To so NAŠE porodne zgodbe. Deklet, ki so obiskovala vadbo za nosečnice in delavnice pripravo na porod. Zgodbe si sledijo v časovnem zaporedju, večina jih je rodila v mariborski porodnišnici, sicer je dopisan še kraj poroda. Z njihovimi doživetji vam želimo približati izkušnjo poroda. Za vsako žensko je njen porod izjemno intimno doživljanje. Hvala, da ste jo bile pripravljene deliti z novimi rodovi nosečnic. Fotografije na spletni strani pa so nastale ob naših skupnih dogodkih, srečanjih na vadbah, razvojno igralnih uricah, delavnicah, podporni skupini za dojenje, parku….
V času nosečnosti sem hodila k Izidori na vadbo, ki mi je res izjemno pomagala. Ker sem zdravnica, sem bila seznanjena z vsemi možnimi komplikacijami, ki jih nosečnost in porod lahko prineseta s sabo in sem bila res dokaj zaskrbljena, kako bo vse skupaj potekalo – en črni scenarij je menjal drugega. Na vadbah pa smo dobili priporočila glede knjig, ki jih lahko preberemo, pa vsakič na pričetku vadbe smo se pogovarjali o različnih temah, tako da sem tudi jaz marsikaj novega izvedela. Pa vsake toliko časa smo slišali kakšno porodno zgodbo, zaradi katere sem bila bolj mirna. Tako da vadba pri Izidori v kombinaciji s knjigo Modrost rojevanja je bila zame osebno zmagovalna kombinacija: iz prestrašene ženske polne scenarijev, kaj vse hudega se lahko zgodi, sem se v roku nekaj tednov oz. mesecev prelevila v žensko, ki je bila prepričana, da bo vse potekalo lepo gladko in bo porod super izkušnja. In res je bil! Ko sem bila na začetku še dokaj nesigurna, kako bodo zadeve potekale, sem omenila partnerju da razmišljam o tem, da bi imela pri porodu poleg Izidoro kot doulo. Na začetku nekak ni bil najbolj
navdušen. Ob koncu nosečnosti pa sva šla na sprehod (rok sem imela 18. 5., rodila sem 12. 5.) in je vprašal: kaj je Izidora že nazaj z morja (čez prvomajske je namreč ni bilo). Pa rečem: ja, danes se je vrnila z morja. Nakar je z neverjetno velikim olajšanjem v glasu rekel: oooo hvala bogu. Potem pa se lahko Clara zdaj rodi. Mene je skoraj na rit vrglo od presenečenja – izkazalo se je, da medtem, ko sem jaz postajala vedno bolj mirna, je on bil vedno bolj nervozen in nekak ni vedel, kaj naj sploh počne v porodni sobi (kljub delavnici pri Izidori). 10. 5. mi je bila že kar sila, nosečnost je bila res že naporna, komaj sem čakala konec, tako da sem rekla svoji Clarici, da so ji dnevi v trenuhu šteti in se bo treba počasi rodit. Šla sem na Kalvarijo na štenge – nič. Naslednji večer sem šla na dekliščino – naslednji večer pa rodit. Tako da nekaj od tega
je očitno delovalo! Zbudila sem se zjutraj ob 5h (po 3h spanja zaradi dekliščline), ker me je nekaj šraufalo. Šla sem na WC – sem mislila, da sem nekaj čudnega pojedla prejšnji večer. Nakar me čez 10 min spet zagrabi. In čez 10 min spet. In sem zopet šla na WC. Tu pa mi je počasi postalo jasno, da to ni bila slaba hrana, ampak popadki. Najprej sem probala, kot nam je Izidora svetovala, it nazaj spat (RES sem bila
utrujena…) – ampak ni šans. Popadki so bili na 8-12 min, tako da sem vstala in še na hitro pospravila stanovanje in vrgla eno perilo v pranje. Potem sem pojedla zajtrk in začela pečt muffine za babice. Tukaj so bili pa popadki že bolj močni, tako da je peka trajala malo dalj, kot po navadi. �� Aja, vmes sem šla še enih 3x na blato – tako da sem vedela, da gre dejansko zares. Okrog osmih je moj dragi
prilezel čisto zaspan iz spalnice in vprašal, če ne pridem nazaj v posteljo. Pa sem mu rekla, da ne, ker sem dobila popadke. Ampak naj gre kar nazaj v posteljo, ker še ne gre zares. On reče ok, se obrne in izgine nazaj v spalnico. Sem si še mislila: mater, je pa res flegma. Ampak ajde – boljše tak, kot da mi tu paničari poleg. Jaz torej končam svoje muffine in se počasi selim iz kuhinje v dnevno sobo, ker so
popadki vedno močnejši in mi vonj po hrani ni pasal. Zdaj sem jih že začela na glas predihovat – ampak mi je še bilo čisto ok, da sem bila sama in sem imela svoj mir. Po vsakem popadku sem se nasmehnila, pobožala trebuh in rekla: vidiš Clarica, še eden manj – še malo bližje sva temu, da se v živo vidiva in spoznava! Ugotovila sem namreč, da če se osredotočim na njo: torej da njej tudi ni fajn,
če ji nekdo naenkrat hiško stiska in jo vse preša proti izhodu v neznani svet; je bilo meni bistvenolažje popadek prenašati. Pa druga polovica popadka tudi več ni bila nekaj huda, ker je itak že popuščalo. Okrog 11 se mi je odluščil čep, dobila sem krvav izcedek, pa nič več popadkov. Torej sem se v dnevni malo ulegla na kavč, ampak nisem mogla zaspati. Okrog 12 pa sem dobila zopet popadke, tokrat bolj močno, mi niti slučajno ni pasalo več ležat, tako da sem pokleknila ob mizico pri kavču, naslonila glavo v roke in na glas predihala popadek. Potem pa se naenkrat s treskom odprejo vrata spalnice, moj pride s takšnim šusom ven, da ovinka v dnevno sploh ni prav zvozil, se skoraj zaletel v vrata in
me z izbuljenimi očmi vprašal: čakaj malo, kaj si prej rekla? Da imaš popadke? Aaaadijo. To pa je bila reakcija….4h kasneje mu je potegnilo, kaj sem mu pravzaprav zjutraj ob osmih rekla. Umrla sem skoraj od smeha. Zdaj z močnejšimi popadki pa je bilo tako, da sem vsak 4. – 6. popadek tudi bruhala. Ampak se nisem sekirala, pač pa veselila. Vedela sem, da se pri bruhanju poveča pritisk v trebušni votlini in pomaga
otroka pritiskati na maternični vrat, ki se posledično hitreje odpira. Juhu, bruhanje! Še nekaj, kar nama bo pomagalo, da se z malo pikico čim prej vidiva. Okrog 13h je prišla moja mama s homeopatskimi krogljicami. Zelo sem je bila vsesla, sem bila še bolj mirna. Pa super je bilo, ker mi je držala glavo nad vedrom, ko sem bruhala, moj pa mi je masiral križ. Okrog petih popoldan sem rekla, da bi se pa zdaj šla stuširat in glavo oprat, potem pa bi šla v porodnišnico, ker so bili popadki vedno močnejši in sem se začela počutiti nesigurno doma. Mislim, da mi ni treba omeniti, da je bilo pranje glave s popadki na 3 min utopično. Torej samo tuš, brez pranja las. Ko smo prišli v porodnišnico, je tam že stala ena punca, ki je tudi prišla rodit in je že pozvonila. Medtem, ko smo čakali, sem jaz imela že 2 popadka, ona pa se je lepo menila in ni bilo nič. Mislim, da je malo prehitro prišla. �� Ko so nama odprli, sva obe oddali materinsko knjižico. In še preden je ona uspela kaj rečt, sem jaz že zdrdrala: imam modro nalepko na knjižici, kaj sta enka ali šestka fraj? Nobena ni bila prosta, so rekli, da lahko počakam, da bo enka čez eno uro. Ampak ko je sprejemna babica videla, kako pogosto imam popadke, me je kar pospremila v petko, pregleda na sprejemu mi
sploh niso naredili. V porodni sobi sem spoznala babico Mojco, ki nas je spremljala pri porodu. Ob 18.30 me je prvič pregledala, bila sem 5cm odprta. Zdaj se nam je tudi pridružila Izidora. Čim je prišla, je že dala navodila, da mi bi imeli pručko, žogo in piščančka, in nekaj min kasneje se je vse čudežno prikazalo v sobi. Nikakor si nisem želela roditi leže, ampak na pručki ali pa na vseh štirih. Sprijaznila bi se lahko
