli so me na oddelek v ponedeljek zjutraj po opravljenem rednem kontrolnem pregledu (39 tednov) zaradi pomanjkanja plodovnice, amni-check je bil negativen. V torek zjutraj okrog 9h so mi vstavili prostaglandinski trak ob maternični vrat in hkrati napravili masažo vratu (ne najbolj prijetna zadeva, a vsekakor ne prehuda). Potem se do 16h isti dan ni dogajalo nič, oziroma le rahlo črvičenje, kot blagi menstrualni krči, za tem pa od 17h dalje akcija…. kontrakcije, sprva intenzitete tam okrog 30, se začnejo risati na ctg, moja pikica ima ves čas stabilen pulz tam nekje med 130-140/min. Babica mi svetuje, da si probam štopat popadke, ker namreč sama niti pripližno nisem imela ne občutka za čas, niti toliko, če so le-ti sploh redni. Bolečina je bila zgolj v spodnjem delu trebuha in spomnim se, da sem babici rekla, da mislim, da to še ni to, ker me ne boli cel trebuh. Babica je odgovorila, da imam morda zelo visok prag za bolečino. Čez cca 20 min se vrne in me vpraša po popadkih, povem, da so na 3-4 min in trajajo cca 30 sekund (glede na app na telefonu). Odloči se, da me pregleda, ugotovi, da sem 2 cm odprta, vrat popolnoma zmehčan in skrajšan, vrnem se v svojo sobo in predihujem dalje. (Tu moram povedati, da je bil maternični vrat zmehčan in skrajšan že zjutraj in, da sem bila pred sprožitvijo že odprta 1 cm).
Vmes pride večerja, spomnim se, da je treba nekaj jest, zato se potrudim in poskusim. Naredim 3 grižljaje rižote, med vsakim vstanem, se naslonim naprej na posteljo in prediham popadek, potem se pa odločim, da je to nesmisel in se vležem v posteljo. Popadki se intenzivirajo, so pogostejši, trajajo okrog minute (ne morem verjet, da jih še zmeraj uspem sama merit), pavze med popadki so pa praktično manj kot minutne. Ob 19h odprta 2,5 cm, komaj še diham, molim boga za tiste pol cm, da bi lahko šla v porodne sobe in dobila epiduralno. Po poti iz preiskovalnice nazaj v sobo prediham po hodniku 3 popadke, za tem gremo pod tuš (zlata zlata babica Melita). Po prošnjah babic se po nekaj minutnem tušu, strinjam z 1 Dolantinom, ki malo omili popadke, ki so šli že na 100 na ctg-ju. Nato me ob 20.15 pogledajo spet, tokrat kar na moji postelji v bolniški sobi, saj povem, da hodit več ne morem. Babica prebledi in mi pove, da sem odprta 5-6 cm. Itak panika… hitimo v porodne. Presedem se na sedeč invalidski voziček (so rekle, da bomo tako najhitreje), v lift in brzina ven, možu v liftu še uspem napisat sms “5-6 cm”, da se odpravi od doma. Vmes v liftu predihavam popadke (kar je bilo sede zelo težko). Pridemo spodaj ven, takoj me pogleda babica v porodni sobi, jaz 8 cm odprta! . Še kr se pogajam za epiduralno, babica mi ponudi Tadol, ker meni, da bodo z epiduralno prepozni. Se strinjam, odhiti pripravljat injkecijo, pri meni pa vmes prvi tiščavnik – zdaj vem, da je to tiščavnik, ker res močno tišči navzdol in pritisk je povsem drugačen od bolečine, ki je bila prej v trebuhu in križu. Temu primeren je tud mog glasovni odziv. Res se glasno zaderem, babica priteče nazaj in me ponovno pregleda (čeprav zdaj zaradi bolečine protestiram že nad pregledom) …in reče nič ne bo z injkecijo, glavica je spodaj. Ob bolečini začnem prosit naj mi pomagajo in jasno povem, da zmorem več. Ležim na desnem boku in se stiskam ob ograjico, saj je to edina trdna površina, ki se je uspem oklenit z rokami. Od nekod se zopet pojavi oddelčna čudežna babica Melita, se nam približa in reče: no no, Katarina, zdaj se pa ne bomo izgubili, dvigniva nogo in ob naslednjem popadku zajameva sapo globoko in pritisneva. Rečem, da ne bom mogla držat noge, babica reče, seveda, ni problema, bom jaz. Naslednji tiščavnik odteče plodovnica (občutek imaš, da je počil en velik balon in da je zraven odteklo še kaj drugega, vendar v mojem primeru ni)… sledita še 2 – za glavico in ritko in moja deklica je tukaj. Ura je bila 20:39, kar sem izvedela naknadno.
Dvignem telefon, kličem Mitjo kje je, on je parkiral in gre pravkar na bris . Na covid testiranje je šel sicer že prejšnji dan, a je veljavnost 24 ur že potekla, zato mora tja ponovno. (Jaz mu pa ob 17h še zagotavljam, da naj gre domov, da sigurno še ne rabi na bris, saj vprašanje, kdaj se bo začelo kaj dogajat, ker zaenkrat še ni nič .)
Vmes neha utripat popkovina, babice me vprašajo, če bi jo jaz prerezala, rečem seveda, babica Melita slika z mojim telefonom (to je bila edina stvar, ki sem jo vzela v porodne ob vsem seznamu ), prerežem, in naredijo nama odtis posteljice na papirju za domov .
Moja ginekologinja, ki je bila slučajno ta dan dežurna, prilaufa nekje vmes, saj ni mogla verjet, da sem bila še malo prej na 2cm in me zelooo lepo zašije, tisto malo kar je bilo treba.
Vmes priteče tudi mož, tam skoraj nagazi na vratih eno nosečko s popadki in napade babico na zvoncu, da smo rodili! Ga babica okrega nazaj, da on nič ne bo rodil, da bo rodila njegova žena! – so mislili, da je prišel s tisto gospo s popadki .
Cela norišnica, po razjasnitvi težav se mu babica opraviči in ga spusti končno k nama . Kako sva se nasmejala, kot v filmu .

Mislim, da sem na porodno bolečino pozabila v trenutku, ko je bila Dora varno pod spalno srajco na mojem trebuhu in nežno iskala prsi. Če pa ne takrat, pa definitivno naslednjo noč, ko je bilo treba poskrbeti za to malo nebogljeno bitje. Lepo je.
Vsem nosečkam želim, da se ta mali čudež v vašem trebuhu čimprej razvije v čudovito zgodbo.Katarina Petelin 08:46 (pred 11 urami)

