To so NAŠE porodne zgodbe. Deklet, ki so obiskovala vadbo za nosečnice in delavnice pripravo na porod. Zgodbe si sledijo v časovnem zaporedju, večina jih je rodila v mariborski porodnišnici, sicer je dopisan še kraj poroda. Z njihovimi doživetji vam želimo približati izkušnjo poroda. Za vsako žensko je njen porod izjemno intimno doživljanje. Hvala, da ste jo bile pripravljene deliti z novimi rodovi nosečnic. Fotografije na spletni strani pa so nastale ob naših skupnih dogodkih, srečanjih na vadbah, razvojno igralnih uricah, delavnicah, podporni skupini za dojenje, parku….
a menoj je zelo lep porod po katerem bi lahko šla še enkrat rodit takoj.
Par dni prej sem čutila male krče, podobnim menstrualnim krčem. Nato mi je zgodaj zjutraj 16.12 odtekla voda. Vedela sem takoj, saj res ni imelo vonja, in tudi čutila sem da nenadzorovano teče. Malo sem še šla podremat, nakar sem zbudila moža in mu povedala. Seveda, je z vsako minuto postajal bolj nestrpen da naj se vstanem, se uredim in spakiram. Zato sem raje poklicala v bolnico, kjer so mi rekli, da naj kar v miru vse uredim in pridem do njih. Pa sva res, po zajtrku sva se odpravila proti Ptuju. Na sprejemu so naredili ctg, ki je komaj zaznaval pripravljalne popadke ter pregled. Bila sem odprta 1cm. Tako sem šla v sobo za nosečnice kjer so mi redno delali ctg in me tudi pregledovali. Moji popadki so bili neredni, včasih močni včasih komaj opazni. Dopoldne sem preležala, popoldan sem začela hodit po sobi, delala počepe (žabje), hodila gor in dol z ‘pručke’. Zvečer mi je bila seveda že kriza, ker nisem vedela kako je na stvari, sem prosila naj mi povedo pa pregledajo. Iz 1 sem prilezla na 2 cm. Dali so mi še nekaj za pomiritev ter mehčanje materičnega ustja. Skozi cel dan sem jedla tudi homeopatske kroglice za pomiritev, ki so me malo odnašale v zasanjan svet. Naslednje jutro je ctg že zaznal manjše redne popadke, odprla sem se za 3+. Vesela novica, gremo v porodno sobo 🙂
Končno lahko pokličem mojega, da pride, saj naju čaka grand finale. Ker sem želela rodit v vodi, in ker je od razpoka minilo več kot 24 ur, mi ponudijo kad kjer uporabljam tuš. Priklopijo tudi umetne popadke. Ti so bili malce močnejši, ampak enako dolgi kot moji. Nič hudega si mislim. Babica me povpraša če sem si in kako sem si negovala presredek. Ji povem da sem si ga negovala od 4meseca dalje in masirala vsaj 1 mesec pred pdpjem, mi reče da bo ga čuvala.
Pod tušem sem počakala moža. Tako sem bila vesela, da je prišel. On je moje protibolečinsko sredstvo si rečem. In res je bilo. V kadi me je polival z vročo vodo, na žogi me je vse skozi masiral v križnem predelu, med popadkom pa držal tople dlani na križu. Malo me je vmes nasmejal, z bodrilom da sva z vsak popdskom bližje Zari. Bomba, koliko je tako lažje. Ctg so mi delali na postelji, tega je kar on držal. Za posteljo so mi tudi dale babice termofor, da sem si držala na križu. Isto časno smo rojevale 2 ali 3 punce. Babice tekajo sem in tja, z odelka pride še pomoč. Spomnim se, da je vsake tliko nekdo pogledal kako sva. Vmes pojem po malem malo snikersa, za energijo.
Sčasoma sem sem odprla na 4cm, takrat pa babica naredi šok. Med popadkom me je z neko masažo odprla na 7cm. To je mislim, da je edino zarescBolelo. Čeprav mi je povedala kaj bo naredila, mi je bilo kar hudo. Tako sem bila glasna, da sem se ji opravičila. 🙂 me je samo hecno pogledala in rekla, da je to čist normalno. Počasi so se začeli tuščavniki in hitro sem bila skoraj čisto odprta. Prosila sem za oksidul, a mi ga ne upajo dati zaradi covida, predlagajo pa ultivo. Pa sem podlegla, ker mi je energije že čisto zmanjovalo in sem se bala koliko bom lahko še zavestno sodelovala. Mislim si, jaz rabim cuker dozo, zakaj tega ne dajo.. sprejmem ultivo, mi jo naštimajo. Iskreno, nisem je čutila, kliknila sem ravno 3x ko ugotovijo da so posledično popadki prešibki. Nisem se branila, ker je bila res samo zato da sem malo sanjala med popadki (tudi božično pesm sem si zapela v mislih). Homeopatske kroglice so me isto gor držale.
Tiščavniki postajajo ta pravi. Noro kaj dela s telesom, čutila sem po križu kako se mi premikajo kosti, ter spredaj pritisk ko se je glavica začela prav spuščat. To je tudi moj mož lahko spremljal. Videl je kako se širi ta predel. Vmes babico vprašam kaj se dogaja, če so to tiščavniki, mi potrdi. Ob meni sta še poleg babice, druga babica in zdravnica. Lepo ju prosim če ostaneta obe ob meni, imela sem občutek, da ju rabim. Seveda ostaneta. Porajam na boku, nato na drugem boku, kjer me zagrabi krč. Predlagam, da sem magari na hrbtu če bo šlo bolje. Babica se strinja. Kmalu se vidi glavica od daleč. Mož prav navdušeno, da glavica se že vidi, še malo pa bo cela zunaj. Par popadkov in se zakrona. Babica mi da roko na glavico. Ta topla glavica z mokrimi laski. Prelepo. Takrat si rečem, dajmo stisnit, da se pupa porodi čim prej. Par popadkov se malo premakne, nato pa ko bi skoraj porodila nehajo. Babica mi reče naj stisnem, nikamor, še enkrat nič. Takrat sta druga babica in lečeča zdravnica nežno objele moj trebuh in stisnile najino Zaro do konca ven. Babica jo takoj pokrije z manjšo rjuhico in mi jo da na prsni koš. In Zara je prispela v najin objem. Prvi jok se sliši takoj, in kmalu dvigne glavo me pogleda in pogleda moža. Prelep trenutek🥰 postali smo družina. Posteljico mi babica s pritiskom na trebuh porodni in pregleda. Nobene raztrganine in poškodbe. Skupaj ostanemo še 3 ure, se cartamo, babica nam pride pomagat naredit tudi prvi podoj, kjer se Zara zelo prisesa. Takoj sem se počutila fit, ampak lačna kot volk. Se mi hitro dali za jest kar 2 obroka. Kot v hotelu.
Z Zaro sedaj pridno vadima dojenje, ki je lepo steklo in uničilo moj strah da mi nebi šlo.
Brez priprav in napotkov, kako si med porodom pomagat nebi šlo tako gladko. Sedaj vem, da je dober team in vera vase najboljše protibolečinsko sredstvo.
Par dni prej sem čutila male krče, podobnim menstrualnim krčem. Nato mi je zgodaj zjutraj 16.12 odtekla voda. Vedela sem takoj, saj res ni imelo vonja, in tudi čutila sem da nenadzorovano teče. Malo sem še šla podremat, nakar sem zbudila moža in mu povedala. Seveda, je z vsako minuto postajal bolj nestrpen da naj se vstanem, se uredim in spakiram. Zato sem raje poklicala v bolnico, kjer so mi rekli, da naj kar v miru vse uredim in pridem do njih. Pa sva res, po zajtrku sva se odpravila proti Ptuju. Na sprejemu so naredili ctg, ki je komaj zaznaval pripravljalne popadke ter pregled. Bila sem odprta 1cm. Tako sem šla v sobo za nosečnice kjer so mi redno delali ctg in me tudi pregledovali. Moji popadki so bili neredni, včasih močni včasih komaj opazni. Dopoldne sem preležala, popoldan sem začela hodit po sobi, delala počepe (žabje), hodila gor in dol z ‘pručke’. Zvečer mi je bila seveda že kriza, ker nisem vedela kako je na stvari, sem prosila naj mi povedo pa pregledajo. Iz 1 sem prilezla na 2 cm. Dali so mi še nekaj za pomiritev ter mehčanje materičnega ustja. Skozi cel dan sem jedla tudi homeopatske kroglice za pomiritev, ki so me malo odnašale v zasanjan svet. Naslednje jutro je ctg že zaznal manjše redne popadke, odprla sem se za 3+. Vesela novica, gremo v porodno sobo 🙂
Končno lahko pokličem mojega, da pride, saj naju čaka grand finale. Ker sem želela rodit v vodi, in ker je od razpoka minilo več kot 24 ur, mi ponudijo kad kjer uporabljam tuš. Priklopijo tudi umetne popadke. Ti so bili malce močnejši, ampak enako dolgi kot moji. Nič hudega si mislim. Babica me povpraša če sem si in kako sem si negovala presredek. Ji povem da sem si ga negovala od 4meseca dalje in masirala vsaj 1 mesec pred pdpjem, mi reče da bo ga čuvala.
Pod tušem sem počakala moža. Tako sem bila vesela, da je prišel. On je moje protibolečinsko sredstvo si rečem. In res je bilo. V kadi me je polival z vročo vodo, na žogi me je vse skozi masiral v križnem predelu, med popadkom pa držal tople dlani na križu. Malo me je vmes nasmejal, z bodrilom da sva z vsak popdskom bližje Zari. Bomba, koliko je tako lažje. Ctg so mi delali na postelji, tega je kar on držal. Za posteljo so mi tudi dale babice termofor, da sem si držala na križu. Isto časno smo rojevale 2 ali 3 punce. Babice tekajo sem in tja, z odelka pride še pomoč. Spomnim se, da je vsake tliko nekdo pogledal kako sva. Vmes pojem po malem malo snikersa, za energijo.
Sčasoma sem sem odprla na 4cm, takrat pa babica naredi šok. Med popadkom me je z neko masažo odprla na 7cm. To je mislim, da je edino zarescBolelo. Čeprav mi je povedala kaj bo naredila, mi je bilo kar hudo. Tako sem bila glasna, da sem se ji opravičila. 🙂 me je samo hecno pogledala in rekla, da je to čist normalno. Počasi so se začeli tuščavniki in hitro sem bila skoraj čisto odprta. Prosila sem za oksidul, a mi ga ne upajo dati zaradi covida, predlagajo pa ultivo. Pa sem podlegla, ker mi je energije že čisto zmanjovalo in sem se bala koliko bom lahko še zavestno sodelovala. Mislim si, jaz rabim cuker dozo, zakaj tega ne dajo.. sprejmem ultivo, mi jo naštimajo. Iskreno, nisem je čutila, kliknila sem ravno 3x ko ugotovijo da so posledično popadki prešibki. Nisem se branila, ker je bila res samo zato da sem malo sanjala med popadki (tudi božično pesm sem si zapela v mislih). Homeopatske kroglice so me isto gor držale.
Tiščavniki postajajo ta pravi. Noro kaj dela s telesom, čutila sem po križu kako se mi premikajo kosti, ter spredaj pritisk ko se je glavica začela prav spuščat. To je tudi moj mož lahko spremljal. Videl je kako se širi ta predel. Vmes babico vprašam kaj se dogaja, če so to tiščavniki, mi potrdi. Ob meni sta še poleg babice, druga babica in zdravnica. Lepo ju prosim če ostaneta obe ob meni, imela sem občutek, da ju rabim. Seveda ostaneta. Porajam na boku, nato na drugem boku, kjer me zagrabi krč. Predlagam, da sem magari na hrbtu če bo šlo bolje. Babica se strinja. Kmalu se vidi glavica od daleč. Mož prav navdušeno, da glavica se že vidi, še malo pa bo cela zunaj. Par popadkov in se zakrona. Babica mi da roko na glavico. Ta topla glavica z mokrimi laski. Prelepo. Takrat si rečem, dajmo stisnit, da se pupa porodi čim prej. Par popadkov se malo premakne, nato pa ko bi skoraj porodila nehajo. Babica mi reče naj stisnem, nikamor, še enkrat nič. Takrat sta druga babica in lečeča zdravnica nežno objele moj trebuh in stisnile najino Zaro do konca ven. Babica jo takoj pokrije z manjšo rjuhico in mi jo da na prsni koš. In Zara je prispela v najin objem. Prvi jok se sliši takoj, in kmalu dvigne glavo me pogleda in pogleda moža. Prelep trenutek🥰 postali smo družina. Posteljico mi babica s pritiskom na trebuh porodni in pregleda. Nobene raztrganine in poškodbe. Skupaj ostanemo še 3 ure, se cartamo, babica nam pride pomagat naredit tudi prvi podoj, kjer se Zara zelo prisesa. Takoj sem se počutila fit, ampak lačna kot volk. Se mi hitro dali za jest kar 2 obroka. Kot v hotelu.
Z Zaro sedaj pridno vadima dojenje, ki je lepo steklo in uničilo moj strah da mi nebi šlo.
Brez priprav in napotkov, kako si med porodom pomagat nebi šlo tako gladko. Sedaj vem, da je dober team in vera vase najboljše protibolečinsko sredstvo.
Zjutraj okoli 8. ure me je predramil mož, ki se je za ves dan službeno odpravljal v LJ, kmalu za tem pa so me dokončno prebudili menstrualni krči. Do 12-ih sem še uspela postoriti zadnje zadeve, potem pa sem dala možgane na off in začela peči kekse.
Pričeli so se mi popadki, ki sem jih najprej samo predihovala. Ko so se stopnjevali, sem se naslonila na mizo in medenico zibala iz leve na desno, po popadku pa nadaljevala s peko. Okoli 13h sem poklicala moža, da bi bilo fino, če je do 17h doma, ker se nekaj dogaja in bova verjetno še danes šla proti porodnišnici. On si je vzel še čas in prispel komaj okrog 18h.
Do takrat sem predihovanju in zibanju dodala še zvok: najprej ‘aaah’, nato pa sem se pogovarjala z bolečino – ko je popadek naraščal, sem ji govorila ‘pojdi ven’, ko pa je začel popuščati pa ‘popuščaš, popuščaš’. Vmes nekje sem kekse spekla do konca (jih nekaj tudi zažgala) in nato med popadki samo še počivala.
Ko je prišel mož, sem se preselila na žogo, na njej poskakovala in se med popadkom naslonila naprej na moža. Vmes mi je tudi stiskal medenico, kar je odvzelo ogromno bolečine, jaz sem pa še naprej ponavljala obe mantri. Popadki so bili že dokaj redni, ampak sem šla pred odhodom še pod tuš, ki je bil noro blagodejen. Me je pa tam presenetil popadek, pri katerem se je bolečina preselila na križ, zato sva pograbila stvari in nekaj čez 20. uro odšla proti MS. V avtu sem na zadnjih sedežih klečala obrnjena proti prtljažniku in ritmično dvigovala rito. Tako močno, da je mož mislil, da tempomat trese avto, a so bili to le moji popadki.
Okoli 9:15 so me sprejeli v porodnišnico, moža pa na hitri test. Z babico sva šokirani ugotovili, da sem popolnoma odprta in pripravljena rodit. Mož sploh ni čakal rezultatov testa, saj so babice mislile, da bi tako vse skupaj zamudil in je kar prihitel k meni v porodno. Babice so mi predrle plodove ovoje, ampak se naš poba ni premikal nič nižje, jaz pa sem vse skupaj še vedno čutila nekje spredaj.
Za dobro uro so me poslali na wc predihovat popadke, da bi se fant spustil. To pa so bili boleči popadki! Ampak sva jih z možem kljub temu uspešno, podobno kot doma, predihala in pregovorila z mantrami. Ko so me spet pregledali, je bil otrok že nekoliko nižje, ampak se je težko spuščal. Sedaj sem pa tiščavnike že čutila, a sem še vedno morala predihovati popadke. Na koncu sta mi babica in tehnik pomagala s pritiskom na trebuh, druga babica pa mi je prerezala presredek in ob 23:20 se je rodil Oskar. Njegova glavica ni bila idealno nameščena v porodni kanal, zato je šlo vse skupaj nekoliko na silo.
Moja želja je sicer bil porod v vodi, masirala in negovala sem tudi presredek in nisem želela, da ga prerežejo. Ampak na koncu me tudi epiziotomija sploh ni motila in vse skupaj je bilo skoraj točno tako, kot sem si želela. Prvi del miren, nadzorovan, prijeten in ob podpori moža, drugi del pa intenziven ampak kratek.
Res sem hvaležna vsem v SB MS, ker so bili izjemno potrpežljivi in razumevajoči. Seveda pa gre največja zahvala Izidori, ker me je tako dobro pripravila na porod, da sem v njem pravzaprav uživala.
Pričeli so se mi popadki, ki sem jih najprej samo predihovala. Ko so se stopnjevali, sem se naslonila na mizo in medenico zibala iz leve na desno, po popadku pa nadaljevala s peko. Okoli 13h sem poklicala moža, da bi bilo fino, če je do 17h doma, ker se nekaj dogaja in bova verjetno še danes šla proti porodnišnici. On si je vzel še čas in prispel komaj okrog 18h.
Do takrat sem predihovanju in zibanju dodala še zvok: najprej ‘aaah’, nato pa sem se pogovarjala z bolečino – ko je popadek naraščal, sem ji govorila ‘pojdi ven’, ko pa je začel popuščati pa ‘popuščaš, popuščaš’. Vmes nekje sem kekse spekla do konca (jih nekaj tudi zažgala) in nato med popadki samo še počivala.
Ko je prišel mož, sem se preselila na žogo, na njej poskakovala in se med popadkom naslonila naprej na moža. Vmes mi je tudi stiskal medenico, kar je odvzelo ogromno bolečine, jaz sem pa še naprej ponavljala obe mantri. Popadki so bili že dokaj redni, ampak sem šla pred odhodom še pod tuš, ki je bil noro blagodejen. Me je pa tam presenetil popadek, pri katerem se je bolečina preselila na križ, zato sva pograbila stvari in nekaj čez 20. uro odšla proti MS. V avtu sem na zadnjih sedežih klečala obrnjena proti prtljažniku in ritmično dvigovala rito. Tako močno, da je mož mislil, da tempomat trese avto, a so bili to le moji popadki.
Okoli 9:15 so me sprejeli v porodnišnico, moža pa na hitri test. Z babico sva šokirani ugotovili, da sem popolnoma odprta in pripravljena rodit. Mož sploh ni čakal rezultatov testa, saj so babice mislile, da bi tako vse skupaj zamudil in je kar prihitel k meni v porodno. Babice so mi predrle plodove ovoje, ampak se naš poba ni premikal nič nižje, jaz pa sem vse skupaj še vedno čutila nekje spredaj.
Za dobro uro so me poslali na wc predihovat popadke, da bi se fant spustil. To pa so bili boleči popadki! Ampak sva jih z možem kljub temu uspešno, podobno kot doma, predihala in pregovorila z mantrami. Ko so me spet pregledali, je bil otrok že nekoliko nižje, ampak se je težko spuščal. Sedaj sem pa tiščavnike že čutila, a sem še vedno morala predihovati popadke. Na koncu sta mi babica in tehnik pomagala s pritiskom na trebuh, druga babica pa mi je prerezala presredek in ob 23:20 se je rodil Oskar. Njegova glavica ni bila idealno nameščena v porodni kanal, zato je šlo vse skupaj nekoliko na silo.
Moja želja je sicer bil porod v vodi, masirala in negovala sem tudi presredek in nisem želela, da ga prerežejo. Ampak na koncu me tudi epiziotomija sploh ni motila in vse skupaj je bilo skoraj točno tako, kot sem si želela. Prvi del miren, nadzorovan, prijeten in ob podpori moža, drugi del pa intenziven ampak kratek.
Res sem hvaležna vsem v SB MS, ker so bili izjemno potrpežljivi in razumevajoči. Seveda pa gre največja zahvala Izidori, ker me je tako dobro pripravila na porod, da sem v njem pravzaprav uživala.
Zacela se je v ponedeljek 14.12.2020, ob 12:00. S partnerjem sva se ravno odpravljala v trgovino. Oba oblecena, pri vratih, meni naenkrat odtece voda. Pogledam partnerja, pogledam sebe navzdol in se nasmejim. Takoj je vedel zakaj se gre, sel po brisaco, torbo za v porodnisnico in gremo proti Ptuju.
Me pregledajo, bila sem se zaprta, brez popadkov. Okrog 15. ure, sem se pojedla kosilo in cakala. Babica pove, da me bodo pustili cez noc, zjutraj, pa ce se še ne bo nič dogajalo,bodo porod sprozili. Okrog 19. Ure sem pa končno zacela dobivat rahle popadke. Nic kaj bolece, toliko, da sem cutila. Okrog 20. ure zvecer, me babica pregleda, bila sem odprta 3cm. Rekla je,
da lahko poklicem partnerja, da se cez kaki 2 uri pripravi da pride.
Se vedno nisem imela obcutka da bom tisti dan rodila, popadki so bili res blagi, ki so se zaceli ponavljati na 10 minut. Okrog pol 9 ure zvecer, so bli ti popadki ze malo mocnejsi, na 5 minut, babica me pregleda, pove da sem odprta ze 6cm in da naj poklicem partnerja da naj kr pride. Pregledat se me pride dr. Bosiljeva, veselo pove da se je vse zacelo kar intenzivno dogajati. Malo sva se pogovarjali, povem da se pocutim se vedno super in da so popadki se vedno vzdrzni. Babica pove da gre pripravit porodno sobo in da naj pridem pocasi za njo. (Porodna je bila 2 sobi vstran kjer sem lezala)
Ko sem prisla v porodno me je zelo zelo tiscalo na veliko potrebo. (Hvala bogu imajo v porodni wc!) 🙂 babica se me 1x pregleda, pove da me ne tisci na wc, ampak da to tisci glavica, ker sem ze popolnoma odprta! Se vlezem, moj dragi ze celi nestrpen. Zacnem se zavedat da pa zdaj gre zares! Prosim za protibolecinsko ultivo. Saj sem pricakovala se mocnejse popadke. Babica odvrne, da smo ze malo pozni in da vrjetno ne bo prijelo ker smo ze pri koncu. Kljub temu jo dobim. Ura je bila nekaj cez 9, popadki so ze bili na minuto, ze fajn boleci. S prtnerjem sva skupaj predihovala popadke, sama sem predihovala nekaj po svoje in ni imelo ucinka. V tistem trenutku se malo zgubis, pades v svoj svet, ne slisis kaj dosti, tudi vidis ne. Cakas na trenutek ko ni popadka, ker takrat pa je res fajn, sploh ko imas ultivo in si rahlo “zadet” :). Razmisljala sem samo o svoji lepoticki, ki prihaja na svet. Zelela sem jo cimprej videt.
Zaslisim babico “zdaj pa bova, ko pride popadek, fejst potisnili vredu?”
Evo ga.. potisnem in glavica je zunaj! Ati ze gleda glavico, laseke, se mi smeji, babica pa mi pravi, da ob naslednjem spet potisnema. Ko je prisel naslednji sem se malo vstrasla, nisem potisnila in sem samo globoki predihovala. Babica mi odvrne da mi bo malo pomagala in ob naslednjem popadku morem pa res fejst potisnit. Evo ga.. babica mi potisne trebuh navzdol, fejst potisnem in moja lepoticka je prisla na svet! Ob 21:39 uri zvecer. 3400 tezka in 53cm velika ljubezen mojega zivljenja.
Tako je vse skupaj trajalo 2 uri in pol. Meni se je iskreno zdelo dosti manj. Vse se mi je odvijalo tako hitro..
Imela sem najboljso babico na svetu! Anja ji je bilo ime.
In seveda mojega dragega. Brez njega zagotovo nebi zmogla s tako “lahkoto”, kot sem. In to je to, moja ekspresno hitra porodna zgodba. 🤍
Me pregledajo, bila sem se zaprta, brez popadkov. Okrog 15. ure, sem se pojedla kosilo in cakala. Babica pove, da me bodo pustili cez noc, zjutraj, pa ce se še ne bo nič dogajalo,bodo porod sprozili. Okrog 19. Ure sem pa končno zacela dobivat rahle popadke. Nic kaj bolece, toliko, da sem cutila. Okrog 20. ure zvecer, me babica pregleda, bila sem odprta 3cm. Rekla je,
da lahko poklicem partnerja, da se cez kaki 2 uri pripravi da pride.
Se vedno nisem imela obcutka da bom tisti dan rodila, popadki so bili res blagi, ki so se zaceli ponavljati na 10 minut. Okrog pol 9 ure zvecer, so bli ti popadki ze malo mocnejsi, na 5 minut, babica me pregleda, pove da sem odprta ze 6cm in da naj poklicem partnerja da naj kr pride. Pregledat se me pride dr. Bosiljeva, veselo pove da se je vse zacelo kar intenzivno dogajati. Malo sva se pogovarjali, povem da se pocutim se vedno super in da so popadki se vedno vzdrzni. Babica pove da gre pripravit porodno sobo in da naj pridem pocasi za njo. (Porodna je bila 2 sobi vstran kjer sem lezala)
Ko sem prisla v porodno me je zelo zelo tiscalo na veliko potrebo. (Hvala bogu imajo v porodni wc!) 🙂 babica se me 1x pregleda, pove da me ne tisci na wc, ampak da to tisci glavica, ker sem ze popolnoma odprta! Se vlezem, moj dragi ze celi nestrpen. Zacnem se zavedat da pa zdaj gre zares! Prosim za protibolecinsko ultivo. Saj sem pricakovala se mocnejse popadke. Babica odvrne, da smo ze malo pozni in da vrjetno ne bo prijelo ker smo ze pri koncu. Kljub temu jo dobim. Ura je bila nekaj cez 9, popadki so ze bili na minuto, ze fajn boleci. S prtnerjem sva skupaj predihovala popadke, sama sem predihovala nekaj po svoje in ni imelo ucinka. V tistem trenutku se malo zgubis, pades v svoj svet, ne slisis kaj dosti, tudi vidis ne. Cakas na trenutek ko ni popadka, ker takrat pa je res fajn, sploh ko imas ultivo in si rahlo “zadet” :). Razmisljala sem samo o svoji lepoticki, ki prihaja na svet. Zelela sem jo cimprej videt.
Zaslisim babico “zdaj pa bova, ko pride popadek, fejst potisnili vredu?”
Evo ga.. potisnem in glavica je zunaj! Ati ze gleda glavico, laseke, se mi smeji, babica pa mi pravi, da ob naslednjem spet potisnema. Ko je prisel naslednji sem se malo vstrasla, nisem potisnila in sem samo globoki predihovala. Babica mi odvrne da mi bo malo pomagala in ob naslednjem popadku morem pa res fejst potisnit. Evo ga.. babica mi potisne trebuh navzdol, fejst potisnem in moja lepoticka je prisla na svet! Ob 21:39 uri zvecer. 3400 tezka in 53cm velika ljubezen mojega zivljenja.
Tako je vse skupaj trajalo 2 uri in pol. Meni se je iskreno zdelo dosti manj. Vse se mi je odvijalo tako hitro..
Imela sem najboljso babico na svetu! Anja ji je bilo ime.
In seveda mojega dragega. Brez njega zagotovo nebi zmogla s tako “lahkoto”, kot sem. In to je to, moja ekspresno hitra porodna zgodba. 🤍
Želala bi ti sporočiti, da sem 15.12.2020 v Slovenj Gradcu rodila punčko Nežo – 3.420g, 50 cm, OG: 35 cm. Ob 2.00 zjutraj mi je odtekla plodovna voda, ob 16.52 sem rodila! In to naravno, brez carskega reza ali sploh omembe le tega. Res ne morem prehvaliti obeh babic, ki sta bili z mano pri porodu (+ babici na sprejemu, ki sta mi razložili vsak postopek, vzeli bris za koronavirus in mi naredili ctg) in na splošno porodnišnice v Slovenj Gradcu. Poleg tega, da je lepa in nova :), so ves čas podpirali vse pristope k porodu o katerih smo se pogovarjali na jogi (razlićne položaje, gibanje med porodom, žoga, rebozo, tuširanje, WC, aromaterapija, glasba, pručka, itd. Nisem več uspela odgovarjati na vse predloge 😀 Babici sta zelo sta spodbujali mojo željo po vaginalnem porodu po CR, mi pomagali, dobila sem najnižjo dozo umetnih popadkov – vse postopke so mi lepo razložili, sem pa pri 5cm vzela tudi epiduralno, ker so mi svetovali, da se bom hitreje odpirala in se bo hitreje mehčal vrat – kar se je res. Bila sem že zelo utrujena, ker mi je manjakala ena cela noč spanja in zame je bila to prava izbira, ker sem se kljub temu gibala normalno dalje, ni bilo sprememb, tudi bolečina ni izzvenela, tako da si ne predstavljam kaj bi bilo brez. Je pa sam izstis trajal 2h, ker je bila popkovnica (kot so videli šele po rojstvu) krajša in ovita okoli rokice ter 1x tudi glave, kar je bil razlog za premikanje po mm zadnji dve uri. Rodila sem na boku, ker je bil ta položaj najbolj učinkovit. Sami so dejali naj se dotaknem glavice pri porajanku, Matej je prerezal popkovnico, niso je odnesli in vagali, rekli so, da je najbolj pomembno, da je sedaj 3h z mano in tako sva se lahko takoj dojili. Do danes je pri meni 24h/dan, dojenje pa nama gre super. res pa je, da izkušnje od prvič zelo pomagajo. Matej je bil z mano od 8.00-20ih, brez problema, niso ga pustili zunaj, prišel je lahko takoj, ko sem šla v porodno sobo in to je bilo pri 2 cm. Imeli smo tudi 3 ure časa zase po porodu, shranili in pogreli so mi večerjo, ter mi jo prinesli v porodno sobo. Res nevem, če bi mi uspelo brez njih, hvaležna sem jim do neba.
Hvala tudi tebi Izidora za vso znanje, jogo, vzpodbudo. Je pa tvoj seneni drobir “visoko učinkovit”, ker mi je voda odtekla 1h po prvi kopeli in to z slišnim razpokom 😀
Moja druga porodna zgodba (prvič sem leta 2018 rodila s CR zaradi medenične vstave) se je zame začela že veliko prej kot na dan poroda. Pričela se je v trenutku, ko sem izvedela, da sem spet noseča in da si resnično želim, da tokrat poskusim z naravnim porodom po carskem rezu. To je tudi razlog, da sem, za razliko od prvič, pričela obiskovati vadbo za nosečnice v Sončni vili z veliko željo, da svojo porodno zgodbo tokrat pišem sama.
Tudi v drugo mi je odtekla plodovna voda. Brez predhodnih znakov, ob 1.00 zjutraj s slišnim razpokom mehurja in zelo obilno. Edini minus vsega skupaj je bilo dejstvo, da sem se ravno takrat odpravljala spat in tako mi je ena noč spanja pri porodu precej manjkala. Ker sem vedela, da želim tudi tokrat roditi v porodnišnici v Slovenj Gradcu, sem se relativno hitro odpravila od doma (v roku 30 min). Že doma sem kljub položaju na boku premočila 2 veliki brisači in še dve v avtu, tako da moram priznati, da me je malce skrbelo ali je otroček slučajno “na suhem”.
V porodnišnico sem prispela ob 3.00 in na sprejemu sta babici naredili prvi pregled. Odprta sem bila 1cm in čutila sem popdke na približno 6-8 min. Med snemanjem CTG-ja smo izpolnili vso dokumentacijo in opravili hitri test na koronavirus. Partner se je v vmesnem času odpravil v bližnji hotel in čakal, da ga pokličem. Premestili so me v sobo na oddelku in mi naročili naj se še malo spočijem, kar je bilo skoraj nemogoče, ker sem morala v roku 3h vsaj 3x na wc (česar sem bila vesela, ker sem vedela, da je izpraznjeno črevo dobra popotnica za porod), ves čas me je tiščalo lulat in vsakič, ko sem skoraj zaspala, me je ponovno prebudil popadek.
Zjutraj sem dobila še zajtrk in babica me je ob 8.30 po jutranji viziti pospremila v porodno sobo. Zdelo se mi je res zanimivo naključje, da je bila babica ista kot pri mojem prvem porodu in ko sem ji to povedala, sva se takoj zagovorili s pogovorom o carskem rezu. Tudi sama je rodila 2x – obakrat carski rez zaradi nenapredovanja poroda, čeprav je bila niena velika želela naravni porod. Moja misel: BINGO! Takoj sem začutila, da me razume in podpira mojo željo po vaginalnem porodu. Povedala sem ji, da je partner v hotelu in da mora do 10.00 iz sobe ali pa mora svoje bivanje podaljšati. Takoj je pristala na to, da pride kar v porodno sobo (za razliko od nekaterih drugih zgodb iz Slovenj Gradca) in res sem bila zelo vesela, saj sem bila v njej sama samo 30 min.
Babica mi je po priporočilu porodničarja svetovala najnižjo dozo umetnih popadkov. Kot smo se pogovarjali na jogi, sem najprej povprašala ali je to potrebno (glede na predhodni carski rez) in razložila mi je, da vsekakor svetuje najnižji odmerek ter da se bom potem odpirala hitreje in tudi maternični vrat se bo hitreje mehčal. Velja, zaupam ji in se strinjam. Ves čas poroda sem se lahko gibala, menjavala položaje, uporabljala rebozo, pručko, povsem sem spremenila nastavitev porodne postelje (dobila je nekako obliko stola), šla na wc, pod tuš, itd. Predihavanje popadkov in vso dogajanje v porodni sobi je do tega trenutka trajalo cca. 6ur, ki so mi minile s svetlobno hitrostjo. Ker se je porod tukaj prevesil v drugo fazo se je bolečina (vsaj tako sem zadevo dojemala sama) stopnjevala in moja želja je bila, da za naslednjih nekaj ur prejmem epiduralno. Odpiranje in mehčanje je sicer potekalo normalno, vendar cca 1cm na uro in utrujenost me je naredila rahlo neučakano, saj sem vedela, da sem od cilja oddaljena še najmanj nekaj ur. Epiduralna bolečine ni zmanjšala, stopnja je bila ista kot pred tem (tako da je verjetno delovala), sem se pa še vedno lahko premikala, hodila, menjavala položaje, itd. Tako da sem zelo vesela, da sem izbrala to možnost. Ob 14ih je sledila menjava smene in takrat sem se z nekaj žalosti poslovila od babice, ki je odhajala. Na mojo srečo je prišla druga babica, ki je bila prav tako čudovita. Sledil je veliko bolj intenzivni del poroda, ki se je v mojih očeh vlekel bolj kot vseh 12ur pred tem. Vsi štirje (pridružila se je še ena babica) smo sodelovali pri zadnji fazi poroda in izstisu. Vsi so mi že najmanj eno uro govorili, da vidijo glavico in res sem si samo želela, da bi že prišli na cilj. Ko se je glavica končno porodila, sem se je dotaknila in to je najbolj neverjeten občutek. Ko se je naša deklica ob 16:52 rodila, so mi jo položili na prsi in imeli smo 3 ure samo zase. Šele nato so jo obrisali in tehtali. Babica nama je takoj po porodu povedala, da je bila popkovnica nekoliko krajša kot običajno, ovita okoli rame in glavice, kar je bil vzrok za premikanje po milimetrih v zadnji uri in pol.
