Vadba za nosečnice & družine, z Izidoro. Programi potekajo v živo in on-line.

porodne-zgodbe-naslovnica-izidora-vadba-za-nosecnice-1
a

IZIDORIN BLOG KOTIČEK

Porodne zgodbe v letu 2021

To so NAŠE porodne zgodbe. Deklet, ki so obiskovala vadbo za nosečnice in delavnice pripravo na porod. Zgodbe si sledijo v časovnem zaporedju, večina jih je rodila v mariborski porodnišnici, sicer je dopisan še kraj poroda. Z njihovimi doživetji vam želimo približati izkušnjo poroda. Za vsako žensko je njen porod izjemno intimno doživljanje. Hvala, da ste jo bile pripravljene deliti z novimi rodovi nosečnic. Fotografije na spletni strani pa so nastale ob naših skupnih dogodkih, srečanjih na vadbah, razvojno igralnih uricah, delavnicah, podporni skupini za dojenje, parku….

Ginekologinja mi je na zadnjem pregledu, ki je bil teden pred rokom povedala, da želi, da se mi porod sproži točno na datum, zaradi gestacijskega diabetesa in povišanega pritiska v nosečnosti (od 20.tedna naprej sem jemala zdravila). Tako me je naročila, naj se v nedeljo zglasim v porodnišnici na indukcijo poroda. Ob sprejemu so me babice malo čudno gledale (češ da v nedeljo ne sprožajo porodov), sledil je dolg CTG. Vmes so mi povedale, da pričakujejo pacientko, ki je pozitivna na corona virus in jo bojo namestile v sobi, kjer se običajno inducirajo porodi. Ker se pri meni še popolnoma nič ni dogajalo, so mi rekle, da lahko, v kolikor bo to dovolil dežurni ginekolog, grem domov in se vrnem v ponedeljek. Po pregledu smo ugotovili, da sva z bebo dobro in sem se odločila, da grem za en dan še domov. Vrnila sem se v ponedelek in tokrat je šlo zares. Že takoj zjutraj me je čakala spalna srajca, šla sem v porodno sobo. Po CTG-ju in pregledu sem dobila prvo dozo prostaglandina, partnerju Andreju so na vhodu povedali, naj gre domov in pričakuje da ga pokličemo v 1-3 dni (saj pri prožitvi na ta način, porod zna trajat dalj časa). Babice so mi zjutraj namestile metuljčka na roke in ker so se mi slabo videle žile, so morale poskusiti kar 2x, preden so jo našle. Tukaj moram povedati, da me je metuljček, ki je bil na pregibu moje roke bolel bolj kot sam porod, a več o tem kasneje. Ta ponedeljek je bil zame res eden najdaljših, kar jih pomnim. Dosti sem
bila na CTG-ju, ko pa nisem bila, sem se sprehajala po sobi, delala počepe ali poslušala glasbo (ko je gospa v sosednji sobi rojevala in kričala ��). Popadki na ta dan niso bili niti P od popadkov in ko so bili malenkost bolj pogosti, se je spet vse umirilo. Zvečer so me iz porodne sobe peljali spat v drugo sobo z »normalnimi« posteljami. Celo noč sem bila na trnih, bolelo me je mesto vboda od metuljčka, boleli so me boki, vsakih 10 minut sem se obrnila v postelji, popadkov ni bilo, ali pa so bili blagi. No Izidora, tukaj sem se spomnila nate, ko si nam rekla, da so se pri tvojem porodu menjali 2 izmeni babic, pri meni so se menjale vsaj 3, sem
spoznala ogromno babic �� Po neprespani noči sem se vrnila v porodno sobo. Babica mi je rekla, da mi na lastno pest
privošči še eno rezino kruha in malo sirnega namaza. Po zajtrku so na jutranjem pregledu ugotovili, da je maternični vrat lepo zmehčan in da ne potrebujem nove doze prostaglandina. Po tem sem dobila še nekaj v tazadnjo, se po tem začela odpirati in dobivati blage popadke. Kmalu sem lahko poklicala Andreja in začelo se je zares, ura je bila 10.30. Vmes sem izrazila željo po epiduralni analgeziji, prišel je anasteziolog, ki mi je namestil kanal, v tem času pa je v bolnico prišel tudi Andrej. Babica, ki mi je pomagala pri porodu, je imela enak priimek kot jaz, vztrajala je pri tem, da preden mi začnejo dozirati epiduralno, da mi dajo umetne popadke, jaz pa sem ji zaupala in na koncu se je to izkazalo za zelo dobro odločitev. Šele pri umetnih popadkih sem videla, kaj pomeni bolečina ob popadku. Tukaj sem se spominla na naše objeme in si govorila, samo tega še dam skozi pa bo spet en manj. Med vsem tem sva si z Andrejem predvajala glasbo na telefonu, a se po resnici povedano ne spomnim ravno dosti. Skupaj sva predihavala, vmes mi je postalo slabo, morala sem bruhat in ob tem sem se spomnila na tvoje besede, ko si rekla; »če bruhamo je suuuuper in porod lepo napreduje, kakamo, jaaaa še malo pa bo«. �� In res po bruhanju sem se začela super odpirati, anesteziolog mi je začel dovajati epiduralno in kmalu nisem več čutila bolečine. Povedal me je, da se nosečnce običajno ob epiduralni analgeziji zelo počasi odpirajo, nam pa
je šlo zelo dobro, tudi on me je ves čas spodbujal. Počutila sem se, kot da smo pravi mali tim, ki pomaga otročku, da pride na svet. Nikoli ne bom pozabila, kako sem babici rekla, da sva celo nosečnost negovala presredek in ga zadnjih pet tednov masirala in da si res želim, da ga ne bi prerezali. Pa je babica rekla: » Nismo še tam, ko bomo pri presredku, bom naredila vse,
da ga nebi prerezali«. Pri vsem tem res izgubiš občutek za čas, vem samo, da sem kar naenkrat videla babico v polni opravi in takrat sem vedela da gre zares. Vmes se je ustavilo dovajanje epiduralne, jaz pa sem čutila, da mi drevenijo noge in tazadnja. Babica je najprej
želela, da bi rodila na vseh štirih, a se je nato, zaradi moje odrevenelosti odločila, da bom rodila na boku. Pogledala me je in rekla »Ko rečem, da dihate potem dihate, ko rečem da potiskate, potiskate«. Malo sem se bala, da zaradi tega ker nisem dobro čutila spodnjega dela telesa, da mi bo slabše šlo pri potiskanju, vendar temu ni tako. Babica je vmes kar rekla Andreju, pridite sem, vidite, to so laski in potem sem vedela, da nisva več daleč. In res nekaj krat sem potisnila, predihala in že sem se lahko dotaknila glavice. Res neverjeten občutek, ki ti da na koncu dodatni zagon. In tako je ob 16.15 prišla na svet moja mala Mia, ki je bila težka 3620g in 53cm. Postali smo družina. Kljub temu, da je bila velika in težka punca, je moj presredek ostal cel, prav tako nisem imela nobenega šiva. Babica je rekla, da smo opravili zodliko ��
Andrej je še 4 ure ostal z nama in smo se cartali, vmes so jo le umili in stehtali, potem pa smo imeli »mir«, saj sta babici morali na porod v sosednjo sobo. Mia ima dober sesalni refleks, vendar smo imeli nekaj težav s pristavljanjem in mojimi bradavicami. O kako sem hvaležna za vse urice, ko smo se pogovarjale o dojenju. Ko sva bili na oddelku sem vztrajala pri pristavljanju, pomagala sem si tudi z nastavkom, bilo je res boleče (krvave, razpokane bradavice). Drugo noč po treh urah dojenja sem se čisto sesula in poklicala sestro in ji
povedala, da ne morem več, saj Mia je še vedno jokala in bila očitno lačna, tiste noči je dobila dodatek in jaz sem se počutila poraženo. Po treh dneh sem šla domov in seveda sem vztrajala pri pristavljanju in dojenju in peti dan (aleluja) sem dobila naval mleka in od takrat naprej se izključno dojiva. Vesela sem, da sem obiskovala jogo za nosečnice in delavnice pri tebi. Hvaležna za vse nasvete in informacije. Res mi je pomagalo. Svoj porod sem dočakala in doživela opolnomočena.
Začelo se je ponoči iz srede na četrtek, z močnimi krči v maternici, zaradi katerih nisem mogla spati. Mislila sem, da so to le krči, kot nekakšna priprava za naslednje dni (rok sem imela 10.01.2021). V četrtek okrog 13.00 se je izluščil čep, začeli so se močnejši ‘krči’, neredni na pol ure, 20 min. Okrog 5ih so bili tudi že na 8 min, a vseeno neredni in nič bolj močni. Vseeno sva se odločila, da se pripraviva na odhod, z idejo, da greva prespat k Nejcovem dedku, ki živi 5 min od bolnice v Slovenj Gradcu, za vsak slučaj. No preden sva se spakirala, nahranila mačka in spravila v avto je bila ura že 19.05, popadki že na 5 min. Da so to popadki, sem nekako ugotovila na poti do SG, ker nikakor niso ponehali. Zato sem rekla Nejcu, naj pohiti, v smislu, da naj pelje 130 km/h po avtocesti, ne 106, kot je drugače nastavljen njegov tempomat 😉 Sicer pa je povedal, da je vedel za vsak moj popadek, saj sem ležala zadaj v avtu, in se držala za njegov stol.V bolnico sva prispela ob okrog 20.20 s popadki skoraj na 3min in 3-5 cm odprta, kar je pomenilo, da gremo takoj v porodno sobo. Sprejela me je zelo prijazna babica, s vprašanjem, kako sem, po mojem negotovem ‘pa gre’ mi odgovori: ‘Fajn ste a ne? Ste prišli po dojenčka!’ Po negativnem Covid testu se mi je po pregledu v sprejemni lahko pridružil tudi Nejc. Ker ni bil siguren kam mora, je zvonil pri vseh 4ih vratih na hodniku nakar so naenkrat priletele sestre in babice iz vseh 4ih hodnikov :)V bolnici so bili popadki že tako močni, da sem dojemala le še polovico stvari, večino časa sem mižala, na boku, ali na vseh 4ih. Napaka je bila, da nisva nič jedla od 1ih popoldan in sem že v bolnico prišla z zelo malo energije. Seveda sem imela s sabo energijske tablice, a nato niti ni bilo več apetita, da bi kaj lahko spravila vase, razen vode. Proti bolečinam sem vzela le paracetamol, saj smo bili že tako daleč. Nekje vmes je naravno odtekla tudi voda.
Problem je nastal, ko so se začeli tiščalniki oz. Ker se niso nadaljevali. Vrjetno sem se sama ustrašila te bolečine in je telo malo zablokiralo. Vedela sem, da bi se mogla gibati, a se nisem želela, ker sem vedela da bo bolelo. Dali so mi umetne popadke, a tudi teh ni in ni bilo, nekako smo jo s skupnimi močmi nato spravili ven, ni se hotela roditi v četrtek, je moral biti petek, ob 00.29. Nejc je bil v veliko pomoč, brez njega ne vem če bi zmogla. Želel je pomagati, masirati, božati, vse kar se je naučil na delavnicah, a vse kar sem potrebovala je bila le njegova roka in da je ponavljal besede babic, kako moram dihati, kaj moram delati. Ker je bilo ponoči, smo lahko bili skupaj še do 5ih zjutraj, ko so naju nato prestavili na oddelek.Nisva vedela spola, a sva bila 99,9% prepričana, da bo punčka, tako da ni bilo preveliko presenečenje. Na trebuhu sva se cartlali, medtem ko so me morali še zašiti. Nato so jo hitro stehtali, izmerili, nato pa so mi jo vrnili, da sva poskusili z dojenjem.Zdaj smo že več kot teden dni doma, se spoznavamo in navajamo na novo življenje. 
Rada bi se vama zahvalila za vso podporo, znanje in fizično pripravljenost na porod.
Danes ob 3:49 nas je razveselila Eva, težka 3760g in velika 53cm. 
Zelo ponosno vama lahko povem, da sem imela naravni porod brez analgetikov.
Mala je bila cel dan nemirna in okrog 13h sem dobila rahle neredne popadke, ki so se meni zdeli bolj kot rahel pritisk na sprednji del trebuha. Proti večeru so se preselili proti križu in se rahlo stopnjevali. Ob 22:40 mi je odteklo čisto malo plodovnice, v kateri je bilo vidne malce sveže krvi. V LKH Feldbach so mi rekla, naj prideva, da preverijo stanje. Tako sva ob 23:50 prispela v Feldbach, kjer naju je sprejela ista babica, ki naju je sprejela pri Ajdi. Naredili smo CTG in vaginalni pregled. Bila sem odprta 3cm, popadki pa so se po zadnjem na parkirišču pred bolnico seveda rahlo umirili. Z možem so naju dali v sobico zraven porodnih sob, kjer so mi nastavili CTG in rekli, naj malce počivam. Kakšnih 20min zatem so se začeli “ta pravi” popadki, ki so se hitro stopnjevali. Pri enem izmed teh mi je odteklo še malo plodovnice in po pregledu sem bila odprta 5cm. Hitro sem šla še na wc, potem pa so nas prestavili v porodno sobo, kjer sem z drugo babico, ki je bila prisotna na carskem rezu (najboljša babica, ki ogromno da na dihanje, sproščanje itd.) in možem stoje, naslonjena na mizo predihovala vedno močnejše popadke. Ti so bili trije zapovrstjo, s predahom parih sekund in nato rahla pavza, da sem lahko zadihala. Ker je vse potekalo zelo hitro, je babica za drugo mnenje poklicala zdravnico, ki je po pregledu ugotovila, da sem odprta že 9 cm. Popadke sem nato predihovala (no bol se drla po navodilih babice) na boku in kaj hitro se je pojavila glavica. Zadnjih nekaj potiskov sem nato naredila na hrbtu, ker mi je na boku zelo pritiskala na križ. Ker je imela rokice nekako dvignjene, so me morali malo vrezati in imam tako 3 šive. Po 4 urah v porodnišnici se je ekspresno rodila Eva, ki sem jo takoj dobila na trebuh (imela je zelo kratko popkovnico), ko pa so me zašili in jo izmerili, pa se je takoj prisesala na dojko. 
Zelo sem ponosna, da nisem vzela epiduralne, ko so mi jo ponudili (kar je bila vesela tudi babica) in da mi je uspel tako hiter (čeprav v zadnjih trenutkih zelo boleč) naravni porod. 
Z Evo sva obe super in se pridno dojiva.
​Zgodba se začne že veliko prej kot sam porod. Po prvem porodu sem se odločila, da – če bom še
noseča – bom v drugo rodila doma. Idejo poroda doma sva s partnerjem zadržala bolj zase, malokdo
je vedel za to mojo/najino odločitev. Tako sem bila odločena, da partner ni niti imel druge izbire kot
da me pri tem podpre.  Za porod doma sem se odločila, ker sem želela roditi v miru, varna,
spoštovana, z osebami, ki jih poznam in zaupam. Želela sem, da v taki vibraciji pride na svet tudi
detece. Prvič sem dobila popadke na rok, v drugo pa sem pričakovala, da bo dete prišlo na svet pred
rokom. Pa sem se še kako motila. Sama sem se vsak dan že pred rokom sprehajala po gozdu,
vizualizirala porod, se z detecem pogovarjala. Na rok se ni nič dogajalo, pri nas je bila babica, ki mi je
naredila akupunkturo, me zmasirala … Počasi se me je lotevala že neučakanost. Na rok sem potem
doživela čustveni vrtiljak skrbi, strahu, izgube kontrole pa upanja in moči na drugi strani. Če gledam
nazaj, sem bila takrat popolnoma ranljiva in v precejšnem breznu svojih občutij. Bilo mi je zelo težko
sprejeti, da o tem ne morem odločati samo jaz, da sva tukaj v igri dva. 4 dni čez rok sem se šla
pokazati v porodnišnico in tam doživela en kup stresa ter se hkrati odločila, da tja več ne grem. Kako
naj dobim popadke, če sem v stresu. Z babico sva se slišali, naredila mi je še eno akupunkturo. Več
kot teden dni čez rok še vedno ni bilo nič, babica je predlagala topel klistir. Zmenjeni sva bili, da če ne
bo nič, v nedeljo (9 dni čez rok) spijem »čudežni« zvarek za sprožitev poroda. Preskusila sem vsa
možna priporočila za sprožitev poroda, nič ni delovalo. In tako sem spila »zvarek« v nedeljo
popoldne. Ob 22.30 sem poslala babici sms, da se nič ne dogaja in poslušala njen nasvet, da grem
spat. Nisem še prav dobro zaspala, ko sem začutila popadke. In ne, to niso bili blagi popadki, ki sem
se jih spominjala od prvič, ampak že kar močni, tako sem sem jih morala kar konkretno predihavati.
Partner me vpraša, če lahko gre zdaj končno pripraviti sobo za porod, pokimam. Še vedno nisem bila
povsem prepričana, če je to to ali bodo slučajno izzveneli. Poslušala sem Cover me in sunshine,
poskušala zraven peti, popadke predihovala na kolenih in se naslanjala na posteljo. Zdelo se mi je, da
mi zelo pomaga mokra brisačka na čelu. Partner začne potem na aplikaciji beležiti popadke, opozarja
naju, da naj greva v porodnišnico, če je to drugi otrok. Ob treh zjutraj pokličem babico, se iz spalnice
prestavim v dnevno sobo. Tam se bo rodilo detece. Babica je tu ob 3.30, ko pride me pregleda –
skoraj popolnoma sem odprta. Ne mine dolgo, ko mi da znak za potiskanje – gre mi boljše kot prvič.
 Partner me drži za roko (samo to želim) in me opogumlja. Se pa popadki takrat zredčijo kar zavleče
fazo iztisa. Nekaj popadkov prediham na porodni pručki, nekaj na blazini, ne počutim se, da bi imela
dovolj moči, da bi lahko iztis opravila čepe. Vmes parkrat povabim V. naj pride. Ob 4.15 mi babica z
mojim dovoljenjem predre plodov ovoj, detece je že čisto blizu. Partner me spodbuja, masira hrbet, z
mano diha. Ob 4.30 se rodi V. Rodil se je, ko se je rojevalo tudi jutro deževnega aprila, v domači
dnevni sobi, v miru, varen in spoštovan. Takoj ga dobim na prsi, zdi se mi majčken, neverjetno mehak
in dišeč. Babica naroči partnerju, da pokliče rešilca, saj sem izgubila veliko krvi, jaz pa sem zadeta od
oksitocina z V-jem na prsih in mi je vseeno, če bi mogla zdaj kam z njim. Ko pride rešilec, se krvavitev
že umiri in mi ni treba nikamor. Malo drame in adrenalina za ostale vpletene. Dobim nekaj lepotnih
šivov zaradi raztrganine, ki pa presenetljivo skoraj nič ne boli v primerjavi z epizotomijo prvega
poroda. Po kakih uri cartanja in prvem dojenju V-ja stehta in izmeri babica. Pa ni majčken – tehtnica
pokaže 3650 g, velik je 51 cm. Okoli 6.30 se zbudi tudi veliki bratec (ki je trdno prespal cel porod in
reševalce), ki je začuden in očaran nad dojenčkom in tem, da se je znašel kar v domači dnevni sobi.
Neprecenljivo je, da se lahko vsi štirje že takoj cartamo. V dnevni sobi z V-jem potem gnezdiva še cel
mesec in bilo je res krasno, zunanji svet je prišel na vrsto šele po 6 tednih.
Moja porodna zgodba se dejansko začne v četrtek, 7.1, ko sem šla na prvi pregled v UKC Maribor, kersem bila nekaj dni čez rok. Tam mi naredijo CTG in že sama vidim, da obe črti na papirju poskakujeta, kar pomeni, da se nekaj dogaja oziroma, da so ti blagi krči in otrdevanje, ki sem jih imela očitno pravi popadki. Tudi zdravnica mi to potrdi in vpraša če čutim popadke. Odgovorim ji da ja, vendar nič
posebnega, tudi že prej sem imela enake, verjetno lažne popadke. Naredi mi tudi UZ, pove, da je vse v redu, nato pa še vaginalni pregled, kjer ugotovi, da sem odprta 2 cm, plod je spuščen in maternični vrat zmehčan. »Gospa, pa pri vas je vse pripravljeno za porod, bi vi bili pripravljeni ostati noter, jaz mislim, da bo to v 24 urah« mi reče zdravnica. Na koncu se dogovoriva, da se grem domov pripraviti,
saj živim tik ob bolnici, še prej pa dol na porodni oddelek opraviti test za Covid in izpolniti vse papirje. Doma še enkrat preverim obe torbi in stanovanje če je vse tako kot treba, nato pa mi ne preostane drugega kot čakati. Da prevrtim naprej do sobote, nič se še ne dogaja. Mogoče kakšen popadek v petek in soboto zjutraj, to pa je to. Nato pa v soboto popolne začutim tu pa tam kakšen močnejši krč.
Naložim si aplikacijo za popadke in delam vse dalje kot običajno. Zvečer se začnejo malo bolj redni popadki, sedaj sem prepričana da so pravi. Okoli desete ure so že kar močni, ob enajstih se odločim, da greva. Sicer niso bili čisto na pet minut, toda bili so zelo močni, jaz pa prestrašena, kot seveda vsaka, ki je prvič noseča, da bom šla prepozno. Ker sva res blizu, se lepo peš odpraviva na 10 minutni
sprehod do bolnice, kamor prispeva nekje 23.45. Tam me sprejmejo, fant pa mora počakati zunaj, da opravijo pregled in vidijo kakšno je stanje. Po pregledu ugotovijo, da sem odprta nekje 2-3 cm in me obdržijo, fanta pa pošljejo na test ter domov čakat. Ko se preoblečem me babica pelje (vsaj tako sem mislila) na oddelek, toda ko vstopim v sobo, mi postane jasno, da je to porodna soba. Takoj opazim,
da je brez kopalnice, zato se opogumim in vseeno vprašam če je slučajno na razpolago soba s straniščem, toda odgovori mi, da ne. Glede želj dodam še samo, da sem negovala presredek in če bi ga lahko pazili, reče mi, da se bodo potrudili. Priklopi me na CTG, nato pa me pusti samo. Nastavim si glasbo, nato pa nekaj časa predihavam popadke na boku, vendar mi postane nevzdržno, zato se
spomnim Izidorinih besed in se obrnem na vse štiri, ter predihujem popadke z zibanjem naprej in nazaj. Po dveh urah so me zapestja fajn bolela, toda ta poza mi je zelo pomagala. Vmes mi tudi to več ne ustreza, zato se odločim in kar spležem s postelje ter se začnem premikati po prostoru, popadke pa predihujem s pomočjo stola. Ko pride babica, moram sicer nazaj na posteljo, da mi ponovno
priključi CTG. Obrnem se na bok in povem, da mi je tako lažje, zato me babica pusti tako. Vpraša me ali potrebujem kaj proti bolečinam, toda ni bilo še tako hudo, zato rečem ne. Ura je nekje 2.00 ko naredi še en pregled in mi reče, da lahko pokličem partnerja, kar me preseneti, torej smo že kar daleč. Ko pride partner si oddahnem, nisem več sama in dobim nov zagon energije. Prosim, če lahko
grem še na stranišče, babica je malo skeptična in mi ponudi kahlo, vendar menim, da zmorem sama in tako se s partnerjem zadaj odkobacam do wcja in nazaj, ponosna, da mi je uspelo. Sedaj tudi dobim nekaj proti bolečinam, vendar bi lahko bil tudi placebo glede na učinek. Babica fantu tudi pokaže kako me naj masira in to mi pomaga bolj kot injekcija, ki sem jo dobila. Kmalu mi babica reče
naj pospešim dihanje in ponovno se presenečeno hkrati pa olajšano zavem, da sem že res blizu. Kmalu lahko začnem potiskati, še vedno pa vztrajam pri položaju na boku in nočem na hrbet. Toda čez nekaj časa ugotovimo, da tako nebo šlo, zato se obrnem na hrbet v napol sedeč položaj. Pridem do točke ko začnem govoriti, da ne morem več in samo fantove besede spodbude, da zmorem, da verjame vame, da sva že čisto blizu mi dajejo energijo, ki pojenja. Kmalu zatem se okrona glavica in lahko jo potipam, kar mi da dodatnega zagona. Kljub temu še vedno ne gre, v sobo sta vmes prišli še dve babici in ena od njiju mi reče, da mi bo malo pomagala če dovolim in mi pritisnila na trebuh. Seveda se strinjam, saj si želim, da bi bilo konec in kmalu ob 4.51 je na svet prišel najin sinček Brin. Na
žalost sem bila močno raztrgana, saj je najprej zgledalo, da bo lepo šlo skozi, toda nato se je zataknilo z njegovo ramico (kasneje sem zvedela, da je imel okoli vrata ovito popkovino). Vendar se vse lepo celi. Babica mi ga je dala takoj, ko ga je rahlo obrisala in stehtala, na trebuh, potem pa so me mogli zašiti. Zatem so nas skoraj 4 ure pustili skupaj. Vmes mi ga je babica pomagala še pristaviti in tako
smo se že takoj podojili. Glede dojenja moram dodati, da so se v bolnici potem pojavile težave, mleka nisem imela, ni znal
dobro zgrabiti bradavice in tudi jaz sem bila nevešča, zato je zgubil na teži in dobil dodatek. Vesela sem, da sem bila pripravljena na te stvari in ne znam si predstavljati, v kakšnem stresu in stiski bi šele bila, če ne bi zvedela vsega kar sem na Izidorinih urah, za kar sem neskončno hvaležna, saj sem vedela, da bom vztrajala ali pa poiskala dodatno pomoč, če bo potrebno. Kljub začetnim težavam
sem dobila doma naval mleka, Brin je sedaj izključno dojen in lepo pridobiva na teži. Izidora, tvoje ure so bile nekaj najboljšega, kar sem lahko storila zase v svoji nosečnosti, bila sem pripravljena tako psihično kot fizično in vsem bodočim mamicam bom z veseljem predlagala, da se pred porodom obrnejo nate.
Tako se piše naša zgodba, ki je tudi tvoja Izidora, saj brez tvojih napotkov ne bi bila tako lepa in kljub vsem pretresom tako spokojna.
Po naši porodni zgodbi je počasi začelo “dišati” že v Mariborski porodnišnici, v ponedeljek 25. 01., ko so me obdržali zaradi povišanega pritiska in suma na preeklampsijo. Hitro je padla odločitev ginekologov, da je treba nosečnost pripeljati do 37. tedna in jo nato čimprej zaključiti z induciranim porodom. KAJ?!?
V svoji glavi sem si prevrtela tisoč in en možen razplet naše zgodbe, beseda induciran porod pa me je enostavno ujela popolnoma nepripravljeno. Ok, imam vsaj teden časa, da se pripravim na svojo dejansko zgodbo in ob strani pustim vse ŽELJE, ne načrtov: spontan začetek poroda v  udobju lastnega doma, s partnerjem ob strani, tuš v domači kopalnici, morebitni porod v vodi, porod v SB Slovenj Gradec … Čakaj ti malo!  Morda res na ničesar nimam vpliva, a želje in edinega  načrta, da želim roditi na domači Koroški, mi ne bo vzel nihče! Po vseh pregledih in opravljenih CTG-jih se je izkazalo, da se najina deklica v trebuščku počuti prav dobro, zato sem si upala na predlog ginekologinje v Mariboru za “striping materničnega vratu (36.teden, 6 dni)” glasno reči ne (tega sem se v življenju težko naučila, a odločena sem bila, da bom svojo zgodbo vsaj delno pisala sama) in prosila, da me na lastno odgovornost izpustijo v Slovenj Gradec, kjer pa so bili name že pripravljeni. Po dolgem tednu sem tako spet videla Luko in starše, kar mi je dalo zagona za nov teden.
V torek sem v Slovenj Gradcu dobila vstavljen foleyjev kateter(?), saj je bil maternični vrat še zelo nezrel in ga je bilo potrebno zmehčati. Ker le ta ni deloval, sem v sredo prejela eno vaginalno svečko in čez 12 ur še drugo, saj prva ni pripeljala do željenega rezultata. Po drugi tabletki se je vrat toliko zmehčal, da so me v četrtek zjutraj premestili v porodno sobo, da bom lahko rodila. 
V veno so nastavili kanalček in po njem še dodatno spuščali neko tekočino za mehčanje mat.vratu. Začeli so se taki rahli menstrualni krčki, zato sem poklicala Luko, saj je lahko bil vseskozi prisoten, ker sem že bila v porodni sobi. Do petih popoldne smo se trudili, nekje okoli štirih so ugasnili še tisti majhni krčki in v sobo je prišla ginekologinja in sporočila, da si želi, da imam lepo porodno izkušnjo in da nima smisla da danes dodajamo neke umetne popadke, ker bomo zadeve preforsirali in končali na carskem rezu saj mat.vrat še vedno ni zmehčan (tukaj mi je postalo jasno, da so prebrali moje porodne želje, ki sem jih lepo podtaknila v celotno nosečniško dokumentacijo in v katerih sem poudarjala, da si želim naravnega poroda). Luka je odšel domov, jaz pa po novo vaginalno tabletko in prespat v zeleno sobo. To noč sta se rodila dva otroka, nič me ni bilo strah krikov, saj sem bila pripravljena na svojo akcijo.
V petek ob 6 zjutraj so me znova dali v porodno sobo, kjer me je še vse “čakalo” in poskušali predreti plodove ovoje-to se mi je zdelo zelo boleče in je bilo tako kot vse do sedaj: neuspešno. Ob 8. zjutraj smena ginekologov, ponoven poskus predrtja, blazno dolgo trajajoč, boleč, a tokrat: uspešen. Tukaj sem se nekoliko zlomila in jokala kot mali otrok, po glavi so mi rojile misli, da če še en ginekolog vtakne svoje prste vame, bo moja vagina dobila zobe in mu odtrgala roko. Hvala za babico Mojco, ki me je tolažila in božala z besedami, da bo vse dobro in da je res prepričana, da bom imela lepo izkušnjo (poznali sva se že od četrtkovega jutra). V kanalček je nastavila neko intenzivno tekočino za mehčanje mat.vratu (drugačno kot dan prej), ki naj bi skupaj s predrtjem ovojev pokrbela za začetek popadkov. Na to tekočino so žile reagirale hudo slabo, začele so otekati, rdečeti, svinjsko boleti, zato je v drugo roko nastavila nov kanalček in menjavala roke, medtem pa drugo spirala, da so se žile umirile in sem sploh lahko prejemala tekočino naprej. Do dveh popoldne ne duha ne sluha o kakšnih popadkih, vseeno pa zaradi obolelih rok in žil nisem mogla prijeti niti flaše, zato sem prosila Luko, da pride in mi daje za pit, ker ne morem babici vsakih 5 minut gnjavit, da mi daje za pit. Babica Mojca je bila rahlo žalostna, da še ni akcije in se z dobrimi željami poslovila. Nastopi babica Erna. Ob 14.30 se začnejo končno popadki, če mene vprašaš: začeli so se vsi naenkrat, brez prestanka. Luka vstopi ob 4 popoldne, aleluja, končno je tukaj, zdaj se mi zdi, da lahko zdržim vse. V tem trenutku sploh nisem več bila pogovorljiva, samo “vodo” sem še lahko izustila. Štopala sva popadke, “šopali” so na 2 minuti, trajali od 45 sekund do minute, do 19. ure zvečer. Vem, da je babica predlagala menjavo položajev, tako sva se oba malo pručkala, naslanjala na posteljo, sedela na žogi … pa to meni ni nič pasalo. Ob 19.00 je predlagals vroč tuš. Luka je pred mano vozil vse možne vrečke na stojalu do kopalnice kjer naju je v tušu čakala pručka, da sem se lahko usedla. Odprl je vroč tuš in me začel polivati predvsem po hrbtu in nogah. Tukaj pa sem doživela preporod, odprla sem lahko oči in se končno začela spet odzivati na ta svet in mojega dragega. Bolečina je prešla iz 7 na 1. Mislim, da si je tudi on oddahnil saj je videl, da sem še tukaj 🙂 Lahko sem mu tudi razložila, da vse slišim in registriram, ampak nimam energije odgovarjat ali nasploh govorit (z izjemo tuša). Moj fokus je bil vseskozi na dihanju, dolg vdih in še daljši izdih, s sproščeno čeljustjo (to je bila moja mantra skozi celoten porod). Ko sva se zmenila, da bom ob prvi priliki vzela epiduralno (pred porodom sem mu namreč zabičala, naj me od nje odvrne, pa vseeno bodri, če bo videl da sem jo odločena vzeti) in stuširala, sva šla nazaj v porodno sobo, kjer so me pričakali popadki. Tokrat sicer z intenzivnostjo 6, a vseeno sem čakala tiste svete 4 cm, da nastavijo epiduralno. Do 21.ure se je intenzivnost popadkov spustila na 4, se je pa zato ustje odprlo na 4 cm in, ko je vstopil anesteziolog, sem bila tako srečna da bi (če bi lahko) kar zajokala. Malo je bil presenečen, da nastavlja epiduralno za intenzivnost 4, vendar jaz sem vedela, da pri intenzivnosti 10 ne bo več časa karkoli nastaviti in tisti začetni popadki (pa tudi cel teden prej) so me tako izčrpali, da sem ignorirala njegov komentar. Med nastavljanjem epiduralne sem zelo pridno in mirno predihavala popadke, občutek imam da je bilo zelo hitro vsega konec. Luka me je vprašal kako se počutim in odgovorila sem mu “kot da sem na plaži.”
Nastopi: babica Mojca (druga). Svetovala nama je naj malo spremljava popadke saj je hitro postalo jasno, da jih je epiduralna nekoliko zredčila. Prihajali so nekje na 3-4minute, vseeno pa sem jih čutila zato si nisem delala skrbi, da bi me epiduralna preveč omrtvičila. So se pa kasneje še nekoliko zredčili, zato je babica na stojalo obesila še umetne popadke, ampak jih je tako lepo dozirala, da so prihajali redno ampak ne na “polni šus”, da bi se mi mešalo. Luka se je šalil, da so mi dali vse vrečke, kar jih premorejo v bolnišnici. Do 3 zjutraj je babica sedela z nama, me božala, masirala, se pogovarjala z Luko, nežno masirala maternični vrat, da bi se končno odprl…. in ravno okoli 3 zjutraj smo prišli na 9 cm. Takrat so v drugo porodno dobo vstopile še 3 porodnice in kar naenkrat smo zelo aktivno rojevale 4 ženske na 2 babici!
Epiduralna je zapiskala in babica je bila mnenja, da ne bi dala več doze, jaz pa sem še kar prosila zanjo. Je rekla, da še ima malo da steče in še bo en čas držala, nove doze pa nima smisla dozirat. Vmes smo parkrat pritiskali in babica je povedala, da se nekoliko pozna epiduralna, saj menda nisem uspela dobro potisniti. V zadnjih 30 minutah pa je popustilo še tisto zadnje od epiduralne in popadki so postali veliko bolj močni, pa vendar precej redki (v določenem trenutku smo na popadek čakali tudi 5 minut), kar pa mi je znova dalo energije saj sem v času brez popadkov skoraj rahlo dremala in si tako “kupila energije” za grande finale. Babica je po par potiskih predlagala, da kak popadek ali dva prediham in se odpočijem, sama pa je tekala iz sobe v sobo in bodrila še ostale porodnice. V teh trenutkih mi je bilo malo težko, saj so prišli res močni in dolgi popadki, ki bi jih lahko izkoristila za dolg potisk, tako pa sem ležala na hrbtu (ležanje in menjavanje bokov mi je skozi ves porod najbolj prijalo) in dihala po pasje. Kaj drugega mi telo v tej situaciji niti ni dovolilo, ker do nedavnega sem tudi tiščavnike predihavala po metodi dolg vdih in izdih. Res sem bila vesela teh tiščavnikov in občutka, da mi bo “razneslo rit”, saj sem vedela, da je najina deklica že res blizu. V nekem trenutku se mi je celo zazdelo, da čutim njen nosek v moji danki, to mi je bilo izvenzemeljsko in prevevali so me občutki nepopisne sreče. Vstopi babica, želi pomagati s pritiskom na trebušček, vendar tega nisem želela, res sem hotela, da Lili pride na svet v miru, tišini in njenem ritmu. Zato sem se VSAKEMU popadku (tudi tiščavnikom) popolnoma prepuščala, da so najino malo srečo počasi kot val naplavljali do obale. Luka je bil odličen in me je res presenetil, saj je ves čas spremljal kronanje glavice, navdušeno komentiral “iiiijooojjj, kake blontne laseke ma, še malo Ines, še bolj pritisni, še še še…” za kar mu bom večno hvaležna, saj je podpora partnerja pri porodu zame bila res pomembna.
Babica je menila, da se dete že malo dolgo tišči v porodnem kanalu zato sem sprejela njeno pomoč, da jo je še malo potisnila proti izhodu. Ves čas sem čutila kako masira moj presredek in ga čuva, zato brez nje sploh nisem želela potiskati. Par popadkov še in kar naenkrat je bolečina čisto popustila in Lili je priplavala na svet (jaz sem imela občutek, kot da bi se izlila iz mene), majhna 47 cm in lahka 2300 g, planila sem v jok sreče in nekje zadaj slišala še njen nežen, popolnoma umirjen jokec ter jo začutila na prsih. Pregled babice: brez raztrganin in brez prereza presredka!!!
Ne vem kaj točno se je dogajalo, ampak vem, da se mi je zdelo, da ne vidim najine Lili, zato sem na veliko spraševala kje je. Luka me je pomiril in mi povedal, da je na meni. Hitro zatem je prišla še posteljica in Luka je presenetil, ker je na koncu prerezal popkovino (tega si v štartu sploh ni želel, pa ga je babica le prepričala). Potem smo se pa že cartali, Lili je kar takoj nosila prstke v usta, zato smo jo tudi pristavili. Ko je sesala, je zraven spuščala najlepše zvoke, visoko je piskala “piv, piv, piv.” Babica Mojca je bila čudovita, enostavno je imela karakter in umirjeno energijo, ki sva jo potrebovala in vsi trije smo bili odličen team, pustila nam je res dosti časa za nas, vendar smo bili od dolgega dneva tako utrujeni, da smo vsi bolj dremali, kot kaj drugega. Luka se je poslovil in še danes potrpežljivo čaka na “svoji babi”, da prideva iz bolnišnice. Na koncu se je poslovila še babica z besedami: “Bravo, vsa čast, niti enkrat nisem slišala “ne morem več” ali “prosim, naredite mi carski rez.” V bolnišnici so me po porodu ginekologi obravnavali kot indukcijski fenomen, povedali so mi, da so izkoristili čisto vse možne medicinske postopke, da bi me pripeljali do želenega naravnega poroda ter  celo sami potiho računali, da se ne bo izšlo. Vsi so prebrali porodne želje in poudarjali, kako pomembno je bilo, da sem bila tako zelo psihično pripravljena na vaginalni porod in zaradi tega tudi potrpežljiva, da so lahko “poskusili res vse” kar so imeli na voljo. Za to sem jim večno in globoko hvaležna! Dvomim, da bi drugje imeli toliko potrpljenja z mano.
Izidora: na tvoji vadbi sem se res psihično pripravila na porod in na vse njegove možne razplete. Ko si nam kazala literaturo, sem na hitro preletela tisto “staro knjigo” o tem, kako je sveto, ko se rojeva otrok in kako je lepo če se to dogaja v miru. Lili se je dejansko rodila v tišino, saj pri tiščavnikih nisem želela izgubljati energije s “kričanjem”, raje sem se “potapljala pod vodo in jo z zrakom tiščala navzdol. Res dosti stvari sem ponotranjila in jih odnesla v porodno sobo (umirjeno globoko dihanje, sproščeno čeljust in telo brez zategovanja mišic, izklop glave, prepuščati se bolečini, potop v vodo pri tiščavnikih, konstanten fokus na otroka in vedenje, da je zanj to veliko težja izkušnja kot za mamico!!!). Menim, da je celoten “cocktail” teh misli zadolžen za čudovito porodno izkušnjo in nepoškodovano telo. Luka je tako zelo ponosen name, pravi da me tako skoncentrirane še nikoli ni videl in jaz sem zelo ponosna nanj ter mu nadvse hvaležna, saj bi brez njegove podpore in umirjenosti stvari verjetno potekale drugače. Brez njega ne bi zmogla. Mislim, da naju je izkušnja povezala na nekem čisto drugem nivoju in veseliva se trenutka, ko bomo vsi doma in se bomo lahko cele dneve samo cartali in jedli. 🙂