Danes (9.2.22) se nama je rodila punčka Tara. V resnici pa se moja porodna zgodba začenja še kaki teden prej. 
Ko sva 1 teden do PDP izvedela, da sva oba covid+, se mi je porušil ves “plan”, ki sem si ga zadala za porod. Iz dneva v dan sva pogledovala na teste, če bova do poroda – in če bo Gasper sploh lahko zraven. Za dodatek si na koncu zbolela še ti in moja predstava o tem, kako bo zgledal moj porod, se je v hipu sesula. Mislila sem, da bom imela ob sebi varno spremstvo dveh zelo pomembnih oseb. V nekem trenutku pa je celo kazalo, da bom dejansko sama. Na to nisem bila pripravljena. Ampak sem si rekla: bo kakor bo. Spusti in zaupaj, da bo vse ok. 
En dan čez rok mi je zvecer iz razpoke pritekla voda. Odšla sva v porodnišnico, kjer so me zaradi razpoke dali v porodno sobo. Gasper je sel cez noc domov, jaz pa sem noc prakticno prebedela. Spala sem mogoce 2h vsega skupaj. Zjutraj je zdravnik ugotovil, da se mi razen odtekle vode ne dogaja nic, zato je predlagal, da porod zacnemo pospesevati z vaginaleto. Po 8 urah je sledil pregled in stanje je bilo nespremenjeno: maternicni vrat nezrel, odprta 0. Dobila sem se eno tableto in takrat sem se “zlomila”. Začutila sem, da bo vse skupaj še trajalo in res res hvala za tvoje besede spodbude, ki si mi jih namenila po telefonu. Saj si mi pomagala, da se ponovno sestavim. Nastimala sem si en film, nalenkost odmislila vse skupaj in med gledanjem se mi je zacelo dogajati.
Po cca 2h so se mi zacenjali pojavljati popadki na 3 minute. Poklicala sem Gasperja in skupaj sva predihovala, delala vaje (saj so mi gibanje zaradi nezrelega vratu) dovolili. 
Okoli 2h zjutraj (drugi dan v bolnici) so mi predlagali, da se malo naspim, sicer bo vse skupaj prevec naporno. Predlagali so mi Dolantin in sem se strinjala. Ponoci sem tako res nekaj uric spala kljub rednim popadkom, zjutraj pa je pregled pokazal, da se kljub rednim popadkom zelo malo odpiram. Ker sem bila res ze utrujena (cca 30 ur v bolnici), sem sama prosila za epiduralno, ki so mi jo nastavili ob 6h. 
Ko je prijelo, sem zaspala, okoli 7.30 pa je zacela popuscati in zacutila sem, da me popadki ze fejst tiscijo navzdol. V naslednje pol ure so popadki postali res intenzivni in iz minute v minuto sem bila bolj odprta, bolecina in potiski pa res intenzivna. Naenkrat je zdravnica rekla – nic, rodili bomo. Takrat nisem sploh vedela, da se je ze mudilo, saj je tudi Tara postajala sibkejsa. V pol zavedanju sem slisala, da je zdravnica nekaj omenjala vakuum, potem pa samo se to, da ne bo carskega reza, ce rodimo v naslednjih nekaj potiskih. Dve babici sta se mi naslonili na trebuh in z zadnjimi mocmi sem stisnila ven glavico. Z naslednjim popadkom je bila Tara zunaj. Ker se je tako mudilo z iztisom, so mi prerezali presredek, ampak bom ze prezivela. Raje to, kot urgentni carski rez. 
aja, pa se to … 
Zadnjih 20 minut poroda se je odvilo tako hitro, da je Gasper, ki je samo nekaj skocil na svoj oddelek, na koncu zamudil iztis.  
Glede na vso dogajanje, sploh ne morem verjet, da je konec. Je pa aktivni porod dejansko trajal samo 4 ure. Vse ostalo je bilo 32-urno cakanje s popadki in latentna faza, ki me je res res utrudila, saj 2 noci prakticno nisem spala.
Se enkrat iskrena hvala, da si bila ob meni, ceprav prek telefona. Pomagala si mi tocno v tistih trenutkih, ko mi je bilo najtezje.  