mogoče še z ležanjem na boku, ampak na hrbtu pa nikakor ne. Pa tudi popadki so bili na hrbtu neprimerno bolj boleči. Usedla sem se na pručko, partner je sedel pred malo na stolu in sem se naslonila na njega med popadkom, Izidora pa mi je masirala križ. In ko smo našli svojo pozo, sem se jaz umaknila v svoj svet. Neskončno sem bila vesela, da je bila Izidora poleg, ker sem vedela, da mi ni
treba za nič skrbeti. Zmenili sva se, kaj želim, in vedela sem, da bo za to poskrbela, jaz pa se lahko prepustim popadkom. Ves čas sem se počutila zelo varno, skupaj smo predihovali popadke. Partner mi je redno ponujal vodo in labelo, Izidora pa je brez navodil vedno tocno to naredila, kar sem v tem trenutku rabila. Res je bilo krasno! Čez nekaj časa (ne me vprašat koliko, ker nimam pojma) je prišla zopet babica za pregled. Bila sem 7cm odprta. In v tem, ko mi to pove, pride naslednji popadek in mene dobesedno zvije na postelji na bok. Opa! To pa je bilo zdaj nekaj drugega. Malo me je presenetilo, in jaz cisto prestrašeno rečem Izidori: Joj, kaj pa je to zdaj bilo? Kak naj diham? In smo skupaj dihali. Mojemu je bila takšna sila, da je kar zraven na glas predihoval popadke. Tiščavniki so res malo drugačen kaliber kot pa tisti prejšnji
popadki. Tu sploh ne moreš drugače, kto pa sodelovati s telesom. Zvije te kompletno naprej: glavo na prsi, zapreš oči, zadržiš dih in tiščiš. Tu ne moreš, da ne bi tiščal. Izidora me je vprašala, če bi šlaspet nazaj s postelje. Ampak roko na srce: nisem si znala predstavljati, da bi se sedaj kamorkoli premaknila. Pa tudi zmatrana sem bila, ker nisem ponoči ravno dosti spala, pa mi je prav pasalo, da sem lahko ležala in si malo odpočila med popadki. Ne vem, koliko tiščavnikov je bilo in kako dolgo je trajalo, ampak meni se je zdelo, kot da je ekspresno minilo. Med popadki sem mojemu stiskala roko, Izidora je delala svoje čarovnije na hrbtu, ki so bile vedno točno takšne, kot sem to ta trenutek
potrebovala, jaz pa sem med popadki potiskala. Med enim popadkom je babica rekla: še potiskajte, še potiskajte – ampak jaz nisem mogla. Ne, ker ne bi imela moči, ampak ker sem imela občutek, da me ne bo samo raztrgalo, ampak razneslo. Pa sem ji kar rekla, da jaz zdaj ne bom več potiskala, pa sem prediahala ostanek popadka kot pesek. Naslednji popadek pa je potem spet šlo, ker sem se še dodatno malo sprostila. Čez nekaj časa vidim, da začnejo zeleno rjuho polagat pod mene, Izidora pa me vpraša, če bi rodila na boku ali bi spremenila položaj. Pa rečem, da bi jaz kar tako ostala. Pa reče: OK. Malo še, pa bo. Meni pa nič jasno – kaj bo? Kaj pa te še pride po popadkih??? Pa jo vprašam kaj
bo. Pa reče: ja rodila boš. Jaz pa: Aja, že?!? Jaz sem šla v porodnišnico s predstavo, da je porod maraton, da bo to ful trajalo, ker prvič rojevam…nekako sem računala s tem, da bom rodila proti jutru. Spomnim se tudi še, da sem babici govorila, da nočem bit rezana, da se raje utrgam. Pa me je pomirila, da zaenkrat ne kaže na to, da bi me morala rezati. Jaz pa sem si res ves čas predstavljala, kako se širim, da sem čisto sproščena. Ko sem pritisnila med popadkom, sem probala zavestno še bolj sprostit medenično dno. Vse, samo da me ne bi bilo treba rezati. Pa moj mi je en mesec delal masažo presredka, pa je uspelo! Ko so mi rekli, da se glavico že vidi, sem jo potipala – res čisto
poseben občutek. Med porodom se nisem nič utrgala. Juhu! Moja punčka se je rodila ob 21.25, cela, zdrava, vse je bilo ok. Popkovnica je bila menda 2 ali 3x ovita okrog vratu. Izidora je naredila slikice in snemala; posnela je tudi Clarin prvi kihec in atija, kako je prerezal popkovnico.
Ko se je Clara rodila in so mi jo dali na trebuh…brez besed. To je pa nekaj, česar ne znam opisati, to moraš doživet. Med nosečnostjo sem rekla, da bom imela Izidoro pri prvem porodu poleg, potem pa bom itak že vedela, kako gre in je naslednjič ne bom več rabila. Ampak sem spremenila svoje mnenje: pa če bom imela 10 otrok, jo bom 10x prosila, da me pride spremljati. Res sem bila zelo sproščena, varno sem
se počutila, zelo pomirjujoče je delovala name. Pa mir smo imeli v porodni sobi, ker so babice vedele, da se bo že javila, če bo kaj narobe.
Protibolečinskih sredstev nisem potrebovala. “Pa glede na to, da je samo prva polovica popadka pritisk, potem ze popusca – torej je efektivno ena minuta malo bolj naporna, ostanek casa pa si suer in brez bolecin. Tako da se mi je udi s tega vidika zdela protibolecinska terapija nesmiselna.”Vedela sem, da grem rodit in ne rožice nabirat, da bo naporno. Ampak sem bila pozitivno presenečena, sem si vse skupaj mnogo huje predstavljala – mi je pa definitivno pomagalo, da sem se prej psihično pripravila na to, da bo nekaj časa trajalo. Zelo mi je pomagalo tudi to, da sem se že pred porodom odločila, da ne bom čutila bolečine, ampak pritisk. Kar je logično, ker pač mora velika glava skozi malo luknjo, in to pritiska. In res je bilo tako: vse skupaj sem občutila bolj kot pritisk kot bolečino. In sem jaz sama sebi govorila: vidiš, imela si prav. Je pritisk, ne bolečina. Zaključek mojega prvega poroda je zame ta: ogrooooomno je v glavi. Če pristopiš k porodu pozitivno, če popadke in vse dogajanje z veseljem in hvaležnostjo sprejmeš ker veš, da si s tem vedno bližje
svojemu sončku, če se vnaprej odločiš, da bo vse potekalo gladko in zaupaš vase kot žensko, ter da bo vse potekalo gladko in lepo, ker boš poslušala sebe in svojo intuicijo, potem so šanse res zelo velike, da doživite tako lep porod, kot sem ga jaz. In RES je bil lep – tkašnega sem si želela, pa takšnega tudi planiram pri naslednjem otroku, ki ga bom definitivno še imela. Vsaj še enega. In vsaj še en tako lep porod. ��
navdušen. Ob koncu nosečnosti pa sva šla na sprehod (rok sem imela 18. 5., rodila sem 12. 5.) in je vprašal: kaj je Izidora že nazaj z morja (čez prvomajske je namreč ni bilo). Pa rečem: ja, danes se je vrnila z morja. Nakar je z neverjetno velikim olajšanjem v glasu rekel: oooo hvala bogu. Potem pa se lahko Clara zdaj rodi. Mene je skoraj na rit vrglo od presenečenja – izkazalo se je, da medtem, ko sem jaz postajala vedno bolj mirna, je on bil vedno bolj nervozen in nekak ni vedel, kaj naj sploh počne v porodni sobi (kljub delavnici pri Izidori). 10. 5. mi je bila že kar sila, nosečnost je bila res že naporna, komaj sem čakala konec, tako da sem rekla svoji Clarici, da so ji dnevi v trenuhu šteti in se bo treba počasi rodit. Šla sem na Kalvarijo na štenge – nič. Naslednji večer sem šla na dekliščino – naslednji večer pa rodit. Tako da nekaj od tega
je očitno delovalo! Zbudila sem se zjutraj ob 5h (po 3h spanja zaradi dekliščline), ker me je nekaj šraufalo. Šla sem na WC – sem mislila, da sem nekaj čudnega pojedla prejšnji večer. Nakar me čez 10 min spet zagrabi. In čez 10 min spet. In sem zopet šla na WC. Tu pa mi je počasi postalo jasno, da to ni bila slaba hrana, ampak popadki. Najprej sem probala, kot nam je Izidora svetovala, it nazaj spat (RES sem bila
utrujena…) – ampak ni šans. Popadki so bili na 8-12 min, tako da sem vstala in še na hitro pospravila stanovanje in vrgla eno perilo v pranje. Potem sem pojedla zajtrk in začela pečt muffine za babice. Tukaj so bili pa popadki že bolj močni, tako da je peka trajala malo dalj, kot po navadi. �� Aja, vmes sem šla še enih 3x na blato – tako da sem vedela, da gre dejansko zares. Okrog osmih je moj dragi