Sledilo je šivanje notranje raztrganine (presredek je ostal cel in ga ni bilo potrebno prerezati) in v porodno sobo sem dobila tudi večerjo, ki jo je babica shranila že 2 uri prej, jo pogrela in pripeljala v sobo, kar je bilo veliko olajšanje – bila sem namreč zelo lačna. V tem času sva se že dojili in tako kot prvič z dojenjem nisem imela težav. Edina neprijetna stvar so bile teden dni boleče bradavice in prvi naval mleka, kar pa je že pozabljeno. Ko premagaš začetne ovire pri dojenju je le to zame dojenje najlepši del poporodnega obdobja in zlati čas samo za mamico in otročka – samo na začetku je potrebno malo stisniti zobe. Glede poroda s carskim rezom in po “naravni” poti pa lahko rečem, da je zame slednji predvsem čustveno zelo drugačen in te nekako izpopolni. Po porodu sem hitreje okrevala – je pa zmotno mišljenje, da si po vaginalnem porodu že v nekaj dneh povsem fit – potrebno si je vzeti dovolj počitka in časa zase ter za otročka.
Oba s partnerjem sva bila zelo vesela in hvaležna za podporno okolje porodnišnice v Slovenj Gradcu, njihovo prijaznost in strokovnost, podpiranje dojenja in pomoč osebja na oddelku.
Mesec dni kasneje se mi zdi, da je od poroda minilo že več mesecev in edina stvar, ki jo res pogrešam so vadbe joge z v Sončni vili, ki so odličen temelj za nosečnost in porod! 🙂
Hvala tudi tebi Izidora za vso znanje, jogo, vzpodbudo. Je pa tvoj seneni drobir “visoko učinkovit”, ker mi je voda odtekla 1h po prvi kopeli in to z slišnim razpokom 😀
Moja druga porodna zgodba (prvič sem leta 2018 rodila s CR zaradi medenične vstave) se je zame začela že veliko prej kot na dan poroda. Pričela se je v trenutku, ko sem izvedela, da sem spet noseča in da si resnično želim, da tokrat poskusim z naravnim porodom po carskem rezu. To je tudi razlog, da sem, za razliko od prvič, pričela obiskovati vadbo za nosečnice v Sončni vili z veliko željo, da svojo porodno zgodbo tokrat pišem sama.
Tudi v drugo mi je odtekla plodovna voda. Brez predhodnih znakov, ob 1.00 zjutraj s slišnim razpokom mehurja in zelo obilno. Edini minus vsega skupaj je bilo dejstvo, da sem se ravno takrat odpravljala spat in tako mi je ena noč spanja pri porodu precej manjkala. Ker sem vedela, da želim tudi tokrat roditi v porodnišnici v Slovenj Gradcu, sem se relativno hitro odpravila od doma (v roku 30 min). Že doma sem kljub položaju na boku premočila 2 veliki brisači in še dve v avtu, tako da moram priznati, da me je malce skrbelo ali je otroček slučajno “na suhem”.
V porodnišnico sem prispela ob 3.00 in na sprejemu sta babici naredili prvi pregled. Odprta sem bila 1cm in čutila sem popdke na približno 6-8 min. Med snemanjem CTG-ja smo izpolnili vso dokumentacijo in opravili hitri test na koronavirus. Partner se je v vmesnem času odpravil v bližnji hotel in čakal, da ga pokličem. Premestili so me v sobo na oddelku in mi naročili naj se še malo spočijem, kar je bilo skoraj nemogoče, ker sem morala v roku 3h vsaj 3x na wc (česar sem bila vesela, ker sem vedela, da je izpraznjeno črevo dobra popotnica za porod), ves čas me je tiščalo lulat in vsakič, ko sem skoraj zaspala, me je ponovno prebudil popadek.
Zjutraj sem dobila še zajtrk in babica me je ob 8.30 po jutranji viziti pospremila v porodno sobo. Zdelo se mi je res zanimivo naključje, da je bila babica ista kot pri mojem prvem porodu in ko sem ji to povedala, sva se takoj zagovorili s pogovorom o carskem rezu. Tudi sama je rodila 2x – obakrat carski rez zaradi nenapredovanja poroda, čeprav je bila niena velika želela naravni porod. Moja misel: BINGO! Takoj sem začutila, da me razume in podpira mojo željo po vaginalnem porodu. Povedala sem ji, da je partner v hotelu in da mora do 10.00 iz sobe ali pa mora svoje bivanje podaljšati. Takoj je pristala na to, da pride kar v porodno sobo (za razliko od nekaterih drugih zgodb iz Slovenj Gradca) in res sem bila zelo vesela, saj sem bila v njej sama samo 30 min.
Babica mi je po priporočilu porodničarja svetovala najnižjo dozo umetnih popadkov. Kot smo se pogovarjali na jogi, sem najprej povprašala ali je to potrebno (glede na predhodni carski rez) in razložila mi je, da vsekakor svetuje najnižji odmerek ter da se bom potem odpirala hitreje in tudi maternični vrat se bo hitreje mehčal. Velja, zaupam ji in se strinjam. Ves čas poroda sem se lahko gibala, menjavala položaje, uporabljala rebozo, pručko, povsem sem spremenila nastavitev porodne postelje (dobila je nekako obliko stola), šla na wc, pod tuš, itd. Predihavanje popadkov in vso dogajanje v porodni sobi je do tega trenutka trajalo cca. 6ur, ki so mi minile s svetlobno hitrostjo. Ker se je porod tukaj prevesil v drugo fazo se je bolečina (vsaj tako sem zadevo dojemala sama) stopnjevala in moja želja je bila, da za naslednjih nekaj ur prejmem epiduralno. Odpiranje in mehčanje je sicer potekalo normalno, vendar cca 1cm na uro in utrujenost me je naredila rahlo neučakano, saj sem vedela, da sem od cilja oddaljena še najmanj nekaj ur. Epiduralna bolečine ni zmanjšala, stopnja je bila ista kot pred tem (tako da je verjetno delovala), sem se pa še vedno lahko premikala, hodila, menjavala položaje, itd. Tako da sem zelo vesela, da sem izbrala to možnost. Ob 14ih je sledila menjava smene in takrat sem se z nekaj žalosti poslovila od babice, ki je odhajala. Na mojo srečo je prišla druga babica, ki je bila prav tako čudovita. Sledil je veliko bolj intenzivni del poroda, ki se je v mojih očeh vlekel bolj kot vseh 12ur pred tem. Vsi štirje (pridružila se je še ena babica) smo sodelovali pri zadnji fazi poroda in izstisu. Vsi so mi že najmanj eno uro govorili, da vidijo glavico in res sem si samo želela, da bi že prišli na cilj. Ko se je glavica končno porodila, sem se je dotaknila in to je najbolj neverjeten občutek. Ko se je naša deklica ob 16:52 rodila, so mi jo položili na prsi in imeli smo 3 ure samo zase. Šele nato so jo obrisali in tehtali. Babica nama je takoj po porodu povedala, da je bila popkovnica nekoliko krajša kot običajno, ovita okoli rame in glavice, kar je bil vzrok za premikanje po milimetrih v zadnji uri in pol.
Sledilo je šivanje notranje raztrganine (presredek je ostal cel in ga ni bilo potrebno prerezati) in v porodno sobo sem dobila tudi večerjo, ki jo je babica shranila že 2 uri prej, jo pogrela in pripeljala v sobo, kar je bilo veliko olajšanje – bila sem namreč zelo lačna. V tem času sva se že dojili in tako kot prvič z dojenjem nisem imela težav. Edina neprijetna stvar so bile teden dni boleče bradavice in prvi naval mleka, kar pa je že pozabljeno. Ko premagaš začetne ovire pri dojenju je le to zame dojenje najlepši del poporodnega obdobja in zlati čas samo za mamico in otročka – samo na začetku je potrebno malo stisniti zobe. Glede poroda s carskim rezom in po “naravni” poti pa lahko rečem, da je zame slednji predvsem čustveno zelo drugačen in te nekako izpopolni. Po porodu sem hitreje okrevala – je pa zmotno mišljenje, da si po vaginalnem porodu že v nekaj dneh povsem fit – potrebno si je vzeti dovolj počitka in časa zase ter za otročka.
Oba s partnerjem sva bila zelo vesela in hvaležna za podporno okolje porodnišnice v Slovenj Gradcu, njihovo prijaznost in strokovnost, podpiranje dojenja in pomoč osebja na oddelku.
Mesec dni kasneje se mi zdi, da je od poroda minilo že več mesecev in edina stvar, ki jo res pogrešam so vadbe joge z v Sončni vili, ki so odličen temelj za nosečnost in porod! 🙂
Najina porodna zgodba se začne že v ponedeljek, ko sva bili naročeni na sprejem v porodnišnico za sprožitev poroda. Ker sem prvič rodila s carskim rezom, so se odločili za sprožitev s Foleyevim katetrom. Pravijo, da to boli, vendar so bili zelo nežni in vstavitve sploh nisem čutila, le smešen občutek je ko cevka med nogami binglja. Stripping oz luščenje membran, ki sem ga izkusila v prvi nosečnosti je veliko bolj neprijeten oz boleč. Potem so me odpeljali na oddelek in čakanje na štartni liniji se je začelo. Po enem mesecu z dveletnikom doma, je bil to pravi oddih. Malo sem zaspala, ko sem začutila prvi objemček. To so bili taki prijetni objemčki, ki jih ni bilo treba predihavat, prihajali so sprva na 20 min, po dveh urah pa že na 10 min. Bila sem jih res vesela. Zaposlila sem se z gledanjem serije. Zvečer so so čisto pomirili in pupiki sem se potiho zahvalila, da mi je dala še eno noč za oddih. Ob 3. Zjutraj sem začutila, da imam hladne hlačke. Odtekat mi je začela plodovnica, njen značilen vonj mi je bil dobro znan. To se lahko zgodi po vstavitvi foleya in strippingu tudi. Kmalu zatem so prišli tudi objemčki na 10 min. Poklicala sem sestro, ki me je odpeljala v porodne sobe. Tam so posneli CTG, ki je risal objemčke na 5 min, odstranili kateter in opravili vaginalni pregled, ki pa je bil nespremenjen. Namestili so me v “zeleno sobo”. Bila je mirna noč, v sosednjih porodnih sobah je vladala tišina in sem še malo dremala. Babica me je zjutraj ponovno pregledala in mi svetovala, da počakamo da se res samo zažene, ker se boji da če bi sedaj hoteli nekaj pospeševat na tak status materničnega ustja bi bilo to obsojeno na ponovni CR. Za to sem ji neizmerno hvaležna. Ko se je prikazalo sonce so objemčki ponovno ponehali zato sem zaspala. V sobi so imeli tudi sporočila porodne boginje, na vidno mesto sem nastavila “I have time” in “I trust my body”. Bil je tihi torek, kljub polni luni dan pred tem. Zatišje pred nevihto. Po kosilu sem se zaposlila z gledanjem serije in se razveselila popadkov, ki so prišli ob 3 popoldne. Tretji zagon. V tretje gre rado pravijo in tako je tudi bilo. Bili so drugačni, močnejši in daljši. Sprejela sem jih kot objeme nevidnih rok v mojem vrtu za obzidjem. Le da so bili bolj medvedji. Ko so se zgostili na 10 min sem poklicala babico, ki je svetovala topel tuš. To je bilo pravo olajšanje. Po eni uri pod tušem smo posneli CTG in mali pupi je bilo še zelo udobno v trebuščku. Dobra novica, imamo čas. Objemi so bili sedaj že na 5 min, kmalu sem se vrnila pod tuš. Moj prag bolečine je zelo nizek, to vem o sebi, prosila sem za kaj proti bolečinam in dobila spasmex, da ne bi vsdga ustavili.. Dobro, sem šla nazaj pod tuš. Z babicami sem se dogovorila da jih pokličem, ko bodo na 2 min in to je bilo okrog 9. Ure, ko so me namestili v porodno sobo. Prihod izpod vročega tuša je spet ojačal občutke bolečine zato sem komaj dočakala epiduralno z vokalizacijo, gibanjem. V tej uri čakanja so v sosednji porodni sobi rodili, saj nebi vedla da so rodili, če nebi dojenček zajokal… Jaz pa sem zganjala tak živžav pri 2cm!!! Res smo si različni hehe. V glavnem ob 10 je prišel anesteziolog in nastavil epiduralno, babica me je pogledala in rekla “super, že 3-4, glavica se je ze malo spustla”. Takrat se mi zdi da se mi je skala odvalila od srca, prvi otrok se namreč ni spustil, saj imam štrleč promontorij in ozko medenica, poleg tega pa je bil tudi v obratni rotaciji. Če se spušča to pomeni, da smo na konju! Gremo! Počakala je popadek in govorila, odlično, super, 5, 6, ne 7-8 cm… Kaj je delala takrat nisem vedla, saj sem imela epiduralno in nisem tega čutila. Spomnim pa se, da mi je ena babica na pregledu med nosečnostjo razlagala da včasih malo pomasirajo ustje in se v enen popadku lahko čisto odpreš, če je primerno in s tem prihranijo par ur popadkov, vendar je rekla tudi, da to boli. Verjetno zaradi EA tega nisem čutila, sem ji pa popolnoma zaupala in sem ji zelo hvaležna, saj je olajšala pot meni in moji pupiki. Ob polnoči je prišel še Grega in tiščavniki. Odlično je masiral križ, jaz pa sem se kot na gugalnici na vseh štirih na postelji divje sukala naprej in nazaj. Vedno sem govorila, da mi pasje dihanje ne paše in da tega jaz sigurno ne bom mogla med porodom delat, ampak to je bilo edino kar me je pripeljalo čez tiščavnike, saj epiduralna na bolečino ob razmikanju kosti ni imela prav dosti vpliva.. Mislila sem da imam v medenici balon, ki ga napihujejo in da bo glihkar vse razneslo. Lulat, kakat, tiščat, vse bi sem rekla babici, ki me je pogledala in dala zeleno luč za potiskanje. V tem pa sem res dobra, obe babici sta bili navdušeni in sta me morali bremzat in sta mi rekli naj kolikor lahko samo predihujem. Pupa se je lepo spuščala po porodnem kanalu in sem jo lahko tudi sama potipala – neprecenljivo. Med popadki sem jo malo pocohala po glavici. Se par popadkov in babice so se začele oblačit in odpirat set, jaz pa “a že, a to je to?”, med naslednjim popadkom na boku sem morala poškilit čez trebuh in sem jo videla – mojo malo pupiko, ki se krona. Pobožala sem jo in sopihala. Kako lep občutek. Saj sem že prej pobožala kronajočo glavico, samo čez rokavice ni isto, sploh pa je nekaj čisto posebnega, ko božaš svoje dete, ki se poraja. Sedaj sem se obrnila na hrbet in poslušala babice. Nič ni peklo, čutila sem samo pritisk in dotik. Babice sem prosila naj mi varujejo presredek ter ga masirajo že prej. Še dva popadka in bila je na mojem trebuščku, Zmaga, bila je sreda ob 1. zjutraj. Imela je popkovinico enkrat ovito okrog vratu, vendar je bila dovolj dolga in pupa se je čez cel porod počutila zelo dobro. Ves čas so naju spremljali s CTG, zato ker sem imela predhodni CR. Aja pa epiduralni kateter je zavil malo desno in zato v desni nogi nisem imela moči in občutka, tako da sem bila res omejena na posteljo. V glavnem, ko je bila pupa na trebuščku, sem si jo takoj dvignila čisto gor na prsa, da sem jo lahko polupčkala in stisnila. Nisem mogla počakat, da bi sama splezala do mene. Je pa na prsih plezala gor in že isti trenutek dvigala in obračala glavo ter iskala bradavico ter mljaskala svoje roke. Ko je popkovinica nehala utripat sem jo sama prerezala. Ta čas se je odluščila tudi posteljica, ki se je porodila z enim potiskom. Potem smo imeli 3h zase, stiskali sva se koža na kožo, se podojili v bočnem položaju, ker je meni tako lažje in sem tega bolj vajena. V tem času sta se v sosednjih porodnih sobah rodila še dva dojenčka in smo res imeli mir 3h, ker so babice imele dovolj dela. Po 3h so jo stehtali, izmerili, dali K vitamin in oblekli, da jo je lahko še ati pocartal. Potem je sledilo slovo in že sva bili na oddelku, kjer sva si privoščili nadstandard. Zelo priporočam, je bilo kar luštno, ker je bilo lažje imet video konference preko messengerja z domom večkrat na dan tudi po več ur. To je zelo olajšalo ločitveno stisko od moža in sinčka in se sploh nisem počutila osamljeno, hkrati pa sem se lahko temeljito spočila in okrevala, spoznala z Viktorijo, kar bi bilo doma z nadobudnim dveletnikom težje. Vseeno pa sva se vsak dan veselili prihoda domoc, kjer ni vseh vizit in nege otroka ob 6 (ko sva ravno zaspali po maratonskem dveurnem dojenju) ter nočnih budnic in prižiganja luči zato ker “moramo mame otroke opazovat tudi ponoči in jih moramo zbujat na 3h za dojenje – kot da ne slišiš vsakega njihovegs premika in vzdihljaja”.. Tako da sem ponoči masko uporabljala namesto tistih senčil za očke, ki sem jih ponavadi imela za na potovanja, da sem se vsaj malo naspala.
Za zaključek bi rada povedala, da je Viktorija v vseh merah, vključno z obsegom glavice večja od prvega otročka in se je rodila po naravni poti, brez težav, gladko in samo z mojimi popadki. Ni vse v velikosti in noben ne ve kako se bo na koncu odvilo z zagotovostjo, zato pa te bolj spremljajo med porodom. Kljub temu, da so na vsakem pregledu povedali, da je glavica visoko nad simfizo, da je večja od bratca, prvič je bil KPD (glavica prevelika za medenico) , maternično ustje dolgo, visoko, retroponirano, neoptimalno sem imela močno željo. Vredno si je bilo dati priložnost in poskusit. V poskus vaginalnega poroda po CR (TOLAC, VBAC) sem se zaradi vseh teh informacij podala pripravljena na to, da bo ponovno CR, pa sem si vseeno želela da jo vsaj malo “postiska” prej. No na koncu je uspelo in moja velika Zmaga je tukaj, zdrava, okrevanje bistveno hitrejše, počutje in povezanost z detetom pa neprimerljivo boljše kot po prvem porodu. S tem so se zacelile še duševne rane prvega poroda. To je naša zgodba o veliki zmagi in upam, da bo še kakšni mamici vlila upanje in pogum za drugačen začetek.
Za zaključek bi rada povedala, da je Viktorija v vseh merah, vključno z obsegom glavice večja od prvega otročka in se je rodila po naravni poti, brez težav, gladko in samo z mojimi popadki. Ni vse v velikosti in noben ne ve kako se bo na koncu odvilo z zagotovostjo, zato pa te bolj spremljajo med porodom. Kljub temu, da so na vsakem pregledu povedali, da je glavica visoko nad simfizo, da je večja od bratca, prvič je bil KPD (glavica prevelika za medenico) , maternično ustje dolgo, visoko, retroponirano, neoptimalno sem imela močno željo. Vredno si je bilo dati priložnost in poskusit. V poskus vaginalnega poroda po CR (TOLAC, VBAC) sem se zaradi vseh teh informacij podala pripravljena na to, da bo ponovno CR, pa sem si vseeno želela da jo vsaj malo “postiska” prej. No na koncu je uspelo in moja velika Zmaga je tukaj, zdrava, okrevanje bistveno hitrejše, počutje in povezanost z detetom pa neprimerljivo boljše kot po prvem porodu. S tem so se zacelile še duševne rane prvega poroda. To je naša zgodba o veliki zmagi in upam, da bo še kakšni mamici vlila upanje in pogum za drugačen začetek.
Kot veš me je bilo poroda vedno izredno strah, ker sem od povsod slišala same horor zgodbe o takih in drugačnih groznih porodih. Verjetno je bil ta strah celo eden izmed dejavnikov, zaradi katerih se za otroka nisem odločila že prej. Resnično sem ti hvaležna za vso pomoč in podporo v teh preteklih mesecih, saj sem s tvojo pomočjo uspela ta strah preseči in bila pripravljena na porod tako fizično kot psihično. Predvsem so mi koristile vse informacije iz priprav in delavnic, ki sem se jih res trudila upoštevati in sem prepričana, da so pripomogle k temu, da je bila moja porodna zgodba tako lepa in uspešna.V pripravah na porod sem torej bila zelo aktivna (pila sem malinov čaj, delala poparek s senenim drobirjem, hodila na sprehode, vestno, a mukotrpno izvajala masažo presredka, itd.). Teden dni pred porodom sem hodila tudi na akupunkturo, po kateri sem imela, kar opazne reakcije, tako da mislim, da mi je koristilo tudi to.3 dni pred porodom sem že imela vsak večer pred spanjem nežne pripravljalne popadke, zadnji večer prej pa sem dobila tudi prebavne motnje, tamala pa je tako delala v trebuhu, da sem jo zafrkavala, če misli priti ven iz mene, kot v filmu Alien, kar čez trebuh, in da je pot ven drugje. Očitno me je vzela zelo resno… Naslednje jutro (točno 1 teden pred PDP) sem se zbudila ob 9h, ker sem začutila kot en pik v trebuhu, vendar sem mislila, da me je samo deklica brcnila v mehur. Pridem na stranišče, se usedem in iz mene se ulije tekočina – jaz pa zaprepadeno gledam kaj se dogaja, ker mehurja še nisem sprostila. Vstanem se iz stranišča in vidim, da je tekočina bela in da so v njej dlačice – aha, lanugo, voda mi je odtekla. Pokličem tebe, da preverim, če še imam čas da se najem in stuširam preden grem v porodnišnico, v tistem pa se zbudi že tudi mož, ker je slišal, da se pogovarjam po telefonu. Povem mu, da mi je odtekla voda in naj skuha šmorn za zajtrk, jaz pa se grem stuširat. 20 minut zatem, ko mi je odtekla voda že dobim prve popadke – so redni na 7 – 10 minut, znosni, a še vedno dovolj boleči, da se skozi nekatere že moram malo predihati. Pojeva zajtrk in greva v porodnišnico. Do sprejema v porodnišnico je še par veselih zaprek (rampa pri bolnici se noče dvigniti, ne spustijo me noter pri rednem vhodu, ker so ravno peljali COVID porodnico, itd.), ampak vse rešimo brez drame. Ob 10.30 sem sprejeta v porodnišnico, naredijo mi pregled in ugotovijo, da sem 1 cm odprta. Pri pregledu se mi odlušči tudi čep. Peljejo me v porodno sobo 3, ki je še edina prosta – danes je tukaj res čista norišnica. Pustijo mi, da si v miru iz potovalke spakiram vse stvari, ki jih želim imeti pri roki, saj se potem kaj dosti ne bom smela premikati (ker mi je odtekla voda). Poskusim se premikati po postelji in dajati v različne položaje, a mi na koncu še najbolj ustreza ležati na levem ali desnem boku, tako da mi prepoved gibanja sploh ne predstavlja težave. Ob 13h me babica pogleda (res zelo lepo, nič me ni bolelo) in ugotovi, da sem še vedno samo 1 cm odprta, čeprav imam že cel čas popadke, sedaj so že na 4 min ali manj. Pogledati me pride tudi anestezistka in mi pove, da ultiva ne bo možna, ker bo popoldanski porod, da pa z epiduralno ne bi smelo biti težave. Rečem, da bi rada še videla kako se bodo stvari odvijale in če se lahko odločim kasneje, reče da ni problema. Babica mi prijazno pove, da če želim lahko dobim tudi kakšno injekcijo proti bolečinam, da je na voljo, vendar da naj povem sama, da silili me ne bodo. Okoli 14h se odločim, da bi vzela injekcijo, ker so bili popadki že dokaj naporni (čeprav še vedno znosni), ampak se odločim, da moram varčevati z močmi, ker bom sicer čisto uničena do takrat, ko bo pa šlo zares. Dajo mi injekcijo, za katero pa nimam občutka, da bi mi kaj zmanjšala bolečine. Kasneje sem izvedela, da mi je ta injekcija verjetno precej pomagala pri odpiranju. Pridejo mi povedati, da bi mi radi “stimulirali oz. spodbujali porod” – ugotovim, da je to olepševalnica, ki jo uporabljajo za umetne popadke. Vprašajo me tudi, če mi lahko še dodatno predrejo ovoje in pristanem, ker mi tako nič ne spremeni. Ko ponovno pride anestezistika ji povem, da bom epiduralno vzela, ko bo šlo zares, ker presodim, da jo bom potrebovala za moči na koncu. Okrog 15.30 me nova babica pregleda in mi pove, da sem odprta 3 cm in da je to zdaj lep napredek. Rečejo mi, da lahko pokličem moža in da mi bodo naštimali epiduralno. Anestezist je hitro tam, me pa prvo skrega zakaj nimam maske – povem mu, da pri vsem, kar gre danes iz mene in pri tem kje se on zdaj misli pozicionirat, je moja sapa še njegov najmanjši problem. Začne se smejati in me vpraša če je tako hudo. Prijazno me počaka, da mine popadek nato pa mi začne delati epiduralno – sredi tega dobim popadek in medicinski sestri verjetno skoraj zlomim roko, zato, da ostanem pri miru. Epiduralna prime takoj. Babica me pregleda in pravi, da imam poln mehur, če bom poskusila iti lulat, sicer mi bo nastavila kateter. Rečem, da bi vseeno poskusila sama. Sicer je malo skeptična, ker pravi, da po epiduralno gredo ženske še težje na stran, a mi vseeno prinese kahlo in me pusti samo v sobi. Čez par minut vpraša, če je šlo, prosim jo za še nekaj časa. Brez težav mi pusti čas. Dam se v najbolj prepognjen položaj kolikor se čepe lahko in poskusim stisniti mehur še z rokami – Yes! Uspe mi! Potem v sobo spustijo moža. Sprva sploh ne opazim, da so popadki izginili, ker se je toliko vsega zgodilo. Oddahnem si. Naštimajo mi umetne popadke, ki pa jih epiduralni navkljub, čutim. Sicer me ne bolijo, čutim samo močan pritisk na medenici oz. zategovanje mišic. Z možem se pogovarjava o tem kaj se je njemu dogajalo čez dan. Čez kakšno uro začnem čutiti boleče popadke (močnejše kot pred epiduralno) in občutek tiščanja pri zadnjiku. Mislim si, da to še gotovo ne more biti to, pa tudi epiduralna bi mi morala držati nekje 2 uri. Rečem možu naj vseeno gre po babico, da bi me pogledala. V tistem pride v sobo sama in pove, da se opravičuje, vendar da so jim komaj sedaj javili da je nov protokol glede spremstev pri porodu in da mora mož takoj na bris in hitri test za COVID. No, super – cel dan me je čakal, sedaj ko se mi je najbolj začelo dogajati pa mora iti na bris. Medtem, ko on gre, me babica pregleda in mi reče: Gospa, vi ste odprti do konca, 10 cm, akcija, to so res tiščalniki kar čutite (sploh po tistem, ko sem dobila še en popadek in je slišala kakšne zvoke sem spuščala med njim). V 1 uri sem se torej odprla za 7 cm. Wau…ekspresno! Z babico se pogovarjava kako sedaj naprej. Pove mi da imam 2 opciji: ali pusti, da mi epiduralna izzveni, 1 uro imam boleče tiščalnike in v tem času rodim ali pa mi da še eno rundo epiduralne in me ne bo bolelo, ampak se zna zgoditi, da se bo potem porod podaljšal, ker ne bom čutila popadkov in ne bom vedela kdaj moram potiskati. Oho, v tej zadnji fazi mi bodo pustili epiduralno!?! Vprašam babico kaj misli ona: pove mi, da je porod do sedaj potekal tako lepo, in da imam tako lep CTG, da je mnenja, da mi epiduralna ne bi smela zavirati poroda in da mi jo upa dati, vendar pa da se moram odločiti sama. Razmišljam, da v najslabšem primeru to pomeni, da bom še 2 uri malo počivala in potem šla v najtežji del ali pa šla v najtežji del takoj. V najboljšem primeru pa lahko, da bom rodila z manj bolečinami že prej. Odločim se, da vseeno vzamem še eno rundo epiduralne. Babica mi jo da in z mano sedi ob postelji, se pogovarja z mano in me boža med popadki, dokler se ne vrne mož. Za to sem ji neizmerno hvaležna, ker me je najbolj bilo strah biti sama med porodom, kar sem napisala tudi v porodni načrt. Epiduralna zgrabi, popadki pa tudi ne gredo nikamor – so redni, močni in zelo boleči, vendar jih še vedno ne bi opisala, kot najbolj nepopisno bolečino, ki obstaja (predstavljala sem si, da bo dosti huje) – verjamem, da mi je epiduralna tukaj odnesla velik del bolečine. Otrok se izredno hitro premika, babica mi komaj utegne premikati CTG. Pregleda me in reče, da bomo čez kakšnih 10 popadkov verjetno že šli v iztis. Ležim na boku, mož me boža, predihavam popadke in potiskam, ter odštevam število popadkov od 10 navzdol. Ko pridem do številke 6 rečem možu naj gre po babico, ker imam občutek kot, da imam glavico že čisto med nogami. Babica me pogleda in pravi, da če malo razpre labie res že vidi glavico, da pa bomo še nekaj popadkov na boku. Ko mi reče, da grem na hrbet sem pozitivno presenečena, zdi se mi hitreje, kot sem mislila, da bo. Še enkrat mi da navodila kako potiskati pri izstisu. Zaprem oči, globoko zajamem sapo in začnem potiskati. Pri vsakem popadku grem po sapo vsaj 3-krat. Po kronanju glavice mi zmanjka popadka sredi iztisa in moramo čakati na naslednjega medtem, ko je deklica do ušes iztisnjena. Mož in babici mi povedo, da ima rokico na ličku in miga s prstki. Ta del čakanja na zadnji popadek mi je najhujši. Končno pride, še zadnjič potiskam in deklica je zunaj. Odprem oči in jo zagledam, zelo hitro pa tudi zaslišim, da ima zelo močna pljuča. Takoj jo dobim na prsi, mož je čisto ganjen, babice so navdušene. Čez par minut me vprašajo če jo lahko samo na hitro obrišejo in stehtajo, rečem da lahko, ta čas pa porodim še posteljico, kar gre kar mimogrede. Ko dobim deklico nazaj ima že široko odprte oči in me gleda, nič ni pomendrana ali modra ima pa glavo tako polno las, da ne vem, če sem že kdaj videla tako lasatega dojenčka. Končni rezultat? Zdrava deklica, težka 2930 g, velika 48 cm. Nič rezov, nič raztrganin – 0 šivov. Masaže presredka se, kot kaže, res splača. 🙂 Trajanje poroda – 3 ure. Woo hoo, bravo jaz!Po porodu so nas pustili še skoraj 4 ure same, da smo res lahko bili skupaj. Pol ure po porodu se je že tudi zelo lepo dojila – videla sem, da je začela iskati dojsko pa sem poklicala babico, da so mi jo pomagali pristaviti. Tudi kasneje nama je dojenje gladko steklo, ker ima deklica res močan sesalni refleks in se lepo pristavlja. Ker sem rodila okoli pol 7h, sem dobila še večerjo, kar mi je strašno ustrezalo, ker sem nazadnje jedla zjutraj ob pol 10h in sem bila že precej lačna. Ta čas da sem se jaz najedla, sta se mož in hčerka čisto zaljubila eden v drugega, mož jo je z ohm chanti celo uspaval. Skratka, imela sem res krasen, praktično šolski porod in če bi mi kdo kdaj rekel, da bom tako lepo rodila ne bi tega nikoli verjela. Dejansko mi sploh ni problem it še kdaj rodit. 🙂 Vse pohvale tudi obema babicama, ki sta me spremljali v porodni sobi, boljše oskrbe si ne bi mogla želeti. Tako, da HVALA res še enkrat za vse, ker vem in verjamem, da brez tvoje pomoči zagotovo ne bi šlo tako gladko pa tudi jaz gotovo ne bi bila tako mirna in sproščena, ker sem vedela kaj pričakovati in kako bodo stvari izgledale.
Meni je blo v Slovenj Gradcu obakrat super. In če grem še enkrat, grem spet tja. Je pa itak vsak porod odvisno od posameznice in njene psihe.
Pri prvem porodu mi babica ni verjela, da rojevam in me je pustila samo v zeleni sobi, Bojana pa poslala domov. Ko sem jo klicala, da naj mi da nekaj proti bolečinam, mi je dala lekadol in rekla, da to še ni nič, da naj se le pripravim na pravo bolečino. In sem se pripravljala na pravo bolečino… dokler me ni prišla po 3 urah spet pogledat in sem ji povedala, da jaz res rojevam. Ko me je pregledala, mi je z velikimi začudenimi očmi povedala: Vi boste rodili! A ma nemoj. 😀 Potem sem hitro poklicala Bojana, ki je po luftu priletel v SG in komaj ujel porod. Nauk zgodbe: PARTNER NAJ ČAKA ČIM BLIŽJE! Drugače pa če potegnem črto, je meni prav fajn, da je izpadlo kot je, da sem lahko rojevala v svojem miru v zeleni sobi, v svojem ritmu, brez pregledov, CTG-ja in protibolečinske kemije. Babica pa se nama je po porodu tudi lepo opravičila. Ko se je okronala glavica so me sami vprašali, če se je želim dotakniti in to celo večkrat, ko se je rodil Izak so mi ga takoj položili na trebuh in popkovnico je prerezal Bojan, ko je nehala utripati. Potem so mi Izaka spet takoj položili na prsa in se je že priklopil. Imeli smo 3 posvečene ure, zadnjo uro se je Izak stiskal k Bojanovim golim prsim, jaz pa sem dobila zajtrk v porodno posteljo. Na oddelku sem zaprosila za nadstandardno sobo, ki je bila zame neprecenljiva (ljubi mir in lastna kopalnica). Tudi med. sestre so super in se zelo trudijo, da je mamici udobno in da dojenje čim lepše steče. K meni so hodile na 3 ure podnevi in ponoči in me spraševale, kako je, če potrebujem pomoč in mi dejansko pomagale tako, da so prijele mojo dojko in jo porinile v dojenčkova usta. 🙂
Tudi prejšnji teden sem imela zelo lepo porodno izkušnjo, kljub temu, da se iz prve izkušnje nisva naučila, da naj partner čaka čim bližje in da Bojan ni bil prisoten pri porodu. Je pa na srečo bil prisoten pri naših 4 posvečenih uricah. V glavnem… Porodnih želj nisem imela na papirju, ampak sem ekipi sproti povedala, kaj si želim. Babici sem takoj povedala, da sem si negovala in masirala presredek in da naj me lepo prosim pazi. Ko so mi želeli predreti plodove ovoje, sem vprašala, če je nujno in da če ni, bi raje, da se vse odvija po naravni poti. Pa ni bil problem. Povedala sem, da sem lačna in v zeleno sobo so mi prinesli zajtrk. Zaželela sem si žoge, dobila sem 2 velikosti. Prosila sem gibanje, ni bil problem. Tudi tu pa tam, ko so me dali na ctg, sem lahko bila na žogi. V zeleni sobi je tudi radio in karte porodne vile s pozitivnimi afirmacijami. Nudijo tudi aromaterapijo pa tudi porod v vodi je možen. Čez cel porod v zeleni in porodni sobi sem imela svojo glasbo. Cel čas so bili tam nekje ginekolog in 2 babici, ki so me pustili čisto pri miru, a mi vseeno dali vedeti, da so tam in da me pazijo. Verjetno pa sem imela srečo, ker mislim, da sem bila v porodnem bloku takrat sama. Po porodu se nama je uspel pridružiti še Bojan in skupaj smo v miru preživeli 4 posvečene urice. Na koncu sem spet dobila kosilo v porodno sobo. Aja, pa cel porod sem bila brez maske. To me je najbolj skrbelo. Niti enkrat me ni kdo opozoril naj si jo nadenem. Verjetno pa je to tudi odvisno od ekipe. Na oddelku sem spet imela nadstandardno sobo in spet bila prezadovoljna z odnosom vseh zaposlenih.