sporočam ti, da sva v nedeljo, 6.2.2022 postala najbolj ponosna starša malemu Filipu. Fant je malo pohitel, pdp 13.2. Počakal pa dovolj dolgo, da sva prebolela covid (1.2. sva zaključila izolacijo). Na srečo je bila blaga oblika covida, malo zamašen nos. 
Na kratko ti opišem vse skupaj. V četrtek ponoči se mi je začel luščiti čep, to je še trajalo v petek in soboto. Sem pa imela že par dni bolj mehko blato, kar sem predpisala moji bolezni črevesja. V soboto sem začela čutiti neko zbadanje v spodnjem delu trebuha in rahle bolečine v križu. Popoldan sem poslala Nejca na testiranje, če bi trebalo iti proti porodnišnici. Vmes so se začeli vedno pogostejši in močnejši popadki. Ko sem jih dobro uro imela na 5 min, še kar nisem šla, niso še bili dolgi 1 minuto Nejc je zelo mirno odreagiral in ni delal nobene panike za v porodnišnico, na srečo.
Ob 20.00 sva se odpravila proti Ptuju. Ctg pokaže popadke na 3 min, centimetri seveda razočaranje, 1.5 cm Nejca so poslali domov, mene pa v porodno sobo, ampak naj še grem spat in obvezno ležat. Vmes sem celo malo uspela zadremati. Črevesje mi je pa vedno bolj nagajlo, krči so bili celo na čase bolj močni od popadkov. Ker sem bila pozitivna na streptokok, sem dobila antibiotik, kar je črevesje še malo razdražilo. Vmes sem presedela več na školjki, kot v postelji. Babici sta bili zelo fajn, me spodbujali. Priznam, da me je bilo vedno bolj strah, kako bo črevesje zdržalo vse skupaj.
No potem sem se počasi odpirala in sem lahko poklicala Nejca, naj pride ob 5.30. Bil je super opora in vzpodbuda. Odlično si ga pripravila na delavnicahproti bolečinam so mo dali spasmex, ker sem se jim zasmilila kako je delalo s črevesjem. Jutranja smena babic mi je nato predlagala tuširanje. Pod tušem sem bila 30 min, če še ne več, ker mi je zelo pasalo. Nato pa je začela pritiskat glavica in bi morala samo predihavat, mene pa je črevesje stiskalo, da sem avtomatsko tudi pritisnila. No končno so prišli tiščavniki. Od začetka sem bila na boku, potem sem šla na tla ob posteljo, pa nazaj na posteljo na bok in na koncu na hrbet. Mali nikakor ni hotel ven. Vmes mi je dala dve ampuli gela dianatal, mi masirala presredek, mazala potem z oljem. Na koncu mi je babica pomagala s pritiskom na trebuh, kar me je še najbolj bolelo od vsega. Vmes mi je rekla, da se lahko dotaknem lasekov. Ob še eni pomoči pritiska na trebuh se je ob 9.24 končno rodil najin princ. Težak 3870g, velik 53 cm in obseg glavice 36 cm. Dobila sem ga na prsni koš, Nejc je prerezal popkovino in imeli smo posvečeno uro. Dobila sem en notranji lepotni šiv. Babice so me zelo pohvalile, da sem bila super, da imam zelo visok prag bolečine in da je bil hiter porod (meni se ne zdi hiter). Tudi sama moram pohvaliti obe smeni babic. Prišla sem brez porodnega načrta na papirju (imela sem ga v glavi) in je bilo vse kot sem si želela (tišina, blaga svetloba, intima, dotik lasekov, posvečena ura, prerez popkovine in cel presredek (priznam, da ga nisem niti enkrat masirala)). Zelo vesela pa sem tudi, da so hemoroidi ostali celi, da niso popokali. 
Hvala tudi tebi Izidora, da sem bila pripravljena za plezanje na vrh gore. Med porodom sem se večkrat spomnila tvojih besed.
Zdaj vidim, da le ni tako na kratko opisano vse skupaj
ob 3.34 se je rodila mala Ava, velika 47cm in težka 3170g PDP je sicer bil 2.3.2022, ampak se je odločila postati valentinček
Porod pa..kaj naj rečem..povsem naravno v 6 urah je bila novorojenčica pri nama. Doma mi je odtekla voda, potem pa so se začeli popadki. Do 8 cm me sploh ni bolelo kaj veliko, potem pa tudi bolečina ni bila za več kot 6/10. Sem bila presenečena, da se tak lepo odpiram, glede na to da ni bilo velike bolečine. Tilen me je pri vsakem popadku masiral, jaz pa sem dihala samoglasnike Soba je bila zatemnjena in imela sva nežno glasbo v ozadju. Ves čas med popadki stala in se zibala v medenici ob tem pa me je Tilen masiral. Na postelji mi je bilo zelo neprijetno in sem takoj vprašala babičarja, če se lahko gibam. Prinesli so mi tudi žogo.
Tiščavniki so potem bili bolj neprijetni kot boleči, ampak niso dolgo trajali in je bilo za zdržati. Malo sem se na koncu sicer raztrgala, čeprav se je babičar Matjaž res trudil ohraniti presredek. Vsi na oddelku so bili super in so me res podpirali, da je šlo vse naravno.
Hvala ti za vso znanje, sem imela tvoje besede ves čas v mislih.
In lepšega poroda si res ne bi mogla niti predstavljati (no edino šivi niso najbolj fajn).
Imeli smo tudi posvečeno uro (kar 3 ure), kjer sva naredili podoj. Z dojenjem se še malo loviva, ampak vem da nama bo uspelo. 
Lep valentinov pozdrav,
Mogoče si me danes pogrešala na jogi, vendar sem dobila včeraj za valentinovo čudovito Hano.
PDP sem imela šele 2.3.2022.
Vse skupaj se je začelo v petek, ko me je ginekolog napotil v bolnico, saj CTG in ultrazvok nista bila vredu. Hana ni pridobivala na teži in tudi plodovnica je bilo na spodnji meji. Zadržali so me v bolnici in v soboto naredili 3x CTG. V nedeljo sem imela ultrazvok in je rekla zdravnica – ali vam plodovnica uhaja ali pa sprožimo porod zaradi manka plodovnice. Trakec so mi vstavili v nedeljo ob 10 uri zjutraj. Okoli 13 ure sem začutila rahle bolečine v hrbtu in sem čakala kako naprej. Okoli 2 ure zjutraj sem nato začutila prve rahle “menstrualne” krče, ki so se stopnjevali, vendar okoli 6 ure skoraj ponehali. Na CTG-ju je bilo videt 4 popadke v 1 uri. Nato se je okoli 7:30 nadaljevalo, na kar me pregleda babica in reče: vi ste cca. 3cm odprti in greste v porodno sobo. Jaz šokirana, ker bi še rada predihovala v sobi, kjer imam tuš in wc. Okoli 8 ure sem prišla v porodno sobo, kjer mi babica Barbara oceni 4-5cm. Pokličem partnerja, da se mi pridruži. Okoli 9 ure se odločijo, da mi predrejo ovoje in dobim protibolečinsko inekcijo. Inekcija me je kr pošteno zadela, zato sem spala razen med popadki. V transu sem rekla babici, da so se popadki spremenili in da mi vse tišči dol. Obrnila sem se na hrbet in videla se je glavica. Po nekaj popadkih je Hana 10:09 privekala na svet, 46cm in 2.420cm. Žal pa sem morala pod narkozo, saj posteljica ni hotela ven. Kljub različnim metodam nam ni uspelo. Babica Barbara in ostali kader je bil super. Trenutno se s Hano trudiva z dojenjem, saj mora nujno pridobivat na teži.
Pozabila sem pripisat, da sva vseeno imeli nekaj časa zase v porodni sobi, preden so me odpeljali pod narkozo. S Hano sva se poskušale tudi dojit, vendar ni uspelo. Danes pa ima super sesalni refleks, samo naval mleka še čakava.
Najlepša hvala za vse nasvete in prenos znanja.
Se vidimo na igralnih uricah.
Maribor, predrtje plodovih ovojev
Pozdravljen svet, sem Amadej S svojimi 47 cm in 3.090 kg, sem v sredo 16.2 ob 3.24 prijokal na svet k presrečni mamici Anji in atiju Matjažu
Moja pot na ta svet se je začela tako… mamici je 13.2 začela odtekati po kapljicah voda, vendar ni bila prepričana ali gre za izcedek, urin ali bi lahko bila plodovnica. Ker je bilo te snovi res malo se je odločila še malo počakati. Ker pa so bile 15.2 hlačke malo bolj mokre, kot se ji je zdelo normalno, je vzela stvari in se napotila na pregled v porodnišnico. Ugotovili so, da je prišlo do razpoka plodovih ovojev, zato so ji dali antibiotik za njeno in mojo varnost in naju napotili v porodno sobo. Ker še ni imela popolnoma nič zmehčanega materničnega vratu, je dobila čudežno tabletko, ki je že v prvo razmehčala maternični vrat. Redni popadki so se pričeli okoli 19.ih in 1,2,3 je bila ura polnoč, ko je bila odprta 3 cm in je lahko poklicala na pomoč bodočega očka. Ker mi ni pasalo nič drugega, kot to, da je mamica ležala na boku, ji očka ni mogel kaj dosti pomagati, razen da jo je podpiral, dihal z njo in ji dajal obkladke na čelo. Dobila je tudi kisikovo masko, saj se nisem želel še spustiti in ji tako malo olajšati dihanje. Po treh urah predihovanj, so se za mene odprla 10 cm vrata. Ker so me popadki tako zelo stiskali, da mi je vedno znova upadel srčni utrip, so se zdravniki odločili, da mi bodo pomagali na svet z vakumom, da ne bi prišlo do resnejših komplikacij. Dva potiska in že sem prišel ob 3.24 na ta čuden svet. Mamici je bilo zelo naporno, vendar je ob pogledu name, ki sem na svet prijokal živ in zdrav, bolečina kar izpuhtela.
Hvala za vso deljeno znanje, spodbudne besede in vadbe, ki so me pripravile predvsem mentalno na pot tegale malega čudeža
Lep pozdrav in se vidimo najverjetneje na igralnih uricah,
Anja Vinkovič 
Maribor,  odtekanje polodovnice- razpok plodovih ovojev, vaginaleta,vakuum, čudežno tabletko
Kot sem ti kakšen mesec nazaj omenila, sem imela že 3 tedne pred rokom veliko znakov, kot da se nekaj dogaja. Konstantno zatrjevanje trebuha, popadke kot menstrualne krče, ki se pod toplim tušem niso nič zmanjšali, teden pred rokom se mi je odluščil tudi čep. Skratka, vse je kazalo, da bom vsak čas šla rodit. Iskreno sem tudi komaj čakala, saj sem imela po prebolelem covidu vedno večje težave z gibanjem – medenica in križ sta me nenormalno bolela. Ker sem bila zaradi nosečniške sladkorne na inzulinu spremljana v ATN,
so mi povedali, da mi bodo na rok sprožili porod. Moj rok je bil 13.2., kar je padlo na nedeljo. Najprej so za indukcijo določili
petek, 11.2., pa sem se na račun izvidov, ki so bili popolnoma ok, dogovorila za ponedeljek, 14.2., da sem pridobila še 3 dni, ko bi se
lahko porod začel spontano. No, ni se 🙂 Tako sem 14.2. zjutraj odšla v porodnišnico, celo jutro sem ponovno čutila rahle popadke, ki jih več sploh nisem jemala resno, saj sem jih čutila že 14 dni. Na pregledu so mi rekli, da je maternični vrat zelo zmehčan in stanjšan, in da sem 2 cm odprta. Pri prvem porodu sem v taki fazi prišla v porodnišnico z že zelo močnimi popadki na 2-3 minute, dolgimi cca. 50 sekund. Tokrat sem komaj kaj čutila. Priklopili so me na CTG, ker je bilo vse normalno so me premaknili na oddelek, kjer sem čakala na indukcijo. Po cca. 1 uri čakanja, so me poklicali v ambulanto, kjer je zdravnica želela vstaviti trakec za sprožitev poroda. Pri pregledu pa je ugotovila, da sem zdaj odprta že skoraj 4 cm, in da to več ni za sprožitev ker, citiram: maternični vrat kar leze narazen.
Odločila se je, da bodo predrli plodove ovoje in mi dodali oksitocin/umetne popadke. Tega me je bilo zelo strah, saj so mi sestre
pa tudi babica v porodni sobi rekle, da so umetni popadki precej bolj boleči. Kljub temu, da sem prvič rodila brez epiduralne, sem tokrat
rekla, da bom verjetno prosila za njo. Takoj, ko sem prišla v porodno sobo – okoli 10.30, so me spet pregledali in predrli plodove ovoje,
tako da je odtekla plodovnica. Takoj je lahko prišel tudi Mitja, ki je čakal v MB pri starših. Najbolj sem bila srečna, ko je bil pri meni še
preden so mi dali infuzijo z umetnimi popadki (cca. pol ure po predrtju ovojev, se pravi okoli 11.00). Najprej sva se nekaj časa
pogovarjala, babica pa je vsakih 10 min prišla preverit, če se kaj dogaja. Jaz sem čutila nekoliko močnejše popadke, ki sem jih že
predihavala, CTG pa jih ni risal, zato jih je Mitja začel beležiti v aplikacijo na telefonu. Prvi močnejši popadek je zabeležen ob 11.28
uri. Babica me je nato vprašala, če bi želela protibolečinsko injekcijo, ki deluje tudi na hitrejše mehčanje materničnega vratu.
Rekla sem ja, saj sem jo dobila že pri prvem porodu. Ko sem babici opisala prvo porodno izkušnjo, si je takoj pripravila vse za porod,
saj sem bila prvič v porodni sobi samo 3 ure. Okoli 12.00 ure so se začeli tisti res res močni popadki. Res so boleli bolj kot pri prvem
porodu, in ker sem vedela, da so prvič trajali vse do iztisa, skupaj cca. 3 ure, sem tokrat pričakovala podobno. Mitji sem rekla, da to
preveč boli, in da bi imela epiduralno. Ko je prišla anesteziologinja, je z njo govoril Mitja, jaz sem bila že tiho. Ker pa sem le 15 min nazaj dobila injekcijo, so se odločili, da epiduralne ne morem dobiti takoj, prav tako so rekli da sem odprta cca. 5 cm in da je to že
nekoliko pozno. Res je bilo – počakala sem še 5 – 10 popadkov, ko me je začelo tiščat kakat. Mitja mi je rekel, naj pač pritisnem rahlo, da
bo šlo ven, saj sva oba mislila, da je to še prehitro za porod. Predvrati je neka druga babica, ne moja, slišala da Mitja govori o
kakanju, in je prišla preveri, kaj se dogaja. Pregledala me je inrekla: ne ne gospa, vas ne tišči kakat, rodila boste.
Ok, to je bilo pa hitro sem imela v glavi, hkrati pa sem čutila olajšanje, da bom lahko začela pritiskati. Spomnim se še, da so mi
dali na glavo hladno brisačo, babica se je zadrla: Pokličite Tadejo, če bi rada porodila otroka, naj pride takoj. Moja babica je bila
namreč na carskem rezu pri drugi ženski. Nato sem začela potiskati. Po treh pritiskih sem lahko potipala glavico, nato sem še 2x potisnila, in mala Maruša je bila 14.2.2022 ob 12.54 rojena. Vse skupaj je tako
trajalo manj kot 2 uri, če računam samo čas, ko me je bolelo, manj koturo in pol. Še zdaj ne morem verjeti, da je šlo tako hitro.
Marušo sem takoj dobila na trebuh, vmes porodila posteljico, ati je prerezal popkovnico, nato pa je sledil pregled presredka. Na srečo je
samo zelo rahlo popokal, in šivanje ni bilo potrebno – kljub temu, da sem prvič bila šivana.
Med posvečeno uro sem Marušo tudi prvič podojila, in naša punca se je
brez pomoči babice prisesala kot klop, ko je zaspala pa se je šla cartat k atiju.
Tako kot je dojenje steklo v porodni, je bilo tudi na oddelku. Poprvem nekajurnem spanju, se je Maruša prisesala na dojke in je na njih
ostala dobesedno 22 ur, tako da sem se večkrat spomnila na te Izidora. Njen sesalni refleks je bil tako neverjetno močen, da si je uspela
pridelat naval mleka že v porodnišnici, in je bila zvezda med novorojenčki, ker se je zadnji dan v enem dnevu zredila za 120g.
Tudi doma nam gre res lepo, starejša sestrica pomaga pri vsem mogočem, in je res zlata punca. Maruša samo je in spi, jaz pa v drugo v
materinstvu veliko bolj uživam, saj sem sproščena in veliko bolj samozavestna, ter imam tako čas opazovati vsak trenutek in uživati v
dišečem malem bitju. Na koncu lahko rečem samo, da sem neverjetno hvaležna, da sem imela
takšno srečo na vseh področjih. Seveda pa bi se rada zahvalila tudi tebi Izidora, saj sem bila na porod in dojenje tudi tokrat res dobro
pripravljena.