prilezel čisto zaspan iz spalnice in vprašal, če ne pridem nazaj v posteljo. Pa sem mu rekla, da ne, ker sem dobila popadke. Ampak naj gre kar nazaj v posteljo, ker še ne gre zares. On reče ok, se obrne in izgine nazaj v spalnico. Sem si še mislila: mater, je pa res flegma. Ampak ajde – boljše tak, kot da mi tu paničari poleg. Jaz torej končam svoje muffine in se počasi selim iz kuhinje v dnevno sobo, ker so
popadki vedno močnejši in mi vonj po hrani ni pasal. Zdaj sem jih že začela na glas predihovat – ampak mi je še bilo čisto ok, da sem bila sama in sem imela svoj mir. Po vsakem popadku sem se nasmehnila, pobožala trebuh in rekla: vidiš Clarica, še eden manj – še malo bližje sva temu, da se v živo vidiva in spoznava! Ugotovila sem namreč, da če se osredotočim na njo: torej da njej tudi ni fajn,
če ji nekdo naenkrat hiško stiska in jo vse preša proti izhodu v neznani svet; je bilo meni bistvenolažje popadek prenašati. Pa druga polovica popadka tudi več ni bila nekaj huda, ker je itak že popuščalo. Okrog 11 se mi je odluščil čep, dobila sem krvav izcedek, pa nič več popadkov. Torej sem se v dnevni malo ulegla na kavč, ampak nisem mogla zaspati. Okrog 12 pa sem dobila zopet popadke, tokrat bolj močno, mi niti slučajno ni pasalo več ležat, tako da sem pokleknila ob mizico pri kavču, naslonila glavo v roke in na glas predihala popadek. Potem pa se naenkrat s treskom odprejo vrata spalnice, moj pride s takšnim šusom ven, da ovinka v dnevno sploh ni prav zvozil, se skoraj zaletel v vrata in
me z izbuljenimi očmi vprašal: čakaj malo, kaj si prej rekla? Da imaš popadke? Aaaadijo. To pa je bila reakcija….4h kasneje mu je potegnilo, kaj sem mu pravzaprav zjutraj ob osmih rekla. Umrla sem skoraj od smeha. Zdaj z močnejšimi popadki pa je bilo tako, da sem vsak 4. – 6. popadek tudi bruhala. Ampak se nisem sekirala, pač pa veselila. Vedela sem, da se pri bruhanju poveča pritisk v trebušni votlini in pomaga
otroka pritiskati na maternični vrat, ki se posledično hitreje odpira. Juhu, bruhanje! Še nekaj, kar nama bo pomagalo, da se z malo pikico čim prej vidiva. Okrog 13h je prišla moja mama s homeopatskimi krogljicami. Zelo sem je bila vsesla, sem bila še bolj mirna. Pa super je bilo, ker mi je držala glavo nad vedrom, ko sem bruhala, moj pa mi je masiral križ. Okrog petih popoldan sem rekla, da bi se pa zdaj šla stuširat in glavo oprat, potem pa bi šla v porodnišnico, ker so bili popadki vedno močnejši in sem se začela počutiti nesigurno doma. Mislim, da mi ni treba omeniti, da je bilo pranje glave s popadki na 3 min utopično. Torej samo tuš, brez pranja las. Ko smo prišli v porodnišnico, je tam že stala ena punca, ki je tudi prišla rodit in je že pozvonila. Medtem, ko smo čakali, sem jaz imela že 2 popadka, ona pa se je lepo menila in ni bilo nič. Mislim, da je malo prehitro prišla. �� Ko so nama odprli, sva obe oddali materinsko knjižico. In še preden je ona uspela kaj rečt, sem jaz že zdrdrala: imam modro nalepko na knjižici, kaj sta enka ali šestka fraj? Nobena ni bila prosta, so rekli, da lahko počakam, da bo enka čez eno uro. Ampak ko je sprejemna babica videla, kako pogosto imam popadke, me je kar pospremila v petko, pregleda na sprejemu mi
sploh niso naredili. V porodni sobi sem spoznala babico Mojco, ki nas je spremljala pri porodu. Ob 18.30 me je prvič pregledala, bila sem 5cm odprta. Zdaj se nam je tudi pridružila Izidora. Čim je prišla, je že dala navodila, da mi bi imeli pručko, žogo in piščančka, in nekaj min kasneje se je vse čudežno prikazalo v sobi. Nikakor si nisem želela roditi leže, ampak na pručki ali pa na vseh štirih. Sprijaznila bi se lahko
mogoče še z ležanjem na boku, ampak na hrbtu pa nikakor ne. Pa tudi popadki so bili na hrbtu neprimerno bolj boleči. Usedla sem se na pručko, partner je sedel pred malo na stolu in sem se naslonila na njega med popadkom, Izidora pa mi je masirala križ. In ko smo našli svojo pozo, sem se jaz umaknila v svoj svet. Neskončno sem bila vesela, da je bila Izidora poleg, ker sem vedela, da mi ni
treba za nič skrbeti. Zmenili sva se, kaj želim, in vedela sem, da bo za to poskrbela, jaz pa se lahko prepustim popadkom. Ves čas sem se počutila zelo varno, skupaj smo predihovali popadke. Partner mi je redno ponujal vodo in labelo, Izidora pa je brez navodil vedno tocno to naredila, kar sem v tem trenutku rabila. Res je bilo krasno! Čez nekaj časa (ne me vprašat koliko, ker nimam pojma) je prišla zopet babica za pregled. Bila sem 7cm odprta. In v tem, ko mi to pove, pride naslednji popadek in mene dobesedno zvije na postelji na bok. Opa! To pa je bilo zdaj nekaj drugega. Malo me je presenetilo, in jaz cisto prestrašeno rečem Izidori: Joj, kaj pa je to zdaj bilo? Kak naj diham? In smo skupaj dihali. Mojemu je bila takšna sila, da je kar zraven na glas predihoval popadke. Tiščavniki so res malo drugačen kaliber kot pa tisti prejšnji
popadki. Tu sploh ne moreš drugače, kto pa sodelovati s telesom. Zvije te kompletno naprej: glavo na prsi, zapreš oči, zadržiš dih in tiščiš. Tu ne moreš, da ne bi tiščal. Izidora me je vprašala, če bi šlaspet nazaj s postelje. Ampak roko na srce: nisem si znala predstavljati, da bi se sedaj kamorkoli premaknila. Pa tudi zmatrana sem bila, ker nisem ponoči ravno dosti spala, pa mi je prav pasalo, da sem lahko ležala in si malo odpočila med popadki. Ne vem, koliko tiščavnikov je bilo in kako dolgo je trajalo, ampak meni se je zdelo, kot da je ekspresno minilo. Med popadki sem mojemu stiskala roko, Izidora je delala svoje čarovnije na hrbtu, ki so bile vedno točno takšne, kot sem to ta trenutek
potrebovala, jaz pa sem med popadki potiskala. Med enim popadkom je babica rekla: še potiskajte, še potiskajte – ampak jaz nisem mogla. Ne, ker ne bi imela moči, ampak ker sem imela občutek, da me ne bo samo raztrgalo, ampak razneslo. Pa sem ji kar rekla, da jaz zdaj ne bom več potiskala, pa sem prediahala ostanek popadka kot pesek. Naslednji popadek pa je potem spet šlo, ker sem se še dodatno malo sprostila. Čez nekaj časa vidim, da začnejo zeleno rjuho polagat pod mene, Izidora pa me vpraša, če bi rodila na boku ali bi spremenila položaj. Pa rečem, da bi jaz kar tako ostala. Pa reče: OK. Malo še, pa bo. Meni pa nič jasno – kaj bo? Kaj pa te še pride po popadkih??? Pa jo vprašam kaj
bo. Pa reče: ja rodila boš. Jaz pa: Aja, že?!? Jaz sem šla v porodnišnico s predstavo, da je porod maraton, da bo to ful trajalo, ker prvič rojevam…nekako sem računala s tem, da bom rodila proti jutru. Spomnim se tudi še, da sem babici govorila, da nočem bit rezana, da se raje utrgam. Pa me je pomirila, da zaenkrat ne kaže na to, da bi me morala rezati. Jaz pa sem si res ves čas predstavljala, kako se širim, da sem čisto sproščena. Ko sem pritisnila med popadkom, sem probala zavestno še bolj sprostit medenično dno. Vse, samo da me ne bi bilo treba rezati. Pa moj mi je en mesec delal masažo presredka, pa je uspelo! Ko so mi rekli, da se glavico že vidi, sem jo potipala – res čisto
poseben občutek. Med porodom se nisem nič utrgala. Juhu! Moja punčka se je rodila ob 21.25, cela, zdrava, vse je bilo ok. Popkovnica je bila menda 2 ali 3x ovita okrog vratu. Izidora je naredila slikice in snemala; posnela je tudi Clarin prvi kihec in atija, kako je prerezal popkovnico.