Izidora privat: ko prideva domov, dobiš pa še izkušnjo o dojenju ker tudi ta terja svoj čas 🙂
Prvi porod mi je dal čudovito zdravo punčko vendar je, žal, pustil v meni ogromno grenkih občutkov in spominov. Zato sem želela biti za drugi porod bolje mentalno pripravljena in imeti ob sebi izbrano babico, ki me bo znala voditi/usmerjati.
Na dan pred predvidenim rokom, torek 26. 1., zjutraj okoli 4:30 so me prebudili blagi popadki,ki so bili občutno drugačni, od tistih, ki sem jih imela zadnjih 14 dni. Prihajali so nekje na 15 min, bili so zelo kratki, blagi, a konstantni. Poskušala sem jih  nekoliko odmisliti in zaspati nazaj. Ko sem se okoli sedme prebudila in vstala iz postelje mi je takoj odtekla voda (cca za en kozarec). Pograbila sem brisačo, povedala možu, da mi je odtekla voda ampak, da naj ne bo paničen, ter poiskala zapiske iz Izidorinih priprav na porod, da preberem kaj sem si napisala, da naj naredim, ko mi odteče voda. Nato sem legla nazaj na levi bok, poklicala babico (na Madžarskem imamo možnost izbrane babice za porod s katero se nekajkrat pred porodom srečaš za pogovor in CTG) in počakala 20 min. Sledilo je tuširanje, zajtrk, pakiranje še zadnjih stvari za v bolnico in nekaj dodatne hrane. Nato sem počasi odšla v bolnico, kamor sem prišla malo čez deveto. Najprej so me pregledali (bila sem odprta 4 cm), uredili vso paprirologijo in me priključili na CTG. Popadki so bili konstantni ampak zelo blagi, zato so me namestili na oddelek. Okoli 12h je prišla v bolnico moja babica in imela sem ponoven CTG – nič novega – blagi a konstantni popadki na 15 min. Nato pa se je v roku ene ure vse spremenilo. Popadki so postajali veliko močnejši in predihovati sem jih morala s celim fokusom – najlažje mi je bilo, da sem hodila po sobi, se zibala in počasi vdihovala in izdihovala skupaj s popadkom. Sedeti sploh nisem mogla. Če bi dlje ostala doma, bi na tej točki odšla v bolnico. Okoli dveh so bili popadki tako močni, da sem poklicala babico, saj da mislim, da gre zdaj pa zares. Pregledala me je in rekla, da naj pokličem moža, če  želi priti, saj sem odprta 9 cm in da grem takoj v porodno sobo (z možem sva bila namreč dogovorjena, da ga pokličem, ko bo šlo zares, saj živimo 15 min (z avtom ) stran od bolnice in ni se ni zdelo, da bi pred tem rabila njegovo pomoč). Doletela me je velika sreča, da je bila alternativna soba z zakonsko posteljo, kadjo in lastno kopalnico prosta. Medtem, ko sem jaz predihovala popadke, ki so bili sedaj sigurno na dve minuti in dolgi cca eno minuto, je babica napolnila kad in predlagala, da grem v vodo. Strinjala sem se in kmalu za tem sta se mi v sobi pridružila še mož in dežurna zdravnica. Ker sem se v vodi dobro počutila me je babica vprašala, če bi imela porod kar v vodi (to namreč nisva bili dogovorjeni v naprej). Prikimala sem in zaprla oči saj sem se tako lahko najbolje fokusirala. Iztisk je še šel počasi, bil je precej boleč in čutila sem močan pekoči občutek v mednožju, saj je bila desna roka dojenčka ob glavi zaradi česar je potreboval več prostora. Ko se je kronala glavica skupaj z roko (očitno je hotel zmagoslavno pomahati,da prihaja ), sem se lahko dotaknila glavice in prstov na roki in z naslednjim iztiskom se je rodil moj sin, ura je bila 15:36. Kakorkoli čudno se sliši dotakniti glavice ob kronanju je to res nekaj neverjetnega. Sledila je posvečena ura in pol. Nadvse vesela sem, da so v bolnici upoštevali vse moje želje – da se popkovina odreže, ko preneha utripati, da ga umijejo po koncu posvečene ure, itd. Zdravnica in babica sta bili prekrasni in tudi pripravljeni narediti nekaj prvih skupnih družinskih fotografij. Dobila sem nekaj zunanjih šivov na presredku, saj sem se zaradi prisotne rokice ob glavi nekoliko raztrgala. Poporodno okrevanje je bilo tokrat vsekakor lažje in manj boleče, kot po prvem porodu, na kar je zagotovo zelo vplivala lepa porodna izkušnja.
Mogoče moram dodati,da moj porod nikakor ni bil brez bolečine :D- daleč od tega. Kar je,za mene,tokrat naredilo veliko spremenilo je,da sem imela res dober fokus in sem si skos ponavljala 3 stvari:
– popadki so dobri in potrebni
-imej sproščeno čeljust,ramena in dlani. ( In sem si to mentalno skos preverjala,ko je prišel val popadka)
– globoki in nizki zvoki ob gibanju.
Me je pa sicer proti koncu dvakrat preplavilo,da to nikamor ne gre in rabim pomoč ter zakaj sem se strinjala it še enkrat čez vse to () ampak me ja babica hitro znala usmeriti nazaj – ress je pomembno imeti dobro in pravo podporo!
V šoli za starše, ki sem se je udeležila, so dvoje predavanj začeli z mislijo, da je pri pripravah na porod treba obdržati odprt pogled na vse skupaj, saj si lahko zamisliš popoln porod po svojih merilih, pa se potem vse obrne na glavo, kar te posledično lahko zelo pretrese. Nekako tako se je pripetilo meni, najprej mi je bilo zelo hudo, a bila je tudi dobra lekcija, vsekakor pa je bistveno, da je bil konec dober.
Moja nosečnost je bila precej naporna, načeloma brez težav za otroka, jaz pa sem imela hude slabosti in bruhanje ob katerikoli uri dneva na sporedu od prvega meseca do zadnjih dni pred porodom. V zadnjih treh tednih pred rokom so CTG-ji na rednih pregledih kazali neregularne gibe otroka in tudi pogosto so gubili stik, ampak ker sem otroka čutila, nisem niti bila toliko v skrbeh, pa čeprav sem bila tudi trikrat na urgenci zaradi dodatnih preventivnih meritev. Tri dni pred rokom pa je bilo tudi amniotske tekočine že tako malo, da mi je ginekologinja kar postavila pred izbiro, v katerem od naslednjih dni želim, da sprožimo porod, saj otrok počasi postaja ogrožen. Dogovorili smo se za datum in čeprav mi ni bilo vseeno, saj sem vedela, da lahko indukcija traja in se sprevrže v dolgotrajnejši proces, kot bi bil spontan porod, sem vseeno šla v bolnišnico pogumno, saj sem vedela, da bo mož lahko z mano tudi med dilatacijo, celo pilates žogo sem nesla s sabo, pripravljena na porod brez epiduralne (kar je v Španiji v zasebnem zdravstvu precejšnja redkost), in tudi moja
ginekologinja je vedela, da si želim naravnega poroda, da sem negovala in masirala presredek itn., zato je bila tudi ta možnost še vedno zelo blizu moji želji po naravnem porodu. Po sprejemu na kliniko so me namestili v zasebni sobi za dilatacijo, me priklopili na
CTG in babica mi je razložila, kako bo potekala indukcija. Celo oksitocin je že prinesla, ampak je šla še urejat neke zadeve in med čakanjem mi je spontano odtekla voda. Verjeti nisem mogla ne sebi ne krasnemu naključju, zahvaljevala sem se otročičku in telesu, da sodelujeta in mi želita prihraniti indukcijo, in takoj sem dobila tudi popadke, točne kot švicarska ura: 45-sekundne točno vsako minuto in
pol. Ko se je vrnila babica, je rekla, da zdaj seveda ne bomo inducirali, ampak ni pa bila zadovoljna z gibi otroka. Popadki popolni, gibi zelo šibki in redki. Tudi odpirala sem se že, pri vsakem tipanju en centimeter več, kar me je resnično opogumljalo, in
ker so naju v sobi puščali sama, sem bila zato kljub bolečinam dosti bolj sproščena in tudi mož je lahko aktivno sodeloval pri stimulaciji za sproščanje oksitocina, jaz pa sem ga seveda stiskala med popadki za roko tako, da verjetno nikoli ne bo pozabil.
V kratkem me je prišla pogledat tudi dežurna ginekologinja, bila sem že na štirih centimetrih, popadki niso popuščali (no, ob kakem hitrem vstopu babice ali sestre so se malo bolj oddaljili eden od drugega in takrat sem se vedno spomnila na Izidoro, ki
je razlagala, da zaradi adrenalina lahko prenehajo ali se zmanjšajo), ampak ker se otrok ni odzival, sta mi precej divje začeli stresati trebuh, že prej sem dobila tudi glukozo v žilo, ampak enega pravega odziva žal ni bilo. Jaz sem celo vztrajala in jima govorila, da tudi sicer otrok nikoli ni bil zelo aktiven dopoldne, vedno popoldne in zvečer, ampak zdaj vidim, da še dobro, da me nista jemali preveč resno.
Tukaj je s tabo pri porodu ginekolog, ki sicer spremlja nosečnost, zato sta obvestili mojo ginekologinjo o poteku in ko je videla fotografije CTG-ja, je v 20 minutah pridrvela iz svoje ambulante na drugem koncu Madrida, potrdila, da sem že na petih centimetrih, ampak mi hkrati povedala, da ji je resnično žal, ker ve, da sem si želela naravnega poroda in da moje telo več kot odlično sodeluje, ampak da ne sme preko tako slabega grafa in da bo potreben urgentni carski rez. To me je zadelo kot strela, mislim, da dejansko ta izraz lahko v tem primeru uporabim res res upravičeno, ker odkar se je malček pri 36. tednih obrnil na glavo, sem vse svoje misli usmerjala v
naraven porod in za carski rez v moji glavi ni bilo prostora. Od tega trenutka se je vse odvijalo (pre)hitro. Takoj je bil ob meni bolničar, ki me je z vozičkom napol v teku odpeljal v operacijsko, tam je že čakala cela ekipa z ginekologinjo na čelu, jaz pa sem se od šoka že v vozičku jokala in hlipala, nisem se bila sposobna nadzorovati, v operacijski pa ni bilo nič kaj boljše. Eden od mojih razlogov za željo po naravnem porodu je bil tudi malce neracionalen strah pred iglo v hrbtu za epiduralno, ampak ravno to me je čakalo tudi zdaj. Strah od prej in nemir v danem trenutku nista bila dobra kombinacija, ko so mi rekli, da se moram povsem sprostiti, da me zbodejo.
Spomnim se, da sem se še vedno hlipaje naslonila na eno od babic, ki me je podprla spredaj, medtem ko je anestezist iskal mesto za vbod. Vedela sem, da me sprašujejo razne stvari, da bi me zamotili, ampak nekako nisem bila pri sebi, slišala sem jih, ust pa enostavno nisem mogla odpreti, kot kup kosti in mesa z odsotno zavestjo sem bila tistih nekaj minut. Potem so me polegli in operacija se je takoj
začela. Imela sem srečo, da so na tej kliniki partnerju dovolili, da prisostvuje tudi pri carskem rezu, in tisti njegov stisk roke je bilo najboljše, kar sem si lahko sploh želela sredi takšnega kaosa, mislim, da še sam ne ve, kako pomemben je bil zame takrat.
Zdravnica je ves čas razlagala, kaj počnejo, tako da sem slišala, da so prerezali ravno tam, kjer je bil obrazek, in naslednja informacija je bila, da ga davi popkovina. Mož je lahko videl, kako so ga izvlekli vsega vijoličastega. Še zdaj me stisne, ko se spomnim. Meni so ga prav tako pokazali, ampak ker nisem smela imeti očal, nisem videla kaj dosti, samo bežen obris kepice, ki je bil moj otrok, živ in končno med nami. K sreči je takoj zajokal in odprl oči, dali so ga možu, ki mi ga je lahko približal, da sem ga pozdravila in mu med jokom pritisnila poljubček, potem pa so ju odpeljali, da ga je on položil na svojo kožo, jaz pa sem ostala na šivanju. Te minute so bile tako
intenzivne, da sem povsem izgubila občutek za čas in tudi dojemala nisem, kaj vse se dogaja, zato sem potem v sobi rabila nekaj časa, da sem prišla k sebi. Sama izkušnja je bila zaradi nepredvidenega dogodka psihično precej naporna, o okrevanju po carskem rezu pa tako ni treba izgubljati besed, saj so prvi dnevi res hudi, mene osebno je predvsem zafrustriralo to, da nisem bila sposobna polno
poskrbeti za svojega malčka, saj ga nisem smela ne dvigniti ne nositi naokrog niti ga previjati in sem se počutila nekoristno in okradeno za ta del skrbi za otročička, k sreči je mož odlično opravil svoje delo in danes, osem dni po porodu, sem že povsem druga oseba, in vse, kar tako majhno bitjece vrača za nesebičen trud, ki ga vložimo vanj, je povsem dovolj, da se spet počutim kot dobra mati, ki dela vse po
najboljših močeh, čeprav se sproti učim. V bolnišnici so mu tudi sforsirali ogromne količine formule, čeprav sem takoj začela dojiti, ampak so vztrajali, da ne dobiva dovolj hranil in da je zato razdražljiv. Tudi glede tega lahko rečem, da nama uspeva,
že štiri dni samo dojim in na pregledu danes so mi potrdili, da se dobro redi in da le naj tako nadaljujeva. Kot lahko vidim, bo ta pot z dojenčkom polna dvomov, hkrati pa takšnih drobnih vsakodnevnih zmag, ki pa so velike, kar se tiče mojega osebnega počutja in pozitivnih čustev okrog vsega, povezanega z otročičkom.
Izidora, hvala za vse.
Moja tretja, najbolj samoZAVESTna porodna izkušnja. Ko sem tisto torkovo jutro naznanila, da se mi je odluščil čep, sva
skupaj ugotovili, da bom najverjetneje rodila v dnevu ali dveh. A-a. Čep se je luščil in luščil. V noči na četrtek sem zaČUTila prve
redne popadke, vendar so ti z jutrom, ko sem v šolo in vrtec odpeljala starejši hčerki potihnil. Do naslednje noči. V noči na petek se zgodba s popadki ponovi. Vendar tudi tokrat se z jutranjo rutino popolnoma ustavijo. Vendar ta dan svojemu najDRAŽjemu rečem, da tokrat pa naj ostane doma. Ob 11h se zavem, da so se popadki vrnili in jim začnem namenjati večjo
pozornost. A kljub temu se zamotim še z obešanjem opranega perila in še čim. Ob vsakem popadku pridem do jedilne mize, se naslonim preko nje in preDIHam. Kasneje tudi že čepe. In to mi najbolj odgovarja. Končno se odluščl tudi dobršen del čepa. Tuširanje, pakiranje in odhod v porodnišnico ob 12h. Na sprejemu spet Erika. Ob pregledu odprta 7cm. Čepe prediham kakšne 3
popadke in že sem na poti v porodno sobo, istočasno pride tudi najdražji, ki je medtem opravil test na covid.
Komaj se skobacam na posteljo, mi odteče plodovnica in vse skupaj se prestavi v višjo prestavo. Zaradi ctg ležim na levem boku, naslonjena na najdražjega. Popadki so pogostejši, naj bi bili tudi MOČnejši, a meni se zdijo šibkejši kot prej. Ob vdihu
pomislim na sonce, ob izdihu pa na list z drevesa, ki plava po potočku, na njem pa ležim jaz. Potem pa odgovor na tisto znamenito
vprašanje babice: “Povejte, ko vas bo začelo tiščati.” Tokrat tako zelo priSLUHnem svojemu telesu, da imam vse pod kontrolo. Tudi babica mi popolnoma sledi in jaz njej. Ko dihamo dihamo, ko pritiskamo pritiskamo. Do sedaj sem še vedno na boku, naslonjena na najdražjega. Nato pa babica prosi, če bi se ulegla na hrbet. Privolim, saj vem, da bo kmalu konec. Glavica se okrona, brez da bi koga vprašala za dovoljenje, se je dotaknem, ker vem kakšen zagon ti da ta DOTIK. Nato se porodi celo njeno prečudovito telesce. S celo dlanjo zaobjamem še popkovino. Potem v stik koža na kožo vzamem svojo tretjo hčerko Doro. Zaradi prejšnje izkušnje s posteljico, ki se do zadnje dopustne minute skoraj ni hotela porajati sem malo v skrbeh. A ko slišim babico, ki pravi: “Ravno sem hotela pogledati kje je posteljica in evo jo zunaj!”, sem poMIRjena in se popolnoma prepustim naVEZovanju.
 Moja tretja porodna izkušnja dokazuje, da lahko prva porodna doba traja več dni, druga in tretja pa sta, vsaj v mojem primeru, bili
precej krajši kot dvakrat poprej. Zelo me je pomirilo tudi to, da je bil partner ob meni brez prestanka.
Običajno so ga pošiljali ven med nego, šivanjem ipd.HVALA, da si bila znova del moje izkušnje.
Konec januarja je v najin dom neizmerno srečo prinesel sin Luka, najin prvi otrok. Bil je dolgo pričakovan in posledica brezskrbnih dni v obdobju karantene. Še ena potrditev kako lahko stres vpliva na zanositev. Nosečnost je potekala brez večjih težav (z izjemo neprestanih slabosti do 13. tedna ). Poroda sem se vedno zelo bala, od tistega trenutka, ko je test pokazal dve črtici je pa ta strah
čudežno popolnoma izginil. Celo nosečnost sem bila v velikem pričakovanju tega velikega dne. Bolj kot se je bližal dan D, bolj me je »mantral firbec« kako bo, kako in kdaj se bo začelo, kakšna je ta bolečina, kako se bom odrezala, kako se bo moj mož, predvsem pa kakšen je ta mali otroček, ki sva ga spočela z veliko željo. Zaradi neprepričljivega ctg in rahlo povišanega pritiska, sem 5 dni pred pdp bila zadržana v porodnišnici Ptuj. Pri vaginalnem pregledu 2 dnI pred pdp, je doktorica ugotovila, da sem odprta 1
cm. V tej noči sem ponoči nekaj začela čutiti, nekakšne krče, ki so si sledili v dokaj rednem ritmu. Ker
sem imela občutek, da se nekaj dogaja sem sestro prosila, da grem to noč na ctg, da vidimo če je to
to, če so to popadki ali kaj se dogaja. Ctg ni nič pokazal in šlo naj bi samo za nekakšne pripravljalne
popadke, nič strašnega. Prav tako mi je bilo rečeno tudi naslednje dopoldne, čeprav so bili ti popadki
že na 5-10min. Po kosilu na ginekološkem oddelku so me prestavili v porodno sobo, čeprav se po
njihovem še vedno nič konkretno ni dogajalo. Odprta sem bila že 2 cm. Vse te popadke sem predihala
stoje, se gibala, plesala, migala z boki, kar mi je zelooo pasalo, ker sem imela občutek masaže v
predelu medenice. Med gibanjem sem si v mislih govorila, da se odpiram in otroka spodbujala, da se
spušča nižje. V porodni sobi sem imela tuš, ki mi je zelo pasal, ko so ti popadki postali malce
močnejši. Cel čas sem si v predelu križa držala tople obkladke, kar mi je tudi zelo pomagalo. Z babico
sem se šalila, če je to to kar se bolečine popadkov tiče, lahko rojevam 3 dni. Ker sem bila sama na
porodnem oddelku, sem lahko poklicala moža, da mi pride delat družbo. Ko je prišel, smo posneli še
en ctg in takrat sem imela 3 ZELO močne popadke zapored, med njimi je minilo le nekaj sekund. V
tistem trenutku mi je odtekla voda. Odprta sem bila 4cm. Čez pol ure sem bila odprta 7cm. Takoj za
tem 8 in 10cm. Vse se je zgodilo zelo hitro in čeprav sem rekla, da bom poskusila roditi brez
protibolečinskih sredstev, bi jih v tem trenutku, če bi bilo možno, vzela VSE kar bi mi ponudili. Ker je
moč mojih popadkov začela upadat, otrok pa bi se moral spustiti še 2 cm, mi je babica z mojim
dovoljenjem dala malo umetnih popadkov in že sem potiskala. Skratka v 2 urah se je zgodilo vse –
odtekla mi je voda, odprla sem se s 4 na 10cm, iztis in rodil se je mali veliki fant, 4050g in 55cm.
Čeprav sem med iztisom imela občutek, da me je raztrgalo do hrbta, sem jo odnesla brez enega šiva.
Ena izmed glavnih porodnih želj je bila varovanje presredka, ker sem ga negovala in masirala tekom
nosečnosti in babica se je res odlično potrudila, da ga je ohranila.
Zelo moram pohvaliti osebje v porodnišnici Ptuj, tako ginekološki kot porodni oddelek. Pred porodom
sem 5 dni 3x na dan bila na porodnem oddelku na ctg-ju in imela sem možnost spoznati vse
zaposlene babice. Vsaka izmed njih je bila, kljub veliki gužvi, zelo prijazna in profesionalna, sploh 4
babice (2 izmeni), ki so vodile moj porod. Prav čutiš lahko, da svoj poklic, ki ga po porodu še bolj
cenim, opravljajo z dušo.
Vsem nosečkam privoščim porod kot je bil moj. Vsekakor zelo boleča izkušnja, ostale občutke pa je
težko ubesediti. Neverjetno res!
Tebi Izidora pa še enkrat velik poklon in še večji HVALA! ***
MOJA PORODNA ZGODBA-PIKA
Pika, kljub temu, da je porodna zgodba moja in da bo tvoja zagotovo čisto drugačna, jo pišem tudi za tebe. Ker boš, ko odrasteš in seveda, če boš želela, nekoč doživela porod. Da ti bo lažje. Da boš vedela, da to zmoreš. Da si boš upala in da se takrat ne bo rodil samo tvoj otrok, ampak tudi mama. Rada te imam.
Draga, Izidora.
Moja druga porodna zgodba, na papirju, ponovno nastaja šele mesec oziroma dva po porodu, vendar je z enomesečnico in dvoletnikom vsak dan kar pestro in se včasih ni mogoče niti vsesti, kaj šele kaj napisati J Vendar je bila v mojih mislih prisotna cel čas od poroda.
Začela se je pred predvidenim datumom poroda in poroda takrat še niti približno nisem pričakovala. Dva tedna pred predvidenim datumom poroda se mi je delno odluščil čep. Kljub temu, da se moj prvi porod ni začel na takšen način, sem vedela, da me do poroda lahko loči še nekaj ali celo več dni. Naslednji dan sem imela pregled pri ginekologinji. Popadkov nisem imela, čep se mi je še vedno luščil. Ginekologinja me je vprašala, če si želim, da mi poskuša nastalo stanje pospešiti. Vendar si tega nisem želela. Želala sem, da vse poteka čimbolj naravno. Rekla je, da lahko vse skupaj traja še dva tedna, torej nekje malo čez predvideni datum poroda. Naslednji dan pa sem zjutraj že začutila prvi krč, ki sicer ni bil močan, vendar sem čutila, da se najverjetnje porod že približuje. Dan je potekal kot vsak prejšnji, dvoletnik Bine me je zamotil čez cel dan. Vendar pa sem med njegovim popoldanskim uspavanjem popadke že kar močno čutila. Med pripovedovanjem zgodbice sem se morala kar ustaviti in kakšen popadek tudi predihati. Okrog devete ure zvečer sem imela popadke na 20 minut, mogoče celo malo manj. Bili so kar konstantni. Bineta sva z možem Gregom odpeljala k babici, saj sem si želela prvo fazo poroda preživeti čimbolj mirno in čimdalj časa doma. Okrog enajstih zvečer sva z Gregom začela štopati popadke. Popadki so bili na 10 minut ali manj, eno uro. Potem sem šla za eno uro pod vroči tuš in popadki so pod tušom izzveneli. Po tušu so se ponovno pojavili, vendar po eni uri niso bili več v ritmu. Popadke sem imela do jutra na 10 minut, 20 minut, tudi na pol ure. Vmes sem počivala. Z Gregom sva pogledala film in vse možne videospote, ki jih do sedaj nisva uspela J
Zjutraj so popadki izzveneli. Ko sva že hotela iti po Bineta, so se ponovno pojavili. Okrog 11h so bili že kar močni, na 20 minut. Vmes sem jedla juhe, kompote, testenine. Grega mi je vsak popadek pomagal predihati, pomagal mi je z masažo hrbta in akupresurnih točk. Med popadki mi je zelo pomagala vizualizacija. Najbolj mi je ustrezal način predihovanja popadkov na veliki žogi, z ogromno gibanja. Okrog 16h sva začela popadke ponovno štopati, bili so med 7-10 minut, kakšen tudi manj. Po eni uri štopanja popadkov sem šla še za eno uro pod vroči tuš. Tam mi je zelo ustrezalo. Tudi vse popadke sem lažje predihala in vse skupaj je bilo malenkost znosnejše. Po tušu sva ponovno eno uro štopala popadke. Takrat so bili že med 5-7 minut, ritmično. Nato me je Grega vprašal, če mislim še ostati doma. Rekel mi je, da bi kot drugorodka morala v porodnišnico, saj sva se dogovorila, da bi naj popadki bili med 7-10 minut, povprečno 8 minut, in ne na manj kot 5 minut. Jaz sem rekla, da bom še počakala. Grega me je poslušal. V naslednje pol ure so bili popadki že na 3-5 minut, mogoče kakšen še manj, zato sem se brez besed oblekla. Grega je vzel vso mojo prtljago in me peljal v porodnišnico. Do ptujske porodnišnice imava malo več kot 5 minut. V avtu mi je bilo popadke kar težko predihati. Malo pred 19h zvečer sva pozvonila na vrata porodnišnice. Odpret nama je prišla babica, ki je bila prisotna pri Binetovem rojstvu in imam tako na njo kot na sam porod seveda lepe spomine. Grega je rekel: “O, spet babica od Bineta”, ona pa je rekla, da bo ravnokar menjava osebja. Malo se me je dotaknilo, vendar se s tem nisem preveč obremenjevala, saj sem bila zelo v predihovanju popadkov. Grega je moral počakati zunaj. Cel čas ga je skrbelo, če me je slučajno preveč priganjal, da sem prehitro v porodnišnici in da bo moral seveda še domov. Babica je videla, da sem glede na predihovanje popadkov že kar daleč, zato mi je rekla, da upa, da imam že izpolnjeno porodno dokumentacijo J Imela sem jo. Napisan sem imela tudi porodni načrt. Nato je prišla druga babica-nova izmena (po videzu in po odnosu mi na prvi pogled ni bila najbolj prijetna). Pogledala je vse moje zdravstvene izvide (v nosečnosti sem bila namreč na inekcijah Fragmina zaradi strdkov v nogi). Zaradi teh mojih težav je bilo s strani zdravstvenega osebja prisotnega kar nekaj strahu. Po ctg-ju je pogledala koliko cm sem odprta. Bila sem odprta 7 cm. Rekla je, da grem lahko kar v porodno sobo, na posteljo. Poklicali so Grega. Druga babica je pripeljala posteljico za mojo punčko in začela se je še druga faza poroda. Lahko sem rodila na levem boku. To je bila moja želja tudi v porodnem načrtu. Čeprav sem si želela, da bi mi voda odtekla naravno, sva se z babico dogovorili, da mi vseeno predre plodovne ovoje. Rekla je, da glede na to, da imam že dva dni popadke, bi lahko bila plodovnica mekonijska (na koncu ni bila). Plodovni ovoji so bili zelo močni in babica se je kar namučila, da jih je predrla. V nosečnosti sem si negovala in masirala presredek ter delala kopeli iz senenega drobirja. Babica je presredek cel čas čuvala. Začutila sem prve tiščavnike. Grega me je z oljem masiral po hrbtu ter mi dajal za piti vodo po slamici. Babica me je izjemno dobro vodila čez porod, mi govorila kdaj naj pritisnem, kdaj naj prediham. Potem sem že lahko pobožala glavico, tudi Grega jo je lahko, in v pol ure, ob 20.14h, je bila najina punčka Pika rojena.
Spremljala sem vso dogajanje v porodni sobi, videla sem, ko so se prižgale luči. Kljub močni bolečini sem bila med porodom zelo prisotna. Moj porod je potekal brez protibolečinskih sredstev, ni bilo narejene epizotomije (kljub temu, da je prvič zaradi temenske vstave bila). Babica je bila glede na prej omenjen prvi vtis, vrhunska in nezamenljiva, boljše si ne bi mogla želeti. Dobila sem svojo punčko na prsni koš. Grega je prerezal popkovnico, ko je le-ta prenahala utripati. Porodila sem še posteljico. Grega je porod fotografiral, tudi posteljico je lahko fotografiral ter spremljal celotno dogajanje zraven babice. Tudi pogovarjali smo se pred, med in po porodu. Po porodu je bila prisotna manjša krvavitev, zato so poklicali tudi porodničarja, da me je pregledal. Babica mi je cel čas pritiskala na trebuh in iztiskala kri, ker niso vedeli iz kje krvavim. To je pa res bolelo. Na koncu je bilo vse vredu, krvavitev se je ustavila. Babica mi je rekla, da kako me lahko to boli, če sem pa ravnokar rodila. Ampak to je bilo zame veliko huje J
Sledila je posvečena ura (3 ure je lahko bil Grega z mano in Piko v porodni sobi). Potem so naju odpeljali na porodni oddelek. V primerjavi s porodom je bila to ponovno slabša izkušnja. Dojenje nama v porodnišnici ponovno ni steklo, vendar glede na tvoje predano znanje, dve leti dojenja prvega otroka ter veliko vztrajnosti, nama sedaj doma seveda lepo teče.
Babica in Grega sta se po porodu objemala in jokala. Babica nama je rekla, da so zelo veseli, ko imajo par, ki je tako dobro pripravljen na porod in tako lepo sodeluje kot midva ter da sva še kdaj dobrodošla J. Predvsem nad Gregom je bila zelo navdušena, saj mi je res zelo pomagal in stal ob strani J Je pa tudi res, da sva se, ko nama je čas dopuščal z Gregom ogromno pripravljala in pogovarjala o porodu. Grega je točno vedel, kakšen porod si želim. Čeprav sem mu bila verjetno v nekaterih željah malo čudna, me je upošteval in me poslušal.
Že spet pogrešam nosečnost in tebušček. Vesela sem edino tega, da sem se rešila dateljnov, čaja malininih listov, predvsem pa zgage J. Drugi porod je bil kjub vsem zdravstvenim zapletom v nosečnosti ponovno neverjetno lepa izkušnja, ki te kot taka zasvoji in bi jo še večkrat ponovil, saj ti vedno pokaže česa vsega je žensko telo sposobno in kakšno moč ima. Predvsem pa ti prinese najlepše darilo.
Popadki me sploh niso tako utrudili kot pri prvem porodu, saj sem jih res dobro predihala, vizualizirala, vmes veliko počivala. Pri tiščavnikih je bilo bolj naporno. Tudi sodelovanje z Gregom in napotki babice so mi zelo veliko pomenili in so bili za mene zelo pomembni.
Izidora, hvala, da sem lahko s pomočjo tvojega predanega znanja in tvoje energije ponovno doživela takšno lepo nosečnost in takšen lep porod. To mi ogromno pomeni in bo v meni ostalo prisotno za vedno. Vesela sem, da te poznam. Objem. Polona
​Pričakovala sem aprilčka, dobila pa februarčka. V 32. tednu nosečnosti sem rodila fantka Vitana, ki je
ob rojstvu tehtal 1880 g in je bil dolg 44 cm.
Lahko bi rekla, da se je najina porodna zgodba začela en teden prej. Zaradi težav z izcedki v
nosečnosti sem kupila domači test za preverjanje odtekanja plodovnice, s katerim sem delala
kontrole v primeru povečanega izcedka. Tisto nedeljo je indikator pokazal možnost, da mi je odteklo
par kapljic plodovnice in zato sem se odločila, da se grem pokazat v porodnišnico.
Ob sprejemu so ugotovili, da mi plodovnica na srečo ni odtekala, so pa mi naredili tudi CTG, ki je risal
redne popadke, in pregled, ki je pokazal da sem odprta 1-2 cm in da se mi je maternični vrat še malo
skrajšal (zaradi krajšega materničnega vratu sem bila skoraj celo nosečnost na mirovanju). Razen
otrdevanja trebuha nisem čutila nobene bolečine, sem pa bila kljub temu hospitalizirana.
Čez dober teden v soboto, sem čez cel dan čutila otrdevanje trebuha. Z aplikacijo za spremljanje
popadkov sem ugotovila, da se otrdevanje stopnjuje. Ko se je ponavljalo na vsake 4 minute in je
trajalo dobrih 30 sekund sem poklicala sestro, ji opisala težave in na oddelku so se odločili, da mi
naredijo pregled. CTG je zopet risal popadke, na pregledu pa so ugotovili, da se je maternični vrat
dodatno skrajšal in da sem odprta 3 cm. Hitro so me pospremili v porodno sobo in mi dali tractocil,
zdravilo, ki zavira popadke, hkrati pa tudi magnezij, ki bi prispeval k jačanju otroka, v kolikor se bo
rodil. Flosteron za dozorevanje pljuč ploda sem preventivno prejela že v 29. tednu nosečnosti.
Noč je minila brez bolečin in z rednim otrdevanjem trebuha. Ob jutranjem pregledu pa so ugotovili,
da sem odprta že 9 cm. Poroda sem se bala celo nosečnost. Kljub redni meditaciji sem načrtovala, da
bom proti koncu nosečnosti preizkusila vse od hipnoze do homeopatskih zdravil in akupunkture, da bi
strah odpravila. V trenutku, ko so mi rekli da bom očitno res predčasno spoznala svojega sinčka, sem
pomislila – zdaj bom pa morala roditi popolnoma brez pomoči? Brez čaja iz malininih listov, dateljev
in kopeli iz senenega drobirja? Še presredek si nisem začela masirati. Bo sploh možnost da se
upoštevajo moje želje iz porodnega načrta? Šok je trajal je kakšno sekundo, potem sem vso energijo
usmerila v to, da fantku zaželim čim lepšo dobrodošlico na svet.
Na tem mestu bi rada pohvalila osebje, ki me je tisto jutro spremljajo na porodu. Seznanili so me z
namenom vsakega postopka in mi umirjeno razložili, da bodo zaradi nizkih tednov nosečnosti na
porodu prisotni pediater in osebje iz intenzivne neonatalne nege in da fantka po rojstvu ne bom
dobila v naročje. Ni mi bilo hudo, vedela sem, da bo v tistem trenutku najbolj potreboval zdravniško
pomoč in da bo za cartanje še veliko priložnosti.
Poklicala sem partnerja in mu rekla naj varno, a kolikor se da hitro pride v porodnišnico. Počakala
sem, da je opravil hitri covid test. Ko sem ga videla vstopiti v porodno sobo, je bilo kot da bi spustila
težo zadrževanja poroda in takrat so se začeli rahlo boleči popadki. Predihavala sem jih na desnem
boku ob pomoči babice. Nato so mi predrli plodovne ovoje in popadki so se še stopnjevali, postajali
so malo bolj boleči. Ko je bil čas, sem se obrnila na hrbet, opravila nekaj stiskov po navodilih babic in
že sem lahko pobožala Vitanovo glavico. Nekaj minut kasneje pa sem fantka zagledala tudi v celoti,
partner pa je lahko prerezal popkovnico. Od prihoda partnerja pa do rojstva Vitana je preteklo dobre
pol ure.
Vitana so nato odpeljali na pregled in v inkubator. Potem sem porodila še posteljico, dobila pa sem le
en, kot mi je bilo rečeno, lepotni šiv. Preden so mojega otročka namestili na intenzivno nego, sva si
ga s partnerjem še enkrat ponosno ogledala. Nato sva nekaj ur preživela skupaj. Ta čas sem cenila še
toliko bolj, ker partnerja zaradi prepovedi obiskov nisem mogla objeti cel teden in sem ga videvala
samo na pločniku čez okno bolnišnične sobe.

Še danes težko verjamem, kako mirna sva bila oba s partnerjem. Kljub temu, da je manjkal del, ki sva
se ga tako veselila, nagrada za trud med porodom – prvi podoj, prvo kengurujčkanje, prva skupna
fotografija – imava na porod izjemno lepe spomine.
Sporočilo moje porodne zgodbe je to, da tudi če ne gre vse po načrtu, med porodom najdemo neko
čudežno moč in pogum, da premagamo vse strahove in se prepustimo. Hvala tebi, Izidora, da se
trudiš in bodočim staršem pomagaš pri pripravi na prihod novorojenčka. Hvala osebju v UKC Maribor
za ves strokovni trud, prijazne besede in prizadevnost. Zlasti hvala babici Maji, ki si je res vzela čas, in
mi s svojimi nasveti pomagala med porodom in tudi po porodu.
​Najprej naj povem, da mit »kakršen porod ima mati ima tudi hčer« ne velja. Moja mati je imela carski rez, ker se ni odpirala, jaz pa sem se lepo odpirala in naravno vaginalno rodila. Prav tako ona ni imela dovolj mleka, jaz pa ga imam več kot dovolj.
Sedaj pa če malo povem o mojih predpripravah na porod. Veliko sem meditirala in se povezovala z otročkom, ki sem ga nosila pod srčkom. Veliko sem se tudi umirjala in probala strahove zaradi poroda predihati. Pogovarjala sem se s svojim telesom in si govorila afirmacije kot so »moje telo je prožno«, »z lahkoto rodim otroka« itd.  To ne pomeni, da me ni bilo strah, seveda me je bilo, pa še kako. Brala sem same pozitivne izkušnje od poroda, nikoli pa nisem brala forumov. Kadar so mi prijateljice govorile kaj slabega, sem preslišala in jim rekla, naj mi ne govorijo tega.
Šele v 34. tednu sem izvedela za vadbo za nosečnice z Izidoro, za kar sem neverjetno hvaležna. Takoj sem se je udeležila in naj povem, da toplo priporočam vsem. Všeč mi je bilo, ker smo se pred vadbo najprej pogovarjali o temah poroda in tako izvedla veliko informacij. Najbolj mi je bilo všeč, ker ni olepševala in je povedala točno tako kot je, vendar hkrati spodbujala o moči ženskega telesa.  
Tako je počasi napočil čas  poroda, ki je bil 11. dan po PDP. Popadki so se začeli blagi že zjutraj, kar sem z lahkoto prenašala. Ob 11 uri so mi v nožnico vbrizgali gel za pospešitev popadkov. Kmalu se je začelo močno dogajati, popadki na 30 min. Ob 13 sem imela že popadke na 10 min. Najprej sem si rekla, kdaj bo konec, čez ene 10 popadkov pa sem slišala besede Izidore, ko je rekla »NE RAZMIŠLJAJ KDAJ BO KONEC, RAJE SPREJMI BOLEČINO IN SE OSREDOTOČI NA DIHANJE IN DA TEGA POPADKA NE BO NIKOLI VEČ«. In tako sem tudi naredila. Osredotočila sem se na dihanje in v eno točko na steni ter počakala da mine. Sproti sem si govorila, da se z vsakim popadkom bolj in bolj odpiram. Meni je delovalo. Ob 16 uri me je pregledal ginekolog in nato se mi je odluščil tudi čep. Bila sem odprta 4 cm, in tako odšla v porodno sobo. Tam se je osredotočanje na dihanje nadaljevalo. Tako sem bila ob 18 uri odprta 7 cm. Z babico sva šel na wc in tam mi je odtekla tudi voda. Ko sem prišla nazaj je otrok začel pritiskati in ob 18:34 sem rodila zdravo deklico in to BREZ RAZTRGANIN.
Toplo priporočam, da se pri porodu popolnoma prepustiš in zaupaš babici kar ti reče in sodeluješ z njo in z otrokom.
Seveda me je iztis otroka bolel, sem mislila, da me bo razgnalo vse spodaj z danko vred, vendar ko dobiš otroka v naročje je v trenutku vse pozabljeno, vsaj pri meni je bilo tako 😀
 
Žal pa je ta zgodba malo daljša, ker sem pa 11 dan po porodu dobila globoko vensko trombozo. Tako sva šli z otročkom nazaj v bolnico za 10 dni. Na srečo sem dobila terapijo, da sem ohranila dojenje 😀
Ko sem prišla domov zopet nisem morala na nogo tako, da sem bla skoraj mesec dni obsojena na posteljo. Hvaležna za partnerja in taščo, ki sta mi toliko pomagala, ko sem ju najbolj rabila. Sedaj lahko rečem, da sem srečna, da lahko grem na sprehodek. Terapija pa bo še trajala 6 mesecev. 
Filip je star ze dva meseca in pol, tako da je skrajni cas, da strnim svoje misli, obcutke in veselje o 26.2., ko smo iz tria postali kvartet. 🙂
Zacelo se je dogajati zjutraj, zato popadkov nisem jemala prevec resno, bila sem namrec prepricana, da bom rodila ponoci.Sploh ne vem zakaj, ampak v glavi sem imela samo scenarij, ki je bil podoben Sofijinemu rojstvu. 🙂 Najbrz je ravno zato Filip tako drugacen od Sofije, da me vsak dan znova spomni, da je ne smem primerjati, saj je vsak prisel na svet po svoje izkusnje.
Ob osmih sem kot vsak dan Sofijo se pripravila za vrtec, Mihi pa sem rekla naj gre v sluzbo, ker se je komaj zacelo. Sla sem pod tus, ampak kar naenkrat sem dobila prave popadke, ki so postajali vse bolj intenzivni, ob 9ih, ko sem klicala Miho, naj pride takoj nazaj domov, sem jih imela ze na pet minut.O porodnisnici sploh se nisem razmisljala, saj se mi je vse skupaj zdelo prehitro, dejansko sem popadke imela komaj eno uro.Pocasi sem si pripravila toaletno, ampak popadki so bili ze tako konkretni, da sem bila cisto v svojem svetu.Medtem se mi je oluscil tudi cep in kar naenkrat me je tiscalo vedno bolj zadaj, zato sem dobila preblisk, da bom rodila.Zadnji popadek je Miha doma na aplikaciji stisnil ob 10.18, Filip pa se je rodil 10.31.
Poti se ne spomnim, vem samo, da mi je odtekla voda in da je bila pred vhodom blazna gneca, zato je Miha trobil kot zmesan.
V porodnisnici sem sla direktno v porodno sobo in ko so me pregledali se je glavica ze videla.Najprej sem rekla, da ne bom rodila sama in bom pocakala Miho s testom, ampak babica je bila zelo prijetna, me je pomirila in povedala, da bo dojencek zunaj preden bo ati prisel s testom.In res, dva tiscalnika in Filip je bil v mojem narocju, popkovino sem prerezala sama in moram rect, da je prav poseben obcutek.Prvi podoj je bil kot iz knjige in tudi v nadaljevanju nama ke dojenje lepo steklo.Babica mi je rekla, da sem uprizorila filmski prihod in sanjski porod.
Je pa zato realnost doma z dvema malo manj filmska in dalec od sanjskega.
Hvala za vse spodbudne besede in se vidimo na gibalnih uricah.
Živjo Izidora, sporočam ti, da sem 26.3. rodila punčko Sofijo.  Vse se je začelo 26. marca 3 dni po roku, ko me je ob 1.30h zjutraj zbudilo lulanje, moja prva misel je bila, da lulam v hlače?? Avtomatsko sem stisnila mišice, da lulanje zadržim, lulanje pa je kar nenadzorovano teklo. In nato sem dojela…MENI ODTEKA VODA! Hitro sem zbudila partnerja, skočila pod tuš in hitro sva se odpeljala v bolnišnico Šempeter. Tam so naju sprejeli in opravili Korona test, ki je bil k sreči negativen. Sprejeli so me v porodni blok, kjer so naredili ctg, ta pa je zaznaval popadke na 5 min. Popadke sem pridno predihavala. Nato me je pregledala babica in povedal, da sem odprta 2 cm. Popadki so se stopnjevali in ob 5h zjutraj sem imela popadke že na 2 minuti. Kljub predihavanju in podpori partnerja, je bila bolečina premočna zato sem prosila za epiduralno. Po prejeti epiduralni je bolečina povsem izginila. Babica mi je rekla, naj poskusim zaspati, vendar sem se začela tresti. Nisem se mogla umirit saj se mi je celo telo treslo kot, da mi bi bilo mraz. Po eni uri se je telo umirilo in lahko sem za nekaj časa lahko zaspala. Ob 8h zjutraj me je babica pregledala in vsa navdušena povedala, da sem odprta 10cm in lahko začnem potiskat. Počakali smo na popadek in začela sem potiskat, takrat pa so se začele tudi muke. S potiskanjem sem imela težave, saj nisem znala potiskat v spodnji del telesa, in sem potiskala v glavo. Fant me je opominjal na vse tvoje nasvete vendar ni in ni šlo. Potiskala sem eno uro…nič….babica, mi je svetovala, da poskusimo zamenjat položaj. Poskusila sem potiskati na boku prav tako nič. Poskusila na vseh štirih, nič. Zdelo se mi je, da najlažje potiskam, ko sem na hrbtu zato sem babico prosila, če se lahko spet premaknem na hrbet. Babica mi je ves ta čas masirala presredek. Tako sem bila trudna, da sem nekajkrat vmes med popadki za par minut kar zaspala. Po uri in pol potiskanja je kar naenkrat bilo v sobi 5 zdravnikov več. Pri sebi sem si mislila pa kaj mi gre tako slabo to potiskanje, da mora biti tukaj zdaj 5 babic in sester, vendar mi je po prihodu iz porodnišnice fant povedal, da je otrok imel zelo nizek srčni utrip. Vse babica in sestre so me spodbujale in usmerjale kako naj potiskam. Nato je glavna babica rekla, da mi bo pri naslednjem potiskanju pritisnila na trebuh. Tako sem bila izmučena, da mi je postajalo vedno bolj slabo. Ko je prišel naslednji popadek in ko mi je sestra rekla naj potiskam mi je delalo tako močno slabo, da nisem vedela ali naj potiskam ali naj bruham. V glavi sem si rekla, da bo bruhanje počakalo in naj potisnem na vso moč. Babica mi je pritisnila na trebuh in začutila sem kako je glavica prišla ven. Potisnila sem še enkrat in rodila se je moja mala Sofija. Takoj sem zaslišala njen jok, in jo dobila v naročje. Tako sem bila trudna, da niti jokat in govorit nisem mogla čeprav sem bila polna čustev. Samo občudovala sem jo. No je partner jokal za oba J. Babica je nekaj minut počakala, da je popkovina nehala utripat, in nato jo je fant prerezal. Rodila sem zdravo, 54cm in 3890g veliko punco. S fantom sva imela 2 posvečeni uri. Po 2 urah so me odpeljali na oddelek fant pa je odštel domov. K meni je prišla sestra in povedala, da bova poskusili dojiti vendar punčka ni hotela zagrabiti dojke. Močno se je jokala, glavo umikala levo in desno. Sestra se je med tem zelo trudila, da bi otrok zagrabil dojko in zraven mirila tudi mene naj se ne sekiram in, da bo dojenje že steklo.  Bila sem žalostna in razočarana. Po glavi so se mi podile različne misli. Kako, da otrok ne zagrabi in se tako jezi na dojko? Pa toliko sem prebrala o dojenju. Kako imam lahko težave? To izgleda v knjigah tako enostavno. Po nekaj minutah mučenja je dojko le zagrabila vendar je dojenje grozno bolelo. Videti je bilo, da dojenčica ni pravilno pristavljena. In tak je bil cel prvi in drugi dan, pred vsakim podojem je bilo nekaj minutno kreganje z dojko, nato pa je sledilo boleče dojenje. Naslednji dan zjutraj je v sobo prišel pediater in povedal, da je dojenčica izgubila 500g. Babice so takoj podrobno pregledale kako dojim, in ugotovile so, da imam premalo mleka. Svetovali so mi naj poskusim cel dan čim več dojiti in naj dojenčico tehtam pred in po podoju ter naj si po vsakem podoju še črpam mleko za stimulacijo. Ko sem zjutraj poskusila dojiti me je veš čas babica spodbujala in govorila, da bo vse v redu. Res se mi je zelo lepo posvetila in se trudila, da bi dojenje steklo. Po jutranjem 30 minutnem dojenju stehtamo dojenčico in tehtnica je pokazalo iste grame kot pred podojem. Počutila sem se žalostno in razočarano. Sestra je dojenčici dala dodatek, jaz pa sem si šla črpat mleko. Mleko je teklo kapljica po kapljici in v 45minutah sem načrpala ubogih 15ml. Sestra je mleko shranila in povedala, da naj dojenčici naslednjič po dojenju dam še načrpano mleko. In tako je potekal cel dan, dojenje (ki je po tehtanju večino časa pokazalo, da dojenčica ne popije nič mleka), črpanje, dodatek. Na koncu dneva sem bila izmučena, žalostna, polna poporodnih hormonov in nisem se morala zadržati, da nebi jokala. Ko je sestra prišla v sobo in opazila, da jočem me je mirila in spodbujala, da bo vse v redu in predlagala naj poskusim z dojenje z nastavki. Tudi z nastavki dojenje ni tako hitro steklo, saj se je dojenčica z dojko vseeno kregala in se ni hotela priklopiti, vendar ko se je bilo dojenje manj boleče. Naslednje jutro, po nekaj minutnem dojenju slišim kako dojenčica mleko požira in mleko se ji je prav cedilo iz ust. Tako sem bila srečna in ponosna na naju obeh in je to definitivno eden izmed najlepših spominov iz porodnišnice. Po prihodu domov sem poskušala dojiti vendar dojenje še vedno ni steklo. Mleko sem si črpala in ji ga dajala po steklenički. Prvi teden se je dojenčica zredila za 120g. Po dveh tednih nenehnega črpanja, hranjenja, pranja in steriliziranje stekleničk sem imela vsega dovolj. Rekla sem si JAZ BOM DOJILA IN PIKA. Z malčico sva se udobno namestile in odločila, da ne vstanem dokler je ne podojim. Malčica je glavo obračala levo in desno, jokala vendar je po parih minutah dojko le zgrabila. In tako sem po dveh tednih malčico prvič nahranila cel obrok brez črpanja in stekleničke. Še cel teden sva se z dojenčico privajale na dojenje in postopoma umikale flaško in črpanje. Po 3 tednih je malčica bila polno dojenja, po prihodu patronažne pa kar nismo mogle verjeti saj je v enem tednu, od kar sva začele s polnim dojenjem pridobila 400g. in tako je moja dojenčica Sofija že dva meseca polno dojena. Največja zahvala gre Vam Izidora, ker ste mi približala dojenje in naučila kako pomembno je le to. Prav tako gre ogromna zahvala babicam in sestram v porodnišnici Šempeter za vso spodbudo med porodom in pri dojenju, prijaznost, podporo, potrpežljivost in profesionalnost. Vse osebje mi je s svojo prijaznostjo dalo občutek kot, da sem v kakšni dragi privat porodnišnici. J Zaradi vseh vas je bil moj porod super izkušnja in ima nanj samo lepe spomine, in zaradi tebe in Šempetrskih babic in sester je moja dojenčica polno dojena.
VSE JE MOGOČE!
Malo več kot dva meseca po porodu pišem tole porodno izkušnjo, kako je najina draga hčerkica
prišla na svet.
Samo dogajanje in priprave na aktivni porod so potekale v Feldbachu (Avstrija), kjer je bila moja
velika želja, da rodim, saj so znani po naravnih metodah rojevanja (homeopatija, akupunktura,
porod v vodi…-z velikim spoštovanjem do ženskega telesa in narave).
V nedeljo, en teden pred rokom sem zvečer ob pol 11 napisala, prevedla v nemščino in
dokončala »Porodni načrt (oz. porodne želje)«, ki je temeljil na vsem »NARAVNEM«. Rekla
sem možu radostno: »Tako, sedaj pa lahko grem rodit.« In čez nekje eno uro so se začeli rahli
valovi v spodnjem delu trebuha. Nisem mogla zaspati, hodila sem po stanovanju, si pripravila še
zadnje malenkosti za bolnišnico in zbudila moža z besedami: »Začelo se je, greva.« Do
porodnišnice s Pohorja imava natanko 1 uro in 15 min. In ravno zato nisem želela čakati.
Pričakovala sva najinega tretjega otroka. Sina, ki je bil prvi, sem rodila na rok, saj sem imela
nosečniški diabetes na inzulinu, imela sem umetne popadke, rojevala 6 ur (takrat se mi je to
zdelo zelo dolgo). Hčerko sem rodila v 55 min od sprejema v bolnišnico. Torej so moja
pričakovanja bila, da bo šlo vse hitro in radostno. Veliko sem se pripravljala na porod, predvsem
psihično, pa tudi fizično.
Po poti do bolnišnice sem vpisovala v aplikacijo na telefonu pogostost popadkov-ki jih želim
imenovati »valovi«, ki me nesejo bližje svetilniku, zelo me je pikalo spodaj – bolj kot pri
menstruaciji in pritiskalo navzdol. Aplikacija mi je dala odziv, da moram nujno že biti sprejeta v
porodnišnico, saj se bliža porod. Valovi so bili na cca. 3 do 5 min in so trajali približno 1 do 2
min. Položaj v avtu sem si naredila leže, da mi je bilo lažje. Seveda sem mirila moža, da naj
vozi zmerno, da bo vse ok, hkrati pa sem gledala na uro in odštevanje na mobitelu, saj se mi je
zdelo, da ko sva bila 20 min do porodnišnice, da bo to cela večnost… Po poti od avta sem se
ustavljala in predihavala. Ko sva pozvonila na porodnišnična vrata, ki je sredi podeželja, nekje
okrog enih ponoči, so naju počasi sprejeli, naredili Covid test, vzeli urin itd. – so se valovi začeli
zmanjševati. Čutila in vedela sem, da se vse ustavlja. In ko sva prišla v porodno sobo ni bilo več
tiste intenzivnosti, samo odmev tega, kar se je dogajalo prej.
Bili so zelo prijazni, vzdušje je bilo sproščeno. Ponudili so nama v uporabo celotno njihovo
porodno sobo, kjer je bilo polno pripomočkov za rojevanje (žoga, rip stol, pručka, zakonska
postelja, blazina…). Pričakali so naju s steklenico radenske in dvema kozarcema kot v hotelu,
ter rekli, naj se udobno namestiva ter poskusiva zaspati, saj je bila noč in sva zagotovo utrujena
tudi od vožnje. Če se bo kaj dogajalo, naj pokličeva. Valovi so bili omiljeni, skozi dan so
izzveneli… Moja velika želja je bila, da pridem pravi čas v porodnišnico v Avstriji, saj sta bila za
mano dva poroda v Mariboru, kjer sem bila zelo zadovoljna, želela pa sem drugačno izkušnjo.
Moža so poslali domov, vendar, ker sva bila odločena, da bom rodila tukaj, si je najel sobo in
počakal v bližini porodnišnice. Vedela sem,da moram in želim nekaj ukreniti, da gre porod dalje
oz. da se zares začne. Posvetovala sem se z babicami in so rekle, da naj počakam do jutri, če
do zjutraj ne bo nič, grem domov. In tako sem napisala Izidori, kaj se dogaja in mi je svetovala
pospeševalce za porod-še najbolj se mi je zdelo, da bo delovala hoja po stopnicah. Tamkajšnjo
babico sem vprašala, če lahko grem iz sobe (bili smo v 3.nadstropju)-pa je rekla, da ne, ker so
posebni Covid ukrepi, da se ne smemo gibati izven svojih sob-no, če pa grem, pa me bodo
verjetno opozorili-če me bodo sploh opazili… Tako sem »skapirala«njen namig in šla dvakrat po
pol ure hoditi po stopnišču, ki je vodilo iz tretjega nadstropja v pritličje in nazaj. Skoraj vsi, ki so
me srečali na hodniku (ni jih bilo veliko), so mi zaželeli srečen porod in vse dobro-saj sem bila
temno rdeča v obraz in zadihana. Imela sem posteljico za dojenčico ob svoji postelji in sem si
zadala, da ne grem prej domov, dokler ne vidim moje drage hčerkice v tej posteljici. Bili sva dve
v sobi, tako da sem se ponoči zbudila in nekje za 1 uro in pol hodila po sobi in gibala medenico.
Ob treh sem zaspala z mislijo: »Vse sem naredila, kar je v moji moči. Dobrodošla si na ta svet,
draga moja.«
Drugo jutro se je pričel porod ob 7.00 z odtekom vode, valovi in odprtostjo 2 cm. In tako se je po
petih izmenah osebja v porodni sobi le začelo najino radostno potovanje k novemu življenju.