Se kmalu vidimo na razvojnih uricah 🙂
Lepo se imej,
Maribor, sprožen porod, drugorodka, epiduralna, maternični vrat kar leze narazen

V četrtek (6.1.) 7:20 mi je začela odtekat plodovnica. Začetna nesigurnost, če je to res to, je kmalu začela izzvenevat. Dala sem brisačo med noge in šla počivat. Potem sem si privoščila obilen zajtrk in začela pripravljati torbo za porodnišnico in vse za odhod iz nje. V porodnišnico (na Ptuju) sva prispela okrog 12:30. Imeli so gnečo, zato je vse skupaj potekalo zelo počasi. Najprej 1 ura ctg-ja, potem pregled pri ginekologinji, ki je potrdila, da mi odteka plodovnica in rekla, da sem odprta 1cm. Potem sem si poskušala izprosit, da bi šla s partnerjem ven na kosilo, ker nisem jedla od zajtrka, a moji prošnji niso ugodili. So pa se potrudili in mi prinesli nekaj kosov kruha ter dovolili, da mi prinese partner hrano v bolnišnico. Nato je sledil 2. ctg, ki naj bi trajal 20min. Po 40 minutah mi je bilo že močno na wc pa tudi žejna sem bila, ob postelji pa ni bilo gumba za klic sester. Na srečo  sem imela pri sebi telefon in sem poklicala na oddelek. Babica je bila najprej malce zmedena, potem pa je v smehu prišla do mene in čestitala moji iznajdljivosti. 