Ko se je Clara rodila in so mi jo dali na trebuh…brez besed. To je pa nekaj, česar ne znam opisati, to moraš doživet. Med nosečnostjo sem rekla, da bom imela Izidoro pri prvem porodu poleg, potem pa bom itak že vedela, kako gre in je naslednjič ne bom več rabila. Ampak sem spremenila svoje mnenje: pa če bom imela 10 otrok, jo bom 10x prosila, da me pride spremljati. Res sem bila zelo sproščena, varno sem
se počutila, zelo pomirjujoče je delovala name. Pa mir smo imeli v porodni sobi, ker so babice vedele, da se bo že javila, če bo kaj narobe.
Protibolečinskih sredstev nisem potrebovala. “Pa glede na to, da je samo prva polovica popadka pritisk, potem ze popusca – torej je efektivno ena minuta malo bolj naporna, ostanek casa pa si suer in brez bolecin. Tako da se mi je udi s tega vidika zdela protibolecinska terapija nesmiselna.”Vedela sem, da grem rodit in ne rožice nabirat, da bo naporno. Ampak sem bila pozitivno presenečena, sem si vse skupaj mnogo huje predstavljala – mi je pa definitivno pomagalo, da sem se prej psihično pripravila na to, da bo nekaj časa trajalo. Zelo mi je pomagalo tudi to, da sem se že pred porodom odločila, da ne bom čutila bolečine, ampak pritisk. Kar je logično, ker pač mora velika glava skozi malo luknjo, in to pritiska. In res je bilo tako: vse skupaj sem občutila bolj kot pritisk kot bolečino. In sem jaz sama sebi govorila: vidiš, imela si prav. Je pritisk, ne bolečina. Zaključek mojega prvega poroda je zame ta: ogrooooomno je v glavi. Če pristopiš k porodu pozitivno, če popadke in vse dogajanje z veseljem in hvaležnostjo sprejmeš ker veš, da si s tem vedno bližje
svojemu sončku, če se vnaprej odločiš, da bo vse potekalo gladko in zaupaš vase kot žensko, ter da bo vse potekalo gladko in lepo, ker boš poslušala sebe in svojo intuicijo, potem so šanse res zelo velike, da doživite tako lep porod, kot sem ga jaz. In RES je bil lep – tkašnega sem si želela, pa takšnega tudi planiram pri naslednjem otroku, ki ga bom definitivno še imela. Vsaj še enega. In vsaj še en tako lep porod. ��
Vse se je začelo že v ponedeljek 3.6.2019, 48ur po sprožanju poroda z akupunkuro. V ponedeljek okoli desetih zjutraj me prebudi močna bolečina v spodnjem delu trebuha, grem na wc in na hlačkah opazim malo rjavkaste sluzi ter že vsa vesela mislim, da je to to in da bomo mogoče že danes rodili. Začnem merit intervale popadkov, ki so na 20, 15, 10 minut nekaj že zaporedoma na 10 in 8 min. potem spet nekaj na 15 min hodim pod tuš popadki ne minejo, to se vleče še celo noč, torek čez cel dan, proti večeru se mi že od otrujenosti zlušta nek čokoladni sladoled, me moj pelje v trgovino (ker sam nebi pravega izbral Ъ) kjer me k sreči med izbiranjem katerega bi, zgrabi popadek in ga lepo prediham naslonjena na zamrzovalnik ;). Gremo spat in nekje ob enih ponoči se začnejo popadki na 4-5 minut, počakam da so redni eno uro, zopet pod tuš, popadki se ojačajo in nič čas je bil, da se počasi odpravimo proti porodnišnici. Med vožnjo predihujem popadek ter me začne malo grabiti panika, še pred porodnišnico mojega vprašam, če se mi mogoče samo zdi, da se vse skupaj dogaja in je boljše da še grema domov ;). Vendar vse eno ob 3.15 vstopima v porodnišnico, kjer me sprejme babica Maja in me popelje v sobo 6., partnerju
povem kako fajn, da sma v tej sobi kaj vse boma lahko izvajala ob popadkih, kot smo se učili na jogi in delavnici. Ob pregledu mi povedo, da sem že 2-3cm odprta, Ctg je ok in da še lahkogrem za pol ure pod tuš. Ob tuširanju se popadki ne ojačajo dovolj zato me ponovno dajo na ctg
kjer sem mogla biti priklopljena do konca poroda, ker so se začela kazati neke nepravilnosti. Ker se po eni uri še ni začelo nič dogajati tudi odpiranje se je zaustavilo mi predlagajo predrtjeplodvonih ovojev in dodatek umetnih popadkov. Ko vse to storijo se pa začne…. boleči popadki, ki začnejo prihajat tudi na minuto zavrnem protibolečinske zadeve in jih poskušam čim lepše predihat, zravem uporabim vizualizacijo vednar vse popvprek. V času enega popadka sem bila naslapu, hodila ob kamniti steni ter hodila po plaži in si predstavljala valove ki prihajajo kot objemi. Po skoraj vsakem popadku me zagrabi slabost, bruham, nakar me vmes od bolečine odnese, nisem se zavedala okolice na mesto mene je moj partner odgovarjal porodničarju. Potem pa kar nenkrat pridem malo k sebi, ko pride nova babica Sara ob 8.00 in mi ponudi epiduralno, ker sem se že odprla na 5-6 cm, ko mi jo nastavijo sem postala čisto drugi človek, pričnem spet govorit, se smejati in od sreče, da nimam več bolečin sem brez problema sprejela v sobo nekaj študentov, ki so lahko opazivali kako jemljejo vzorec krvi iz otrokove glavice, ki je še v porodnem kanalu. Tako sem bila skoraj dve uri brez bolečin na kar, kar na enkrat panika saj sem se v tem kratkem času odprla na 9cm zato mi tudi nemorejo več dodati epiduralne, in ponovno pride bolečina…. kmalu že tista za katero Izidora, da palce v zrak in reče BINGOOO. Res se mi je zdelo, da mi bo ta zadnjo vtrgalo narazen. In tako sem na boku pritiskala kot smo se učili na jogi, zadnja
dva tiščavnika pa sem se morala obrniti na hrbet in ob 11.07 se je rodil Franko, težak 3710g ter velik 51cm. Položijo ga name in počakamo par minut, da popkovnica neha utripati, partner jo prereže nakar še porodim posteljico in zgodi se kar si nisem nikoli predstavljala.
Del posteljice je ostal v maternici, zato so me takoj odpeljali v operacijsko sobo kjer so mi hoteli najprej na živo delati abrazijo maternice, ker pa nisem več zdržala bolečine so me dali v splošno narkozo. Pa je šla naša posvečena ura ;( Kljub vsemu je bil porod nepozabna izkušnja za oba naju s partnerjem, in ko si še med popadki misliš nikoli več… ti potem položijo v naročje malo štručko v trenutku pozabiš na vse bolečine.