Mož je ves čas lahko bil z mano (velika dobrobit: baje zato, ker ni bilo gneče s porodi, pa še
zelo zelo prijazni in ustrežljivi so bili)-tako da me je spodbujal in bodril ves ta čas.
Odtek vode sem prvič doživela – vse je bilo mokro po tleh, po postelji in še kar je teklo… Rekli
so, da po 12 urah, če ne bom rodila, da mi bodo dali antibiotik, da se otrok ne bi česa okužil. Pa
sem si mislila; 12 ur? Kaj se šalijo? Jaz bom čez par ur že rodila. Optimistična. No, in se je
začelo. Predihava sem valove, gibala sem se po sobi, pa v sobo za umirjanje sva lahko šla in
na teraso, uporabljal sem vse mogoče…ležala na postelji, se naslanjala z rokami naprej na
okensko polico…vmes so mi prinesli vse obroke, ki mi pripadajo, vendar nisem kaj dosti
pojedla… v mislih sem se osredotočala na to, da si umirim telo in da uživam v vsakem valu, ki
me obdaja, ter ga objamem. Mož mi je tako lepo govoril: »Tako, še en je mimo. Eden manj.«
Ura je bila že čez poldan, kasneje že 17 popoldan, jaz še kar nekje na istem… že utrujena od
vsega gibanja, predihavanja itd. Ves ta čas sem poslušala svojo relaksacijsko glasbo, ki me
pomirjala-pa tudi zdravnik je prišel povedati, da je blagodejna za celoten oddelek (vse ostalo je
bilo v tišini, razen, ko je katera rojevala), naj jo kar pustim. Takrat pa je babica, ki je počasi
zapuščala izmeno, rekla, da gre nekaj narobe, oz. da mora ugotoviti kaj. Kako to, da imam
takšne popadke, ki so pogosti in intenzivni in se otrok ne spusti dol. Ko je pretipala spodaj, kaj
se dogaja, je ugotovila, da je pred glavico popkovnica in jo je umaknila (to je kar bolelo, trajalo
je nekaj časa, da je z neko dolgo paličico umaknila na stran).
Tako, sedaj pa bo šlo lažje. V izmeno se je vrnila čudovita babica, ki sem jo že poznala od
prejšnjih izmen. Govorili smo o globokih življenjskih temah. Čutila sem, da za njih nisem samo
številka, ampak oseba, s katero se želijo povezati, jo slišati, da bo porod stekel, kot si želi.
Vmes so mi delali dvakrat akupunkturo in akupresuro, homeopatske granule (3 krat) ter klistir.
Nekje ob 18.uri, torej po 11 urah, sem vprašala, koliko sem odprta, in so mi rekli, da 6 cm.
Takrat se mi zdi, da se mi je sesul svet. Po 12 urah dogajanja so mi dali antibiotik. Rekla sem,
da naj mi dajo karkoli (seveda ne epiduralne, ampak vsaj nekaj, da mi bo lažje…), samo da
čimprej rodim, ker ne bom več zmogla. Čutila sem konkretno utrujenost v telesu, v umu pa sem
vedela, da imam malo časa še, da bom lahko bila tako zelo prisotna. Dali so mi smejalni plin, ki
mi je zelo pomagal (predvsem v glavi-saj se je dvakrat po pomoti odklopila cev za dovajanje
plina-pa tega nisem vedela). Dali so mi v žilo nekaj proti bolečinam…in tako sta zadnji dve uri
bili zelo intenzivni. Preživela sem jih na postelji, obrnjena na levi bok. Babica in mož sta mi
masirala križ. Mož me je ves ta čas besedno spodbujal, me spominjal na to, kar sva že vse
prestala v življenju… Ko je šel plačati parkirnino (nekje za cca 10 min), se mi je zdelo da ga
neskončno dolgo ni nazaj – v tem času sem imela že SAMA dva »valova«, s katerima sem bila
še bližje moji želeni destinaciji. Veliko sem bila na stranišču-tam sem se počutila sproščeno in
domače. CTG so mi ves ta čas dajali gor le nekje na 1 h, pa še to so imeli prenos v njihovi
pisarni-tako da tukaj niso nič gledali na ekran. Vedela sem, ko sta se babici pridružili še ena
zdravnica in še ena gospa »pomočnica«, da gre zares.
Toliko dojenčkov je že zajokalo v tem času, ko sem bila tam. V mislih sem imela le eno: čimprej
želim videti svoj zakladek. V zadnji uri sem pomislila tudi na carski rez-ampak sem vedela, da
se ne smem ustaviti sedaj sredi poti. Kot v planinah, ko te še en ovinek loči do vrha, pa ne smeš
obupati, čeprav je takrat najbolj močna želja, da bi šel nazaj. Na koncu več nisem vedela, v
katerem jeziku govorim: malo sem v nemščini, malo v angleščini, pol sem se že po slovensko
zakričala: »Naj mi kdo pove, kako dolgo še bo to trajalo!?« In »plunk«, dete je dobesedno padlo
ven. Bila je obdana z belo plastjo, kričala je…Takoj so mi jo položili na prsa in jo pokrili, kjer se
je pomirila. Me je že gledala s svojimi modrimi očkami, jaz pa sem jokala od sreče, da sva obe
dobro preživele. Ljubezen na prvi pogled. Mož, srečen novopečeni očka, pa je prerezal
popkovnico. Sledil je še en val za izločitev posteljice, kar sploh ni bilo omembe vredno. Pokazali
so nama jo, da jo lahko pogledava. Nisem si predstavljala, da je tako velika-za dve dlani. Za
nekaj časa so nas pustili same, da smo se s hčerkico spoznali še bolje, se povezali.
Tako so se tudi najine sanje uresničile, po 14 urah rojevanja, z vso neomajno podporo
prijateljev preko smsov in zaščitnimi silami, se je v torek, 23.3., ob 21.09 rodil najin tretji otrok,
Sofija Miki. Z radostjo vam lahko poveva, da je “Miki” posvečeno ime imenovano od
predsednika SGI, Daisaku Ikede, ki pomeni “Čudovito upanje”. Ko pomislim na njeno ime,

čutim, da je to simbol za celotno Slovenijo – vsi mi smo “čudovito upanje za druge”.V teh dolgih
urah rojevanja sem imela priložnosti izkusiti veliko dobrobiti – vse, kar sem imela zapisano v
porodnih željah (“načrtu”), se je uresničilo-še bolje, kot sem si zadala. Bilo je radostno
potovanje, ne hitro, temveč globoko, čuteče, pristno, spontano.
Babica naju je drugi dan prišla obiskati v sobo, kjer mi je čestitala za tako ljubko princesko ter
možu za čudovito delo kot spremljevalcu. Rekla je, da še ni videla takšne ženske, ki bi tako
skoncentrirano in sproščeno predihavala valove. Vesela sem za vse tri naravne porodne
izkušnje, ki mi dajejo moč za vse nadaljnje podvige in uspehe. Uspelo mi je, da v vseh treh
porodih nisem bila kakorkoli poškodovana (raztrganine, šivanje itd.), kar pripisujem predvsem
dobrim predpripravam (psihično in fizično), ter zaupanju vase ter vsem in vsakomur, ki je v
tistem trenutku z nami. Čuječnost, poslušati sebe, še posebej, ko nam gredo skozi glavo kakšni
nasveti, reki, s katerimi se v danem trenutku ne strinjamo, ker čutimo drugače.
V sobi smo bile tri, prvi dan je moja bebika spala zelo trdno, utrujena od vsega. Hrano sem
imela vegetarijansko, veganske ne prakticirajo… tako sem bila lačna kot volk. Drugo noč pa jok
ponoči, tako da sem bila vsa iz sebe, ker se mi je zdelo, da nimam dovolj mleka… Od cimre mož
mi je naredil velik nakup v bližnji trgovini, tako da sem se okrepčala in je bilo vse lažje. Vztrajala
sem v dojenju, tako kot pri »prvihdveh«, in jo brez dodatka radostno dojim še danes. Ni lepšega
kot nahraniti svojega otročička z lastnim mlekom in se povezati z njim na poseben način. Po
enem mesecu sem začela uvajati tudi pralne pleničke in brezpleničarstvo, za kar me je
navdušila Izidora z gostujočim predavanjem. Čudovito nam gre-kakšna radost, ko veš, da
narediš veliko dobrega in zdravega za svojega otroka in s tem ohranjaš še naravo. Vedno sem
bila povezana z naravo in s tem ji vračam dolg hvaležnosti. Uživam v dojenju in materinstvu iz
srca.
Čudovita izkušnja je za nami, polna preizkušenj in ogromnih izzivov. Vendar sva z možem s
trdnostjo verjela v moč »Nam myoho renge kyo« (prakticirava Budizem Nichirena Daishonina) in
nisva niti za trenutek stopila nazaj ali podvomila, tudi ko je že kazalo, da po dveh dneh sprejema
v porodnišnico, greva verjetno domov, ker so se porodni valovi umirili. Kljub temu kaotičnemu
času: problemi s prehodom meje (AT-SLO) in nenehnim preverjanjem s testi, sva verjela, da ne
bom zapustila porodnišnice, dokler ne zagledava najinega »malega čudeža«.
In koliko je vredno, da se med sabo spodbujamo. Tako da posebna zahvala gre možu,
prijateljem in seveda Izidori, ki mi je na daljavo dala napotke, kako si lahko pomagam. In seveda
za vse tople besede na srečanjih, ko sem jih obiskovala »Telovadbo za mamice z Izidoro«. V
ključnih trenutkih se vsega spomniš. Vsem bodočim mamicam priporočam knjige: Modrost
rojevanja (Ina May Gaskin), ki bi jo morala prebrati vsaka mamica pred porodom; knjigo
»Dojenje in materinstvo iz srca« Ksenije Šoster Olmer in »Od rojstva brez plenic« Ane Božič.
Želim vam, da najdete navdih za naravni porod in ljubeče materinstvo, predvsem pa verjamete v
mogočno žensko moč v sebi.
V določenem trenutku ti ne ostane več nič drugega, kot resnično samo vera. Na današnji dan je
princeska stara dva meseca in pol, obe sva dobro, tako da uživamo družinsko življenje z vsem,
kar sodi zraven. Očarana sem nad njeno edinstvenostjo, nad vsem, kar počne, kako me gleda,
kako smo povezani… Tudi sin (8 let) in hčerka (6 let) sta odlično sprejela našo novo članico. Sin
ji bere knjige, tako trenira branje, ona pa ga z velikim zanimanjem posluša in se mu smehlja.
Hčerka jo pomaga previjati, preoblačiti- s tem se ji je uresničila velika želja – imeti pravega
dojenčka.
»Tudi, če se stvari ne bodo odvijale tako, kot ste pričakovali, ne bodite razočarani in ne
obupajte. Tisti, ki še naprej napreduje, bo na koncu zmagal.« Daisaku Ikeda
Vse dobro vam želim.
Mojca R., 15.6.2021
Posiljam ti zapis svoje porodne zgodbe. Meni je bila cudovita.
Po precej naporni soboti sem se vlegla v posteljo okrog 23h. Par minutk cez polnoc me je iz spanja prebudil krc, kakrsne sem imela ob menstruacijah. Pomislila sem, da verjetno ni to nic in sem poskusala zaspati nazaj. Seveda mi ni uspelo. Po par minutah, se krc ponovno vrne. Vstala sem iz postelje iz zacutila, da mi po kapljicah odteka voda. Takrat sem vedela, da gre zares in da se je moja puncka odlocila, da nas spozna 12 dni prej, kot je bil PDP. Vlegla sem se nazaj v posteljo in s pomocjo aplikacije zacela slediti popadkom. Popadki so bili ves cas nekje na 7-8 minut. Po 4 urah doma, sem se odlocila, da je cas, da se z mamo odpravima proti porodnisnici. Glede na to, da sem sla rodit v Feldbach in da je do tja cca urco voznje. Po prihodu v Feldbach sem imela popadke na 4-5 minut, postajali so pa tudi vedno bolj mocnejsi. Sprejela me je mlada babica, katera me je priklopila na CTG, naredila pregled in ugotovila, da sem odprta samo 1 cm ter zacela urejati papirje. Mama je lahko bila ob meni od prve minute ter ves cas vse do nastanitve v sobi po porodu. Sledila je smena babic in tako je v mojo sobo prisla babica Gabi. Sledil je ponovni popadek, katerega je prezivela ob meni in mi takoj povedala, da namesto, da se odpiram, da se zakrcim in zapiram svoj maternicni vrat in s tem otezujem pot tudi otroku. Dala mi je nova, jasna navodila kako se naj vedem skozi celi cas, ne samo v casu popadkov. Morala sem imeti siroko odprta usta in sprosceno celjust, v casu popadka pa predihovati z globokim glasom crko A. Sledil je naslednji pregled, kjer je babica ugotovila, da sem se zacela v hitrem casu lepo odpirati in sem bila ze na 3 cm in pripravljena na aplikacijo epiduralne. Za epiduralno sem se odlocila ze predcasno, tako da so mi jo aplicirali takoj, ko je to bilo mogoce. Prestavili so me tudi v porodno sobo, katere izgled me je zelo pozitivno presenetil, saj sem do porodnih sob vedno cutila nek strah. Soba je bila velika in svetla. Babica je odprla okna in zmanjsala svetlobo v sobi, da je bilo bolj intimno vzdusje. Spomnim se, da je bila ura nekaj minut cez 8 zjutraj in da se je iz bljizne cerkve slisalo zvonenje, katero je vabilo ljudi k nedeljski masi. Okrog 9 ure zjutraj sem imela vstavljeno epiduralno in tako se je nadaljevala pot poroda. Moram priznati, da mi je epiduralna lepo prijela, odvzela mi je bolecino, vseeno sem pa cutila pritisk, kar je bilo pomembno za zadnji del. Kljub epiduralni in vsem cevkam oz napeljavi, ki je bila na meni, me je babica pogosto obracala iz enega boka na drugega, kar mi je zelo ustrezalo. Na koncu me je posadila tudi na vse stiri, kjer sem morala kroziti z medenico. Zadnji del se je zavlekel mogoce malce dlje, kot smo pricakovali in tako sem iztis opravila v lezecem polozaju na hrbtu. Ob 13:05 se je rodila Mia, popolna deklica, kot je bil popolni tudi porod.  Takoj so mi jo polozili na prsa in priceli sva svojo posveceno ali zlato uro. Trajala je nekje 45 minut, nato jo je babica uredila in naredila vse meritve. Dojila je zal takoj po rojstvu nisem, saj sem bila odpeljala v operacijsko sobo, zaradi neizlocitve posteljice. Po dveh urah so naju ponovno zdruzili in od takrat dalje sva skupaj. Uspelo nama je vzpostaviti dojenje in od takrat naprej se pridno in polno dojima. 
To je moja porodna zgodba, ni bilo hudo, ni preseglo niti 1/3 tega kar sem mislila kako hudo bo. Res je, velika zahvala za to gre epiduralni, katera mi je veliko olajsala in odvzela bolecino. Velika zahvala in poklon gre tudi moji babici, gospe Gabi, s katero sva se odlocno ujeli in imeli sva tudi zelo dobre rezultate. Velika hvala tudi Izidora tebi, tvoji jogi in delavnicam, katere so me pripravile na porod. V trenutku, ko sem se doma zavedala, da so to popadki in da bom rodila kmalu, sem zacutila v sebi sreco, da se je zacelo dogajati in hkrati sem zacutila tudi mir in pripravljenost na to. In to je najvec, s cem lahko bodoca mamica gre rodit!
​V nedeljo zjutraj sem opazila, da se mi je odluščil čep in juhu kmalu bova spoznala najino deklico. In res po velikonočnem zajtrku smo se odpravili na sprehod v gozd, kjer sem začela čutiti prve krčke . Ko smo se vrnili iz sprehoda smo še pripravili kosilo in pri kosilo je bilo že par malo močnejših, ampak vseeno nerednih. Mateju še nisem nič omenila, da se nekaj dogaja, ker še niso bili redni, ampak samo močnejši. Vedno bolj pogosto se morala iti na stranišče, da sem lahko malo zadihala. No je pa mama vendarle opazila, da se nekaj dogaja in da je pametno, da se odpraviva. In sva šla domov. Na poti domov me je obiskalo par dih jemajočih objemov . Moj načrt je bi, da ko prideva domov bom jaz še malo zaspala in da mogoče še kakšen film pogledava. Takoj ko sva prišla domov so se ti dih jemajoči objemi začeli ponavljati na minuto in sva bila prepričana, da narobe meriva čas, ker ni še ni prišel interval na 10 ali 5 minut. Naj povem, da filma nisva gledala pa zaspati tudi nisem uspela. Matej mi je samo nastavil glasbo in sem se sprehajala po stanovanju, tuširala in na koncu ugotovila, da mi najbolj ustreza sedeti na straniščni školjki in predihovati popadke. Sprobala sem vse tehnika predihovanja, ker mi je pri vsakem ustrezal drugačen način dihanja. Mateja je že zaskrbeli in jaz sem si tudi že mislila, če to še niso pravi popadki, ne bom zdržala »tapravih«. Ob 22:30 sva se odpravila na Ptuj v porodnišnico. Na poti tja sem čutila, kako se je bolečina začela pojavljati še v križnem delu hrbta, takrat sem se že malo prestrašila, da nama ne bo uspelo, ker sva še vedno bila na avtocesti. Ko sva prišla so naju tako sprejeli in glej ga zlomka, cel čas so bili »tapravi« popadki. Bila sem odprta 5 centimetrov. Takoj sem šla v porodno sobo in kasneje se mi je pridružil še Matej. Babica me je na začetku vprašala kako sem s protibolečinskimi sredstvi in predrtjem ovojev, takrat ji nisem uspela odgovoriti, sem pa jo kasneje prosila, če mi lahko pove kakšne so možnosti in sem se odločila za oksidul. Z dihanjem v masko sem se še lažje osredotočila na dihanje. Kmalu se telo odločilo, da pa je dovolj in je treba deklico spraviti ven. Poleg popadkov se je pričelo v telesu pojavljati tiščanje navzdol, ki sem ga težko nadzorovala. Do takrat sem bila odprta že dobrih 8 cm in smo se odločili, da se ovoji predrejo. Kmalu se je začela akcija, babica je sedela ov vznožju postelje in me vodila, počutila sem se mirno in spokojno in kmalu sem zaslišala jok. Bila je najina Julijana.
Končno smo tudi mi v troje. 🥰 Je trajalo več kot en teden da sm se navadla na naporno, a najlepso spremembo mojega življenja.
Hugh Watson Dear II ( imenovan po Adamovem dedku). Rojen 3.7.2021 ob 00:43. Težek 4159.442 g (9.17 pounds) in velik  52.705 cm (20 3/4 inches.
Da ti javim mojo porodno zgodbo, tvoje vadbe in delavnice so mi definitivno pomagale, čeprav porod ni šel ravno kot sem pričakovala. Med popadki sem si predstavljala da sem plavala, a ker sem imela popadke že par dni, sem po 8ih urah po tem ko mi je voda odtekla in sem imela zelo močne popadke vzela epiduralno. V torek, 29.6 se mi je odluščiv čep, iz četrtka na petek ponoči mi je voda začela odtekat… Slišalo se bo čudno, a ker sem bila prvic noseca, nisem vedela a sm se samo malo polulala (konstantno ponoci) al mi voda po malo odteka ( sicer voda ni imela vonja a se vedno nisem bila sigurna). Imela sem ze krce (Braxton Hicks od nedelje naprej, ponoci iz cetrtka na petek so bili hujsi a nisem si znala predstavljat kdaj so tisti ta pravi, in kdaj samo “lazni “). 
Isti teden v četrtek 1.7 (bila sem 39t5d noseca) sem tudi imela interviju za napredek v službi za ko se vrnem iz maternity leave, in sm si zelo zelela da lahko to opravim tk da sm po tiho zadnje tedne nosecnosti upala da bo “ostav v trebuho”vsaj do roka(oz. do po intervijuju) . Tk da nevem, a je blo vse to malo tudi mentalno, ker sem si oddahnila po intervijuju da sem ga opravila, ampak res ponoci po intervijuju mi je zacela voda odtekat in sm dobla mocnejse popadke. 
Nasledno jutro(v petek 2.7 ) vstanem okoli 8ih zjutraj in mi odtece ogromno vode (takrat sem vedela da gre za res). Poklicem v bolnisnico, mi povedo da se naj pocasi spravim, stuseram in pridem cez par ur. Popadki so postajali vedno mocnejsi in hujsi, a sem se prisilila pojesti vsaj kos kruha in 2 datelnja, ker sem vedela da me bo cakal dolgi dan. Po tem se stuseram in z mozem greva proti bolnisnci. Popadki takrat so bili ze vsake 4 min in dovgi 1 min. 
Hotela sem imeti cisto naraven porod, a na zalost nisem mogla.Sprva sem bila razocarana nad sabo a zdaj ko mislim nazaj, sem prepricana da je bila to najboljsa odlocitev v tistem trenutku. 
Pridem v bolnisnico in popadki so postajali vsake 3min in vedno hujsi. Na vrhu tega sem tudi bruhala pred vsakem popadku. Sploh nisem mogla govoriti. Pomagalo mi je Miskito da sem plavala, in tvoje dihalne vaje, a sem okili 5ih zvecer prosla za epiduralno. Bruhala sem vsake 3 min in nisem imela moci se niti premikati. Po epiduralni sem bila kot nova oseba, malo sem obcutila popadek ampak ni bilo hudo. To je trajalo do 10:30 pm. 
Bila sem ze 9cm-10cm odprta, a sem imela smolo saj smo ta cas bile 3 punce v porodnisnici in vse smo bile “ready to push”. Moja epiduralna je zacela spuscat(bila je prazna) in sestra mi je rekla naj samo diham in da naj se ne potiskam. Tk da sm pol eno uro “cakala” in se proti koncu “jokala”, češ da ni fer da so babica in sestre v drugih sobah kr js sm čutla že ready da lahk začnem potiskat. Ko me je sestra prisla pogledat na vsake 15 min, sem ji rekla da do pov noci se cakam, po tem pa hocem novo epiduralno(ce pred tem ne bom zacela ze potiskat). Ker mi je epiduralna spustla oz se je izpraznila, sem tisto uro cutila vse popadke kot prej(zacela sem spet bruhati, etc). Tocno ob pov noci pridejo h meni sestre in babica(ki se je menjala med mojo sobo in sobo kjer se je dojencek glihkar rodiv) in so mi pomagale “push”. Pred vsakim potiskom sem bruhala, bila sem zelo utrujena. Po 41 min, je bila odzunaj njegova glavica, a ker je biv nas Hugh tako velik (prb.4200g) se mu je zataknila rama. V sobo so poklicali se eno sestro in 5 sestr/babic mi je pritiskalo na moj trebuh isti cas kot sem jaz potiskala. Po dveh minutah (ob 00:43) smo ga na sreco “iztisnali”” vn in se je rodiv naš baby Hugh Na vrhu tega je imev tudi cord okrog vratu. Polozili so ga name(za 2 sekundi) , a se ni se začev jokat, Apgar score je imel 4. Babica je hitro prerezala cord in sestre so ga odnesle ob stran sobe, kjer so mu zacele izcrpavat fluid ker je imev tezave dihat. Ker sem bila panicna mi je babica zacela pomagati da sem push out the placenta(to je bilo res 5 min po porodu- mislim da me je hotela zamotit kr sm bila panicna kaj se dogaja),In po tem me je zacela sivati(imam 2 siva). Adam (moj moz) je biv ves čas z Hugh-u in sestram. Preden so ga odnesli v “nursery”, so ga polozili name za par sekund da sem ga videla. V nursery so mu dali CPAP( ampak ni biv dodan kisik- samo room air v njegov nos), dokler so mu črpali fluid out of his lungs. To je trajalo 3 ure. Ta čas je biv Adam pri njemu in z mano na FaceTime da sem lahko videla kaj se dogaja. Naredili so x-ray da so potrdili da nima nic zlomljenega. Po tem sem lahko sla v nursery in sestre so mi pomagale da se je zacev dojiti.Pri tem nisva imela tezav(Hvala bogu, ker me je bilo strah saj je preteklo kar nekaj casa po porodu- kot si rekla, navadno mamice poskusajo dojiti v prvi uri po porodu). 
Glede na to kako tezek porod je biv, sma oba (js in Hugh) super. Hugh ima par rashes na obrazu, ampak ze 1 teden po porodu so mu izginile oz. mu izginjajo. Oba sva super, Hugh ze pridobiva na tezi. Res je priden dojencek, in js sm tako srecna da sem njegova mama.
Naslednji dan smo javili vsem rojstvo, in sem tudi zvedela da sem dobila pozicijo za katero sem imela interviju dan pred porodom Tk da na konco se je vse izteklo super
Najlepsa hvala za vse se enkrat! Res si super ❣️
Dolgo se ni dogajalo čisto nič. Nisem bila med nosečkami, ki bi že nekaj dni ali celo tednov čutile znake, da se bliža porod. Vsaki dan sem skušala biti aktivna (za sprehode sem se zaradi vročine vstajala tudi ob 6.00), a se hkrati tudi dovolj spočiti. Le dan pred porodom pa sem jih začutila – blage popadke. Bili so neredni in res zelo blagi. Prav tako sem na hlačkah opazila rjavo sluz – nisem bila prepričana, ali se lušči čep, saj sem pričakovala bolj rozast izcedek. S prijateljico se dogovorim za kavo, vendar greva na mojo żeljo raje na sprehod. Hoja mi je v nosečnosti res zelo dobro dela. Ker so prvi znaki začetka poroda tukaj vendar vem, da lahko traja še nekaj dni, skušam vse bolj ali manj ignorirati in preživeti dan čisto normalno in mirno. Možu povem, da se nekaj dogaja. Zvečer se odpraviva še do staršev. Vse postaja malce bolj intenzivno, vendar jaz skušam ohraniti ‘poker face’, da pričakovanja ne bi bila prevelika – po PDP s(m)o vsi že malo neučakani. Ob vračanju domov pa možu vseeno rečem: ‘Mislim, da bo ponoči treba v porodnišnico’. Popadki se čez noč stopnjujejo.Tudi vem, da so pravi, ker nič ne pomaga, če se vležem in poskušam zaspati. In tako sva začela meriti čas med njimi. Zelo sem si želela upoštevati  načelo 5 1 1, vendar se popadki kar niso in niso zgoščevali. Proti jutri so bili nekje na približno 10 minut, v povprečju dolgi slabo minuto. Prav tako se mi je še vedno luščil čep – vsaj mislim, da je to bil čep, saj sem si bolj predstavljala, da se to izlušči naenkrat. Je pa že bolj rozaste barve. Nič, očitno bomo še kar nekaj časa doma. Okrog 6.00 moram na wc – ko slečem hlačke pa manjši šok – krvav madež. Takrat se odločim, da ‘se grem pokazat’ v porodnišnico. Pojem zajtrk, se oblečem, vzamem torbo, ki je bila že nekaj časa pripravljena, saj sem bila prepričana/sem upala, glede na to, kako velikega otroka so napovedovali, da bo na svet prišel pred PDP. Kako sem se motila. Okrog 6.30 sem v porodnišnici. Pregledajo me in ugotovijo, da mi odteka plodovnica (sama nisem opazila). Ker sem že čez PDP me zadržijo, čeprav sem odprta zgolj 2 cm in z blagimi popadki. Pa še ti so ob prihodu v porodnišnico bolj ali manj izzveneli. Z možem se posloviva, opravim hitri test na korona virus in že me peljejo v porodno sobo. Priklopijo me na CTG – tega si res nisem želela, jaz bi se gibala, ne želim ležati. Prosim, če bi lahko še malo hodila, vendar je odgovor negativen, saj morajo spremljati ali je otrok v dobri kondiciji. In tako mine precej časa preden dobimo rezultate testa. Malo sem razočarana, ker se vse skupaj ni začelo, kot sem si želela, ampak nič hudega. Ne bom se obremenjevala – bo, kakor bo. Po prejemu rezultatov na koronavirus pride zdravnik in mi predre mehur, saj plodovnica trenutno odteka po kapljicah. Usuje se voda kot v filmu. Predrtje nič ne boli. Nato čakamo moje popadke. Ti se spet pojavijo, vendar se v nekaj urah ne zgostijo na več kot 10 minut in niso zelo boleči. Prav tako se ne odpiram. V bistvu mi ni hudega, razen tega, da mi je nekoliko dolgčas. Strah še vedno ni prisoten. Občutka strahu pred porodom tekom nosečnosti nisem nikoli imela. Ker gre vse prepočasi okrog 14. ure dobim umetne popadke. In ‘veselica’ se začne. Odklonim protibolečinska sredstva, želim le, da mož pride čim prej. Takoj ga lahko pokličem in kmalu je pri meni v porodni sobi. Med popadki mi masira križ. Nekoliko pomaga, a najbolj pomaga že to, da je ob meni. Sem že kar v mukah. Sem bolj mirna in tiha oseba, zato si sebe med porodom nisem predstavljala ‘ozvočene’. Ampak kmalu pridejo glasovi, čeprav skušam ostati mirna in vse lepo predihati. Ampak żal popadki niso bili ravno valovi. Njihova inteziteta je bila cel čas popadka zelo močna. Sem v vedno večjih mukah, sprejmem protibolečinsko sredstvo (niti ne vem, kaj sem dobila, rahlo sem bila omotična – babici vseeno rečem, da ob rojstvu ne bi bila rada preveč odsotna oziroma omamljena, da bi rada bila tudi psihično prisotna). Nekaj časa sem rahlo omotična, ampak še vedno zelo prisotna. Bolečina se mi ne zdi nič manjša. Povedo mi, da je to zato, ker so popadki zdaj še bolj intenzivni in če je bolečina bolj ali manj enaka, je to zaradi protibolečinskega sredstva. Do 10 cm pridemo v dobrih treh urah. Jaz preživljam muke isusove, spuščam razne krike, hkrati skušam biti zbrana in popadke predihovati, včasih mi vse skupaj uide izpod nadzora, teče z vseh strani ali bolje rečeno lukenj in vmes seveda nekaj krat omenim ‘to ne bo šlo’. Ampak že je tukaj čas za potiskanje. Trudim se na vso moč, na hrbtu, na boku, na drugem boku… Otrok je v dobri kondiciji, zato ne prehitevamo. Glavica se że vidi. Mož mi reče: ‘Lase ima, črni so!’. Še bolj se trudim, vendar manjka pika na i. Ne gre in ne gre. Slišim pogovor o vakuumu. Izmena bi se morala że zamenjati, vendar je z mano še vedno ista babica Zdenka. Pride še druga babica Erika. Slišim pogovor tako je v redu šlo, da bi se bilo škoda poslużiti vakuuma. Babici mi lepo pojasnita, da mi bo babica Erika pomagala s pritiskom na trebuh. O tem pritisku sem slišala marsikaj – kako boli, kako je grozno, itd.. Moja izkušnja je čisto drugačna. Bi rekla, da je k temu pripomogel odnos babic. Čeprav sem bila v neznosnih bolečinah, sem imela občutek, da smo team, da zdaj bo pa res šlo. Pritiski na trebuh se mi v primerjavi z inteziteto popadkov niso zdeli boleči. Imela sem občutek, da sodelujemo in na nek čuden način sem se prav dobro počutila. In res, nekaj popadkov in babica Zdenka pove: ‘Gospa, rodili bomo!’ Na koncu nas je naš sonček še malo pohecal. Zadnji popadek smo kar nekoliko dolgo čakali. Ampak kdor čaka, dočaka. Zadnji potisk in ga zaslišim in vidim – mojega sinka, najinega sinka, Filipa. Ati v solzah prereže popkovino. Takoj, ko ga nekoliko obrišejo in stehtajo, mi ga polożijo na prsi. Presrečni smo. 
Nato se seveda porodi posteljica BP in me zašijejo (žal brez prereza presredka ni šlo, ampak nič zato, na koncu je to še najmanj). Filipa nekoliko ‘očedijo’ in nas še 3 ure pustijo, da se spoznavamo. Magični trenutki. Prvič se tudi podojiva.
Ko vse to pišem, dobim kar solzne oči. Priznam, nisem si znala predstavljati te bolečine. Res je neopisljiva. Ampak je tudi neverjetno to, da bolečino res pozabiš takoj. Sicer pa imam kljub vsemu lep spomin na porod.
Bi pa rekla, da so mi vsi obiski vadb precej pomagali pri psihičnem delu poroda. Nikoli nisem in tudi zdaj kljub vsem mukam na porod ne gledam kot na nekaj groznega. Nagrada, ki jo prejmeš, je res velika, vredna vsake bolečine. Kakorkoli se zadeva odvija mislim, da se je treba prepustiti in sodelovati v porodni zgodi, kamor pač ta pelje..
Sedaj pa novim izzivom naproti. 
Kot sem obljubila, vam iz prve roke poročam o svoji porodni izkušnji iz NM porodnišnice.
Predvideni rok poroda sem imela 17.7.2021, rodila sem pa z zamikom, 23.7.2021.Vsak drug dan po predvidenem roku sem hodila na ctg v bolnico, kjer so preverjali kako je z otrokom. V nedeljo mi je celo dežurna zdravnica rekla,da mi bodo glede na to, da naj bi imel otrok okoli 4000g in jaz nosečniški diabetes porod kar sprožili.Jaz sem si nekako v svoji glavi zadala,da bom šla v četrtek v bolnico in rodila naravno. In tako mi je v četrtek nekaj minut čez polnoč odtekla voda.Ulegla sem se na levi bok,si podložila brisače,ki sem jih imela pri postelji za tak primer in po 25 minutah počasi vstala.Mož mi je pomagal pod tuš,se preobleči,nato sva se pa odpravila na urgenco.Tam so me odpeljali v porodno sobo,kjer so me priključili na ctg in sem čakala pregled dežurnega zdravnika.Bila sem odprta cm,zato so me poslali na ginekološki oddelek.Na oddelku me je nato v četrtek okoli 23.00 pregledala zdravnica.Ker se še nisem dovolj odprla je dejala,da me bodo ob enih zjutraj odpeljali v porodno,dali klistir in spodbuditev poroda z umetnimi popadki.

In tako se je v petek nekaj čez polnoč začelo,da sem počasi dobivala svoje popadke.Ko sem prišla v porodno,sem se v posvetu z zelo prijazno babco odločila za klistir,ki naj bi zmehčal materični vrat in spodbudil porod.Babca mi je tudi razložila,da ona je dvakrat rodila z umetnimi in da mi jih ne priporoča kakor tudi ne protibolečinskih sredstev.Sem ji odgovorila,da bom zdržala brez koliko časa bo le šlo.Nato je poklicala zdravnico,ki me je pregledala in videla,da se je začelo dogajati ter se v posvetu z babco odločila,da z umetnimi počakajo.Ker je bil ctg ok,jaz sem pa želela hoditi po hodniku in predihavati popadke, so mi tudi to dovolili.Okoli petih zjutraj so se popadki začeli bolj močni,zato nisem imela več moči,da se sprehajam po hodniku.Ker so babce okoli šeste ure opazile,da že veliko bolj intenzivno diham,so me pregledali,a odprta sem bila 3cm.Popadki so bili zelo močni,zato sem babce prosila,če lahko že pride mož za podporo.Rekle so,da sicer še ni čas,a če bo meni pomagalo,lahko pride.In res je prišel okoli pol osmih v porodno.Od takrat naprej so se popadki samo še stopnjevali,jaz sem se pa probala koncentrirati,da sem jih pravilno predihovala,kar pa ni bilo vedno lahko.V roku ene sem se nato rekordno popolnoma odprla.Najbolj mi je bil hud zadnji del poroda,kjer je bilo potrebno otroka iztisniti,meni je pa zmanjkovalo zraka in moči za iztisk.A nekako sem vedela,da ga morem,da me čaka samo še ciljna črta.Na koncu me je tudi motil ctg na meni,vsak dotik in vsak glas,zato so babce in zdravnica upoštevali moje želje,da mi niso dajale več navodil.Nekako sem še lahko povedala,da vem kaj moram narediti in da me glasovi motijo,zato so utihnili vsi.In tako sem nekaj pred deseto rodila zdravega in čudovitega fantka.

So me pa babce skozi porod zelo spodbujale,da mi gre odlično,da je je bolečina tista,ki pomaga otroku na svet.Po koncu so mi tudi dejale,da sem popadke predihovala in se držala kot,da sem že rodila tri otroke,a v bistvu je to moj prvorojenec.
Zahvala gre vam,ker sem ogromno odnesla na vaših vadbah in šoli za starše.V naši šoli za starše nisem dobila niti polovico informacij in brez vaše šole dvomim,da mi bi mi šlo tako dobro med popadki in med samim porodom.
Iz srca se vam zahvaljujem za vse uporabne informacije, ki ste jih delila z nami in nam s tem pomagala,da je porod lažji in lepši.

Izidora en zaljubljen pozdrav želim.
 Tukaj sem in kar mama sem. Sploh ne vem kje naj začnem z opisom, saj se je zame začelo čist novo leto, nova era, stoletje ali tisočletje, kakršnega še ni bilo. Sedaj v meni občutek, kot da se je vse tisto, kar se je pred porodom zgodilo, zgodilo mesece in leta nazaj, pred davnimi davnimi časi in ne samo 5 dni nazaj.
 Začelo pa se je v ponedeljek 26.7. proti večeru, ko sem bila nesigurna v gibe otroka, saj nisem vedela, če sem jih naštela 5 ali 7 ali so nekateri občutki med njimi bili gibi ali jih ne štejem mednje…v glavnem nek čuden občutek in rekla sem si, da pokličem, drugič nosečko, dobro prijateljico Tanjo in ji povem dilemo. Ona reče :”Idi se pokazat v bolnišnico, škodit ne more.” In res sva se s partnerjem odpravila na Ptuj. Na poti pa sva še rekla, da morda tud ok, da sva šla, ko sploh ne veva kje porodnišnica je. In tako sem pristala na mizi, kjer mi je dr. Bosilj rekla:”Gospa, vi ste dva centi odprti in ostanete pri nas.” Nisem mogla verjet. Kr tak, osem dni pred rokom?!? Tako smo bodočega atija poslali domov in mu rekli, da naj opravi test, saj lahko že jutri pričakujemo, da se bo začelo. Nastanili so me v sobo in tam sem zaspala. Okoli pol treh ponoči pa so me začeli dajat popadki. Sprva nisem vedela, če je to to, ko so se pa stopnjevati začeli, bolj proti jutru, pa mi je postalo jasno, da morda pa bi res lahko bili čist ta pravi. Pol noči sem predvsem stopicala po sobi, migala in krožila z boki, skušala počivat, saj sem se spomnila tvojih besed, da hrani energijo za tisto kar še pride. Zjutraj mi je zdravnica predrla ovoje, pol pa se je šele špas začel.
Mal mam lukenj, vem pa da sem takoj partnerja klicala naj krene na pot proti Ptuju. Babica pa je rekla, da naj grem pod topel tuš, ki mi je neznansko pasal, nakar sem se z babico sprehodila do porodne sobe. Mislim, da sem bla okol 10:30 v porodni in ob 13:37 se je prikobacal naš Jakob z močnim jokom. 
Iz porodne sobe pa imam mal večje luknje v spominu. Kar se spomnim so bili jakost popadkov in da sem skoz dihala v ritmu-tista fokus pika se mi je prikazovala iz telovadbe, ko smo se ob eni vaji za ravnotežje zazrli v eno točko in bili. Početje mojega dragega partnerja je bila, da me masira s točno “tistimi” gibi in “tisto” jakostjo v predelu hrbta, kjer je trtica in ledvice, kakor tudi, da mi je podajal vodo, ko sem jo potrebovala. Babica Dragica je bila super odlična, kakor tudi Simon, ki je bil prevajalec pravi. Ko mi je pri zadnjih iztisih babica rekla naj porinem kot da grem kakat, je očitno nisem najbolje razumela in potiskala napačno. Vem, da sem v enem trenutki pogledala Simona, ki je rekel, Irena trebušno prepono uporabi in je bil tisti aha moment, točno sem vedela kaj misli in vedela kaj storit. Mislim, da sta morda bila dva ali trije močni potiski in Jakob je bil zunaj pri nama. Simon je prerezal popkovino, ko je nehala utripat, jaz pa sem samo čutila malo štruco na sebi.
V procesu poroda sem dobila protibočinsko injekcijo, umetne po infuziji in na koncu sem še on plin zbrala, ki mi je bil super, ker sem bla mal poknjena in učinek je res bil fajn, pa proces dihanja z masko je ustvarjal nek ritem med popadki in tako tud pomagal. Poze smo pa zavzemali: pretezno na boku sem bila, pol sem pa še nekaj njih bla na wc-ju in dva iz stoje v počep. Tile počepi mi niso bli ok. Rodili smo pa na levem boku. Spomnim se zadnjega iztisa, ki sem ga čudežno res uspela tako dolgo potegnit, da se je pol vse zgodilo. Občutek, če ga opišem, je nezemeljski in skoz sem imela v mislih moč bele svetlobe, ki se je spuščala iz neba. In kr naenkrat je bil Jakob na mojih prsih, topel in zgužvan. Porod sem zvozila, men se zdi, da dobro. Ni bilo potrebe po rezanju presedka, kakor tudi ni bilo raztrganin med porodom.
 Vsi smo se odrezali več kot odlično, vsak v svoji vlogi in z veliko ljubeznijo.