Počasi so me premestili v sobo na čakanje. Prinesli so mi stvari, ki jih je prinesel partner, skupaj z veliko pizzo. Končno sem se lahko začela krepčat. Potem so mi dovolili sprehajanje po hodniku. Po večerni viziti in ugotovitvi, da se nič ne premakne, so mi svetovali naj počivam, da se maternični vrat lahko zmehča, saj se mogoče zatrjuje zaradi gibanja. 
Do jutra ni bilo sprememb. Doktorica je ugotovila, da je predrt samo en ovoj in mi predla preostala. Odprta sem bila med 2 in 3cm. Na moje veliko zadovoljstvo, so se odločili, da še malo počakajo z doziranjem umetnih popadkov in najprej poskusijo s tableto za proizvajanje prostogladina in s svečkami. Dovolili so mi tudi zajtrkovati. Tableta je učinkovala. Počasi sem začela čutiti nežne, valujoče popadke, za katere sem občutila neskončno hvaleženost. Ob 11ih sem dobila še 2. tableto in popadki so postajali intenzivnejši. Ko sem bila priklopljena na ctg, sem krožila v postelji z medenico, ko sem bila prosta, sem se sprehajala po sobi, krožila, počepala, se tuširala  … Popadki so se vrstili nekje na 3 minute. Ko so me ob 14:30 ponovno pregledali, sem bila še vedno na 3cm, popadki pa so bili tako močni, da sem bila že težko zravnana. Doktorica je celo rekla, da bomo videli ali bom rodila danes ali jutri … Poslali so me na sprehod na svež zrak in rekli naj sem nazaj do 15.30, ko me bodo sprejeli v porodno sobo in mi začeli dodajati umetne popadke. Rekli so tudi, da lahko pokličem partnerja. Sprehod ni bil zabaven. Sem intenzivno iskala oporo. Partner je še čakal na rezultate testa preden je lahko prišel. Takrat sem mu že napisala, da popadki niso več prijetni, da nisem več razpoložena za pogovor in naj me več nič ne sprašuje. Potem se je dodobra zdramila še moja prebava in komaj sem se privlekla nazaj do sobe. Popadek skupaj z izločanjem je bil tako boleč, da sem si pomagala z vokalizacijo. Bila sem tako prestrašena, da sem mislila, da bom hiperventilirala. Poklicala sem babico in jo spraševala kaj naj naredim, da sem panična. Sem pričakovala oziroma si želela, da me pomiri, pa je zmedeno pogledala in rekla je le: “greva v porodno”. Tam so me pregledali in dali na ctg. Šele takrat sem babici povedala nekaj svojih porodnih želja. Odprta naj bi bila 5cm, ampak mi tega niso povedali, jaz sem slišala le, da se nič ne premika. Tako sem še naprej mislila, da sem še vedno na 3cm, popadke pa bi prisodila tistim, ki bi jih naj čutila na 8cm – že zdavnaj nisem bila več pogovorljiva, popadki so šibali na 1-2min, sestra mi je rekla naj diham kot kužek, jaz pa sem si mislila: kako naj na 3cm že diham kot kužek, saj bom fertik že do 4, kaj bo z mano na 9! Dodali so mi umetne popadke in mi dali spazmex. Itak sem jih rotila naj mi pomagajo in mi dajo ultivo… Partner je potem končno prišel in mi bil v veliko pomoč v najhujših popadkih. Res sem se veliko lažje umirila in skoncentrirala na izdih, če je z mano vokaliziral. Z eno roko mi je držal ctg, z drugo me božal. Jaz ga pa do iztisa sploh nisem mogla pogledat. Ves čas sem imela zaprte oči, se držala za ročaj na postelji in si vsak popadek prigovarjala, da traja le minuto, potem pa se bom lahko spočila. Babica je vmes rekla naj se sprostim. Sem rabila nekaj časa, da sem stuhtala, da moram sprostit stegna. Začela sem si jih trest in potem vzela partnerjevo roko ter mu pokazala kako mi paše, tako da je on prevzel to delo in sem se jaz lahko koncentrirala samo na dihanje. Tresenje stegen je naredilo popadke znosne. Po nekaj hudih popadkih sem čutila da moram na wc. Tako sem se tudi znebila ctg-ja. Babice so mi povedale, da je ultiva pripravljena in da mi jo nastavijo, ko pridem nazaj. Na wc-ju sem dala noge na školjko, objela partnerja okrog pasu, začutila potrebo po rjovenju in pritiskanju. Seveda so babice, ko so me slišale, pridrvele noter in se drle, da naj neham, da bo otrok ves buškas … Jaz sem pa čutila kako sem se odprla in me ni brigalo kaj si mislijo….ubogala pa vseeno sem … in so me zvlekli nazaj na mizo. Tam so presenečeno ugotovile, da sem se do konca odprla. Iztis je bil gotov v nekaj minutah, tudi posteljica se je brez težav porodila. Prvi pritisk so mi pustile naredit na boku, potem pa sem morala na hrbet, “da mi lahko pomagajo”. Ampak se niso rabile kaj dosti naslanjat, ker mi je bil iztis izica. So me pohvalile, kako dobro znam poiskat. Pustile so nam posvečeno neumito uro in potem še 2 uri cartanja.
Ni šlo vse čisto po moje, tudi epizotomijo so mi naredili (2 cm), ampak ok, sem vesela, da se je tako izteklo
Glede na pisanje Ine May si interpretiram, da se kljub močnim popadkov nisem odpirala, ker sem čakala na partnerja, ker sem vedela kako močno si želi biti prisoten in ker sem si ga želela ob sebi. Kaj meniš? Ali ni nič čudnega imeti tako goste in obleče popadke brez da se odpiraš?
Moja psihološka naravnanost in želje, ki sem jih pošiljala v vesolje so očitno odigrale zelo veliko vlogo: vsem sem govorila, da se lahko vidimo do 5.1., ker grem 6.1., na dan, ko ima moj ati rojstni dan rodit. Tako so mi punce še 5.1. pripravile baby shower. Očitno pa v svojih namerah nisem bila dovolj natančna – rekla sem, da bom šla rodit, ne da bom rodila. Naše dekle si je izbralo drugačno simboliko. Sedaj si deli rojstni dan z najstarejšim otrokom partnerjevega brata dvojčka.
Porodno bolečino sem v trenutku pozabila, do čim me je bolečina šivov spremljala lep čas. Tudi krčenje maternice sem čutila intenzivno in sem prvo noč prosila za termofor, da sem si grela hrbet. 
Ker si nisem utegnila pogledat delavnice o dojenju in hendlingu, pred porodom, sem bila v porodnišnici zelo nesigurna, zato sem osebje zasuvala z vprašanji. Načeloma sem dobila zelo prijazne odgovore.
Dobila sem tudi čudovit nasvet neopediatra. Ko je pregledoval dojenčico in je začela jokat sem ji avtomatsko začela prigovarjat: “vse bo v redu!“ odgovoril mi je, da ni v redu, da je zanjo vse novo in da ji ni prijetno ter mi svetoval, naj ji raje razlagam kaj se dogaja oz. kaj bomo počeli z njo.
Deklica je zdrava in se pridno doji. Po 10ih dneh je presegla porodno težo za 300g in imela svoje prvo kopanje. Po enem mesecu je že na 4250g in je zrasla za 5cm.
Hkrati so mene 10. dan po rojstvu presenetili ogromni kosi cišče. Nekaj, o čemer nisem imela pojma in tudi na internetu nisem našla drugih razen apokaliptični prognoz. Potem, ko sem že mislila, da bom zdaj zdaj nehala krvaveti, sta iz mene padla dva ogromna kosa. Pregled pri ginekologinji je pokazal, da je v meni ostalo še ogromno materiala in da bom mogla na čiščenje maternice. Kljub čiščenju maternice se stanje ni izboljšalo. Potem sem odjemalca eno kuro antibiotikov, ki so stanje zelo izboljšali, sedaj pa končujem z drugo rundo antibiotikov, ker gre očitno za neko bakterijsko vnetje in še nisem čisto v redu.
Čišča me je res presenetila. Vsake toliko se je iz mene kar vlilo in je naenkrat vse naokrog izgledalo kot na kraju zločina. Ob tolikšnih krvavitvah, sem res mislila, da bom iz krvavela …
Meni bi bilo super, če bi prej vedela kaj več o tem. Sem bila čisto prestrašena in si nisem upala iti do Ptuja, kjer sem rodila, ampak sem šla v Mursko, ker mi je bližje. V Murski pa, če sem prav razumela, ker nisem rodila tam, nisem mogla imeti otroka pri sebi. So bili sicer zelo pozorni do mene in so mi hitro naredili poseg in me odpustili. 
Mislim, da sedaj poznaš ves naš vrtiljak zapletov in razpletov.
Draga Izidora, res srčna hvala za vse! Brez vsega, kar sem se naučila od tebe, bi bila popolnoma prestrašena in nebogljena. Po tvoji zaslugi sem se tekom poroda počutila opolnomočeno. Zame je bilo zelo pomembno, da sem vedela kaj približno lahko pričakujem in sem že v naprej razumela svoje opcije. Hvala za vso predanost, ki jo vlagaš v to delo! Čudovito je videt ljudi, ki svoje delo opravljajo z iskrenim veseljem, z vso dušo in skrbjo ter da v tem uživajo. Res opravljaš čudovito poslanstvo. Iskrena hvala za vse odgovore, pojasnila, podporo … Je neprecenljive vrednosti.