Ter vrjamem, da je k dobri izkušnji pomagal vsak obisk joge in delavnic, ki mi je dal znanja kako se spopasti z porodom.Vse se je začelo že v ponedeljek 3.6.2019, 48ur po sprožanju poroda z akupunkuro. V ponedeljek okoli desetih zjutraj me prebudi močna bolečina v spodnjem delu trebuha, grem na wc in na hlačkah opazim malo rjavkaste sluzi ter že vsa vesela mislim, da je to to in da bomo mogoče že danes rodili. Začnem merit intervale popadkov, ki so na 20, 15, 10 minut nekaj že zaporedoma na 10 in 8 min. potem spet nekaj na 15 min hodim pod tuš popadki ne minejo, to se vleče še celo noč, torek čez cel dan, proti večeru se mi že od otrujenosti zlušta nek čokoladni sladoled, me moj pelje v trgovino (ker sam nebi pravega izbral Ъ) kjer me k sreči med izbiranjem katerega bi, zgrabi popadek in ga lepo prediham naslonjena na zamrzovalnik ;). Gremo spat in nekje ob enih ponoči se začnejo popadki na 4-5 minut, počakam da so redni eno uro, zopet pod tuš, popadki se ojačajo in nič čas je bil, da se počasi odpravimo proti porodnišnici. Med vožnjo predihujem popadek ter me začne malo grabiti panika, še pred porodnišnico mojega vprašam, če se mi mogoče samo zdi, da se vse skupaj dogaja in je boljše da še grema domov ;). Vendar vse eno ob 3.15 vstopima v porodnišnico, kjer me sprejme babica Maja in me popelje v sobo 6., partnerju
povem kako fajn, da sma v tej sobi kaj vse boma lahko izvajala ob popadkih, kot smo se učili na jogi in delavnici. Ob pregledu mi povedo, da sem že 2-3cm odprta, Ctg je ok in da še lahkogrem za pol ure pod tuš. Ob tuširanju se popadki ne ojačajo dovolj zato me ponovno dajo na ctg
kjer sem mogla biti priklopljena do konca poroda, ker so se začela kazati neke nepravilnosti. Ker se po eni uri še ni začelo nič dogajati tudi odpiranje se je zaustavilo mi predlagajo predrtjeplodvonih ovojev in dodatek umetnih popadkov. Ko vse to storijo se pa začne…. boleči popadki, ki začnejo prihajat tudi na minuto zavrnem protibolečinske zadeve in jih poskušam čim lepše predihat, zravem uporabim vizualizacijo vednar vse popvprek. V času enega popadka sem bila naslapu, hodila ob kamniti steni ter hodila po plaži in si predstavljala valove ki prihajajo kot objemi. Po skoraj vsakem popadku me zagrabi slabost, bruham, nakar me vmes od bolečine odnese, nisem se zavedala okolice na mesto mene je moj partner odgovarjal porodničarju. Potem pa kar nenkrat pridem malo k sebi, ko pride nova babica Sara ob 8.00 in mi ponudi epiduralno, ker sem se že odprla na 5-6 cm, ko mi jo nastavijo sem postala čisto drugi človek, pričnem spet govorit, se smejati in od sreče, da nimam več bolečin sem brez problema sprejela v sobo nekaj študentov, ki so lahko opazivali kako jemljejo vzorec krvi iz otrokove glavice, ki je še v porodnem kanalu. Tako sem bila skoraj dve uri brez bolečin na kar, kar na enkrat panika saj sem se v tem kratkem času odprla na 9cm zato mi tudi nemorejo več dodati epiduralne, in ponovno pride bolečina…. kmalu že tista za katero Izidora, da palce v zrak in reče BINGOOO. Res se mi je zdelo, da mi bo ta zadnjo vtrgalo narazen. In tako sem na boku pritiskala kot smo se učili na jogi, zadnja
dva tiščavnika pa sem se morala obrniti na hrbet in ob 11.07 se je rodil Franko, težak 3710g ter velik 51cm. Položijo ga name in počakamo par minut, da popkovnica neha utripati, partner jo prereže nakar še porodim posteljico in zgodi se kar si nisem nikoli predstavljala.
Del posteljice je ostal v maternici, zato so me takoj odpeljali v operacijsko sobo kjer so mi hoteli najprej na živo delati abrazijo maternice, ker pa nisem več zdržala bolečine so me dali v splošno narkozo. Pa je šla naša posvečena ura ;( Kljub vsemu je bil porod nepozabna izkušnja za oba naju s partnerjem, in ko si še med popadki misliš nikoli več… ti potem položijo v naročje malo štručko v trenutku pozabiš na vse bolečine.
Ter vrjamem, da je k dobri izkušnji pomagal vsak obisk joge in delavnic, ki mi je dal znanja kako se spopasti z porodom.
povem kako fajn, da sma v tej sobi kaj vse boma lahko izvajala ob popadkih, kot smo se učili na jogi in delavnici. Ob pregledu mi povedo, da sem že 2-3cm odprta, Ctg je ok in da še lahkogrem za pol ure pod tuš. Ob tuširanju se popadki ne ojačajo dovolj zato me ponovno dajo na ctg
kjer sem mogla biti priklopljena do konca poroda, ker so se začela kazati neke nepravilnosti. Ker se po eni uri še ni začelo nič dogajati tudi odpiranje se je zaustavilo mi predlagajo predrtjeplodvonih ovojev in dodatek umetnih popadkov. Ko vse to storijo se pa začne…. boleči popadki, ki začnejo prihajat tudi na minuto zavrnem protibolečinske zadeve in jih poskušam čim lepše predihat, zravem uporabim vizualizacijo vednar vse popvprek. V času enega popadka sem bila naslapu, hodila ob kamniti steni ter hodila po plaži in si predstavljala valove ki prihajajo kot objemi. Po skoraj vsakem popadku me zagrabi slabost, bruham, nakar me vmes od bolečine odnese, nisem se zavedala okolice na mesto mene je moj partner odgovarjal porodničarju. Potem pa kar nenkrat pridem malo k sebi, ko pride nova babica Sara ob 8.00 in mi ponudi epiduralno, ker sem se že odprla na 5-6 cm, ko mi jo nastavijo sem postala čisto drugi človek, pričnem spet govorit, se smejati in od sreče, da nimam več bolečin sem brez problema sprejela v sobo nekaj študentov, ki so lahko opazivali kako jemljejo vzorec krvi iz otrokove glavice, ki je še v porodnem kanalu. Tako sem bila skoraj dve uri brez bolečin na kar, kar na enkrat panika saj sem se v tem kratkem času odprla na 9cm zato mi tudi nemorejo več dodati epiduralne, in ponovno pride bolečina…. kmalu že tista za katero Izidora, da palce v zrak in reče BINGOOO. Res se mi je zdelo, da mi bo ta zadnjo vtrgalo narazen. In tako sem na boku pritiskala kot smo se učili na jogi, zadnja
dva tiščavnika pa sem se morala obrniti na hrbet in ob 11.07 se je rodil Franko, težak 3710g ter velik 51cm. Položijo ga name in počakamo par minut, da popkovnica neha utripati, partner jo prereže nakar še porodim posteljico in zgodi se kar si nisem nikoli predstavljala.
Del posteljice je ostal v maternici, zato so me takoj odpeljali v operacijsko sobo kjer so mi hoteli najprej na živo delati abrazijo maternice, ker pa nisem več zdržala bolečine so me dali v splošno narkozo. Pa je šla naša posvečena ura ;( Kljub vsemu je bil porod nepozabna izkušnja za oba naju s partnerjem, in ko si še med popadki misliš nikoli več… ti potem položijo v naročje malo štručko v trenutku pozabiš na vse bolečine.