V glavnem. Partner naj ne hodi daleč stran, tudi če rečejo, da bo to ziher še trajalo en dan al pa še več. Kot nas ti učiš, treba je vprašat in vedet kaj hočeš. Zato pa hodimo k tebi, da smo pripravljene in opolnomočene.
1000x hvala za vso znanje in pozitivne sugestije, ki si mi jih dala. Brez tebe moji porodi ne bi bili nikoli tako lepi, kot so bili. Samo sebe sem vedno znova presenetila, kak visok prag bolečine imam in kak fokus in odločnost premorem. Res dvomim, da bi vse skupaj doživljala na tak način, če me ne bi na porod pripravila ti. Hvalaaaa! Rada te imam! Objem! ️
Pri prvem porodu mi babica ni verjela, da rojevam in me je pustila samo v zeleni sobi, Bojana pa poslala domov. Ko sem jo klicala, da naj mi da nekaj proti bolečinam, mi je dala lekadol in rekla, da to še ni nič, da naj se le pripravim na pravo bolečino. In sem se pripravljala na pravo bolečino… dokler me ni prišla po 3 urah spet pogledat in sem ji povedala, da jaz res rojevam. Ko me je pregledala, mi je z velikimi začudenimi očmi povedala: Vi boste rodili! A ma nemoj. 😀 Potem sem hitro poklicala Bojana, ki je po luftu priletel v SG in komaj ujel porod. Nauk zgodbe: PARTNER NAJ ČAKA ČIM BLIŽJE! Drugače pa če potegnem črto, je meni prav fajn, da je izpadlo kot je, da sem lahko rojevala v svojem miru v zeleni sobi, v svojem ritmu, brez pregledov, CTG-ja in protibolečinske kemije. Babica pa se nama je po porodu tudi lepo opravičila. Ko se je okronala glavica so me sami vprašali, če se je želim dotakniti in to celo večkrat, ko se je rodil Izak so mi ga takoj položili na trebuh in popkovnico je prerezal Bojan, ko je nehala utripati. Potem so mi Izaka spet takoj položili na prsa in se je že priklopil. Imeli smo 3 posvečene ure, zadnjo uro se je Izak stiskal k Bojanovim golim prsim, jaz pa sem dobila zajtrk v porodno posteljo. Na oddelku sem zaprosila za nadstandardno sobo, ki je bila zame neprecenljiva (ljubi mir in lastna kopalnica). Tudi med. sestre so super in se zelo trudijo, da je mamici udobno in da dojenje čim lepše steče. K meni so hodile na 3 ure podnevi in ponoči in me spraševale, kako je, če potrebujem pomoč in mi dejansko pomagale tako, da so prijele mojo dojko in jo porinile v dojenčkova usta. 🙂
Tudi prejšnji teden sem imela zelo lepo porodno izkušnjo, kljub temu, da se iz prve izkušnje nisva naučila, da naj partner čaka čim bližje in da Bojan ni bil prisoten pri porodu. Je pa na srečo bil prisoten pri naših 4 posvečenih uricah. V glavnem… Porodnih želj nisem imela na papirju, ampak sem ekipi sproti povedala, kaj si želim. Babici sem takoj povedala, da sem si negovala in masirala presredek in da naj me lepo prosim pazi. Ko so mi želeli predreti plodove ovoje, sem vprašala, če je nujno in da če ni, bi raje, da se vse odvija po naravni poti. Pa ni bil problem. Povedala sem, da sem lačna in v zeleno sobo so mi prinesli zajtrk. Zaželela sem si žoge, dobila sem 2 velikosti. Prosila sem gibanje, ni bil problem. Tudi tu pa tam, ko so me dali na ctg, sem lahko bila na žogi. V zeleni sobi je tudi radio in karte porodne vile s pozitivnimi afirmacijami. Nudijo tudi aromaterapijo pa tudi porod v vodi je možen. Čez cel porod v zeleni in porodni sobi sem imela svojo glasbo. Cel čas so bili tam nekje ginekolog in 2 babici, ki so me pustili čisto pri miru, a mi vseeno dali vedeti, da so tam in da me pazijo. Verjetno pa sem imela srečo, ker mislim, da sem bila v porodnem bloku takrat sama. Po porodu se nama je uspel pridružiti še Bojan in skupaj smo v miru preživeli 4 posvečene urice. Na koncu sem spet dobila kosilo v porodno sobo. Aja, pa cel porod sem bila brez maske. To me je najbolj skrbelo. Niti enkrat me ni kdo opozoril naj si jo nadenem. Verjetno pa je to tudi odvisno od ekipe. Na oddelku sem spet imela nadstandardno sobo in spet bila prezadovoljna z odnosom vseh zaposlenih.
V glavnem. Partner naj ne hodi daleč stran, tudi če rečejo, da bo to ziher še trajalo en dan al pa še več. Kot nas ti učiš, treba je vprašat in vedet kaj hočeš. Zato pa hodimo k tebi, da smo pripravljene in opolnomočene.
1000x hvala za vso znanje in pozitivne sugestije, ki si mi jih dala. Brez tebe moji porodi ne bi bili nikoli tako lepi, kot so bili. Samo sebe sem vedno znova presenetila, kak visok prag bolečine imam in kak fokus in odločnost premorem. Res dvomim, da bi vse skupaj doživljala na tak način, če me ne bi na porod pripravila ti. Hvalaaaa! Rada te imam! Objem! ️
Moji mali miski je ime Klara Marie Kovacic rodila se je v 25t6d, velika 2550g in 47cm.
V cetrtek okol 16h mi je zacela odtekat voda ko sem lezala v postelji in sem se premaknla iz enega boka na druzga sm zacutla neko bolecino spodaj in da mi je nekaj priteklo. Sm sla na stranisce lulat pol pa sm vidla da se kr neki tece ni bli mocan curek. Pol sm poklicala medicinsko sestro me je pregledala in in povedala da mi odteka voda da bo poklicala zdravnico da me pregleda. Po pregledu so potrdili
da mi je odtekla plodovnica in da sm cm odprta. Pred odtekom vode nisem cutila nobenih popadkov sele potem so se mi zaceli.
Okol 18h sm bila 3cm odprta in se mi je zacel aktivni porod tudi moj je lahko prisel k meni.
Dobila sem epiduralno ( sem imela sreco glede na to da je bil petek in popoldan je bila na voljo zdravnica da mi jo je prisla dat).
Okol 22h sem bila ze 10cm odprta in se je zacel porod kj je trajal 2h glavica se je vidla ze po 1h a zal mala ni imela dovolj prostora da pride vn in potem so mi po 2h prerezali presredek da smo spravili malo na svet. Med potiskanjem sem se tudila cim bolj potiskat tako kot si nam pokazala na tecaju, so rekli da sm bla pridna .
Ker je bila predcasno rojena, jo je takoj po porodu prisla pediatrinja pregledat, pred tem je mojemu se uspelo prerezati popkovnico.
Hitro so jo odpeljali na intenzivno da so pregledali ce je vse ok z njo ampak sem jo za par min vseeno se dobila v narocje.
Potem sm mogla se pojstlco vn spravit je sla lepo cela vn ampak sm po tem zacela kr mocno krvavet tako da so me eno uro se rihtali da so umirili krvavitev in da so me zasili. Ta cas je moj pocakal zuni potem pa so ga spustili nazaj not k meni i so rekli da ko bo hotu it domov naj pozvoni da do takrat je lahko pri meni.Tako da je biu lahko pri meni od 18h do 3h zjutri.
Res so bili vsi full prijazni v mariborski porodnisnici nic niso komplicirali, ves cas ko sem bila v porodni sobi sem lahko bila brez maske moj jo je mogu met.
Okol 6ih zjutri so me prestavili in porodne sobe na oddelek in mi okol 10h pripeljali mojo strucko. Zdej je lahko pri meni je v navadi pojstlici ne potrebuje nobene pomoci ponoci je spala kar pri meni se ze crklja 🥰🥰.
V cetrtek okol 16h mi je zacela odtekat voda ko sem lezala v postelji in sem se premaknla iz enega boka na druzga sm zacutla neko bolecino spodaj in da mi je nekaj priteklo. Sm sla na stranisce lulat pol pa sm vidla da se kr neki tece ni bli mocan curek. Pol sm poklicala medicinsko sestro me je pregledala in in povedala da mi odteka voda da bo poklicala zdravnico da me pregleda. Po pregledu so potrdili
da mi je odtekla plodovnica in da sm cm odprta. Pred odtekom vode nisem cutila nobenih popadkov sele potem so se mi zaceli.
Okol 18h sm bila 3cm odprta in se mi je zacel aktivni porod tudi moj je lahko prisel k meni.
Dobila sem epiduralno ( sem imela sreco glede na to da je bil petek in popoldan je bila na voljo zdravnica da mi jo je prisla dat).
Okol 22h sem bila ze 10cm odprta in se je zacel porod kj je trajal 2h glavica se je vidla ze po 1h a zal mala ni imela dovolj prostora da pride vn in potem so mi po 2h prerezali presredek da smo spravili malo na svet. Med potiskanjem sem se tudila cim bolj potiskat tako kot si nam pokazala na tecaju, so rekli da sm bla pridna .
Ker je bila predcasno rojena, jo je takoj po porodu prisla pediatrinja pregledat, pred tem je mojemu se uspelo prerezati popkovnico.
Hitro so jo odpeljali na intenzivno da so pregledali ce je vse ok z njo ampak sem jo za par min vseeno se dobila v narocje.
Potem sm mogla se pojstlco vn spravit je sla lepo cela vn ampak sm po tem zacela kr mocno krvavet tako da so me eno uro se rihtali da so umirili krvavitev in da so me zasili. Ta cas je moj pocakal zuni potem pa so ga spustili nazaj not k meni i so rekli da ko bo hotu it domov naj pozvoni da do takrat je lahko pri meni.Tako da je biu lahko pri meni od 18h do 3h zjutri.
Res so bili vsi full prijazni v mariborski porodnisnici nic niso komplicirali, ves cas ko sem bila v porodni sobi sem lahko bila brez maske moj jo je mogu met.
Okol 6ih zjutri so me prestavili in porodne sobe na oddelek in mi okol 10h pripeljali mojo strucko. Zdej je lahko pri meni je v navadi pojstlici ne potrebuje nobene pomoci ponoci je spala kar pri meni se ze crklja 🥰🥰.
Moja porodna zgodba se zacenja v noci iz 4. na 5. november. Hitro po tem, ko sem legla k pocitku se je zacelo nekaksno cudno zbadanje v spodnjem delu telesa, kateremu sprva nisem posvecala veliko pozornosti. A to zbadanje in pritisk navzdol mi nista pustila spati, zato sem si ponoci na telefon prenesla aplikacijo za merjenje popadkov – samo toliko, da bi razumela na koliko casa se zbadanje ponavlja in kako dolgo traja. Sprva je bilo to na 20min, do 6h zjutraj pa sem koncno razumela, da gre za popadke, ki so se takrat ponavljali ze na vsakih 5-8 minut. Bila sem vesela, saj se mi je zdelo, da se bo vse super poklopilo – Liam se bo zbudil okrog 8h, takrat bom poklicala mamico, ki bo do 9h ravno prisla do nas, da se s partnerjem odpraviva v porodnisnico. Do takrat se imam cas se stusirat, zajtrkovat in pripravit vse potrebno, popadki pa bodo do v tem casu postali ravno pravsnji, da ne bom v porodnisnici na aktivno fazo poroda cakala se cel dan. In ceprav se taksni plani ter pricakovanja lahko velikokrat porusijo, se je pri meni zgodilo ravno tako, kot sem nacrtovala. Ob 10h sem prisla v porodnisnico, popadke sem imela ze na 3 minute, a v kratkih, 20sekundnih intervalih, zato me to ni pretirano skrbelo. Bolecina ni bila prehuda, zato se mi je zdelo, da se zdalec nismo tam. Babica me je pregledala in njene besede so bile: “Gospa, vi boste pa rodili!” Ja seveda, to mi je bilo jasno. 🙂 “odprti ste 5-6cm, lahko greva kar v porodno sobo, partner se vam lahko pridruzi.” Takrat sem dobila solzne oci, saj sem koncno tudi zavestno dojela, da gre torej zares. Koncno bom spoznala svojo puncko, katero smo vsi nestrpno pricakovali. Ponudili so mi epiduralno, a nisem bila prepricana, ce bi jo vzela. Ce je to to, ce bolecina ne bo kaj dosti vecja, potem mi sploh ni problem zdrzati se teh nekaj cm (ali ur). 🙂 V porodni sobi so se mi kmalu pridruzili se 2 babici in nekako smo se skupaj odlocili, daprejmem spinalno – ces, zakaj bi se mucila to eno uro, ce se mi ni treba. Ok, pa naj bo, sem si mislila. Spinalna je res odvzela vso bolecino in to eno uro smo izkoristilo kolikor je slo – babica mi je predrla mehur, dobila sem tudi umetne popdke – vse z namenom, da se v tej uri brezbbolecin odprem do te mere, da bom, ko spinalna popusti, zacela cutiti tiscavnike in takoj rodila. In tako je tudi bilo, ta dan je res tekel kot po maslu. To uro in pol smo z babicami klepetali, se smejali, nekaj prigriznili in kar naenkrat sem zacela cutiti, da spinalna popusca. Tiscavnike sem zacela cutiti takoj, pravzaprav se preden je vse skupaj popustilo in Trajalo je le 15 minut, ko sem svojo majhno strucko ze imela v narocju. Brez sivov, brez groznih, necloveskih bolecin, brez neprijetne izkusnje. Spominjam se svojega prvega poroda in spominjam se tega, da se druge polovice poroda pravzaprav sploh ne spominjam. Bolecine so takrat moje misli odpeljale dalec vstran, tokrat pa je bilo vse drugace. Zdravnica je rekla, da je bil solski porod in tudi sama menim tako. Vsekakor pa verjamem, da sem k temu ogromno pripomogla sama. Na porod sem se pripravila in ceprav sem imela za sabo ze eno porodno izkusnjo, ki je bila sicer veliko bolj boleca in neprijetna, sem vedela, da je vsak porod zgodba zase in da je celoten potek odvisen prav od mene. Moje dojemanje bolecine, moje spopadanje z dogajanjem, moj odnos z babico, moj pogled na dogodek, ki mi bo spet spremenil zivljenje.In zares sem vesela, da se v to nisem podala prestrasena, temvec pripravljena in zares zavestno odlocena, da bom sodelovala – z bolecino, z mislimi, z ljudmi okrog sebe. In uspelo je, zato lahko resnicno recem, da je bil moj porod cudovita izkusnja, tako zame, kot tudi za mojega partnerja. Tudi v dojenje nisem nikoli podvomila in verjamem da ravno zaradi tega, tudi s tem nimam tezav. Naša družina se je tako povečala za eno rožico, poimenovali smo jo Flora. Zdaj smo popolni. 🥰️
Moja pot od zacetka do konca poroda se zacne v petek, 21.8, ko so me zaradi nošenja čez rok, vodenja pod nosečniško sladkorno in seveda velikega ploda obdržali na oddelku za rizično nosečnost v Mariboru, z namenom sprožitve poroda. Okoli 9h zjutraj po ultrazvočnem pregledu, kjer so ocenili plod na 4200g, ter po vaginalnem pregledu kjer so ugotovili da še nisem niti malo pripravljena oz zrela za porod, so me sprejeli na oddelek. Seveda je to bil čas brez obiskov kar je pomenilo, da sem se lahko šla samo po stvari do vrat kjer sem se lahko poslovila od partnerja. Namestili so me v sobo 10 na oddelku. Okoli 10:30h me je obiskala zdravnica, opravila še en pregled ter vstavila trakec, ki sprošča prostagladine ti pa so namenjeni za mehčanje materničnega vratu. Povedala je, da lahko se začne že vse skupaj isti dan, najdlje pa lahko imam trakec 24ur vstavljen noter v nožnici. Seveda živčki so mi delali od trenutka ko so me sprejeli na polno. Cel dan se ni dogajalo nič, razen tega da so sestre prišle vsake toliko in naredile ctg, spraševale po počutju in ali se že kaj dogaja. Proti večeru tam okoli 19h prvi popadki. Juhuhu mogoče pa bo hitro sem si mislila. Popadki so trajali celo noč, njihovi medsebojni razmiki so se krajšali, bolečina pa je ostajala ista, nic hujšega totej. Zjutraj pa vse skupaj kot da bi odrezal izzveni. Čakam na pregled, ki sem ga imela ob 11h. Z upanjem na napredek grem v ordinacijo. Tam ginekolog, ki bo odstranil trakec ter naredil vaginalni pregled. Držim pesti da se je kaj premaknilo. Pregled za mano, nobenega napredka, odprta 0cm, maternični vrat še ni zrel za porod. Moji občutki ob teh informaciji, za katero sem upala da bo pozotivna so bili totalna katastrofa, vlile so se mi solze, zejl me je obup. Že zadnji tedni nosečnosti so se mi zdeli neznansko naporni in sem komaj čakala da napoči trenutek da spoznam mojo princesko ampak ona ni in ni hotela ven. Nakar 1 uro kasneje na ponoven pregled, cela objokana, ampak so me lepo potolažili da saj bo, da bojo naredili vse da bo šlo. Vstavijo mi cevko, ki mehansko odpira maternični vrat in mi spet povedo da če se v 24urah nič ne spremeni bodo začeli z bolj intenzivnim sprožanjem poroda. In spet čakanje, ki psihično ubija. Nobeni ne privoščim, da sama čepi v sobi in čaka, tako kot sem jaz, ter da ne more imeti ob sebi nekoga s katerim bi bilo lažje saj bi takrat dala vse da bi lahko bil moj Marko ob meni. Srečo imam, da je z mano večino časa previsel na video klicih, ter hvala za Izidori, ki je poslušala moj obup in jok, ter še vsem ostalim, ki so me poslušali, spodbujali in podrili ko je bilo psihično zelo naporno. In tako je minevala sobota, bolj kot ne v solzah in čakanju na čudež ampak cel dan se ni dogajalo nič. Zvečer tako kot cez dan sledi ctg, plod ima povišan pulz na 180-190. Zavlada panika. Vsakih 10min pride sestra pogledat stanje, na koncu še zdravnik, ki pove da če se v roku pol ure stanje ne bo umirilo ne bo druga kot pa da naredijo urgentni cr. Iskreno med nami sem si potiho želela da bi se že v soboto vse končalo, bilo je psihično prenaporno vse skupaj. Ampak mala je odnehala z svojo disko zabavo in pulz se ji je stabiliziral. Pod budnimi očesi še eno noč preživim na oddelku. Spanje je bilo nemogoče zaradi vseh občutkov, ki te preplavljajo, zaradi vseh misli in možnih scenarijev, ki se ti motajo po glavi in že zaradi samote. In pridem do nedelje zjutraj. Utrujena, nenaspana, brez prave moči. Sestra na viziti mi sporoči, da bom ob 11:30 sprejeta v porodno sobo in bodo se tam odločali kako naprej. Živci so mi delali sto na uro. Zahvale grejo prijaznim sestram , ki so mi stale ob strani do trenutka ko so me predale babicam v porodnih sobah. Okoli 11:30 se selim v porodno sobo številka 3. Tam me pričaka babica Zdenka z praktikantko Katjo. Vležem se, nato pride zdravnica in naredi vaginalnj pregled, odprta prilično 1cm. Pove ,da bo postopek sledeč. Najprej bom dobila svečko da se “spraznim”, nato pa bojo predrli plodove ovoje in v žilo zaceli dodajat umetne popadke. Prevzame me rahel strah. Vse skupaj poročam partnerju, ki me spodbuja da bo vse okej in da sma že blizje temu da spoznama najino princesko. Njegove besede mi vlijejo potreben pogum in moč za nadaljevanje. In smo začeli. Zdravnica predre plodove ovoje kar je rahlo neprijetno ampak ni sile. V žilo vstavijo kateter ter me priklopijo na ctg. Popadki se začnejo. Najprej so na 10min, in gredo mimo brez neke hude bolečine. Takšni popadki trajajo cca eno uro nato jih začnejo malo po malo stopnjevati. Popadki začnejo biti bolj intenzivni in na 5min. Ti so že bolj boleči ampak hvala bogu za Katjo in njeno sošolko, ki sta bile skozi ob meni da so vsi popadki šli lažje mino. Sledi injekcija v rit. Huh to pa je fajn. Bolečina popusti in počutim se prijetno zadeto. Popadke tiho predihavam, čas med popadki uspem tudi za par trenutkov prespati. Injekcija popusti popadki pa na 2min in trajajo dobro minuto. Iskreno umetni popadki so hudi, pravijo da hujši od naravnih, in ja nebom lagala res so hudi. Jaz več nisem vedela kaj je popadek pa kaj ni, kaj me boli pa kaj me ne, ampak še vedno ostajam mirna in lepo predihavam ter ponavaljam Izidorine besede, da sem vsak popadek bližje moji princeski. Bolečina postaja vedno hujša, najprej v križu, potem se že prestavlja naprej v maternico, da ne govorimo o vmesnih vaginalnih pregledih, pa sploh ko bi nekoga vmes poslala v tri prekrasne pisane marjetice ko mi rečejo da se naj čim bolj sprostim med pregledom. To je ja nemogoče! Ura 18h menjava izmene. Babica Zdenka odhaja domov, pred odhodom mi zaželi vse dobro in da upa da me jutri več nebo videla v porodni sobi ko pride zjutraj delat. Babico Zdenko zamenja babica Erika. Takrat sem bila odprta dobra 2cm. Bolečina je bila že neznosna ampak še vedno v predihavam in upam da bo čimprej za mano. Okoli 18:45 babica predlaga epiduralno seveda jo lepo prosim da bi bilo to nekaj najboljšega kaj se mi je zgodilo v teh dneh od kar sem not. Ob 19h potrjeno odprta nekje 3cm. Erika reče, sedaj pa še dva popadka bolj natančno 2minuti 55 in prišla bo anesteziologinja. Ne znam vam povedat s kakim veseljem sem predihava popadke do prihoda. Vstavijo mi epiduralno. Če to ni nekaj najboljšega pa tudi ne vem kaj je. Sama bi se takoj še enkrat odločla za njo! Super stvar! Zadeta ko mina se končno lahko malo bolj sprostim in zadiham. Babice zelo podrobno od epiduralne naprej spremljajo ctg in so z mano, da čeprav več ne čutim prave bolečine pravilno predihavam popadke. Tudi vaginalni pregledi so ob epiduralni mala malica. Ura 20:15. Babica pride v porodno in reče, da lahko pokličem partnerja. Seveda zadeta kot mina, cela vesela najprej vprašam: kaj sem že 4cm al kaj? Babica se samo nasmehne in reče “ti samo pokliči”. Pokličem Markota. On celi iz sebe ob klicu če je že tak daleč in da takoj pride. In res čat 15min je bil že ob meni. Šw zdaj mi ni jasno kak mu je uspelo prit tako hitro iz službe, se vmes domov se preoblečt, sparkirat in priletet v porodno sobo. Skupaj sva celih 10minut nakar pride zdravnica. Njene besede so naslednje: gospa ducman, mi smo naredili vse kar je bilo v naši moči vendar ne gre. Ne odpirate se plodu pa preveč skače utrip. Predlagamo da vas premestimo v operacijsko in naredimo carski rez. Iskreno olajšanje kot še nikoli. Brez premisleka podpišen in samo prosim da ko se rodi da jo predajo partnerju saj zaradi cr ne morema imeti posvečene ure. Brez problema se dogovorimo. Prestavim se na drugo posteljo in že me po hodniku peljejo v operacijsko. Sestre se smejijo in in jim je čudno saj vedno pri urgentnih carskih rezih norijo kot zmešanu pri meni pa se lahko vse naredi umirjeno. Pred operacijsko se lahko s partnerjem še poslovima nakar on počaka v čakalnici. Meni v operacijski samo poglobijo epiduralno , opišehi postopek in operacija se začne. Vrežejo in mojo princesko spravijo iz “hotela mami”. Tako s pomočjo carskega reza v nedeljo 23.8. ob 21.26 rodim svojo prvo hčerkici Meliso, veliko 51cm in težko 4020g. Najprej jo dobi partner. Meni jo prinesejo pokazat v porodno med tem ko me šivaji. Lepoticka. Ne morem verjet svojim očem. Jokala nisem ker sem bila preveč pod vplivom vseh zdravil ampak solze srece so prišle kasneje. Po tem ko so mi jo prinesli pokazat so jo odpeljali na oddelek. Ko sem prišla iz operacijske me tam pričaka partner s solzami v očeh! Zahvali se mi za ves trud in za vse muke ki sem jih prestala! Pove mi da je najlepsa in da me ljubi. Nakar me odpeljejo v inenzivno nego kjer preživim noč. Zjutraj ob 9h pa mi pripeljejo mojo malo (veliko) srečo, ki je v enem samem trenutku postane moje vse. To je moja porodna zgodba. Bila je zelo psihični in fizično naporna, ampak vredna vsake sekunde za malo princesko. Srečna sem tudi,da se je končala s carskim rezom, saj iskreno nevem kako bi lahko to šlo po naravni poti. Zato drage moje! Zmorete to! In neglede na to ali rodite po naravni poti ali s carskim rezom vedite da ste dale vse od sebe in da je lahko vsak ponosem na vas! Izjemne ste! Vsem želim čim boljšo porodno izkušnjo.
Minilo je več kot pet mesecev od poroda in v spominu mi je ostala ena lepa izkušnja. Vsa bolečina, ki je takrat bila prisotna je bila pozabljena po 3 tednih.Začelo se je v torek popoldan, ravno, ko sem na vrtu posadila se zadnjo jagodo mi je začela odtekati voda. Kar konkretno, tako da ni bilo dvoma o tem ali je ali ni. To je sicer bil moj drugi porod, ampak prvi je bil urgentni carski rez, tako, da je obcutek bil kot da je prvič. Povedala sem možu in se vlegla na levi bok. Oba sva bila zelo vzhicena, saj se je začelo dogajati in vedela sva da bo kmalu najin sinek pokukal na svet. Vzela sem si čas, mož mi je pripravil se zadnje stvari, počasi sem se stuširala, preoblekla in me je odpeljal v porodnišnico. O popadkih se ni bilo ne duha ne sluha. Okoli 18 ure so me sprejeli, mož pa se je odpeljal domov. Bila sem dobre volje in ker se ni bilo popadkov tudi ni bilo težko iti skozi celotno proceduro pri sprejemu. Odšla sem v porodno sobo in tudi babica je bila zelo prijazna. Kmalu se je zameljala smena in prisel je novi babičar, ki je lepo pristopil in sva se pogovorila o postopku naprej, prebral si je porodni načrt in upošteval moje želje. Svetovali so mi počitek in spanje, saj so popadki bili se bolj nežni in neredni. Kljub temu, da mi je odtekla voda sem bila vesela, da sem lahko šla normalno na stranišče in da sem lahko uporabljala žogo. Noc sem preživela v porodni sobi, kar sicer ni najbolj udobno, ampak ker sem bila zelo dobro psihično pripravljena in zelo pozitivno naravnana sem bila optimistična, nekaj mi je celo uspelo spati in si odpočiti. Zjutraj so popadki se vedno bili kar šibki in nisem se veliko odpirala, zato so mi svetovali umetne popadke. Ker sem predhodno imela carski rez so bili zelo previdni in so mi dali le najnižjo dozo umetnih popadkov in je tudi niso zviševali. S tem sem se strinjala in bila pomirjena, saj sem vedela da se vseeno porod mora premakniti naprej, ampak me ni skrbelo, da bi bilo neznosno. Potem se je spet zamenjala smena in rekli so mi da lahko pokličem moža, da pride. Na srečo je to bilo v casu, ko so partnerji lahko bili spet prisotni in to mi je ogromno pomenilo. Mož mi je bil psihična opora, čeprav se nisva nič pogovarjala mi je stal ob strani, mi dajal vodo in me božal kot mi je pasalo ter dihal z mano. Babica st. 3 je bila zelo korektna in mi je tudi veliko pomagala pri dihanju, jaz pa sem že bila v svojem svetu in se koncentrirala le na dihanje, na to da je vsak popadek treba ‘zajahati’ in se ga ne braniti. V mislih sem si ponavljala mantro ‘dihaj’ in ‘objem’, saj nam je Izidora pri vizualizacijah na vadbi opisala popadke kot objeme. To mi je bila zelo dobra misel, ki mi je zelo pomagala. Porod je lepo klasično napredoval, lepo sem se odpirala in tudi sinek je bil v dobri kondiciji. Prisli so tiscavniki in veselila sem se da bom kmalu lahko potiskala. Najhujše mi je bilo, ko mi je sestra rekla da še ne smem pritiskati in potem je bila spet izmenjava smen, kar pomeni, da sem predihovala tiscavnike in cakala na babico st. 4. Nisem vedela ali že lahko potiskam ko je ni zraven, ampak skoraj se nisem več mogla zadržati. No, potem je pa prišel glavni del, potiskanje. Bila sem olajšana in vesela, lepo sem sodelovala in sestra mi je zelo čuvala presredek. Ker je sinko bil 4-kilski so me vprašali ali lahko pomagajo pri potiskanju, kar mi je bilo super. Najprej je pogledala glavica, ki sem jo tudi potipala, potem pa se parkrat potisniti in je padel ven. Takoj so mi ga dali na trebuh, slikali nepozabni trenutek in Rene se je v miru polulal. Rodil se je v sredo ob 15.12 uri. Mož je prerezal popkovino in potem še je prispela posteljica. Malo so me morali šivati od znotraj, presredek pa je ostal cel. Krvavitev se ni ustavila in zato so me odpeljali v operacijsko na pretipanje kjer so ugotovili da še je del posteljice ostal v maternici. Tako, da spet nisem imela veliko časa s sinkom preden so ga odpeljali na pregled, ampak je vsaj mož ostal z njim. Ko sem prišla nazaj in si opomogla so mi ga seveda pripeljali nazaj, kjer sva se lahko tudi prvič dojila. In takrat mi je naredil žulj na bradavici! Pa se je veselje začelo.Po porodu sem bila skrajno ponosna nase da mi je uspelo in da nisem potrebovala pomoči pri lajšanju bolečin. Ugotvila sem kakšno moč imamo ženske in nič na svetu me zdaj več ne more ustaviti pa naj bo karkoli. Bravo mamice, ne glede na to kakšen je porod, meni je fajn da imam obe izkušnji in obe sta lepi.
končno sem našla par minut, da se oglasim in povem, da bo počasi že 14 dni, odkar se je narodil najin mali fant.
Od takrat naprej so minute, ure in dnevi dobili čisto neko drugo dimenzijo. Smo kot v nekem svojem balončku, izolirani od zunanjega sveta, in uživamo.
Najlepša hvala za vse informacije in vso podporo tekom nosečnosti. Definitivno sem zaradi vseh naših druženj, online in v živo, šla v porodnišnico relativno mirna in tudi z zaupanjem vase, da bo šlo.
Rodila sem v Mb, na začetku je šlo vse po pričakovanjih za prvorodke. Ponoči ob dveh sem dobila prve popadke, redni in ciklični doma sicer niso nikoli postali, saj me je okoli sedmih zvečer že toliko bolelo, da sem se odločila, da je čas za porodnišnico. Se mi zdi, da sem izbrala pravi trenutek za odhod od doma, ker sem bila 3 cm odprta in ker je bilo vse že mehko (kot so se izrazili). V roku ure in pol sem bila že na 7 cm in anesteziolog je rekel, da mi lahko da samo en blagi odmerek spinalne, ki naj bi držal kakšno uro in pol, v tem času pa naj bi glede na potek že itak rodila. To se mi je zdelo super in smo tako naredili. V naslednji uri sem potem res že bila 10 cm odprta in potem smo vsi računali, da bo v roku pol ure že konec. Predrli so mi ovoje, plodovnica je bila mekonijska. Žal pa tiščalnikov po tem še kakšni 2 uri in pol ni bilo, popadki so bili vedno bolj boleči, dali so mi še umetne, pa jih še vedno ni bilo, otročiček pa se je premikal po milimetrih. Takrat sem pa res že bila na robu moči, ampak za CR ali kakšno resno protibolečinsko je seveda bilo prepozno. Sem videla, da sta se babica in specializantka že malo zaskrbljeno gledali. No, ko so končno prišli tiščalniki, je bilo vsega v nekaj minutah konec. In, kako zanimivo to telo naredi, v trenutku sem znova postala prisebna
Ker je bil v nepravilni legi (nekako z glavico postrani), so mi ga pomagali iztisniti, pa tudi prerezali so me kar. Potem sem pa še precej krvavela, posledice česar sem seveda čutila naslednji dan, ko se mi je ob vsakem vstajanju zelo vrtelo. Sedaj so pravzaprav največja težava šivi, ki so mi šli malo narazen in zato moram nonstop ležati in tudi dvigovati ne smem. Ampak zdaj že gre na boljše, tako da bom počasi ok.
Osebje v porodnišnici je bilo super (v porodni sobi in tudi potem na oddelku), se mi zdi, da so se res potrudili v vseh pogledih, pa tudi vedno so bili na voljo, zelo prijazni in podpirajoči. Poleg tega mi je res zelo v podporo bil partner, ki je na srečo med porodom lahko bil zraven. Večino časa je imel dve nalogi – “delanje” vetra, ker mi je bilo grozno vroče, in dajanje vode med popadki. Zdaj to sicer zveni čisto nezahtevno in kot da je imel vmes ogromno časa, ampak dejansko je komaj utegnil slediti tempu in mojim potrebam. Vseh 6 ur v porodni sobi niti pomisliti ni imel časa, da bi šel na WC, kaj šele na cigaret (ker potem ga več ne bi spustili notri), tako da je bil tudi on na koncu čisto izmučen.
Na začetku je najin fantič izgubil malo preveč teže (prvih 24 ur je samo spal in bruhal plodovnico, očitno se je tudi on precej namučil), pa tudi dojenje je samo delno steklo (z nastavkom, dobil pa je tudi malo adaptiranega mleka), zato sem si mogla malo izboriti, da so naju tretji dan izpustili domov.Kontrolo za težo smo potem imeli pri dr. Golobovi, ki je bila super in si je vzela čas za vse moje dileme in vprašanja.
Ker se je izkazalo, da se je po občasnem dodajanju mleka seveda preveč zredil, smo sedaj že kak teden izključno na dojenju, kar se mi zdi super. Patronažna sicer pravi, da pa se je zdaj pri izključnem dojenju malo premalo zredil… Nič ni prav
No, bomo videli, kako bo. Zaenkrat me še teža ne skrbi, ker se mi zdi, da mu je treba dati čas. Pa itak ima več kot dovolj pokakanih in polulanih pleničk. Ta moja mirnost je sigurno posledica opolnomočenja, ki je prišlo iz tvoje strani, tako da se ti glede tega res zahvaljujem.
Od takrat naprej so minute, ure in dnevi dobili čisto neko drugo dimenzijo. Smo kot v nekem svojem balončku, izolirani od zunanjega sveta, in uživamo.
Najlepša hvala za vse informacije in vso podporo tekom nosečnosti. Definitivno sem zaradi vseh naših druženj, online in v živo, šla v porodnišnico relativno mirna in tudi z zaupanjem vase, da bo šlo.