Najina porodna zgodba (Hana, 29.7.2021 ob 11:24, 49 cm, 3200 g)
V sredo 28.7., ko sem bila točno 1 teden čez rok, sem imela prvi pregled in ctg v
porodnišnici. Sem bila prepričana, da bom šla po pregledu še lepo domov čakat, da se kaj
začne dogajat. Ctg je bil čisto šolski, lep, bebika si je sicer vzela kar čas, da je pokazala
malo aktivnosti 😄. Po tem je sledil spet en neprijeten vaginalni pregled. Ena mlada, fletna
specializantka in ginekolog, ki me je na videz in po komentarjih (malo poseben smisel za
humor je imel) čisto spominjal na prof. Čretnika 😆, sta se pregovarjala kdo od njiju me bo
pogledal. Očitno je obveljalo, da imajo mlajši specializanti prednost, pa sem bila potem kar
hvaležna, saj je bila precej bolj nežna, kot pa kasneje ginekolog 😁. No pregled je pokazal,
da je maternični vrat še vedno odprt samo 2 cm, že od petka, ter da ima bebika že zelo malo
plodovnice. Se mi je zdelo kar malo čudno, kako se je lahko količina plodovnice v dveh
dneh, od kar sem bila nazadnje na pregledu pri svoji ginekologinji tako zmanjšala. Tudi
ginekolog je potrdil, da je “plodovnice za en drek”. To je pomenilo, da mora bebika čim prej
ven. Ali me sprejmejo že kar takoj na oddelek, ali pa pridem zvečer ob 7h nazaj, da bodo
spodbudili zorenje materničnega vratu s prostaglandinskim gelom. Me je kar malo šokiralo,
ker takšnega razpleta res nisem pričakovala. Da bom vendarle imela sprožen porod. Sem si
želela, da si bebika sama izbere čas prihoda. No, mi vsaj ne bo potrebno več čakat doma.
Gospod ginekolog se je, ko sem rekla, da pridem raje ob 7h zvečer nazaj, še pohecal, če
grem partnerju skuhat kosilo za naslednje 3 dni. Vsi, ki sem jim povedala, da grem zvečer v
porodnišnico na sprožitev poroda, so bili novice res veseli. Itak, že vsi neučakani 😅. Z
Davidom sva si doma privoščila kosilo z dostavo ter popoldanski dremež. Pa so res tisti
zadnji trenutki v dvoje. Dan je minil čisto prehitro, vseeno sva ga preživela v enem veselem
pričakovanju. Šla sem še pod tuš ter do konca pripravit torbo za v porodnišnico in že je bila
ura skoraj 7. Še Volkcu (našemu kužku) sem pomahala v slovo in mu obljubila, da se vrnem
z majhno štručko v naročju. Z Davidom sva se pred vhodom v porodni blok še poslovila, s
poljubčkom čez masko, nato pa me je prijazna babica Andreja odvodila v eno res lepo
porodno sobo, na ctg. V taki sobi, sem se pa malo veselila rodit. Precej udobna postelja,
prenosni ctg, vse lepo, prenovljeno. Ctg se je snemal več kot eno uro, jaz sem bila pa že
precej utrujena od dogodkov celotnega dne. Ko bi vsaj izkoristila te mirne trenutke za
spanec 😅, pa nisem. Vmes sem slišala še en porod, s srečnim jokom novorojenčka. Okrog
pol 9h zvečer je prišel “gospod ginekolog s posebnim smislom za humor”, da mi vstavi gel
za mehčanje materničnega vratu. Med tem zopet zelo neprijetnim pregledom je povedal še
eno pravljico o palčku Smuku, da bi gel dobro opravil svoj namen 😆. Saj je imel prav
prijeten glas za pripovedovanje pravljic, ampak v tistem trenutku ga nisem preveč poslušala.
Babica Andreja se je malo v hecu posmejala, da ne ve ravno, če bo njegova pravljica kaj
vplivala na pospešitev poroda. Nato je sledilo še eno-urno mirovanje in merjenje ctg. Že med
ctg-jem se mi je zdelo, da čutim neko “zbadanje” v zadnjici in križu. Okrog 10h sem šla gor
na oddelek. Rečeno mi je bilo, da imam lahko blage krče, ter da naj pridem do sester, ko
bom imela vsaj eno do dve uri redne popadke na 3 minute. Če do jutra ne bo rednih
popadkov, bo zjutraj ob 7h ponovni ctg ter nova doza gela. Menda večina žensk še ne gre
rodit po prvi dozi. No jaz bi lahko do sedaj že vedela, da nikoli ne spadam v tisto večino 😆.
Malo v hecu so mi rekli, da me dajo v sobo zraven novorojenčkov, če bo njihov jok kaj
spodbudil dogajanje. Moja cimra v sobi je že spala, nisem pa mogla ugotovit, ali je tudi
nosečnica, ker otročka ni imela pri sebi. Upala sem samo, da je s svojim smrčanjem ne bom
zbudila (proti koncu nosečnosti sem menda začela glasno smrčat 😅).
Kdo je že rekel, naj se naspim? Prvo kot prvo mi je bilo v bolnišnični halji, ki je mimogrede
tudi poleti z dolgimi rokavi, čisto prevroče. Okrog pol 11h, se mi je zdelo, da bi nekakšna
smotana bolečina v križu lahko bila začetek prvih popadkov. Pa je bila že od začetka malo
bolj intenzivna, toliko, da mi ni pasalo ležat. Če sem ležala, je bila precej hujša. Pa zraven še
tak čuden občutek tiščanja navzdol. Najbolj mi je pasalo, če sem med popadkom stala ali
hodila ter se hkrati precej močno masirala po križu. Potem mi je prišlo na misel, da bi si
lahko popadke štopala, če sem si že naložila aplikacijo. Me je kar presenetilo, da so trajali v
povprečju dobrih 40 sekund ter se pojavljali na vsake 3 minute. Vredu, do polnoči si jih
merim, potem grem pa do sester. Vmes si dopisujem z mami in Davidom. Najprej sem jima
napisala, da verjetno do zjutraj še nič ne bo, potem pa Davidu, da naj mogoče še ne gre
spat. Ponovno so me dali na ctg, babica Andreja me je pregledala (tukaj so ženske precej
bolj nežne) in ugotovila, da se kljub popadkom nisem kaj več odprla. Ležanje med
snemanjem ctg-ja je bilo prav mučno, saj so bili popadki v tem položaju precej bolj boleči, že
taki, za “fajn predihat”. Nič, poslali so me nazaj gor na oddelek. Ura je bila 1 ponoči. V sobi
nisem več zdržala, sprobala sem nekaj različnih položajev na postelji, sem mislila, da se
bom vsaj malo spočila vmes, pa mi je najbolj ustrezalo, če sem stala. Svoj kotiček sem našla
na manjšem hodničku pri wc-jih, tam se imela mir pa še vroče je bilo manj kot pa v sobi.
Popadki so bili že ves čas redni na 2 do 3 minute, trajali pa so od 40 do 50 sekund. Kroženje
z boki mi ni pomagalo, prav tako ne kakšni jogijski položaji. Vsakič ko je bil popadek, se je
moje telo zakrčilo. Spomnila sem se, da se moram čim bolj sprostit. Pa sem našla en način,
da se vsaj malo spočijem vmes. Najbolj sem se sprostila, če sem sedela na zaprti školjki, s
pridušeno svetlobo oziroma skoraj v temi ter predihala vsak popadek z vdihom skozi nos ter
štetjem do 3 in izdihom skozi usta ter štetjem do 6. Vmes ko ni bilo popadka, sem se
naslonila na hladno steno. Si nisem mislila, da lahko zadremaš v dveh ali treh minutah,
kolikor so mi popadki dopuščali počitka. Mislim, da sem v teh kratkih intervalih dremeža celo
sanjala, ali pa so bile le moje misli tako glasne. Sem si rekla, da počakam do pol 4h, potem
pa grem do sester. Očitno sem imela malo pomoči “od zgoraj”, da je še pred tem prišla ena
od sester na wc, in ko sem ji povedala, da imam že več ur skupaj redne, vse bolj intenzivne
popadke, so me vendarle poslali dol na ctg. S prijazno babico Andrejo, sva v tej noči imeli že
kar nekaj “zmenkov”. Vesela mi pove, da je maternični vrat odprt 4 cm in jaz si oddahnem. V
tistem trenutku mi še odteče voda. Pa sem izgleda pripravljena za rodit. Vprašam, če sedaj
lahko pokličem partnerja, da ne bo kaj zamudil. Ura je pol 4h zjutraj, ko pokličem Davida, da
lahko pride. Revež je sredi spanca komaj dojel, kaj sem mu povedala 😆. Okrog 4h ali pol
5h, me babica Andreja pospremi v porodno sobo številka 3, na vratih je štorklja in zraven
napis, nekaj o ljubezni. Zaželim si srečnega izida. Ta porodna soba ni tako lepa kot tista v
kateri sem bila zvečer, je pa vseeno zelo “nova”, tako da mi je všeč. Najprej grem pod tuš, je
kar izziv se tuširat in “rihtat” s popadki, vsaj topla voda je blagodejna. Plodovnica oziroma
krvavkasta tekočina, mi še po malem odteka. Zleknem se na porodno posteljo, da mi babica
Andreja nastavi ctg ter iv kanalček s katerim ima kar nekaj težavic. Itak, mojih žil se
praktično ne vidi 😅. Sprašujem se, kdaj pride David. Kaj kmalu se res prikaže v porodni, pa
ga takoj pošljemo gor na oddelek po mojo torbo, ki jo želim imeti pri sebi, saj imam notri
porodne želje ter kavo in čokolado za babico. Medtem pride anesteziolog, da mi namesti
epiduralni kateter. Juhu, to sem čakala že celo noč. Da bi vsaj malo manj bolelo. Med
nastavljanjem katetra, si nisem hotela predstavljat kako izgleda zabadanje v mojo hrbtenico,
zato sem z mislimi odšla za obzidje, ki smo si ga predstavljale v našem sproščanju pri vadbi
z Izidoro. Mi je pomagalo, da sem bila lahko pri miru tudi med popadki. Ob 6h je bilo nočne
izmene babice Andreje žal konec. Njo si bom zapomnila. Z Davidom sva ji v zahvalo za vso
prijaznost dala paketek kave 😊. Potem je prišla nova izmena ter z njo babica Leja, mlajša, z
res luštnim primorskim naglasom. Nad babicam nimam pripomb. Tudi Leja je bila nadvse
prijazna, pomagala mi je v različne položaje za lažje predihavanje popadkov. Mimogrede,
sem nekje ob 8h postala že precej lačna, dejansko sem bila tešča od 6h zvečer, preden sem
prišla na sprejem 😅. Torbo sem imela polno frutabel, ampak mi je babica svetovala, naj
sedaj pred potiskanjem raje ne jem. Mi je bilo bolje tako, kot pa da bruham vmes, tega sem
se res želela izognit 😄. Babici Leji sem namignila, da je tam na mizi nekje moj porodni načrt
oziroma porodne želje, vseeno se mi je zdelo fajn, da jih prebere, čeprav je bilo že pol
poroda mimo (vsaj tako sem mislila 😅). Moje porodne želje vsaj v porodni sobi, na koncu
koncev niti niso prišle v poštev. Na primer, popolnoma sem pozabila na to, da sem si želela
zatemnjene sobe, ko pa se je začelo daniti, mi je bila ljubša svetloba nastajajočega jutra.
Napisala sem tudi, da se želim čim več gibati med porodom. Na koncu mi sploh ni pasalo, z
veseljem sem ležala na postelji, očitno je neprespana noč v bolečinah vseeno terjala svoj
davek. Mi je pa babica Leja zelo dobro svetovala pri položajih na postelji in ob njej. Takrat
enkrat vmes, je bolečina zaradi učinka epiduralne celo popustila na približno 3. Sem bila
takoj boljše volje, z Davidom sva se kar zaklepetala, sem postala kar zgovorna. Spraševala
sva se, če je najtežji del že za mano in ugibala koliko časa bo še trajal porod. Optimistično
sva razmišljala, da bi nekje do 10h dopoldne že lahko spoznala najino štručko. Kmalu je bilo
zatišja brez bolečin konec, popadki so se zopet okrepili, bi rekla, da kar na začetno jakost
(pred epiduralno). Babica Leja mi je predlagala, da bi za vajo poskusila potisnit v položaju na
hrbtu, in čeprav sem v porodnih željah zapisala, da si želim iztis otročka v katerem koli
drugem položaju, priznam, da mi je od vseh ostalih položajev, ravno ta na hrbtu najbolj
ustrezal. Potiskanje med popadkom mi je bilo milijonkrat manj boleče kot pa samo
predihavanje popadka. Sledilo je še nekaj vaginalnih pregledov (ki jih niti nisem več posebno
čutila), da vidimo kako se spušča glavica. Odprta sem bila že 8 cm, juhu, sem že blizu. Spet
tista močna bolečina v križu in pritisk navzdol. David mi je bil ves ta čas res v pomoč in
oporo, brez njega ne bi zmogla. Prinašal mi je vodo, me držal za roko (oziroma bolj sem jaz
stiskala njegovo) in mi masiral ter pritiskal na križ med popadki. Če bi me takrat kdo vprašal,
če bi imela še kakšnega otroka, bi odločno rekla, da ne. Pogledat me je prišla še
ginekologinja, dr. Virantova. Nadvse prijazna, vsak poseg in postopek mi je lepo razložila.
Glavica je bila še previsoko, zato mi je svetovala dodatek umetnih popadkov, da malo
pospešimo spuščanje glavice. Jaz sem se pa spraševala, kako hudiča naj prenesem
bolečino umetnih, če so pa že moji popadki tako močni. Dogovorili sva se, da počakamo pol
ure, če bodo moji popadki dovolj. Na mojo srečo so res pomagali, da se je maternični vrat
odprl na 10 cm. Pa je bila glavica še vedno previsoko, zato smo vseeno dodali umetne
popadke. V tistem trenutku mi je bilo že čisto vseeno, občutek sem imela, da ne morem več,
da meni pač ne gre, da že predolgo traja vse skupaj, da je pretežko. Karkoli, samo da gre
bebika čimprej ven. Dr. Virantova je čez čas ponovno prišla preverit stanje, pa ni bilo kaj
velikega napredka. Nekje previsoko je sicer tipala glavico, menda z veliko laski. Morda je
moja medenica premajhna v primerjavi z merami otročka, zato je prišlo do zaustavitve
poroda. Po vsej verjetnosti bo potreben carski rez, saj porod že predolgo traja. Takrat sem
se pa vdala. Če je tako namenjeno, bo že prav. Samo, da bo čimprej konec. Poskusili smo
še z nekaj potiski, ampak se nisem več kaj posebno trudila. Še malo sem si oddahnila, da bo
moje očesno ozadje tako še najbolj zaščiteno pred morebitnim odstopanjem zaradi močnega
napora med potiskanjem. Dr. Virantova mi je res lepo razložila kako bo poseg potekal. Mi je
bilo kar hudo, ko je povedala, da takoj po porodu z bebiko ne bova imeli zlate ure za
navezovanje, jo bo pa tačas dobil ati. Sledili so klici v operacijsko, da naj se pripravijo za
urgentno sekcijo. Prestavili so me na posteljo s koleščki in že sem bila na poti v operacijsko.
Z Davidom se niti nisva imela časa poslovit. Kaj če se kaj zalomi, pa si nisva dala niti
zadnjega poljubčka? Med precej neprijetno “vožnjo” do operacijske dvorane sem razmišljala,
joj zakaj sem privolila, res mi je bilo neprijetno v vlogi tistega, ki bo operiran, počutila sem se
povsem nemočno.
Ob 11:24 je na svet prišla najina sreča Hana. Velika 49 cm in težka 3200 gramov, z glavico
veliko 33 cm. Takoj ko je zajokala, sem si oddahnila. Prinesli so mi jo h glavi, da sem jo
lahko poljubčkala in to je bil res najsrečnejši trenutek v življenju. A je res moja, najina? Pa
toliko laskov ima 🥰. Dolge in temne. Ne vem po kom😅. Do zaustavitve poroda je prišlo
zaradi nepravilne rotacije glavice pri spuščanju. Ne bom rekla, da so bile vse bolečine
poroda pozabljene, saj me je še kar nekaj časa bolelo. Sem pa srečna, da se je Hana rodila
živa in zdrava. Zdaj se pa veliko crkljava, da nadoknadiva tiste skupne začetne izgubljene
trenutke 🥰.
Želela sem ti sporočiti, da sem končno rodila deklico Gajo, 2860g in 50 cm. 
Med vadbo včeraj sem imela že kar cel dan popadke… Zato se je nisem udeležila.  
Točno 1 teden po roku. Rodila še 1 dan pozneje. 
Upoštevala sem vse tvoje nasvete in navodila za prvi del doma, kar se je krasno obneslo, nekatere popadke ponoči v spanju prebrodila, se sprehajala, dihala, menjavala položaje, se kopala ipd.  Bilo vse super. Ok 21h sem prišla na 5-1-1.
Nekaj do 22h sem bila sprejeta v porodnišnico UKC MB (22 ur od prvega popadka), bila odprta 2 cm s stanjšanim materničnim vratom, bili zelo zadovoljni. Zelo prijazni in ustrežljivi, babica nama je na začetku ogromno pustila, prebrala moje porodne želje, pomagala… Celo stuširala sem se lahko prvo uro, lahko sem hodila in potem stala s CTG-jem. Nato sem se na eno uro odpirala za 1 cm, pri 3-4 cm so mi predlagali, da se predre plodova ovojnica in potem sem prišla do 4cm, ko so mi moči pričenjale že pojenjati in sem pristala na epiduralno, ki so mi jo izvedli ok. 3h zjutraj brez težav na predlog babice. Dodali so mi še spodbujevalnike poroda in dokaj hitro sem bila čisto odprta do nekaj čez 4h zjutraj. Potem so se pričeli tiščalniki, preklop mi ni bil prehud iz epiduralne v potiskanje. Vendar se je tam zakompliciralo. Namreč že od 3cm naprej sem bila samo še v ležečem položaju, mi niso več pustili menjati položajev. Hčeri ni ustrezal desni bok, zato sem bila večino časa potem na levem boku ali pri potiskanju še na hrbtu. Med popadki jo je stiskalo, so jo skrbno nadzorovali, bili zaskrbljeni. Nato se je pomikala v zadnji fazi počasi naprej, bilo mučno, ampak babica je rekla super, otrok je dobro, zato bomo šli počasi, da presredek varujemo. Vse je že kazalo, da bi v pol ure rodila. Ko se je hči v enem trenutku zaustavila in ni šlo naprej. Videti je že bilo glavico in laske… 
Od tam se prične neprijeten del zgodbe. Tako sem na koncu (po 31h od prvega popadka do rojstva) bila že tako izčrpana, dete se je malo še premaknilo naprej, a ne dovolj, da so vmes naredili še ph test na glavici, bilo vse ok, zato so me pustili vse skupaj 3h na tiščalnikih, ampak na koncu nisem imela več moči, na koncu je partner vprašal, če lahjo menjam položaj, sem šla na kolena in se nagnika naprej, ampak prepozno, saj moči ni bilo skorajda več… in so mi prerezali presredek ter izvedli vakumski porod. Tako se je moja hči rodila ob 7.40.
Takoj so jo vzeli, pregledali. Prinesli na hitro pokazati, preden so jo odpeljali na intenzivno, kamor jo je partner lahko šel pogledat. Spila je umazano plodovnico zaradi predolgega obstanka in imela težave z dihanjem. Potrebovala kisik, vendar so ji ga lahko dokaj hitro umaknili in sedaj sama diha, a je bila dehidrirana, izčrpana od dolgega poroda… Zato je sedaj še na intenzivni. Sama sem bila šivana seveda in tako izmozgana, da še vedno nisem pri sebi, saj nisem naspana, utrujena, predvsem pa razočarana, da po takšnem maratonu in pripravah na porod ter željah o posvečeni uri, dojenju, stiku… sva s partnerjem ostala sama v porodniški sobi, izčrpana, pretresena nad dogajanjem. Nato sama v sobi brez hčere… Dete sem lahko prvič pobožala ob 17h, ko sem bila dovolj pri močeh, da so me odpeljali k njej.
Bojim se, da je vse to bila kriva epiduralna, saj so rekli, da sami popadki pri tiščalnikih niso bili tako dolgi, kot bi bilo naravno. Res je, da ne vem, če bi zdržala brez epiduralne… 
Čeprav je bila celotna ekipa krasna in čudovita v porodnišnici, ampak zaradi sistema se je moj porod končal, kot se je.
Kljub temu sva ponosna starša najine Gaje, ki upam, da bo lahko čimprej pri meni in bova lahko šli čimprej domov… 
Pa še dodatek:
Že doma mi je bila najboljša poza za predihovanje stoječa. Do katere po 3 cm nisem več prišla. Najtežja, že doma, mi je bila ležeča poza. 
To da sem majhna (150 cm), Gaja 50 cm, je lahko tudi vplivalo, so omenili. 
Da so mi poskusili pomagati s pritiskom na trebuh v zadnji fazi, ko je že bila predolgo na istem mestu, pa sem prvič bruhala. Potem ko sem bila pripravljena, smo ponovili, a žal ni pomagalo.
Po porodu sem bila tako izmučena psihično in fizično, da je bila žalost še toliko večja in se sploh nisem zavedala, da ne bi mogla prej do hčere, saj ne bi mogla niti vstati do nje. Zdaj mi je to jasno, v tistem afektu sem bila žalostna in razočarana, prejokala velik del, če nisem že spala in sploh nisem mogla odgovarjat na čestitke. Tudi čestitke v sami porodni sobi so zvenele žalostne…
Ampak bistveni dodatek pa je, da so me takoj, ko sem bila sposobna, odpeljali do hčere (na vozičku, ker še nisem mogla dosti hodit), nato so me zvečer sami poklicali na dojenje in nama je celo malo uspelo z veliko pomoči in truda s strani sestre. Ne zna še čisto zagrabiti, ampak bomo delali na tem.
Skratka še zaključek: da so vsi zdravstveni delavci tukaj zelo prijazni, pomagajo po najboljših močeh ter se trudijo, da sta mama in otrok v najboljši možni kondiciji in čim več skupaj. 
Najlepša hvala za vse, res mi je marsikaj pomagalo, kar sem se naučila pri tebi, žal pa moj porod ni bila tako pozitivna zgodba kot sem si jo želela iz vseh tvojih pripovedovanj… 
Zagotovo se vidimo na gibalnih uricah in masaži dojenčka. 
To je bila moja prva nosečnost. Bila je zelo lepa, polna čustvenih trenutkov in nikakor ne naporna. Uživala sem v vsakem trenutku nosečnosti. Ves čas sem bila fizično aktivna, hodila na sprehode in obiskovala on-line vadbo za nosečnice pri Izidori. V 30. tednu so mi ugotovili nosečniški diabetes, zaradi katerega sem se še bolj zdravo prehranjevala. Vse se je začelo s popadki tri dni pred predvidenim datumom poroda. V zadnjem tednu sem bila že malo nestrpna, kdaj se bo vse skupaj začelo, saj mi je ginekologinja povedala, da zaradi nosečniške sladkorne porod takoj po PDP sprožijo, če se do PDP porod sam ne začne. Jaz pa sem si želela naravni porod in naravni začetek poroda. Vedno sem se spraševala ali se bo začelo s popadki ali z odtečeno plodovnico ali bom takrat doma, na poti, nekje zunaj…vse se je začelo doma na soboto dopoldan okoli 11. ure. Takrat sva s fantom ravno delala kosilo, ko me je začelo mravljinčiti po križu. Nisem še vedela ali so to popadki. Takšno mravljinčenje se je ponavljalo na 45 minut potem na pol ure nekje do 15. ure. Kmalu mi je postalo jasno, da bi to lahko bili popadki. Bolečina ni bila huda, sploh ne. Mislila sem, no če so to popadki, potem pa super, ker ne boli tako zelo, je za zdržati. Cel dan sva s fantom počivala, popadki so se okrepili in bili so pogostejši že od pol ure na 20 minut. Zvečer mi je postalo jasno, da bova ponoči morala v porodnišnico, zato sem šla pod vroč tuš in si še oprala lase. Potovalka je bila pripravljena, na hitro sem preverila, če imam vse. Od 23. ure do polnoči so bili popadki na 5 minut in so že bolj boleli, vendar je še vedno bilo za zdržati. Sem rekla fantu, greva. On pravi, a si ziher, mogoče boš prehitra, a greva spat? Sem rekla, da ne kako naj spim s temi popadki. In sva šla, nekaj čez polnoč iz Polzele proti Celju (dobrih 20 minut je do Celjske porodnišnice). Ko sem prišla do porodnišnice, je fant moral počakati zunaj, posloviti se nisva morala, saj sem mislila, da se še danes vidiva. Babica, ki me je sprejela, me je vprašala, kakšne težave imam. Njen pristop me je malce šokiral, bil je tako rutinski. Dobila sem strah, ker sem vedela, da je pa zdaj to to, da bo treba roditi. Naredila je CTG, popadke sem morala predihavati z masko, kar je bilo še bolj mučno. Za CTG-jem me pregleda ginekologinja, ki je na koncu pregleda povedala, da sem še čisto zaprta, da bom morala počakati na oddelku. Popadki so se v času pregleda umirili, bili so na 20 minut. Sprejemna babica je povedala, da lahko gre partner domov, če je blizu doma, ker še nisem tako blizu poroda. Seveda sem bila žalostna, da še nisem bila za v porodno sobo. Fant mi potovalke ni smel prinesti gor (zaradi ukrepov korone), prinesla jo je sestra. Posloviti se tako sploh nisva mogla, zato mi je šlo na jok. Sprejemna babica je rekla, vi ne smete dol, ker ste bila testirana za Covid in ste negativna in on ne sme gor. V tistem trenutku sem čutila žalost, jezo in nemoč. Rekla sem si: vse to bom zdržala, saj sem močna. In sva šli z med. sestro na oddelek v sobo, kjer sem počakala do poroda. Ko sem prišla v sobo me je zmrazilo – kaj bom tu v tej prazni sobi, sama s takšnimi popadki? Probala sem zaspati, vendar ni šlo. Popadki so bili spet na 5 minut in vedno bolj močni. Bila sem sama s to bolečino in seveda jokala – ne toliko zaradi bolečine, temveč zato, ker sem bila sama s to bolečino in ker se s fantom nisva mogla posloviti. Ni mi bilo jasno, kako bodo vedeli, kdaj sem pripravljena za porod, če so me pustili v sobi. Ob 5.30 sem šla do med. sestre na oddelku vprašati, kdaj bom šla v porodno sobo in kdaj me bo pregledala ginekologinja, da vidijo, če sem že dovolj odprta za porod. Bolelo je vedno bolj, popadki so bili na 2 do 3 minute. Med. sestra je naredila CTG in rekla, da še niso tako hudi popadki, in da ko bom mislila da me že zelo boli, da še to ni to. Šla sem nazaj v sobo, kjer sem morala še čakati. Med. sestre so imele smeno in prišla je druga med. sestra, katera me je prišla pogledat v sobo okoli 6. ure zjutraj. Povedala sem ji, da me zelo boli, da imam popadke na 5 minut že od polnoči, in da so popadki sedaj že na 2 do 3 minute. Naredila je še 2 CTG-ja. Hvaležna sem za to med. sestro, ki mi je te trenutke stala ob strani, ko je bila najhuje, ves čas CTG-ja me je masirala po križu. Videla je, da so podaki tako hudi, da bom že kmalu za v porodno. Rekla je, da bo prišla zdaj ginekologinja na oddelek, ker bo vizita in me bo pregledala. Seveda sem morala še počakati, da so opravili vizito, ta čas sem hodila po hodniku gor in dol, predihavala popadke, nisem vedela ali se naj uležem, usedem, stojim, ležim, nič mi ni omililo popadkov. Še najboljše mi je bilo stati in se potem, ko je prišel popadek nasloniti na bolniško posteljo ali ob steno. Zdelo se mi je, da me vsi čudno gledajo, kot da ni normalno, da imam v porodnišnici popadke. Nosečnice, ki sem jih srečala na tem oddelku, nobena ni imela popadkov, vse so se normalno sprehajale po hodniku, zato mi je bilo še huje, saj sem bila takrat na hodniku edina, ko sem predihovala popadke. Ta čas, ki sem ga preživela na oddelku od 2.30 do 8.30 je bil najbolj mučen, ker nisem vedela kdaj me bodo odpeljali v porodno sobo in kdaj me bodo sploh pregledali, da vidijo kako napredujem s popadki. Pustili so me samo, meni pa ni bilo jasno, kako bodo vedeli, da sem pripravljena za v porodno sobo, če me nihče ne pride pogledat. Zato sem med. sestram povedala kako zelo me boli, in da me naj pregledajo. Okoli 8.15 sem končno dočakala pregled ginekologinje, ki je povedala, da sem dovolj odprta, da grem v porodno sobo in da lahko pokličem fanta, da pride v porodnišnico. Sem rekla, končno grem rodit! Sploh me ni bilo več strah poroda, saj sem komaj čakala, da grem v porodno sobo, ker sem vedela, da bo treba otročka spraviti ven in potem ne bo več te bolečine. Bolečina je bila takšna, da je po križu tako pritiskalo navzdol, da sem si že želela, da bi bila v porodni sobi in da bi potiskala. Vendar še nismo bili tam, smo pa bili na dobri poti. Z med. sestro sva šli do porodne sobe, šla sem še na wc, pokličem fanta naj pride v porodnišnico, da se bo porod začel, mamici sem še napisala sms, da grem v porodno sobo, zaželela mi je vso srečo, in da misli name. Porodna soba je bila zelo lepo urejena, sploh ni izgledala tako, kot izgledajo porodne sobe v filmih. Bila je pobarvana v belo roza odtenek in na steni je bilo nekaj narisano (mislim, da štorklja :)). Občutki so se zelo spremenili, prav vesela sem bila, ko sem prišla v porodno sobo. Pričakala me je zelo prijazna babica. Dokler ni prišel fant sva bili z babico sami v porodni sobi, vprašala je, če mi dajo kaj proti bolečinam in jaz rečem: jaaaa! Dali so mi Ultivo. Nekaj popadkov sva predihali skupaj. Ko je prišel fant v porodno sobo smo popadke predihavali vsi skupaj. Ko je prišel popadek me je fant masiral po križu, kar je zelo pomagalo, stiskala sem ga tudi za roko tako močno, da sem jo skoraj zlomila. Babica mi je ves čas pomagala, kako naj diham, me spodbujala, naj se osredotočim na dihanje in naj ne mislim na bolečino. V porodno sobo je prišel še ginekolog porodničar, takrat so mi predrli ovoje. Popadki so postali za tem še hujši. Tisti čas v porodni sem si mislila, da ne bom več zdržala. Ampak vedela sem, da bo kmalu konec, saj sem se iz 4 cm na 8 cm zelo hitro odprla. Babica me je vprašala, če sem hodila na akupunkturo ali pila malinin čaj. Povedala sem, da nisem, ampak, da se bila veliko fizično aktivna, da sem hodila na sprehode in obiskovala vadbo za nosečnice celo nosečnost. Pokimala je in rekla super. Takrat sem bila vesela, da se je moj trud le obrestoval, da sem se zaradi fizične aktivnosti v nosečnosti hitro odprla, porod pa je potekal gladko in brez zapletov. Ko so prišli tiščavniki nisem več mogla stiskati roke mojega dragega. Trebuh mi je kar zvilo, še dihati nisem več mogla tako, kot je treba. To je res “tsunami”, ko otroček z vso silo pritiska ven. Ne moreš ga ustaviti in me moreš omiliti te bolečine. Vendar bolečina ni takšna, da je nebi mogla zdržati. Po eni strani boli, po drugi strani sem imela občutke veselja, ker sem vedela, da bo kaj kmalu otroček zunaj. Babico sem ob teh tiščavnik spraševala, če že lahko potiskam. Rekla je: Ne še, malo še počakajte. Joj sem si mislila, jaz bi že potiskala, ker je to takšna sila, da ne moreš da nebi potiskal. Najprej smo poiskusili na boku, da bi otročka spravila ven. Pa pri prvem poizkusu ni bilo obetavno, zato sem se obrnila na hrbet. V tistem je prišel porodničar in še ena babica. Rekli so mi, da zdaj pa lahko začnem potiskati. Bile so tri runde potiskanja in otroček je bil zunaj. Ta del potiskanja mi je bil najboljši, saj je bolelo, vendar je takšno olajšanje, ko ti rečejo, da lahko potiskaš. Babica me je ves čas spodbujala kako naj diham in kdaj naj potisnem, še več volje mi je dala, ko je rekla, da že tipa glavico in da bo vsak čas zunaj. Občutka, ko je glavica šla ven se ne spomnim, da bi kaj posebej čutila, sem pa zelo dobro čutila, ko je šlo ven celo telo. To pa je tako zanimiv občutek, da sem vesela, da sem to doživela, in da nisem imela carskega reza. Želela sem si naravno roditi in doživeti ta “tsunami” poroda. Obenem se tudi zaveš, da je otroček zunaj, in da je vseh bolečin konec. Tudi nisem si predstavljala, da takoj po porodu nič več ne boli. Otroček je zajokal in potrdili so, da se je rodila punčka. Tudi jaz sem zajokala od sreče. Punčko, ki sva ji dala ime Julija, so mi dali v naročje, fant naju je objel in sreča v tistem trenutku je bila popolna. Rekel mi je: Hvala za hčerkico. Ne da se z besedami opisati kakšna sreča in kakšni trenutki veselja so to. V moških očeh smo zmagovalke in močne ženske. Na porod imam same lepe spomine, razen Ultive nisem imela nič drugega proti bolečinam. Že v času nosečnosti sem se odločila, da želim roditi brez epiduralne in uspelo mi je. Vedela sem, da bo šlo in je šlo. V porodni sobi sem bila dve uri. Trajanje od začetka prvih popadkov pa do konca poroda pa je trajalo 24 ur. Danes je najina Julija stara 31 dni in jo imam neskončno rada. Preden rodiš neveš, kako se lahko v otroka zaljubiš – veš da ga boš imel zelo zelo rad ampak ne moreš si predstavljati kakšna je ta ljubezen do otroka. Ta ljubezen je neskončna in neminljiva.

Rok sem imela 24.8. Seveda sem bila pripravljena, da bom nosila čez rok, ampak očitno se nisem dovolj pripravila, da bo cel teden čez rok  cel teden sem delala vse, da bi se  porod zacel pa se nic ni zacelo dogajati. 
30.8. so se končno zaceli popadki okrog 16h, ocitno lazni, ampak so bli do 23h zvecer redni na cca 6-7min, ampak bolj blagi. Ampak sma sla vseeno v porodnisnico, ker so naju vsi strasli, da drugic gre pa hitreje. Glede na to, da sva prvič sla v porodnisnico skoraj prepozno Ampak zdaj nisem bla se nic odprta,NIC! So rekli, da boljse da ostanem tam, ker popadki pa so. Ampak sem rekla, da bi sla rajse domov. Tako da sva sla domov. Ponoci so se popadki zaceli stopnjevat, so bli ze bolj mocni in na 10-12min,  ampak zjutraj se je vse spet umirilo , ampak popadki so še vseeno bili, le bolj poredko. Tukaj me je vse skupaj že kar psihično uničilo. Predvsem zato, ker so vsi govorili kako hitro bo šlo drugic in sem mogoce malo prevec računala na to hitro:) in sem bila potem že cisto obupana, da se bo vse skupaj nehalo. Zdaj v drugo je bila še ena skrb več, ker sva mogla dat Zarjo v varstvo, najini starsi pa so vsi s Koroške. Tako da je potem vceraj sla za en dan na pocitnice v Prevalje 🙂 
No, da nadaljujem. vceraj sem bila še narocena na akupunkturo in sem povedala kako je stanje in je gospa rekla, da ce se ok pocutim, naj pridem, da mi bo terapija pospešila vse skupaj. In že tam med terapijo so bli malo močnejši popadki, ampak spet zelo neredni. 
Vmes sem malo pozabila na tvoje besede o porodni bolecini, želela sem se sprostit pa nikakor ni slo. Sem te že želela poklicati, da bi me malo pomirila, ker se sama več nisem znala. Potem pa sem na fb zagledala tvojo objavo o porodni bolečini in sem se spomnila na to. Pa začela sem se gibati, prej sem pa bolj kot ne ležala in potem so se okrog 15.30 zaceli popadki res na 3-4 min in že kar fejst močni. Tak da sma se malo cez 16h odločila, da grema proti porodnisnici. Na pregledu sem bla 4-5cm odprta in upla, da bo cimprej mimo , ker so mi dali na trebuh CTG in sem lahko samo lezala in je blo ze res mučno predihavat popadke leže. Ob 17h sva torej prisla v porodno sobo, potem pa se je naslednjih 5cm hitro odvilo in ob 18.13 je Anika pokukala na svet 🙂 tak da na koncu je res držalo, ko se bo resno začelo, bo šlo hitro 🙂
Nisem se nič raztrgala, me niso rabli nic sivati. Pri iztisu sem poslušala babico in smo skupaj lepo sodelovali in seveda hvala možu za veliko podporo 
Anika je hitro zagrabila ziziko in se že pridno dojila, zdaj sicer veliko spi, ampak se vmes tudi dojiva in zaenkrat nimava večjih problemov s pristavljanjem  upam, da ne bo teza prevec padla, ker toliko spidrugace pa sva obe super hvala ti za vse nasvete na tvojih vadbah in upam, da se vidimo na igralnih uricah 

​Tretji dan po PDP sem imela v porodnišnici preventivni pregled. Ker je plodovnice začelo primanjkovati, so se odločili, da mi še isti dan sprožijo porod. Tega nikakor nisem pričakovala. Sicer zmotno, ker v nosečnosti lahko vedno pričakuješ nepričakovano.

Ob 20. uri so mi s trakcem sprožili porod. Rednejše, močnejše popadke sem začutila ob 1. uri ponoči. Nato se je vse odvijalo hitro in intenzivno. Ob 6.30 so mi predrli ovoje, ob 8.30 sem rodila. Sicer z vakumom, ker se je otročku močno znižal utrip in mu je zmanjkovalo kisika. Zato so morali hitro ukrepati. 
Porodno izkušnjo kljub napornejšemu in stresnejšemu koncu ocenjujem kot lepo. Sicer pa tako pri porodu ni važna pot, le cilj.
Tudi moja druga porodna zgodba se ni začela, kot sem načrtovala in pričakovala, se je pa odvila tako, da
sem na koncu srečna in zadovoljna, kar tudi največ šteje.
Po ne ravno travmatičnem, ampak res res napornem in dolgem prvem porodu, sem v drugem padla
med tistih 10 do 15 odstotkov, ki jim odteče plodovnica. Čeprav sva se z mojo Lili zmenili, da se bo rodila
malo prej in nosila lep rojstni datum (9.9.), v resnici nisem računala, da se bo držala dogovora. Dan prej, v
sredo, malo pred 13.30, sem se po popoldanskem počitku na kavču namenila na stranišče, a mi ni uspelo
– mokra sem bila, preden sem prišla do školjke. Ker smo pri Izidori ničkolikokrat razčlenjevali, kakšna je
razlika med tem, ali ti uide urin ali plodovnica, sem takoj vedela, da gre zares. Po obveznem počitku na
levem boku sva se z mojim v roku ene ure spravila v porodnišnico, jaz pa sem bentila, da so se mi tudi
tokrat že v štartu porušila vsa porodna pričakovanja in načrt. Če sem bila prvič prikovana na porodno
posteljo zaradi hudih bolečin v križu, zdaj nisem smela popadkov predihavati doma in v bolnico priti
čimbolj odprta, nato pa po hitrem postopku roditi. Za krajšanje časa med popadki doma sem celo
pogledala, kako se speče kruh in si za čiščenje pustila kopalniške omarice. No, pekla, kot kaže še vedno
ne bom, omarice pa bodo še naprej v kaosu. 
V sprejemni sobi so me pregledali. Da mi je odtekla plodovnica, mi je zdravnica verjela šele, ko je opravila
poseben test. Plodovi ovoji se namreč niso pretrgali spodaj, pri glavici, pač pa nekje višje, plodovi ovoji pa
so hčerkino glavico še nedotaknjeni lepo ščitili. In to se je izkazalo za blagoslov, saj je pomenilo, da ni
nevarnosti izpada popkovnice in da ne bom spet prisiljena v ležanje na postelji, pač pa bom lahko na
nogah. Kakšno olajšanje! No, ni šlo tako enostavno, saj so babice ves čas vztrajale, da zaradi lepše CTG
slike ležim na boku. A smo po mojem prijaznem vztrajanju potem prišli do kompromisa, da nekaj časa
ležim, nekaj pa stojim. Je pa bilo tečno, ker sem morala ves čas buljiti v CTG in paziti, da se ne izgubi
signal. Sem pa končno doživela, kako je, če si med popadki na nogah oziroma v gibanju. In lahko rečem le
– veliko bolje, super pravzaprav, kot da ni nič. Moj prvi popadek je sicer prišel šele okoli 16.30. Takrat
sem bila že pošteno lačna, saj sem pred odhodom v UKC pozabila jesti. A so mi v porodno sobo pripeljali
večerjo. Kakšen luksuz! Najbrž še nobene hrane nisem jedla tako dolgo, konstantno so me namreč
prekinjali popadki, ampak taki lepi, blagi. Okoli 20.30 sem tako mislila, da sem pa sedaj vendarle odprta
tiste tri centimetre in se mi lahko pridruži partner. A me je sestra šokirala, da sem odrta že pet. No,
dobro, sem si mislila, bo pa moj z mano zdaj, ko se bo, tam proti sedmem centimetru, začelo zares. Pa se
kar ni. Moj dragi je prišel, popadki pa še vedno tako mili, da sem jih celo na boku »predelala« brez
napora, s trikrat globokimi počasnimi vdihi in izdihi, vizualizacijo, kako se odpiram, sprejemanjem
bolečine/objema. Na neki točki mi je babica povedala, da sem odprta že osem centimetrov. Nič mi ni bilo
jasno, pravzaprav babici nisem verjela, da sem že tako daleč.
Babica Tatjana, ki je z mano rodila – to je bila že tretja izmena – je bila res zakon! Njena predhodnica mi
je skozi sugerirala, da bi bilo dobro predreti tudi ovoje ob glavici in dodati umetne popadke, zdravnica v
tisti izmeni enako, s tem, da me je prepričevala tudi v epiduralno, s katero sem imela pri prvem porodu
res slabo, če ne že grozljivo izkušnjo. Zato sem vsakokrat prosila: »počakajmo še malo«. In tako več ur,
dokler ni prišla Tatjana, ki me je popolnoma podpirala. Tokrat namreč res nisem želela umetnih
popadkov, ki sem jih pri prvem porodu imela že od treh centimetrov dalje in so bili vseh šest ur v
kombinaciji z poškodovanim hrbtom in kljub epiduralni za znoret močni. Res sem bila ponosna nase, da
sem se, za razliko od prvič, poslušala in nisem šla po liniji najmanjšega odpora.

Ko sem bila dovolj odprta, sem sicer pristala, da mi plodove ovoje dokončno prerežejo, saj se otrok zaradi
njih ni dovolj spustil v porodni kanal. Ker je vse skupaj že dolgo trajalo, sem v končni fazi pristala tudi na
umetne popadke, saj nisem želela, da mi poidejo moči.
Ob 11.30 sem tako dobila umetne popadke, ki naj bi po besedah babice prijeli v roku pol ure, a se je pri
meni »veselica« začela takoj, sklepam, da so bili na delu kar moji naravni popadki in bi najverjetneje šlo
tudi brez umetnih, le trajalo bi mogoče dlje. Pri prvem porodu so bili tiščavniki zame pravo olajšanje, zdaj
pa so me trgali, da sem divje kričala. Predihavala sem jih na pručki, zadnje tri, štiri pa stoje, viseč in v
gibanju na partnerju. Ko sem zakričala »kakaaaat«, so me polegli na posteljo in začelo se je tiščanje na
vso moč. Kmalu se je pokazala glavica in ko sem jo prijela z rokami, sem se razjokala, vesela, da je Lili
končno tu, malo pa tudi, ker sem vedela, da bo kmalu konec. Nekajkrat sem še potisnila in najina
dojenčica je bila pri nama. Ura je bila 12.21. Še ena lepa številka. Ob lepem, čudovitem, popolnem
otroku.
Izidora, še enkrat hvala za vse. Da si me opolnomočila in za veter v krila (res je pomagalo).
Nekaj aktualnih informacij iz porodnišnice UKC Maribor:
– Predhodna izpolnitev dokumentacije je tudi med covidom možna, v kolikor ima sestra čas.
Največ možnosti za to je v večernih urah, med 18. in 19. uro.
– Partnerji so lahko pri porodu prisotni od aktivne faze dalje, torej od tretjega centimetra odprtosti
– Nošnja mask je obvezna po hodnikih stavbe, na pregledih, v porodni sobi in v sobi na oddelku pa
ne
– PCR test porodnici opravijo ob prihodu. Otročnicam, ki na oddelku ostanejo dlje, test opravijo še
tretji, šesti in deseti dan
– V sobi na oddelku sta zaradi covida le dve otročnici, ne več tri
– Obiskov ni. Nobenih. Niti od partnerja. Ti pa zato posvečeno uro podaljšajo na tri ure.
– Od 15.9. bodo dovoljeni obiski partnerja s pct pogojem
– Pošta Slovenije v tem času ne ponuja storitve telegramov, so pa v zadnjih dneh s storitvijo znova
začeli recimo Medo telegrami, a ljudje večinoma ne vedo, da je možno pošiljati.
– Babice v porodni sobi so izjemno prijazne in v veliko oporo. Vse tri, ki so bile z mano, so bile
super in so se trudile z mano, mi razlagale, pojasnjevale, mi bile v oporo (kljub temu, da smo z
nekaterimi imeli drugačne predstave, kako naj porod poteka). Enako je bilo na oddelku. Pred
tremi leti in pol, ko sem rodila prvič, vzdušje tam ni bilo niti približno takšno, vse je bilo na
ekspres, upoštevali pa so te le, če si večkrat gnjavil, prosil. Zdaj si vzamejo čas, poklepetajo, se
hecajo, skratka res se vsi trudijo.