Ter vrjamem, da je k dobri izkušnji pomagal vsak obisk joge in delavnic, ki mi je dal znanja kako se spopasti z porodom.Vse se je začelo že v ponedeljek 3.6.2019, 48ur po sprožanju poroda z akupunkuro. V ponedeljek okoli desetih zjutraj me prebudi močna bolečina v spodnjem delu trebuha, grem na wc in na hlačkah opazim malo rjavkaste sluzi ter že vsa vesela mislim, da je to to in da bomo mogoče že danes rodili. Začnem merit intervale popadkov, ki so na 20, 15, 10 minut nekaj že zaporedoma na 10 in 8 min. potem spet nekaj na 15 min hodim pod tuš popadki ne minejo, to se vleče še celo noč, torek čez cel dan, proti večeru se mi že od otrujenosti zlušta nek čokoladni sladoled, me moj pelje v trgovino (ker sam nebi pravega izbral Ъ) kjer me k sreči med izbiranjem katerega bi, zgrabi popadek in ga lepo prediham naslonjena na zamrzovalnik ;). Gremo spat in nekje ob enih ponoči se začnejo popadki na 4-5 minut, počakam da so redni eno uro, zopet pod tuš, popadki se ojačajo in nič čas je bil, da se počasi odpravimo proti porodnišnici. Med vožnjo predihujem popadek ter me začne malo grabiti panika, še pred porodnišnico mojega vprašam, če se mi mogoče samo zdi, da se vse skupaj dogaja in je boljše da še grema domov ;). Vendar vse eno ob 3.15 vstopima v porodnišnico, kjer me sprejme babica Maja in me popelje v sobo 6., partnerju
povem kako fajn, da sma v tej sobi kaj vse boma lahko izvajala ob popadkih, kot smo se učili na jogi in delavnici. Ob pregledu mi povedo, da sem že 2-3cm odprta, Ctg je ok in da še lahkogrem za pol ure pod tuš. Ob tuširanju se popadki ne ojačajo dovolj zato me ponovno dajo na ctg
kjer sem mogla biti priklopljena do konca poroda, ker so se začela kazati neke nepravilnosti. Ker se po eni uri še ni začelo nič dogajati tudi odpiranje se je zaustavilo mi predlagajo predrtjeplodvonih ovojev in dodatek umetnih popadkov. Ko vse to storijo se pa začne…. boleči popadki, ki začnejo prihajat tudi na minuto zavrnem protibolečinske zadeve in jih poskušam čim lepše predihat, zravem uporabim vizualizacijo vednar vse popvprek. V času enega popadka sem bila naslapu, hodila ob kamniti steni ter hodila po plaži in si predstavljala valove ki prihajajo kot objemi. Po skoraj vsakem popadku me zagrabi slabost, bruham, nakar me vmes od bolečine odnese, nisem se zavedala okolice na mesto mene je moj partner odgovarjal porodničarju. Potem pa kar nenkrat pridem malo k sebi, ko pride nova babica Sara ob 8.00 in mi ponudi epiduralno, ker sem se že odprla na 5-6 cm, ko mi jo nastavijo sem postala čisto drugi človek, pričnem spet govorit, se smejati in od sreče, da nimam več bolečin sem brez problema sprejela v sobo nekaj študentov, ki so lahko opazivali kako jemljejo vzorec krvi iz otrokove glavice, ki je še v porodnem kanalu. Tako sem bila skoraj dve uri brez bolečin na kar, kar na enkrat panika saj sem se v tem kratkem času odprla na 9cm zato mi tudi nemorejo več dodati epiduralne, in ponovno pride bolečina…. kmalu že tista za katero Izidora, da palce v zrak in reče BINGOOO. Res se mi je zdelo, da mi bo ta zadnjo vtrgalo narazen. In tako sem na boku pritiskala kot smo se učili na jogi, zadnja
dva tiščavnika pa sem se morala obrniti na hrbet in ob 11.07 se je rodil Franko, težak 3710g ter velik 51cm. Položijo ga name in počakamo par minut, da popkovnica neha utripati, partner jo prereže nakar še porodim posteljico in zgodi se kar si nisem nikoli predstavljala.
Del posteljice je ostal v maternici, zato so me takoj odpeljali v operacijsko sobo kjer so mi hoteli najprej na živo delati abrazijo maternice, ker pa nisem več zdržala bolečine so me dali v splošno narkozo. Pa je šla naša posvečena ura ;( Kljub vsemu je bil porod nepozabna izkušnja za oba naju s partnerjem, in ko si še med popadki misliš nikoli več… ti potem položijo v naročje malo štručko v trenutku pozabiš na vse bolečine.
Ter vrjamem, da je k dobri izkušnji pomagal vsak obisk joge in delavnic, ki mi je dal znanja kako se spopasti z porodom.
Celo nosečnost, ko je Izidora na jogi za nosečnice prebirala zgodbe mladih mamic, sem se spraševala kdaj bo moja prišla na vrsto.Evo, prišla je!Moja porodna zgodba se začne 5.junija. Na zadnjem pregledu pri moji ginekologinji je ugotovila da imam ”popadke”. Redne, na 5 min. Skrega me zakaj nisem šla v porodnišnico in pošlje domov z napotki da naj se spremljam in če bo do večera še tak, naj grem v porodnišnico.Zakaj nisem šla v porodnišnico takrat? Ker me nič ni bolelo. Samo zategovalo kot pri trebušnjakih… In prav sem imela, sedaj ko vem kako zgledajo popadki lahko rečem, da tisto zagotovo niso bili popadki! Do večera so se zategovanja nehala. No 10.junija sem se po navodilih ginekologinje morala naročiti na CTG v bolnici. Pokličem, naročijo me 14.junija ob 11.00 Na ta dan zjutraj sma oba z fantom imela smešni občutek (to sma ugotovila kasneje).Šla sem na CTG, me priklopijo in spet jim nekaj ni bilo všeč (kot že moji ginekologinji ne, na prejšnjih pregledih). Koliko sem ugotovila se moja punčka ni dovolj premikala? Skratka nereaktiven CTG. Nato so naredili UZ, bila je že čisto spuščena, komaj je zmerila obseg, nato pa me posede da se pogovorima. Glede na to da sem celo nosečnost si dajala injekcije proti strjevanju krvi in ker sem bila 4 dni čez rok, je predlagala da sprožimo porod. Jaz sem se takoj strinjala ker sem trebuha imela že vrh glave!!! No ob 14. so mi vstavili prvo in edino tabletko. Do 19. popoldan sem imela menstrualnim krčom podobne bolečine. Nič takega, odprta 1-2 cm.Ravno pred večerjo (okoli 19. ure) pa se je začelo. Komaj sem pojedla večerjo. Potem sem šla pod tuš. Pod vroči, vreli tuš, mene pa je zeblo!!!! A kaj ko ni pomagal, zato sem jim rekla za nekaj proti bolečinam (seveda sem mislila epiduralno,ultivo…bilokaj, a dobila sem samo injekcijo v rit ki ni pomagala NIČ) Ob 22. so me pogledali – odprta 2 cm, popadki pa na manj kot 5 min! Ob 23.30 spet pregled – odprta slabe 3 – gremo v porodno!Teh 3,5 ur se bolj slabo spomnim… Vem da me je pričakala babica Erika! Predrla je mehur in takrat je komaj začelo zares bolet!!! Popadki redni, močni, nevem na kolko minut ampak zelo pogosti! Vmes so mi prinesli kisik, za katerega sem mislila in upala da je kaj proti bolečinam haha. Skratka bilo je boleče! Premalo sem bila pripravljena na bolečino. Res boli. Na koncu pa je prvo ven pogledala glavica… Skozi mene so šla vsa čustva tega sveta! Dobra in slaba! Veselje, strah, groza, noro mi je bilo da sem glavo videla med nogami!!! In z naslednjim popadkom je bila tukaj. NAJLEPŠA PUNČKA NA SVETU – ZOJA! Ob 3.00 52 cm, 3490g. Ostala je samo ljubezen. Naj povem da nisem bila šivana (tudi masirala sicer nisem), takoj sem bila pri sebi, polna energije, sedela po turško, takoj šla lulat, skratka moje telo je takoj k sebi prišlo (tudi zdaj 6t po porodu sem na predporodni teži, oblačim ista oblačila kot prej). Moj dragi pa je hitro šel domov spat haha. Čisto je bil izčrpan od poroda haha. Vglavnem, verjetno sem marsikaj spustila, marsikaj že pozabila, ampak če bi prej pisala ta spis, bi napisala samo: NE IT RODIT! Malo heca! Bom imela še kakega otroka, ampak drugo leto še zagotovo ne haha. Hvala ti za vso znanje ki si mi ga predala! Ni mi žal da sem hodila na jogo in kasneje na delavnice ker sem ogromno odnesla! Sploh delavnice za dojenje! Da se pohvalim da se od 1. dne polno dojima!Veselim se že v kratkem masaže za dojenčka in pa jeseni gibalnih uric pa mogoče še kaj. Hvala ti da si taka sončna vila, ki predajaš znanje in vlivaš pogum bodočim mamicam in pa da imamo mamice prostor kamor se lahko zatečemo po nasvet, objem in podporo.
Pa je prisel dan,ko ti tudi jaz pisem svojo porodno zgodbo,sicer nekoliko prej kot sem mislila,da ti jo bom ampak vseeno.