Rodila sem v Mb, na začetku je šlo vse po pričakovanjih za prvorodke. Ponoči ob dveh sem dobila prve popadke, redni in ciklični doma sicer niso nikoli postali, saj me je okoli sedmih zvečer že toliko bolelo, da sem se odločila, da je čas za porodnišnico. Se mi zdi, da sem izbrala pravi trenutek za odhod od doma, ker sem bila 3 cm odprta in ker je bilo vse že mehko (kot so se izrazili). V roku ure in pol sem bila že na 7 cm in anesteziolog je rekel, da mi lahko da samo en blagi odmerek spinalne, ki naj bi držal kakšno uro in pol, v tem času pa naj bi glede na potek že itak rodila. To se mi je zdelo super in smo tako naredili. V naslednji uri sem potem res že bila 10 cm odprta in potem smo vsi računali, da bo v roku pol ure že konec. Predrli so mi ovoje, plodovnica je bila mekonijska. Žal pa tiščalnikov po tem še kakšni 2 uri in pol ni bilo, popadki so bili vedno bolj boleči, dali so mi še umetne, pa jih še vedno ni bilo, otročiček pa se je premikal po milimetrih. Takrat sem pa res že bila na robu moči, ampak za CR ali kakšno resno protibolečinsko je seveda bilo prepozno. Sem videla, da sta se babica in specializantka že malo zaskrbljeno gledali. No, ko so končno prišli tiščalniki, je bilo vsega v nekaj minutah konec. In, kako zanimivo to telo naredi, v trenutku sem znova postala prisebna
Ker je bil v nepravilni legi (nekako z glavico postrani), so mi ga pomagali iztisniti, pa tudi prerezali so me kar. Potem sem pa še precej krvavela, posledice česar sem seveda čutila naslednji dan, ko se mi je ob vsakem vstajanju zelo vrtelo. Sedaj so pravzaprav največja težava šivi, ki so mi šli malo narazen in zato moram nonstop ležati in tudi dvigovati ne smem. Ampak zdaj že gre na boljše, tako da bom počasi ok.
Osebje v porodnišnici je bilo super (v porodni sobi in tudi potem na oddelku), se mi zdi, da so se res potrudili v vseh pogledih, pa tudi vedno so bili na voljo, zelo prijazni in podpirajoči. Poleg tega mi je res zelo v podporo bil partner, ki je na srečo med porodom lahko bil zraven. Večino časa je imel dve nalogi – “delanje” vetra, ker mi je bilo grozno vroče, in dajanje vode med popadki. Zdaj to sicer zveni čisto nezahtevno in kot da je imel vmes ogromno časa, ampak dejansko je komaj utegnil slediti tempu in mojim potrebam. Vseh 6 ur v porodni sobi niti pomisliti ni imel časa, da bi šel na WC, kaj šele na cigaret (ker potem ga več ne bi spustili notri), tako da je bil tudi on na koncu čisto izmučen.
Na začetku je najin fantič izgubil malo preveč teže (prvih 24 ur je samo spal in bruhal plodovnico, očitno se je tudi on precej namučil), pa tudi dojenje je samo delno steklo (z nastavkom, dobil pa je tudi malo adaptiranega mleka), zato sem si mogla malo izboriti, da so naju tretji dan izpustili domov.Kontrolo za težo smo potem imeli pri dr. Golobovi, ki je bila super in si je vzela čas za vse moje dileme in vprašanja.
Ker se je izkazalo, da se je po občasnem dodajanju mleka seveda preveč zredil, smo sedaj že kak teden izključno na dojenju, kar se mi zdi super. Patronažna sicer pravi, da pa se je zdaj pri izključnem dojenju malo premalo zredil… Nič ni prav
No, bomo videli, kako bo. Zaenkrat me še teža ne skrbi, ker se mi zdi, da mu je treba dati čas. Pa itak ima več kot dovolj pokakanih in polulanih pleničk. Ta moja mirnost je sigurno posledica opolnomočenja, ki je prišlo iz tvoje strani, tako da se ti glede tega res zahvaljujem.
Ze v četrtek 22.10. zjutraj na wc-ju se mi odlusci cep (seveda sem to mislila jaz).
Nakar se mi je okoli 13h dejansko odluscil cep, saj je bila kolicina sluzi neprimerljiva z tistim kar je bilo zjutraj.
Ok ni panike … enim se to zgodi tudi 14 dni prej razlagam partnerju.
Dan mine brez posebnosti, oba pozabima na to.
Nakar ob 11h zvecer (ko smo ze spali) prvo pikanje, zbadanje v spodnjem delu trebuha.
Grem na wc, kjer opravim tudi veliko potrebo. Spomnim se …. uf to so prvi znaki.
Nakar lezem nazaj v posteljo …. popadek … prediham …. kar hitro mu sledi drugi …. mocnejsi …. prediham ….
Partner ze buden ob meni – kaj grema?!
Ne pocakaj …. bom malo štopala da vidim na kolko so in kako dolgo trajajo …. ti pa se malo naspi, da bos pol z mano.
In popadki so si ze takoj ritmicno sledili na 8-10 min … trajali pa so od 1 minute pa tudi do minute in pol. Tako sem si merila vse do 2h zjutraj…. vmes se par krat opravila veliko potrebo … predihavala v vseh moznih polozajih saj me je bolelo pomoje ze za 7 od 10.
Okoli 2h pa tako mocen popadek, da je moj brez besed samo pograbil Ello jo zavil v odejo ter nesel v sosednjo hiso k babici.
Naslednji popadek je bil ze cez 3 minute … in naslednji spet cez 3 …. en dva tri sma ze bila v avtu na poti v porodnisnico ….
V avtu se dva popadka … noro mocna …. komaj predihala ….
V porodnisnico sprejeta ob 2.20 in zacuda odprta samo 1-2 cm. Izpolnili papirje … vmes imela popadke, da nisem znala sploh odgovorit na par vprasanj…. partnerja niso vedeli ali naj posljejo domov ali ne … nakar so se odlocili da naj ostane ker je vseeno drugi porod in bo vrjetno slo malo hitreje …. (hvala babici za to)…
Koncno v porodni sobi …. prva dva popadka tako mocna da nisem na sebi imela vec ne ctg-ja ne rjuhe na pojsli …. takoj prosla za nekaj proti bolecinam … vem da sem dobila samo inekcijo v rit kaj pa je bilo not pa nimam pojma …. vem samo da je se dalje isto bolelo ….
Predihavala sem na cisto svoj itaq napacen nacin, saj me je babica kregala in da ce bi delala prav bi pocasi ze potiskali ….
To mi je dalo moc da sem jo poslusala se Lepo zvila na boku stiskala roko partnerju in probala cim bolj na miru predihat …. popadki so bili na cca 5 min … nic pogostejsi za kar so se babice cudle ampak zgleda toliko mocni, da sem se hitro odpirala ….naenkrat samo vem da sem bila na hrbtu dve ali tri babice okoli mene …. moj mi je drzal glavo proti prsim in ze smo potiskali …. tu vem da sem dala vse od sebe samo da je cim prej konec ….nevem od kod energije in moci da sem potisnila kot nora in ob 4.22 se je rodil Mark.
Zelo bolece ampak zelo hitro.
Vmes med popadki pa sem si v glavi non stop ponavljala tvoje sproscanje ….
Hvala Izidora se enkrat za nasvete, za deljenje izkusenj, za moc …. je pa res vse odvisno samo od sebe in da vrjames v sebe da ti to lahko !
Nakar se mi je okoli 13h dejansko odluscil cep, saj je bila kolicina sluzi neprimerljiva z tistim kar je bilo zjutraj.
Ok ni panike … enim se to zgodi tudi 14 dni prej razlagam partnerju.
Dan mine brez posebnosti, oba pozabima na to.
Nakar ob 11h zvecer (ko smo ze spali) prvo pikanje, zbadanje v spodnjem delu trebuha.
Grem na wc, kjer opravim tudi veliko potrebo. Spomnim se …. uf to so prvi znaki.
Nakar lezem nazaj v posteljo …. popadek … prediham …. kar hitro mu sledi drugi …. mocnejsi …. prediham ….
Partner ze buden ob meni – kaj grema?!
Ne pocakaj …. bom malo štopala da vidim na kolko so in kako dolgo trajajo …. ti pa se malo naspi, da bos pol z mano.
In popadki so si ze takoj ritmicno sledili na 8-10 min … trajali pa so od 1 minute pa tudi do minute in pol. Tako sem si merila vse do 2h zjutraj…. vmes se par krat opravila veliko potrebo … predihavala v vseh moznih polozajih saj me je bolelo pomoje ze za 7 od 10.
Okoli 2h pa tako mocen popadek, da je moj brez besed samo pograbil Ello jo zavil v odejo ter nesel v sosednjo hiso k babici.
Naslednji popadek je bil ze cez 3 minute … in naslednji spet cez 3 …. en dva tri sma ze bila v avtu na poti v porodnisnico ….
V avtu se dva popadka … noro mocna …. komaj predihala ….
V porodnisnico sprejeta ob 2.20 in zacuda odprta samo 1-2 cm. Izpolnili papirje … vmes imela popadke, da nisem znala sploh odgovorit na par vprasanj…. partnerja niso vedeli ali naj posljejo domov ali ne … nakar so se odlocili da naj ostane ker je vseeno drugi porod in bo vrjetno slo malo hitreje …. (hvala babici za to)…
Koncno v porodni sobi …. prva dva popadka tako mocna da nisem na sebi imela vec ne ctg-ja ne rjuhe na pojsli …. takoj prosla za nekaj proti bolecinam … vem da sem dobila samo inekcijo v rit kaj pa je bilo not pa nimam pojma …. vem samo da je se dalje isto bolelo ….
Predihavala sem na cisto svoj itaq napacen nacin, saj me je babica kregala in da ce bi delala prav bi pocasi ze potiskali ….
To mi je dalo moc da sem jo poslusala se Lepo zvila na boku stiskala roko partnerju in probala cim bolj na miru predihat …. popadki so bili na cca 5 min … nic pogostejsi za kar so se babice cudle ampak zgleda toliko mocni, da sem se hitro odpirala ….naenkrat samo vem da sem bila na hrbtu dve ali tri babice okoli mene …. moj mi je drzal glavo proti prsim in ze smo potiskali …. tu vem da sem dala vse od sebe samo da je cim prej konec ….nevem od kod energije in moci da sem potisnila kot nora in ob 4.22 se je rodil Mark.
Zelo bolece ampak zelo hitro.
Vmes med popadki pa sem si v glavi non stop ponavljala tvoje sproscanje ….
Hvala Izidora se enkrat za nasvete, za deljenje izkusenj, za moc …. je pa res vse odvisno samo od sebe in da vrjames v sebe da ti to lahko !
pišem ti, ker bi rada s tabo in predvsem s preostalimi nosečkami v Sončni vili delila svojo porodno zgodbo, saj sem imela res super porod in bi rada vlila malo pozitive vsem nosečkam. Hčerka Paulina je rojena 18. avgusta na Ptuju, zdrava dojenčica z 3.160kg in 47cm, kar je pripomoglo k temu, da je dobesedno skočila iz mene 😉
Najprej bi se ti rada zahvalila za vse koristne informacije, ki so mi res pomagale, predvsem o kakanju 😉 saj pri prvem porodu nisem nič kakala, verjetno zaradi anestezije, sem imela epiduralno. Tokrat je bilo drugače in ker sva bila jaz in partner pripravljena, je bilo vse skupaj popolnoma naravno, tako da hvala!
Torej!
Moja porodna zgodba se začne v ponedeljek zvečer, okoli 21h v kotu že imam pripravljeno torbo za vadbo joge v torek zjutraj, kdo bi si mislil, da bom takrat v rokah že držala mojo štručko sreče 🙂
Pripravim si obvezen prigrizek pred spanjem, se usedem na kavč in naenkrat v mednožju začutim en pok in po nogi mi priteče topla voda. Pohitim do partnerja v kopalnico in oba naju oblije adrenalin in veselje, kmalu bova spoznala četrtega člana družine, spola namreč nisva poznala, sva želela ohraniti presenečenje do konca. Pokličem starša, ki bosta prespala noč pri nas in poskrbela za najino prvo hčerko, ki pridno spi ne vedoč, da bo kmalu velika sestra! Pograbim najnujnejše, hiter tuš, in na pot na Ptuj. Kot si nam svetovala, vzamem brisačo in se uležem na levi bok na zadnje sedeže, voda še kar malo teče, tu in tam in začutim prve popadke. Na Ptuj sva prispela okoli 23h in vse se je odvijalo bliskovito hitro, sestra naju sprejme, pripravi CTG, merjenje popadkov in reče partnerju naj gre domov, da zna trajat. Ker imajo vse porodne sobe polne, me nima časa pregledati in ugotoviti, da sem že odprta in so se popadki že začeli. Ker je to moj drugi porod, se tega zavedam in prosim dragega naj počaka malo zunaj, preden gre nazaj v Maribor, saj imam občutek, da nima dovolj časa! Nisem se motila. Čez nekaj časa pride zdravnica, prijazna, vendar nič kaj oklevajoče porine pest globoko v mene in potrdi, da sem odprta za dobra dva prsta, popadki so redni, tako da bodo kar pripravili porodno sobo. Pokličem dragega, ki je pridno čakal zunaj in akcija! Malo čez polnoč sva že v porodni sobi, popadki postajajo vedno močnejši, vendar še jih predihavam brez problema. Pojem eno energijsko tablico za moč in si pripravim steklenico z vodo. Čez nekaj časa izgubim občutek za čas, naslednjih nekaj ur do iztiska mine ko keks, vendar v bolečinah! Vmes se stuširam s toplo vodo, kar mi je res pomagalo in za čas omililo popadke. Nekje na pol poti, vsaj mislim, skoraj popustim in prosim za omilitev bolečine, a ker so sestre vedele, da si želim naravnega poroda, mi pomagajo s predihavanjem in pokažejo partnerju kako naj me masira. Prenehamo CTG in merjenje popadkov, saj je bilo ležanje na boku preboleče. Na Ptuju so res prijazni in te pustijo delati, kar ti paše. Tuš, stranišče, na posteljo pa malo po tleh, vsepovsod sem bila, partner pridno zraven mene, saj sem se v zadnji fazi za vsak popadek naslonila na njega in se prepustila bolečini, da me prevzame in jo z dihom iztisnila. Vsaj tako se mi je zdelo. Partner pravi, da sem bila v pravem transu. Proti koncu začutim, da morem kakat, pohitim na stranišče, partner pridno za mano, med popadkom se pokakam, ker sva bila oba na to pripravljena, je bilo povsem naravno in normalno. V sebi si rečem, da nismo daleč, še malo. Hitro nazaj na posteljo, komaj mi uspe splezati na njo in kar naenkrat zakričim, začutim glavico, ki pritiska. Prihitita babici in to potrdita, rodili bomo! Kakšno olajšanje, kar naenkrat me nič več ne boli, konec je, uspelo mi je, še samo iztisk in najina štručka bo zunaj! Sam iztisk je bil res neboleč in hiter, pritisnem prvič in vidimo glavico, drugič glavica je zunaj. Babice nama predlagajo naj jo pobožava, neverjeten občutek, ko božaš svojega otroka, ki je še na pol v tebi, še vedno ne poznamo spola, ampak tukaj je že njegova glavica!! Začutim popadek, vdihnem, pritiskam in začutim kako še preostali del telesa spolzi iz mene. Zunaj je! Tako se je rodila najina druga hčerka Paulina, ob 5.21 zjutraj, naraven porod, brez šivov, čudovito. Hvala Izidora za vse napotke, zahvala gre tudi moji psihologinji Lari, pri kateri sem bila na hipnozi, kar mi je res pomagalo pri popadkih, da sem se uspela dovolj sprostiti, da je lahko moje malo bitje lažje potovalo skozi kanal ven na svet. Se vidimo v začetku oktobra na gibalno razvojnih uricah!
Lepe vadbe še naprej in vso srečo preostalim nosečkam!
Najprej bi se ti rada zahvalila za vse koristne informacije, ki so mi res pomagale, predvsem o kakanju 😉 saj pri prvem porodu nisem nič kakala, verjetno zaradi anestezije, sem imela epiduralno. Tokrat je bilo drugače in ker sva bila jaz in partner pripravljena, je bilo vse skupaj popolnoma naravno, tako da hvala!
Torej!
Moja porodna zgodba se začne v ponedeljek zvečer, okoli 21h v kotu že imam pripravljeno torbo za vadbo joge v torek zjutraj, kdo bi si mislil, da bom takrat v rokah že držala mojo štručko sreče 🙂
Pripravim si obvezen prigrizek pred spanjem, se usedem na kavč in naenkrat v mednožju začutim en pok in po nogi mi priteče topla voda. Pohitim do partnerja v kopalnico in oba naju oblije adrenalin in veselje, kmalu bova spoznala četrtega člana družine, spola namreč nisva poznala, sva želela ohraniti presenečenje do konca. Pokličem starša, ki bosta prespala noč pri nas in poskrbela za najino prvo hčerko, ki pridno spi ne vedoč, da bo kmalu velika sestra! Pograbim najnujnejše, hiter tuš, in na pot na Ptuj. Kot si nam svetovala, vzamem brisačo in se uležem na levi bok na zadnje sedeže, voda še kar malo teče, tu in tam in začutim prve popadke. Na Ptuj sva prispela okoli 23h in vse se je odvijalo bliskovito hitro, sestra naju sprejme, pripravi CTG, merjenje popadkov in reče partnerju naj gre domov, da zna trajat. Ker imajo vse porodne sobe polne, me nima časa pregledati in ugotoviti, da sem že odprta in so se popadki že začeli. Ker je to moj drugi porod, se tega zavedam in prosim dragega naj počaka malo zunaj, preden gre nazaj v Maribor, saj imam občutek, da nima dovolj časa! Nisem se motila. Čez nekaj časa pride zdravnica, prijazna, vendar nič kaj oklevajoče porine pest globoko v mene in potrdi, da sem odprta za dobra dva prsta, popadki so redni, tako da bodo kar pripravili porodno sobo. Pokličem dragega, ki je pridno čakal zunaj in akcija! Malo čez polnoč sva že v porodni sobi, popadki postajajo vedno močnejši, vendar še jih predihavam brez problema. Pojem eno energijsko tablico za moč in si pripravim steklenico z vodo. Čez nekaj časa izgubim občutek za čas, naslednjih nekaj ur do iztiska mine ko keks, vendar v bolečinah! Vmes se stuširam s toplo vodo, kar mi je res pomagalo in za čas omililo popadke. Nekje na pol poti, vsaj mislim, skoraj popustim in prosim za omilitev bolečine, a ker so sestre vedele, da si želim naravnega poroda, mi pomagajo s predihavanjem in pokažejo partnerju kako naj me masira. Prenehamo CTG in merjenje popadkov, saj je bilo ležanje na boku preboleče. Na Ptuju so res prijazni in te pustijo delati, kar ti paše. Tuš, stranišče, na posteljo pa malo po tleh, vsepovsod sem bila, partner pridno zraven mene, saj sem se v zadnji fazi za vsak popadek naslonila na njega in se prepustila bolečini, da me prevzame in jo z dihom iztisnila. Vsaj tako se mi je zdelo. Partner pravi, da sem bila v pravem transu. Proti koncu začutim, da morem kakat, pohitim na stranišče, partner pridno za mano, med popadkom se pokakam, ker sva bila oba na to pripravljena, je bilo povsem naravno in normalno. V sebi si rečem, da nismo daleč, še malo. Hitro nazaj na posteljo, komaj mi uspe splezati na njo in kar naenkrat zakričim, začutim glavico, ki pritiska. Prihitita babici in to potrdita, rodili bomo! Kakšno olajšanje, kar naenkrat me nič več ne boli, konec je, uspelo mi je, še samo iztisk in najina štručka bo zunaj! Sam iztisk je bil res neboleč in hiter, pritisnem prvič in vidimo glavico, drugič glavica je zunaj. Babice nama predlagajo naj jo pobožava, neverjeten občutek, ko božaš svojega otroka, ki je še na pol v tebi, še vedno ne poznamo spola, ampak tukaj je že njegova glavica!! Začutim popadek, vdihnem, pritiskam in začutim kako še preostali del telesa spolzi iz mene. Zunaj je! Tako se je rodila najina druga hčerka Paulina, ob 5.21 zjutraj, naraven porod, brez šivov, čudovito. Hvala Izidora za vse napotke, zahvala gre tudi moji psihologinji Lari, pri kateri sem bila na hipnozi, kar mi je res pomagalo pri popadkih, da sem se uspela dovolj sprostiti, da je lahko moje malo bitje lažje potovalo skozi kanal ven na svet. Se vidimo v začetku oktobra na gibalno razvojnih uricah!
Lepe vadbe še naprej in vso srečo preostalim nosečkam!
4.8.2020 je prisla na svet nasa mala Aja, ki ni bila tako zelo majhna kot sem pricakovala da bo, glede na to kako majhna sem jaz 😀 tezka je bila 3120 in velika 51cm.
Kot ves sem tvoje vadbe pricela obiskovati, ker sem se nenormalno bala poroda. Skozi vadbe sem se definitivno pomirila, sprejela, da jaz in moje telo to zmoreta in da bo vse vredu. Zdaj ko gledam nazaj vidim, da sem bila prestrasena zaradi drugih, ki pripovedujejo najhujse zgodbe o porodih, redko slisis kaksno lepo pozitivno, no razen pri tebi 😀 kar je super, tako sem se pomirila tudi sama.
V zadnjem mesecu sem dobila terapijo z inzulinom zaradi gestacijskega diabetesa. Ker je pri tem praksa taksna, da ne pustijo da nosis cez rok, so mi na datum poroda, porod sprozili. Tega me je bilo najbolj strah da bi se mi zgodilo, pa vendar. Ze kaksen mesec nazaj pa sem se odlocila da rodim na Ptuju. Ko sem na datum poroda prisla tja sem popolnoma zaupala osebju zaradi cesar sem bila mirna, kljub vsemu pa sem se vedno bila malo na trnih kako se bo stvar odvila. Tako so mi v nedeljo 23. ob 12 uri vstavili prvo tabletko za sprozitev, ki naslednjih 8 ur ni prijela, zato sem dobila se eno. Po dobrih dveh urah od prejetja le te pa se je zacelo. Dobila sem reakcijo na tabletko, ki so kar neki cudni in zelooo intenzivni krci, po mojem mnenju morda celo bolj mocni kot popadki, saj sem jih morala predihavati na boku. Tako sem prezivela eno tezko noc, ki sem si jo lajsala samo s predihavanjem in vizualizacijo. Okoli 6 ure zjutraj sem dobila svoje popadke ki so bili ze kar hitro redni in mocni, tako sem ob 8 uri zjutraj bila odprta ze 4cm. Dr. Bosiljeva, ki je bila tudi zadnji mesec moja ginekologinja in del porodne ekipe, mi je predrla plodove ovoje in takrat sem zaradi res mucne noci prosila za epiduralno. Videla je, da sem res ze izmucena in v roku 2min je bil v porodni anasteziolog dr. Mihajlik, ki me je v roku 10min odresil tiste hude bolecine. Takrat je v porodno prisel tudi moj partner in v porodni sobi je tako nastalo eno zelo pozitivno in s humorjem prezeto vzdusje. Kdo bi si mislil, da je lahko tudi tako lepo 🙂 od 8 do 10 sem se odprla do konca in 10:17 sem rodila zdravo in prelepo deklico Ajo. Porod je izpeljala babica Dragica, ki mi je tudi varovala presredek, tako da sem dobila samo en notranji siv. Sem si pa presredek tudi sama pridno masirala ze od 5 mesca nosecnosti. Porod je na koncu stekel tako lepo in v taksni energiji da sem takoj po porodu rekla, da lahko tako rodim se enkrat 😀 pa tako sem se bala… to je bila, kljub malo tezki noc, vseeno moja najlepsa porodna izkusnja in takoj bi jo ponovila se enkrat 🙂 kar pa se celotne ekipe porodnisnice Ptuj tice pa sploh nimam besed… prezadovoljna sem, s celotno ekipo, ki je bila pri porodu in prav tako s sestrami na oddelku.
Kar pa se glede dojenja tice, nama je zelo lepo steklo, danes je tocno en teden po porodu in je pikica ze presegla porodno tezo. Ko sem jo prvic pristavila sem samo razmisljala, poslusaj ce pozira 😀 potem sem pridno pristavljala in zdaj imam mleka za izvoz 😀 upam da tako tudi nadaljujeva.
Hvala ti za vso podporo, pozitivne izkusnje in mirnost, ki sem jo pridobila z obiskovanjem tvojih delavnic.
Kot ves sem tvoje vadbe pricela obiskovati, ker sem se nenormalno bala poroda. Skozi vadbe sem se definitivno pomirila, sprejela, da jaz in moje telo to zmoreta in da bo vse vredu. Zdaj ko gledam nazaj vidim, da sem bila prestrasena zaradi drugih, ki pripovedujejo najhujse zgodbe o porodih, redko slisis kaksno lepo pozitivno, no razen pri tebi 😀 kar je super, tako sem se pomirila tudi sama.
V zadnjem mesecu sem dobila terapijo z inzulinom zaradi gestacijskega diabetesa. Ker je pri tem praksa taksna, da ne pustijo da nosis cez rok, so mi na datum poroda, porod sprozili. Tega me je bilo najbolj strah da bi se mi zgodilo, pa vendar. Ze kaksen mesec nazaj pa sem se odlocila da rodim na Ptuju. Ko sem na datum poroda prisla tja sem popolnoma zaupala osebju zaradi cesar sem bila mirna, kljub vsemu pa sem se vedno bila malo na trnih kako se bo stvar odvila. Tako so mi v nedeljo 23. ob 12 uri vstavili prvo tabletko za sprozitev, ki naslednjih 8 ur ni prijela, zato sem dobila se eno. Po dobrih dveh urah od prejetja le te pa se je zacelo. Dobila sem reakcijo na tabletko, ki so kar neki cudni in zelooo intenzivni krci, po mojem mnenju morda celo bolj mocni kot popadki, saj sem jih morala predihavati na boku. Tako sem prezivela eno tezko noc, ki sem si jo lajsala samo s predihavanjem in vizualizacijo. Okoli 6 ure zjutraj sem dobila svoje popadke ki so bili ze kar hitro redni in mocni, tako sem ob 8 uri zjutraj bila odprta ze 4cm. Dr. Bosiljeva, ki je bila tudi zadnji mesec moja ginekologinja in del porodne ekipe, mi je predrla plodove ovoje in takrat sem zaradi res mucne noci prosila za epiduralno. Videla je, da sem res ze izmucena in v roku 2min je bil v porodni anasteziolog dr. Mihajlik, ki me je v roku 10min odresil tiste hude bolecine. Takrat je v porodno prisel tudi moj partner in v porodni sobi je tako nastalo eno zelo pozitivno in s humorjem prezeto vzdusje. Kdo bi si mislil, da je lahko tudi tako lepo 🙂 od 8 do 10 sem se odprla do konca in 10:17 sem rodila zdravo in prelepo deklico Ajo. Porod je izpeljala babica Dragica, ki mi je tudi varovala presredek, tako da sem dobila samo en notranji siv. Sem si pa presredek tudi sama pridno masirala ze od 5 mesca nosecnosti. Porod je na koncu stekel tako lepo in v taksni energiji da sem takoj po porodu rekla, da lahko tako rodim se enkrat 😀 pa tako sem se bala… to je bila, kljub malo tezki noc, vseeno moja najlepsa porodna izkusnja in takoj bi jo ponovila se enkrat 🙂 kar pa se celotne ekipe porodnisnice Ptuj tice pa sploh nimam besed… prezadovoljna sem, s celotno ekipo, ki je bila pri porodu in prav tako s sestrami na oddelku.
Kar pa se glede dojenja tice, nama je zelo lepo steklo, danes je tocno en teden po porodu in je pikica ze presegla porodno tezo. Ko sem jo prvic pristavila sem samo razmisljala, poslusaj ce pozira 😀 potem sem pridno pristavljala in zdaj imam mleka za izvoz 😀 upam da tako tudi nadaljujeva.
Hvala ti za vso podporo, pozitivne izkusnje in mirnost, ki sem jo pridobila z obiskovanjem tvojih delavnic.
Moja porodna zgodba se prične že z mojim porodnim načrtom. Vanj sem zapisala, da mi ni pomembno v kateri porodni sobi bom rodila, le da mi prinesejo kakšen rekvizit, ko in če ga bom potrebovala. Zapisala sem tudi, da bi se glede na moj trud z masiranjem presredka in delanjem vaj za medenično dno rada izognila epiziotomiji. Prosila sem za pomoč pri dojenju, za posvečeno uro in predvsem za zasebnost pri pregledih, saj mi le-ta veliko pomeni. Načrt sem zaključila z dvema besedama, in sicer: »Zaupam vam!« Porod moje prvorojenke se je pričel s počasnim odtekanjem vode, kar sva z Izidoro ugotovili po telefonu. Odločila sem se, da vseeno počakam doma še celo popoldne in noč ter da se odpravim v porodnišnico naslednji dan ob normalni uri. Zjutraj ob enih sem se zbudila in presenečeno opazila, da imam čisto premočene hlačke. Voda mi je tekla nenadzorovano vse na poti do stranišča. S partnerjem sva se odpravila v porodnišnico, kjer so me sprejeli v porodno sobo. Do 8. zjutraj so bili moji popadki zelo redki, zato so mi dali antibiotik in porod stimulirali. Vse tja do 11. ure so bili popadki še znosni, potem pa se je bolečina začela stopnjevati. Prosila sem za protibolečinsko zdravilo, ki mi ni veliko olajšalo umetnih popadkov. Poklicali smo partnerja, saj sem bila odprta že 3 cm. Ker je bila bolečina postopoma neznosna, sem prosila še za epiduralno, kar sprva ni bil moj namen. Prva doza mi je do neke mere olajšala bolečine, druga pa ni bila več tako efektivna. Danes lahko povem, da dobro, da sem se odločila za epiduralno, saj moj prag bolečine ni tako visok ali pa so umetni popadki res hudo boleči. Med samim predihavanjem popadkov me je najbolj presenetilo, da mi ni ustrezal noben drug položaj kot ležanje. Želela sem poizkusiti kakšno vajo, ki smo se jo učili skupaj s partnerji, predvsem rebozo mi je bil všeč, ampak meni ni odgovarjalo čisto nič kot statično ležanje. Po besedah babic sem se lepo odpirala in bila mehka, kar mi je dajalo upanje. Ko sta nastopila zadnja dva centimetra, se mi je bledlo od bolečine. Boljše besede ne najdem, saj so se mi ob vsakem popadku oči obrnile navzgor, med njimi pa je bilo le kakih 10s za počitek. Takrat mi je že partner dvigoval nogo, da mi je bilo lažje. Dihala sem »po pasje«, saj je bil to edini način, da popadek prediham in potrpežljivo počakam da mine. V tistih trenutkih sem se zavedala, da mi ne preostane nič drugega, kot da potrpim. Nobeno zdravilo in noben človek mi ne more pomagati, le sama moram potrpeti. Malo sem že čutila tiščalnike, tiščati pa me je začelo tudi na veliko potrebo. Nato pa so prišle 4 ženske v porodno sobo in mi jasno in odločno dale vedeti, da bo pa sedaj potrebno v dveh iztisih spraviti otročka ven. Sama sem mislila, da je to to, da je pač prišel čas, ko se otroček poraja, a po porodu sem izvedla, da je moji hčerki padel srčni utrip in smo mogli zelo hitro ukrepati. Po moji lastni presoji sem morala potiskati še preden so se tiščalniki pošteno začeli!! Prvi poizkus tiščanja ni uspel, ker me je bolečina babičinega komolca na trebuhu čisto presenetila. Počakale smo drugi popadek in ponovile vajo. Zdravnica mi je jasno rekla, da je situacija resna in da moram z zaprtimi usti bolj in dlje časa potiskati. V drugo sem se bolje odrezala in v tretje tudi, ko se je ob 17.07 s pomočjo prerezanega presredka in izhodnega vakuuma porodila najina prvorojenka. Kakšen dober občutek je, ko se otrok poraja! Nepopisno, kako zelo ti odleže!
Če pomislim na svoj porodni načrt, je v realnosti skoraj vse potekalo drugače. Včasih se sprašujem, kakšen bi bil moj presredek danes, če ne bi nastopile težave s srčnim utripom, a to sedaj ni več važno. Ker so me morali zašiti po porodu, posvečene ure nisem imela. Takoj so naredili APGAR in otroka dali očetu v naročje. Smo pa potem še tri ure imeli zase, ki pa so bile neprecenljive. Sam potek dogodkov me ni preveč vrgel iz tira, čeprav je bil čisto drugačen od porodnega načrta. To me je prijetno presenetilo in ugotovila sem, da sem bila na marsikaj pripravljena. Bila sem srečna, saj se mi je rodila deklica Ditka. Velikokrat ljudje rečejo, da ko dobiš malo štručko v roke, pozabiš na vse, ampak zdi se mi, da ni treba nič pozabiti. Da kljub težki bolečini, ni nič kaj za pozabiti. Jaz se želim spominjati te bolečine, zato ker sem v najtežjih trenutkih ostala mirna, zbrana in prisebna, predvsem pa sem bila tisti zaobljeni pesek, ki ga nosijo valovi in ne razbrazdana skala, ki se postavlja po robu. Ponosna sem bila nase, še bolj ponosen pa je bil partner. Edina zadeva, ki me je resnično zmotila, pa so bila odprta vrata. Čeprav sem izrecno napisala, da mi zasebnost pri pregledih dosti pomeni, pa je zdravstvenemu osebju zasebnost očitno poklicna deformacija, saj verjamem, da jo po tolikih vaginalnih pregledih ne dojemajo in definirajo več enako kot me nosečke.
Na oddelku pa je bilo kar precej pestro. Prva noč je minila kar mirno, poizkušala sem pristavljati vedno, ko je Ditka zagodrnjala ali zajokala. Drugi dan je Ditka izgubila 130g, kar je čisto normalno za novorojenčka. Velikokrat je bljuvala tudi plodovnico. Tretji dan pa je moja hčerka izgubila več kot 10% teže (skupno 370g), čeprav je bila dobesedno celo noč na mojih dojkah! Enostavno nisem mogla verjeti, kako je to sploh možno, ampak zdi se mi, da je bilo mleka res premalo, saj se je celo noč pristavljala precej nemirno in ni hotela izpustiti dojk. Hčerki so zaradi prevelike izgube teže naslednji dan vzeli kri in dvakrat sem ji morala dati dodatek. Pila sem tudi grško seno, a naval mleka ni prišel pred 72 urami. To, da npr. navala mleka ni bilo prej, je čisto normalno in to sem vedela. Ko pa ti dajejo dodatek, pa se ti zazdi, da bi moralo mleko prej steči. Da bi se morali kot par prej naučiti pristavljati in sesati. Ponujali so mi celo nastavke za dojenje!! Nisem mogla verjeti, saj imam res lepo izbočene bradavice. Vse kar je bilo potrebno je bil čas! Čas in potrpljenje, da se naučiva. Ker so otroka vsak dan tehtali, pa se mi je zdelo, da je na meni pritisk in da se morava učiti hitreje in hitreje pokazati rezultate, torej dvigniti grame. Razumem, da je zdravstveno osebje naredilo vse tako kot je prav, le da si takrat želiš le, da bi imel manj stresa in več upanja, da ti bo uspelo. Nikoli ne pozabim, kako močno je mojo hčerko zvijalo po dodatku in kako ubito je spala po njem. Cel naslednji dan in noč sem jo budila na 3 ure, da se je pri meni najprej podojila in takoj zaspala, potem pa sem jo še budila in dodajala dodatek. Takrat sem opazila, da imam mleka več, saj hčerka dodatka ni mogla vsega spiti, in da nama pristavljanje gre na bolje. Naslednje jutro po treh neprespanih nočeh nama je tehtnica pokazala 60g plusa. Tako kot sem bila pri tako velikem minusu obupana, sem bila ob tem plusu srečna do neba! Čeprav sva zaradi teže morali z Ditko ostati še en dan v bolnici, so mi po tej majhni zmagi rekli, da dodatka ne potrebujem več in da naj čim več pristavljam. Po štirih dneh doma je Ditka pridobila še dodatnih 100g. Bravo mami!!!