Ptuj, ultiva, prvorodka, Iztis je bil izica

Moja porodna izkušnja je bila precej zanimiva, dolgotrajna a na koncu se vse poplača, ko sem videla mojega sinka, moje sonce. Kot sem ti že pisala, sem šla po tednu dni čez rok na induciran porod v Ljubljansko porodnišnico. Ob 15tih popoldne smo pričeli, ko mi je zdravnica predrla plodovni ovoj in je plodovnica počasi začela iztekati, bila sem odprta 3 cm. Vse skozi je bil ob meni moj mož, ki me je zelo podpiral in brez njega tega vsega nebi zmogla. Po tem so se počasi začeli popadki, ki sem jih uspešno predihavala tri ure vendar pa se žal nisem kaj dosti odpirala zato so mi dali dodatno umetne popadke. Žal so me te tri ure precej izčrpale in glede na jakost umetnih podatkov sem/sva se z možem odločila za epiduralno, saj sem potrebovala še kaj moči za drugo porodno dobo. Žal ali pa dobro sem dobila prevelik odmerek epiduralne tako, da popadkov sploh nisem čutila, bili pa so precej pogosti vendar še vedno ne dovolj. Po dobrih šestih urah v porodni sobi je mene in otročka začela intenzivno spremljati glavna zdravnica in sproti ugotavljala kaj je potrebno storiti in se po dobrih sedmih urah odločila in ugotovila, da se otroček enostavno ne spušča, saj ima okoli vratu ovito popkovnico. Takrata je urgentno sprejela odločitev, da drugače ne gre in da je potrebno opraviti carski rez in tako je ob 2.2.2022 ob 22:28 uri na svet prijokal najin sinček Luka. Takoj, ko so ga vzeli iz mene je zadihal in sem slišala njegov jok, oblila me je nepopisna sreča, ki mi še sedaj ko tole pišem prikrade na oči solze sreče. Otroček je šel za nekaj časa k najbolj srečnemu očku, potem smo se skupaj na hitro pocartali in se ločili za najdaljših štiri dni, kar je bilo od vsega skupaj meni najtežje. Jutri bo že 14 dni odkar smo skupaj in si sploh ne znam predstavljati življenja brez te moje velike, male sreče 🙂

Sedaj pa so pred nami novi izzivi, vsekakor je največji dojenje in lovljenje ritma. Samo dojenje je zadnje dni kar steklo (po začetnih težavah), vendar pa žal nimam dovolj mleka in mu moram pri določenih obrokih dodajati še adaptirano mleko. Problem je tudi, da vedno ko ga jaz dojim zraven zaspi na dojki in se potem večinoma ne naje do sitega (s podojem se zredi cca. 30-40g). Žal nama tudi nekako ne steče dojenje v leže, kar bi mi vsaj ponoči zelo pomagalo. Vsekakor sem pri dojenju vedno zelo vztrajna in ga vedno dam prvo na obe dojki in šele nato če vidim, da mu ni dovolj še adaptirano mleko, saj se zavedam kaj pomeni moje mleko za njegov razvoj. Res si želim, da bi lahko samo dojila ampak ne morem pustiti otroka lačnega če vidim, da s dojenjem ni dobil dovolj. Imaš morda kakšen nasvet?

Vso nosecnost sem bila zelo aktivna, sej je ta potekala popolnoma brez tezav; joga pri tebi in veliko hoje, zadnji teden pred pdp pa sem vsak dan se vedno prehodila cca 5 km. Obiskovala sem tudi akupunkturo.
 Zadnji teden sem zacela pocasi cutiti krce in pogostejse otrdevanje trebuha, vendar se iz tega ni nic razvilo. Dan pred predvidenim pdp sem imela mocan glavobol, izmerila sem si tlak, ki je bil visok, sploh glede na to, da sem vso nosecnost in tudi sicer imela normalen ali celo nizji tlak. 
Na dan pdpja 21.01.22 sem imela zaradi visokega krvnega tlaka pregled (do takrat se je ze stabiliziral), vendar sem bila odprta le 1 cm, maternicni vrat je bil ze skrajsan, ne pa se zmehcan. Zdravnica mi je naredila stripping in dogovorili sva se, da ce se mi tlak ponovno dvigne naj pridem nazaj. Tako mi je isti dan ponovno narastel, dobila sem mocan glavobol, zato sem odsla nazaj v porodnisnico, kjer so mi okoli 20:00 vstavili trakec za sprozitev poroda. Vse skupaj je zacelo hitro delovati, saj sem nekje ob pol enih ponoci, torej po dobrih stirih urah, ze zacela cutiti prve popadke, kateri so se vsako uro lepo stopnjevali vse do zgodnjega jutra, ko so ze bili na 5 minut. Odsla sem pod tus, da vidim, ce se bodo popadki se okrepili ali ne. Tus je pomagal, popadki so se nadaljevali na 3 minute. Vse te popadke sem lahko ves cas zelo lepo predihavala, vec ali manj stoje. Ves cas sem imela v mislih, da moram biti skozi popadke karseda sproscena in ne smem ob popadku krcit telesa in rok. Ocitno je pomagalo. Po osmi uri zjutraj so me poslali v porodno, bila sem odprta 3 cm. Nekaj casa sem predihavala se stoje, saj sem cakala, da bo porodna soba zame pripravljena. Pridruzil se mi je tudi partner in zaradi ctgja sem se prvic morala vlezt, takrat sem zacutila kaj je pravi popadek, saj mi polozaj nikakor ni ustrezal. Vendar sem predihavala in cakala na epiduralno, za katero sem se odlocila, saj do takrat nisem zelela vzeti nobenega protibolecinskega sredstva, vedela pa sem, da to lahko se traja se dolgo saj sem prvorodka in glede na neprespano noc, bolje da si s tem pridobim nekaj pocitka in moci za iztis. Epiduralno sem prejela nekaj po 10. uri in prijela je cudovito. Tri popadke od prejetja, popadkov ni bilo vec potrebno predihavat. Pred prejetjem epiduralne so mi predrli mehur, saj sem bila odprta 5 cm. 
Babica mi je dala navodilo, da naj sporocim, ko bom ponovno cutila popadke tako mocno, da jih s tezavo prediham, saj mi bodo dali dodatno dozo epiduralne. Nekje po uri in pol so se popadki postopoma ojacali saj je epiduralna ze popustila, vendar pa so postali drugacni. Babici sem povedala, da cutim tiscalnike, da nova doza epiduralne ne bo potrebna. Babica me je pregledala in res, videla se je ze glavica. Nekaj popadkov sem morala predihati, nekaj ze potiskati. Babica je ocenila, da bo vseeno potrebno malo vrezati, saj je bila glavica v primerjavi z elasticnostjo kar velika. Babicar se mi je naslonil na trebuh in z enim taksnim potiskom je bila ob 12:21 zunaj nasa Iza, tezka 3420g in velika 49 cm. Cisto nic pomeckana, saj se med porodom ni nic mucila. Aktiven porod v porodni je tako trajal vse skupaj, kljub epiduralni, le slabe 4 ure. Vse je kljub induciranemu porodu potekalo gladko. V porodni sobi smo ostali se tri ure in ker sem rodila v casu kosila, sem v porodno sobo dobila se kosilo, kar mi je bila se dodatna  nagrada 🙂 Iza je ven prisla z zelo mocnim sesalnim refleksom in velikim apetitom, tako da ze od vsega zacetka z dojenjem nimama  tezav. Vsa ekipa v mariborski porodnisnici v porodni sobi je bila super, prav tako sestre na oddelku. Hvala Izidora za vso predano znanje in napotke, saj sem kljub temu, da se porod ni pricel spontano  ostala ves cas mirna in sproscena ter popolnoma brez strahu, na kar si nas zelo dobro pripravila prav ti. 
Maribor, epiduralna,
z zamudo sporočam, da sem 12. februarja rodila sinčka Lana, porod je potekal malo drugače kot prvič in drugič (odtekla mi je voda, kar me je zelo presenetilo:) že v petek, zato sem šla potem rodit kar v Ljubljano, čeprav so bile sicer v igri tudi Jesenice. Čez noč sem šla potem na oddelek, ker smo čakali na popadke in potem sem šla v soboto okoli 11:30 v porodno, dodali so mi še minimalno dozo umetnih popadkov in tako sem čez nekaj ur rodila.. na srečo je vse potekalo b.p. Lan je bil kar konkreten 55 cm, 4130 g in se lepo doji.. ne bi rekla da je kaj bolj naporen od sestric, zaenkrat:) 
Hvala ti še enkrat za čudovito vadbo in pripravo na porod, res mi je ostala v zelo lepem spominu in čutila sem jo kot močno podporo v času nosečnosti, čeprav sem jo spremljala preko posnetkov in ne v živo!