Glede na to,da sem prvorodka,da imam v glavi polno teorije,nisem vedela tocno kaj se dogaja,ampak zacelo se je ze v nedeljo, 15.decembra.Po kosilu so me zaceli muciti krci.Ker sem hodila na akupunkturo,sem vedela,da se pocasi telo pripravlja.krci so bili tudi v ponedeljek in torek,vendar so po dveh do treh urah izzveneli.Ok sem si mislila,se imamo cas.Ko je Saso odhajal v sluzbo,v Beograd,v torek,sem mu rekla naj bo dosegljiv in mi je reko kaj se hecam.Sem rekla ja prehitro je ampak vseeno.Itak sem morala poskrbet se za zadnja bozicna darila.V sredo sem se odlocila,da pocivam doma in specem nekaj keksov.Res sem jih in se popoldan utrujena zvalila na kavc.Zvecer sem se stusirala,kot obicajno in gledala bozicni filem,ko sem naenkrat zaslisala in zacutila pok.Skobacala sem se na wc,kjer se mi je vlila roza tekocina.ok zacelo se je,se vlegla na bok,poklicala mamo da pride pome in me pelje v porodnisnico,obvestila se Sasota,ki je ravno zakljuceval s sestankom.Sla pod tus.Nakar so se zaceli popadki,ki sem jih predihavala na postelji,se oblacila med popadki in klicala mamo kje hodi,saj so bili na 3 minute.Med popadki sem se oblekla in stvari spakirala v nahrbtnik.V porodnisnico sva prisli ok 22-h,kjer sem v krcu zlezla na stol,babica je ugotovila da sem odprta 4 cm.Takoj smo odsle v porodno sobo.Saso se je odpravil iz Brograda in sam upal sem,da bo prisel pravi cas.Popadki so bili iz minute v minuto pogostejsi,zdelo se mi je,da nimam casa niti zadihat.Po uri v porodni sobi,me je babica pogledala in bila sem odprta 8 cm.Cez pol ure so me zopet pogledali,saj sem imela obcutek da me kakat,torej vedela sem tiscavniki so se zaceli.Babica je ugotovila,da sem odprta 10 cm in brez maternicnega vratu.Sem mislila ok malo se,ampak tiscavniki so bili prekratki,dali so mi umetne se dodatno in se glavica ni dovolj hitro spuscala,otrok se mucil in boril a nikakor,da pride nizje.v sobo je prisla porodnicarka,otrocku izmerili Ph,ki je bil ok,vendar se je po dolzini tiscavnikov in moci odlocila,da gremo delat carski rez.V krcu bolecine popadkov,so me zbasali na operacijsko mizo.Potem se spomnim glasov mame in Sasota,preden sem se zbudila na intenzivni negi.
Bilo je za mano,a svojega princa se nisem videla,preden sem prisla k sebi in vzela telefon v roke,ker sem imela prve fotografije,ki jih je nardil ponosen ati.Ob 2:15 sva dobila,za naju,najlepso struco na svetu.tezkega 3380 g in velikega 52 cm,Lukasa.Sele popoldan sem ga dobila na kratko potem so ga odnesli.Takrat sem spoznala kaj pomeni ta cista in pristna ljubezen do otroka.Domov sva prisla v ponedeljek,pred bozicem,in za naju s Sasotom je bil to najlepsi bozic do zdaj.Zdaj se ze pridno dojiva in pridobivava na tezi.Komaj cakava,da bova stara 3 tedne in da bo soncek,da lahko prideva pozdravit Izidoro.
Se enkrat hvala za vse,se vidimo kmalu.
Glede na to,da sem prvorodka,da imam v glavi polno teorije,nisem vedela tocno kaj se dogaja,ampak zacelo se je ze v nedeljo, 15.decembra.Po kosilu so me zaceli muciti krci.Ker sem hodila na akupunkturo,sem vedela,da se pocasi telo pripravlja.krci so bili tudi v ponedeljek in torek,vendar so po dveh do treh urah izzveneli.Ok sem si mislila,se imamo cas.Ko je Saso odhajal v sluzbo,v Beograd,v torek,sem mu rekla naj bo dosegljiv in mi je reko kaj se hecam.Sem rekla ja prehitro je ampak vseeno.Itak sem morala poskrbet se za zadnja bozicna darila.V sredo sem se odlocila,da pocivam doma in specem nekaj keksov.Res sem jih in se popoldan utrujena zvalila na kavc.Zvecer sem se stusirala,kot obicajno in gledala bozicni filem,ko sem naenkrat zaslisala in zacutila pok.Skobacala sem se na wc,kjer se mi je vlila roza tekocina.ok zacelo se je,se vlegla na bok,poklicala mamo da pride pome in me pelje v porodnisnico,obvestila se Sasota,ki je ravno zakljuceval s sestankom.Sla pod tus.Nakar so se zaceli popadki,ki sem jih predihavala na postelji,se oblacila med popadki in klicala mamo kje hodi,saj so bili na 3 minute.Med popadki sem se oblekla in stvari spakirala v nahrbtnik.V porodnisnico sva prisli ok 22-h,kjer sem v krcu zlezla na stol,babica je ugotovila da sem odprta 4 cm.Takoj smo odsle v porodno sobo.Saso se je odpravil iz Brograda in sam upal sem,da bo prisel pravi cas.Popadki so bili iz minute v minuto pogostejsi,zdelo se mi je,da nimam casa niti zadihat.Po uri v porodni sobi,me je babica pogledala in bila sem odprta 8 cm.Cez pol ure so me zopet pogledali,saj sem imela obcutek da me kakat,torej vedela sem tiscavniki so se zaceli.Babica je ugotovila,da sem odprta 10 cm in brez maternicnega vratu.Sem mislila ok malo se,ampak tiscavniki so bili prekratki,dali so mi umetne se dodatno in se glavica ni dovolj hitro spuscala,otrok se mucil in boril a nikakor,da pride nizje.v sobo je prisla porodnicarka,otrocku izmerili Ph,ki je bil ok,vendar se je po dolzini tiscavnikov in moci odlocila,da gremo delat carski rez.V krcu bolecine popadkov,so me zbasali na operacijsko mizo.Potem se spomnim glasov mame in Sasota,preden sem se zbudila na intenzivni negi.
Bilo je za mano,a svojega princa se nisem videla,preden sem prisla k sebi in vzela telefon v roke,ker sem imela prve fotografije,ki jih je nardil ponosen ati.Ob 2:15 sva dobila,za naju,najlepso struco na svetu.tezkega 3380 g in velikega 52 cm,Lukasa.Sele popoldan sem ga dobila na kratko potem so ga odnesli.Takrat sem spoznala kaj pomeni ta cista in pristna ljubezen do otroka.Domov sva prisla v ponedeljek,pred bozicem,in za naju s Sasotom je bil to najlepsi bozic do zdaj.Zdaj se ze pridno dojiva in pridobivava na tezi.Komaj cakava,da bova stara 3 tedne in da bo soncek,da lahko prideva pozdravit Izidoro.
Se enkrat hvala za vse,se vidimo kmalu.
Na predviden datum poroda, 31.10. me je popoldan začelo nekaj stiskati v predelu trebuha. Nič bolečega, neprijetnega, zgolj pritisk. To se je nadaljevalo do poznega večera, ko sem med gledanjem televizije občutila močnejše krče v spodnjem delu trebuha. Postajali so vedno bolj intenzivni, zato se odločim it pod tuš “preverit”, če gre zares. Občutki ne ponehajo, opazim pa tudi krvavkasto sluz na toaletnem papirju. Vesela partnerju povem, da se nekaj dogaja… Do konca pogledam film in probam zaspat. Čez čas začnem štopat popadke, ki jih lepo predihavam, ampak ker mi aplikacija na telefonu že dve uri kaže popadke na točno 2 minuti in trajajo približno 45 sekund, se ob 3:00 vseeno odločim it “pokazat” v porodnišnico. Tam mi povejo, da je maternični vrat izginil, da je glavica zelo nizko, ampak da sem odprta celih 0 cm. 🙂 Informacijo vseeno sprejmem pozitivno in povem partnerju, da se lahko gre domov še malo naspat, jaz pa grem v porodno sobo št. 4. Ne vem zakaj, ampak v tistem trenutku nisem začutila, da bi vprašala za katero od drugih sob. Babica, ki mi takoj pove, da se bova družili samo do 06:30, mi nastavi CTG, pogasne luči in mi naroči, da naj probam vsaj malo dremat med popadki. 3 ure minejo kar hitro, popadki se mi zdijo vedno močnejši, jaz pa komaj čakam na novo babico, da mi pove, če kaj napredujemo. Ta mi najprej sname CTG in me napoti pod doooolg tuš in predlaga gibanje, sama mi prinese tudi žogi za sedet in masirat, če bi mi slučajno ustrezalo. Tuš mi je noro pasal, še dalje se mi je luščil čep, dvakrat pa me je pognalo tudi na wc, kjer se mi je telo samo “ščistilo” – tu sem se tudi praktično zavedla, da moram res samo zaupat telesu, ker ve, kaj dela in cim manj razmišljat. Ko sem se vrnila v porodno sobo sem ob dveh zaporednih popadkih še bruhala – iz mene je sla samo voda. Takrat je šla mimo porodne sobe druga babica, Verena, ki z nasmeškom prebere moj priimek na vratih in takoj stopi do mene, me objame in mi pove, da je ona mene pred 28 leti spravila na svet. 