Če pomislim na svoj porodni načrt, je v realnosti skoraj vse potekalo drugače. Včasih se sprašujem, kakšen bi bil moj presredek danes, če ne bi nastopile težave s srčnim utripom, a to sedaj ni več važno. Ker so me morali zašiti po porodu, posvečene ure nisem imela. Takoj so naredili APGAR in otroka dali očetu v naročje. Smo pa potem še tri ure imeli zase, ki pa so bile neprecenljive. Sam potek dogodkov me ni preveč vrgel iz tira, čeprav je bil čisto drugačen od porodnega načrta. To me je prijetno presenetilo in ugotovila sem, da sem bila na marsikaj pripravljena. Bila sem srečna, saj se mi je rodila deklica Ditka. Velikokrat ljudje rečejo, da ko dobiš malo štručko v roke, pozabiš na vse, ampak zdi se mi, da ni treba nič pozabiti. Da kljub težki bolečini, ni nič kaj za pozabiti. Jaz se želim spominjati te bolečine, zato ker sem v najtežjih trenutkih ostala mirna, zbrana in prisebna, predvsem pa sem bila tisti zaobljeni pesek, ki ga nosijo valovi in ne razbrazdana skala, ki se postavlja po robu. Ponosna sem bila nase, še bolj ponosen pa je bil partner. Edina zadeva, ki me je resnično zmotila, pa so bila odprta vrata. Čeprav sem izrecno napisala, da mi zasebnost pri pregledih dosti pomeni, pa je zdravstvenemu osebju zasebnost očitno poklicna deformacija, saj verjamem, da jo po tolikih vaginalnih pregledih ne dojemajo in definirajo več enako kot me nosečke.
Na oddelku pa je bilo kar precej pestro. Prva noč je minila kar mirno, poizkušala sem pristavljati vedno, ko je Ditka zagodrnjala ali zajokala. Drugi dan je Ditka izgubila 130g, kar je čisto normalno za novorojenčka. Velikokrat je bljuvala tudi plodovnico. Tretji dan pa je moja hčerka izgubila več kot 10% teže (skupno 370g), čeprav je bila dobesedno celo noč na mojih dojkah! Enostavno nisem mogla verjeti, kako je to sploh možno, ampak zdi se mi, da je bilo mleka res premalo, saj se je celo noč pristavljala precej nemirno in ni hotela izpustiti dojk. Hčerki so zaradi prevelike izgube teže naslednji dan vzeli kri in dvakrat sem ji morala dati dodatek. Pila sem tudi grško seno, a naval mleka ni prišel pred 72 urami. To, da npr. navala mleka ni bilo prej, je čisto normalno in to sem vedela. Ko pa ti dajejo dodatek, pa se ti zazdi, da bi moralo mleko prej steči. Da bi se morali kot par prej naučiti pristavljati in sesati. Ponujali so mi celo nastavke za dojenje!! Nisem mogla verjeti, saj imam res lepo izbočene bradavice. Vse kar je bilo potrebno je bil čas! Čas in potrpljenje, da se naučiva. Ker so otroka vsak dan tehtali, pa se mi je zdelo, da je na meni pritisk in da se morava učiti hitreje in hitreje pokazati rezultate, torej dvigniti grame. Razumem, da je zdravstveno osebje naredilo vse tako kot je prav, le da si takrat želiš le, da bi imel manj stresa in več upanja, da ti bo uspelo. Nikoli ne pozabim, kako močno je mojo hčerko zvijalo po dodatku in kako ubito je spala po njem. Cel naslednji dan in noč sem jo budila na 3 ure, da se je pri meni najprej podojila in takoj zaspala, potem pa sem jo še budila in dodajala dodatek. Takrat sem opazila, da imam mleka več, saj hčerka dodatka ni mogla vsega spiti, in da nama pristavljanje gre na bolje. Naslednje jutro po treh neprespanih nočeh nama je tehtnica pokazala 60g plusa. Tako kot sem bila pri tako velikem minusu obupana, sem bila ob tem plusu srečna do neba! Čeprav sva zaradi teže morali z Ditko ostati še en dan v bolnici, so mi po tej majhni zmagi rekli, da dodatka ne potrebujem več in da naj čim več pristavljam. Po štirih dneh doma je Ditka pridobila še dodatnih 100g. Bravo mami!!!
sporočam ti, da sem 4 dni po roku, rodila najlepšega sinčka.
Spodaj ti pošiljam mojo porodno zgodbo in se nate obračam z nekaj dvomi. Predvsem rabim najbrž podporo. Pa začnimo na začetku.
Moja lepa porodna zgodba se je pričela 4 dni po roku s pregledom v porodnišnici. Do takrat nisem imela nobenih popadkov, tudi voda mi ni odtekla. Otroka pa sem že čutila tako zelo nizko, da si več nisem mogla zavezati čevljev.
CTG ni zaznal nič posebnega, na UZ se je videlo, da je plodovnice že zelo malo in da je glavica zelo nizko, vaginalni pregled pa je pokazal, da sem odprta 2cm, z zelo zmehčanim materničnim vratom in glavico res nizko nizko. Ginekologinja mi je dala dve opciji – ali grem takoj v porodno sobo, kjer mi predrejo plodove ovoje ali počakam do naslednjega jutra in porod sprožimo takrat. Zaradi res malo plodovnice več nismo želeli čakati. Zaradi vseh indicev smo se odločili za akcijo kar takoj. Okoli 11h so mi predrli plodove ovoje, ker svojih popadkov nisem dobila so mi dali umetne. Do cca 13:30 sem tako predihovala popadke, ki jih do tistega trenutka niti ne morem opisati kot hude, so se pa stopnjevali. Takrat sem bila odprta cca 3-4cm.
Po nasvetih sem se v tistem momentu odločila za epiduralno in za te nasvete bom res vedno hvaležna. Nastavitev je bila popolnoma neboleča, vse bolečine popadkov pa so izzvenele. Takrat je v porodno prišel tudi moj mož in res sem bila hvaležna, da je ob meni. Do cca 16h sva klepetala, ker jaz popadkov res nisem čutila popolnoma nič.
Kar naenkrat pa sem začutila potrebo po tiščanju in babici sem povedala, da so se začeli tiščalniki. Odprta sem bila že kar 9cm in čas je bil za akcijo. Nekaj časa sem pritiskala na levem, nekaj časa na desnem boku. Ta del poroda je bil izjemno intenziven in tudi boleč. Nikoli v življenju si nisem mislila, da obstaja tak pritisk, taka sila. V nekem momentu sem bila prepričana, da mi bo razneslo cel spodnji del telesa. Od sile tiščanja imam popokane kapilare po obrazu, dekolteju, hrbtu in v očeh.
Za tiščanje mi je najbolj ugajal položaj na hrbtu in že ob 17:11 sem rodila najlepšega fantka. Težkega 3900g in velikega 52cm. Dobila sem nekaj notranjih šivov, presredka pa mi niso rezali. Moj porod je torej trajal dobrih pet ur. Če epiduralne ne bi imela, bi bil najbrž moj porod malce drugačen, če ne druga, bolj boleč. Epiduralna mi je dala možnost popolne sprostitve in res nabora energije za grande finale. V primeru zelo bolečih popadkov, ki bi trajali vsaj nekaj ur, ne vem kako bi zmogla tako intenzivni iztis. Hvaležna zate, Izidora, za akupunkturo, ki mi je zelo pomagala in za celotno osebje v mariborski porodnišnici.
Ta lepa izkušnja pa se je malce pokvarila po tem, ko sem prispela na oddelek. Moja izjemno velika želja in cilj je dojenje. Želim si polno dojiti. Pika. Takoj po tem, ko sem prispela na oddelek sem poklicala sestro, da mi pomaga pristaviti na dojko. Po tem ko je bradavico nekaj časa vlekla v levo in desno in otroku v usta, on pa je glasno protestiral, je komentirala samo, da očitno noče moje dojke in odšla iz sobe.
Drugi dan sem se trudila pristavljati po najboljših močeh, ampak mi ni uspevalo, pa tudi mleka še nisem imela. Pač ko sem stisnila je pritekla kakšna kapljica, ki sem jo skrbno pospravila v otrokova usta. Tretji dan zjutraj je imel že kar veliko izgubo teže (iz 3900g na 3550g) in takrat sem končno dobila malenkost podpore in nastavek za dojenje. Popoldne je dobil prvi dodatek, ker pač jaz nimam mleka in bo otrok shiral in zbolel… Zvečer sva se s sestro odločili, da ne bom več dajala dodatka, ker se je mleko začelo tvoriti in da bom dojila. Pred mano je bila peklenska noč, saj sem spala 10min, dojila res kolikor sem zmogla. Mali je konstantno jokal na vsa pljuča, komaj sem ga uspela prepričati za vsaj malo podoja. Jaz totalno zakrčena zaradi prisilnih položajev na boku, bolela me je vsaka mišica v telesu.
Naj omenim še, da je ves čas bivanja v porodnišnici mali veliko lulal in kakal in verjamem da tudi s tem veliko izgubljal.
Zjutraj, to je bil 3 dan bivanja in dan, ko bi naj odšla domov pa šok. Mali je izgubil dodatnih 30g in zadržali so naju v porodnišnici. Jaz popolnoma obupana, ker nisem vedela, kako naj (razen s flašo), nahranim svojega otroka.
Takrat je k sreči na oddelek prišla nova sestra, ki je bila veliko bolj sočutna. Najprej mi je prinesla večji nastavek, ker se je s prejšnjim mali mučil in mi pokazala položaj dojenja v pol-sedečem položaju in prvič po treh dneh sem se malenkost sprostila, dojenje pa je res boljše steklo.
Tisti dan sem ponovno dojila kot nora, to je bilo res v prvem planu in to sem počela ves čas. Zvečer pa novi šok, mali je izgubil še dodatnih 20g. Zdravnik na večerni viziti me ni niti pogledal, ne mene, ne otroka. Samo papir je pogledal in rekel “če ne boste dodajali, jutri ne greste domov”. Moj obup se je samo še stopnjeval.
Čeprav proti mojim občutkom in moji intuiciji sem celo noč po podoju dodajala še adaptirano mleko. Vsakič ko sem mu dala flašo sem v sebi jokala in se mu opravičevala, da ga hranim z nečim, kar ni za njega. Hkrati pa sem se spraševala kako imam lahko jaz kipeče dojke in ful mleka (se vidi v nastavku), svojega otroka pa hranim z nečim umetnim. Srcezlom.
Zjutraj je pridelal teh magičnih 80g in lahko sva šla domov. V materinski imam napisano diagnozo “težave z dojenjem”, na recept sem dobila adaptirano mleko. Čez 1t imava v porodnišnici ponovni pregled.
Ko sva prišla domov so se stvari strmo obrnile na boljše. Jaz se ful boljše počutim, mislim da tudi mali. Odločila sem se, da adaptiranega pač ne bom dodajala, ker je to proti vsem mojim občutkom. Trenutno se zbuja na cca 2h, podoj pa traja cca 10-15min. Pristavi se takoj (z nastavkom), lepo sesa in požira. Pleničke so polulane in pokakane.
Danes je bila pri naju tudi patronažna in dogovorili sva se, da adaptiranega ne dodajam, ker je po tem, ko ga je pogledala in mene opazovala pri dojenju sklepala, da nama vse skupaj super teče in da zaenkrat potrebe po dodajanju ni. Pride pa jutri ponovno, bova naredili preverbo dojenja in ga stehtali (danes ga nisva, ker se je strinjala, da je to preveč psihiranja v prazno).
Od tebe v bistvu želim mnenje o celotni situaciji.
Naj še enkrat povem, da se otrok zbuja na 2h (podnevi in ponoči), da išče dojko, da se dojiva cca 10-15min, da se sam odstavi, iz ust mu steče mleko :D, v nastavku se vidi veliko mleka, moje dojke so polne, kipeče, če stisnem bradavico mleko šprica. Pleničke so polulane in pokakane.
Ali moj otrok res potrebuje adaptirano mleko? Vem, da boš takole na daljavo težko dajala sodbe, ampak morda imaš kakšno izkušnjo s podobnimi zgodbami?
Ali je kakšen problem pri dojenju zato, ker dojim z nastavkom? Moj cilj je definitivno dojiti brez, ampak imava zaenkrat še težave s pristavljanjem brez nastavka. Je možno, da se otrok zaradi nastavka prehitro naje prednjega mleka in ne dobi “sladice”? Naj omenim da ful pazim, da menjujem dojke za podoje in če je med podoji manj kot 1,5h, dojim na isti dojki. Torej se res trudim, da se ena sprazni.
Res te lepo prosim za kakšen nasvet glede vsega skupaj in še enkrat oprosti za tako dolgi mail. Tole pač ne gre na kratko. :=)Se vidimo kmalu na gibalnih uricah…čez en dan
Hej Izidora, lahko podeliš mail! 🙂 Si res želim, da se puncam malo ozavesti tudi ta aspekt, da bo v porodnišnici njihovo zaupanje v sebe morda porušeno, ampak da si tega ne smejo dovoliti. Res je treba biti trden, zaupati v sebe, v svoj materinski instinkt, ker ne laže. Je pa ful težko, jaz priznam, da sem se zlomila in jokala. Sicer še vedno verjela, ampak če ne bi bila tako dobro psihično pripravljena in če ne bi imela tako velike želje po dojenju, vprašanje kako bi bilo. Hvala za prijazen mail in spodbudne besede. Naj ti povem, da so danes tudi številke potrdile to, kar sem jaz čutila, ti pa verjela. Mali se je od odpusta (torej v 48h) zredil za 144g in na kontroli dojenja pridelal še 32g. 🙂 Torej ja, mleka imam dovolj in več kot očitno napreduje. Zdaj pa naslednji izziv – nastavek. Tudi tukaj bova zmagala. Če bom potrebovala tvojo pomoč pa te definitivno pocukam za rokav. Še enkrat hvala ker si in pozdravčke na morje.
Spodaj ti pošiljam mojo porodno zgodbo in se nate obračam z nekaj dvomi. Predvsem rabim najbrž podporo. Pa začnimo na začetku.
Moja lepa porodna zgodba se je pričela 4 dni po roku s pregledom v porodnišnici. Do takrat nisem imela nobenih popadkov, tudi voda mi ni odtekla. Otroka pa sem že čutila tako zelo nizko, da si več nisem mogla zavezati čevljev.
CTG ni zaznal nič posebnega, na UZ se je videlo, da je plodovnice že zelo malo in da je glavica zelo nizko, vaginalni pregled pa je pokazal, da sem odprta 2cm, z zelo zmehčanim materničnim vratom in glavico res nizko nizko. Ginekologinja mi je dala dve opciji – ali grem takoj v porodno sobo, kjer mi predrejo plodove ovoje ali počakam do naslednjega jutra in porod sprožimo takrat. Zaradi res malo plodovnice več nismo želeli čakati. Zaradi vseh indicev smo se odločili za akcijo kar takoj. Okoli 11h so mi predrli plodove ovoje, ker svojih popadkov nisem dobila so mi dali umetne. Do cca 13:30 sem tako predihovala popadke, ki jih do tistega trenutka niti ne morem opisati kot hude, so se pa stopnjevali. Takrat sem bila odprta cca 3-4cm.
Po nasvetih sem se v tistem momentu odločila za epiduralno in za te nasvete bom res vedno hvaležna. Nastavitev je bila popolnoma neboleča, vse bolečine popadkov pa so izzvenele. Takrat je v porodno prišel tudi moj mož in res sem bila hvaležna, da je ob meni. Do cca 16h sva klepetala, ker jaz popadkov res nisem čutila popolnoma nič.
Kar naenkrat pa sem začutila potrebo po tiščanju in babici sem povedala, da so se začeli tiščalniki. Odprta sem bila že kar 9cm in čas je bil za akcijo. Nekaj časa sem pritiskala na levem, nekaj časa na desnem boku. Ta del poroda je bil izjemno intenziven in tudi boleč. Nikoli v življenju si nisem mislila, da obstaja tak pritisk, taka sila. V nekem momentu sem bila prepričana, da mi bo razneslo cel spodnji del telesa. Od sile tiščanja imam popokane kapilare po obrazu, dekolteju, hrbtu in v očeh.
Za tiščanje mi je najbolj ugajal položaj na hrbtu in že ob 17:11 sem rodila najlepšega fantka. Težkega 3900g in velikega 52cm. Dobila sem nekaj notranjih šivov, presredka pa mi niso rezali. Moj porod je torej trajal dobrih pet ur. Če epiduralne ne bi imela, bi bil najbrž moj porod malce drugačen, če ne druga, bolj boleč. Epiduralna mi je dala možnost popolne sprostitve in res nabora energije za grande finale. V primeru zelo bolečih popadkov, ki bi trajali vsaj nekaj ur, ne vem kako bi zmogla tako intenzivni iztis. Hvaležna zate, Izidora, za akupunkturo, ki mi je zelo pomagala in za celotno osebje v mariborski porodnišnici.
Ta lepa izkušnja pa se je malce pokvarila po tem, ko sem prispela na oddelek. Moja izjemno velika želja in cilj je dojenje. Želim si polno dojiti. Pika. Takoj po tem, ko sem prispela na oddelek sem poklicala sestro, da mi pomaga pristaviti na dojko. Po tem ko je bradavico nekaj časa vlekla v levo in desno in otroku v usta, on pa je glasno protestiral, je komentirala samo, da očitno noče moje dojke in odšla iz sobe.
Drugi dan sem se trudila pristavljati po najboljših močeh, ampak mi ni uspevalo, pa tudi mleka še nisem imela. Pač ko sem stisnila je pritekla kakšna kapljica, ki sem jo skrbno pospravila v otrokova usta. Tretji dan zjutraj je imel že kar veliko izgubo teže (iz 3900g na 3550g) in takrat sem končno dobila malenkost podpore in nastavek za dojenje. Popoldne je dobil prvi dodatek, ker pač jaz nimam mleka in bo otrok shiral in zbolel… Zvečer sva se s sestro odločili, da ne bom več dajala dodatka, ker se je mleko začelo tvoriti in da bom dojila. Pred mano je bila peklenska noč, saj sem spala 10min, dojila res kolikor sem zmogla. Mali je konstantno jokal na vsa pljuča, komaj sem ga uspela prepričati za vsaj malo podoja. Jaz totalno zakrčena zaradi prisilnih položajev na boku, bolela me je vsaka mišica v telesu.
Naj omenim še, da je ves čas bivanja v porodnišnici mali veliko lulal in kakal in verjamem da tudi s tem veliko izgubljal.
Zjutraj, to je bil 3 dan bivanja in dan, ko bi naj odšla domov pa šok. Mali je izgubil dodatnih 30g in zadržali so naju v porodnišnici. Jaz popolnoma obupana, ker nisem vedela, kako naj (razen s flašo), nahranim svojega otroka.
Takrat je k sreči na oddelek prišla nova sestra, ki je bila veliko bolj sočutna. Najprej mi je prinesla večji nastavek, ker se je s prejšnjim mali mučil in mi pokazala položaj dojenja v pol-sedečem položaju in prvič po treh dneh sem se malenkost sprostila, dojenje pa je res boljše steklo.
Tisti dan sem ponovno dojila kot nora, to je bilo res v prvem planu in to sem počela ves čas. Zvečer pa novi šok, mali je izgubil še dodatnih 20g. Zdravnik na večerni viziti me ni niti pogledal, ne mene, ne otroka. Samo papir je pogledal in rekel “če ne boste dodajali, jutri ne greste domov”. Moj obup se je samo še stopnjeval.
Čeprav proti mojim občutkom in moji intuiciji sem celo noč po podoju dodajala še adaptirano mleko. Vsakič ko sem mu dala flašo sem v sebi jokala in se mu opravičevala, da ga hranim z nečim, kar ni za njega. Hkrati pa sem se spraševala kako imam lahko jaz kipeče dojke in ful mleka (se vidi v nastavku), svojega otroka pa hranim z nečim umetnim. Srcezlom.
Zjutraj je pridelal teh magičnih 80g in lahko sva šla domov. V materinski imam napisano diagnozo “težave z dojenjem”, na recept sem dobila adaptirano mleko. Čez 1t imava v porodnišnici ponovni pregled.
Ko sva prišla domov so se stvari strmo obrnile na boljše. Jaz se ful boljše počutim, mislim da tudi mali. Odločila sem se, da adaptiranega pač ne bom dodajala, ker je to proti vsem mojim občutkom. Trenutno se zbuja na cca 2h, podoj pa traja cca 10-15min. Pristavi se takoj (z nastavkom), lepo sesa in požira. Pleničke so polulane in pokakane.
Danes je bila pri naju tudi patronažna in dogovorili sva se, da adaptiranega ne dodajam, ker je po tem, ko ga je pogledala in mene opazovala pri dojenju sklepala, da nama vse skupaj super teče in da zaenkrat potrebe po dodajanju ni. Pride pa jutri ponovno, bova naredili preverbo dojenja in ga stehtali (danes ga nisva, ker se je strinjala, da je to preveč psihiranja v prazno).
Od tebe v bistvu želim mnenje o celotni situaciji.
Naj še enkrat povem, da se otrok zbuja na 2h (podnevi in ponoči), da išče dojko, da se dojiva cca 10-15min, da se sam odstavi, iz ust mu steče mleko :D, v nastavku se vidi veliko mleka, moje dojke so polne, kipeče, če stisnem bradavico mleko šprica. Pleničke so polulane in pokakane.
Ali moj otrok res potrebuje adaptirano mleko? Vem, da boš takole na daljavo težko dajala sodbe, ampak morda imaš kakšno izkušnjo s podobnimi zgodbami?
Ali je kakšen problem pri dojenju zato, ker dojim z nastavkom? Moj cilj je definitivno dojiti brez, ampak imava zaenkrat še težave s pristavljanjem brez nastavka. Je možno, da se otrok zaradi nastavka prehitro naje prednjega mleka in ne dobi “sladice”? Naj omenim da ful pazim, da menjujem dojke za podoje in če je med podoji manj kot 1,5h, dojim na isti dojki. Torej se res trudim, da se ena sprazni.
Res te lepo prosim za kakšen nasvet glede vsega skupaj in še enkrat oprosti za tako dolgi mail. Tole pač ne gre na kratko. :=)Se vidimo kmalu na gibalnih uricah…čez en dan
Hej Izidora, lahko podeliš mail! 🙂 Si res želim, da se puncam malo ozavesti tudi ta aspekt, da bo v porodnišnici njihovo zaupanje v sebe morda porušeno, ampak da si tega ne smejo dovoliti. Res je treba biti trden, zaupati v sebe, v svoj materinski instinkt, ker ne laže. Je pa ful težko, jaz priznam, da sem se zlomila in jokala. Sicer še vedno verjela, ampak če ne bi bila tako dobro psihično pripravljena in če ne bi imela tako velike želje po dojenju, vprašanje kako bi bilo. Hvala za prijazen mail in spodbudne besede. Naj ti povem, da so danes tudi številke potrdile to, kar sem jaz čutila, ti pa verjela. Mali se je od odpusta (torej v 48h) zredil za 144g in na kontroli dojenja pridelal še 32g. 🙂 Torej ja, mleka imam dovolj in več kot očitno napreduje. Zdaj pa naslednji izziv – nastavek. Tudi tukaj bova zmagala. Če bom potrebovala tvojo pomoč pa te definitivno pocukam za rokav. Še enkrat hvala ker si in pozdravčke na morje.
1 junija se je naši družini pridružil Blaž. Na svet je prišel z napovedanim carskim rezom.Moja zgodba se pravzaprav prične že leta 2014, ko sem rodila hčerko Hano. Zaradi medenične lege so mi povedali, da bom morala imeti carski rez. Bila sem šokirana, saj nikoli prej nisem razmišljala, da ne bom mogla sama roditi otroka. V naši ožji družini ni nobena ženska rodila s pomočjo carskega reza in naravni porod se mi je zdel nekaj najbolj normalnega. Že takrat sem obiskovala jogo pri Izidori in se izobraževala v smeri vaginalnega poroda, vse kar se je omenjalo v zvezi s CR pa sem v mislih nekako kar odrinila. Jaz bom rodila lepo naravno, bolelo bo, ampak sej zmorem, kot vse moje prednice. Ampak moja punčka je že v trebuščku kazala svojo voljo, ni in ni se hotela obrniti na glavico, jaz pa sem do zadnjega upala, da pa le bo možen naravni porod. Doma sem v bližini Maribora, zato sem si za porod izbrala mariborsko porodnišnico. Tam mi je porodničar omenil, da bi lahko poskusili z vaginalnim porodom, če bi se obseg glavice izkazal za manjšega od obsega trebuščka. Vendar temu ni bilo tako in edina preostala možnost je bil cr. Po nekaj težavah z zanositvijo v drugo je s pomočjo IVF postopka tokrat v meni rastel fantek. Mali fantek, pridno obrnjen na glavico. Bila sem vesela, tokrat pa bo uspelo, rodila bom vaginalno. Nekje v 30. tednu nosečnosti pa sem se pričela o porodu pogovarjati s svojo ginekologinjo. Ko je pregledovala moje izvide je pozornost namenila istmokeli. To je posledica prvega carskega reza in pomeni stanjšano steno maternice v predelu brazgotine. Je dokaj neraziskan pojav, ki so ga ginekologi začeli opažati šele s sodobnejšimi ultrazvoki. Meni so ga odkrili pred postopkom IVF in mi s pomočjo histeroskopskega posega skušali ta predel nekoliko popraviti. Po nadaljnjih posvetih s porodničarji so mi povedali, da moram tudi tokrat imeti carski rez. Tveganje, da bi predel stanjšane stene maternice med naravnim porodom počil, je preveliko. Spet sem bila malo razočarana, pa vendar tokrat bolj pripravljena na to, kar me čaka. Z malim v trebuščku sem se še samo dogovorila, da počaka do napovedanega datuma JPri obeh napovedanih carskih rezih sem izbrala možnost spinalne anestezije. Hotela sem doživeti in videti svojega otroka prvi možni trenutek, ga pogledati, povonjati, poljubiti… Vsem priporočam, če je le možno, izberite pri cr to možnost, ne bo vam žal. Občutki so nepopisni, čeprav ne čutiš, veš, da se nekaj dogaja, da rojevaš otročka, čeprav s pomočjo skalpela in zdravniške roke, on pride iz tvojega telesa in takoj ga imaš možnost videti.Prvič sem rodila v Mariboru, drugič sem izbrala Ptuj. V obeh primerih sem bila zadovoljna z osebjem in s pomočjo. Ptujsko porodnišnico sem izbrala predvsem iz razloga, ker je lahko partner prisoten pri porodu, če si med operacijo budna. V porodnišnici sem morala biti en dan prej popoldne. Dali so me kar v sobo intenzivne nege v kateri sem bila potem še dan in pol po cr. V Mariboru pa sem mogla priti tja že en dan prej zjutraj, bila sem v sobi na oddelku, kjer sem celo noč imela sosedo priklopljeno na ctg in z umetnimi popadki. Na dan cr sem v MB zjutraj dobila svečko za veliko potrebo, na Ptuju to ni bilo potrebno. Na Ptuju sem vse do posega čakala v enaki sobi, vse je potekalo mirno, prišli so mi poviti noge in vstaviti metuljčka. V MB sem morala do porodnih sob, kjer sem nekaj časa čakala v sobi s TV-jem. Torej največja razlika je pa seveda ob prisotnosti partnerja, v Mariboru čaka pred operacijsko, dobi otročka v roke, tega nato babice odpeljejo na oddelek. Možnosti, da bi se skupaj videli vsi trije ni. Partnerja sem videla samo na hodniku, ko so me peljali iz operacijske na intenzivno nego. Na Ptuju pa je lahko prišel k meni v operacijsko takoj, ko so me pripravili na poseg, ko je bilo visoko platno pred mojo glavo. Otroka sva takoj videla oba skupaj in še nato smo bili lahko vsi trije skupaj nekaj časa v sobi. Iz tega vidika je bil napovedan cr po mojih izkušnjah na Ptuju zagotovo boljša izbira. Opaziti je, da je Ptuj manjša porodnišnica in tako vse poteka mirneje. Zagotovo pa je bolje to, da lahko imaš otoka veliko prej ob sebi, ga že kmalu podojiš in ne občutiš tiste praznine, ko ga odpeljejo in ne veš kdaj bo spet pri tebi. Okrevanje po carskem rezu je bilo v mojem primeru v drugo lažje. Prvič sem potrebovala en mesec, da sem lahko odmislila bolečine v predelu rane, v drugo sem pa že po 10-ih dneh lahko normalno vstala in se normalno gibala. Tudi glede mleka je bilo v drugo lažje, naval je prišel prej kot prvič.Omenila bi samo še tiste prve dni po porodu, ki so bili zame zelo občutljivi. Dajala me je huda poporodna otožnost, ki se je pričela že drugi dan. To je zame pomenilo stiskanje v prsih, izguba apetita, nespečnost, jokavost. Na trenutke sem tudi pospešeno dihala in se počutila zelo panično. Vedela sem, da moram o občutkih iskreno govoriti, saj bom le tako zmogla to prebroditi. Osebje v bolnici je bilo zelo razumevajoče, veliko sester si je vzelo čas in so se z mano pogovarjale. So mi pa na Ptuju tudi ponudili pomoč psihologinje, ki sodeluje s porodnišnico in pomoč sem seveda sprejela. Otožnost je obakrat trajala nekje 3 tedne. V tem času je res pomembno ob sebi imeti nekoga, s katerim se lahko o tem pogovarjaš in ti je takrat v oporo.In kot Izidora na vajah reče, tudi carski rez lahko prinese lepo porodno zgodbo. Jaz drugačne ne poznam. Spoznala sem samo občutek, ko s pomočjo zdravniške roke rodiš in te prav tako preplavi občutek neskončne sreče. Veseli smo lahko, da živimo v času napredne medicine, ki lahko poskrbi, da na svet varno pridejo otroci tudi samo z njihovo pomočjo.
12.5. se nama je pridružil fantek . Za naša srečanja pa bi rekla, da so mi zelo koristila, saj sem dobila veliko koristnih informacij, ki so bile v času ko ni bilo možnosti obiskovanja šole za starše še toliko bolj dobrodošle. S pomočjo tvojih nasvetov sem bila na porod res dobro pripravljena, saj me ni bilo strah in ko se je vse skupaj začelo zares dogajati, tudi za trenutek nisem pomislila, da ne zmorem. Doma sem popadke ignorirala dokler je bilo možno, potem sem se sprehajala in jih predihovala sklonjena na kolena. V porodnišnico sem prišla odprta 5cm, kar je pomenilo, da sva s partnerjem takoj odšla v porodno sobo. Ker sem prišla v porodnišnico v torek zjutraj, so mi takoj ponudili tudi epiduralno, ki pa je nisem vzela. Babica je hotela, da celoten porod ležim na boku, ampak ker mi to ni ustrezalo, sem izrazila željo, da popadke predihujem stoje, kar so mi sicer neradi potem tudi dovolili. Kasneje sem dobila tudi žogo, ki mi je tudi ustrezala. Faza iztisa je sicer trajala nekoliko dlje, saj se sinku očitno še ni mudilo na svet 🙂 Vendar pa se mi je ta faza zdela manj boleča kot prva (kot si rekla na naših srečanjih). Celoten porod je torej potekal brez večjih težav in protibolečinskih sredstev. Sicer sem dobila nekaj šivov, vendar pa raztrganina ni bila preveč huda, tako da se je že kar dobro zacelila. Po porodu smo sinka tudi pristavili k prsim in je začel takoj sesati, tako da tudi z dojenjem nisva imela večjih težav in se vse skozi polno dojiva 🙂
Torej, če povzamem, sem zelo hvaležna za vse tvoje nasvete in mi ni žal, da sem se odločila za obiskovanje joge v Sončni vili. Z veseljem pa bom vadbo priporočila tudi svojim prijateljicam, ko bodo v pričakovanju novega družinskega člana 🙂
Torej, če povzamem, sem zelo hvaležna za vse tvoje nasvete in mi ni žal, da sem se odločila za obiskovanje joge v Sončni vili. Z veseljem pa bom vadbo priporočila tudi svojim prijateljicam, ko bodo v pričakovanju novega družinskega člana 🙂
Velikokrat mislim nate … In že od poroda dalje bi ti rada napisala en sestavek, pa čas tako hitro beži! 🙂
Naš mali škrat šteje danes že 12 dni, jaz pa še nisem čisto dojela kaj se je zgodilo. 🙂 Moram ti povedati, da sem bila tako zaverovana v tvoje prepričanje, da prvorodke največkrat rodijo čez rok, da 17 dni pred predvidenim terminom nisem imela še ČISTO NIČ pripravljenega! Enostavno sem bila tako prepričana, da bom rodila čez rok, da me je odtekla plodovnica POPOLNOMA presenetila. Zgodilo se je ob polnoči ravno med tuširanjem, tako da nisem natančno vedela kaj se je zgodilo. 🙂 V resnici nisem hotela verjeti kaj se je res zgodilo. 🙂 Sem se kar naprej obnašala kot da bom šla spat, pa je voda še naprej curljala po stegnu navzdol. Sranje. Takrat me je zagrabila panika. V krokodiljih solzah sem možu povedala kaj se je zgodilo in paničarila, da nimam spakirane niti torbe za v porodnišnico, niti plenic še nisva nabavila itd. itd. Po tvojih napotkih sem se vlegla za 20 min na levi bok in se prepričala, da je pod mano še vedno vztrajno nastajala lužica. 🙂 Sledil je klic v porodnišnico, kjer so mi seveda dali navodila naj pridem takoj. Moja želja, da bi morda rodila v Murski Soboti ali na Ptuju, je tako splavala po vodi. Na hitro sva zmetala vse stvari v torbo (nisem pozabila na tvoj domači energijski napitek), pripravila oblačilca za dojenčka in se po hitrem postopku odpravila od doma. Zunaj je lilo kot iz škafa, midva pa sva imela na posoji avtomobil brez vinjete, saj sva ravno v nakupu oziroma čakanju na novega, tako da me mož sploh ni hotel peljat nikamor drugam kot 5 min stran v porodnišnico Maribor. In tako se je začela moja porodna zgodba, ki je popolnoma drugačna od tega, kar sem pričakovala, saj se že v osnovi porod ni začel s popadki, tako kot sem si predstavljala.