v četrtek se nama je rodila Pavla. Porod in priprave nanj so bile z vašo pomočjo lažje. V porodnišnico sva se peljala umirjeno, kolikor se da pripravljeno za prvi porod. V kovčku čokolada, sokovi, kokosova voda, limonada, eterična olja, masažno olje….no, dalje kot do nekaj grižljajev čokolade in limonade, katero je zamenjala voda, ko je zmanjkala, v porodnih sobah nismo prišli….je pa ostalo prišlo zelo prav na oddelku, ko ni bilo obiskov. Nepogrešljiva je bila krpica za umivanje, ki jo je partner med popadki zmakal s hladno vodo in sem si jo za vsak popadek potisnila na obraz..v enem trenutku sem se spomnila fotografij z vaših predavanj, ko so imele ženske krpe na obrazih, odmaknjene od tega sveta…pa sem si rekla, ja, to je ta faza…od tu naprej moram sama…
Med popadki v postelji v porodni sobi sem mislila na vas in predihovala, kot smo to počeli na tečaju. Tudi partnerju so prišli nasveti prav, bil je res krasen, je na desetine popadkov predihal z mano… Zadnjih nekaj ur, ko je bilo najtežje (aktivna faza je traja 7h pa še malo, moja anatomija ni bila najbolj ugodna za 4 kg deklico) sva padla v tako lepo rutino, komunicirala sma skoraj brez besed. Ko sva prvič videla svojega otroka, pa naju je prevzela taka sreča in blaženost, nepopisno. 
Res hvala za vse in super, da ste taki kot ste 🙂  En velik objem in uspešne delavnice še naprej!
Maribor,

Porod se mi je začel tako, da mi je odtekat plodovnica. Začetna nesigurnost, če je to res to, je kmalu začela izzvenevati. Dala sem brisačo med noge in šla počivat. Potem sem si privoščila obilen zajtrk in začela pripravljati torbo za porodnišnico in vse za odhod iz nje. V porodnišnico sva prispela okrog opoldan. Imeli so gnečo, zato je vse skupaj potekalo zelo počasi. Najprej 1 ura ctg-ja, potem pregled pri ginekologinji, ki je potrdila, da mi odteka plodovnica in rekla, da sem odprta 1cm. Potem sem si poskušala izprosit, da bi šla s partnerjem ven na kosilo, ker nisem jedla od zajtrka, a moji prošnji niso ugodili. So pa se potrudili in mi prinesli nekaj kosov kruha ter dovolili, da mi prinese partner hrano v bolnišnico. Nato je sledil 2. ctg, ki naj bi trajal 20min. Po 40 minutah mi je bilo že močno na wc pa tudi žejna sem bila, ob postelji pa ni bilo gumba za klic sester. Na srečo  sem imela pri sebi telefon in sem poklicala na oddelek. Babica je bila najprej malce zmedena, potem pa je v smehu prišla do mene in čestitala moji iznajdljivosti. 
Počasi so me premestili v sobo na čakanje. Prinesli so mi stvari, ki jih je prinesel partner, skupaj z veliko pizzo. Končno sem se lahko začela krepčat. Potem so mi dovolili sprehajanje po hodniku. Po večerni viziti in ugotovitvi, da se nič ne premakne, so mi svetovali naj počivam, da se maternični vrat lahko zmehča, saj se mogoče zatrjuje zaradi gibanja. 
Do jutra ni bilo sprememb. Doktorica je ugotovila, da je predrt samo en ovoj in mi predla preostala. Odprta sem bila med 2 in 3cm. Na moje veliko zadovoljstvo, so se odločili, da še malo počakajo z doziranjem umetnih popadkov in najprej poskusijo s tableto za proizvajanje prostogladina in s svečkami. Dovolili so mi tudi zajtrkovati. Tableta je učinkovala. Počasi sem začela čutiti nežne, valujoče popadke, za katere sem občutila neskončno hvaleženost. Ob 11ih sem dobila še 2. tableto in popadki so postajali intenzivnejši. Ko sem bila priklopljena na ctg, sem krožila v postelji z medenico, ko sem bila prosta, sem se sprehajala po sobi, krožila, počepala, se tuširala  … Popadki so se vrstili nekje na 3 minute. Ko so me ob 14:30 ponovno pregledali, sem bila še vedno na 3cm, popadki pa so bili tako močni, da sem bila že težko zravnana. Doktorica je celo rekla, da bomo videli ali bom rodila danes ali jutri … Poslali so me na sprehod na svež zrak in rekli naj sem nazaj do 15.30, ko me bodo sprejeli v porodno sobo in mi začeli dodajati umetne popadke. Rekli so tudi, da lahko pokličem partnerja. Sprehod ni bil zabaven. Sem intenzivno iskala oporo. Partner je še čakal na rezultate testa preden je lahko prišel. Takrat sem mu že napisala, da popadki niso več prijetni, da nisem več razpoložena za pogovor in naj me več nič ne sprašuje. Potem se je dodobra zdramila še moja prebava in komaj sem se privlekla nazaj do sobe. Popadek skupaj z izločanjem je bil tako boleč, da sem si pomagala z vokalizacijo. Bila sem tako prestrašena, da sem mislila, da bom hiperventilirala. Poklicala sem babico in jo spraševala kaj naj naredim, da sem panična. Sem pričakovala oziroma si želela, da me pomiri, pa je zmedeno pogledala in rekla je le: “greva v porodno”. Tam so me pregledali in dali na ctg. Šele takrat sem babici povedala nekaj svojih porodnih želja. Odprta naj bi bila 5cm, ampak mi tega niso povedali, jaz sem slišala le, da se nič ne premika. Tako sem še naprej mislila, da sem še vedno na 3cm, popadke pa bi prisodila tistim, ki bi jih naj čutila na 8cm – že zdavnaj nisem bila več pogovorljiva, popadki so šibali na 1-2min, sestra mi je rekla naj diham kot kužek, jaz pa sem si mislila: kako naj na 3cm že diham kot kužek, saj bom fertik že do 4, kaj bo z mano na 9! Dodali so mi umetne popadke in mi dali spazmex. Itak sem jih rotila naj mi pomagajo in mi dajo ultivo… Partner je potem končno prišel in mi bil v veliko pomoč v najhujših popadkih. Res sem se veliko lažje umirila in skoncentrirala na izdih, če je z mano vokaliziral. Z eno roko mi je držal ctg, z drugo me božal. Jaz ga pa do iztisa sploh nisem mogla pogledat. Ves čas sem imela zaprte oči, se držala za ročaj na postelji in si vsak popadek prigovarjala, da traja le minuto, potem pa se bom lahko spočila. Babica je vmes rekla naj se sprostim. Sem rabila nekaj časa, da sem stuhtala, da moram sprostit stegna. Začela sem si jih trest in potem vzela partnerjevo roko ter mu pokazala kako mi paše, tako da je on prevzel to delo in sem se jaz lahko koncentrirala samo na dihanje. Tresenje stegen je naredilo popadke znosne. Po nekaj hudih popadkih sem čutila da moram na wc. Tako sem se tudi znebila ctg-ja. Babice so mi povedale, da je ultiva pripravljena in da mi jo nastavijo, ko pridem nazaj. Na wc-ju sem dala noge na školjko, objela partnerja okrog pasu, začutila potrebo po rjovenju in pritiskanju. Seveda so babice, ko so me slišale, pridrvele noter in se drle, da naj neham, da bo otrok ves buškas … Jaz sem pa čutila kako sem se odprla in me ni brigalo kaj si mislijo….ubogala pa vseeno sem … in so me zvlekli nazaj na posteljo. Tam so presenečeno ugotovile, da sem se do konca odprla. Iztis je bil gotov v nekaj minutah, tudi posteljica se je brez težav porodila. Prvi pritisk so mi pustile naredit na boku, potem pa sem morala na hrbet, “da mi lahko pomagajo”. Ampak se niso rabile kaj dosti naslanjat, ker mi je bil iztis izica. So me pohvalile, kako dobro znam poiskat. Pustile so nam posvečeno neumito uro in potem še 2 uri cartanja.
Ni šlo vse čisto po moje, tudi epizotomijo so mi naredili (2 cm), ampak ok, sem vesela, da se je tako izteklo
Porodno bolečino sem v trenutku pozabila, do čim me je bolečina šivov spremljala lep čas. Tudi krčenje maternice sem čutila intenzivno in sem prvo noč prosila za termofor, da sem si grela hrbet. 
Ker si nisem utegnila pogledat delavnice o dojenju in hendlingu, pred porodom, sem bila v porodnišnici zelo nesigurna, zato sem osebje zasuvala z vprašanji. Načeloma sem dobila zelo prijazne odgovore.
Dobila sem tudi čudovit nasvet neopediatra. Ko je pregledoval dojenčico in je začela jokat sem ji avtomatsko začela prigovarjat: “vse bo v redu!“ odgovoril mi je, da ni v redu, da je zanjo vse novo in da ji ni prijetno ter mi svetoval, naj ji raje razlagam kaj se dogaja oz. kaj bomo počeli z njo.
Deklica je zdrava in se pridno doji. Po 10ih dneh je presegla porodno težo za 300g in imela svoje prvo kopanje. Po enem mesecu je že na 4250g in je zrasla za 5cm.