Moja porodna zgodba se prične 2.9.2021. Bila sem že 9 dni čez PDP in na zadnjem pregledu je kazalo, da
se še nič ne pripravlja v smislu nakazovanja prihajajočega poroda, zato se je porodničarka odločila, da vse
skupaj vzpodbudi s strippingom, ki naj bi sprožil izločanje prostaglandinov ter posledično verižno
reakcijo, ki bi privedla do poroda.
Predvsem zadnji teden je bil zame psihično kar izčrpajoč, še posebej iz vidika konstantnih klicev in
poizvedb s strani sorodnikov, prijateljev pa tudi znancev- če se že kaj dogaja. Žal mi je bilo, da nisem
upoštevala Izidorinega nasveta in si izmislila kasnejšega datuma PDP-ja. Sicer sem bila do dneva poroda
precej aktiva, vsak dan sem se odpravila na daljši sprehod po parku ali na Kalvarijo, obiskovala sem tudi
akupunkturo ter se nasplošno dobro počutila.
Po strippingu sem odšla domov in sem že kmalu, dobri dve uri za tem, začenjala občutit rahle krče,
podobne menstrualnim. Tako sem se popoldne odpravila na daljši sprehod. Sredi noči so me zbudili
popadki, ki pa so postajali vedno intenzivnejši in pogostejši. Sprva na 10- 8min, nato pa proti jutru na 5-7
min. Žal pa so nato zjutraj začeli pojenjati. Ker sem imela ta dan zjutraj redno kontrolo v porodnišnici,
sem pred odhodom pozajtrkovala ter za vsak slučaj spakirala stvari, če bi ostala tam.
Ob pregledu so ugotovili, da je ustje materničnega vratu že zmehčano ter odprto 2 cm. Ker popadki niso
bili redni, so predlagali, da vse skupaj pospešimo s predrtjem plodovih ovojev ter umetnimi popadki
(Syntocinon), dogovorila sem se tudi za epiduralno analgezijo.
Tako sem bila ob 8.uri že v porodni sobi, s predhodno izpolnjeno dokumentacijo, osebje sem seznanila s
porodnim načrtom, z menoj je bil lahko mož. Ker sva oba cepljena, naju za COVID niso testirali,
pokazala sva samo potrdili.
Po predrtju ovojev so sledili umetni popadki, ki so bili v primerjavi s predhodnimi kar boleči. Po pregledu
sem dobila protibolečinsko mešanico po epiduralnem katetru. Bolečina je v 10 min popolnoma popustila,
tako da naslednji dve uri kljub jačanju umetnih popadkov le-teh sploh nisem čutila. Z možem sva se
pogovarjala in zabavala. Nato se je bolečina povrnila, lajšala sem si jo z menjavanjem položajev, najbolj
mi je ustrezalo ležati na boku (vsake toliko sem se prestavljala iz levega na desni bok, na hrbtu sem ležala
samo med pregledi). Mož me je držal za roko, sama pa sem popadke mirno predihavala, pomagala mi je
vizualizacija. Seveda zaradi predrtja ovojev nisem mogla iz postelje, sama pa niti ne vem, če bi mi
katerikoli drug položaj sploh ustrezal. Ker sem se odpirala v povprečju 1 cm v 1h, so se nato po nekje 2
urah odločili, da lahko dobim še en odmerek protibolečinskega sredstva po epiduralnem katetru, ki pa je
nato po kakšni 1,5 začel popuščati. Ob 15.uri se je zamenjala izmena babic ter porodničarjev. Okrog
16.ure sem bila že 10 cm odprta, vendar se še otrok ni spustil dovolj nizko po porodnem kanalu- pojavili
so se tiščavniki. Postajalo je zelo neprijetno, saj sem imela občutek, da bi bilo potrebno iztisniti. V tem
trenutku se je pojavil brezup in občutek, da ne bom zmogla več nadaljevati. V pomoč mi je bil položaj na
vseh štirih z razširjenimi nogami (položaj otroka). Babiško osebje (posebej bi pohvalila babičarja
Matjaža, ki mi je cel čas vzpodbujal in je nasplošno bil odprt glede tega) je bilo glede na dane možnosti
zelo fleksibilno.
Sam iztis sem naredila v bočnem položaju, ki mi je najbolj ustrezal. Vmes, ob porajanju glave, sem le-to
tudi potipala, kar mi je dalo še dodatno motivacijo. In tako se je ob 18.uri rodila najlepša dojenčica. Ker je
bila popkovina zelo kratka, so mi jo položili na trebuh, mož je prerezal popkovino, dojenčico so na hitro
pregledali in umili, ter mi jo položili na prsi. Na srečo sem imela samo manjšo poškodbo ob vhodu v
nožnico, kjer so nemestili dva kozmetična šiva.
Po porodu smo imeli še 3 ure za sebe, nato pa smo se od moža poslovili in sem bila s hčerko premeščena
na oddelek.
Izidora, hvala za vse, s teboj sem bila definitivno na porod bolje pripravljena, kot bi bila sicer!

Že v sredo sem se počutila, da bi lahko šla rodit. Ko sem se pogledala v ogledalo, je nekaj bilo drugače. No, tudi na bruhanje me je malo sililo in večkrat sem šla na wc … Ampak očitno sreda ni bila pravi dan. Ponoči je bilo vse mirno, v četrtek dopoldne tudi. Ob treh popoldne se je pa pričelo. Tokrat so bili popadki že takoj daljši od ene minute, vendar v razmaku 20ih minut, 15ih minut. Vmes sem kuhala, obešala perilo … Intenziteta se je zelo večala, interval pa ne. Pozno popoldne smo šli še na sprehod. Vmes sem se morala kar ustavit. Med večerjo sem se že opirala na kuhinjski pult. Večer se je nekako v tem slogu nadaljeval. Vmes so popadki postajali pogostejši, ampak ne na manj kot 10 minut. Ko sem že mislila, da se gostijo, je eden prišel šele čez 13 minut in drugi spet čez 7 in potem še eden čez 16 minut. Ta neritmičnost me je kar malo zmedla. Okrog polnoči so bili res močni. Okrog enih sem spekla tople sendviče in zbudila Andreja, ker si jih nekako nisem več upala predihovat sama. Čeprav so bili recimo na 8 minut, sem poklicala mamo za Nežino varstvo. Moja vedno preveč zaskrbljena mama mi je takoj “ubila” malo oksitocina, ker je pričela s pridigo, da preveč čakava, da moram prištet še čas, ko mi bodo vzeli bris za Covid (sem ji rekla, da je to njihov problem, da ga enkrat vmes že bodo) … Vseeno sva se odpravila proti Ptuju. Ne toliko zato, ker bi me res skrbelo, kdaj bi mi še bris vzeli, ampak zgolj zato, ker so bili popadki RES, RES močni. Ko je bil popadek na vrhuncu, bi lahko kar zagrizla v kaj. 
Najbolj mi je ustrezalo, da sem se uprla na mizo, umivalnik … kjer sem pač bila. Ležanje mi nikakor ni ustrezalo, čeprav se mi je zdelo smiselno, da bi vmes lahko počivala. 
V avtu je bilo še nekaj močnih. Ker sem se tako bala, da bom prehitro v porodni, sva se še malo sprehajala po parkirišču. To je bil dober kompromis. Tik pred vrati sva, pa še vedno sama. Kar malo romantično je bilo. 
Popadki so pa postajali taki, da se mi je zdelo, da bo čas, da pozvoniva. Sprejem je bil prijazen, ampak odločen. Mož mora ostati zunaj, ker ga bodo morda še poslali domov. Verjetno sem izgledala premalo zdelana, ker je babica večkrat ponovila, da bom šla še na oddelek, če nisem zelo odprta. 
Tega scenarija sem se tudi sama bala. Potem pa vse tisto, o čemer smo govorile na delavnicah. Res ni fajn med popadki 3-krat ponavljat, katera zdravila sem jemala v nosečnosti in kdaj se je rodil moj mož.
 Nekajkrat sem bila kar tiho celo minuto, ker je bil popadek tako močen. Porodni načrt oz. porodne želje sem nastavila v materinsko knjižico. Mislim, da ni bilo priložnosti, da bi ga pogledali. Že drugič. Pa vsakič se tako potrudim. 
Sem pa kar povedala, da čeprav sem že rodila, še nisem imela vaginalnega pregleda odprtosti. Mislim, da se je zelo potrudila, da ni bilo preveč boleče. Ko sem pričakovala, da mi bo povedala centimetre, je rekla, če sem sigurna, da mi ni plodovnica že odtekla. V tem delu me je postalo malo strah. Potem je rekla, da ne more videt, ker ne ve, ali je to mehur ali … 
Malo se je smejala, ko sem rekla, če smem nazaj na parkirišče še malo hodit, v primeru, da nisem dovolj odprta. Sem kar videla, da se ji je zdelo precej nepojmljivo. Kar malo tako: “Ja, če ste pa zdaj že prišli sem …” 
Skratka, smela sem v porodno in Andreja so spustili k meni, ker sem jih še enkrat prosila, da sva bila prvič res dober team (upam, da jih to ni užalilo) in ga res potrebujem.
No, v porodni sem se kar oprla na tisto posteljo in spet predihala enega močnega. Potem sem se morala ulečt, si držat ctg, dali so antibiotik, ker sem bila streptokok +, spet sem drugi babici morala govorit, katera zdravila sem jemala in ali bom pri zajtrku čaj ali belo kavo (ne rojevajoči ženski postavljat vprašanj, pri katerih se mora nekaj odločat, pa četudi je tako banalno) … kolikor sem imela časa, sem razmišljala, da od vsega tega lahko res popadki kar nehajo. No, časa ni bilo veliko.
Nekje med izpolnjevanjem teh papirjev, je prišel prvi tiščavnik. Z Andrejem sta mi pomagala na bok. Pa potem na drugi bok.
Joj, kako mi je bilo zoprno to prestavljanje. Tukaj nekje je predrla ovoje. Samo obvestila me je o tem, ampak mi je bilo ok. Nic nisem mogla odgovorit. Prišel je drugi tiščavnik. To je bilo reeees intenzivno. Totalno me je presenetil ta pritisk, pekoč občutek. Pa sem vedela, da ga lahko pričakujem, ampak intenziteta. Uf. Bilo je: “Ok, to pomeni torej rodit.” Prvič je v avtu verjetno strah preglasil vso to bolečino. Ne vem, kako bi si drugače pojasnila. 
Zdelo se mi je, tukaj nobene strategije in vizualizacije ne pridejo v poštev, tu je samo za preživet. Nikakor nisem mogla dihat, kot mi je kazala babica (po pasje). 
Poskušala sem skulirat s stavkom: “Je že mimo. Sedaj počivam.” Enemu sem rekla, da ga že gledam v hrbet. Andrej ni mogel verjet, da sem se po popadku lahko takoj nasmejala ali začela spet govorit. Pomagalo mi je tudi, da sem se ob teh **?*==)=?*=** za preklinjat popadkih  spomnila na: “Hvala, da lahko imam tako močne popadke. Prosim še več tako močnih.” 
Rekla sta, naj potipam glavico. Naj jo vsaj pogledam. Pa nikakor nisem mogla. Še Andrej me je prepričeval, naj potipam lase … Jaz sem pa rekla: “Bom drugič” 😀 Ne vem, zakaj sem to rekla. Samo tako krčevito sem se držala tistih držal in se mi je zdelo, da ni variante, da se premaknem. Ko je prišel tretji tiščavnik, je Manca spolzela ven.Res je bilo kratko. Pa tudi zelo intenzivno. REEES intenzivno.
Sočustvujem s tistimi, pri katerih je ta faza daljša. 
Tudi tokrat se mi ni zdelo, da bi jaz lahko kaj potiskala. Kot da to ni v domeni moje volje. Telo je delalo vse samo. Za to sem neskončno hvaležna. Za zadnji popadek, s katerim bi prišla posteljica, je pa tudi tokrat zmanjkalo … Ne vem, to pa očitno moje telo potem ne pošteka, da je potrebno.
Babico sem prosila, če še malo počakamo. V Mb so takrat takoj hiteli s stiskanjem na trebuh in vlečenjem ven in mi je ostalo v res slabem spominu. Rekla je, da ni problema. In smo čakali. Zgodilo se ni nič, tako je potem vseeno povlekla, ampak zelo nežno. Tukaj sem se čutila res slišano. 
Kako zelo je to dragoceno.  In v tem delu se Ptujska zgodba v mojem primeru razlikuje od Mariborske. Čeprav se zavedam, da sem jim prvic v MB s tistim dramaticnim prihodom kar zagodla in verjetno ne bi bilo niti pošteno, če bi pričakovala, da mi jo bodo položili na prsi itd.  Manca se je pristavila že v porodni. Kako je bilo čudovito. In tak mir je bil. 
Res je bilo lepo. V sobi št. 1 sem si ogledovala vse rekvizite in se zahvaljevala Bogu, da jih nisem rabila uporabit. 
Pa telesu, da je zmoglo “proizvesti” svoje popadke. Da se nisem strgala oz. ni bilo potrebno rezati presredka (to res naredi razliko). Pa vsem vam, s pomočjo katerih sem bila bolje pripravljena. Reeees sem hvaležna za vaše delo, Izidora. 
Pa tudi Andreju, da mi je zaupal in si upal biti z mano na parkirišču. 
Tajming je tokrat bil več kot odličen. 
Manca je drugi dan prišla nazaj na porodno težo in so nama dovolili domov. 
Sedaj doma lovimo ritem in nove rutine. 
Novo formirana družinica. Spet vsi zaljubljeni. 
Hvala še enkrat za vse.

Glede na to, da mi je eden izmed zanimivejših delov tvojih delavnic bilo prav pripovedovanje porodnih zgodb bom napisala še jaz svojo.
Vse skupaj se je začelo v nedeljo 26.9. Tekom dneva sem bila na praznovanju rojstnega dne, kasneje sem popoldan še imela obiske sorodnikov, ki so se končali zvečer. Ni bil naporen, ampak zapolnjen dan in že malo sem imela vmes mokro spodnje perilo, vendar sem mislila, da je morda zaradi uhajanja urina, saj smo se veliko smejali (enkrat sem res tudi začutila kako mi je med smehom malo “ušlo”)… Zvečer po obiskih sem zamenjala perilo in zopet čez pol ure mokre hlačke… Nakar povem partnerju in ko se vstanem iz sedežne, da preverim, se izteče malo tekočine po nogah  (max.2dcl), vendar nisem bila čisto prepričana, da to ni bil urin.. Pri odtekanju vode vsi govorijo, da veš, ko odteče, no jaz nisem bila prepričana, predvsem zaradi majhne količine. Ura je bila skoraj 10 zvečer… Grem se stuširat, zamenjat perilo in ponovno je bilo malo mokro…Ker sem se dobro počutila, čutila premike v trebuhu in s stetoskopom preverila utrip srca otroka nisem hotela paničarit in sem želela počakati na popadke. Vmes pa sem začela brati mnenja na Googlo o počasnem odtekanju vode…  Predvsem me je zaskrbel del glede infekcije in mnenje drugih nosečnic, da bolje en pregled več kot premalo… Hmmm…in sem čez eno uro za nasvet poklicala v porodnišnico, kjer so mi seveda svetovali, naj se pridem pokazat…Stvari za sabo nisem pripravila, saj sem bila trdno prepričana, da grem samo na kontrolo in se vrnem, saj se dobro počutim in nimam popadkov. Na poti do porodnišnice naju ustavijo policaji za splošno kontrolo Ko partner pove, da imam “popadke”in sva na poti v porodnišnico naju takoj spustijo dalje…
Ob pol 12h pridem v porodnišnico, kjer me pogledajo in potrdijo, da gre za razpoko in počasno odtekanje vode, brez popadkov in zaprt m.vrat. Ostanem v porodnišnici, partner gre domov. V ponedeljek mi večkrat na dan merijo CTG, brez popadkov, otrok b.p, prejmem antibiotike, jaz se počutim super. Nato zvečer omenijo, če bo šlo tako dalje, da bodo v torek sprožili porod? Malo sem bila presenečena, zakaj, če se počutim dobro in se Stelli očitno ne mudi ven. V torek zjutraj preverijo m.vrat in ker ni nič odprt in zmehčan dobim vaginalno gel za mehčanje vratu. Nakar čakam 2-3h, vmes prihajajo blagi popadki (bolj podobni menstrualnim krčem), CTG kaže padec otrokovega srčnega pulza med krči, kar jim ni všeč in me pošljejo na porodni blok, da spremljajo dalje CTG.. Nakar pride starejši zdravnik, me pregleda vaginalno in popolnoma nobene spremembe glede odprtosti vratu…Oceni, da bo najbolje zame in otroka, da naredimo carski rez. Kaj? Zakaj, malo me je šokiralo, saj nisem pričakovala tega… Vmes med pripravami na operacijo pride ekipa prijaznih anastezistk, ki mi prijazno vse razloži in povedo, da imam dve možnosti operacije…Običajni ali spinalnih carski rez, ki naj bi bil prijaznejši do otroka in mene, saj bom budna med posegom in oba z otrokom bova manj “zadeta” ter bova hitreje okrevala…Tako se odločim za spinalnih potek CR. Med operacijo sem čutila samo top pritisk, na koncu malo raztezanja, slišala sem Stello kako je prvič zajokala, vsi so mi čestitali in mi jo položili za par minut na prsa, da sem jo občutila. Nato so jo dalje umili in jo dali v pestovanje očetu, ki je čakal v drugi sobi. Mene so zašili in vse je bilo gotovo v dobri uri. Po operaciji sem čez dobro uro dobila Stello v roke in sva se prvič podojili. Kazala je neverjetni sesalni refleks in sestra je bila mnenja, da je pravi mali sesalec. Jaz sem bila vesela, da je tako, saj sem s predavanj imela v mislih, da je za uspešno dojenje potrebno začeti čimprej. Nog in bolečine nisem čutila še 4-5h po porodu, kasneje je bolečina od operacijske rane seveda prisotna in je daljše okrevanje kot pri običajnem porodu. V SB Celje sem bila pozitivno presenečena nad prijaznostjo osebja…Izrazila sem željo, da jo tudi prvo noč želim dojiti, zato so mi jo na 2-3h ponoči vozili k postelji na dojenje, saj sama nisem mogla hoditi in je dvigovati. Tako je nama dojenje (vsaj zaenkrat) lepo steklo… Danes je petek in jutri  (5. dan) pravijo, da lahko greva domov. Trenutno imam naval mleka, dojke malo bolijo in so razpokane, zato si jih mažem z mlekom in lanolinom in že gre na bolje. Stella lepo napreduje in sva bili pohvaljeni, da sva obe zelo pridni  
Tako se je moja porodna zgodba na koncu iztekla pozitivno saj ne vem, če bi bila sama sposobna morda en dan ali več čakati s popadki in se bom odprla ali ne (imela sem v misli epiduralno v primeru, da bodo potrebni umetni popadki in prisotna večja bolečina).
Če pogledam s pozitivne strani, sem se na ta način izognila morebitni epizotomiji in težavam s hemoroidi Stella pa je bila “dostavljena” na rok.
Predvsem pa gre zahvala za uspešno spopadanje z dojenjem tebi Izidora na predavanjih, saj sem tako vedela kaj lahko pričakujem (z vsemi radostmi in tegobami ki pridejo) in mi je bilo lažje.
Vesela sem, da sem se udeležila predavanj…Vmes sem se sicer res pripravila mentalno na naravni porod, a žal se na koncu ni tako izšlo, verjetno z razlogom. 
 Lep pozdrav tebi in ostalim tečajnicam. Prilagam eno fotko naše Stelle, ki nama je obema z atrijem izredno lepa deklica… Morda zaradi hormonov ali zaradi njene “netežavne”poti na svet ni bila zmučkana
Vse dobro in morda se vidimo na kakšni drugi vadbi z otročki 

Z največjim veseljem sporočam, da se je v sredo, 29.9.2021 ob 21:07 rodil najin mali čudež po imenu Nai, velik 50 cm in težak 3150 g.
Porod je bil spontan, izredno hiter, intenziven in po pričanju prisotnih v porodni sobi, krasen
Dopoldan tisti dan sem začutila – kot neke vrste predmenstrualne krče, ki so se hitro začeli vrstiti en za drugim, intenziteta je počaaasi naraščala.. Okoli 15:30 se je odluščil čep, ki je bil kar precej krvav, zato sva se s partnerjem odločila, da greva v porodnišnico na pregled. Ko so me ob 16:10 pregledali, sem bila že dobre 3 cm odprta, zato smo ob 16:50 šli kar v porodno sobo. Tam sem uro in pol čakala na rezultat PCR, v tem času pa se odprla do 6,7 cm. Popadki so postali izredno intenzivni in se vrstili na približno 2 minuti ali manj. Tukaj sem prejela epiduralno anestezijo, katero so mi z veliko težavo aplicirali, saj je ni šlo vstaviti v kanal – to se je poizkušalo narediti 6x, vmes sem bila odprta že 9 cm, pritisk je postajal izredno izredno silen. Epiduralna mi je odvzela mogoče maksimalno 5-10% bolečine, ostalo je bilo treba predihati. Z babico sva odlično sodelovali, poslušala sem jo skozi cel proces, pravilno dihanje je bilo ključnega pomena. Partner je ostal miren in zbran, čutil je mojo energijo in mi nudil podporo, ko sem jo potrebovala, ter mir, ko je nisem. Babica mi je predrla ovoje, voda mi je odtekla, glavica se je pričela intenzivno spuščati in pritiskati navzdol, popadki so postali zelo zelo intenzivni in zaporedni; vmes sem komaj prišla do sape. Ko je prišlo do tranzicije v tiščalnike, mi je najbolj odgovarjala poza na boku, z nogo na držalu, kjer sem v nekaj močnih potiskih v roku 20 minut tudi rodila našega malega, zelo zdravega fantka, ki je takoj glasno zajokal.
Ko je nehala utripati popkovina, jo je partner prerezal, Naia so mi takoj položili na prsi, kjer sva se takoj začutila in pocartala, vmes se je z enim prisitkom porodila še placenta.
Presredek je ostal cel, imela pa sem eno notranjo raztrganino, katero mi je zdravnica zašila in ni predstavljala nobenega problema, oziroma večje bolečine.
Nato smo imeli posvečeno uro, se podojili in jokali od sreče in veselja.
Pred samim porodom sem zadnje 3 tedne hodila na akupunkturo, katera mi je, sem prepričana, veliko pomagala.
Zdaj se doma že 2 dni veselo dojimo in uživamo. Čeprav ima Nai zaraščen jeziček, katerega mu bodo prerezali naslednji teden, z dojenjem nimava težav, je zelo ješče sorte.
Mislim, da sem večinsko povzela svojo porodno izkušnjo.. Ampak sem več kot verjetno kaj pozabila dodati
Hvala za vse Izidora, vso znanje in priprave so mi prišle zelo prav.

1.del
​Začelo se je v torek 5.10. ko se mi je proti večeru odluščil čep.  (dopoldan sem še bila na vadbi za nosečnice). Na to nisem dala neke pozornosti, ker se lahko odlušči tudi teden ali dva prej, bolj me je zaskrbelo, ker se je otrok precej umiril in sem imela občutek, da gibov skoraj ne čutim več. Noč je bila zame kar naporna, ker me je kislina tako zelo matrala, da sem še v sedečem položaju komaj spala. Naslednji dan ko sem se zbudila in šla na wc sem opazila krvav izcedek. Ker se je čep že odluščil in ker so bili gibi precej slabi, sem se malo ustrašila. Poklicala sem ginekologinjo in ker sem imela tisti dan pregled mi je rekla naj pridem takoj ko bom lahko. Takoj zjutraj sem peljala Zalo v vrtec in se odpravila na pregled. Ginekologinja je tudi opazila krvav izcedek in je rekla, da je to najbrž zaradi čepa. Drugih posebnosti ni zaznala edino da se nekaj dogaja. Rekla mi je tudi da bom v dveh dneh rodila, kar ji nisem ravno vrjela. Na tem mestu pa me je poslala v porodnišnico na ctg. Ko so mi opravili ctg, so vidli, da se nekaj dogaja in res sem imela vmes take menstrualne krče, vsaj mislila sem da so krči, v bistvu so pa bili že popadki, ki pa niso bili tako močni, da bi jih mogla predihovati. Pregledala me je še ginekologinja in vidla da pa sem 2 cm odprta, drugih posebnosti ni bilo, dovolj je še plodovne tekočine. Hoteli so me zadržati v porodnišnici okoli 11. ure, vendar sem vztrajala da moram domov, ker še moram po otroka v vrtec, saj nimam nikogar, ki bi mi ga prevzel in da pridem kasneje nazaj. Na to so pristali. S Sašotom sva se zmenila, da če ne bo nujno naj kar oddela v službi in ko pride domov pojemo še kosilo in se v miru odpravimo proti porodnišnici. Meni se nikamor ni več mudilo, ker sem bila mirna, da je z otrokom vse vredu. Tudi umirilo se je vse skupaj, ni bilo več krčev oziroma popadkov. Doma sem še počivala in kasneje šla še po Zalo v vrtec in še skuhala kosilo. Proti večeru smo se odpravili v porodnišnico, kjer sta me z Zalo odložila, to je bilo okoli 19. ure, jaz pa sem šla na oddelek. Preverili so mi ctg in vse kar je bilo potrebno, popadki pa so se na trenutke kar precej stopnjevali, ampak jaz sem še vedno mislila da so to močnejši menstrualni krči. Nisem paničarila, ker sem vedla da je vse vredu, bi pa vsekakor bila rajši doma kot pa na oddelku v porodnišnici. Sama pri sebi sem si mislila, če se mi bodo tile krči vlekli celo noč in šele nato prešli v popadke, se ne bom mogla nič spočiti. Nekje 21.40 me sestra še zadnjič pred spanjem pokliče na ctg. Tam je že bila ena mamica, ki pa je med ctgjem že kar precej predihovala popadke. Tudi meni so se ti moji krči kot sem jim rekla že malo stopnjevali. Preden se mi je iztekel ctg (okoli 22. ure) me je še sestra prosila da se obrnem na drugi bok. In ko se dobra namestim naenkrat čutim nekaj med nogami. Pride do razpoka mehurja in naenkrat je bilo vse mokro. Kličejo sestre v porodni oddelek naj pridejo nujno gor in že me peljejo v porodno sobo. Vprašam če še lahko pokličem Sašota, da pride na porod, pa mi reče babica ja lahko sam vi bote prej rodila, preden bo on tukaj. In res je bilo tako, ko so me pripeljali v porodno sobo sem bila že čisto odprta in sem imela že tiščalnike. Trajalo je par popadkov in ob 22.23 se nama je rodila hčerka Ema. Prelepa princeska, ki je ekspresno pohitela na ta svet. Pri porodu sem bila tokrat sama, kljub temu, da je Sašo zamudil, ga niso spustili notri saj ni imel pct pogoja izpolnjenega, pa vendar sem mislila da mu ga naredijo ob vstopu v porodnišnico, vendar temu ni tako. Moja druga porodna zgodba je bila še bolj intenzivna, ekspresna in nepozabna, kljub vsem zapletom ki so se vrstili tekom dneva. Hvaležna sem za super babice in njihovo pomoč, za še eno izkušnjo, ki je bila tokrat s svetlobno hitrostjo, za bitjece, ki je prišlo 15 dni pred rokom na svet in za vso tvojo podporo in izkušnje Izidora, ki so mi vsekakor dale nova znanja, izkušnje in tudi prijateljstva. Iskreno povedano bom pogrešala vadbe za nosečnice in vsa druženja ter pogovore in podporo. Mogoče pa se srečamo še na kakšni vadbi za dojenčke. 


2.del
Ja tole je bilo res zelo ekspresno in zdaj v drugo so bili zame bolj menstrualni krči kot popadki, ker v prvo sem pa imela tiste prave popadke ki sem jih mogla konkretno predihovati. Z veseljem lahko mojo porodno zgodbo deliš z ostalimi puncami, jaz sem se vedno veselila teh zgodb, ki si nam jih pripovedovala od ostalih punc in tudi z veseljem dovoljujem, da jo lahko objaviš, če le da še kateri pogum, da se vse da in je vse možno. No moj porodni načrt je ostal na koncu nedotaknjen, ker ni bilo časa zanj. Ja očitno imam res visok prag bolečine ker sem bila na koncu pohvaljena iz strani babice, da kako sem pa jaz potrpežljiva in pogumna. Mislim da so mi tvoji nasveti, vizualizacije in sprostitve dosti pripomogli h končnemu cilju. Ker med snemanjem ctgja ko sem čutila bolečino sem jo nežno in globoko predihala, vmes pa sem se sprehajala po našem obzidju in sproščala celo telo. 

Po 1. porodu s carskim rezom, je bila zame ob 2. zanostivi najvecja zelja, da mi v 2. uspe vaginalni porod. On line sem obiskovala vadbe joge pri tebi, Izidora in si posnetke vrtela po 2, 3x na teden. Predvsem sem skusala od tvojih vadb prevzeti sposobnost sproscanja, ki mi je je pri prvem porodu najbrz zmanjkalo in se je zato koncal s carskim rezom. Okolica je bila vzpodnudna, predvsem partner, ki sploh ni razmisljal  da bi lahko bilo tokrat drugace kot vaginalno. Meseci so tekli in v 37. tednu sem se odlocila se za nekaj obiskov Bownove terapije, ki jo v nasem kraju izvaja gospa, ki je rodila 6x, vsakokrat tako mimogrede. Veliko sva se pogovarjali o vaginalnem porodu, vizualizirala sem celoten porod od prvega popadka do iztisa in se neizmerno veselila bolecine, ki jo bom tudi jaz lahko izkusila. Blizal se je datum PDP in v porodnisnici Slovenj Gradec smo se dogovorili, da pocakamo do 9 dni po terminu, sicer opravimo carski rez. Pogovarjali smo se tudi o moznosti vstavitve baloncka ali predrtju plodovih ovojev, ce bo ustje zrelo. Prisla je sreda, 6.10., 3 dni po terminu in na pregledu v bolnisnici so ugotovili, da je mv ze zelo skrajsan in prehoden za 1 prst. Popoldan so se pojavili blagi krci, ki so se koncali z odluscenim cepom. Naslednji dan sem se sla na eno bownovo terapijo, zvecer pa so se zaceli pojavljat blagi popadki, neredni… okoli 2. ure ponoci pa so se stopnjevali do dokaj rednih na 5-7 minut, zato sva se odlocila da se kar odpravima pokazat. Ob 6.00 so me sprejeli v zeleno sobo, mv je izginil, odprta pa za prst, kar bi naj bilo zelo dobro izhodisce. Potrebujemo samo se redne popadke na 3 min in smo na konju. A glej ga zlomka, popadki so se prav hecali z mano. Redni, neredni, mocni, blagi, dolgi, kratki… popoldan so bili kaksno uro ze lepo na 4, 5 minut, zato me je babica pogledala… stanje je isto kot zjutraj. Prosim??? Cimro v zeleni sobi jr parkrat cez dan zvilo, isti cas kot mene pa jo je kar konkretno zacelo scipat pa je bila odprta 4-5… jaz pa isto? Sesula sem se… babice so me pomirile, da noben krc ni zaman in da se maternica se pripravlja, otrok se najbrz postavlja v pravilen polozaj in da naj bom potrpezljiva. Ok, si recem, bo ze. Preko noci zgodba dokaj podobna kot cez dan, zjutraj stanje isto. Bila sem na koncu.. sama sem ostala v zeleni sobi in zelela sem si, da se vse skupaj konca, kakorkoli ze. Babica je bila zelo razumevajoca, prisla me veckrat pogledat, daja vzpodbudo, naj ne obupam, da sem na lepi poti do enega cudovitega poroda. Ginekologinja mi je povedala, da ce se cez noc ne zacne samo, mi bodo zjutraj predrli mehur in dodali malo umetnih popadkov in bom rodila. Izvedela sem tudi, da je naslednji dan dezurna moja ginekologinja… krasno, vsr se je poklopilo. Zvecer sem si rekla ok, zdaj pa spat, da si naberem  moci, jutri pa bomo rodili. Partnerju napisem: 10. 10., lep datum si je izbrala, jutri bo v najinem narocju. Vgasnem TV, pospravim telefon, ko me naenkrat zagrabi en.. pa se en.. in se en mocaaaan popadek, tokrat cisto drugacen od prejsnjih. Pri naslednjem slisim “pok” in se vlije med nogami. Takrat pa se je zacelo. Ura je bila 21., babic mi je dejala, da bo noc pokazala svoje… cez 1 uro jo klicem, da imam popadke na 2, 3 minute.. me pogleda… za prst, stisnite, pocivajte, jutri se vidima. Prosim lepo? Pocivam? Kako to mislite… nekako sem si zbistrila misli in si rekla ok… sama ali ne sama, popadki bolijo, sprejmi jih, z vsakim popadkom si blizje cilju. In sva se s hcerko v trebuscku podali na pot. 8-urno pot, ki ne vem kako sem jo prezivela. Zaprem oci, minutka, me stisne 1., pride 2. bolecina, zagrabi 3… diham tiho, mirno…popusti, zaprem oci, cez 2 minuti nadaljujem. Do polnoci je se nekako slo, potem pa sem se borila z minutami. Vse do 6.00, ko me je babica prisla pogledat… 2 cm… prosim??? Ah, dajte se nehat hecat z mano. Prosim, ne dodajajte umetnih popadkov, zakljucimo ze to, ker ne zmorem vec…popadki popolnoma ponehajo, v 1 uri zacutim morda 2, blaga. Zamenja se smena, pride druga babica, ki me pogleda…  odprti ste lepe 4 cm! Kaj??? Dva blaga popadka sta naredila to? Babica: Bravo mami, greva pod tus in se ponovno potipajva… 5-6 cm. Opala. Moje telo se je naenkrat napolnilo s tako mocjo, s taksno voljo, da ne znam opisat z besedami. Rodila bom! Rodila bom vaginalno in to bo cudovit porod. Dogovorimo se, da bi bilo vseeno dobro dodati mojim popadkom pikico umetnih in da damo za lajsanje bolecin ultivo, glede na to, da je za mano par mucnih dni. In tako smo naredli… Pridruzil se je partner in porodna soba je postala prava zabava. Ceprav sem bila ves cas priklopljena na ctg, sem lahko preizkusila vse polozaje, ki jih je predlagala babica, ker je bil ta brezcicen. Med samim porodom smo se hecali, smejali, skupaj dihali… v miru in sproscenosti sem predihala vsak popadek… ob 10.30 pa… gospa, 10 cm, gremo potiskat. Ne morem verjet. Toliko vzpodbudne energije je bilo v sobi, da enostavno ni bilo mogoce, da se zgodi drugace kot se je. Ob 11.49 se je rodila moja druga hci s sanjskim vaginalnim porodom po carskem rezu. Neizmerno hvalezna sem za to izkusnjo, ki mi jo je dalo zivljenje in ponosna sem nase, da sem nasla moc. Predvsem pa hvalezna za dve cudoviti babici, dezurno ginekologinjo in partnerja, ki so vso pot verjeli vame in me vzpodbujali. Po porodu smo skupaj doziveli “posveceno” uro, pupika se je lepo dojila, sele nato so jo stehtali, premerili in umili. 
Vse se da, ce se tvoje misli usmerijo v to in predvsem z malo vzpodbude iz okolja. Vsem mamicam, ki oklevate, polagam na srce… poskusite, vredno je. In ce vecina mamic rece, da je bolecina pozabljena, jaz upam, da svoje se dolgo ne pozabim, daj je bila zame nekaj neverjetnega. ​

​Vceraj,10 dni pred rokom se je rodil najin fantek. Popadki so se zaceli dogajati že po akupunkturi, ki sem jo imela v soboto dopoldan. Takrat sem jih predvsem čutila v ledvenem predelu. Popadki so čez noč popustili in se nadaljevali spet v nedeljo dopoldan. Do popoldneva sem imela popadke že redne (trajanje 50-90 sekund), bili so na 3-5 min, ni bilo pa še potrebne jakosti popadka. Tisti tapravi (vsaj tako sem mislila) so se začeli dogajati ponoci in sem se odločila, da se grem pokazati v porodnisnico Maribor. Pogledali so me in povedali, da sem popolnoma zaprta, zato so me poslali nazaj domov. Celo noc sem doma predihovala popadke in se odločila, da grem v torek zjutraj nazaj, saj so bili že nevzdrzni. Me pogledajo in povejo, da sem odprta komaj 1 cm. To me je psihično kar iztirilo, saj sem se zacela zavedati, da bo res se trajalo. Ostala sem na oddelku, kjer sem dobila dve inekciji proti bolecinam, ki sta mi vbistvu samo vdarili v glavo, tako, da sem se komaj vstala iz postelje. Ob 18h sem bila odprta komaj 2-3 cm in seveda prosila za epiduralno. To je bila verjetno najboljša možna odločitev, saj sem se po prejemu anestezije ob 20h končno sprostila in se odprla za 4 cm v eni uri. Na koncu so mi dodali še umetne popadke in najin Adam se je rodil v torek ob 23:17, velik 49cm in težki 3380g.
Hvala še enkrat za vse in upam, da se vidimo na masaži za dojencke!

​z malce slabe vesti,da se ti tako dolgo nisem javila ti z veseljem sporočam, da sem že 3 tedne drugič mamica. Mali Aljaž je pohitel za 18 dni. Sedaj sem že malo bolj pri sebi, dojenje je steklo, sem veliko bolj sproščena kot prvič in zato veliko bolj brez slabe vesti uživam v gnezdenju in cartanju.

Moja druga porodna zgodba je  čisto drugačna od prve, kjer je bil naravni porod.
Tokrat se fantiček ni želel obrniti in v 37. tednu sem poskusila še zunanji obrat na Ptuju. Dr. Bosiljevi je celo uspelo ga obrniti, pa se je žal čez minutko takoj obrnil nazaj. Vsega skupaj je poskusila trikrat, pa ji ni uspelo. Tako smo že določili termin za CR. No, nekaj dni za tem obratom, pa se je Aljaž odločil, da sam pride na svet. 
Popadki so se mi začeli v soboto zjutraj ob 9h in sicer rahlo, tako da jih najprej sploh nisem smatrala kot popadke, bolj kot prebavne motnje. Ob pol 11h me je že kar precej zvijalo in ker se je ponavljalo na 5min sem vedela, da gre res za popadke. Še zmeraj sem lahko govorila, normalno hodila, bi si še upala ostati doma, v kolikor bi lega otroka bila prava, ker pa je bila medenična, sva takoj vzela stvari in se peljala na Ptuj.
Med potjo v avtu so se popadki naenkrat  tako močno stopnjevali kar se bolečine tiče, da sem rekla partnerju, da v kolikor ne pohiti, bom rodila v avtu! In ne boš verjela – skoraj je bilo res tako!
Ko sva prišla v porodnišnico in povedala, da sem s popadki in medenično vstavo, so me takoj priključili na CTG. Popadki so bili tokrat že na 2 minuti, babica me pregleda in mi s čisto resnim glasom reče:” Gospa vi boste rodili, čisto ste odprti!” Pri priči je bil okrog mene cel kup ljudi, 3 babice, zdravnik, ki preveri ali je otrok še zmeraj postavljen medenično navzdol. Še dvakrat me prijazno vpraša, če bi vseeno raje rodila, glede na to, da sem tudi prvič rodila vaginalno. Lepo jih prosim da ne, da tega si pa res ne želim roditi z medenično vstavo in da res prosim za carski rez. Babica mi reče, da vprašanje, če lahko pripravijo operacijsko, ker čez 20 min bom rodila. Potem je bila akcija na vseh straneh. Kličejo celotno osebje – anesteziologa, instrumentarke, pripravljajo operacijsko, ena sestra mi meri pritisk, druga izpolnjuje papirje, ena meri CTG, ki ga potem tako ali tako izključijo, ker ni bilo časa. Peljejo me takoj s posteljo v operacijsko, tam naenkrat priteče novih 5 ljudi, vlada panika, če me bodo uspeli dovolj hitro pripraviti za poseg. Sestri ni niti uspelo, da bi ji podpisala vse papirje, po hodniku je tekla v štric z mano, da sem ji podpisovala. Bris na Covid so mi prav tako vzeli kar nekje po poti, o rezultatu nihče ni spraševal.

Spomnim se samo še maske na obrazu in besed: “Gospa, zaspali boste…” in jaz, ki sem nekje v daljavi še uspela reči, naj prosim dajo otroka partnerju. Potem tema, in konec bolečin. 
V bolnico sva prišla tik pred 11., rodila sem 11:23.

Počasi se zbujam, ob sebi zagledam partnerja. Pove mi, da je vse vredu, da imava fantka, da je lep in mi pokaže slikico. V tisti otopelosti in odsotnosti začutim neko žalost – nisem imela lokalne anestezije, da bi lahko porod vseeno doživela. Nisem imela posvečene ure in nisem dobila otročka na kožo. Ni ga dobil niti partner in ni bil prisoten pri porodu. Prvič sem ga videla šele čez 7 ur.
To so bile moje želje po tem, ko sem se morala sprijazniti s CR,pa tako sem si želela spet roditi po naravni poti, ker mi je prvič tako dobro šlo. Tokrat je bilo vse drugače.

Vesela sem, da se je tako izteklo. Da nam je uspelo za las narediti CR, saj roditi medenično si zaradi slabe izkušnje moje mame, ki je mene tako rodila 30 let nazaj, nisem želela. Dr. Bosiljeva me je kasneje vprašala zakaj se nisem za to odločila. Nisem si upala, res ne.

Vesela sem, da je z obema vse vredu in danes sem vesela za obe izkušnji, ki sem jih z dvema otrokoma doživela. Naravni porod po mojih željah sem v življenju izkusila in morda ga še bom, ne opuščam te možnosti… 🙂

Kar bi ti rada povedala, pa je še to. Ni me v življenju še nič bolelo tako zelo močno, kot me je tokrat tretji dan naval mleka. Vedela sem iz prve izkušnje, da bo minilo po 24ih urah. Počela sem vse kar sem vedela. Mrzli obkladki, vroč tuš, rahlo iztiskavanje pod tušem. Ni pomagalo. Moje dojke, trde kot kamen in blazno velike. Koža se je svetila od sile. Nisem mogla spati, ležala sem lahko samo na hrbtu. Otrok je pojedel mogoče 10% na enem podoju, nenehno sem ga pristavljala, potem je bil tako sit, da ni odprl ust. Črpalke mi niso dali, ker povpraševanje dela ponudbo in več bom črpala bolj bo mleko nastajalo, so rekli. Nekatere sestre so rekle naj se sploh ne dotikam dojk,ene so zagovarjale en podoj na eni dojki, drugi na drugi, spet druge so rekle podoj na eni do konca in še malo na drugi dojki…Pri vseh izmenah in različnih sestrah nisem več vedela koga naj poslušam.
 Vem, imela sem izkušnje z dojenjem, ampak želela sem izčrpati samo malo, da bi napetost popustila, da bi lahko dihala, pa nisem imela črpalke. Ni se uravnalo po 24ih urah, trajalo je 3 dni. To je bilo res najbolj mučnih 3 dni kar pomnim. Nisem mogla govoriti niti po telefonu, obiskov tako ni, samo jokala sem in prosila naj mine. Vmes se je na krvi pokazalo vnetje, niso vedeli zakaj, dobivala sem antibiotik, ki ni pomagal. Ponoči me je tresla mrzlica. Šele tretji dan po navalu so zdravniki dali pozornost tudi na moje dojke, ne samo na rezultate krvi in rekli, da je morda vnetje povezano s takim močnim navalom mleka. Dežurna zdravnica ni mogla verjeti, ko me je potipala, da je to dojka ravno po podoju. Trda kot kamen, velika kot žoga. Jaz, ki imam košarico A!
Dovolila mi je, da malo izčrpam, da tako popustim napetosti in potem sem videla angele. Hvala tej zdravnici, potem se je moj naval počasi počasi začel uravnavat.Po tednu dni.

Po tem dolgem tednu v bolnišnici sva prispela domov in zdaj sva super. Aljaž lepo pridobiva na teži in na splošno je zadovoljen dojenček. 

Hvala ti Izidora, ponovno za vse nauke, predvsem pa za zaupanje vase in žensko moč, ki nam jo vcepljaš.

Kmalu se vidimo na masaži dojenčkov, objemam te na daleč!

Deklico Elico sem rodila 19. 10. 2021 (PDP je bil 31. 10.) v UKC Maribor. To je bil moj tretji porod. Prva dva poroda sta se začela z razpokom plodovih ovojev (prvič – razpok spodaj, ob sprejemu odprta 1 cm, brez popadkov, v porodni sobi sem do poroda čakala 13 ur: drugič – razpok zgoraj, rahli popadki, ob sprejemu odprta 4 cm, v porodni sobi sem do poroda čakala 4 ure). Spraševala sem se, če mi bo dano tokrat doživeti porod, ki se bo začel s popadki in ne z odtekom plodovnice. In res se je! 🙂 Ker pa nisem imela prej te izkušnje, sem bila negotovo glede odhoda v porodnišnico. Imela sem izkušnjo dolgega čakanja in predihovanja popadkov v porodni sobi s CTG-jem in velikim neodobravanjem gibanja, zato prezgodnja nikakor nisem hotela biti.
V nosečnosti sem šla na veliko potrebo enkrat na dan pa še to včasih s težavo. En dan pred porodom, pa sem obiskala WC s tem namenom vsaj 5-krat. Člane  družine sem povprašala po prebavnih težavah, ki jih ni noben imel. OK, sem si mislila, mogoče se pa kaj dogaja. Zvečer sem pogledala do konca ponetek delanvice Priprava nosečnice na porod, nekako sem imela občutek: “it is now or never”. Ob 2h ponoči sem morala na WC in potem sem šla še pogledat, če sta otroka pokrita in če ni kateri zlezel iz postelje na tla. Kot običajno po takšnem nočnem obhodu tudi tokrat nisem mogla takoj zaspati. In med tem sem začutila nekaj popadku podobnega. OK, zanimivo sem rekla. Takole morda zgledajo tisti “lažni popadki”, ki jih do sedaj še nisem imela. No, popadki so se nato pojavljali redno in postala sem vznemirjena. Želela sem spati, pa nisem mogla. Zato sem poskušala čim bolj intenzivno počivati (zaprte oči, sproščanje). S popadki se nisem hotela ukvarjati, zato nisem gledala na uro. Po moji oceni so se pojavljali na približno 20 minut in so bili kar dolgi, vskakor daljši od 20 sek. Tako je ostalo do jutra. Ko sem možu povedala za razlog, zakaj sem za spremembo budna pred njim, je dobil tak pogled, kot ga dobijo otroci, ko jim poveš, da je Miklavž prinesel darila: veselje, ki bi ga rad čutil, pa ne upaš popolnoma, saj se ti zdi razlog tvojega veselja skoraj  nemogoč. 

Kaj pa zdaj? Popadki so bili tako redki, da sem mislila, da lahko vse skupaj še izzveni. Predlagala sem, naj vse poteka, kot ponavadi. Mož je torej šel v službo. Za ta dan sem bila dogovrjena tudi za prvo seanso akupunkture in imela sem namen počistiti hišo, ki je bila tega res potrebna.

Namestila sem si ogromen vležek, za primer, da mi odteče voda in odpeljala otroke v vrtec, šla v knjižnico vrnit knjige in otrokom nabrati nove, na mlekomat po mleko, potem na akupunkturo. Ves čas sem čutila popadke, vendar se z njimi nisem ukvarjala. Eni so zaradi tega hitro izzveneli, večinoma pa se mi niso zdeli kratki. Lahko bi rekla, da so kar boleli, vendar bolečina je hitro minila in med popadki je bilo vse čisto normalno – brez bolečin, zato mi tistih vmesnih bolečin ni bilo težko prestati. Pred akupunkturo, sem opazila obilno sluz z rjavkastimi madeži, aha sem rekla, tako torej izgleda, ko se lušči čep. 