V porodnišnico so me sprejeli 3. maja ob 1h zjutraj, rodila pa sem ob 14:55. Da ne dolgovezim … Babica me je pregledala, seveda 0 cm odprta. Me peljejo v porodno sobo št. 5, kjer sem bila naslednjih 18 ur priklenjena na porodno posteljo, za kar sem bila malo razočarana, saj sem res upala, da se bom med porodom lahko vsaj malo premikala, tako pa sem morala prosit in zvonit babicam za vsako malenkost. Da ne govorim o lulanju v kahlico v ležečem položaju – straaašno neprijetno! Porod je bil daleč od naravnega, kar je bila v osnovi moja želja, ampak sem vesela, da je vseeno hitro minilo. Do jutra sem večinoma počivala, malo skušala zadremat in hranit energijo za kasneje. Da se nekaj dogaja, sem javila samo najbližjim. Priklopljena na ctg, antibiotik v žilo in injekcija za mehčanje materničnega vratu v tazadnjo. Vmes so me sem ter tja obiskali malce močnejši menstrualni krči, a o naravnih popadkih ne duha ne sluha. Med tem časom v sosednji sobi zaključujejo porod in porodnica tako kriči, da si samo želim, da mi tega ne bi bilo treba poslušati. Imela sem slušalke s sabo, ampak jih nisem dosegla, saj nisem smela zapuščat postelje. Okrog 9-10.ure se je babica odločila za umetne popadke. Jaz sem ji pač zaupala. Takrat pa se je hitro začela veselica. Popadki so postali zelo pogosti in čezdalje močnejši. Vem, da v nedeljo skoraj nimam šans za epiduralno, pa vseeno vprašam. JE možno, aleluja! Babica mi naroči naj pokličem spremljevalca, če ga želim. Nato prideta dve prijazni gospe, cel postopek priprave za epiduralno anestezijo traja celo večnost. Vmes me od bolečin že zvija in moramo tudi vsak nov val popadkov počakati, preden me pičijo. Čakam pridno kot miška, mi vse lepo nastavijo in dozirajo prvi odmerek. Uspelo. Takrat spustijo tudi moža v porodno sobo. Takoj ga prosim, da mi natakne nogavice, ker me zebe v stopala (hvala za nasvet!) in poišče napitek malininega čaja, magnezija in medu. Babica me pregleda ob 12h, odprta 3 cm. Bolečina počasi pojenja, popadke še čutim, skupaj jih predihujeva, vmes pa se malo pogovarjava. Mižim. Dejansko sem imela 90% časa zaprte oči, ne vem zakaj, tako mi je najbolj ustrezalo, da sem odplavala v svoj svet in me niso motili zunanji dražljaji. Možek me bodri, da sem z vsakim popadkom bližje najinemu malemu čudežu … Epiduralna je morda držala kakšno uro, potem pa se je bolečina ojačala, jaz pa prosim za novo dozo. Babica pravi, da je prej kot v uri in pol ne morem dobiti, ob 14h me pregleda, popolnoma odprta, konec z epiduralno. Uau, to pa je šlo ekstremno hitro! Jaz sem bila pripravljena na tistih 10ur, kot si rekla, pri prvorodkah približno 1 cm na 1 uro.
Že ves čas sem imela občutek, da me tišči “kakat”, takrat pa je bil ta občutek še močnejši, seveda, to so tiščavniki, zdaj pa gre zares. Vse to pritiskanje je trajalo eno uro. Bilo je zelooo boleče, čutila sem, da me popadki preplavljajo nekje od zadaj naprej in me popolnoma prevzamejo. V tistem trenutku niti razmišljat ne morem . Možu rečem, da je vmesno obdobje med popadki kot nirvana, noro dober blažen občutek. Brez njega ne bi zmogla, res ne. Ves čas me boža, me hvali, me vzpodbuja, da predihavam popadke, da sproščam čeljust, skrbi za vnos tekočine. Nekje vmes začutim slabost in vem, da bom bruhala. Hrane ni bilo več v želodcu, saj sem nazadnje jedla ob 22h prejšnjega dne. Izbruham samo tisto sladko tekočino. Celo nosečnost nisem bruhala niti enkrat, nisem si mislila, da pa bom tik pred zdajci. Babica mi občasno masira hrbet, to ekstremno paše, malo me prestavljajo z boka na hrbet in nazaj. Babica me vzpodbuja, me bodri, prosim jo, naj me več ne zapušča. Počasi čutim, kako se mi trebuh spreminja. Nazadnje me obrnejo spet na hrbet, vidim, da babica pripravlja škarje, rotim jo, samo reže naj me ne. Zagotovi mi, da škarij ne bo uporabila, če to ne bo res nujno potrebno. Sama težko držim noge navzgor, na vsaki strani mi nekdo pomaga. Pride do te točke, ko pa rečem da ne morem več, da reees ne morem več. In takrat se KONČNO porodi glavica. Olajšanje. Vsi srečni. Nekajkrat še pritisnem in telo splava ven kot ena mala ribica. Možu tečejo solze po licih, še danes me ne more prehvalit kako dobro sem se držala. Babica sprašuje kako bo novorojenčku ime. Midva pa še vedno nisva izbrala med dvema favoritoma. Na zdaj mehki trebuh dobim to malo malo modro bitje, prekrito z verniksom, ki je dobrih 8 mesecev rastlo v meni. Jaz pa popolnoma šokirana. Noro. Res noro. ️ Mu dam poljubček, ga povoham, moj je, samo moj! Konec je, ALELUJA!
To je ta moja porodna zgodba …
Kar pa se tiče dojenja, pa moram povedat, da sem ena od tistih srečnic (1 na 10), ki nimajo problema z dojenjem. Sicer sem se na vse možne scenarije pripravila, veliko brala, se udeležila tvojih delavnic in namenoma nisem vnaprej kupila adaptiranega mleka, saj sem se res trdno odločila, da bom dojila. Največ zaslug gre seveda sinku, saj ima tako močen sealni refleks, da že od prvega podoja nisva imela težav s pristavljanjem. Edina mala težavica je bila ta, da je bil sinek zaradi porasta zlatenice velik zaspanček in sem ga z dojenjem na začetku dobesedno silila. Kmalu je to steklo in tudi fototerapija ni bila potrebna.
Naj se ti na tem mestu IZ SRCA zahvalim za vsa navodila in nasvete, za vso tvojo neizmerno pozitivno energijo, zanos in ljubezen pomagati nosečnicam. Vesela sem za vsa priporočila, da sva se spoznali in da sva oba z možem poslušala tvoje delavnice tudi v karanteni. Za naju si bila tako domača, saj sva te vedno poslušala iz udobja lastne dnevne sobe, da se nama je zdelo, kot da si tukaj z nama. Zato je tudi moj mož en dan po rojstvu kar pristopil do vaju z Nino pred Sončno vilo in povedal veselo novico.
Naš mali škrat šteje danes že 12 dni, jaz pa še nisem čisto dojela kaj se je zgodilo. 🙂 Moram ti povedati, da sem bila tako zaverovana v tvoje prepričanje, da prvorodke največkrat rodijo čez rok, da 17 dni pred predvidenim terminom nisem imela še ČISTO NIČ pripravljenega! Enostavno sem bila tako prepričana, da bom rodila čez rok, da me je odtekla plodovnica POPOLNOMA presenetila. Zgodilo se je ob polnoči ravno med tuširanjem, tako da nisem natančno vedela kaj se je zgodilo. 🙂 V resnici nisem hotela verjeti kaj se je res zgodilo. 🙂 Sem se kar naprej obnašala kot da bom šla spat, pa je voda še naprej curljala po stegnu navzdol. Sranje. Takrat me je zagrabila panika. V krokodiljih solzah sem možu povedala kaj se je zgodilo in paničarila, da nimam spakirane niti torbe za v porodnišnico, niti plenic še nisva nabavila itd. itd. Po tvojih napotkih sem se vlegla za 20 min na levi bok in se prepričala, da je pod mano še vedno vztrajno nastajala lužica. 🙂 Sledil je klic v porodnišnico, kjer so mi seveda dali navodila naj pridem takoj. Moja želja, da bi morda rodila v Murski Soboti ali na Ptuju, je tako splavala po vodi. Na hitro sva zmetala vse stvari v torbo (nisem pozabila na tvoj domači energijski napitek), pripravila oblačilca za dojenčka in se po hitrem postopku odpravila od doma. Zunaj je lilo kot iz škafa, midva pa sva imela na posoji avtomobil brez vinjete, saj sva ravno v nakupu oziroma čakanju na novega, tako da me mož sploh ni hotel peljat nikamor drugam kot 5 min stran v porodnišnico Maribor. In tako se je začela moja porodna zgodba, ki je popolnoma drugačna od tega, kar sem pričakovala, saj se že v osnovi porod ni začel s popadki, tako kot sem si predstavljala.
V porodnišnico so me sprejeli 3. maja ob 1h zjutraj, rodila pa sem ob 14:55. Da ne dolgovezim … Babica me je pregledala, seveda 0 cm odprta. Me peljejo v porodno sobo št. 5, kjer sem bila naslednjih 18 ur priklenjena na porodno posteljo, za kar sem bila malo razočarana, saj sem res upala, da se bom med porodom lahko vsaj malo premikala, tako pa sem morala prosit in zvonit babicam za vsako malenkost. Da ne govorim o lulanju v kahlico v ležečem položaju – straaašno neprijetno! Porod je bil daleč od naravnega, kar je bila v osnovi moja želja, ampak sem vesela, da je vseeno hitro minilo. Do jutra sem večinoma počivala, malo skušala zadremat in hranit energijo za kasneje. Da se nekaj dogaja, sem javila samo najbližjim. Priklopljena na ctg, antibiotik v žilo in injekcija za mehčanje materničnega vratu v tazadnjo. Vmes so me sem ter tja obiskali malce močnejši menstrualni krči, a o naravnih popadkih ne duha ne sluha. Med tem časom v sosednji sobi zaključujejo porod in porodnica tako kriči, da si samo želim, da mi tega ne bi bilo treba poslušati. Imela sem slušalke s sabo, ampak jih nisem dosegla, saj nisem smela zapuščat postelje. Okrog 9-10.ure se je babica odločila za umetne popadke. Jaz sem ji pač zaupala. Takrat pa se je hitro začela veselica. Popadki so postali zelo pogosti in čezdalje močnejši. Vem, da v nedeljo skoraj nimam šans za epiduralno, pa vseeno vprašam. JE možno, aleluja! Babica mi naroči naj pokličem spremljevalca, če ga želim. Nato prideta dve prijazni gospe, cel postopek priprave za epiduralno anestezijo traja celo večnost. Vmes me od bolečin že zvija in moramo tudi vsak nov val popadkov počakati, preden me pičijo. Čakam pridno kot miška, mi vse lepo nastavijo in dozirajo prvi odmerek. Uspelo. Takrat spustijo tudi moža v porodno sobo. Takoj ga prosim, da mi natakne nogavice, ker me zebe v stopala (hvala za nasvet!) in poišče napitek malininega čaja, magnezija in medu. Babica me pregleda ob 12h, odprta 3 cm. Bolečina počasi pojenja, popadke še čutim, skupaj jih predihujeva, vmes pa se malo pogovarjava. Mižim. Dejansko sem imela 90% časa zaprte oči, ne vem zakaj, tako mi je najbolj ustrezalo, da sem odplavala v svoj svet in me niso motili zunanji dražljaji. Možek me bodri, da sem z vsakim popadkom bližje najinemu malemu čudežu … Epiduralna je morda držala kakšno uro, potem pa se je bolečina ojačala, jaz pa prosim za novo dozo. Babica pravi, da je prej kot v uri in pol ne morem dobiti, ob 14h me pregleda, popolnoma odprta, konec z epiduralno. Uau, to pa je šlo ekstremno hitro! Jaz sem bila pripravljena na tistih 10ur, kot si rekla, pri prvorodkah približno 1 cm na 1 uro.
Že ves čas sem imela občutek, da me tišči “kakat”, takrat pa je bil ta občutek še močnejši, seveda, to so tiščavniki, zdaj pa gre zares. Vse to pritiskanje je trajalo eno uro. Bilo je zelooo boleče, čutila sem, da me popadki preplavljajo nekje od zadaj naprej in me popolnoma prevzamejo. V tistem trenutku niti razmišljat ne morem . Možu rečem, da je vmesno obdobje med popadki kot nirvana, noro dober blažen občutek. Brez njega ne bi zmogla, res ne. Ves čas me boža, me hvali, me vzpodbuja, da predihavam popadke, da sproščam čeljust, skrbi za vnos tekočine. Nekje vmes začutim slabost in vem, da bom bruhala. Hrane ni bilo več v želodcu, saj sem nazadnje jedla ob 22h prejšnjega dne. Izbruham samo tisto sladko tekočino. Celo nosečnost nisem bruhala niti enkrat, nisem si mislila, da pa bom tik pred zdajci. Babica mi občasno masira hrbet, to ekstremno paše, malo me prestavljajo z boka na hrbet in nazaj. Babica me vzpodbuja, me bodri, prosim jo, naj me več ne zapušča. Počasi čutim, kako se mi trebuh spreminja. Nazadnje me obrnejo spet na hrbet, vidim, da babica pripravlja škarje, rotim jo, samo reže naj me ne. Zagotovi mi, da škarij ne bo uporabila, če to ne bo res nujno potrebno. Sama težko držim noge navzgor, na vsaki strani mi nekdo pomaga. Pride do te točke, ko pa rečem da ne morem več, da reees ne morem več. In takrat se KONČNO porodi glavica. Olajšanje. Vsi srečni. Nekajkrat še pritisnem in telo splava ven kot ena mala ribica. Možu tečejo solze po licih, še danes me ne more prehvalit kako dobro sem se držala. Babica sprašuje kako bo novorojenčku ime. Midva pa še vedno nisva izbrala med dvema favoritoma. Na zdaj mehki trebuh dobim to malo malo modro bitje, prekrito z verniksom, ki je dobrih 8 mesecev rastlo v meni. Jaz pa popolnoma šokirana. Noro. Res noro. ️ Mu dam poljubček, ga povoham, moj je, samo moj! Konec je, ALELUJA!
To je ta moja porodna zgodba …
Kar pa se tiče dojenja, pa moram povedat, da sem ena od tistih srečnic (1 na 10), ki nimajo problema z dojenjem. Sicer sem se na vse možne scenarije pripravila, veliko brala, se udeležila tvojih delavnic in namenoma nisem vnaprej kupila adaptiranega mleka, saj sem se res trdno odločila, da bom dojila. Največ zaslug gre seveda sinku, saj ima tako močen sealni refleks, da že od prvega podoja nisva imela težav s pristavljanjem. Edina mala težavica je bila ta, da je bil sinek zaradi porasta zlatenice velik zaspanček in sem ga z dojenjem na začetku dobesedno silila. Kmalu je to steklo in tudi fototerapija ni bila potrebna.
Naj se ti na tem mestu IZ SRCA zahvalim za vsa navodila in nasvete, za vso tvojo neizmerno pozitivno energijo, zanos in ljubezen pomagati nosečnicam. Vesela sem za vsa priporočila, da sva se spoznali in da sva oba z možem poslušala tvoje delavnice tudi v karanteni. Za naju si bila tako domača, saj sva te vedno poslušala iz udobja lastne dnevne sobe, da se nama je zdelo, kot da si tukaj z nama. Zato je tudi moj mož en dan po rojstvu kar pristopil do vaju z Nino pred Sončno vilo in povedal veselo novico.
Mineva skoraj že tretji mesec, ko čisto zares držim v svojem naročju najino življenje, najino ljubezen –Zarjo. Četudi je bil predviden datum poroda 14. 6. 2020, pa sem nekako čutila, da to ne bo dan, kobom spoznala svojo Zarjo. Z Zarjo sem se na najinih sprehodih po svežem jutranjem gozdu dogovorila, da se spoznava 16. 6. 2020. A Zarja ni upoštevala najinega tihega dogovora. 16. junij 2020
je minil kot vsak drug dan. Enako 17. in 18. junij. Nato je prišel petek, 19. junij … Od nekje 7. meseca nosečnosti sem čisto vsako jutro brez izjeme, torej absolutno ne glede na vreme, šla na zgodnji jutranji pohod. V zgodnjem jutru namreč, ko vse še spi, ima gozd poseben vonj,
skrivnostno prvinsko energijo in čarobno moč. Samo palice, pohodni čevlji in ljubezen do gibanja v naravi, do druženja s sabo in Zarjo. In smo vsako jutro šle – Zarja, moja psička Stela in jaz. Dobra ura in pol pristnih užitkov. Ta dan se je že zjutraj okrog 5.30 pričelo oglašati nekje spodaj v trebuhu nekaj posebno drugačnega. Me je objelo in stisnilo. Ter spustilo. Objelo, stisnilo, zadržalo, spustilo. Odšle
smo na pohod vsemu navkljub. Torej se Zarja dejansko drži najinega dogovora, sem pomislila. Šele to jutro sem spoznala svojo zmoto oz. napačno razlago. Njen položaj v meni je z glavico navzdol. In kako torej ona vidi število 6? 6 je za njo 9. 16. junij je zanjo torej 19. junij. Torej bo danes? In sem čakala, pa vseeno mirno nadaljevala z dnevom. A vso to dvigovanje valov in umirjanje je čez dan
postopoma naraščalo. Vedno več je bilo valov, ki so bili vedno večji, daljši, močnejši, in vse manj je bilo umirjenega morja. Pa še vedno nisem vzganjala panike. Umirjena sem pričakovala visoke valove, ki so se bobneče zaganjali ob obalo, a se na njej še niso razlili in umirili. Samo pljuskalo je. Zato sem počasi nadaljevala dan. Dokončala dva članka za službo, spekla slanike (slane zvitke) in naredila (v tem zelo uživam in me pomirja) čokoladno pecivo z gozdnimi sadeži. Ko pa sem se pričela lotevati priprave kosila, se je začelo že precej divje plimovanje. Ura je bila 15.10, ko sem se odločila, da ne bom več odlašala z odhodom na Ptuj. Torej, Zarja moja, se bova vendarle spoznali danes, 19. junija? Ko so me prijazne punce v porodnišnici sprejele in po opravljenih rutinskih postopkih ob sprejemu nosečnice pred porodom, so ugotovili, da nisem še tako daleč. Da valovi sicer butajo močno, a obale še ni na vidiku. Odprta sem bila komaj 1 centimeter.
1 sam centimeter, za mano pa je bil že ves dan popadkov …! Namestili so me v sobo za nosečnice, kjer sem vedno težje predihovala vse močnejše valove. Vsak naslednji je bil še močnejši in še daljši od predhodnega. Strašno je valovilo to morje, a udarjalo le
nekje od daleč. Da objame obalo, je bilo še daleč. Predaleč, kot sem ugotovila, ko so mi ponudili večerjo. Četudi je nisem mogla niti vonjati, kaj šele zaužiti, sem poznala ta znak. O tem je Izidora velikokrat govorila na svojih čudovitih vadbah … Če vam ponudijo večerjo, to pomeni, da še niste blizu. Tako je večkrat povedala. Takrat sem si brezbrižno mislila, da to zame že ne bo veljalo. Ker bo nama z Zarjo šlo hitro. Zelo hitro. Kako sem se uštela … Torej si je Zarja vzela čas in šla na lahkoten in počasen sprehod proti meni. Jaz pa sem tako
hrepenela po njenem sprintu. Ker nisem mogla več. Trajalo je že … Partnerja so takoj, ko so me okrog 16. ure sprejeli, poslali domov. Korona je pač naredila svoje. Gospod Covid-19 je imel neusmiljeno roko nad postopki v porodnišnicah in je povzročil, da smo bile nosečke v najbolj ranljivem obdobju precej osamljene. Ko sem partnerju morala to iti povedati v čakalnico in da ga pokličem, ko bo tako daleč, sem se zlomila v joku. Tako sem potrebovala njegov objem in podporo. Zato sem ga tudi želela ob sebi na porodu. Ampak zaradi tega nemogočega epidemiološkega stanja v svetu imajo ukrepe, ki dovoljujejo prisotnost partnerja le v porodni sobi. Nič prej. Domov je odšel okrog 16.30.
Jaz sem medtem predihovala, stokala, se (komaj, res komaj, saj sem se do tja splazila skoraj že na vseh štirih) enkrat stuširala s toplo vodo, da ublažim popadke … In to je trajalo. Odpirala sem se zelo počasi. No, končno je nastopil trenutek, ko so me pospremili v porodno sobo.
Ko so mi ob 21.30 dale babice telefon, da pa je zdaj čas, da partner pride, naj ga pokličem, sem mu zmogla reči samo: Prideš? Pridi …
Medtem ko je on iz Maribora potoval proti meni, se je odločila pospešiti korak tudi Zarja. A zmerno. Rojevala sem na boku. Zaradi celotne prav neverjetno uigrane, spodbudne, prijazne, strokovne in sproščene ekipe babic je bilo vzdušje v porodni sobi skoraj razigrano, veselo, predvsem pa nabito s pozitivno energijo. Poklon in hvala jim za vse, kar znajo nuditi ženski in narediti za njo, ko rojeva novo
življenje. Ko je končno v sobo prišel še partner, sem se počutila kot v sobani, ki jo je razžarel sončni žarek. Polna miru, varnosti in upanja.
Še malo pa bo Zarja tu, še malo. Datum poroda bo torej 19. 6. Tako je veselo naznanila ena od babic. Res? Komaj sem izustila.
Ja, papirje sem že izpolnila na datum 19. 6. Ura je bila 23.20. Še dobre pol ure torej. To še zmorem …Kako je odtlej mineval čas, ne vem natančno. Ko sem začutila, da je val butnil ob obalo, ko sem začutila olajšanje v telesu, sem tudi že čutila kožo svoje Zarje na svojih prsih. Samo jokala sem. Jokala, božala to neskončno čudovito bitjece in pogledovala proti partnerju.
Ne morem verjeti, ne morem verjeti … najina Zarja … In nato sem zaslišala glas ginekologa: 00.08. Babica ga je vprašala: Koliko?
In je ponovil: Ura rojstva 8 minut čez polnoč. Vse mi je postalo jasno v trenutku. Ta veseli dan ali Zarja gre po svoje
Princeska se je odločila v najino življenje vstopiti na tako pomenljiv dan – poletni solsticij. Gre za enega od starodavnih dnevov moči, ko so meje med svetovi najtanjše in so energije narave najmočnejše. Poletni solsticij je najdaljši dan leta z najbolj izrazito energijo sonca, z močjo, ki osvetljuje, razsvetljuje. Zarja, dober načrt si naredila, odlično si izbrala! Ne da se opisati. Ni besed, ki bi zmogle opisati to veličastje in razkošje ganljivosti in hvaležnost trenutka. So le občutki, ki valovijo in polnijo srce.Po veliki zaslugi Izidorinih delavnic in vadb sem si 1 mesec pred predvidenim rokom redno vsak večer masirala presredek. Moje telo je po porodu tako ostalo celo – brez šivov, brez poškodovanega
presredka, brez kakršnihkoli ran. Ko so babice zaključile s svojim delom in pregledom Zarje, so povedale, da imamo sedaj na voljo 3 ure
zase in so zapustile sobo. Ostali smo samo mi trije. Prvič v življenju smo bili skupaj in to ponoči na poletni solsticij.
Na voljo smo imeli 3 samo naše bogate ure polne objemov, nežnosti, pogledov in hvaležnosti. Zarja, dobrodošla, 20. 6. 2020!
Do 3. ure zjutraj sem doživljala najbolj pravljične in neverjetne trenutke v svojem življenju. Ko so naju
z Zarjo nato odpeljali na oddelek in je partner odšel domov, sem jo prvič nahranila. Spala sem le 1 uro. Ob 5. uri sem že bila pokonci in občudovala to speče angelsko bitjece, ki je razžarelo moje življenje. Odtlej živim v novi srčni dimenziji. Ko jo med spanjem opazujem, vidim, da jo krasi veliko partnerjevih potez – posrečen nosek, srčaste ustnice, mala ušeska. In si mislim – vse je v redu. Naj
ima vse njegovo. Jaz bom presrečna, če bo imela moje neukrotljivo srce polno ljubezni, upanja in neskončnega
hrepenenja, ki diha lepoto gozda, žari odsev sonca, valovi mogočnost morja in trmasto verjame v dobro-to.
In razmišljam v tem jutru, ko vse še spi, tudi moja Zarja, o prehojeni poti. Bi kaj spremenila? Naredila drugače?
Če bi res lahko karkoli naredila, bi samo to, da bi začela znova in še enkrat doživela vse odtenke veselja, strahu, radosti, žalosti, ljubezni.
Če bi torej res lahko karkoli naredila – ne bi. Prav ničesar ne bi naredila drugače. Vse to, točno tako, kot se je zgodilo, me je namreč
pripeljalo točno sem, kjer sem, kakršna sem, s kom sem. In to je: čudovito, čudovita, čudovit in čudovita. Življenje, hvala ti!
je minil kot vsak drug dan. Enako 17. in 18. junij. Nato je prišel petek, 19. junij … Od nekje 7. meseca nosečnosti sem čisto vsako jutro brez izjeme, torej absolutno ne glede na vreme, šla na zgodnji jutranji pohod. V zgodnjem jutru namreč, ko vse še spi, ima gozd poseben vonj,
skrivnostno prvinsko energijo in čarobno moč. Samo palice, pohodni čevlji in ljubezen do gibanja v naravi, do druženja s sabo in Zarjo. In smo vsako jutro šle – Zarja, moja psička Stela in jaz. Dobra ura in pol pristnih užitkov. Ta dan se je že zjutraj okrog 5.30 pričelo oglašati nekje spodaj v trebuhu nekaj posebno drugačnega. Me je objelo in stisnilo. Ter spustilo. Objelo, stisnilo, zadržalo, spustilo. Odšle
smo na pohod vsemu navkljub. Torej se Zarja dejansko drži najinega dogovora, sem pomislila. Šele to jutro sem spoznala svojo zmoto oz. napačno razlago. Njen položaj v meni je z glavico navzdol. In kako torej ona vidi število 6? 6 je za njo 9. 16. junij je zanjo torej 19. junij. Torej bo danes? In sem čakala, pa vseeno mirno nadaljevala z dnevom. A vso to dvigovanje valov in umirjanje je čez dan
postopoma naraščalo. Vedno več je bilo valov, ki so bili vedno večji, daljši, močnejši, in vse manj je bilo umirjenega morja. Pa še vedno nisem vzganjala panike. Umirjena sem pričakovala visoke valove, ki so se bobneče zaganjali ob obalo, a se na njej še niso razlili in umirili. Samo pljuskalo je. Zato sem počasi nadaljevala dan. Dokončala dva članka za službo, spekla slanike (slane zvitke) in naredila (v tem zelo uživam in me pomirja) čokoladno pecivo z gozdnimi sadeži. Ko pa sem se pričela lotevati priprave kosila, se je začelo že precej divje plimovanje. Ura je bila 15.10, ko sem se odločila, da ne bom več odlašala z odhodom na Ptuj. Torej, Zarja moja, se bova vendarle spoznali danes, 19. junija? Ko so me prijazne punce v porodnišnici sprejele in po opravljenih rutinskih postopkih ob sprejemu nosečnice pred porodom, so ugotovili, da nisem še tako daleč. Da valovi sicer butajo močno, a obale še ni na vidiku. Odprta sem bila komaj 1 centimeter.
1 sam centimeter, za mano pa je bil že ves dan popadkov …! Namestili so me v sobo za nosečnice, kjer sem vedno težje predihovala vse močnejše valove. Vsak naslednji je bil še močnejši in še daljši od predhodnega. Strašno je valovilo to morje, a udarjalo le
nekje od daleč. Da objame obalo, je bilo še daleč. Predaleč, kot sem ugotovila, ko so mi ponudili večerjo. Četudi je nisem mogla niti vonjati, kaj šele zaužiti, sem poznala ta znak. O tem je Izidora velikokrat govorila na svojih čudovitih vadbah … Če vam ponudijo večerjo, to pomeni, da še niste blizu. Tako je večkrat povedala. Takrat sem si brezbrižno mislila, da to zame že ne bo veljalo. Ker bo nama z Zarjo šlo hitro. Zelo hitro. Kako sem se uštela … Torej si je Zarja vzela čas in šla na lahkoten in počasen sprehod proti meni. Jaz pa sem tako
hrepenela po njenem sprintu. Ker nisem mogla več. Trajalo je že … Partnerja so takoj, ko so me okrog 16. ure sprejeli, poslali domov. Korona je pač naredila svoje. Gospod Covid-19 je imel neusmiljeno roko nad postopki v porodnišnicah in je povzročil, da smo bile nosečke v najbolj ranljivem obdobju precej osamljene. Ko sem partnerju morala to iti povedati v čakalnico in da ga pokličem, ko bo tako daleč, sem se zlomila v joku. Tako sem potrebovala njegov objem in podporo. Zato sem ga tudi želela ob sebi na porodu. Ampak zaradi tega nemogočega epidemiološkega stanja v svetu imajo ukrepe, ki dovoljujejo prisotnost partnerja le v porodni sobi. Nič prej. Domov je odšel okrog 16.30.
Jaz sem medtem predihovala, stokala, se (komaj, res komaj, saj sem se do tja splazila skoraj že na vseh štirih) enkrat stuširala s toplo vodo, da ublažim popadke … In to je trajalo. Odpirala sem se zelo počasi. No, končno je nastopil trenutek, ko so me pospremili v porodno sobo.
Ko so mi ob 21.30 dale babice telefon, da pa je zdaj čas, da partner pride, naj ga pokličem, sem mu zmogla reči samo: Prideš? Pridi …
Medtem ko je on iz Maribora potoval proti meni, se je odločila pospešiti korak tudi Zarja. A zmerno. Rojevala sem na boku. Zaradi celotne prav neverjetno uigrane, spodbudne, prijazne, strokovne in sproščene ekipe babic je bilo vzdušje v porodni sobi skoraj razigrano, veselo, predvsem pa nabito s pozitivno energijo. Poklon in hvala jim za vse, kar znajo nuditi ženski in narediti za njo, ko rojeva novo
življenje. Ko je končno v sobo prišel še partner, sem se počutila kot v sobani, ki jo je razžarel sončni žarek. Polna miru, varnosti in upanja.
Še malo pa bo Zarja tu, še malo. Datum poroda bo torej 19. 6. Tako je veselo naznanila ena od babic. Res? Komaj sem izustila.
Ja, papirje sem že izpolnila na datum 19. 6. Ura je bila 23.20. Še dobre pol ure torej. To še zmorem …Kako je odtlej mineval čas, ne vem natančno. Ko sem začutila, da je val butnil ob obalo, ko sem začutila olajšanje v telesu, sem tudi že čutila kožo svoje Zarje na svojih prsih. Samo jokala sem. Jokala, božala to neskončno čudovito bitjece in pogledovala proti partnerju.
Ne morem verjeti, ne morem verjeti … najina Zarja … In nato sem zaslišala glas ginekologa: 00.08. Babica ga je vprašala: Koliko?
In je ponovil: Ura rojstva 8 minut čez polnoč. Vse mi je postalo jasno v trenutku. Ta veseli dan ali Zarja gre po svoje
Princeska se je odločila v najino življenje vstopiti na tako pomenljiv dan – poletni solsticij. Gre za enega od starodavnih dnevov moči, ko so meje med svetovi najtanjše in so energije narave najmočnejše. Poletni solsticij je najdaljši dan leta z najbolj izrazito energijo sonca, z močjo, ki osvetljuje, razsvetljuje. Zarja, dober načrt si naredila, odlično si izbrala! Ne da se opisati. Ni besed, ki bi zmogle opisati to veličastje in razkošje ganljivosti in hvaležnost trenutka. So le občutki, ki valovijo in polnijo srce.Po veliki zaslugi Izidorinih delavnic in vadb sem si 1 mesec pred predvidenim rokom redno vsak večer masirala presredek. Moje telo je po porodu tako ostalo celo – brez šivov, brez poškodovanega
presredka, brez kakršnihkoli ran. Ko so babice zaključile s svojim delom in pregledom Zarje, so povedale, da imamo sedaj na voljo 3 ure
zase in so zapustile sobo. Ostali smo samo mi trije. Prvič v življenju smo bili skupaj in to ponoči na poletni solsticij.
Na voljo smo imeli 3 samo naše bogate ure polne objemov, nežnosti, pogledov in hvaležnosti. Zarja, dobrodošla, 20. 6. 2020!
Do 3. ure zjutraj sem doživljala najbolj pravljične in neverjetne trenutke v svojem življenju. Ko so naju
z Zarjo nato odpeljali na oddelek in je partner odšel domov, sem jo prvič nahranila. Spala sem le 1 uro. Ob 5. uri sem že bila pokonci in občudovala to speče angelsko bitjece, ki je razžarelo moje življenje. Odtlej živim v novi srčni dimenziji. Ko jo med spanjem opazujem, vidim, da jo krasi veliko partnerjevih potez – posrečen nosek, srčaste ustnice, mala ušeska. In si mislim – vse je v redu. Naj
ima vse njegovo. Jaz bom presrečna, če bo imela moje neukrotljivo srce polno ljubezni, upanja in neskončnega
hrepenenja, ki diha lepoto gozda, žari odsev sonca, valovi mogočnost morja in trmasto verjame v dobro-to.
In razmišljam v tem jutru, ko vse še spi, tudi moja Zarja, o prehojeni poti. Bi kaj spremenila? Naredila drugače?
Če bi res lahko karkoli naredila, bi samo to, da bi začela znova in še enkrat doživela vse odtenke veselja, strahu, radosti, žalosti, ljubezni.
Če bi torej res lahko karkoli naredila – ne bi. Prav ničesar ne bi naredila drugače. Vse to, točno tako, kot se je zgodilo, me je namreč
pripeljalo točno sem, kjer sem, kakršna sem, s kom sem. In to je: čudovito, čudovita, čudovit in čudovita. Življenje, hvala ti!
Moja porodna zgodba se je začela v sredo dopoldan in se je kazala klasično – občasni, neredni, blagi popadki, za katere nisem bila niti sigurna, če so pravi. Kot naučeno sem jih poskušala čim bolj ignorirati in samo z zanimanjem opazovati, kaj se z njimi dogaja, zato sem se odpravila na kavo s prijateljico. Tudi na kavi sem imela občasno stiskanje v trebuhu, vendar še tako minimalno, da sem lahko vse skupaj pred prijateljico skrila. Ko sem okrog enih prišla domov, sem na toaletnem papirju opazila sluz, ki ji je bilo primešano nekaj sveže krvi. Super, čep se je odluščil – v naslednjih 72ih urah se bo najverjetneje zgodilo! Ker sem prejšnjo noč spala zelo slabo, se mi je takrat zdela dobra ideja, da za vsak slučaj poskusim malo zaspati kar takrat, sredi dneva. Popoldan je mineval mirno, popadki so bili vedno pogostejši in vedno močnejši, vse je šlo po načrtu – z možem sva si skuhala kosilo, igrala namizne igre, gledala priljubljeno serijo, jaz sem se pogovarjala po telefonu z najboljšo prijateljico, ki živi v Ameriki in med popadkom poslušala, kaj mi ima za povedati ter upala, da se ne izdam. Do 9ih zvečer so bili popadki redni na 5min in zdeli so se mi kar intenzivni, niti približno nisem bila več sposobna odgovoriti na klic prijateljice s katero sem bila dogovorjena, da se slišiva. Odločila sem se, da je čas za tuš in pol ure sem stala pod vročo vodo. Upala sem, da se bodo popadaki malo pomirili, da se še malo naspim pred pravo akcijo. Okoli 10ih sva šla spat, vendar jaz nisem dolgo zdržala leže. Moža sem prepričala, naj se naspi vsaj on, čeprav se je upiral in mu zagotovila, da ga bom zbudila, če oz. ko bom karkoli rabila. Poskusila sem dremati na kavču, vendar mi je ob popadkih bolj ustrezalo gibanje, tako da se mi ni uspelo nič kaj dosti spočiti. Popadki so bili na 3 do 5min, vendar se mi je zdelo, da jih še dobro prenašam. Moja največja želja je ostajala ta, da ne bi šla prehitro v bolnico. Okrog 1ih ponoči sem šla še enkrat pod tuš, da vidim, kaj se bo zgodilo, a popadki se niso dali zmotiti, bili so redni na 3min. Tušu je kmalu sledil napad neustavljivega bruhanja, ki je bil skrajno neprijeten, vendar sem sama sebe opomnila, da tako mora biti in da gre vse po načrtu. Popadki so postajali vedno intenzivnejši in okrog pol treh sem zbudila moža, da se mogoče počasi lahko pripraviva na odhod. Tu se drama šele začne! 😀
Okrog pol 4ih sva pozvonila na vratih porodnišnice, oba nekoliko nervozna in pod vplivom adrenalina. Po domofonu so naju vprašali:
“Sta oba zdrava?”