Draga Izidora, res srčna hvala za vse! Brez vsega, kar sem se naučila od tebe, bi bila popolnoma prestrašena in nebogljena. Po tvoji zaslugi sem se tekom poroda počutila opolnomočeno. Zame je bilo zelo pomembno, da sem vedela kaj približno lahko pričakujem in sem že v naprej razumela svoje opcije. Hvala za vso predanost, ki jo vlagaš v to delo! Čudovito je videt ljudi, ki svoje delo opravljajo z iskrenim veseljem, z vso dušo in skrbjo ter da v tem uživajo. Res opravljaš čudovito poslanstvo. Iskrena hvala za vse odgovore, pojasnila, podporo … Je neprecenljive vrednosti.


 
 
 
V kolikor ne želite prejemati obvestil, nam pošljite mail na izi@izidora.si z besedo “odjava”. 
Bom začela kr v začetku februarja, ko sem bila za en teden hospitalizirana, saj so sumili na zastoj rasti, slabe pretoke ter premalo plodovnice. Ostati sem morala na opazovanju na ginekološkem oddelku, brez obiskov, z masko in z očitkom da sem slaba mama, ker želim ostanek nosečnosti preživeti doma s svojimi. Seveda sem se zavedala, da so zdravniki tam z namenom, ampak jaz sem vedela da sma obe zdravi in v dobri kondiciji, psihično bi nama pa domače okolje dosto boljše služilo. Kakorkoli, ko sem spremenila pogled, se sprijaznila da ostanem nekaj dni, spoznala osebje (babice so vse top) se moja izkušnja ni zdela več tako slaba pa še v roku dveh dneh so potrdili, da sma zaenkrat dobro in grema lahko v domačo oskrbo. Nato sva imeli kontrole na en teden vse do pdpja 26.2.2022, ko je zdravnica na pregledu zopet omenila, da dete ne raste dovolj in bi želela porod sprožit.. Zopet sem bila malo slaba mama in naprosila še dva dni v upanju na spontan začetek. (Ves ta čas sem hodila tudi na akupunkturo in vsakič prosila Simono, da naj mi stimulira vse točke za začetek). V ponedeljek zjutraj pa sem vseeno bila naročena na indukcijo. 
Kot smo kasneje ugotovili, sem popadke imela že celo nedeljo, ampak jaz sem mislila, da je to mehčanje materničnega vratu in da me malo mučijo “menstrualni krči”. Maticu sem skoz govorila, da me tak pika spodaj pri mehurju, ampak da kolko jaz vem to niso popadki. Pa je rekel ok, povej ko bojo in če me boš rabla. V ponedeljek zjutraj se mi je pa še odluščil čep. Tako, da sem prišla na Ptuj odprta 3 cm,  z rahlo ne zrelim materničnim vratom. Okrog 13 so me dali v porodno sobo, prejela sem svečke za mehčanje vratu ter napoved, da cez dve uri predremo ovoje, ker so želeli, da porod hitreje napreduje. Tudi po predrtju se popadki niso dosti pojačali, vrat pa je že kazal napredek zato so mi napovedali še dodatek umetnih popadkov, če se ne bo nič spremenilo. Cel čas sem bila priklopljena na ctg in v ležečem položaju na boku (evo je že šla želja o različnih položajih, tuširanju in podobnih stvareh) Tako sem okrog 16.20 poklicala Matica, da naj počasi pride, ker dobim umetne popadke katerih pa nebi predihovala sama. 16.48 je začela tečti infuzija, Matic je prišel ob 17.30 in vmes sem ga že trikrat klicala, kje hodi. Bil je vidno prestrašen ampak ni priznal do konca, tako da sem mu na začetku dala navodila, da me naj masira po križu, drži ctg in mi daje vodo vsakič, ko se popadek neha. In potem mu je šlo super. Okrog 18h je prisla zdravnica, ugotovila da sem odprta 5cm in da se popadki fajn stopnjujejo in da je zadovoljna. Dovolila mi je tudi odklop ctgja ter tuš za 20 minut, saj so v sosednji sobi imele urgentni carski rez. Čez dobro uro me je babica spet pogledala in ni ji bilo všeč, da ostajam na 5 cm vrat pa se ji zdi zategnjen. Zato me je vprašala, ali sem razmišljala kaj o protibolečninskih sredstvih in če bi kaj želela. S prve sem rekla ja, ultivo mi dajte, Matic pa cel bledi ker sem mu strogo naročla, da če me bojo spraševale bova lepo zavrnila in rodila naravno. Ko me je vprašal če se nisva dogovorila drugače je dobil le “bodi tiho ti”. In še dobro da sem se tako odločila, ker sem se po namestitvi infuzije do konca odprla v pol ure, ko sem se babici zadrla “kakat”, mi najprej ni verjela, ko pa je pogledala sta bile obe naenkrat oblečeni in ob meni. Rodila sem po dveh tiščavnikih in z naslonom babice na trebuh. In ja, kakšni smešni, zanimivi občutki. Pred pol ure sem mislila, da nebom zmogla in da ni rešitve, zdaj pa sem se smejala Hani na mojih prsih, ki je kričala na vsa pljuča, ter zgledala kot en moker pajek z dolgimi temnimi lasmi . (Teža 3040kg, 50 cm, 20.45h)
Matic je še prerezal popkovnico, malo smo počakali na poroditev posteljice, preverili če je potrebno šivanje, ki ni bilo. Super! V porodni sobi sma se tudi že podojile, nato pa sem dobila večerjo, ki je bil navaden zrezek v zelenjavni omaki in hkrati nekaj najboljšega kar sem jedla v življenjju .
Najbolj vesela sem, da ima Hana sesalno moč taščinega vorwerka, jaz pa tretji dan tako polne prsi, da bi lahko nahranila še cimrino punčko. Komaj čakava, da se vidimo na gibalnih uricah. Do takrat pa hvala za vse!
Ptuj, induciran porod,

Morda vas bo zanimalo tudi ...

Back To Top

Izidorine
e-novičke

Si noseča, mlada mamica, ali pa že razmišljaš v tej smeri? Prijavi se na moje e-novičke in prejmi KODO ZA BREZPLAČEN PRVI OBISK na vadbi za nosečnice. Ker z menoj ob strani je IZI postati mami!

0
    0
    Košarica
    Vaša košarica je praznaNazaj v trgovino

    Brezplačna vadba

    Povabilo bodoči mamici

    V sredo 28.9.2022 ob 17:00
    brezplačna predstavitvena Vadba za nosečnice z Izidoro
    s PREDAVANJEM o pripravi na porod.

    Tvoj otrok se rodi le enkrat in z njim se rodiš tudi ti, kot mamica!

    Vabim te v živo v Sončno vilo v Mariboru ali sočasno na Zoom srečanje ali FB live z možnostjo ogleda posnetka kasneje.
    Prijave v živo so omejene, zaradi omejitve prostora, zato pohiti in si rezerviraj svoje prosto mesto.
    Prijave na: soncnavila.si@gmail.com
    ali FB link: https://www.facebook.com/groups/brezplacnavadbazizidoro/?ref=share_group_link.