Na akupunkturi sem povedala, da se mi že dogaja. Ker sem zgledala čisto normalno, se mi zdi, da mi dr. Gostenčnik ni čisto verjela, da se dogaja  zares. Potem sem omenila čep in ji opisala, kako to izgleda, in potem je ugotovila, da sem že čisto na koncu. Vseeno je mislila, da bom prišla čez 5 dni še enkrat na akupunkturo. Meni pa se je zdelo, da ne bom. Rekla je, da mi bo stimulirala vse točke in seansa je bila kar dolga, vseeno pa krajša od ene ure. Ker sem ležala in imela čas, sem se odločila, da malo preštejem, koliko bo v tem času popadkov. Naštela sem jih 6. Torej so se pojavljali na manj kot 10 minut. Ko mi je dr. Gostenčnik še dodatno stimulirala neke točke, je ugotovila, da imam visok prag bolečine, kar je verjetno razlog za nadaljni potek dogodkov. 
Dr. Gostenčnik mi je svetovala še, kaj naj na pregledu, ki sem ga imela naslednji dan, rečem/vprašam. Meni pa je bilo sedaj že jasno, da do naslednjega dne ne bom zdržala. Ker sem bila negotova glede odhoda v porodnišnico, sem jo prosila, naj mi pove še to. Rekla je, ker grem tretjič rodit: ko bodo popadki na 7 minut in dolgi vsaj 50 sekund, grem za pol ure pod tuš. Če bodo po tuširanju popadki ostali v isti intenziteti, se odpravim.

Po tem sem bila lačna kot volk, poleg tega mi je bilo jasno, da bom tisti dan rodila. Doma bi si morala hrano še pripraviti, kar se mi ni ljubilo. Odločila sem se, da se ustavim v restavraciji Mango. Ko sem pred restavracijo stopila iz avta in naredila 5 korakov, me je treščil en bolj konkreten. Poti nisem mogla nadaljevati, dokler ni minil. Začela sem se spraševati, če je pametno iti na kosilo. Ker je moževa služba čisto blizu, sem se odločila, da nadaljujem po planu, hrana mi je namreč močno dišala.  Kljub nosečniškemu diabetesu, sem pojedla celo kosilo s sladico vred. In zelo mi je teknilo.  Med čakanjem na hrano, sem si naložila aplikacijo za merjenje popadkov in ugotovila, da se pojavljajo na dobrih 6 minut in so dolgi 1 minuto. Hmmm. Po besedah Gostenčnikove, bi morala že iti v porodnišnico. Meni se pa še ni zdelo tako hudo. Šla sem domov in imela namen skuhati kosilo. Za vsak slučaj sem šla najprej preveriti torbe in do konca urediti otroško posteljico. Ob gibanju so se popadki krepili. Predihovala sem jih kleče naslonjena na posteljo. Med pavzami sem se počutila odlično. Nisem se več dobro počutila sama doma. Poklicala sem moža. Začelo me ji tiščati na veliko potrebo, vendar si nisem upala iti, saj se mi je zdelo, da to ni velika potreba … Mož me je spodbudil, naj kar grem na WC – zdela sem se mu še čisto normalna in je bil prepričan, da še nisem tako daleč. Vseeno nisem šla. Pripravila sem si tuš. Topla voda je bolečino omilila. Zdelo se mi je, da se popadki umirjajo. Med popadki me je mož masiral, kar mi je dobro delo. Skoraj sem se že hotela odpraviti iz banje, ko sem zaslišala rahel pok in plodovnica se je ulila. Ko sem prišla ven iz banje, mi je bilo vseeno kaj se oblečem – ali imam modrc, ali ne, ali je majica prepotena ali ni ipd. Sedeti več nisem mogla normalno, med nogami je že vse tiščalo navzdol. S težavo sem obula nogavice in se na eno stegno usedla v avto. Mož je pisal še sporočilo, s katerim je urejal varstvo za otroka. Jaz sem mu samo rekla: “Pelji!” Komaj sem sedela. Ura je bila 13:55. Do porodnišnice imamo dva do tri kilometre.

Ko sva prišla v porodnišnico, sem morala izpolniti še COVID vprašalnik. Kako mi je bilo to odveč! Babica na sprejemu je takoj videla, da je stvar resna. Odprta sem bila 8 cm, glavica je že močno pritiskala. Takoj sva šli v porodno sobo in po hodniku je kričala, kakšno je stanje. Mislim, da so bile vse porodne sobe prazne – vsa vrata odprta, dali so me v številko 2. Bilo mi je čisto vseeno. Bila je ravno smena in situacija je bila očitno zelo zanimiva, saj so vse babice priletele v mojo sobo – zaradi smene jih je bilo res veliko. Bilo mi je vseeno, koliko jih je. Hotele so, da se spravim na posteljo. Nisem si predstavljala, kako naj to naredim, zato sem vprašala, če sem lahko še malo oprta na posteljo. “Hm,” je rekla babica, “rodili boste.”
Predlagale so mi, naj se usedem na posteljo. Ojoj, sedeti pa res nisem mogla. Po kolenih sem splezala na posteljo, se ulegla na bok in takoj začela pritiskati. Pri drugem pritisku je šla ven glavica. Bolelo je za znoreti, ko mi je babica vlekla presredek preko glavice – vsaj mislim, da je bil to presredek. Ob naslednjem pritisku je šlo ven vse ostalo. In dobila sem prečudovito deklico! Takoj se je oglasila. Mojih občutij ne znam opisati – “nepopisno srečna”. 🙂  Pritiskanje se mi je zdelo dolgo kot večnost. Ura rojstva pa je bila 14:15. Kakorkoli računam, sem bila v porodni sobi največ 10 minut …

Vse skupaj torej čudovito, lepše kot sem si lahko kdaj predstavljala. Če bi šla še enkrat, se ne bi hotela odpraviti prej v porodnišnico. Vseeno, pa ima moja zgodba en del, za katerega mi je zelo žal. Moj mož namreč ob rojstvu ni bil zraven. Ker sem bila na sprejemu v takem stanju, se je babica ukvarjala samo z menoj. Njega pa je na hitro postavila pred vratam češ naj se gre testirati. Vendar se nista dobro razumela. Pri prejšnjem porodu so moža med mojim pregledom poslali ven in ga potem prišli poklicati. Tudi sedaj je razumel, da mora čakati zunaj. On je torej čakal pred vrati in bral, da je lahko zraven šele od 3 cm dalje. Ker ga niso poklicali, je mislil, da nisem odprta niti toliko … V porodni sobi ga sicer nisem potrebovala, ker bi mi težko kaj pomagal in babice so bile res zelo prijazne. Zelo, zelo pa mi je žal, da nisva tega doživela skupaj in nekako se ne morem s tem sprijazniti. 

Pozdravljena Izidora Najprej ti morem povedati, da mi je zelo žal, da nisem več hodila na vadbo, ampak enostavno nisem mogla, ker sem 2 meseca tako zelo kašljala, da groza.. Nekaj sem tudi imela Nika doma, je bil bolan, in tako je minilo, in že je bil moj 40.teden nosečnosti. Ker sem prvič rodila v 37.tednu, smo vsi mislili, da bo tudi tokrat prej, ampak naši punci se ni nikamor mudilo. Od 37.tedna dalje sem hodila na tedenske preglede v porodnišnico. Tam so mi vedno naredili ctg in pregled. Vedno vse ok, brez posebnosti, nič se ni dogajalo. Tudi jaz nisem nič čutila sprememb. Razen zelo zelo močnih brc in pritiska navzdol. Zadnji mesec sem res hodila na 15 min na wc, to mi je bilo kar moteče. In ponoči, nikak nisem mogla spati.
No…ker se ni prej nič zgodilo, sem morala zaradi diabetesa in inzulina, priti na PDP 24.10. v porodnišnico na sprozitev poroda. Imela sem mešane občutke, nisem vedela, kaj sploh pričakovati. Res sem si želela, da bi se začelo spontano. Ampak nato pač nimamo vpliva. Malo sem bila razočarana, ko mi je ob pregledu rekla, da še nisem čist nič odprta, čist nič zmescanega materničnega vratu, čeprav sem res redno pila čaj iz malinovih listov in zadnji teden 2 krat na dan sedela na pari iz senenega drobirja. Ampak nič..govorila sem si, samo potizivno, vse bo ok. Ob 9:45 mi je dežurni ginekolog (ki je tudi moj osebni.. Zelo sem bila vesela, da je bil on),vstavil trakec. Babica me je dala kar v porodno sobo in tako sem tam celi dan hodila sem in tja, malo ležala… Res mi je babica cel čas delala ctg, nič ni kazal, tudi čutila nisem nič… Mož doma nestrpen, kdaj bo lahko prišel, ampak nič… No, in potem ob 20h sem začela čutiti zelo močne, pogoste popadke. Merila sem si čas in bili so na manj kot minuto. Pozvonim babici, pride, me pregleda, reče :eh, nič še se ni spremenilo, nič odprta. Jooj, kar malo mi je šlo na jok. Rekla sem če lahko dobim kaj proti bolečinam, ker me je res zelo bolelo. Je rekla, da še ne, da dobim kasneje, ker še bom šla spat.. Sem si mislila :spat? A takimi popadki ni šans, da spim. In potem pride ginekolog me pogledat nekaj do pol desetih zvečer (21:30) in reče da sem odprla že 5 cm. Juhu. Rečem, če lahko pokličem moža, reče, ja. In bil je že ob 21:50 pri meni. Ravno ko je stopil v porodno sobo, mi je predrl ginekolog plodovnico. Spomnim se samo, da je full teklo, bolelo vedno bolj. Sem rekla, če mi da ultivo, je rekel, brezveze, v eni uri boste rodili, brezveze zdaj to devat. Oki, se strinjam, kaj čem drugega V glavnem, zelo močne popadke sem imela, potem sem že govorila da ne morem več.. Mož mi je zraven govoril:Si pozabla, kaj je rekla Izidora? Ne smeš govoriti da ne moreš Sva ravno prejšnji dan šla čez zapiske, ko sva bila v prvi nosečnosti na pripravah za porod in tam sem imela na veliko napidano: Ne govori da ne moreš
No, popadke sem lepo predihovala, ko pa se je glavica spustila, pa ni več nikamor šlo.. Babica se dere, naj potisnem od prepone dol,ampak jaz v tistem sploh nisem vedla več, kako naj.. Iza je imela 2 krat popkovino okoli vratu in obrnjena kontra z obrazom, zato je bilo še malo težje, baje. Pomagali sta mi dve babici, ginekolog, vsi so mi stiskali na trebuh, da bi šlo.. Ta del je bil kar boleč, no. Pobožala sem glavico, ker nisem verjela da je že tako daleč, in potem res, tako kot vedno rečeš, da dobiš šus energije, sem, naenkrat že znala spet potiskati In naenkrat je bila Iza na mojih prsih Ob 23 :44. (torej od predrtja do iztisa 2uri in 44 minut) Najlepši trenutek Vem, da sem dostikrat vprašala, če je vse ok z njo.. In je bilo
Aja, pozabila sem še napisati, da mi je babica vmes rekla, da me bo vrezala, sem že videla škarje, ampak sem prosila, da me naj ne. Je rekla, da bom prej rodila, če vreže, ampak vseeno nisem hotela tega… Ne vem, od kod energija, da sem ji sploh to rekla Utrip od Ize je bil cel čas zelo močen, čeprav je nekaj časa bila ‘zagozdena’. Če bi utrip padal, verjetno nebi upoštevala moje želje. Vem da še mi je rekel ginekolog potem, da če bi bila prvorodka, da bi mi verjetno naredil vakuum Hvala bogu se je vse lepo izšlo. Malo sem se raztrgala, nič dosti Je rekel, da bo tak zašil, da bo super, da se nebo nič videlo Res mi je zašil in drugi dan sem že sedela normalno na riti, nič kaj ne boli. Sem pa izgubila veliko krvi, ni se mi ustavila.. Videla sem da mi injekcije samo šibajo v nogo, in v metuljčka na roki.. Ampak to mi ni blo sploh več tolko pomembno, saj sem imela na prsih moj zaklad Mojo veliko punco. Babica jo je, ko je popkovina nehala utripati, mož jo je prerezal, vzela, in stehtala, izmerila.. Ni mogla verjeti, 5 krat jo je merila Velika je kar 59cm in tezka 4100 g. Ko jo je uredila, mi jo dala takoj nazaj, in sva se že lepo dojili. Takoj se je prisesala, to sem bila zelo vesela. Ob 3:30 so me peljali na oddelek, Izo uredili, mi jo prinesli nazaj in spet sva se dojili. Tako da dojenje nama je super steklo. Drugi dan je sicer imela 200g manj, naslednji dan pa že 40g več. Tako da to je bila potrditev, da delava prav V porodnišnici je bila zelo pridna, samo spala in jedla. Nič jokala.
Zdaj sva že doma, se že cartamo, pridno jemo in spimo. Bratec jo je bil zelo vesel, komaj je čakal da pride domov
V glavnem…še enkrat hvala za vse nasvete, napotke, vse kaj nam na vadbi daš Žal mi je da se nisva poslovili, ampak pridem z Izo enkrat k tebi Če bo vse ok, če bo čas dopuščal, če bo Nik zdrav in bo lahko v vrtcu, prideva na igralne urice, tako kot sva hodila z Nikom Hvala .

Včeraj 8dni pred pdp-jem se je rodila najina punčka Iva. Zjutraj se ni dogajalo nic posebnega. Zbudila sva se in odlocila, da greva na pokopalisce prizgati svecke. Med hojo sem zacutila rahel pritisk navzdol, ampak nič strašnega .. to se je dogajalo že kar nekaj časa, saj je bila Iva obrjena na glavico in nosila sem jo zelo nizko. Ob 12 uri sem v ledvenem predelu zacutila bolecino, ki je potovala do sprednjega dela. Jaz sem se tolazila, da so sigurno lazni popadki zato sem odsla pod vroc tus. Zmotila sem se .. ob 14 uri sem se komaj sedela pri kosilu. Mislim, da so vsi bili bolj prestraseni, kot pa jaz. Ob 15h mi je odtekla voda, stusirala sem se in odpravila proti Porodnisnici Ptuj. Ob 16:05 sem bila sprejeta, opravili smo Ctg .. jaz sem medtem ze krepko predihovala popadke. Babica mi je povedala, da za epiduralno ne bo prav tako nebo potrebna Ultiva saj sem odprta 6cm in pri pregledu je glavica ze veselo potiskala navzdol. Tako se je vse zacelo, kar naenkrat sem zacutila da moram potisnit in ob 18:08 je Iva prijokala na svet. Tezka 3360g in dolga 52 cm.
Nebom rekla, da je bilo enostavno predihovati popadke.. zelo sem se mogla osredotocit na dihanje in da svojega telesa ne zakrcim. Mislim, da mi je bil ta del kar precej zahteven. Vem pa, da sem se z obiskom joge marsikaj naucila in je bilo veliko lazje. 
Hvala Izidora za dobro predane informacije, sprostitev in za poskrbljeno dobro vzdusje.

Na začetku bi se rada zahvalila za vso znanje, podporo in opolnomočenje, ki sva ga bila s partnerjem deležna preko delavnic in preko joge. Verjamem, da bi bila tako nosečnost kot tudi poporodno obdobje veliko težja brez informacij o poteku poroda in dojenja. 

Porod sam je bil sicer čisto presenečenje, saj sem se šla pokazat zaradi zelo rahlo krvavega izcedka, vodeni izcedek, ki je bil prav tako prisoten, sem pa pripisala vagisanu. Bil pa je plodovnica, ki je odtekala po kapljicah. Pričakovala sem samo ctg, saj sva bila z mojo družino še dogovorjena za nedeljsko kosilo, vendar sem bila odprta za 1 cm in imela vse zmehčano, centrirana je bila tudi glavica. Takoj so me sprejeli v porodno sobo, kjer sem najprej čakala na svoje popadke, prav tako so mi potem v celoti predrli plodove ovoje. Iskreno sem se razveselila, saj me je spremljal babičar, ki je bil prej velikokrat pohvaljen. V vmesnem času, ko smo čakali na popadke, sem poslušala hipnozo kot pripravo na porod, se sproščala s potovanjem na varni kraj in poslušala samo umirjeno glasbo. Ker popadkov še nisem dobila, so mi dali umetne. Ko sem končno lahko poklicala Blaža, so se začeli blagi popadki in midva sva bila zelo sproščena še najprej. Uspelo nama je pogledati še nekaj zabavnih videov in zmagovit koš Luke Dončića v zadnji sekundi, prav tako pa sem mu predala nekaj informacij glede želja, saj porodnih želja seveda nisem imela spisanih. Kar naenkrat so se popadki pričeli zelo hitro stopnjevati in jih nisem bila več zmožna ustrezno predihovati, tudi zelo sem se zakrčila, zato sem povprašala po protibolečinskih možnostih. Epiduralne sem se otepala in mi je tudi niso ravno priporočali, sem pa dobila lokalni anestetik in od takrat sem bla čisto v zenu, predihavala popadke, se vmes sproščala. Tako sem se v pol ure odprla iz 3 cm na 8 cm. S partnerjem sva nadaljevala s predihavanjem kar sama v porodni sobi, potem pa so na moje presenečenje zelo hitro pripravili vse za porod. Sama sem vztrajala na boku z zaprtimi očmi in mrzlimi obkladki na čelu in križu in je kar šlo in šlo, ko sem eno nogo ves čas držala navzgor (naslednji dan je bil večji musklfiber kot če bi šla na Triglav). Pri potiskanju sem kar vizualizirala potiskanje, ki smo ga vadile na delavnicah in zaradi strahu pred razpokanimi žilicami v očeh sem imela še naprej ves čas oči zaprte. Presenetila sem sebe in Blaža, saj se nisem drla kot jesihar, ampak varčevala z močjo za potiskanje. Po parih potiskih na hrbtu je bila Julija zunaj in naju presenetila s svojo majhnostjo (2820 gramov in 46 cm) ter glasnostjo. Porod je tako od prvih popadkov trajal 2 uri in 46 minut. Meni se zdi ves porod zelo pozitivna izkušnja in sem res vesela, da je bilo tako. Kljub vsemu pa se je nemogoče pripraviti na hormonski koktejl po porodu in utrujenost, ki sledi. Doma sedaj že veselo raziskujeva starševstvo in spoznavava najino malo Julijo. 

Zdravo, spet jaz, tokrat z lastno porodno zgodbo. Kot veš mi je v soboto odtekla voda, cel mesec prehitro. Ravno sem zvečer prisla iz sestričninega babyshowerja, naredila še nekaj obveznosti za faks, odpisala na tvoj mail, se stusirala in udobno namestila na kavč, ki je čez pol ure postal moker. 🙂 
Seveda se torba za v porodnišnico ni bila pripravljena, zato sem po ležanju na levem boku uredila se to, s tem pa znervirala bodočega atija, ki je takoj že čakal s ključi od avta. Ampak nekako sem čutila, da se nič ne dogaja, zato se mi nikamor ni mudilo. Sploh pa ker imava do Ptuja le 10 minut. No, dodajmo se to, da sva finalni izbor imena dorekla tik preden sem v porodnišnici pritisnila na zvonec. 
Občutek me ni varal, v porodnišnici se ni dogajalo popolnoma nič, vse do danes zjutraj, torej cele tri dni. Ker je naše dete prehitevalo, v nedeljo sem šele dopolnila 36. teden, se jim ni mudilo s sproženjem poroda, jaz pa sem se medtem že naveličala strogega ležanja. Danes zjutraj pa sem pred 6. uro začutila nežne popadke in si mislila, da zdaj pa najbrž bo. Ob sedmih sem jih nekaj že predihala pod tušem, ob pol 8 sva se z babico premaknili v porodno sobo. Mimogrede, v nedeljo sem izkoristila prazen oddelek in si v miru ogledala vse porodne sobe. Rumena mi je bila najbolj topla in ravno v njej sem pristala. 
Predihovanje popadkov je bila milina. Lepo mirno, v svojem svetu, odmaknjena od zunanjega sveta, skratka, kičasto. Malo pod tušem, malo stoje, malo na boku in je šlo. Po učbeniku, bi lahko rekli, kjer gre velika zahvala seveda tebi. Se babica je rekla, kako sem umirjena in tiha, da najbrž sploh ne bom rabila protibolečinskih sredstev. No, tam po petih centimetrih sem jih vseeno vzela in se dalje umaknila v svoj svet. Odprla sem se tam nekje ob 11:00-11:30. Po mojem laičnem, prvorodkinem mnenju, zelo hitro in brez posebnih bolečin. Aja, se eno zabavno dejstvo. Rekla si, da naj med popadki zamotimo roke in ne uma. Jaz sem si optimistično nameravala piliti nohte med popadki. Haha, ja pa ja. Utopična ideja. 🙂 Umik v svoj svet mi je čisto ustrezal. 
No, druga porodna doba pa se mi več ni zdela tako idilično kičasta. Za iztis mi je zmanjkalo moči, bila sem čisto izmozgana. Priznam, da več nisem sledila dogajanju okrog sebe in nisem najbolje sodelovala z babicami. Oči sem imela popolnoma zaprte, iskala sem samo temo, tišino in mir, kjer bi se lahko spocila. Vem, da sem jim v šali rekla, da zdaj grem in pridem drugič nazaj. 🙂 No, potem mi je zmanjkalo energije tudi za govorjenje. Se kimanje mi je bilo odveč tisti trenutek. 
Skratka, iztis se mi je nenormalno dolgo vlekel, za kar pa sem kriva sama, ker nisem imela več moči za potiskanje. Posledično se glavica ni premaknila nikamor. Enkrat položaj čepe na tleh, drugič na boku, tretjič na hrbtu. Ponovi vajo. Že samo menjava teh polozajev se mi je zdela cela znanost, kaj šele potiskanje. Mislim, da sem z ne sodelovanjem in prerahlim potiskanjem že kar malce ujezila sicer res super in krasne babice, ampak res več nisem mogla… Na koncu so mi pomagale z dvema pritiskoma na trebuh, jaz sem temu dodala glasne krike, popolnoma prestrašila ubogega bodočega atija in nekaj čez 13:00 je prišla Lara. 
Tisto sekundo je bilo vse pozabljeno. Kdaj sem porodila se posteljico, sploh ne vem. Nekje tako mimogrede med prvim stikom z mojo malo punčko. Stekle so solze sreče, slabo 10 minutno cartanje, nato pa so nama jo že vzeli in odnesli v inkubator, ker je le nedonosencek. 
Tako da trenutno izkoriscam se čas za počitek in okrevanje, potem pa začnemo na polno.
Se enkrat ti hvala za dano znanje. Hvala, da me niti za sekundo ni bilo strah poroda. Hvala, da sem se znala umakniti v svoj svet in je prva porodna doba sla mimo mene kot da pihnes. Druga se mi je sicer zelo vlekla, ampak vse pač ne more biti idealno. Kljub temu mislim, da sem za prvorodko bila hitra. Od vstopa v porodno sobo ob 7:30 in do prvega srečanja z najino Laro ob 13:11 se mi res ne zdi dolgo. Skratka, hvala še enkrat.

V nedeljo zjutraj sem imela rjav izcedek, ki je do večera postajal vse bolj rdeč. Iz ned na pon, so se začeli popadki, čep se mi je od luščil ob 3.20 ponoči. Nato sem imela cel čas popadke, ampak ne  tako intenzivne. 
Ko so ti prihajali na 5 min in bili daljši od 50 s sva odhitela v porodnišnico. V bolnico sem prišla malo pred 17ih. Že med samim ctg-jem mi je babica dejala, da so popadki tako šibki, in pre-nizko, da me ne bodo obdržali oz. Če želim lahko grem na oddelek. 
Med izpolnjevanjem obrazca je pogovor nanesel zakaj sem se odločila za Ptuj, kot sem že večkrat povedala, mi je bil všeč pragmatičen anesteziolog. Njen odziv je bil precej zanimiv: “ja naš doktor rad govori o epidoralni ampak naj vas kar opozorim epidoralne ni.” to me niti ni tako zmotilo, ker sem se tako vedno nagibala k plinu. Ampak tudi ta je bil zame nedostopen, saj je potreben pcr test. Obris ti sicer vzamejo v bolnici, ampak moji rezultati so prisli šele čez 7 ur.  
Po vaginalnem pregledu, je ugotovila, da sem odprta 4 cm, ter me odpeljala v porodno. V roku naslednjih 45 min sem se odprla še za 2 cm. Bila je zelo presenečena, da gre tako hitro, mi je rekla, da se odpiram kot drugorodka.
Njen predlog je bil, da mi predre ovoje, k čemu sem privolila in se v naslednji uri odprla na 9 cm. Nato pa se je zalomilo.
Otroka nisem in nisem mogla iztisniti. Čeprav se je babica trudila, me več kot uro in pol negovala z oljem, odpirala nožnico, se otrok ni premaknil. Dodala mi je umetne popadke, ki tudi niso vodili k želenemu rezultatu. Nato je za pomoč prosila drugo babico, ki je ugotovila, da Lovro leži z obrazom proti sramni kosti in je povsem zagozden. Jaz sem bila že tako izčrpana, da sem med popadki spala. Morda sem v teh minutah nabrala malo energije, za slednji iztis, ne vem.
Babičin predlog je bil, da mi pomaga. Seveda sem se strinjala, ker za carski rez je bilo že veliko prepozno. Vakuma pa nisem želela. 2x mi je pritisnila na trebušno prepono pa ni šlo. V tretje ob pomoči zdravnice, ki mi je prerezala cel presredek in dveh babic je ob 22.26 na Svet prišel naji sin. Žal je ležal tako nelagodno, da je iz mene prišel po celem obsegu glave (38, 5cm), posledično je bila ta tudi zelo otečena in modra. Sama oteklina je hitro izvenela, modrice na glavi bo še nekaj časa nosil s sabo. Modrice na očeh in čelu so danes veliko manj vidne (v sobi je dobil tudi protibolečinske svečke). 
Ko so mi ga položili na prsni koš, sem bila tako šibka, da sem ga lahko samo fiksirala z rokami. Zato je zlata ura “odpadla” . Po prerezu popkovine, česar nisem videla, so ga takoj oskrbeli in ga predali Simonu, da je mene zdravnica zašila. Nato smo skupaj preživeli še slabe tri ure, česar pa se skoraj več ne spomnim.
S samim porodom, se nisem nikoli obremenjevala in se tudi sedaj ne, mimo je, rodila sem brez sleherne protibolečinske terapije, ampak kaj takšnega si pa kljub temu nisem predstavljala.
Danes drugi dan po porodu sem še vedno precej šibka. Ampak kot sem vedno govorila, bolečina izveni, sedaj nas čaka življenje, trenutki, polni ljubezni. In naj zaključim s tem, da kljub vsemu stresu ima najin sin, močan sesalni refleks in se vsaj za 1x polno doji.
Zahvaljujem se za vso tvojo podporo, ki mi je dala ustrezno samozavest in se vidimo na masaži za dojenčke. 

Termin poroda sem imela v ponedeljek, 18.10., v bolnico pa sem bila sprejeta v soboto zjutraj. Namreč, imela sem nekoliko povišan pritisk, pa v soboto zjutraj se mi je zdelo, da otročka čutim manj, zato sva raje krenila direktno v bolnico, ker kljub poskusom, da bi ga malo predramila (tuširanje, frutabela), ni uspelo. Na pregledu so mi ugotovili, da imam manj plodovnice, zato so mi predlagali glede na moj datum termina, da ostanem v bolnici, s čimer sem se strinjala.

Še isti dan sem popoldne dobila naravne popadke, ki pa so trajali zgolj ene dve uri, nato so poniknili. Enako se je zgodilo zvečer, okrog 22. ure in čeprav so bili popadki že nekje na 5-6 minut, so po treh urah izginili. V nedeljo pa nič popadkov, zato so se zdravniki odločili, da v ponedeljek zjutraj porod indicirajo s trakom. Namestitev traka je bila zame prvi manjši šok, ker je bilo kar neprijetno, verjetno ker so mi ga vstavili kar v moji bolnišnični postelji, ne pa na ginekološkem stolu. Trak so mi namestili okrog 9. ure zjutraj, popadki so se začeli okrog 16. ure, do 20. ure sem jih imela že na manj kot 5 minut, ko so mi opravili pregled, koliko sem odprta. In potem šok, odprta sem bila celi 1 centimeter, kar me je šokiralo. Medicinski sestri in bratu, ki sta mi opravila pregled sem omenila, da imam maternični vrat nekoliko skrajšan zaradi posega v preteklosti, zato mi je maternični vrat zmasiral, kar je bilo za mene precej neprijetno in boleče. Takrat sem se začela zavedati, da bo tole pa še danes pestro in moram priznati, da me je v tistem trenutku postalo malo strah, ampak sem si rekla, da bolečini in vsemu kar sledi ne morem ubežati, zato sem sama sebe začela bodriti, da je ena bolečina že mimo in da smo z vsakim korakom bližje cilju. Po masaži materničnega vratu sem bila naenkrat odprta 4 cm, zato sem odšla v svojo sobo pa nujne stvari in smo šli v porodno sobo. 

Najprej sem imela babico Tatjano, vendar zgolj za kratek čas, saj je bila nato smena, nato je bila z nama babica Mateja. Čez 10 minut je bil moj partner že pri meni v porodni sobi in tako sva od 20.30 ure dalje začela najino odisejado. Vprašali so me, ali želim epiduralno in sem jo v tisti fazi zavrnila, saj so bili popadki še znosni. Nato mi je zdravnik odstranil trak, vendar se je trak nekam zalepil in so me kar namatrali, da smo ga odstranili. Nato so popadki postali malo močnejši, zato mi je babica Tatjana predlagala protibolečinsko injekcijo in sem se strinjala. Zadeva je super učinkovala, jaz sem še mojemu rekla, da tole pa paše in če bo tole nekaj časa držalo, bo mega, saj je bil občutek res dosti lažji, ampak je ta občutek trajal zgolj ene 10 minut 🙂 Nato so mi predrli plodovnico in so tudi popadki postali vse močnejši, kar precej močnejši, saj sem se že čez nekaj časa, ko so postali zelo intenzivni, strinjala z epiduralno. Epiduralno so mi anesteziologinje naredile hitro in profesionalno, v bistvu nisem čutila ničesar, kar je bilo za mene presenetljivo, paziti smo morali le zaradi pogostih popadkov, da sem jih pravočasno opozorila. Okrog 22. ure sem bila odprta že okrog 9 cm, malo kasneje sem bila popolnoma odprta, nato so mi predlagali, da dodamo še umetne popadke, da bi zadeve še bolj pohitrili, s čimer sem se strinjala. Nato smo začeli s potiskanjem. Potisanje je bilo sprva še znosno, saj sem v glavi imela samo misel, da je to zadnja faza ter da smo čisto pred koncem, nato pa je potiskanje postalo izredno boleče, predvidevam, da ker sem imela kombinacijo svojih naravnih in umetnih popadkov. Predvsem je bilo zelo utrujajoče, ker je bil premor med popadki zelo kratek, manj kot 1 minuta, saj mi partner vmes ni uspel dati niti vode, da jo spijem. Ker se kljub mučnemu potiskanju nekje 2 uri, otrok ni premaknil niti za 1 milimeter, so v pomoč prišle dodatne babice, da so pomagale pri potiskanju, tako da so se z vso močjo prislonile na moj trebuh. Navedeno smo poskusili vsak 4x, vendar kljub temu, se otrok ni premaknil niti malo. Počasi sem izgubljala moč, v določenih trenutkih se mi zdi, da celo zavest, zato sem prosila babico, da pokliče zdravnika, da mi pojasni, kaj se dogaja in kako naprej. Zdravnik je prišel in okrog pol enih zjutraj je naredil ultrazvok, ko je ugotovil, da je otrok sicer obrnjen z glavico navzdol, vendar je z obrazkom gledal proti trebuhu namesto proti zadnjici. Glede na to, da je otrok velik (rodil se je s 55 cm in 4040 grami), je bila manjša možnost, da pride sam ven. Vmes je še zdravnik med popadki poskušal otročka obrniti, kar je poskušal nekje 20 minut, vendar mu ni uspelo, mene pa je navedeno počutje noro bolelo. Nekaj časa me je zdravnik še prepričeval, da bi še poskušali po naravni poti, da smo čisto na koncu, vendar sva se midva s partnerjem predvsem bala, da glede na to, da ne gre za malega otročka, kaj bo če se kasneje v porodnem kanalu zatakne, zato sem ga prosila, da če je možnost, da se k carskemu rezu pravočasno, da potem ne bo kakšnih komplikacij. Zdravnik se je prepričal, ko so se ostale babice ponovno naslonile na mene in videl, da se otrok kljub vsej sili ne premakne za milimeter, sama pa sem že izgubljala vso moč, ki sem jo imela. Občutek sem imela, da me bo raztrgalo na polovico, na koncu popadka sem se tresla, ustnice sem imela že čisto modre (po pripovedovanjih partnerja). Ker ni bilo napredka, zdravnik pa tudi ni podal kakšnega drugega predloga, da bi porod premaknili z mrtve točke, so se končno odločili za carski rez. Nato smo odhiteli v operacijsko sobo, vmes pa sem morala zgolj še zdržati nekaj popadkov, preden je prijela epiduralna. Pri samem carskem rezu pa mi je bilo najbolj zanimivo to, da vse čutiš, razen bolečine in kakšen vakuum začutiš, ko otroka povlečejo iz maternice. Po pregledu otroka, so mi ga približali, da sem ga polupčkala, nato pa ga sama nisem več videla, je pa bil nekje 15 minut pri atiju, vmes pa so mene zašili. Do jutra otročka nisem videla, okrog 10. ure so nam na intenzivno pripeljali otročke in tako je bila intenzivna polna otroškega joka 🙂 me, mamice pa čisto navdušene :))

Eno noč sem še ostala na intenzivni negi, naslednji dan pa sva odšla na oddelek. Pri meni se je potem zakompliciralo z infekcijo, ki se je dejansko začela tako, da me je prvo noč ponoči začelo zebsti, da sem prosila za dodatno odejo, zjutraj so mi izmerili temperaturo in je bila 39,4, nakar so mi temperaturo začeli zbijati, vendar ponoči spet naraščanje temperature do 39 in še več, nato spet zbijanje temperature, kar pomeni, da sem se nenormalno prepotila. In tako vsako noč in vsak dan, naraščanje in padanje temperature, dokler mi niso dali ustrezen antibiotik, kar je uspelo šele v četrtem poskusu, ko so mi dali kombinacijo dveh močnih antibiotikov. To pa je bilo predvsem zelo naporno. Sprva na predelu trebuha ni bilo nič opaziti, nato pa sem opazila, da ne morem več dojiti leže, in sicer nisem mogla več ležati na levem boku, nato se je začelo kazati tudi na trebuhu, rdečina in bolečina nad rano carskega reza. Sprva so me na viziti imeli različni zdravniki, ker pa se stanje ni izboljševalo, zdravniki pa mi tudi niso znali ali hoteli pojasniti kaj se dogaja, smo v družini uporabili nekaj zdravniških vez, ki jih imamo in smo nekako prišli do zdravnika, ki je včasih delal v porodnišnici in jih je tudi poklical, da je videl, kaj se dogaja. Nočem biti nesramna, ampak sprva je delovalo, da zadevo malo premalo resno jemljejo, zato je klical skoraj vsak dan, da je prejel kakšne pametne informacije. Tudi mene so nekateri zdravniki, ko sem vprašala koliko imam CRP (vnetni parametri), odslovili, naj se s tem ne obremenjujem, nato sem slučajno videla, da je medicinska sestra prinesla izvid za potrebe vizite in ga dala v moj karton in sem jo prosila za vpogled in je bil CRP 247, kar pa ni malo in je še vseeno rastel. V glavnem, po naši intervenciji, so me začele spremljati ene in iste zdravnice, šla sem na nekaj ultrazvokov in zadeva se je nekoliko premaknila, sedaj smo samo še čakali, da bo prijel antibiotik. Počasi so mi tudi odstranjevali klipse od rane in en večer mi je začelo vnetje ven iztekati kar precej. Po predlogu medicinskih sester sem šla pod tuš, ko sem opazila, da mi začenja zatekati levi gleženj. Medicinske sestre so me opozorile, če me bo začela noga boleti, naj takoj pokličem. Do vizite je bila noga še otekla, vendar ni bolela, nato pa je začela boleti. Hitro je prispela zdravnica in čez deset minut sem bila na ultrazvoku ožilja, da smo izključili globoko vensko trombozo. In nažalost sem ravno to fasala 🙂 Glede na diagnozo sem prejela večji odmerek Fragmina (injekcije proti strjevanju krvi), ki jih moram prejemati še tri mesece (za injekcije je zadolžen moj partner) ter tri mesece moram nositi kompresijske nogavice (hvala bogu, da je zima, ker moram nositi dolge nogavice). Ko je končno prijel pravi antibiotik in nekaj dni nisem imela več vročine, sva po 20 dnevih odšla končno domov.

Kljub vsemu moram pohvaliti osebje v UKC Maribor, s katerim sem imela samo lepe izkušnje, tudi vsi ultrazvoki in odvzemi krvi ter druge preiskave so bili posebna izkušnja, saj smo se vsakič z zdravniki in osebjem nasmejali 🙂 in pohecali…tudi z anestezologinjami, ko so mi nameščale arterijske in druge katetre, ker so bile moje žile po vseh teh antibiotikih čisto fuč…res, kljub vsemu, mi je bilo bivanje v bolnici lepo, ker sem bila dalj časa v bolnici, so mi dovolili obiske, verjetno pa je za mojo dobro voljo in potrpežljivost prispeval najin Maks, ki je bil zelo priden. Na polno sva se dojila že v bolnici in je lepo spančkal na 3-4 ure, kot da je vedel, da mama ni v polni formi, kajti sedaj ni tako priden :)) Meni je bilo najbolj važno, da je z njim vse v redu, ves čas so pri odmerjanju antibiotikov sodelovali tudi pediatri in so pazili, da prejemam takšne antibiotike, ki jih lahko tudi novorojenčki, posebej so spremljali tudi njega, vendar razen malo driske ni imel nič takega, zato je prejemal probiotike…

Hvala bogu je vse mimo, vsak dan sem boljše, vse je lažje, ko pogledaš malo štručko in veš, zakaj si vse to dal čez in ti ni žal niti sekunde, če bi morala, bi šla še enkrat…

Prišel je 25. oktober ko sem imela rok in namesto v porodno sobo sva šla z možem na Rožnik. Temu so sledili še sprehod po Ljubljani, sprehod po Kranju, Sv. Urban pri Škofji Loki, en dan pred tem sva šla še na Jošta. Na ctg-jih, ki mi jih je v 41-tem tednu delala ginekologinja, je bilo vse krasno. »Plodu se dobro godi, plodovnice primerno«, sem bila vedno znova obveščena. Ker se mi sluzasti čep še ni odluščil materničnega vratu niti gledali nisva, itak je bilo jasno da je nezrel. Poskusila sem že vse znane metode za dozorevanje – datlje, malinov čaj, hoja, spolni odnosi… pa nič.
 
Prvega novembra, 7 dni čez rok,  sem šla na pregled v porodnišnico v Kranju. Pregledali so me in mi predlagali, da se vrnem zvečer, da mi dajo trakec in mi sprožijo porod. Ta možnost izbire me je vznejevoljila in začudila. Večkrat sem slišala, da ti po zakonodaji v Sloveniji sprožijo šele deset dni čez rok. Kolikor sem prebrala in slišala se mi je zdelo, da sprožen porod pomeni umetne popadke, posledično epiduralno, probleme z iztisom in carski rez. Tudi prijateljica, ki sem jo takoj za tem poklicala mi je rekla, naj čakam na naraven začetek. A bila sem neučakana. Za kosilo sva si naročila kitajsko hrano, spakirala sem torbo in se odpravila v porodnišnico.
Ne glede na to kaj pravijo, mene je vstavljanje trakca bolelo. Ves čas me je žulil. Na
pregledu naslednje jutro mi je ginekologinja  dala lokalni anestetik v spreju, da mi ga
je malo premaknila. Ugotovila, da sem odprta 0,5 cm in mi napovedala še en trakec
in še en večer v porodnišnici, kar me je navdajalo s tesnobo. Za tem sem imela še
enkrat ctg, ki naj bi trajal 15 minut, trajal pa je 2 uri, brez da bi mi kdo karkoli rekel.
Ko sem vendarle pozvonila in  vprašala sestro, zakaj traja toliko časa, je rekla, da ga
je fantek malo biksal pa so se želeli prepričati, da je vse ok.
Utrip je bil včasih nad 180. Iz porodne sem šla peš gor, rekli so mi da moram sama
brez spremstva, mene pa je pri hoji vse žulilo, peklo od anestetika in bolelo. Vmes
sem se še enkrat zjokala kar tako malo na zalogo. V glavi sta mi odzvanjale besede
»prvesnica« in »retroponirani maternični vrat«, retardirani maternični vrat… Za mano
je prihitela ista sestra, ki je prej rekla, naj poskusim it gor sama in me tolažila in mi
prinesla robčke. Minilo je kake pol ure in ležala sem na postelji in kar naenkrat sem
začutila dva močna poka in začela mi je odtekati plodovnica. Bravo sine! Pozvonila
sem in sestra mi je rekla, da grem lahko na wc, ker še nisem odprta. Med hojo mi je
iztekala zelenkasta tekočina. Ginekologinja je prišla in me mirila in rekla da ni
razloga za preplah in da naj kar počakam na popadke, saj je malo zelena plodovnica
tipična za porode čez rok. »Pustite zdaj moža na miru in mu ne pisarite smsov«, je
dodala. Čez tričetrt ure sem pozvonila še enkrat, imela sem redne popadke na 2
min, trajali pa so 20 sekund. Hitro so me  peljali v porodno sobo in mi dali snemat
ctg. »Kdaj pa pokličem moža?« »Ja, a ga še niste?«  je bil odgovor tokrat. Trajalo je
eno uro, da sem se uspela stuširat in šla na  wc po klistirju. Ker tako sunkovitih
popadkov tako na gosto nisem pričakovala, sem se odločila za epiduralno. Odprta sem bila 4 cm.  Bilo me je strah, ampak je bilo vstavljanje uspešno in
kasneje brez zapletov. Kar naenkrat popadkov nisem več čutila, le pritisk je ostal.
Počasi sem se  odpirala in začeli so me »roštiljat« – malo sem ležala na levem, malo
na desnem boku in vmes sem se po 20 min držala dvignjene postelje in izbočila
zadnjico. V tej pozi sem se res tresla od napora. Vsemu pogumu z epiduralno
navkljub pa sem desetkrat vprašala osebje, če je varno, da se s tem v hrbtenici
upogibam in zagotovili so mi, da ja. Ginekolog je prihajal podpisovat nove in nove
umetne popadke, premaknilo pa se ni nič. Bila sem odprta 10 cm in šlo ni
nikamor. Pri iztisu sem se sicer zelo trudila, a sem bila neučinkovita. Porodna ekipa,
moram reči, je bila krasna, vsi so bili zelo prijazni. Ctg je bil slab, jaz pa sem
se tresla, šklepetala z zobmi in imela 38 vročine. Privolila sem tudi, da mi izpraznijo
mehur, dvakrat. Nato sem privolila še, da mi pritiskajo na trebuh, pri čemer pa nisem
niti pomišljala, da bi jih vprašala, kakšne so posledice. Bila sem preveč na koncu. Nekako ob devetih zvečer  smo se vsi skupaj vdali. Ko je padla odločitev za carski rez, so mi le povečali odmerek epiduralne in me peljali v operacijsko.
Moram sicer reči, da se raje ne bi zavedala, ampak bolelo me ni. Na neki točki med
operacijo se mi je zdelo, kot da slišim glasno tišino, ki jo je začel vzdih odrasle
osebe. Nekaj časa kasneje sem slišala slaboten jok. V daljavi sem zagledalaobris
otroka in jok je postajal čedalje glasnejši. Nato so mi dali v kanalček v roko še eno
dozo protibolečinskih. Do mene je med šivanjem prišla pediatrinja: »Vaš sin je na
intenzivni, ni več na kisiku, bo še na opazovanju danes ponoči, mogoče mu bomo
morali dati antibiotik…« Bila je zelo prijazna, ampak meni je bilo od protibolečinskih
tako slabo, da sem se samo obrnila in bruhala v ledvičko. Zašili so me in me
premestili na intenzivno nego. Mož je lahko prišel k meni in me previdno vprašal: »A
si ga videla?« »Ne, kaj pa je?« sem bila prestrašena. Pokazal mi je sliko fantka z
dolgimi gostimi laski na tehtnici, ki je kazala 4582g. »Velik je 60 cm in ima 38 cm
obsega glave.« Kasneje sem prebrala na odpustnici tudi, da je imel ovito popkovino.
Antibiotika ni potreboval.
Začetki po carskem rezu so zares ubogi, mogoče sem imela srečo, da sem se
telesno počutila tako slabo, da mi po glavi niso rojile nobene posebne traparije,
ampak samo to, kako se bom čimprej pobrala. Prvi dan po carskem rezu si niti pod razno nisem predstavljala, da bom že čez dva dni morala samostojno previjati
dojenčka in skrbeti zanj. Na intenzivni negi je res naporno, ko se po rezu prvič
usedeš vstaneš in hodiš,
Prvič sem ga videla, ko so mi ga pripeljali naslednje popoldne in rekli, da je lačen
in naj ga poskusim podojit. Prvič ni šlo. Ko se je tretji dan v bolnici
prisesal kot polprofesionalni maratonec za pol ure, sem bila na naju kar malo
ponosna. Za vsak slučaj je mož kupil eno adaptirano mleko, ostalo
nama ga je skoraj polovica. Trenutno Svit lepo napreduje na teži star pa je tri tedne
in še malo.
Moja porodna zgodba ni bila idealna, sem pa bila zelo vesela, da je bil pri porodu lahko prisoten mož. Kljub okoliščinam, ali pa ravno zaradi njih, smo se vsi trije tesno povezali.

Po skoraj vseh prebranih porodnih zgodbah je sedaj prišel čas še za mojo. Naj povem, da sem jih v času nosečnosti zelo rada prebirala. PDP sem imela 25.11.2021, rodila sem 5 dni prej.