“Ja.”
“Ima kateri vročino?”
“Ne.”
“Kateri kašlja?”
In moj preveč iskren mož, ki je v neopisljivem pričakovanju rojstva otroka in hoče, da je vse dobro, pove: “Jaz mogoče malo pokašljujem.”
V tistem trenutku mi je na oči padla tema in nisem mogla verjeti svojim ušesom, saj sem vedela, kaj to lahko pomeni. Na tem mestu naj dodam, da preverjeno ni kašljal, ni bil prehlajen, ni imel vnetega grla, ni imel vročine. Če bi imel karkoli od tega, mu niti sama ne bi dovolila, da je pri porodu zraven.
Ampak ta stavek je bil odločilen za babico, ki se ni bila pripravljena niti pogovarjati o celotni situaciji. Poskusila sva razložiti, kaj se je zgodilo, jaz sem tudi povedala, da sem zdravnica (temu podatku sem se nameravala izogniti, vendar je situacija zahtevala vse možne opcije za rešitev) in da res ni bolan, vendar sva naletela na gluha ušesa in odgovor: “Ljudje, ki so bolni, ne smejo niti vstopiti v stavbo. Tu odložite stvari in odidite.” Jasno je bilo, da bi z debato samo poslabšala situacijo, tako da sva se na hitro poslovila in mož je odšel. Razumela sem, da imajo zdravstveni delavci takšna navodila in da morajo biti previdni za dobro vseh, vendar nisem razumela zakaj se ne moremo o vsem skupaj normalno pogovoriti in da nama ne dajo niti priložnost, da se vsaj normalno posloviva.
Spomnila sem se, da smo na jogi govorili o tem, da pride trenutek, ko se zaveš, da boš morala roditi sama, ne glede na to, kdo je s tabo in v tistem trenutku, verjetno veliko prej kot sem pričakovala, je bila ta misel v meni. Počutila sem se žalostno in osamljeno, nisem bila pripravljena na to situacijo, vendar sem se poskusila opogumiti in sama sebe spominjala, da je tu glaven moj otrok in da sem jaz še vedno tu samo za to, da sem njegova opora.
Ob prihodu v porodnišnico ob pol 4ih ponoči sem bila odprta… nagradno vprašanje… 2cm. Poskusila sem sprejeti to z veseljem in dejstvo, da so popadki ostali redni na 3min kljub vsemu stresu, mi je dajalo upanje za hiter napredek. No ja… 5 ur, 2 polurna tuša in 8 spremenjenih položajev kasneje sem bila še vedno odprta 2cm. Odločila sem se, da naj mi predrejo ovoje. 2 uri kasneje – okrog 11ih (še vedno 2cm) so ugotovili, da plodovnica ne odteka dobro in da še del ovojev tesni, zato so še enkrat ponovili postopek, vendar kljub temu se nisem odpirala. Povedali so mi, da se lahko zgodi, da bom potrebovala umetne popadke, če bo šlo tako naprej in odločila sem se, da naj mi potem raje nastavijo tudi epiduralno. Nastavili so mi kateter, vendar zdravil še nisem dobila, ker moraš za njih biti odprt 3-4cm. Tako sem dobila umetne popadke, ki so ekstremno potencirali že moje obstoječe popadke in eno uro kasneje, okrog 13ih še prvo dozo epiduralne.
Mož je v tem času klical v porodnišnico, da dobi informacije, kako mi gre, ker se nisem več odzivala na telefon in na srečo dobil na telefon bolj razumevajočega sogovornika, kateremu je razložil nočno situacijo in svoje realno zdravstveno stanje. Pogovoril se je še direktno z babico, ki je spremljala mene in dogovorili so se, da lahko pride zraven k porodu, tako da je malo po 13h prišel tudi on. Težko opišem, kako vesela sem ga bila in koliko zagona mi je dalo dejstvo, da bo lahko prisoten pri rojstvu. Meni je epiduralna popolnoma zadušila bolečino, tako da sem se lahko malo odpočila in babici je dala možnost, da mi je dvignila dozo umetnih popadkov do maksimuma. Tako sem se začela odpirati in ob menjavi babic sem bila odprta 5cm. Od prihoda nove babice je potekalo vse hitro. Dobila sem še eno dozo epiduralne, tako da so umetni popadki vztrajali, babica je aktivno sodelovala pri poteku poroda in hitro smo bili na tem, da epiduralna ni več imela učinka, saj sem imela tiščavnike. Občutek, da mi bo razneslo vsako kost medenice v svojo smer je sprožil spuščanje najrazličnejših zvokov, vendar tudi veliko veselje, saj sem vedela, da bo kmalu konec. Za razliko od prve je druga porodna faza potekala hitro, tiščanje je bilo boleče, vendar je bolečino spremljala močna volja, da se čim bolj potrudim, poslušam babico in čim prej spoznam svojega otroka. Ko sem vidla epiziotomijske škarje, sem pomislila “Škoda!” in potiskala naprej. Ob 16:15 se je težko delo za naju oba zaključilo in začelo se je obdobje cartanja, dojenja in spoznavanja, ki traja še zdaj – veliko dlje in veliko bolj se vsak trenutek vtisne v spomin kot dogajanje v porodni sobi. 🙂
Okrog pol 4ih sva pozvonila na vratih porodnišnice, oba nekoliko nervozna in pod vplivom adrenalina. Po domofonu so naju vprašali:
“Sta oba zdrava?”
“Ja.”
“Ima kateri vročino?”
“Ne.”
“Kateri kašlja?”
In moj preveč iskren mož, ki je v neopisljivem pričakovanju rojstva otroka in hoče, da je vse dobro, pove: “Jaz mogoče malo pokašljujem.”
V tistem trenutku mi je na oči padla tema in nisem mogla verjeti svojim ušesom, saj sem vedela, kaj to lahko pomeni. Na tem mestu naj dodam, da preverjeno ni kašljal, ni bil prehlajen, ni imel vnetega grla, ni imel vročine. Če bi imel karkoli od tega, mu niti sama ne bi dovolila, da je pri porodu zraven.
Ampak ta stavek je bil odločilen za babico, ki se ni bila pripravljena niti pogovarjati o celotni situaciji. Poskusila sva razložiti, kaj se je zgodilo, jaz sem tudi povedala, da sem zdravnica (temu podatku sem se nameravala izogniti, vendar je situacija zahtevala vse možne opcije za rešitev) in da res ni bolan, vendar sva naletela na gluha ušesa in odgovor: “Ljudje, ki so bolni, ne smejo niti vstopiti v stavbo. Tu odložite stvari in odidite.” Jasno je bilo, da bi z debato samo poslabšala situacijo, tako da sva se na hitro poslovila in mož je odšel. Razumela sem, da imajo zdravstveni delavci takšna navodila in da morajo biti previdni za dobro vseh, vendar nisem razumela zakaj se ne moremo o vsem skupaj normalno pogovoriti in da nama ne dajo niti priložnost, da se vsaj normalno posloviva.
Spomnila sem se, da smo na jogi govorili o tem, da pride trenutek, ko se zaveš, da boš morala roditi sama, ne glede na to, kdo je s tabo in v tistem trenutku, verjetno veliko prej kot sem pričakovala, je bila ta misel v meni. Počutila sem se žalostno in osamljeno, nisem bila pripravljena na to situacijo, vendar sem se poskusila opogumiti in sama sebe spominjala, da je tu glaven moj otrok in da sem jaz še vedno tu samo za to, da sem njegova opora.
Ob prihodu v porodnišnico ob pol 4ih ponoči sem bila odprta… nagradno vprašanje… 2cm. Poskusila sem sprejeti to z veseljem in dejstvo, da so popadki ostali redni na 3min kljub vsemu stresu, mi je dajalo upanje za hiter napredek. No ja… 5 ur, 2 polurna tuša in 8 spremenjenih položajev kasneje sem bila še vedno odprta 2cm. Odločila sem se, da naj mi predrejo ovoje. 2 uri kasneje – okrog 11ih (še vedno 2cm) so ugotovili, da plodovnica ne odteka dobro in da še del ovojev tesni, zato so še enkrat ponovili postopek, vendar kljub temu se nisem odpirala. Povedali so mi, da se lahko zgodi, da bom potrebovala umetne popadke, če bo šlo tako naprej in odločila sem se, da naj mi potem raje nastavijo tudi epiduralno. Nastavili so mi kateter, vendar zdravil še nisem dobila, ker moraš za njih biti odprt 3-4cm. Tako sem dobila umetne popadke, ki so ekstremno potencirali že moje obstoječe popadke in eno uro kasneje, okrog 13ih še prvo dozo epiduralne.
Mož je v tem času klical v porodnišnico, da dobi informacije, kako mi gre, ker se nisem več odzivala na telefon in na srečo dobil na telefon bolj razumevajočega sogovornika, kateremu je razložil nočno situacijo in svoje realno zdravstveno stanje. Pogovoril se je še direktno z babico, ki je spremljala mene in dogovorili so se, da lahko pride zraven k porodu, tako da je malo po 13h prišel tudi on. Težko opišem, kako vesela sem ga bila in koliko zagona mi je dalo dejstvo, da bo lahko prisoten pri rojstvu. Meni je epiduralna popolnoma zadušila bolečino, tako da sem se lahko malo odpočila in babici je dala možnost, da mi je dvignila dozo umetnih popadkov do maksimuma. Tako sem se začela odpirati in ob menjavi babic sem bila odprta 5cm. Od prihoda nove babice je potekalo vse hitro. Dobila sem še eno dozo epiduralne, tako da so umetni popadki vztrajali, babica je aktivno sodelovala pri poteku poroda in hitro smo bili na tem, da epiduralna ni več imela učinka, saj sem imela tiščavnike. Občutek, da mi bo razneslo vsako kost medenice v svojo smer je sprožil spuščanje najrazličnejših zvokov, vendar tudi veliko veselje, saj sem vedela, da bo kmalu konec. Za razliko od prve je druga porodna faza potekala hitro, tiščanje je bilo boleče, vendar je bolečino spremljala močna volja, da se čim bolj potrudim, poslušam babico in čim prej spoznam svojega otroka. Ko sem vidla epiziotomijske škarje, sem pomislila “Škoda!” in potiskala naprej. Ob 16:15 se je težko delo za naju oba zaključilo in začelo se je obdobje cartanja, dojenja in spoznavanja, ki traja še zdaj – veliko dlje in veliko bolj se vsak trenutek vtisne v spomin kot dogajanje v porodni sobi. 🙂
Sem se vseeno odločila, da zapišem svojo porodno zgodbo, predvsem zase, za spomin in predelavo po enem mesecu, :), pošiljam pa jo tudi tebi, čeprav dvomim, da je primerna za nosečke, ker jih lahko prestraši, če pa se ti zdi primerna, jo seveda lahko z njimi deliš.
Začelo se je nekaj dni po roku, dve noči zapored sem imela že popadke, vendar neredne, ki so trajali nekaj ur. Prav tako sem imela že nekaj dni izcedek, v smislu postopnega luščenja čepa. V petek popoldan pa se je začelo intenzivno dogajati, popadki so se stopnjevali, ponoči so bili že vsaj 3 ure redni, najprej na 5 minut, nato na 4 minute, vmes sem upoštevala nasvet, se dvakrat dalj časa tuširala, popadki se niso umirili ali prekinili. Zato sva ob 2h zjutraj sklenila, da greva v porodnišnico. Ko sva prispela v porodnišnico, so se popadi nadaljevali.
Babica me je pregledala, vendar je rekla, da je maternica tako visoko, da ne more niti oceniti materničnega vratu. Pregledali so me večkrat, nato s težavo ocenili, da še nisem nič odprta. Ponovno so opravili ultrazvok, bila sem 4 dni po roku, dojenčica je bila že pri moji ginekologinji ocenjena nekje na 4 kg. Ponovni ultrazvok je vse skupaj potrdil, CTG ni kazal posebnosti. Kljub vsemu so mi predlagali, da bi ostala na oddelku. S težavo sem pristala. Partner je seveda moral domov, jaz pa v sobo na oddelek. Še vedno sem imela popadke, na približno 6 minut. Tu se je zgodil prvi psihični prelom, saj sem ostala sama v sobi, v temi, kjer so drugi okrog mene spali, partnerja seveda ni bilo z mano. Oči do jutra nisem zatisnila.
Dopoldan so popadki izveneli. V tistem trenutku je bilo vse, kar sem si želela, da bi odšla domov. Govorila sem z osebjem, predlagali so mi vseeno še en pregled in da naj počakam dežurno porodničarko. Ta je ocenila, da glede na to, da sem čez rok in da je otrok velik, da zgleda popkovnica ovita okrog vratu, da bi mi še isti dan sprožili porod. Nad tem nikakor nisem bila navdušena, ampak sem seveda pristala, če so mi tako predlagali. Izborila sem si odhod domov do poznega popoldneva. Na tem mestu sem drugič začutila hudo psihično breme, saj si sproženega poroda res nisem želela.
Isti dan, torej v soboto, ob 17 uri popoldan, sva s partnerjem prišla nazaj v porodnišnico. Šla sva naravnost v porodne sobe. Okrog 18h so mi vstavili prostaglandine v nožnico, kmalu zatem so se začeli popadki. Na dve uri so me pregledovali, ker se ni kaj bistvenega spremenilo, so mi ob 24h ponovno vstavili prostaglandine. Potem se je začelo dogajati še bolj. Odločila sem se, da pa je to zdaj trenutek, ko moram dati vse od sebe. Čez dve uri je maternični vrat izginil, bila sem odprta 2 cm. Končno! Nek napredek! To mi je vlilo upanje, naslednje ure sem uporabljala vse možne položaje, žoge, blazine, partnerja (po tem, ko se mi je uspelo dogovoriti, da ne rabim CTG-ja ves čas :). Verjela sem v napredek! Ob ponovnem pregledu čez 2 uri ni bilo napredka. Tu me je tretjič potrlo. Bilo je že jutro, takrat so se odločili, da mi predrejo plodove ovoje. Hkrati sem tudi dobila epiduralno, za katero sem prosila, saj sem vedela, da bo stvar verjetno še dolgo trajala. Ponovno ni bilo napredka. Okrog 11 ure dopoldan so mi začeli dajati umetne popadke, na 20 minut so višali dozo. Ker je bilo tisti dan veliko carskih rezov, mi anesteziologinja ni uspela dajati odmerkov za epiduralno, tako da sem jo vsake toliko imela, potem pa večkrat kako uro ne. To preskakovanje je bilo tudi naporno. Kljub umetnim popadkom ni bilo napredka. Začela sem obupavati. Partner me je še zelo spodbujal, še zadnjič sem zbrala moči. Ura je bila 2 popoldan, že dva dni nisem spala. Aha, še to, seveda zaradi epiduralne zadnjih 8 ur več nisem smela vstati. Vse skupaj sem se odprla 4 cm. Ponovno ni bilo napredka ob naslednjem pregledu. Ob 17h sem jih že lepo prosila, če lahko končamo vse skupaj, da res več nisem sposobna nadaljevati, poleg tega si nisem znala predstavljati, kako bi zmogla, tudi če bi se nadaljevalo. Vedela sem, da bi v vsakem primeru še trajalo. Prišli smo do maksimalne koncentracije umetnih popadkov, ni bilo napredka, še vedno 4 cm. Takrat sem dokončno obupala. Ponovno sem prosila za carski rez, tokrat so se strinjali.
Ker sem imela epiduralno, so mi carski rez naredili kar v epiduralni, tako da sem slišala prvi jok najine T., tudi poljubček je takoj dobila. 🙂
Kljub res dolgi in naporni izkušnji mi porod ni ostal v slabem spominu, osebje v porodnih sobah je bilo krasno, vem, da sva midva in oni naredili vse, pa se pač ni izšlo tako, kot bi si želela (oziroma sploh se ni, ker toliko kemije ne vem če pogosto kdo dobi, kot sem jaz, želela pa sem si, da bi porod potekal karseda naravno 🙂
Izidora, hvala za vse do poroda, super mi je bilo na vadbi, delavnice so bile zelo koristne. Kmalu se vam s T. pridruživa, ali na gibalnicah ali na masaži.
Začelo se je nekaj dni po roku, dve noči zapored sem imela že popadke, vendar neredne, ki so trajali nekaj ur. Prav tako sem imela že nekaj dni izcedek, v smislu postopnega luščenja čepa. V petek popoldan pa se je začelo intenzivno dogajati, popadki so se stopnjevali, ponoči so bili že vsaj 3 ure redni, najprej na 5 minut, nato na 4 minute, vmes sem upoštevala nasvet, se dvakrat dalj časa tuširala, popadki se niso umirili ali prekinili. Zato sva ob 2h zjutraj sklenila, da greva v porodnišnico. Ko sva prispela v porodnišnico, so se popadi nadaljevali.
Babica me je pregledala, vendar je rekla, da je maternica tako visoko, da ne more niti oceniti materničnega vratu. Pregledali so me večkrat, nato s težavo ocenili, da še nisem nič odprta. Ponovno so opravili ultrazvok, bila sem 4 dni po roku, dojenčica je bila že pri moji ginekologinji ocenjena nekje na 4 kg. Ponovni ultrazvok je vse skupaj potrdil, CTG ni kazal posebnosti. Kljub vsemu so mi predlagali, da bi ostala na oddelku. S težavo sem pristala. Partner je seveda moral domov, jaz pa v sobo na oddelek. Še vedno sem imela popadke, na približno 6 minut. Tu se je zgodil prvi psihični prelom, saj sem ostala sama v sobi, v temi, kjer so drugi okrog mene spali, partnerja seveda ni bilo z mano. Oči do jutra nisem zatisnila.
Dopoldan so popadki izveneli. V tistem trenutku je bilo vse, kar sem si želela, da bi odšla domov. Govorila sem z osebjem, predlagali so mi vseeno še en pregled in da naj počakam dežurno porodničarko. Ta je ocenila, da glede na to, da sem čez rok in da je otrok velik, da zgleda popkovnica ovita okrog vratu, da bi mi še isti dan sprožili porod. Nad tem nikakor nisem bila navdušena, ampak sem seveda pristala, če so mi tako predlagali. Izborila sem si odhod domov do poznega popoldneva. Na tem mestu sem drugič začutila hudo psihično breme, saj si sproženega poroda res nisem želela.
Isti dan, torej v soboto, ob 17 uri popoldan, sva s partnerjem prišla nazaj v porodnišnico. Šla sva naravnost v porodne sobe. Okrog 18h so mi vstavili prostaglandine v nožnico, kmalu zatem so se začeli popadki. Na dve uri so me pregledovali, ker se ni kaj bistvenega spremenilo, so mi ob 24h ponovno vstavili prostaglandine. Potem se je začelo dogajati še bolj. Odločila sem se, da pa je to zdaj trenutek, ko moram dati vse od sebe. Čez dve uri je maternični vrat izginil, bila sem odprta 2 cm. Končno! Nek napredek! To mi je vlilo upanje, naslednje ure sem uporabljala vse možne položaje, žoge, blazine, partnerja (po tem, ko se mi je uspelo dogovoriti, da ne rabim CTG-ja ves čas :). Verjela sem v napredek! Ob ponovnem pregledu čez 2 uri ni bilo napredka. Tu me je tretjič potrlo. Bilo je že jutro, takrat so se odločili, da mi predrejo plodove ovoje. Hkrati sem tudi dobila epiduralno, za katero sem prosila, saj sem vedela, da bo stvar verjetno še dolgo trajala. Ponovno ni bilo napredka. Okrog 11 ure dopoldan so mi začeli dajati umetne popadke, na 20 minut so višali dozo. Ker je bilo tisti dan veliko carskih rezov, mi anesteziologinja ni uspela dajati odmerkov za epiduralno, tako da sem jo vsake toliko imela, potem pa večkrat kako uro ne. To preskakovanje je bilo tudi naporno. Kljub umetnim popadkom ni bilo napredka. Začela sem obupavati. Partner me je še zelo spodbujal, še zadnjič sem zbrala moči. Ura je bila 2 popoldan, že dva dni nisem spala. Aha, še to, seveda zaradi epiduralne zadnjih 8 ur več nisem smela vstati. Vse skupaj sem se odprla 4 cm. Ponovno ni bilo napredka ob naslednjem pregledu. Ob 17h sem jih že lepo prosila, če lahko končamo vse skupaj, da res več nisem sposobna nadaljevati, poleg tega si nisem znala predstavljati, kako bi zmogla, tudi če bi se nadaljevalo. Vedela sem, da bi v vsakem primeru še trajalo. Prišli smo do maksimalne koncentracije umetnih popadkov, ni bilo napredka, še vedno 4 cm. Takrat sem dokončno obupala. Ponovno sem prosila za carski rez, tokrat so se strinjali.
Ker sem imela epiduralno, so mi carski rez naredili kar v epiduralni, tako da sem slišala prvi jok najine T., tudi poljubček je takoj dobila. 🙂
Kljub res dolgi in naporni izkušnji mi porod ni ostal v slabem spominu, osebje v porodnih sobah je bilo krasno, vem, da sva midva in oni naredili vse, pa se pač ni izšlo tako, kot bi si želela (oziroma sploh se ni, ker toliko kemije ne vem če pogosto kdo dobi, kot sem jaz, želela pa sem si, da bi porod potekal karseda naravno 🙂
Izidora, hvala za vse do poroda, super mi je bilo na vadbi, delavnice so bile zelo koristne. Kmalu se vam s T. pridruživa, ali na gibalnicah ali na masaži.
In je naša Ava dobila sestrico …
Celo nosečnost sem imela občutek, da bom rodila pred rokom (pdp 3.1.2020), a narava je naredila svoje, saj sem na dan pdp bila še zmeraj 2 v 1 , zato sem odšla na pregled v UKC MB. Pred odhodom od doma je do mene pritekla Ava in mi rekla “Mami, pocartala bi te!” kot, da bi slutila, da nikoli več ne bo isto. Po pregledu mi je moja ginekoliginja predlagala sprožitev poroda, glede na to, da je dete veliko. Postalo me je strah, čutila sem nemir. Ker je bila moja ginekologinja takrat dežurna in ker sem želela roditi, ko je ona v porodnišnici, sem pomirjena privolila, saj ji 100% zaupam. Poklicala sem partnerja in Izidoro. Blaž je prišel v bolnišnico ravno v času, ko sem dobila prvič gel za mehčanje materničnega vratu. Z Izidoro sva bili na vezi, dogovorjeni, da pride, ko bom v porodni sobi. Odpirala sem se počasi, popadki so bili znosni in ob 00.00 so me končno prestavili v porodno sobo, kjer sem dobila super babico Barbaro, za katero sem neskončno hvaležna. Na predlog babice sem šla najprej pod dolgi tuš. Z Blažem in babico sem predihovala popadke in moram reči, da mi je šlo super. Babica mi je pokazala 100 in 1 položaj za predihovanje popadkov, kaj naj sama počnem za mehčanje materničnega vratu in spuščanje otroka, kaj naj počne Blaž. Okrog 2.00 ure je prišla tudi Izidora, kot da bi vedela, da gre od takrat naprej pa čisto za res Popadki so bili močnejsi, bolj pogosti, na čase sem mislila, da ne bom zmogla… A sem! Smo! Blaž, Izidora, babica Barbara in moja ginekologinja Veronika Anzeljc smo bili pravi “dream team”! Bili smo neskončno uigrani in na koncu ob 5.14 uri nagrajeni z našo malo velikanko Oto. Dete je bilo veliko! Vsaj za moje dimenzije 51 cm in 4040 gr! Obseg glavice 37 cm! Bila sem prerezana, a nič hudega. Zmogla sem! In zmorete tudi ve! Zato le pogumno!
Danes je naša Ota stara že skoraj 3 mesece in izključno dojena. Kljub naporni nosečnosti in napornem porodu je dete izredno nezahtevno in pravi “smeško”! Pravim ji “moja Sreč(k)a”! (op: Ava je “moja ljubica” ️) Ob koncu pa se moram še enkrat iskreno in iz dna srca zahvaliti mojemu Blažeku, naši Izidori, super babici Barbari in najboljši ginekologinji pod soncem Veroniki Anzeljc! Brez vas ne bi imela še ene lepe nosečnosti in porodne izkušnje! Hvala vam in vsem moj velik poklon!”
Celo nosečnost sem imela občutek, da bom rodila pred rokom (pdp 3.1.2020), a narava je naredila svoje, saj sem na dan pdp bila še zmeraj 2 v 1 , zato sem odšla na pregled v UKC MB. Pred odhodom od doma je do mene pritekla Ava in mi rekla “Mami, pocartala bi te!” kot, da bi slutila, da nikoli več ne bo isto. Po pregledu mi je moja ginekoliginja predlagala sprožitev poroda, glede na to, da je dete veliko. Postalo me je strah, čutila sem nemir. Ker je bila moja ginekologinja takrat dežurna in ker sem želela roditi, ko je ona v porodnišnici, sem pomirjena privolila, saj ji 100% zaupam. Poklicala sem partnerja in Izidoro. Blaž je prišel v bolnišnico ravno v času, ko sem dobila prvič gel za mehčanje materničnega vratu. Z Izidoro sva bili na vezi, dogovorjeni, da pride, ko bom v porodni sobi. Odpirala sem se počasi, popadki so bili znosni in ob 00.00 so me končno prestavili v porodno sobo, kjer sem dobila super babico Barbaro, za katero sem neskončno hvaležna. Na predlog babice sem šla najprej pod dolgi tuš. Z Blažem in babico sem predihovala popadke in moram reči, da mi je šlo super. Babica mi je pokazala 100 in 1 položaj za predihovanje popadkov, kaj naj sama počnem za mehčanje materničnega vratu in spuščanje otroka, kaj naj počne Blaž. Okrog 2.00 ure je prišla tudi Izidora, kot da bi vedela, da gre od takrat naprej pa čisto za res Popadki so bili močnejsi, bolj pogosti, na čase sem mislila, da ne bom zmogla… A sem! Smo! Blaž, Izidora, babica Barbara in moja ginekologinja Veronika Anzeljc smo bili pravi “dream team”! Bili smo neskončno uigrani in na koncu ob 5.14 uri nagrajeni z našo malo velikanko Oto. Dete je bilo veliko! Vsaj za moje dimenzije 51 cm in 4040 gr! Obseg glavice 37 cm! Bila sem prerezana, a nič hudega. Zmogla sem! In zmorete tudi ve! Zato le pogumno!
Danes je naša Ota stara že skoraj 3 mesece in izključno dojena. Kljub naporni nosečnosti in napornem porodu je dete izredno nezahtevno in pravi “smeško”! Pravim ji “moja Sreč(k)a”! (op: Ava je “moja ljubica” ️) Ob koncu pa se moram še enkrat iskreno in iz dna srca zahvaliti mojemu Blažeku, naši Izidori, super babici Barbari in najboljši ginekologinji pod soncem Veroniki Anzeljc! Brez vas ne bi imela še ene lepe nosečnosti in porodne izkušnje! Hvala vam in vsem moj velik poklon!”
Hei Izidora. Tako, sedaj pa tudi jaz sporocam da smo vceraj, 27.1.2020, dobili naso princesko Injo z dolgimi crnimi lasmi velika je 52cm in tezka 3280g. Ampak Izidora, to pa ni blo ravno tak z lahkoto kot sma se nazadnje hecale da bo sem bla ze skoraj na tem da bi se jaz rekla, ne zmorem vec, ceprav to ni v mojem stilu v nedeljo zvecer so se zaceli rahli popadki, ki so bili celo noc konstantni na nekje 8 do 10 minut. Proti jutru pa so se zaceli stopnjevati. Tak da spat nisem mogla nic. Na Ptuj sma krenla okrog 8ih zjutraj, ker sem bila tudi dogovorjena za ctg. Babica me je pogledala in rekla da sem odprta 2 cm, da pa je vse zelo mehko in bo hitro slo. V glavnem imela sem zraven ful prigrizkov in kokosove vode, ampak kaj ko nisem mogla naredit niti pozirka vode, kaj sele kaj jest, ker mi je blo tak slabo, da sem po vsakem popadku bruhala. Tako da si niti med popadki nisem mogla nic prav odpocit. Dobila sem tudi umetne popadke, tako da je babica potem rekla da so se pravi intenzivni popadki zaceli okrog pol enajste ure. Ko sem bila odprta okrog 5cm sem sla v vodo, kar pa je bilo pravo olajsanje…popadki zunaj ali pa v vodi so bili 100 proti 1, tudi bruhala nisem vec. Tak da me je voda resla pred tistim “ne zmorem vec” od takrat naprej pa je slo vse ful hitro, tak da se je nasa pikica rodila ob 14.30 uri. Po iztisu so me takoj dali na pojstlo, kjer sem zacela mocno krvaveti, tak da so vsi samo zaceli skakat okrog mene, meni pa nic jasno kaj se dogaja. Izgubila sem kar nekaj krvi, ampak je dr. Bosilijeva vse super in pravocasno resla. Zunanjih sivov nimam, samo notranje. V glavnem, sedaj se obe pocutiva odlicno, bolecina je pozabljena tudi dojiva se ze pridno. Se kmalu vidimo Se enkrat ti iz srca hvala za vse!!
Končno sem uspela sesti za računalnik, da prelijem mojo porodno izkušnjo na papir. Prav vesela sem, ker se mi zdi, da je še sploh nisem uspela prav predelati, čeprav je že mesec in pol nazaj. Toliko novih izzivov me je čakalo po porodu, da sploh nisem našla časa. Upam, da mi bo sinek pustil, da jo dokončam. Trenutno je eden redkih trenutkov, ko spi. Prav spominjam se tvojih besed, ko si nas prijazno opozarjala, da ne samo porod, ampak tudi začetki niso enostavni, da bo potrebno veliko potrpljenja in neprespanih noči, da bo veliko skrbi, ker kot novopečeni starš nimaš odgovorov na vse – pa vendar sem, po pravici povedano, vse to nekako preslišala. Zdelo se mi je, da bom že zmogla. No, pa ni tako enostavno, še zdaleč ne. Sploh, če imaš takšnega radovedneža, kot je najin sin. Noče spati ne ponoči, ne podnevi, midva pa sva oba že čisto utrujena. Skratka, naj nosečke slišijo in predvsem ozavestijo tudi ta del zgodbe in želim jim, da se nanj bolj pripravijo, kot sem se jaz. Kljub vsemu pa sedaj vse tvoje nasvete in informacije črpam iz podzavesti in mi je veliko lažje, še posebej pa tiste o dojenju. Na začetku sem imela težave, saj veš. Najbolj boleče so bile tiste obsodbe osebja na oddelku, češ, da nimam dovolj mleka. Verjamem, da niso bile slabonamerne, vendar pa mamico, ki je komaj rodila in drži v rokah svojo štručko, ki jo želi hraniti s svojim mlekom, take besede precej zaznamujejo. Ne znam povedati, kako stisko sem občutila, kako me je bolelo, ker nisem sinku mogla dati tega, ker je potreboval. Res sem se počutila nemočno, obsojala sem se. Pogovor s tabo, tvoje razumevanje in sočutje so mi dali moč, da sem vztrajala. Prav govorila sem si:’Izidora je rekla, naj vztrajam, da mleko bo.’ Cel čas sem imela tvoje besede v mislih, ko sem pristavljala sinka. Kljub krvavim in razbolelim bradavicam, sem si to ves čas ponavljala. Spomnila sem se vizualizacij na jogi, skozi katere si nas tako lepo vodila, in sem se s to bolečino kar dobro spopadala. Vedela sem tudi, da traja 14 dni, da se bradavice navadijo in potem sem samo odštevala. In res je bilo vsak dan bolje, jaz pa bolj samozavestna. No, naj povem, da imam mleka na pretek in da se je sinček v enem mesecu zredil kar za 1700 g!!! In zrasel za 6 cm. Si lahko misliš? Sicer smo bili na prvi posvetovalnici opomnjeni, da bi se lahko zredil samo za 1000g in so nas dali na shujševalno, češ, da ne smem toliko pristavljati, ampak to je že druga zgodba.
Preden začnem s porodno izkušnjo, bi se ti rada iz srca zahvalila. Zahvalila za vse nasvete, za tvojo energijo, za razumevanje, za vzpodbudo. Za psihično in fizično kondicijo, ki sem ju pridobila na jogi. Za tvojo srčnost, ker redko srečaš človeka, ki s takšno predanostjo in željo pomagati opravlja svoje delo. Hvala ti.