Prvi krči oz. blagi opomniki, da se je nekaj začelo dogajati je bilo v četrtek opolnoči. 2 dni prej sem imela tudi krče v predelu prepone. Začutila sem kar konkretno bolečino v predelu maternice, ki je nato nadaljevala v križ takoj sem vedela, da so to popadki. Tako, da vse, ki se sprašujete kako izgledajo in ali boste vedele, če so popadki, no preprosto VEŠ da so. Celo noč in cel petek sem imel popadke nekje na 20, 30 min zelo neredne ampak takšne, da sem jih že morala rahlo predihovati. V petek sem tudi šla parkrat na wc tako, da sem vedela, da se telo že čisti in pripravlja na porod. 

V petek zvečer so popadki postajali vse močnejši in tudi redni, okoli 22., ure so postali redni na 10 min takrat sva se s partnerjem odločila, da greva v porodnišnico saj mi je bilo že res hudo. Ko sva prispela in so me pregledi je seveda sledilo največje razočaranje in sicer da nisem odprta niti cm ampak imam pa že zmehčan MV ter, da se nekaj pripravlja. Takrat so mi rekli, da se lahko odločim ali grem domov ali ostanem, najprej sem še oklevala in želala iti domov, vendar so sestre videle da imam res boleče popadke ter da bilo bolje da ostanem, in tudi sem. 
Namestile so me v sobo v kateri sem bila sama in dale nekaj proti bolečinam, vendar nisem opazila razlike, skoraj po vsakem popadku sem bruhala. Tako je bila pred mano še ena neprespana in boleča noč. Zjutraj okrog 9 ure so me spet pregledale, ob pregledu so sprožile luščenje čepa takrat sem bila odprta cele 3 cm, kar je pomenilo, da lahko grem dol v porodno sobo in pokličem partnerja. Zaradi res groznih popadkov sem že v petek rekla, da bi vsekakor želala epiduralno analgezijo. 
V porodni sobi so mi najprej predrli plodovne ovoje. Z res velikim veseljem sem čakala anesteziologa, saj sem vedela, da bi se takrat bolečina morala zmajnšat. Dobila sem jo ob 12.uri kakšne pol ure kasneje mi je babica tudi dala umetne popadke, da bi se začela bolj odpirati in bi s tem pospešili porod. Po kakšni uri res groznih popadkov ugotovimo, da mi epiduralna ni prijela, tako da sem imela istočasno svoje in umetne popadke kar mi je bilo RES boleče, babica ponovno pokliče anesteziologa, da mi epiduralno pojača, v tistem ko mi je pojačal epiduralno mi je tudi ona pojačala umetne popadke. Ob pregledu ugotovi, da sem odprta 4 cm, takrat se mi ponovno sesuje svet, jok in stok kje je šele 10 cm. Nato ponovno grozne bolečine tudi sedaj mi ni prijela epiduralna, babico prosim ali imamo še kakršno koli drugo možnost za lajšanje bolečin kajti res nisem bila več pri močeh. 
Babica reče, da imamo samo še eno možnost in mi da injekcijo v tazadnjo,  ki me je odpeljala v sanje za uro in pol. Najboljša stvar kaj je možno, ampak žal nevem katero zdravilo je bilo to. Ko sem se zbudila mi babica samo reče, da zdaj pa sem že odprta 9 cm, veselje na vrhuncu. Čez čas sem začutila tudi tiščavnike, tako da sem začela potiskati, to potiskanje je trajala tudi kar nekaj časa, počasi sem odspodaj začutila glavico. 
V porodno sobo so nato prišle še 3 al 4 babice, ki so pomagale pri iztisu, babica je rekla je da se dojenčiča žal nikamor ne premika po kanalu in da bo potreben pritisk na trebuh in, če se strinjam. Seveda sem se, po nekaj časa pritiskanja se je končno v soboto ob 17:08 rodila najina punčka Olivija, veselje in olajšanje je bilo nepopisno! S partnerjem sva bila tako zelo vesela, da je končno vse za nama v rokah pa sva držala najin največji zakladek. Težka je bila 2790 g in velika 49 cm. Takoj so mi jo položili na prsa in tam je tudi ostala nekaj časa. Že v porodni sobi sva se prvič podojili in nama je šlo super na kar sem zelo ponosna. Želala bi pohvaliti mojo  babico Tatjano, vse ostale babice in sestre v MB porodnišnici saj so bile res vse od prve do zadnje zelo prijazne, tudi na oddelku so bile pripravljene pomagati pri pristavljanju in zmeraj na voljo za vsa vprašanja. 
V porodnišnici sva nato ostali še 3 dni, bilo nama je super saj sem imela tudi srečo in sem bila v sobi s cimro, ki sva se odlično ujeli in si med seboj pomagali. Tako, da je za mano res ena nepopisna izkušnja. Moja porodna zgodba je res malo težka, kar pa upam da nebo prestrašilo ostalih nosečk, ženske res zmoremo veliko in prav vsaka ima in bo imela svojo unikatno in edinstveno zgodbo. 
Tebi Izidora pa en velik hvala, saj sem iz delavnic res veliko odnesla in komaj čakam, da pripeljem svojo malo pikico na gibalne urice.

Kar nekaj dni sem sem ter tja že imela popadke. V petek sem cel dan v najmanjši sobici počivala in brala zvečer so se zopet pojavili popadki, ki pa so se umirili ko sem se ulegla. Tako da sem predvidevala (ja zopet lažni popadki) nato pa mi je okrog 9 h 2x malo odtekla voda. Lepo sem še malo brala in nato šla pod tuš. Pojavilo se je nekaj popadkov, ki pa niso bili močni. Okrog pol 11 sva prišla v porodnišnico, šla na CTG , po pregledu je ugotovila da je bil zgornji razpok in da sem odprta 4 cm. 15 do polnoči sem prišla v porodno s popadki na nekaj minut, ki sem jih predihala. Pod tušem so se popadki pojačali, po 30 min sem bila že na 6cm. Predrli so mi ovoje nato pa se je jakost popadkov pojačala iz 5 na 15. Med in pred iztisom mi je babica masiral presredek in me je zelo čuvala. Tako da me ni potrebno nič rezati in tudi vtrgala se nisem. 1.10 je bila mala Ajda že na svetu. Bilo je hitro in izjemno intenzivno. Na koncu se mi je med vsakim popadkom treslo celo telo resnično nenavadno. Resnično pa bi pohvalila babici pri porodu, ki sta bili zelo vredu čeprav sta imeli veliko gužvo (vse 3 porodne sobe so bile zasedene, pa še 2 sta čakali ). Zelo vesela sem, da se je tako odvilo kajti drugače bi mi v petek oni sprožili, ker je bila bolj majhna.
 
Naj najprej povem, kako sem si od zacetka vizualizirala svoj porod.
Doma se zacnejo popadki, kolebam, ce je to to ali ne, predihujem, partner me masira, se najem in odpraviva se proti porodnisnici. Sprejmejo me: super, 4 cm ste odprti! Odtece voda, popadki startajo in brez vecjih preglavic se nama pridruzi najina biba.

No, kako pa je bilo:

V ponedeljek, 29. sem obiskala ginekologa, ki mi je umirjeno povedal, da se bibi nikamor ne mudi.
V torek, 30.11. se normalno odpraviva spat, mirna, da se imava do 12.12. “cas”.
Ob polnoci se zbudim, grem na wc, mokre hlacke. Ok, si mislim, mogoce sem se polulala. Ob 3 ponovno na wc, pa se mi zdi da so hlacke spet vlazne. Da bi pomislila, da mi odteka voda?! Eh, ma kaki, sej midva se mava cas  ob 4 pa me zbudi obcutek toplega med nogami. Ok, voda odteka. Se vstanem, odtece malo bolj. Zbudim partnerja “voda mi odteka” . 
“Ok, vredu, 20 min na levi bok, jaz pa ti nardim nekaj za jest, pol pa boma sla” pravi. Popadkov od nikoder.
Malo sva se polezala, debatirala kdaj se gre testirat, kam, po sluzbi kje bo pocakal, da bo na stand by.
Ob 6 sva prisla v porodnisnico, me sprejmejo, pospremijo v porodne sobe kjer se zacnejo formalnosti. Decko se ni spustil dovolj nizko in zato sem bila do nadaljnega priklenjena na posteljo.
13.20 dobim trak za mehcanje maternicnega vratu, odprta sem komaj 1 cm. 15.30 popadki na 5 min, si mislim “juhu na 5 min, ziher sem kaj vec odprta”. Ja, sem bila, cela 2 cm. Ob 19.20 sem dosegla 3 cm, 21.10 pa 4 cm in sem lahko poklicala partnerja, da se mi pridruzi. Na tej tocki, so popadki kr mocni, 7/10, jih fino predihujem. Ko pride partner se koncno lahko vstanem in malce sprehodim, ker se je fant spustil. Zvisali so mi posteljo in s vsakim popadkom sem se malce naslonila, da me je partner pomasiral. 
Vedela sem, da moram pocivat, zato so mi cca ob 22.30 nastavili epiduralno in umetne popadke. 
In zdaj se zacne najboljsi del. 
Popadki spredaj zacnejo pocasi popuscat, da si lahko malo odpocijem. Nedolgo za tem, se iz nenada zacnejo tiscavniki. Lezim na boku. Babica razlaga kako dihat, partner diha z mano. Pride tretji kar mocen tiscavnik in babica rece “ati, pridi laske pogledat!” Pride naslednji, babica ponudi, da potipam glavico. Ne morem, ker sem prevec v svojem svetu. Iz mene med tiscavniki prihajajo drugacni zvoki, partner se zave, da gre zares, jaz potiskam, ko babica dovoli. Naenkrat cutim izredni pritisk. Partner me vzpodbuja “en majn, samo par se pa je z nama, malo stisni”. In na tej tocki sem slisala samo se njega. Mojo oporo. 
Sprostim, vdihnem, potisnem, pritisk se poveca, babica in partner sta tiho, jaz kricim kaj se dogaja. Moj me pomiri “glava je zunaj, glava Teja, enga se”.
In za tistega zadnjega sem dala vse. Zadnje atome. In zdaj sem mama. 
Partner me je s solznimi ocmi polupckal in povedal, da si ni mislil da bo tak lepo, kot je bilo to in kak ponosen je, da sem to zmogla. “To je bla drugacna Teja” je komentiral.

In tako sva 1.12. ob 00:50 dobila 48 cm srece in 3550g veselja. 

Hvalezna za tako izkusnjo. Morala je biti tocno taksna. Morala sem biti sama in predihati popadke sama, v svojem svetu. Ker sem vedla, da zmorem. Bila sem pripravljena. 

Hvalezna Izidori, da kljub temu, da je bil nas poseben dan izredno dolg, sem bila prepricana vase, vedela sem kdaj je pametno izkoristit protibolecinske pripomocke, s samozavestjo sem najino malo bibo pristavila in predvsem sem sprejela on se prepustila vsaki bolecini.

Brez partnerja, ki je zaradi delavnic sole za starse v Sončni vili vedel, kaj reci, kaj se dogaja, kako me umiriti in kaj za vraga so ti glasovi, ki prihajajo iz moje drage, bi porod sel, ampak z veliko vecjo muko. 

Kot že veš, moja porodna zgodba, ni takšna kot sem si jo želela. Ptavzaprav je daleč od zgodbe pa vendar ima srečen konec. 
Vse se je začela v petek zvečer, ko mi je ob 11ih odetkla voda. Naenkrat samo rečem polulala sem se. Se vležem na kavč na levi bok in pogledam film do konca. V miru si pripravim vse za v porodnišnico, se oblečem, pokličem mamo, da pride čuvat Rimo in misva sva na poti na Ptuj. Ob 1ih ponoči me sprejmejo. Najprej šok, kje so papirjo, zakaj niste bili na posvetu itd. Nisem imela pojma, da je to sploh treba ampak smo brez težav vse uredili. Jaz sem bila mirna, papirje smo našli in CTG je kazal močan utrip. 
Pregled je pokazal, da sem odprta 0,00 – valda kak pa drugače. Namestijo me v sobo za nosečnice in mi pojasnijo, da zdaj je pa treba počakati  da narava naredi svoje, da dobim popadke, se začnem odpirat, ker vaginalnega poroda po CR ne forsirajo. Šok nr.2. Ok si rečem dajmo, sej gre, mam jaz to itq. Se vležem, zaspim nekje ob 4ih, zjutraj se zbudim, stanje nespremenjeno. Čez en čas me tu pa tam začne malo ščipat. Jaz hodim pod vroči tuš, meditacijo, vizualizacijo, plešem po sobi, se sproščam in lotevam vseh nasvetov kako sprožiti porod. Priznam najbolj je pomagala stimulacija bradavic. Babice sem spraševala kaj naj še naredim, sta prišli in rekli, da mi bosta naredili pregled in pogledali, če lahko kako pomagata. Pregled je bil res neprijeten ampak ajde, vsi slo tu za isti cilj, zdrži! Že popoldan se je nekaj začelo ampak nič konkretnega. V nedeljo ob 3eh zjutraj pa sem dobila popadke na 10 minut, trajali so nekje 1 minuto. Si rečem evo to je to. Diham, vizualiziram odprti cvet, grem pod tus, se dalje konstantni popadki. Ampak isto na 10 min, dolgi 1 minuto, so pa postajali vse močnejši. Vizita, pride legenda od zdravnika, mi pove, da on čaka 48 ur od razpoka. V mojem primeru je bil razpok zvečer in da zvečer nihče ne bi delal CR. Če se do popoldaneva nič ne spremeni, imam možnost CR popoldan ali zjutraj naslednji dan. 
OK si rečem gremo, mam jaz to, kakšen CR, do 4ih bom jaz zrihtala. Po viziti pride babica, naredi pregled, glavica nizko, MV zadebljen nič sprememb, zaprta. O FAK! Nič, gremo, popadki naprej ostajajo, torej nekaj bo. Diham, sanjam, vizualiziram, tusiram, stimuliram,… ob pol 4ih se en pregled, ista babica. Stanje: enako!! Povem ji, da mam ful kocne popadke vsakic, ko vstanem, jo vprasam zakaj. Mi pove, da glavica pritiska navzdol MV pa se ne odpira in nima kam. 
Takrat sem se sesula. Popadki so v trenutku izginili. Jokala sem, govorila s partnerjem kaj naj. Vedela sem, da bo rekel sama se odloči ampak jaz bi sel na carskega. Jokam, diham, razmisljam. Podporni sistem imam, vem. Ampak ta bolecina no! Ne spet! Po uri in pol borbe sama s sabo, sem se odlocila. Ona pritiska z glavico navzdol in nima kam, dlje cakam, tezje ji bo, bolelo jo bo, mučila se bo. Ne, gremo na CR, da jo rešim. Moje telo pač ne zmore vaginalnega poroda. Imam posvečeno uro z njo tudi po CR, Žan je lahko zraven, lepa izkušnja bo.Kot si mi napisala, težla odločitev, pa vendar edina smiselna.
Najprej sem to odločitev osmislila, sprejela in se z njo sprijaznila. In smo šli. 
Javijo mi ob 6ih imamo termin, naj partner pride. Do takrat me sestre porihtajo vse kar je potrebno. Ko Žan pozvoni rečejo evo gremo. Na hodniku ga objamem z nasmehom, najina punčka prihaja. Sprejela sem! Se vidiva v operacijski. 
Pridem not, vsi seveda dobre volje zato me je ta energija popeljala naprej. Anasteziolog mi vse razloži, spinalna je lahko, gremo. Se namestim, sprostim, grem v gozdiček za obzidjem. Vse nastavljeno, se vležem. Mine 5 minut, jaz migam s prsti na nogah. Potem pa morako uspavat, ki reče. Se zlomim, prosim, da ne, da vsaj nekaj naj gre prav. Rečejo, da lahko dajo še enkrat. Se strinjam, se vsedem, ponovimo vajo. Tokrat počakamo 10 min. Trebuha ne čutim, še zmeraj pa migam s prsti na nogah. Rečem dajmo probat, če bo šlo bo, če ne me uspavate. Testirajo, pikajo, ne čutim, ok začnimo. 
Pride Žan ves vesel, me drži za roko. Oni začnejo. Čutim vlečenje, trganje, raztegovanje, si mislim kmalu jo boš videla, zdrži. Mojemu rečem vmes, to je najin zadnji otrok. Nato je naenkrat postalo preveč. Preveč sem čutila, vedela sem, da naslednji rez bi lahko bil že boleč, ne morem. 
Sem rekla Žan jaz ne morem, preveč čutim, moram spat. Zajokam in čez 30 sekund me več ni bilo. 
Zbudila sem se na intenzivni. Najprej pokličem Žana jokam, sprašujem, če jo je videl, če je vse vredu, kakšna je. 
Nemoč, poraz. Zaradi anastezije sem bila “oropana” prvih dotikov, prvih prijemov, prvih trenutkov njenega življenja.
Ponovno zaspim. Se zbudim sredi noči in sprejmem. Aria je tu, vse drugo je nepomembno. Srečna sem! 
In zdaj ti pišem to porodno popotovanje, sredi noči, ko gospodično zbujam za nočni podoj, da obdrživa težo in se spraviva čim prej domov, ker sem predolgo že v porodnišnici in doma me čaka moja Rima. Spi na meni, ob meni, pri meni, niti trenutka več ne želim zamuditi, da bi se lahko počutila samo, kot se je morala prvo noč, ker me je moje telo izdalo. Zdaj me več ne bo, dojiva se in naredila bom vse, da se bova čim dlje, vsaj to ji lahko dam.

Izidora, hvala ti za vse, vso pomoč, besede, nasvete in tolažbe. Včasih pač proti naravi ne moreš nič, niti pri lastnem telesu. 

Moram priznati, da sem res že odštevala dneve, ure do tega edinstvenega trenutka, saj sem imela že res veliko željo spoznati zakladek, ki ga nosim, po drugi strani pa sem se že komaj gibala in vse mi je za že predstavljalo velik napor.
V nedeljo 21.11.2021 je bil zame čisto “normalen” in še eden dan, ki je vodil k koncu nosečnosti. 

Mož in tast sta bila v naši novi hiši, kjer preurejata stvari s polno paro, da se lahjo čimprej vselimo. Z mamo sva se tudi odpravili tja- vozila sem jaz!! 
Odločili sva se, da narediva en sprehod saj je bil lep sončen dan. 
Ob 17.27 sem sedela na kavču in čakala, da postorijo še zadnje stvari in gremo domov. 
Naenkrat mi je odtekla voda in mislim si ojej suuuper začelo se je. Šla sem na stranišče, kjer sem takoj dobila že zelo intenzivne popadke. S pomočjo aplikacije za popadke ugotovim, da so naenkrat na 4,5 minute. 
Sledi šok- kam to pelje tako hitro dobesedno iz 0 na 100.
Takoj sva se vsedla v avtomobil in odpeljala proti Ptuju kjer so sledili popadki na 3,5 minute. Oklevala sem ali bi sploh šla na Ptuj a sva vseeno rekla pa saj to je 20 minut do tja.. 
Popadki so bili že od samega začetka zeloo intenzivni in tolažila me je samo misel na tvoje besede: z vsakim popadkom si bližje koncu in tega popadka več ne bo… 
Ko sva prispela v porodnišnico, so takoj začeli polniti kad saj so potrdili, da nimamo več kaj čakati. 
Kakor hitro sem se vsedla v kad, je bilo olajšanje zelo veliko. Popadke sem veliko lažje prestajala in počutila sem se blaženo. 
Ob meni sta bili dve super zlati babici. Ena mi je ves čas poroda držaja CTG, saj si ga sama nisem mogla, druga pa je vodila porod. 
V vodi nisem več samo predihavala ampak smo kar začeli z tiščavniki in v dobri uri je privekal na svet naš zlati Tias. 
Dobila sem le 2 “lepotna šivčka”, ki sta pa na srečo v notranjosti presredka tako da nisem imela nobenih težav z odvajanjem vode in blata.
Dojenje nama je zelo lepo steklo in lepo izvajava gnezdenje. Rezultati so več kot čudoviti namreč Tias se je rodil z 3560g, ob odpustu v četrtek je imel 3430g. Včeraj sva zaradi zlatenice imela kontrolo in v treh dneh je pridobil 260g. Tako, da sem dobila zelo dobro potrditev, da dojenje poteka super. 

Rekla bom le, iz srca ti hvala za vso pripravo na porod in na vse kar sodi zraven, ki mi je zelo pomagala, pobirala sem tvoje besede ves čas in v kombinaciji z akupunkturo, ki sem jo na koncu obiskovala se mi je zgodil res sanjski porod, ki bi ga ponovila še neštetokrat. 

Najin Svit se je odločil, da bo prišel točno na PDP. Ob 4h zjutraj sem se zbudila zaradi bolečin v trebuhu, podobnim menstrualnim. Prvo sem se še spraševala če je to to in čez kake pol ure je postalo jasno, da so to popadki. Čim bolj sem se skušala zamotiti in je res kar hitro minilo, popadki pa tudi še niso bili prehudi. Ob 7h zjutraj sva si s partnerjem naredila zajtrk in še začela nisem prav jesti, ko mi je odtekla voda. Nisem mogla verjeti količini, bilo je kot v filmu. Cela poplava pod stolom. Vlegla sem se na levi bok za pol ure, nato pojedla zajtrk do konca, se stuširala in odpravila v porodnišnico Maribor. Zaenkrat vse po planu.
Ko sva prišla, okoli 9h, so me sprejeli, partner je čakal zunaj. Po pregledu je sledilo razočaranje… odprta komaj 1 cm. Partnerja so poslali domov, mene pa dali v porodno sobo. Naredili so mi PCR in hitri test ter mi povedali, da bodo rezultati čez kake tri ure, do takrat pa ne bodo hodili v sobo razen, če jih kličem. Babica me še enkrat pogleda in pove, da se ne smem premikati, saj mi je odtekla voda in glavica ni fiksna. Vse to me je kar potrlo, moj porodni načrt je bil čisto drugačen… sedaj sem pa ostala sama v sobi, na desnem boku. Popadki so se začeli stopnjevati, 2x sem tudi bruhala. Najhujše mi je bilo ležati na miru, ko sem se premaknila pa je že vse piskalo saj ni več zaznavalo utripa. Večkrat sem prosila za partnerja in vsakič so mi rekli, da pri 4cm. Ob 12 je sledil ponovno pregled in takrat mi babica reče, da se ne odpiram dovolj, MV je sicer zmehčan, odprta pa slaba 2 cm. Totaln šok in razočaranje… malo volje dobim, ko mi reče, da lahko pokličem partnerja, da pride. Ker se nisem dovolj odpirala, so mi dali umetne popadke in z njimi nekaj proti bolečinam. Bilo je kot da sem zadeta, medlo se spomnim, da je prišel partner, popadke sem čutila ampak niso bili preveč boleči. V roku ene ure pa sem občutila popadke na polno, protibolečinska je spustila in spet sem bila prisebna. Moji popadki so bili znosni, umetne pa sem res zelo težko predihovala. Najhujše mi je bilo, da niso nikoli povsem popustili. Moji popadki so bili kot val, ki se spusti. Pri umetnih tega ni bilo. Diham in ko že mislim, da malo popušča, da bom lahko sproščeno vdihnila me že zadane nov in spet nov… ne zmorem več. Kljub temu, da sprva nisem želela epiduralne sedaj prosim za njo. Ko mi jo skušajo namestiti ne gre, ne vem točno zakaj, diski pri hrbtenici preveč skupaj ali nekaj takega, dvakrat pičijo pa ne gre… dobim spinalno.  1 h res nisem nic čutila, kar se popadkov tiče super, samo to da pa sploh nog ne čutiš pa ni glih fajn občutek. Ko je babica rekla, da se naj obrnem ni šlo, sta me morala s partnerjem obračati, noge kot, da niso moje. Kakor hitro sta me obrnila ponovno aparat ni zaznaval utripa, hitro spraznimo mehur in nazaj na desni bok. Vsakič je nastala panika, ko ni bilo utripa, prišel je tudi zdravnik, povedali mi niso ničesar. Najbolj me je uničilo to, da sem ležala res negibno na desnem boku, saj vsakič ko sem se malo premaknila ni bilo več utripa in so že bili vsi v sobi. Grozen občutek. Spinalna je v kaki uri začela popuščati, najprej čutim mravljince v nogah nato veselje ker spet lahko premaknem prste na nogah in noge. Počasi začenjam spet čutiti popadke, ki postajajo vedno močnejši, ponovno jih pošteno predihujem, nisem si predstavljala takšne bolečine ampak nekako gre. Vesela, da sem si vsaj eno uro vmes s spinalno spočila in nabrala moči za naprej. Naenkrat pa se pojavi močna bolečina v zadnjem delu in pritisk, soba se napolni, okoli mene so bile še 4 babice, moja babica pravi, da zdaj pa bomo potiskali. Ko že rečem, da ne gre več mi primejo roko in že držim glavico… takrat je pa vse šlo. Malo so mi pomagali s pritiskom na trebuh, še dva popadka in že sem imela svojega Svita na prsnem košu. Ati je ves ponosen prerezal popkovino in res sem vesela, da je bil ob meni, me masiral in vzpodbujal.  Hvaležna sem tudi babici Tadeji, ki mi je čuvala presredek in nisem potebovala niti enega šiva. Rodila sem ob 17.28, Svita velikega 50 cm in težkega 3420g. 
Kljub temu, da je bil porod čisto drugačen kot sem si želela, je sedaj že skoraj vse pozabljeno, veselje ki pa nastopi, ko dobiš svojo štručko je pa nepopisno. 


Izidora hvala ti za vse, za vso znanje in izkušnje, ki si jih delila z nami. Najbolj pa sem vesela, da si me navdušila nad dojenjem in podala veliko koristnih nasvetov. Če ne bi toliko govorila o pozitivnih straneh dojenja in s takim navdušenjem bi ob bolečinah in poškodovanih bradavicah verjetno že odnehala…. ampak nisem in sem res vesela, saj se sedaj dojiva brez težav in je vredno potrpeti, stisniti zobe in prebroditi začetek

koli 1h zjutraj sem zacela dobivati kar redne in mocne popadke, vendar se na njih nisem ozirala in se poskusila cimbolj naspati – uspesno. 
Prav tako zjutraj nisem panicarila. Partnerja sem obvestila, da imam popadke, par jih je zabelezil. Bili so na pribl. 5min, vendar niso dolgo trajali.
Nato sem se odpravila v kuhinjo in spekla kruh. Okoli 10h sem sla na stranisce – takrat se mi je v celoti odluscil cep, se v miru stusirala in do konca pripravila torbo. 
Ob 12 sem prispela v porodnisnico. Zaceli smo z izpolnjevanjem papirologije in ker se babici in babicarju ni zdelo, da se karkoli dogaja, se dogovorimo, da bom sla popadke predihovati nazaj domov. Vendar smo po pregledu ugotovili, da sem lepo odprta ze 4cm, pripravljena za v porodno sobo. 
Poklicala sem partnerja in ze smo bili tam. Po priporocilu babice in partnerja sem se odlocila za epiduralno anastezijo, ki mi je nevede dala moc za konec. Kljub epiduralni so moji popadki bili se vedno dovolj mocni in redni, da sem se v roku 2ur odprla na 10cm. 
Ker sem bolj drobne konstrukcije, v sebi sem pa nosila 4170gramsko in 52cm dolgo bitjece se je pri iztisu malo zataknilo. Pravzaprav se je njena glavica. Trajalo je priblizno 1,5h matranja, a z malo pomocjo babicarja je uspelo. Takrat je bila tudi kljucna podpora partnerja. Brez sivov, raztganin, prereza, z enim lepim spominom. Res bi rada pohvalila celotno ekipo v Mariboru. 
Zahvale tudi tebi, Izidora. Res si ne predstavljam poroda brez taksnih priprav in informacij, ki sem jij dobila pri tebi.
Hvala!  Veliiiiik objem

Malo pozno, pa vendar pošiljam svojo porodno zgodbo, ki se je dokončno odvila 2.12.2021.
Predviden rok poroda sem imela 23.11.2021. Na ta dan sem imela tudi pregled pri svoji ginekologinji, ki mi je naredila CTG ter povedala, da se za nadaljnje preglede naj naročim v porodnišnico, kjer želim roditi.
Klicala sem na Ptuj ter se naročila na CTG. Termin so mi postavili v petek 26.11. Takrat sem tudi imela prvi ginekološki pregled (moja ginekologinja mi zadnjih par pregledov ni delala vaginalnega pregleda), ko so ugotovili, da je maternični vrat še vedno zaprt. Tudi čep se mi še ni pričel luščit. V glavnem dogajalo se ni čisto nič. Moram omenit, da sem zadnje tedne v novembru hodila tudi na akupunkturo. Po vsakem terminu sem doma imela rahle popadke, ampak očitno je tukaj tudi ostalo. Na Ptuju so me potem naročili na ponovni CTG in pregled čez  dva dni, torej v nedeljo. Ginekolog je ocenil, da otroček tehta okoli 3800g. Vse je bilo okej. V torek 30.11 sem že bila malo pripravljena, da ostanem v porodnišnici zato sem s seboj na ponovni pregled vzela tudi osebne stvari. Pregledala me je mlada ginekologinja, ki pa je bila malo v dvomih kako in kaj. Ko sem večkrat ponovila, da bi želela, da se porod sproži (skrbelo me je zaradi velikosti punčke – sama sem zelo drobne konstitucije), se je ginekologinja posvetovala z dr. Bosiljevo, ki mi je naredila vaginalni pregled in ultrazvok ter bila zelo odločna, da mi bodo porod sprožili z trakcem. Jaz sem si tudi malo oddahnila, saj je to bila tudi moja želja.
Namestili so me na oddelek ter mi okoli 11.30 ure vstavili trakec. V bistvu se tisti torek ni dogajalo čisto nič. V noči na sredo sem dobila rahel rjavkast izcedek. V sredo 1.12 se je izcedek spremenil v krvavega in spremljali so ga rahli popadki, ki so bili v bistvu zelo neredni. V sredo sem imela tudi vaginalne preglede, ki pa so bili kar boleči. Problem je bil, da je bil maternični vrat še čisto zaprt ter nič zmehčan. Moja punčka je bila še zelo visoko. V četrtek zjutraj so me prestavili v porodno sobo, kjer so mi dajali umetne popadke. Partner je že bil na poti in kaj kmalu po tem, ko so prišli prvi popadki je že bil ob meni. Umetne popadke so mi povečevali na 20 minut. Prejemala sem jih nekje pet ur in pol. Smešno je bilo, ker niso prijeli. Glede na dozo, ki sem jo dobila so se mi zdeli blagi. Na 1 uro sem imela vaginalne preglede in kot za šalo se ni dogajalo nič. Dr. Bosiljeva mi je nato za silo odprla maternični vrat, da je lahko predrla plodove ovoje. Mislili smo, da bo to učinkovalo vendar ni. Mislim, da je bila ura okoli 14.30, ko sva se dogovorili, da ni druge opcije kot carski rez. Odpeljali so me v operacijsko, kjer so mi namestili spinalno anestezijo. Sam carski rez se mi je zdel zelo travmatičen. Bolečine nisem čutila, čutila pa sem kako nekdo “šari” po mojem trebuhu ter mi premika vse notranje organe. Partner je bil ob meni, me vzpodbujal in bodril za kar sem mu neskončno hvaležna. Ob 15.25 uri se je tako rodila najina Brina, težka 3730g in velika 51 cm. Na žalost posvečene ure nismo imeli, babice pa so vseeno dovolile, da je partner ostal pri nama še kakšne pol urce preden smo se poslovili.

Odpeljali so me na intenzivno, kjer sem bila do naslednjega dne, dokler naju niso prestavili na porodni oddelek. Na žalost sem bila prva dva dni v zelo močnih bolečinah ter še malo v šoku od operacije. Zelo sem bila tudi presenečena nad sestrami porodnega oddelka, ki so brez potrpljenja forsirale dojenje. Nama z Brino v bolnici ni steklo. Bilo mi je zelo mučno in želela sem si samo domov. Zaprosila sem za dodatek tako, da je Brina bila prve dni na dodatku. Ko sem tretji dan dobila naval mleka sem prosila za prsno črpalko, da sem potem po flaški dodajala svoje mleko. Prvi dan, ko sva z Brino prišli domov v sproščujoče okolje nama je dojenje steklo brez težave. Sedaj se polno dojiva in Brina lepo pridobiva na teži.

Žal moja porodna zgodba ni bila takšna kot sem si jo zamislila pa vendar jo bom ohranila v lepem spominu. Manj lep spomin ostaja na porodni oddelek ter zaposlene. Babic, ki so me med porodom spremljale ter po operaciji negovale pa ne morem prehvalit.

Želela bi se zahvalit tudi tebi, Izidora, za vso podano znanje in okolje, ki ga ustvarjaš za nas nosečke. Zelo sem se najdla na tvojih obiskih joge ter delavnicah za starše.

Tole sporočilo imam namen napisati že veliko časa. Moj Bor je danes star že 1 leto in čas ob mojih dveh fantih mineva tako hitro. Kljub temu, da je minilo že toliko časa od poroda, je dogodek v meni še zmeraj tako živ. In rada bi ga delila s teboj, saj si bila del moje nosečnosti in pomemben vir informacij in podpore tudi po porodu. Zame je bila to druga nosečnost. Prvega sina sem rodila v Feldbachu, bila je neverjetna izkušnja, deležna sem bila velike podpore osebja, tako med porodom kot v času bivanja v bolnišnici in še danes imam prelepe spomine na tamkajšno porodnišnico. Tokrat sem vedela čemu grem naproti, ko bo nastopil čas rojevanja in odločila sem se za porod v Mariboru. Z družino živimo v tujini in tvoje vadbe sem spremljala online. Na eni izmed vaj si omenila knjigo Sanjsko rojstvo, ob tvojih vajah je bila skozi celo nosečnost moja spremljevalka. Pa začnimo…
Bora sem nosila 10 dni čez rok.  Mož je zaradi službe moral ostati v tujini in velika možnost je bila, da bom rodila sama. Tisti vikend (edini!!!) pa je imel prost in je v soboto prišel domov. V ponedeljek mi je zdravnica povedala, da bodo porod sporžili, če se za vikend nič ne zgodi, saj je fant velik. V soboto dopoldan smo odšli na stopnice na Kalvarijo – jaz, moj trebuh in mojih dodatnih 25 kg – si lahko samo predstavlaš kako je to izgledalo. V sebi sem govorila: “Dečko moj, danes se bova rodila. Pridi, lepo je tukaj. Ne boj se. Ne bojim se bolečine. Jaz sem pripravljena. Čakamo te.” Bil je lep in sproščen dan preživet z mojo družino. Prvič v življenju sem prehodila stopnice dvakrat – odločena. Zvečer sva sina pospremila spat in ob 22.00 sem začutila prvi popadek, pa čez 15 min še en, pa še en. Z možem sva se oblekla (in kljub policijski uri) odšla na sprehod. Spomnim se teme in zvezd. Popadki so se nadaljevali in intervali med njimi so se krajšali na 7 min. Doma sem se stuširala in kaj kmalu so si sledili na 5 min. Takrat sva odšla v bolnišnico (Mnooogo kasneje kot pri prvem porodu:)). Med hojo od parkirišča do porodnišnice sem prvič začutila močnejše popadke. 23.30 sem bila sprejeta in odprta 6 cm (juhuhu!!!). Najmočnejše tvoje sporočilo: besedo popadek zamenjati z neko drugo – moja je bila val. In počutila sem se da plavam v morju. In vsak val bljiže sem bila obali. Hvala ti za to Izidora! Takrat sem odmislila vse, tudi to, da sem v porodni sobi, kjer ni wcja, sobi, ki ni alternativna, kot sem si želela in da je to najverjetneje tista tamičkena, ki ima dvoje vrat in je kot nekakšen hodnik. In na tem mestu bi se ti rada zahvalila, ker sem s pomočjo tvojih tečajev bila toliko opolnomočena, da bi lahko rodila kjerkoli. Prosila sem babico za žogo in so mi jo prijazno prinesli, prav tako vodo, dovoljeno mi je bilo gibanje, za kar sem ji bila zelo hvaležna. Ponudili so mi sredstva za lajšanje bolečin, a sem že v začetku odklonila, saj sem si želela (tako kot prvič) naraven porod. Iz srca se danes nasmejim, kako sem že čez nekaj minut prosila naj mi dajo vseee – epiduralno, tablete, plin, karkooooli!!! Takrat sta me mož in babica povedala, da sem že tako daleč, da naj samo še malo zdržim. Podpora točno v tistem trenutku je največje darilo. In sem zmogla. Občutek tiščalnikov je zame bila kot luč na koncu tunela. Takšno olajšanje, samo da lahko pritiskam. In 1.30 se je rodil naš Bor, velik, zdrav fant (53 cm in 4370 kg). Ker je porod potekal tako hitro, je ime Bor na obrazu modrice in popil je nekaj plodovnice. Do odhoda domov se je vse uredilo. Popkovnico je mož odrezal ko je nehala utripati. Bor pa je začel sesati mleko. Ko sem ga držala v roki sem pogledala na steno tiste male porodne sobice in na steni je visela slika boginje, kakšno lepo sporočilo!
Edina stvar, ki se je pri drugem otroku nisem bala je bilo dojenja, saj sem prvega sina dojila 2,5 leti. Izkušena mlekarica, bi lahko rekla zase in zato se nisem prijavila na tvoje predavanje o dojenju – ja saj pa vse vem!!! Pa sem se tako zeloooo motila. Bor zgleda ni bil pravilno pristavljen že v samem štartu, mleko pa je teklo v curkih. Dobila sem vnete bradavice. Ni in ni šlo brez bolečine ob pristavljanju, vse dokler mi ni iz leve bradavice pričela teči kri. Nato sem dobila še mastitis. Takrat sem te poklicala po telefonu, obupana. In ker v življenju ni naključij, sem te poklicala na dan, ko si imela predavanje o dojenju. Že čez dve uri od najinega pogovora po telefonu sem bila z otrokom v naročju na tvojem online predavanju in dobila veliko novih in koristnih informacij. Imeti takrat podporo je zlata vredno, saj lahko odloči ali bo ženska dojila ali ne. Bolečine so bile res velike (razumem mame, ki takrat obupajo), a mi je nekako uspelo. Moj fant se še danes doji in upam, da še ni rekel zadnje.
Pa sem na koncu draga Izidora. Rada bi ti rekla še enkrat hvala, za vse kar počneš in ker si del mojih prelepih spominov na rojstvo mojih obeh fantov.

Saj ne bom dolga, ker tudi moja porodna zgodba traja le slabe 3 ure. Najprej bi se ti rada zahvalila za te pol leta, ko sem lahko poslušala tvoje nasvete, se sproščala in telovadila s tabo. Redko še najdem osebe tako predane in s tako pozitivno energijo kakršno oddajaš ti.
Tako da hvala, hvala, hvala za vse. Jaz sem pregledala vse tvoje posnetke ali pa spremljala vadbo v živo in mi je bilo res fanj in poučno. Definitivno uporabim znanje tudi za prihodnost.
No, moja porodna zgodba je sicer OK zame, vendar ne vem, če ravno vzpodbuda za ostale, predvsem prvorodke.
PDP sem imela 18.12., ampak se na ta dan ni še nič dogajalo. Tudi naslednjih 6 dni popolnoma nič. Prav tako ne na dan poroda (24.12.) v dopoldanskem času, ko sem imela v 1,5 uro oddaljeni postojnski porodnišnici pregled. 
Na poti domou iz porodnišnice se še ustaviva z možem na hitro v trgovini, ker smo bili zmenjeni kasneje za zgodnjo božično večerjo. 
Že nekaj km pred domom me začelo boleti tako, kot bi imela hude hemeroide. Ampak tole sem pač pripisovala zaprtosti. Prideva domov in se mi je zdelo malo boljše, dobiva še kratke obiske in v roku 5ih minut sem dobila popadke, ki so nastali iz nič na 5 do 8 minut. Vedno smo se pogovarjali, da predvsem prvorodke naj ne hitimo, naj gremo v porodnišnico čim kasneje. Tako da se jaz umaknem od obiskov, ker res nisem mogla biti zraven in si začnem merit te ‘hemoroidne bolečine’. No, kmalu ugotovim, da imajo te bolečine neko zaporedje. Ampak, še vedno nisem bila prepričana vase. Po eni uri se le odločim poklicat v porodnišnico. Še dobro, da so obiski šli.  
V porodnišnici povem, da so popadki med 5 in 8 minut in vsak traja med 40 sekund in eno minuto. In mi rečejo, da naj sicer pridem, da bom pa tukaj počakala, če ni se nič, ker sem itak prvorodka. 
Se odpraviva od doma takoj, brez tuša, jaz v trenirki. Kmalu (mogoče v roku 20minut), v avtu se začnejo popadki na 3 minute. Še 10km do porodnišnice začutim res močan občutek, da moram potiskati. ‘Nevedna’ prvodorka pokličem spet v porodnišnico in vprašam ali naj poskušam predihat ali naj potiskam in mi rečejo, da naj pridemo čim hitreje in naj predihujem (to res ne gre oz. je izjemno težko ). Pridemo v porodnišnico in me sestra pričaka z vozičkom v vratih. Me vpraša, če je prvi in rečem da ja, ona pa nazaj ” gospa, kar umirjeno, ker ste prvič boste lahko šele jutri rodili”.  
Me peljejo na CTG jaz dobim spet popadek in me zagleda babica in reče naj se slečem. In se niti do konca še nisem slekla reče, ne, ne gospa kar naprej v porodno. Jaz pa samo zlezem na mizo in ostanem na vseh štirih. Me še vpraša, če mi je tako lažje, rečem ja in mi zviša vzglavje, da sem se lahko naslonila. Imela sem celo nekaj energije, da sem sem se pošalila s sestro, da mi lahko brez problema dajo vse protibolečinske opcije kar jih je. In se ustavi s postavitvijo CTGja, me pogleda in reče: “pa kakšne protibolečinske? Vi boste v roku pol ure do ene ure rodili”. No, pa ni bilo niti toliko.
V tem trenutku se sploh ne zavedam kdaj so bili popadki in kdaj ne, se mi zdi da so bile te meje zabrisane. In spet ta nuja, da naj potiska, to povem, prileti še ena babica, da mi lahko ena postavi CTG druga pa spremlja kaj se spodaj dogaja. No, jaz potisnem in takrat počijo ovoji. Mi reče babica naj pri naslednjem popadku zadržim sapo in potisnem za nekaj sekund, izdihnem, vdihnem in zadržim še enkrat sapo in potisnem še enkrat. In po tem je bila glava zunaj. Slaba minuta pavze in spet nuja naj potiskam. In s tem popadkom je bila naša Lana na svetu. 
Nepredstavljiv občutek in občutek, da jo stisnem k sebi, vendar je bila popkovnica prekratka, da bi jo lahko vzela bližje. Punčka je bila med nogami, da sem jo lahko vsaj božala, dokler ni popkovnica prenehala vtripati, da jo je mož lahko prerezal. 
Potem so mi rekli naj se obrnem in posteljico iztisnem v ležečem položaju. Še en popadek, ki je bolel približno tako kot močnejši menstrualni krč. In zgodba se je zaključila v 2h urah in 45 minut.  
Nekoliko sem bila sicer raztrgana. Babice so rekle, da sem se najverjetneje raztrgala med tem, ko so se rojevale ramena oz. telo, ker se ni še do konca obrnila in je bilo vse tako hitro, da bi tudi one pomagale. 
Predvidevam pa tudi, da ni ravno pomagalo to, da sem bila na vseh štirih in so imele pogled nekoliko bolj zastrt.
No, zgodba je nekoliko daljša, ko sem si na začetku predstavljala, ampak z vsemi detajli upam, da sem te tudi vsaj malo nasmejala. Sedaj, ko tole pišem je sicer smešno in humoristično, ampak v tistih 3h urah (pa čeprav samo 3h urah) ni bilo tako zelo.

Končno, uspelo mi je do konca spisati svojo, čudovito porodno zgodbo. Pisala sem jo 3 različne dneve, vsakič znova se s toplimi občutki spomnim poroda in prepričana sem, da je to izključno zato, ker sem se tako »dobro« pripravila na porod na tvoji jogi in delavnicah! Po želji skrajšaj, ker sem se res razpisala.. Tebi pa še pošiljam slikico naše lepotičke, ki je bila v soboto stara že 9.tednov in je najbolj priden dojenček na svetu! Tudi dojenje nama je steklo tako, da je AM dobila samo v porodnišnici (2. noč, ker sem jih prosila, da sem lahko vsaj malo zatisnila oči). Doma ga nikoli nismo kupili in takšen je tudi plan za naprej. Res en velik HVALA za vso opolnomočenje, ki ga deliš med nami.
 
Pričnem lahko že v 36.t nosečnosti, ko mi je na pregledu osebna ginekologinja izdala napotnico za “kontrolo rasti” v porodnišnici, ker moja punčka več ni pridobivala na teži.. Ker do takrat nisem imela niti ene težave v nosečnosti (niti jutranjih slabosti!), je bil to precejšen šok. Ampak ker sem optimist po naravi, sem skušala s čim manj razmišljanja in sekiranja na ta pregled v bolnico, da vidim kaj to pomeni. Na prvem pregledu sicer nisem izvedela nič novega, kot to, da so me naročili na ponovni pregled čez en teden, ker je minilo premalo časa, da bi lahko UZ pokazal prirast ploda. Ko sem se šla pokazati čez en teden (torej 38t nosečnosti), so ponovili UZ in CTG, in ker so stehtali isto, kot moja ginekologinja 10 dni nazaj je sledil prvi šok – “gospa, sprejeli vas bomo na oddelek, da naredimo dodatne preiskave. Ker plod ne pridobiva, bomo morda sprožili porod”. Jaz pa na pregledu suvereno sama, brez torbe.. po hitrem šoku, kličem moža, da morem na oddelek, naj pride po avto in mi pripelje torbo.. v glavnem – kaj se dogaja, sej še imam 2 tedna?!  No, mož je bil ekspresno v porodnišnici, mene sprejmejo na oddelek, kjer se je začelo emocionalno najslabših 3 dni moje nosečnosti. Long story short – po treh dnevih in dveh mučnih, neprespanih nočeh (in predvsem nenehni lakoti!), sem le »izsilila«, da me spustijo domov. Najprej je prvo jutro sledil prvi šok, ko mi je sestra po opravljenem CTG-ju rekla “gospa, vi imate popadke!” – kaj, kako? Če pa me samo “šraufa”. Hitro so me poslali na pregled k dipl.babici, ki je povedala, da sem 1cm odprta. Te  »popadke« je kazal čisto vsak CTG naslednje dneve, jaz pa zraven konstantne lakote (obrok v bolnici je le 3x dnevno!!?), nisem čutila čist nič drugače, kot, da me malo “šraufa”. Ker zadeva ni napredovala, so zaključili, da so le Braxton Hicks krči in so me tretji dan (na lastno željo) spustili domov. RES sem si želela 1.fazo poroda preživeti doma, kajti zaradi Covida sem vedela, da bo mož lahko prisoten le na aktivnem delu poroda.

Kakšno olajšanje sem občutila, ko sem bila spet v udobnem zavetju doma! Presrečna, da sem na domačem kavču, v družbi moža in najinega kužka, z možnostjo dostopa do hrane 24/24 (sem že omenila konstantno lakoto v bolnici?) in možnosti prostega gibanja na PROSTEM. No, po odpustu iz oddelka, so me čakali pregledi na 2 dni. Tako sem se tam oglasila še 3x, seveda ob spremstvu moža, s torbo v avtu.. na napakah se učimo.. CTG-ji na pregledih so še zmeraj kazali te “popadke”, ostajala sem odprta za 1cm in v petek, zadnji dan in dejansko dan pred “akcijo”, me je pregledal dr. Peter Janko, ki me je še dodatno potolažil,  da so te meritve res okvirne in da je z mojim dojenčkom VSE OK, na koncu pa se je še pošalil, da lahko pridem roditi kar jutri, ker je on dežuren. No, in tako je tudi bilo!
 
Olajšana, da sem dopolnila 40.teden in da je z najino deklico vse v najlepšem redu in predvsem DA PRIDOBIVA NA TEŽI sva z možem po zadnjem pregledu odšla v mesto, na sejem, na super kosilo, itd. Po pregledu sem šla na hitri test, da sva lahko šla po trgovinah in “ker mogoče pa le rodim ta vikend”.) In vse se je super poklopilo! Tako sem imela še veljaven test ob prihodu v porodnišnico naslednji dan. Ko sva večer preživljala pred TV-jem, sem čutila, da je v trebuhu nekaj drugače, ampak nisem nič omenjala. Šla sem spat ob 23.uri in ob 00:50 me je zbudil nek močnejši krč, po katerem sem zaspala nazaj (ob spremljavi meditacijske glasbe iz YouTube). Ob 3.uri sem se ponovno prebudila na to, da nekaj teče iz mene – ko sem šla na wc, sem opazila gosto, rumeno sluz. Vrnila sem v posteljo in začela googlati maternični čep.. in ugotovila, da je verjetno to to. Ker sem imela informacije, da se lahko odlušči tudi več dni pred porodom, sem si rekla “zdaj pa počasi bo”. Moje “šraufanje” je postajalo močnejše, tako da sem se prestavljala po postelji in predihovala, najbolj mi je ustrezalo leže. Ko  so “krči” postajali močnejši in mi niso dovolili da zaspim nazaj, sem se ob 5.uri odločila, da vstanem. Ob tem sem seveda nehote prebudila moža in mu dejala, da mislim da se je nekaj začelo dogajati. Ampak da še ni panike, da ostaja plan za najino soboto enak – najprej dober zajtrk, potem trgovina, kosilo, morda proti večeru proti porodnišnici.. Najprej sem se odpravila pod tuš, v miru, preganjala čas, pripravila čaj in zavrela vodo za kopel iz senenega drobirja (ki sem ga ravno dobila dan prej!). Ko sem kakšno uro kasneje začela pripravljati zajtrk, pa sem vedno težje stala – krči (verjetno bi morala začeti pisati popadki?) so bili pogostejši, pravzaprav prihajali so zmeraj, ko sem se vstala. Tudi aplikacija na telefonu je kazala, naj se počasi odpravim proti porodnišnici.. Ampak “krči” so bili še zmeraj precej znosni, samo stati več nisem mogla.. Zato sem se kar usidrala na robu kavča, z nogami  na široko in – dihala. 4 sekunde noter, 6 sekund ven.. in zmes dajala navodila možu, ki je pripravljal šmorn v pečici (super način, da je minilo še 1,5h!) Na televiziji sem nama nastavila meditacijsko glasbo in predihavala neredne (in vedno bolj pogoste!) popadke. Ko je bila hrana okoli 8. ure pripravljena – pa mi več ni dišala. To je bil prvi znak v moji glavi, da bi pa morda morala počasi proti porodnišnici. Zato sem se odločila, da grem še 1x pod vročo vodo, da vidim, če popadki izvenijo. In seveda niso. To je bil zadnji pokazatelj, da gre pa sedaj zares in je skrajni čas, da se odpravim proti porodnišnici. Komaj sem še hodila (pritisk “tam doli” je bil res močan in prav čutila sem, kako morem hoditi na široko) in ko sem se hotela preobleči, mi je postalo grozno vroče. Tako sem samo v modrcu in spodnjih hlačah čakala, da je mož odšetal kužka, vzel torbo.. Ko se je vrnil, mi je on pomagal, da sem se obleka. Ker živimo v 2. nadstropju, sem po stopnicah hodila bočno..in počasi..in predihavala. Ves odhod je bil super miren, tudi vožnja do bolnišnice je bila po predpisih (ker sem še zmeraj hotela zavlačevati). V 20min vožnji, sem imela 4 popadke in zadnjih 10 min vožnje, me je začelo hudo mraziti. In v mislih sem se spomnila Izidore – najprej vam bo vroče in v zadnji fazi mrzlo.. ko so me sprejeli, sem še zmeraj trdila da nevem, če so to popadki, ker so zadnjih 5ur totalno ne konstantni in so skoraj vsi trajali manj kot 60 sekund. Torej pravilo 411 pri meni ni delovalo! Sestra me pregleda in šok – odprta sem bila 7-8cm! Mož je šel parkirat avtomobil, mene pa so kar brez klistiranja pospremili v porodno sobo, možu sem še komaj napisala sms naj takoj pride nazaj. Ker sem imela med dokumentacijo tudi potrdilo za epiduralno, so me takoj na začetku vprašali, če jo želim. Pritrdim, ker sem se odločila da ne želim trpeti, če ni treba (in ker so mi epiduralno svetovale vse kolegice, ki so rodile brez ali z njo). Ko čakam moža, slišim sestro, ki naroči anesteziologa, ampak izvem, da je še v Mariboru, ker je nek urgentni primer. Rečem ok, bi ga vseeno “počakala”. Pred prihodom moža, skuša sestra z menoj izpolniti porodni vprašalnik – a moji možgani več niso sodelovali. Ko ji nisem znala povedati niti rojstnega dne moža, sem jo prosila, če lahko namesto mene vprašalnik reši mož, ko se nam pridruži. Takoj se je strinjala. Res sem želela ohraniti to “odmaknjenost”, ker sem bila 100% fokusirana na porod. Spomnim se, da sem ob prihodu v porodno sobo prosila sestro, da mi poda iz torbe tople nogavice, da me ne bi zeblo v noge (navodila Izidore), ker me je še zmeraj konkretno zeblo in treslo. Naslednjo uro predihavam popadke na boku (po navodilih sestre) po pasje, mož mi dela družbo. Nobeno gibanje mi ni več pasalo! Popadki so prihajali in odhajali, med njimi pa to dregetanje, ki je bilo (na nek čuden način) pravo olajšanje. Vsake toliko sva rekla “en manj”, mož je dal glasbo na telefon.. v glavnem prav fino sva se imela in se še okoli 10.ure pogovarjala, da če je to to (tja sva prispela ob 9:20).. ni prav nič grozno..  Okoli 11.ure je končno prišel anesteziolog in ko bi mi moral vstaviti epiduralno – je sestra preverila in ugotovila da sem popolnoma odprta. Ker pa so v porodnišnici Rakičan TAKO PRIJAZNI, mi je iz usmiljenja dal spinalno anestezijo. Vboda v hrbtenico nisem niti čutila, sem pa takoj začutila prijetno toplino od pasu navzdol. In lažje sem zadihala.. Popadki so še vedno prihajali, ampak občutno “manj močni” oz. tiščanje se je preselilo samo na levo stran (baje je to normalno, ker različno  prime). V moji glavi pa je bila samo hvaležnost, ker je bilo res super olajšanje.. v sosednjih sobah sta istočasno potekala 2 poroda, zato sem imela občutek, da moram počakati, ker sem pač prišla zadnja.. Vsake toliko me je prišla pogledati sestra in po mojih prošnjah, če lahko pričnem potiskat, je rekla naj poskusim. Tako sem se po njenih navodilih obrnila na hrbet – in moji popadki so izveneli. Po navodilih bi naj počakala na popadek in potisnila. Ko je po več minutah prišel šibek popadek, sem poskusila potiskati. Prvi potisk je bil povsem “mimo”, sestra mi pove da dojenček še ni dovolj nizko in da pride nazaj. Meni spet naroči, naj se dam na bok in predihavam popadke. Ko me je tiščalo vse bolj in bolj, prosim moža, naj pokliče sestro, da bi poskusila ponovno – ampak vsakič, ko sem se obrnila na hrbet, so popadki izginili. Zato mi je sestra predlagala, da mi dodajo umetne popadke. Brez pomisleka sem pristala, ker sem res želela spoznati najino punčko (meni se je še zmeraj zdelo, da je že čisto zunaj..). In ja – popadki so se RES ojačali.. postalo mi je konkretno vroče, mož mi je prinesel mokro brisačko in mi močil ustnice. Spet se spomnim Izidore – tudi to bi naj bil znak, da bo počasi (končno!) kronanje! Tudi govorila sem vse težje.. Tako sem imela popadke tudi na hrbtu in ob 2. poskusu.. razočarana ugotovila, da “ne znam” potiskati (seveda je bilo to v moji glavi). Zato sem naprosila, če lahko pritiskam na boku, vendar so me zavrnili, češ da ker sem prvorodka, je za otroka varneje, da potiskam na hrbtu (v primeru da bi morali rezati). S tem so me spomnili, da sem jim povedala, da sem negovala presredek in bi bila res vesela, če ne bi bilo treba rezati. Še zmeraj sem imela navodila, naj popadke samo predihujem na boku, če ne gre, pa lahko pritiskam (še zdaj ne razumem, kaj so hoteli od mene?). Ker sem postajala res nestrpna, sem pričela ob vsakem popadku pritiskati kar na boku. Spet sem mislila, da je dojenček že zunaj, zato sem še 1x naprosila moža naj gre po sestro. Ko se je vrnila, so se z njo pojavili še zdravnik in še ena sestra. Ko sem se obrnila na hrbet, me je vprašala, če se želim dotakniti glavice – SEVEDA. Wau, katero nadnaravno moč sem dobila, ko sem začutila te laske! Možu sem rekla »zdaj pa je dovolj, Emica more ven.« In tako je bilo – en močen potisk, sestra me je še vprašala, če mi lahko druga sestra pomaga tako, da se mi nasloni na trebuh – še en seveda z moj strani (mislim, da bi v tistem trenutku pristala na čisto vse!) in z naslednjim potiskom je najina punčka prišla na svet! V naslednji sekundi sem jo že imela v naročju – vso toplo in dišečo. Sledil je še en manjši potisk po navodilih sestre, da se je porodila posteljica in samo še cartanje najine lepotičke. Zavito le v odejico so mi jo pustili na prsih vsaj 2 uri, tudi prvi podoj je sledil v manj kot 10ih minutah – očitno je naša Ema ena tistih dojenčkov, ki »vedo« kje in kako najti mleko. Mož je še prerezal popkovino in v porodni sobi smo lahko ostali naslednjih 5 ur.

Za konec še to – porodnega načrta nisem napisala (samo sama sebi), ker sem po hospitalizaciji pred tem ocenila, da res naredijo vse, da izpolnijo želje. Na splošno ne morem prehvaliti celotnega osebja v porodnišnici Murske Sobote. Toplo priporočam VSEM, tudi tistim, ki niso iz Pomurja. Res so novorojenčkom prijazna porodnišnica. Moj porod je bil totalno nasprotje, kar sem “načrtovala” glede gibanja. Ker sem sicer zelo aktivna, sem bila prepričana, da mi bo hoja, različne poze, masaža hrbta, itd. zelo pomagalo. Na koncu se je izkazalo, da mi je dihanje in meditacijska glasba (torej MIR), najbolj ustrezal!  To, da sem presedela in preležala večino 1. faze – še sedaj ne morem verjeti. Je pa res, da sem zadnja 2 tedna vsak dan izvajala jogo, z vajami za pravilno pozicioniranje za porod, sedela na žogi, hodila na sprehode, pila čaj malinovih listov, jedla dateljnje.. pravzaprav naredila vse, kar se le da. In se je več kot obrestovalo! Še 1x HVALA!

Bolj kot se je bližal PDP, manj se je dogajalo.  Na rednih CTGjih se je Oskar v trebuščku toliko premikal, da smo jih vedno snemali dlje. Nikakor se mu ni mudilo na ta svet. 
V sredo, 1. 12. so mi na pregledu povedali da sem odprta 1 – 2 cm, v četrtek 2. 12. pa se mi je začel luščiti čep. Končno se je nekaj začelo dogajati. Polna optimizma sem v petek odšla na CTG. Tam pa šok: “Odprti ste 1 cm. V nedeljo pridite na reden CTG. V ponedeljek bomo sprožili porod.”  Čez dan sem izvedla svoj stalni ritual (datlji, čaj, kopel), zvečer pa sem se sama odpravila na dolg sprehod, da bi si zbistrila misli. Okrog 22:00 pa se je začelo. Ritmična bolečina, ki se je pojavljala vsakih 10 minut. Čeprav je Tomaž trdil, da gre za popadke (ki jih je vestno meril in mi pomagal pri predihavanju), sem jaz še vedno mislila da gre za hujše prebavne težave. Popadke sva skupaj predihovala in vmes dremala. Ob 6ih zjutraj sva se odpravila v porodnišnico. Ob prihodu sem bila odprta 5 cm, zato sem takoj lahko odšla v porodno sobo 1. Takrat so mi tudi odluscili plodove ovoje. Moč popadkov se je s tem povečala, a so bili še vedno obvladljivi. Ker je bila to jutro gneča, sva bila do pol 11ih v porodni sobi bolj ali manj sama. Babici in ginekologinja so samo občasno preverile kako sva. Popadke sem v miru predihovala pod tušem, na žogi, pručki… Ker je porod zelo počasi napredoval (odprta sem bila 6-7cm) smo se odločili za kombinacijo umetnih popadkov in Ultive.  Priklopili so umetne popadke, za Ultivo pa ni bilo časa, saj sta se hkrati odvijala še dva poroda v zadnji fazi. Tako sem 15 minut umetne popadke predihovala na postelji, brez protibolečinskih sredstev. Meni se je seveda zdelo, da traja dlje. Umetni popadki so bili nekaj čisto drugega. Bili so intenzivni in pogosti. Imela sem občutek, da se sploh ne končajo, ampak se “zlivajo” en v drugega. Ko se je situacija v drugih porodnih sobah umirila, so mi priklopili Ultivo, dr. Bosiljeva pa je skupaj z mano predihala nekaj popadkov. Da bi porod še pospešili (in ker se Oskar ni pravilno spuščal), so mu med vaginalnim pregledom glavico potisnili v pravi položaj. Priznati moram, da je bil to daleč najbolj boleč del poroda. Ampak je delovalo. Po dveh urah umetnih popadkov, smo bili končno pri koncu. 

Če sem bila v fazi umetnih popadkov in Ultive zmedena in utrujena, pa sem bila v fazi iztisa zopet fokusirana. Na začetku zadnje faze sem zopet lahko stala in potiskala ob postelji. Ko je bila glavica že čisto nizko (lahko sem jo tudi pobožala) pa sem se prestavila na posteljo. Zaradi Oskarjeve velikosti, sem rodila na hrbtu in s pomočjo manjše epizotomije. Storili so vse, da bi se rezu izognili, a bi mi v nasprotnem primeru najverjetneje poškodoval mišico zapiralko. 4. 12. se je ob 13:05 rodil najin 56 cm dolg in 4640g težek deček z imenom Oskar.

Bil je torek, ko sem zvečer začela čutiti, da se trebušček spušča. 4 dni pred PDP sem vedela, da se začenja … Bila sem popolnoma sproščena, saj je to oznanjalo prihod mojega težko pričakovanega prvega otroka. Zvečer sem naredila svoje utečene vizualizacije in utonila v spanec. 
Ob drugi uri zjutraj sem začutila prve blage krče, kot pri začetku menstruacije. Odidem na stranišče in vidim, da se je začel luščiti čep. Ker sem se zanimala za porod v vodi na Ptuju, sem imela ta dan dogovorjen pregled. S pregledi pri moji ginekologinji sem zaključila dan prej. Tako sem od druge ure dalje vsake toliko začutila krče, jih sprejela in predihala, s poudarkom na tem, da sem se zavestno odpirala in čim manj krčila. Mojemu partnerju je ob 5:20 zvonila budilka. Ker imava en avto, je on odšel v službo s kolesom. Jaz sem obsedela na postelji, gledala otroško posteljico s praznim gnezdecem in se spraševala, ali naj se sama odpeljem na pregled ali ne. Bom prišla še domov? Bom imela dovolj časa, da pripeljem avto nazaj, da bo lahko partner ob meni? Ob 6:00 pokličem svojo mamo in ji povem svojo dilemo. “Jaz si brez problema vzamem dopust in te odpeljem,” pravi, “samo povej.” Sedim, globoko vdihnem in premislim: “Ja, prosim, pelji me ti.” Prositi za pomoč je tudi ena izmed mojih nalog v življenju, saj sem vedno vse lahko čisto sama, vsaj tako se mi je zdelo. Spakirano sem že imela, zato si pripravim še napitek, spakiram homeopatska zdravila, nekaj čokoladic, narežem limono in že pozvoni moja mama – s svežimi žemljicami, klobasami in sirom. “Bova še zajtrkovali?” vpraša. Do pregleda imava še čas, si mislim. Začne zlagati na mizo, jaz pa začutim, da moram bruhati. “O, ti že bruhaš, greva raje na pot,” doda. Odpeljeva možu avto in se z njenim avtom, ki nima vinjete, odpraviva po stari cesti na Ptuj. Sonce je vzhajalo in midve se smejiva, da imava danes pa pravi izklet. Mene vmes sicer parkrat zagrabi, a kmalu popusti. Ob prihodu me posnamejo s CTG-jem, kjer ni bilo nič videti. Pridem do ginekologa, pogleda graf in pravi: “Ja, nič gospa, boste šli še malo domov.” Jaz pa kot iz stopa: “Mene nekaj tišči, jaz čutim na 15-20 minut.” “Dobro, bova pogledala.” Sedem na stol, pregleda in me pogleda: “Gospa, vi ste odprti 6 centimetrov. Takoj v porodno. Še dobro, da nam niste v čakalnici rodili.” In jaz: “Prosim? 6 cm?” Mene bi ja moralo bolj boleti, si mislim, saj moj prag bolečine res ni bil nikoli visok … “In vi ste prvorodka, boste rekli? Kje skrivate otroke? Ne morem verjeti!” se poheca ginekolog in nadaljuje: “Zdaj pa pokličite moža, naj pride in prosim nežno, o nobenih centimetrih ni govora, saj veste, kakšni smo moški, še bo kam napačno zavil.” In se skupaj smejiva … Ura je ravno 10:00, pokličem moža in pravim: “Štartaj.” On: “Kam?” Jaz: “Na Ptuj, v porodno sobo grem.” Pokličem mamo, da mi dostavi moje stvari, jo objamem v zavedanju, da jo bova naslednjič objemala že dva. “Kako si mirna, samo tako naprej, mislim nate,” še slišim in odidem. Na vratih porodne sobe me sprejme lušna debelušna babica: “Takšne rabimo, danes je vse prazno.” In jaz se odprem še za kakšen centimer. Povem ji svoje želje, porodni načrt sem imela napisan, a sem bila popolnoma prisebna in ji vse povedala. Sprejela je s popolnim odobravanjem. Ko me pripravijo, začnejo točiti vodo in ob 11. uri sprejmejo tudi mojega moža. Jaz sem bila takrat že v akciji. Samo slišim: “Zapri vodo, ne bo časa. Gospod, akcija, pripravite se.” Ga pogledam in še zdaj vidim njegov nebogljen izraz, kje naj začne, kako naj pomaga. K sreči mu je prijazno babica pomagala nadeti oblačila, masko in ga usmeriti, saj ni pričakoval, da bom jaz že tako daleč. Na delavnici sva se naučila vseh možnih masaž in dotikov, ki sem jih očitno kar preskočila. Samo prosila sem ga, da mi je dajal vodo in zmočil brisačko, da me je hladil. In mu dejala, naj mi ne govori dihaj, dihaj, dihaj, ampak naj diha z mano, kot sem v tistem trenutku mogla. In je dihal z menoj. Čutila sem njegovo podporo, moč, da nisem bila sama. Nadvse mi je pomagal. V trenutkih iztisa, se spomnim, da sem zajokala, da ne zmorem, a sem se lahko dotaknila kronanja glavice svojega otroka in spet pridobila moč. Mož mi je držal glavo in noge ter me bodril. Prosila sem, naj mi ne dajajo umetnih popadkov in protibolečinskih brez moje vednosti in držale so se tega. Na koncu sta se edino spogledali: “Potrebna bo epiziotomija, otrok ima 1x ovito popkovnico, žal ni druge.” In v tistem hipu ob 12:37 se je rodil moj sin. Po samo dveh urah poroda. Pristavili so mi ga na prsa, počakali, da je popkovnica prenehala utripati, mož jo je nato prerezal, s sinom na prsih sem porodila še posteljico. In bili smo skupaj naslednje 4 ure. Pristavila sem ga na prsa, prisesal se je in od takrat naprej ga polno dojim. Sestre na oddelku so mi pomagala z različnimi načini pristavljanja in podpore. V sobi sva bili dve in vse sestre so naju hvalile, kako marljivi sva z dojenjem. Toliko sem slišala o dojenju od tebe, Izidora, da sem vedela, zakaj hodim po trnovi poti. Ob odhodu mi je pa pediater še rekel: “Gospa, sina ste rodili, vi pa učiteljica. Prosim, ne vzgajajte ga v pridnega fanta. Gavnar naj bo, mali gavnar.”
Še danes mi tečejo solze ob tako ganljivi preizkušnji rojstva brez kakršnihkoli dodatkov. Vem, da mi je pomagalo vso znanje, ki sem ga pridobila na vadbi in vem, da so mi pomagale vse vizualizacije iz knjige Sanjsko rojstvo, saj sem se zadnji mesec ob večer pospešeno pripravljala na rojstvo z mehčanjem in spuščanjem vsega – tako fizičnih kot mentalnih preprek. Ko je babica videla, kako opremljena sem prišla, se je ob koncu poroda smejala: “A ste mislili žgati maraton?” Mene pa so prepojili občutki domačnosti in blaženosti. Takšen maraton pretečem še ničkolikolrat in privoščim iz dna duše vsaki Ženski, ker si zaslužim(o), da smo sprejete, odprte in pristne v vsej svoji veličini.

aradi zaostanka v rasti naše deklice, so se 28.12. (37/6) odločali ali mi sprožijo porod ali naredijo kar carski rez. Maternični vrat je bil namreč malce skrajšan a sicer še čisto ne zrel. Vseeno sva se z ginekologinjo odločilo da poskušava s sprožitvijo. Vstavili so mi mehur za 24 ur, ki mi je mehansko odpiral maternični vrat. Teh 24 ur sem imela blage popadke. Ni bilo potrebe po predihovanju, vseeno pa sem se v bolnišnični sobi čimveč gibala. Najbolj sem se posluževala globokega počepa v času popadka. Po 24 urah so mi odstranili mehur, odprta sem bila 3 cm, kar pomeni da je metoda sprožitve delovala. Potem so mi predrli ovoje in začeli so se pravi popadki. Od tukaj dalje šele “štejem” kot porod. Tukaj sem že predihovala popadke. Bila pa sem priklopljena na ctg cel čas zato da mi ni ostalo drugega kot da sem se vsak sleherni popadek koncentrirala, da sem spodnji del telesa ohranjala mehek in se ne s popadkom skupaj zakrčevala. V glavi pa sem si prikazovala sliko kako lepo izgleda 10 cm odprtosti. Partner me je med vsakim popadkom spominjal na dihanje in dihal z mano. Govoril mi ke kako mi gre super. To mi je pomenilo zelo veliko! Vseeno sem vmes posegla po epiduralni. Ko so se začeli tiščavniki sem bila odprta 8 cm (takrat je epiduralna že spustila) bili so mogoče 2 ali 3 in sem začela govoriti da bom zdaj rodila. Tako se je tudi zgodilo. Ctg je začel kazat upočasnjeno bitje srca in zdravnica je rekla: “zdaj takoj bomo rodili”. Potisnila sem 3x z zaprtimi očmi in brado sem tiščala k prsim. Glavica je bila zunaj! Potisnila sem se šeenkrat in Aurora je bila zunaj! Kljub temu, da sem si pridno masirala presredek pa so me žal vseeno morali prerezati.
Ko sva se s partnerjem pogovarjala po porodu sva oba rekla, da sva imela v glavi vaše predavanje iz delavnice. Bilo je točno tako kot ste opisovali. Partner je točno vedel, kdaj so nastopili tiščavniki, saj je iz vaše delavnice vedel kako ti “zvenijo”. 

25.12. rok. Ce ne bo prej, bi bila za Bozic doma. 
Skenslala sem akupunkturo, da se mi ne bi kaj sprozilo. 
Prezivela lep bozic z mojim Lunom in preostalo druzino. 
28.12. sem bila narocena na pregled v bolnici. Zjutraj se mi je malo odluscil cep, kar je tudi pokazalo v eritrocitih. Odprta dva prsta, lahko sem sla se domov. 
Na skupno kosilo in po Luna. 
Pop sva se se igrala, ceprav sem ze zacela cutit bolecine v maternici.
Kmalu so zaceli popadki narascati. Zelela sem si sprehoda in sla na 40 min hiter sprehod. 
Potem pa k sinu, pripravit vecerjo, vmes predihavat popadke. 
Kmalu smo jih zaceli skupaj stopati.
Lunu se je zdelo zanimivo. 
Vmes sva se sla tusirat, ter brat pravljico. Ati nama je pomagal in organiziral varstvo. Popadki so ze bili na 5 min nekje 50sek … 1h sem vztrajala, vmes prekinjala pravljice. 
Lun je vse spremljal. Tudi cep je sel skoraj celi. 


Ob 22tih sta varstvo prevzela babi in dedi, mi2 pa hitro v porodnisnico. 
Seveda se testiranje. Moz je ostal zunaj, mene so sprejeli. Odprta 6cm, hitro smo sli kar v porodno. 
Malo so me dali se na ctg (kake 4min), vendar so bli popadki mocni in so babice rekle, da je porod tu. 
Komaj so me prepricale, da sem se iz boka prevalila na hrbet, prijela zakrcene nog in da sem se “sprostila.”
Popadki intenzivni. Zadrzi sapo, zapri oci in usmeri navzdol- glavica zunaj, drugi pritisk, telo zunaj. 
Gledala sem babici, ki mi je prijazno pomeziknila. 
Cakamo popadek se za zadnji iztis in se ib 22:47 porodi Ula. 
Popadki intenzivni, ampak hvalabogu vse hitro. Nekje 15-20 min. Se en naravni porod za mano. 
Koncno se je stestiral se ati- pride prerezat popkovino.
Mene pa se caka porod postejice. 
Malo ze razbolelo, ampak samo se to.:) 
Cakam popadek, se prepricam na iztis in vidim se postejico. 
Hvala, babice!
Bila sem malo razparana na istem mestu, kot pri Lunu. 
Med tem, ko me siva, pa ze cartam Ulo, ki isce ziziko.:) 
Cutim rahle bolecine zbodov igle,
Ampak misli so usmerjene k dojencku in atiju. 
Posvecena ura. Ula ze vlece in ustvarja kolostrum.  
Vse ok!:)


Sedaj ze lepo dojeni, zdravi in greva kmalu domov.
Jaz pa ponovno polna ljubezni in zaljubljena v novo bitjece. 
Lucky me.

Z največjim veseljem in ponosom ti sporočam, da sem 28.12.2021 ob 17.12 uri rodila fantka, z imenom Kristjan. S 3530g in 51 centimetri je prišel na svet 13 dni “prezgodaj”. Je popolnoma zdrav fantek, v katerega smo naravnost zaljubljeni. 
S tabo bi želela deliti tudi svojo porodno zgodbo. Najprej naj povem, da sem si prvo želela roditi v porodnišnici v Slovenj Gradcu, saj sem tam živela svojih prvih 20 let življenja in v tej porodnišnici sem tudi sama rojena. Na koncu pa sem se preselila v Hoče in se mi je zdelo, da je Slovenj Gradec malo predaleč. Namesto tega sem izbrala porodnišnico Ptuj. Na predbožični večer sva se z možem odpravila za praznike na obisk k mojim staršem v Slovenj Gradec, nakar sem 28.12. ob 4ih zjutraj morala na stranišče. To ni bilo nič čudnega, saj sem tako vsako noč morala iti dvakrat. Tokrat pa je voda nekam dolgo tekla, poleg tega pa sem pri brisanju na papirju videla kri. Ko sem vstala, sem opazila, da mi dejansko odteka voda. Seveda sem se malo prestrašila in se spomnila tvojih nasvetov, da v primeru, ko odteče voda ali se pojavi krvavitev, gremo v porodnišnico. V mojem primeru se je zgodilo oboje, zato sem takoj zbudila moža in starše, da smo se odpravili v porodnišnico, seveda v tisto v Slovenj Gradcu. Ko smo prispeli so me najprej pregledali s CTG in izpolniti sem morala dokumentacijo. Pregledali so me in odprta sem bila 0,5cm. Ob približno 5.30 uri so me dali v pripravljalno sobo in ker popadkov še ni bilo, sem imela namen malo zaspati. Čez približno pol ure pa so se le začeli popadki, ki so bili na tej točki zelo blagi. Mislila sem si, da se bodo stopnjevali postopoma, v resnici pa so zelo hitro postajali kar močni. Med popadki sem ves čas hodila gor in dol po sobi, saj mi ležanje v postelji ni odgovarjalo. Vmes sem tudi sedela na žogi ali pa na wc-ju. Tuširanje mi ni odgovarjalo. Ko sem imela popadke, sem parkrat tudi bruhala in takrat sem imela pred sabo tvojo sliko, kako mi kažeš palce navzgor, saj to pomeni, da porod napreduje. Popadki so bili neredni, med 2 do 5 minut in dolgi med 15 in 50 sekund.
V sobi so me pustili samo do približno 11. ure, nakar sem poklicala sestro in jo vprašala, če lahko dobim kaj proti bolečinam. Najprej mi je naredila CTG pregled. To mi je bilo zelo hudo, saj mi je naročila, da moram biti čim bolj mirna, meni pa je med popadki pasalo hoditi. Nato pa je pogledala koliko sem odprta in na moje veliko začudenje mi je povedala, da sem že skoraj čisto odprta in pripravljena na porodno sobo. Na tej točki sem tudi lahko poklicala moža. Malo mi je odleglo, saj sem mislila, da bo trajalo zelo dolgo preden se bo karkoli zares začelo. V porodni sobi sem dobila paracetamol v žilo, saj je baje za epiduralno in ultivo že bilo prepozno. Vse sestre so me pohvalile kako dobro mi gre in kako veliko sem dosegla v tako kratkem času. Na žalost pa se je tukaj situacija obrnila. Povedali so mi, da moji popadki niso dovolj močni, da bi otrokovo glavico tiščali navzdol, zato so mi dodali umetne popadke. Ti umetni popadki so moje naravne malo podaljšali in kmalu sem lahko začela pritiskati. Ker še vedno ni bilo dovolj, so mi dozo umetnih popadkov povečevali. Lahko samo rečem, da se mi zdi, da tisti paracetamol ni deloval kaj dosti, česa drugega pa mi na tej točki niso več dali. Mislili so, da se bo v roku dveh ur vse skupaj zaključilo. Šla sem pod tuš, mož pa mi je polival toplo vodo po hrbtu. Spreminjala sem položaje, najprej sem bila na žogi, mož pa mi je med popadkom podpiral zadnjico. Najbolj pa mi je odgovarjalo med popadki hoditi okrog postelje ali pa ležati na enem ali drugem boku. Vmes, ko popadkov ni bilo, sem zaprla oči in si skušala odpočiti. Mož me je ves čas masiral in stiskala sem mu obe roki, ko me je najbolj bolelo. Ko sem lahko začela potiskati, sem bila na vseh štirih na postelji, nato na boku in na koncu na hrbtu. Trajalo je skoraj 4 ure umetnih popadkov in tiščanja, pa glavica še vedno ni zdrsnila skozi najožji del. Baje je glavico med potiskanjem bilo možno videti že čisto na površju, po koncu popadka in tiščanja pa se je spet umaknila v notranjost. Dlje časa, kot so me pustili potiskati, pa me baje več niso mogli, ne da bi ogrozili otroka, zato so mi povedali, da bodo morali opraviti urgentni carski rez. Ekipa je bila pripravljena takoj in v roku ene minute so me že peljali v operacijsko. Vse, kar se je dogajalo po tem, pa je že druga zgodba. Mož mi je povedal, da sta do njega prišli zdravnica in babica in mu rekli, da me po pravem ne bi smeli tako dolgo pustiti in bi me morali že prej peljati na carski rez, vendar pa je bilo tako blizu, da so do konca imeli upanje, da tega ne bo treba storiti. Žal mi je edino, da nismo dobili posvečene ure in da ga nisem mogla celega “prevohati”, ko je še svež prišel na svet. Sprašujem se, če bi kaj naredila drugače ali še poskusila kake druge položaje, da bi gravitacija še bolj pomagala, ali bi se na koncu kaj drugače končalo. Edino, kar pa je res pomembno pa je to, da je moj malček popolnoma zdrav fantek.
Pa še najina zgodba o dojenju. Prvi dan je bil še zaspan in ni bil lačen, sem ga pa ves čas pristavljala na eno in drugo dojko, da je sesal. Uspelo nama je, da sem tretji dan dobila zelo polne dojke in tudi videti je bilo, da iz nje teče mleko. Ker je bil vse dni v porodnišnici tak zaspanček, sem se morala res truditi, da sva dobila na teži, da sva lahko šla domov. Dali so mi list, na katerega sem vpisovala otrokovo težo in količino popitega mleka. Tehtala in dojila sem ga na eno uro, kar je bil ob tej rani od carskega reza kar izziv. Sestre in zdravnica so mi ponudile nadomestek, česar pa nisem želela, ker sem videla, da imam mleko in sem ga želela nahraniti sama, brez nadomestkov. Rekla sem si, da če bova zaradi tega šla kak dan kasneje domov, pač bova. Na koncu nama je uspelo in sva šla 4. dan domov. Tudi doma se še vedno izključno dojiva. Tega je zdaj en teden, bomo videli kako nama bo šlo še naprej.
Tako, to so moje zgodbe, če bi želela, lahko mojo porodno zgodbo deliš s puncami, če misliš, da ne bo katere prestrašila. 
Na koncu pa še posebna zahvala tebi, Izidora, ki si mi skozi delavnice in vadbo približala resničnost poroda in prvih dni z dojenčkom. Vem, da se zaradi vsega tega znanja počutim manj izgubljeno in bolj samozavestno. Delaj dalje to, kar delaš, saj s tem zelo pomagaš ostalim ženskam in si zares naš “veter v krilih”. Hvala za vse, vidimo se pri naslednjem dojenčku, če me bo mož še kdaj uspel prepričati v to 🙂

Dogajati se je začelo 24.12., ko se mi je zjutraj začel zelo po malo luščiti čep. Čez dan sem začutila tudi zelo blage krče kar mi je dalo vedeti, da se je moje telo začelo pripravljati na porod. Zato se s partnerjem še odpravim po nakupih, da dan preživim kar se da aktivno, da malo preusmerim misli. Proti večeru postaviva še smrečico, pripraviva večerjo in se okoli 23 ure odpraviva spat. Matej zaspi kot klada jaz pa… dobim prvi močnejši krč. Po glavi mi roji 1000 in 1 misel, skušam zaspati a neuspešno. Čez pol ure znova isti krč. Takrat sem vedela, da bi to lahko bili popadki. Ti so si vse do jutra začeli slediti vedno pogosteje. V celi noči sem morda med popadki uspela odspati kaki 2 uri, a energije od navdušenja, da kmalu spoznava otročka je bilo na pretek. Okoli 7 ure zjutraj zbudim Mateja in mu povem, da se dogaja in da so popadki vedno pogostejši in vedno bolj intenzivni. Pripravi nama obilen zajtrk, skušam jesti čimveč, čeprav mi ni preveč dišalo. Do 10h je kak popadek že bil za predihat in vrstili so si nekje na 5 min, a neredno. Nisem še želela v porodnišnico. Na hlačkah zasledim zelo krvav izcedek in me malo zaskrbi. Čep do takrat ni bil krvav zato pokličem v porodnišnico in obrazložim situacijo. Pravijo naj se v vsakem primeru pridem pokazat. Ob 10:30 sva že bila na Ptuju. Sprejmejo me, Matej pa gre na čakanje k svoji sestri blizu porodnišnice. 
Ob pregledu ugotovijo, da gre za čep in da sem odprta le 1 prst, ampak glede na popadke predvidijo, da bi lahko rodila še isti dan, na božič. Namestijo me v sobo čakat, da se moj maternični vrat odpre dovolj za porodno sobo. Vmes me zdravnica pošlje na sprehod v bližnji park okoli porodnišnice, kjer se mi pridruži še Matej. Sprehajava se in predihujeva popadke 1 uro in pol. Ob ponovnem pregledu ugotovijo, da sem še zmeraj odprta samo za 1 prst a, da se je maternični vrat že dobro zmehčal in da se je postavil v pravilen položaj. Popoldan predihujem, se tuširam… Po ponovnem pregledu sem odprta komaj 2 prsta. Dobim še večerjo. Zgleda danes nič ne bo, otroček še ni pripravljen. Okoli 23h mi babice priporočijo 2 tabletki. Ena za pomiritev, da si lahko oddahnem med popadki in druga, ki mi bo ali pospešila porod ali pa ne. Vzamem in že čutim, da me malo odpelje a popadki vedno hujši. Tuširam se, hodim in gibam boke celo noč.. vmes mi uspe malo odspati. Ura je 6 zjutraj in meni je res že sila. Pozvonim in prosim, da me pregledajo. Odprta 4 prste. Juhuuu gremo v porodno sobo. Počakamo še na smeno babic in ob 8h sem že v porodni, kjer mi predrejo plodov ovoj in z mano končno Matej. Babica pravi, do kosila boste rodili. V pomoč dobim nekaj umetnih popadkov, ti so bili neugodni a pospešili so porod. Vmes sem želela še pod tuš, vendar je otročkov utrip bil nekoliko nižji pa ni šlo. Babici si namigneta, pojačata popadke in akcija… naenkrat sem odprta 9cm, ko mi ena od babic začne oljiti in masirati presredek. Res je bolelo a prihranila me je šivov. Kmalu za tem začnemo s potiskanjem. Med tem za motivacijo pobožam še te mehke laseke na glavici, druga babica mi kar nekajkrat potisne na trebuh, še par potiskov in glavica je že zunaj. Še dva potiska za ramice in 26.12. ob 11:18 se nama je rodil Manuel velik 54cm in težek 3810g, 4 dni pred pdp-jem. 
Tebi Izidora velik hvala za predano znanje in zelo dobro pripravo na porod in dojenje. Vse bolečine so že davno v pozabi in dojenje nama je brez problema polno steklo. Se še vidimo 

Tako se je začelo..prvo dogajanje, tam nekje 4.12. proti večeru, sem čutila prve popadke, rahle, ki so trajali kako urco in minili. Ponoči sem se dvakrat proti jutru zbudila z močnimi krči v medenici in potem se je ponovno vse umirilo. 7.12. sem se dobila še na večerji s prijatelji. Skozi mi je otrdeval trebuh in pritisk na mehur je bil vedno večji. Veliko smo se smejali in ko sem se pripeljala domov in stopila iz avta, mi je steklo nekaj toplega po nogah. Nisem bila ziher ali je bila plodovnica ali mi je popustil mehur. Stuširala sem se in se vlegla na levi bok. Čutila sem popadke, eno uro, na 5 minut, potem pa se je ponovno vse umirilo. Naslednje jutro sem imela pregled. Nardili so mi test za uhajanje plodovnice in je bil negativen. Naslednji dan so me poslali na pregled v rizično ambulanto. Ctg je bil vredu, plodovnice dovolj, dr. Mujezinoviča je malo zaskrbelo, ker pupa ni napredovala v rasti kot pričakovano. Trebušcek naj bi bil nekoliko manjši. Nina naj bi takrat imela 2700g. Predlagal je, da nardimo cez teden dni kontrolo in v kolikor ne bo neke spremembe, naj se pripravim na sprožitev. Do kontrole sem sicer še imela nekaj popadkov proti večeru, ki pa so ponoči izveneli. 12.12. je imel moj prvi otrok svoj prvi plesni nastop in mislim, da sem se po tem nastopu še dodatno sprostila. Dan pred rokom, na kontroli je pupa napredovala v rasti, pogledali so mi maternični vrat. Bila sem za 2 prsta odprta, vrat pa zmehčan in pripravljen. Naredila mi je striping in rekla, da če se ne bo danes še nič zgodilo, pridem naslednje jutro na sprožitev s trakci. Vzeli so mi bris za Covid, izpolnila sem še nekaj papirjev in odšla domov. Okoli dveh popoldan so se začeli popadki na 5 min in trajali eno uro. Bili smo že pripravljeni na odhod v porodnišnico. Po tuširanju pa se je vse umirilo. Tako sem naslednje jutro sla s torbo v porodnisnico na oddelek. Okoli 9ih so mi vstavili trakca. Ob 13:30 se je začelo. Najprej popadki na 10 min, okoli 14:00 na 4 min. Predihovala sem stoje, naslonjena na posteljo in čutila sem kako pritiska navzdol. Poklicala, sem sestro, če me lahko pregleda. Glavica je bila zelo nizko, odprta 3 do 4 cm. Rekla je, da me bo ponovno pregledala, cez pol urce. Poklicala sem Bojana in mu rekla, da naj se pripravi. Hitro sem šla še na wc na veliko potrebo, nato pa ob 14:45 poklicala mamo, če lahko pride k meni. Bila je namreč v službi v UKC. Ko je prišla, sem že težko hodila, popadki so bili že na dve minuti. Poklicala je Bojana naj pohiti in sestro. Ta me je pogledala kar na postelji, vzela ven trakce in pripeljala voziček. Hodit nisem mogla več. Namestili so me v porodno sobo 2. Prisla je babica Darinka in me ponovno pregledala in mi rekla, da sem odprta samo 2 cm in da je vse še trdo. Skoraj me je kap. Čista demotivacija. Kako 2 cm??? Jaz pa take bolečine, kot sem jih imela pri prvem porodu pri 8 cm. Komaj sem še predihovala. Takrat je stopil noter Bojan. Jaz sem čutila tiščavnike. Babica mi je ponudila epiduralno. Mama je takoj rekla vzemi, glej kako te boli pri 2cm. Jaz sem rekla, da nebi, da me je strah, da se niti nisem informirala nič o tem. Bojan je potem rekel babici naj mi da 15 min, da premislimo. Po 5 min sem se odločila, da jo vzamem, saj sem mislila, da takw bolečine še več ur ne bom vzdržala. Pred tem mi je stisnila še injekcijo za zmehčanje materničnega vratu. Vmes sem pila kokosovo vodo, za trenutek se mi je zdelo, da nimam več kisika. Nato sem začutila nekaj toplega med nogami. Predrli so se ovoji. Cel čas sem ležala na levem boku in z Bojanovo pomočjo predihovala z O. Drl se je kot profesionalec. V sosednji sobi je bila namreč Brina (joga- ne moreš verjet!!) in ga slišala. Nato nisem mogla več zdržat in začela pritiskat. Babica je še enkrat pogledala in videla se je glavica. Rodili bomo! Obrnili so me na hrbet. Stisnila sem 3x in Nina je bila zunaj. Za dotik glavice ni bilo časa. V tistem trenutku je vstopil še dr. za epiduralno in se v istem trenutku obrnil, ko je videl, da je prepozen. Še dobro, da je zamujal. Porod se je odvil v eni uri, brez enega samega šiva. Čez nekaj minut sem porodila še posteljico. Bila sem v šoku, ker nisem pričakovala tako hitrega poteka. Bil je v bistvu zelo lep, čeprav zelo intenziven porod. Ati je jokal, ker je dobil svojo princesko, babi je ponovno prerezala popkovnico, jaz pa bila srečna, ker nisem dobila šivov. Nina je bila težka 3080g in velika 47cm, točno na rok. 😁
Sledila je posvečena ura, oz. tri urce. Nina je imela dober sesalni refleks in se je takoj priklopila. Mekonij je pokakala že v porodni sobi med pregledom. Po vecerji so naju odpeljali na oddelek.
Dojenje: že drugi dan sem dobila naval mleka. Tretji dan sva šli domov z 2960g. Sledila je malo panična noč. Resile so me izkušnje in prsna črpalka. Čez dva dni sva postali usklajeni, bradavice ne bolijo več. Dude ne sprejema, tako da se veliko cartava. Imava izzive s podiranjem kupčkov. Nina rada kaka in lula mimo pleničke ali v svežo. Je zelo drugačen dojenček, kot je bil Luka. Pri njej je vse brzinsko. Popek je odpadel že peti dan, prvo kopanje je prestala in tudi sprehajava se že kadar je sonček. Bratec je zaenktat super, jo lupčka, vozi, zelo je zaščitniški, le joka ne prenasa najbolje. Ati je car. Zelo me je presenetil, ker v prvi nosečnosti ni bilo tako. Je v veliko pomoč. Tako sem tudi jaz bilj sprošcena in otrok zadovoljen. Najraje bi, da ne gre nazaj na delo.
Drage bodoče mamice. Vsem želim čudovito porodno izkušnjo. Mamo me ženske to! Tebi Izidora pa hvala za vse in vem, da je bil moj prvi in drugi porod veliko lažji zaradi Sončne vile in vsega, kae imamo na voljo. Se vidimo kmalu. Objem vsem. ❤️

Morda vas bo zanimalo tudi ...

Back To Top

Izidorine
e-novičke

Si noseča, mlada mamica, ali pa že razmišljaš v tej smeri? Prijavi se na moje e-novičke in prejmi KODO ZA BREZPLAČEN PRVI OBISK na vadbi za nosečnice. Ker z menoj ob strani je IZI postati mami!

0
    0
    Košarica
    Vaša košarica je praznaNazaj v trgovino