No, pa začnimo. Moj predviden datum poroda je bil 9. 1. 2020. Prepričana sem bila, da bom rodila, prej, ampak sem se motila. Zelo. V torek, 21. 1., sem imela pregled v UKC, bila sem že 12 dni po roku. V noči iz ponedeljka na torek sem prvič začutila nekakšne krče, podobne menstrualnim, vendar malce močnejše. Sicer so me zbudili, ampak niso bili tako intenzivni, da jih ne bi mogla ignorirati. Nadaljevali so se tudi dopoldne, prav tako so se izrisali na CTG-ju na pregledu v torek dopoldne. Razen tega sem bila še popolnoma zaprta, maternični vrat ni še bil nič zmehčan. Zdravnica, ki me je pregledala, je rekla, da lahko grem domov, saj je bil plod v dobri kondiciji in ni razloga, da ne bi počakali, da se iz teh krčev razvijejo pravi popadki. Če ne bi bilo nič, bi morala v četrtek zjutraj v bolnico, da porod sprožijo. No, ni bilo treba. Krči so postajali čez dan vedno močnejši, več kot očitno sem imela neredne/lažne popadke. Zvečer se je njihova intenziteta kar povečala, pojavljali pa so se različno, na pol ure, na 20 min in tako dalje. Z možem sva šla okoli 23.30 normalno spat, čeprav je mene vedno bolj bolelo in sem že začela kolikor se je dalo umirjeno predihovati. Čez kakšni dve uri so popadki postali vedno bolj boleči, zato sem odšla iz spalnice, da je lahko mož še vsaj malo spal. Popadki so bili neredni, vendar pa izredno intenzivni, ostri. Prišli so kar iznenada, taka ostra bolečina, da se sploh nisem mogla pravočasno namestiti v položaj za predihovanje. Vmes sem želela namreč počivati, ker sem bila že precej utrujena. Pojavljali so se na 2, 3, 5, 4 minute, skratka pogosto a neredno, trajali pa so od 45 sekund do minute dvajset, minute in pol. Bolelo me je že zelo, tako da sem dokaj glasno predihovala. Po kaki uri in pol, dveh, sem šla pod tuš za pol ure. Tam sem se mi zdi že tulila od bolečine, tako da se je mož zbudil. Po tuširanju je dolžina popadka ostala enaka, vendar so se pojavljali manj pogosto, tam nekje na 7, 8, 10 minut. Vedela sem, da je to še daleč do poroda, vendar sem upala, da bodo popadki čimprej tisti pravi, ker je bolečina že bila neznosna. Zjutraj in dopoldne se je vse skupaj nadaljevalo v istem stilu – neznanska ostra bolečina, bila sem že čisto izčrpana, popadkov na 5 minut pa od nikoder. Nisem več zdržala doma, zato sva se odpravila v porodnišnico, kjer so me sprejeli ob pol enih popoldne. Na pregledu so rekli to, česar sem se najbolj bala, čeprav sem realno vedela, da drugače ne more biti. Odprta sem bila komaj 1 centimeter. V tistem trenutku se mi je ves svet sesul. Kje je še 10 cm. Želela sem si naravnega poroda, ampak vprašala sem se, če bom zmogla. Poleg tega so popadki postali dosti manj pogosti, najbrž zaradi menjave okolja. Zaradi poterminske nosečnosti so me vseeno odpeljali v porodno sobo. Imela sem srečo, enka je bila prosta. Glede na to, da sem v njej preživela 12 ur, ne bi moglo biti bolje. No, neredni popadki so se nadaljevali vse popoldne, meni se je že čisto bledlo od bolečine in utrujenosti, odpirala pa se nisem. Vmes sem prosila, če mi lahko dajo kaj proti bolečinam. Dali so mi neko injekcijo, od katere sem bila malo zadeta, tako da sem vmes celo malo dremala, mož je odšel vmes na kosilo. To je bilo nekje ob 17.00. Odpirala se nisem, nekje slaba 2 cm sta bila takrat. Na eni točki so mi prinesli kahlo, ker sem morala izpraznit mehur, ampak enostavno ni šlo, zato so mi morali vstavit kateter. Sploh se nisem sekirala, bilo mi je gladko vseeno. Poleg vseh bolečin je to bilo manj kot nič. V tem času sem se tudi zavedla, da ne bom zmogla poroda brez pomoči. Prosila sem za epiduralno, čeprav je bilo malo možnosti, da jo dobim. Pred tem nisem imela namena izkoristiti te oblike lajšanja bolečin, ampak v tistem trenutku je bila to moja rešilna bilka. Imela sem srečo, ob 19.30 so mi prišli nastavit kateter in dali rešilni odmerek. Takrat sem bila odprta slabe 3 cm. Res groza. No, potem so se začele stvari odvijati. Predrli so plodove ovoje in dodali umetne popadke. Kako olajšanje, vedela sem, da imam popadke, bolečine pa ni bilo. Tisti dve uri in pol, kar mi je držala epiduralna, sem se dejansko spočila in nabrala moči za finale. Proti koncu tega časa se je bolečina ob popadku počasi pričela vračati in potem so se že pojavili tiščavniki. Še dobro, da se ne spomnim več, kako so boleli. Meni se je zdelo, tako kot si sama opisala, da mi bo ta zadno razneslo. Da bom ostala brez vseh notranjih organov. Na neki točki sem začutila glavico med medeničnimi kostmi in dejansko sem se v tistem trenutku spraševala, kako za vraga bom to ogromno kepo iztisnila. In sem zmogla, lepo s pomočjo vizualizacije iz joge, kljub tiščanju in bolečini sem močno pritiskala in hkrati skušala vse spodaj ohraniti sproščeno. Poslušala sem navodila babice, mož me je vzpodbujal, hladil čelo z brisačo, mi dajal vodo za pit. Brez njega ne bi šlo. Bilo je naporno, ampak 23. 1. ob 00.50 je bilo vse pozabljeno. Na svet je prišel najin čudoviti sinček, velik 53 cm in težek kar 4170g. Mož se je razjokal od sreče, jaz pa sem bila tako prežeta z vsemi občutki, ko sem ga objemala na prsih, da se niti razjokati nisem mogla. Imava ga in je samo najin. Neopisljivo, neverjetno, dokler ne doživiš. Sedaj ga vsak dan gledam in se čudim, kako lepo bitje je zraslo v mojem trebuščku.
Takoj po porodu sem si rekla, da nikoli več ne grem rodit. Sedaj pa že mislim drugače. Kot si rekla, telo pozabi vse hudo. Zato upam, da se kmalu spet vidiva na jogi za nosečnice.
Preden začnem s porodno izkušnjo, bi se ti rada iz srca zahvalila. Zahvalila za vse nasvete, za tvojo energijo, za razumevanje, za vzpodbudo. Za psihično in fizično kondicijo, ki sem ju pridobila na jogi. Za tvojo srčnost, ker redko srečaš človeka, ki s takšno predanostjo in željo pomagati opravlja svoje delo. Hvala ti.
No, pa začnimo. Moj predviden datum poroda je bil 9. 1. 2020. Prepričana sem bila, da bom rodila, prej, ampak sem se motila. Zelo. V torek, 21. 1., sem imela pregled v UKC, bila sem že 12 dni po roku. V noči iz ponedeljka na torek sem prvič začutila nekakšne krče, podobne menstrualnim, vendar malce močnejše. Sicer so me zbudili, ampak niso bili tako intenzivni, da jih ne bi mogla ignorirati. Nadaljevali so se tudi dopoldne, prav tako so se izrisali na CTG-ju na pregledu v torek dopoldne. Razen tega sem bila še popolnoma zaprta, maternični vrat ni še bil nič zmehčan. Zdravnica, ki me je pregledala, je rekla, da lahko grem domov, saj je bil plod v dobri kondiciji in ni razloga, da ne bi počakali, da se iz teh krčev razvijejo pravi popadki. Če ne bi bilo nič, bi morala v četrtek zjutraj v bolnico, da porod sprožijo. No, ni bilo treba. Krči so postajali čez dan vedno močnejši, več kot očitno sem imela neredne/lažne popadke. Zvečer se je njihova intenziteta kar povečala, pojavljali pa so se različno, na pol ure, na 20 min in tako dalje. Z možem sva šla okoli 23.30 normalno spat, čeprav je mene vedno bolj bolelo in sem že začela kolikor se je dalo umirjeno predihovati. Čez kakšni dve uri so popadki postali vedno bolj boleči, zato sem odšla iz spalnice, da je lahko mož še vsaj malo spal. Popadki so bili neredni, vendar pa izredno intenzivni, ostri. Prišli so kar iznenada, taka ostra bolečina, da se sploh nisem mogla pravočasno namestiti v položaj za predihovanje. Vmes sem želela namreč počivati, ker sem bila že precej utrujena. Pojavljali so se na 2, 3, 5, 4 minute, skratka pogosto a neredno, trajali pa so od 45 sekund do minute dvajset, minute in pol. Bolelo me je že zelo, tako da sem dokaj glasno predihovala. Po kaki uri in pol, dveh, sem šla pod tuš za pol ure. Tam sem se mi zdi že tulila od bolečine, tako da se je mož zbudil. Po tuširanju je dolžina popadka ostala enaka, vendar so se pojavljali manj pogosto, tam nekje na 7, 8, 10 minut. Vedela sem, da je to še daleč do poroda, vendar sem upala, da bodo popadki čimprej tisti pravi, ker je bolečina že bila neznosna. Zjutraj in dopoldne se je vse skupaj nadaljevalo v istem stilu – neznanska ostra bolečina, bila sem že čisto izčrpana, popadkov na 5 minut pa od nikoder. Nisem več zdržala doma, zato sva se odpravila v porodnišnico, kjer so me sprejeli ob pol enih popoldne. Na pregledu so rekli to, česar sem se najbolj bala, čeprav sem realno vedela, da drugače ne more biti. Odprta sem bila komaj 1 centimeter. V tistem trenutku se mi je ves svet sesul. Kje je še 10 cm. Želela sem si naravnega poroda, ampak vprašala sem se, če bom zmogla. Poleg tega so popadki postali dosti manj pogosti, najbrž zaradi menjave okolja. Zaradi poterminske nosečnosti so me vseeno odpeljali v porodno sobo. Imela sem srečo, enka je bila prosta. Glede na to, da sem v njej preživela 12 ur, ne bi moglo biti bolje. No, neredni popadki so se nadaljevali vse popoldne, meni se je že čisto bledlo od bolečine in utrujenosti, odpirala pa se nisem. Vmes sem prosila, če mi lahko dajo kaj proti bolečinam. Dali so mi neko injekcijo, od katere sem bila malo zadeta, tako da sem vmes celo malo dremala, mož je odšel vmes na kosilo. To je bilo nekje ob 17.00. Odpirala se nisem, nekje slaba 2 cm sta bila takrat. Na eni točki so mi prinesli kahlo, ker sem morala izpraznit mehur, ampak enostavno ni šlo, zato so mi morali vstavit kateter. Sploh se nisem sekirala, bilo mi je gladko vseeno. Poleg vseh bolečin je to bilo manj kot nič. V tem času sem se tudi zavedla, da ne bom zmogla poroda brez pomoči. Prosila sem za epiduralno, čeprav je bilo malo možnosti, da jo dobim. Pred tem nisem imela namena izkoristiti te oblike lajšanja bolečin, ampak v tistem trenutku je bila to moja rešilna bilka. Imela sem srečo, ob 19.30 so mi prišli nastavit kateter in dali rešilni odmerek. Takrat sem bila odprta slabe 3 cm. Res groza. No, potem so se začele stvari odvijati. Predrli so plodove ovoje in dodali umetne popadke. Kako olajšanje, vedela sem, da imam popadke, bolečine pa ni bilo. Tisti dve uri in pol, kar mi je držala epiduralna, sem se dejansko spočila in nabrala moči za finale. Proti koncu tega časa se je bolečina ob popadku počasi pričela vračati in potem so se že pojavili tiščavniki. Še dobro, da se ne spomnim več, kako so boleli. Meni se je zdelo, tako kot si sama opisala, da mi bo ta zadno razneslo. Da bom ostala brez vseh notranjih organov. Na neki točki sem začutila glavico med medeničnimi kostmi in dejansko sem se v tistem trenutku spraševala, kako za vraga bom to ogromno kepo iztisnila. In sem zmogla, lepo s pomočjo vizualizacije iz joge, kljub tiščanju in bolečini sem močno pritiskala in hkrati skušala vse spodaj ohraniti sproščeno. Poslušala sem navodila babice, mož me je vzpodbujal, hladil čelo z brisačo, mi dajal vodo za pit. Brez njega ne bi šlo. Bilo je naporno, ampak 23. 1. ob 00.50 je bilo vse pozabljeno. Na svet je prišel najin čudoviti sinček, velik 53 cm in težek kar 4170g. Mož se je razjokal od sreče, jaz pa sem bila tako prežeta z vsemi občutki, ko sem ga objemala na prsih, da se niti razjokati nisem mogla. Imava ga in je samo najin. Neopisljivo, neverjetno, dokler ne doživiš. Sedaj ga vsak dan gledam in se čudim, kako lepo bitje je zraslo v mojem trebuščku.
Takoj po porodu sem si rekla, da nikoli več ne grem rodit. Sedaj pa že mislim drugače. Kot si rekla, telo pozabi vse hudo. Zato upam, da se kmalu spet vidiva na jogi za nosečnice.
Začelo se je nekaj dni po roku, dve noči zapored sem imela že popadke, vendar neredne, ki so trajali nekaj ur. Prav tako sem imela že nekaj dni izcedek, v smislu postopnega luščenja čepa. V petek popoldan pa se je začelo intenzivno dogajati, popadki so se stopnjevali, ponoči so bili že vsaj 3 ure redni, najprej na 5 minut, nato na 4 minute, vmes sem upoštevala nasvet, se dvakrat dalj časa tuširala, popadki se niso umirili ali prekinili. Zato sva ob 2h zjutraj sklenila, da greva v porodnišnico. Ko sva prispela v porodnišnico, so se popadi nadaljevali.
Babica me je pregledala, vendar je rekla, da je maternica tako visoko, da ne more niti oceniti materničnega vratu. Pregledali so me večkrat, nato s težavo ocenili, da še nisem nič odprta. Ponovno so opravili ultrazvok, bila sem 4 dni po roku, dojenčica je bila že pri moji ginekologinji ocenjena nekje na 4 kg. Ponovni ultrazvok je vse skupaj potrdil, CTG ni kazal posebnosti. Kljub vsemu so mi predlagali, da bi ostala na oddelku. S težavo sem pristala. Partner je seveda moral domov, jaz pa v sobo na oddelek. Še vedno sem imela popadke, na približno 6 minut. Tu se je zgodil prvi psihični prelom, saj sem ostala sama v sobi, v temi, kjer so drugi okrog mene spali, partnerja seveda ni bilo z mano. Oči do jutra nisem zatisnila.
Dopoldan so popadki izveneli. V tistem trenutku je bilo vse, kar sem si želela, da bi odšla domov. Govorila sem z osebjem, predlagali so mi vseeno še en pregled in da naj počakam dežurno porodničarko. Ta je ocenila, da glede na to, da sem čez rok in da je otrok velik, da zgleda popkovnica ovita okrog vratu, da bi mi še isti dan sprožili porod. Nad tem nikakor nisem bila navdušena, ampak sem seveda pristala, če so mi tako predlagali. Izborila sem si odhod domov do poznega popoldneva. Na tem mestu sem drugič začutila hudo psihično breme, saj si sproženega poroda res nisem želela.
Isti dan, torej v soboto, ob 17 uri popoldan, sva s partnerjem prišla nazaj v porodnišnico. Šla sva naravnost v porodne sobe. Okrog 18h so mi vstavili prostaglandine v nožnico, kmalu zatem so se začeli popadki. Na dve uri so me pregledovali, ker se ni kaj bistvenega spremenilo, so mi ob 24h ponovno vstavili prostaglandine. Potem se je začelo dogajati še bolj. Odločila sem se, da pa je to zdaj trenutek, ko moram dati vse od sebe. Čez dve uri je maternični vrat izginil, bila sem odprta 2 cm. Končno! Nek napredek! To mi je vlilo upanje, naslednje ure sem uporabljala vse možne položaje, žoge, blazine, partnerja (po tem, ko se mi je uspelo dogovoriti, da ne rabim CTG-ja ves čas :). Verjela sem v napredek! Ob ponovnem pregledu čez 2 uri ni bilo napredka. Tu me je tretjič potrlo. Bilo je že jutro, takrat so se odločili, da mi predrejo plodove ovoje. Hkrati sem tudi dobila epiduralno, za katero sem prosila, saj sem vedela, da bo stvar verjetno še dolgo trajala. Ponovno ni bilo napredka. Okrog 11 ure dopoldan so mi začeli dajati umetne popadke, na 20 minut so višali dozo. Ker je bilo tisti dan veliko carskih rezov, mi anesteziologinja ni uspela dajati odmerkov za epiduralno, tako da sem jo vsake toliko imela, potem pa večkrat kako uro ne. To preskakovanje je bilo tudi naporno. Kljub umetnim popadkom ni bilo napredka. Začela sem obupavati. Partner me je še zelo spodbujal, še zadnjič sem zbrala moči. Ura je bila 2 popoldan, že dva dni nisem spala. Aha, še to, seveda zaradi epiduralne zadnjih 8 ur več nisem smela vstati. Vse skupaj sem se odprla 4 cm. Ponovno ni bilo napredka ob naslednjem pregledu. Ob 17h sem jih že lepo prosila, če lahko končamo vse skupaj, da res več nisem sposobna nadaljevati, poleg tega si nisem znala predstavljati, kako bi zmogla, tudi če bi se nadaljevalo. Vedela sem, da bi v vsakem primeru še trajalo. Prišli smo do maksimalne koncentracije umetnih popadkov, ni bilo napredka, še vedno 4 cm. Takrat sem dokončno obupala. Ponovno sem prosila za carski rez, tokrat so se strinjali.
Ker sem imela epiduralno, so mi carski rez naredili kar v epiduralni, tako da sem slišala prvi jok najine hčerkice, tudi poljubček je takoj dobila. 🙂 Kljub res dolgi in naporni izkušnji mi porod ni ostal v slabem spominu, osebje v porodnih sobah je bilo krasno, vem, da sva midva in oni naredili vse, pa se pač ni izšlo tako, kot bi si želela (oziroma sploh se ni, ker toliko kemije ne vem če pogosto kdo dobi, kot sem jaz, želela pa sem si, da bi porod potekal karseda naravno 🙂 Izidora, hvala za vse do poroda, super mi je bilo na vadbi, delavnice so bile zelo koristne. Kmalu se vam pridruživa, ali na gibalnicah ali na masaži.
Babica me je pregledala, vendar je rekla, da je maternica tako visoko, da ne more niti oceniti materničnega vratu. Pregledali so me večkrat, nato s težavo ocenili, da še nisem nič odprta. Ponovno so opravili ultrazvok, bila sem 4 dni po roku, dojenčica je bila že pri moji ginekologinji ocenjena nekje na 4 kg. Ponovni ultrazvok je vse skupaj potrdil, CTG ni kazal posebnosti. Kljub vsemu so mi predlagali, da bi ostala na oddelku. S težavo sem pristala. Partner je seveda moral domov, jaz pa v sobo na oddelek. Še vedno sem imela popadke, na približno 6 minut. Tu se je zgodil prvi psihični prelom, saj sem ostala sama v sobi, v temi, kjer so drugi okrog mene spali, partnerja seveda ni bilo z mano. Oči do jutra nisem zatisnila.
Dopoldan so popadki izveneli. V tistem trenutku je bilo vse, kar sem si želela, da bi odšla domov. Govorila sem z osebjem, predlagali so mi vseeno še en pregled in da naj počakam dežurno porodničarko. Ta je ocenila, da glede na to, da sem čez rok in da je otrok velik, da zgleda popkovnica ovita okrog vratu, da bi mi še isti dan sprožili porod. Nad tem nikakor nisem bila navdušena, ampak sem seveda pristala, če so mi tako predlagali. Izborila sem si odhod domov do poznega popoldneva. Na tem mestu sem drugič začutila hudo psihično breme, saj si sproženega poroda res nisem želela.
Isti dan, torej v soboto, ob 17 uri popoldan, sva s partnerjem prišla nazaj v porodnišnico. Šla sva naravnost v porodne sobe. Okrog 18h so mi vstavili prostaglandine v nožnico, kmalu zatem so se začeli popadki. Na dve uri so me pregledovali, ker se ni kaj bistvenega spremenilo, so mi ob 24h ponovno vstavili prostaglandine. Potem se je začelo dogajati še bolj. Odločila sem se, da pa je to zdaj trenutek, ko moram dati vse od sebe. Čez dve uri je maternični vrat izginil, bila sem odprta 2 cm. Končno! Nek napredek! To mi je vlilo upanje, naslednje ure sem uporabljala vse možne položaje, žoge, blazine, partnerja (po tem, ko se mi je uspelo dogovoriti, da ne rabim CTG-ja ves čas :). Verjela sem v napredek! Ob ponovnem pregledu čez 2 uri ni bilo napredka. Tu me je tretjič potrlo. Bilo je že jutro, takrat so se odločili, da mi predrejo plodove ovoje. Hkrati sem tudi dobila epiduralno, za katero sem prosila, saj sem vedela, da bo stvar verjetno še dolgo trajala. Ponovno ni bilo napredka. Okrog 11 ure dopoldan so mi začeli dajati umetne popadke, na 20 minut so višali dozo. Ker je bilo tisti dan veliko carskih rezov, mi anesteziologinja ni uspela dajati odmerkov za epiduralno, tako da sem jo vsake toliko imela, potem pa večkrat kako uro ne. To preskakovanje je bilo tudi naporno. Kljub umetnim popadkom ni bilo napredka. Začela sem obupavati. Partner me je še zelo spodbujal, še zadnjič sem zbrala moči. Ura je bila 2 popoldan, že dva dni nisem spala. Aha, še to, seveda zaradi epiduralne zadnjih 8 ur več nisem smela vstati. Vse skupaj sem se odprla 4 cm. Ponovno ni bilo napredka ob naslednjem pregledu. Ob 17h sem jih že lepo prosila, če lahko končamo vse skupaj, da res več nisem sposobna nadaljevati, poleg tega si nisem znala predstavljati, kako bi zmogla, tudi če bi se nadaljevalo. Vedela sem, da bi v vsakem primeru še trajalo. Prišli smo do maksimalne koncentracije umetnih popadkov, ni bilo napredka, še vedno 4 cm. Takrat sem dokončno obupala. Ponovno sem prosila za carski rez, tokrat so se strinjali.
Ker sem imela epiduralno, so mi carski rez naredili kar v epiduralni, tako da sem slišala prvi jok najine hčerkice, tudi poljubček je takoj dobila. 🙂 Kljub res dolgi in naporni izkušnji mi porod ni ostal v slabem spominu, osebje v porodnih sobah je bilo krasno, vem, da sva midva in oni naredili vse, pa se pač ni izšlo tako, kot bi si želela (oziroma sploh se ni, ker toliko kemije ne vem če pogosto kdo dobi, kot sem jaz, želela pa sem si, da bi porod potekal karseda naravno 🙂 Izidora, hvala za vse do poroda, super mi je bilo na vadbi, delavnice so bile zelo koristne. Kmalu se vam pridruživa, ali na gibalnicah ali na masaži.
No… pa obnovimo spomine. Po 4ih mesecih sem se tudi jaz odločila napisati mojo porodno zgodbo. Moj predviden datum poroda je bil ponedeljek 14.12. Imela sem nosečniški diabetes, zdravljenje z inzulinom, kar pomeni, da je bila načrtovana sprožitev poroda, če se do PDP-ja nič ne premakne. Zadnji mesec me enkrat tedensko spremljajo tudi v mariborski bolnišnici. V ponedeljek 07.12. sem imela običajni pregled v bolnici . CTG je bil brez posebnosti. Proti večeru se pojavi čuden glavobol, odpravim se na sprehod, stanje se ne izboljša, grem spat v upanju, da se zbudim brez posebnosti. Ponoči me spet prebudi glavobol in povišan krvni tlak (150/80). V torek 08.12. se odpravim v porodnišnico, da preverimo, če je vse okej. Na sprejemu naredimo CTG. Sestra me sprašuje, če kaj čutim, ker se rišejo lažji popadki, vendar jaz ne čutim ničesar. Kasneje mi naredijo vaginalni pregled in po besedah babice se je maternični vrat začel mehčati, glavobol in povišan krvni tlak, pa sta tudi pokazatelja, da se je začel porod. Ostanem v bolnici. Zvečer ponovno naredijo CTG, spet nič posebnega.
V sredo 09.12. zjutraj me pregleda zdravnica in mi priporoča, da porod sprožimo prej rekoč, da sem še v dobri kondiciji in da ne bi čakali še 5dni. Seveda se strinjam, samo, da je vse čim prej mimo, si mislim. Ob 10:00 mi zdravnica vstavi trakec in mi razloži, da običajno traja 24h, da se sploh začne kaj dogajati in da sploh ni nujno, da se bo kaj zgodilo. Ob 10:30 mi namestijo CTG, nakar po nekaj minutah opazim zelo neenakomerno spremljanje pulza, pokličem sestro, zavlada manjša panika, po dogovoru me odpeljejo v porodno sobo. Ponovni vaginalni pregled, spet vse zmehčano, nič odprta, CTG se popravi. Do 15:00 se nič ne spremeni, spet me odpeljejo nazaj v sobo. Spet sem na začetku. Da ne pozabim omeniti, da je bil čas velike Korone, kjer so obiski in stik z zunanjim svetom strogo prepovedani. Celo sredino popoldne se nič ne spremeni. Odpravim se spat ob približno 21:00 uri, pred tem še preberem nekaj porodnih zgodb, da vidim, če se je tudi kateri drugi punci dogajalo enako. Pišem Izidori, da dobim nekaj vzpodbudnih besed. Nakar me ob 22:00 zbudijo manjši krči, nekakšno pikanje v trebuhu, začnem se spraševat, če so to mogoče popadki? Vmes že kličem partnerja, da mogoče pa se je kaj začelo. Malo za tem še moram na wc opraviti veliko potrebo, aha si mislim, tudi to spada zraven. Hodim po sobi sem in tja. Ob 01:00 pokličem sestro in ji povem, da je tiščanje v trebuhu vedno hujše. Me pokličejo v posebno sobo na vaginalni pregled. Ko sem se spravila na stol in ko je babica naredila pregled sem mislila, da me bo konec od bolečine, babica vrta z roko in mi pravi, da je zmehčano ampak še nisem nič odprta. Grem s stola, si nadenem masko, grem nazaj v sobo, in v jok, kako je to možno, da še vedno ni nič napredka. Kličem partnerja, se potožim še njemu, razočarana nad vsem, obupana, brez volje. Nakar se mi nekaj premakne v glavi, se umijem, uredim frizuro, nadenem slušalke (nikoli ne bom pozabila Dragojeviča, ki me je s svojimi pesmimi popeljal v neki drugi svet), hodim spet po sobi, delam široke počepe, se opiram na posteljo. Spet se vrnejo krči. Nato se odpravim v posteljo, večkrat me prideta pogledat sestri, me sprašujeta kako pogosti so popadki in mi svetujeta naj čim več počivam, da še bom potrebovala energijo. Jaz še vedno nisem prepričana, da so to že popadki. Namestila sem si aplikacijo za merjenje popadkov. Ob 3:00 sem že vedno bolj prepričana, da bi to lahko bilo to, pri vsakem popadku si zraven »zapojem« aaa, oooo.. Ob 4:30 ni bilo več vzdržno, pokličem sestro in dobim protibolečinsko injekcijo v zadnjico, ne spomnim se, da bi bila bolečina kaj manjša. Ob 5:00 začutim med nogami poplavo, in čez par minut še 1 krat enako. Aha, očitno je tako, ko odteče voda. Vprašam, če že lahko pokličem partnerja, pravijo, da še je čas. Vseeno pa me nabašejo in odpeljejo v porodno sobo. Na poti v porodno še napolnim posodico za bruhanje. Ob 5:30 pridem v porodno sobo, po pregledu sodeč sem odprta 3cm. Skozi ležim na levem boku, predihujem, zelo izmučena. Ob 6:00 končno dobim dovoljenje, da pokličem partnerja: »naj pride, če že ne bo prepozen« mi reče babica. Prišel je ob 7:00, veni je snežilo, potreben je bil negativen test. Čas do takrat, ko je prišel se je po moje ustavil. Nikoli ne bom pozabila, kako sem sama na glas predihovala, kričala. To je edino, kaj me je ohranjalo, da sem bila pri sebi. Ko je v sobo vstopil partner pa se stvar spremeni, naenkrat občutek, kot da me bo razneslo, babici sem rekla, da mi bo razneslo rit! Tiščovniki- krik, ki ga izpustiš iz sebe ni nikoli pozabljen, takrat res pritečejo babice in se začne akcija. Nikakor nisem znala dihat in potiskat, kot me je učila Izidora, zdelo se mi je, da sem čisto nesposobna. Partner mi drži in spušča nogo, sama nisem imela več moči. Hotela sem iztisniti na boku, poskušamo levo, desno, nič, na koncu mi pove, da bom morala ostati na hrbtu in, da me bo vrezala, takrat mi je bilo vseeno, samo, da se že vse konča (čeprav je bil to eden mojih največjih strahov, da me vrežejo. Med nosečnostno sem masirala presredek, delala kopeli, pila čaje malininih listov). Babici si vmes izmenjata nekaj zaskrbljenih pogledov, ko pogledata CTG, še enkrat z mano ponovita kako naj diham, ko potiskam, malo me prestrašita z rečenim: »če zdaj ne bo šlo bomo mogli drugače dokončat!« Potisnem že petič in ne gre. Nato mi pomaga babica z tiščanjem na trebuh, stisnem še zadnje atome moči in mali naenkrat poleti iz mene. Babica pove, da je bil trikrat ovit z popkovino in da nas je zato tako namučil. Vsi se vseeno čudijo kako ekspresno je šlo glede na to, da sem rodila prvič.
Rodila sem v četrtek 10.12. ob 08:39, fantka 3280g, 52cm. Pogledam partnerja kako je ponosno prerezal popkovino, celi jokavi, jaz pa brez besed, čakam, da ga vidim, mojega malega heroja. Ni boljšega občutka, ko po vsej borbi vidiš za kaj si se boril. Dojenje nama je steklo takoj, zdelo se mi je, da je mali pravi požeruhec. Ne moreš verjet kako je tako malo bitje sposobno sesat. Noro! Pustijo nam še tri ure v porodni sobi, da se spoznamo in pocartamo, jaz dobim kosilo in spijem vse kaj je ob meni tekočega. Tudi kokosovo vodo, ki sem si jo pridno prinesla zraven. Še danes čutim kako sem imela suha usta na koncu poroda! Zdaj vem, da so najhujši tudi prvi dnevi po porodu, ko v enem trenutku bolijo bradavice od sesanja, bolijo šivi in norooo boli trebuh, ko se krči maternica. Ampak verjamem, da je vse lahko lažje, če si na to pripravljen in vsaj malo veš kaj te čaka.
Še enkrat hvala tebi Izidora, za vse priprave, nasvete in objeme, brez tebe bi bilo še težje. Stokrat hvala, da si mi odprla oči v čudoviti svet dojenja in me pripravila do tega, da se poroda ne rabimo bati. Prve tedne po porodu sem mislila, oh nikoli več.. zdaj so minili štirje čudoviti meseci, in spet nam diši po še… J
V sredo 09.12. zjutraj me pregleda zdravnica in mi priporoča, da porod sprožimo prej rekoč, da sem še v dobri kondiciji in da ne bi čakali še 5dni. Seveda se strinjam, samo, da je vse čim prej mimo, si mislim. Ob 10:00 mi zdravnica vstavi trakec in mi razloži, da običajno traja 24h, da se sploh začne kaj dogajati in da sploh ni nujno, da se bo kaj zgodilo. Ob 10:30 mi namestijo CTG, nakar po nekaj minutah opazim zelo neenakomerno spremljanje pulza, pokličem sestro, zavlada manjša panika, po dogovoru me odpeljejo v porodno sobo. Ponovni vaginalni pregled, spet vse zmehčano, nič odprta, CTG se popravi. Do 15:00 se nič ne spremeni, spet me odpeljejo nazaj v sobo. Spet sem na začetku. Da ne pozabim omeniti, da je bil čas velike Korone, kjer so obiski in stik z zunanjim svetom strogo prepovedani. Celo sredino popoldne se nič ne spremeni. Odpravim se spat ob približno 21:00 uri, pred tem še preberem nekaj porodnih zgodb, da vidim, če se je tudi kateri drugi punci dogajalo enako. Pišem Izidori, da dobim nekaj vzpodbudnih besed. Nakar me ob 22:00 zbudijo manjši krči, nekakšno pikanje v trebuhu, začnem se spraševat, če so to mogoče popadki? Vmes že kličem partnerja, da mogoče pa se je kaj začelo. Malo za tem še moram na wc opraviti veliko potrebo, aha si mislim, tudi to spada zraven. Hodim po sobi sem in tja. Ob 01:00 pokličem sestro in ji povem, da je tiščanje v trebuhu vedno hujše. Me pokličejo v posebno sobo na vaginalni pregled. Ko sem se spravila na stol in ko je babica naredila pregled sem mislila, da me bo konec od bolečine, babica vrta z roko in mi pravi, da je zmehčano ampak še nisem nič odprta. Grem s stola, si nadenem masko, grem nazaj v sobo, in v jok, kako je to možno, da še vedno ni nič napredka. Kličem partnerja, se potožim še njemu, razočarana nad vsem, obupana, brez volje. Nakar se mi nekaj premakne v glavi, se umijem, uredim frizuro, nadenem slušalke (nikoli ne bom pozabila Dragojeviča, ki me je s svojimi pesmimi popeljal v neki drugi svet), hodim spet po sobi, delam široke počepe, se opiram na posteljo. Spet se vrnejo krči. Nato se odpravim v posteljo, večkrat me prideta pogledat sestri, me sprašujeta kako pogosti so popadki in mi svetujeta naj čim več počivam, da še bom potrebovala energijo. Jaz še vedno nisem prepričana, da so to že popadki. Namestila sem si aplikacijo za merjenje popadkov. Ob 3:00 sem že vedno bolj prepričana, da bi to lahko bilo to, pri vsakem popadku si zraven »zapojem« aaa, oooo.. Ob 4:30 ni bilo več vzdržno, pokličem sestro in dobim protibolečinsko injekcijo v zadnjico, ne spomnim se, da bi bila bolečina kaj manjša. Ob 5:00 začutim med nogami poplavo, in čez par minut še 1 krat enako. Aha, očitno je tako, ko odteče voda. Vprašam, če že lahko pokličem partnerja, pravijo, da še je čas. Vseeno pa me nabašejo in odpeljejo v porodno sobo. Na poti v porodno še napolnim posodico za bruhanje. Ob 5:30 pridem v porodno sobo, po pregledu sodeč sem odprta 3cm. Skozi ležim na levem boku, predihujem, zelo izmučena. Ob 6:00 končno dobim dovoljenje, da pokličem partnerja: »naj pride, če že ne bo prepozen« mi reče babica. Prišel je ob 7:00, veni je snežilo, potreben je bil negativen test. Čas do takrat, ko je prišel se je po moje ustavil. Nikoli ne bom pozabila, kako sem sama na glas predihovala, kričala. To je edino, kaj me je ohranjalo, da sem bila pri sebi. Ko je v sobo vstopil partner pa se stvar spremeni, naenkrat občutek, kot da me bo razneslo, babici sem rekla, da mi bo razneslo rit! Tiščovniki- krik, ki ga izpustiš iz sebe ni nikoli pozabljen, takrat res pritečejo babice in se začne akcija. Nikakor nisem znala dihat in potiskat, kot me je učila Izidora, zdelo se mi je, da sem čisto nesposobna. Partner mi drži in spušča nogo, sama nisem imela več moči. Hotela sem iztisniti na boku, poskušamo levo, desno, nič, na koncu mi pove, da bom morala ostati na hrbtu in, da me bo vrezala, takrat mi je bilo vseeno, samo, da se že vse konča (čeprav je bil to eden mojih največjih strahov, da me vrežejo. Med nosečnostno sem masirala presredek, delala kopeli, pila čaje malininih listov). Babici si vmes izmenjata nekaj zaskrbljenih pogledov, ko pogledata CTG, še enkrat z mano ponovita kako naj diham, ko potiskam, malo me prestrašita z rečenim: »če zdaj ne bo šlo bomo mogli drugače dokončat!« Potisnem že petič in ne gre. Nato mi pomaga babica z tiščanjem na trebuh, stisnem še zadnje atome moči in mali naenkrat poleti iz mene. Babica pove, da je bil trikrat ovit z popkovino in da nas je zato tako namučil. Vsi se vseeno čudijo kako ekspresno je šlo glede na to, da sem rodila prvič.
Rodila sem v četrtek 10.12. ob 08:39, fantka 3280g, 52cm. Pogledam partnerja kako je ponosno prerezal popkovino, celi jokavi, jaz pa brez besed, čakam, da ga vidim, mojega malega heroja. Ni boljšega občutka, ko po vsej borbi vidiš za kaj si se boril. Dojenje nama je steklo takoj, zdelo se mi je, da je mali pravi požeruhec. Ne moreš verjet kako je tako malo bitje sposobno sesat. Noro! Pustijo nam še tri ure v porodni sobi, da se spoznamo in pocartamo, jaz dobim kosilo in spijem vse kaj je ob meni tekočega. Tudi kokosovo vodo, ki sem si jo pridno prinesla zraven. Še danes čutim kako sem imela suha usta na koncu poroda! Zdaj vem, da so najhujši tudi prvi dnevi po porodu, ko v enem trenutku bolijo bradavice od sesanja, bolijo šivi in norooo boli trebuh, ko se krči maternica. Ampak verjamem, da je vse lahko lažje, če si na to pripravljen in vsaj malo veš kaj te čaka.
Še enkrat hvala tebi Izidora, za vse priprave, nasvete in objeme, brez tebe bi bilo še težje. Stokrat hvala, da si mi odprla oči v čudoviti svet dojenja in me pripravila do tega, da se poroda ne rabimo bati. Prve tedne po porodu sem mislila, oh nikoli več.. zdaj so minili štirje čudoviti meseci, in spet nam diši po še… J