🙂 Ni mi bilo potrebno nič reči, nekako sma obe začutili, da se babici zamenjata in da me spremlja ona (čeprav je tudi druga bila super!). Sedela je ob meni in me z žogico masirala po križu, ob popadku pa mi je z roko nežno tresla stegno in mi kazala, kje naj se sprostim in probam imet mehko. Povem ji, da porodnega načrta nimam napisanega, ji pa povem svoje želje – v grobem: čim manj “kemije” in posvečena ura. Sama me vpraša, če sem si masirala presredek. (Opomba za vse, ki so vključene v raziskavo o vplivu joge na porod – zaradi potreb raziskave velikokrat pridejo preverit oceno bolečine in ali želiš epiduralno. Babica je kar sama ob drugem vprašanju namesto mene odgovorila, da bom sama povedala, če jo bom želela, mene pa vzpodbudila in rekla, da verjame, da je ne bom potrebovala in da bom vse super izpeljala.) Ob pregledu mi pove, da je vse lepo pripravljeno, ampak da imam ustje izjemno trdo ter da mi vseeno predlaga polovičko Dolantina, da bi se mi vsaj malo zmehčalo in začelo odpirat. Kombinacija tuša, gibanja in injekcije je očitno pomagala, ko mi nekje med 8:00 in 9:00 pove, da sem odprta okoli 1-2 cm. Spet sprejmem pozitivno – nekam se premika. Popadki pa so se mi vseeno zdeli že res boleči in v enem trenutku sem pomislila, kje je še tistih 7cm, ko je baje najhuje. Po nekaj časa mi babica predlaga predrtje ovojev – ker ji popolnoma zaupam, se strinjam. Ob 10.00, tik pred predrtjem, ki ga nisem nič čutila, se mi v sobi pridruži tudi partner. Na začetku mi je zelo pasalo, da me je masiral in božal, do trenutka, ko mi več noben dotik ni ustrezal. Naenkrat sem kar nekam odplavala – navznoter, ne spomnim se veliko, kaj se je dogajalo okoli. Zadnja informacija, ki sem jo imela v spominu je bila, da sem odprta 3cm. V enem trenutku se popadki čisto spremenijo. Na tem mestu začnem spuščat res čudne zvoke, ne toliko kričanje, ampak glasne nizke frekvence, čisto spontano. Baje sem grabila partnerja za tisto haljo in ga vlekla k sebi, v glavnem, groba sem bila. Ne vem nič. 🙂 Grozna sila mi pritiska dol, tega se prestrašim in povem, da ne pritiskam jaz, ampak da telo samo pritiska in enostavno ne znam ustavit. V glavi sem imela “pri 3cm pa res ne smeš nič potiskat!”. Ko se skoncentriram še na zunanje dogajanje, čutim, da se babica trudi ohranit presredek in slišim, da je malemu sila prit ven. Skoraj do konca sem ležala na boku, ko me obrnejo na hrbet in naročijo, da se primem pod nogami. Naenkrat samo slišim ogromen pljusk vode, ki je stuširal vse spodaj, ko mi povejo, da je glavica že zunaj. Nič mi ni bilo jasno – kdaj sem se odprla, nič pritiskanja, kot smo se učile na delavnici?! Z naslednjim popadkom zajamem sapo in pritisnem, kot smo vadile in ob 11:20 že začutim nenadno olajšanje, med nogami vidim malega Matica. No, ni bil tako majhen – 3830g, 51cm, obseg glavice 35cm. Ker moj presredek vseeno ni bil tako raztegljiv, kot bi si želeli, so mi opravili epiziotomijo. Ne reza, ne šivanja nisem čutila. Po tvojih navodilih ne vem, kako izgleda rana, ne gledam. 🙂 Včasih me malo zateguje, ni pa nič, kar se ne bi dalo preživet. Nageca so mi dali pod srajco, nor občutek. Ponavljala sem samo “ne morem verjet” – da je porod mimo, da je mali dejansko tukaj, da sva midva to ustvarila… En val čustev. Babica je sama počakala, da je tipkovnica nehala utripat, preden jo je partner prerezal, ni bilo potrebno posebej izpostavit. Že v porodni sobi sva se lepo podojila, zaenkrat je pravi požeruhec in se lepo pristavlja. V materinski knjižici mi tako piše trajanje poroda 2h 20min, spremenila ne bi nič – točno tako mi je bilo namenjeno in sem hvaležna za vse. Partnerju za najboljšo podporo, tebi Izidora za vse tvoje nasvete in psihično pripravo ter babici Vereni za vso srčnost. Čudovito je sklenila krog, ko naju je oba pospremila na ta svet.
Zacelo se je v sre na pregledu v bolnici (ATN), ko mi je naredila ginekologinja vaginalni pregled in rekla da ze cuti glavico, da sem nekje za prst odprta in ko sem hodla domov me je v trebuhu zbadalo da sem komaj prisla do doma(isti scenarij je bil ze prvic: zjutraj pregled zvecer sem pa rodila, pa se isti dan je bil sreda). Tisto popoldan sem prelezala in se bolj slabo pocutila, pa se nahod me je ujel :/ No, ponoci ob 1.30 zjutraj sem zacutla popadke ampak so bili zelo blagi nekje na 5-10 min in dolgi 50-90 s. Nato sem 14.45 odsla na wc in odtekla mi je voda s svetlo krvjo. Takrat sem se odlocla, da zbudim moza in poklicem varstvo za starejso hcerko. Medtem casom sem sla se pod tus, popadki so se malo umrli. Vseeno glede na to kako hitro je prvic potekalo odkar mi je voda odtekla nisem upala ostati doma dlje. Cez pol urce sva torej ze bila v bolnici, kjer sem bila 2-3 cm odprta. Izpolnit smo se mogli vso papirologijo za porod in med tem casom sem imela 2 popadka zelo zelo rahla. Nekje ob 4ih so me dali v sobo 3, kjer ni bilo nobenih pripomockov, (sem rekla za sobo 1 ali 6, pa so bile vse zasedene )Dali so mi ctg in sem lezala, popadki so se ustavli in je bil kaksen na 10 min in me je ze posteno skrbelo kaj se dogaja da so tak poredki in sploh ne mocni kot prvic. Babica je prisla sele po kaksni urci, ko sem jo prosla ce lahko grem na wc. Ker sem imela razpok naj ne bi, ampak mi je dovolila. Ponovno se vrnem v sobo in mi nazaj namestijo ctg in spet cakanje. Ponovno me je prisla pogledat cez urco mi odstranila ctg in rekla naj se grem malo sprehodit pa spet sem mogla iti lulat, ker sem imela poln mehur. Kak sem zacela hoditi so se pojavli popadki bili so malo mocnejsi. Ko sem se vrnila v sobo sem jih ze bolj mocneje cutla, malo sem bila na postelji v poziciji macke in zajca, ampak ko so postajali bolj mocnejsi mi je najbolj pasalo lezanje na levem boku in da sem se skljucila skupaj. Potem pa kot da bi presekal so prisli zelo mocni popadki in pritisk navzdol. Moz je takrat poklical sestre, ampak je babica bila ravnokar pri porodu v sosednji sobi. Ker se seveda vse slisi, sem slisala da je ravnokar rodila, ko je meni ze bila kriza, ker so se zaceli tiscalniki. Cela vecnost se mi je zdela preden je prisla babica.Prisla je ravno med popadkom in zelela da se obrnem na hrbet da me pogleda, ker nisem mogla takoj se obrnit je ze povzdignila ton da drugace ne gre. Ok popadek mine se obrnem in ji recem ce lahko na levem boku rodim in tega neodobravajocega pogleda ne bom pozabila nikoli, preden mi je odgovorila, da mi tako ne bo mogla varovati presredka. Nato spet popadek in avtomatsko se obrnem na levi bok in samo slisim ko nekomu drugemu rece da bom tak na levem boku rodila. Nato pa se ugotovi, da imam polno crevesje in se je zraven spet jezila. Med potiskanjem nato spet slisim babico ko rece prerez bo in zacutila grozno bolecino ( prvic sploh vedla nisem da so mi prerezali presredek). Ampak se dobro, da je bilo hitro konec in 6.31 smo dobili nas drugi zakladek. Dojenje nama je steklo takoj in je ze sama zacela iskati dojko malo po tem ko so mi jo dali v narocje, pristavila sem jo in je zacela sesati -toje bilo neprecenljivo. Sem pa drugi porod dosti bolj intenzivneje dozivljala in vedela kaj se dogaja, docimer sem prvic bila kot v nekem transu cisto na koncu in se ne spimnim tocno vseh podrobnosti.Prvic sem imela vse skozi mocne popadke, kaksno urco in pol na 5-10 min, nato pa zadnji 2 uri na manj kot 5 min, sedaj pa so bili mocni samo na koncu ko so v bistvu ze tiscalniki bili. Prvic je bil super babicar in ni bilo problema sedaj pa ni bila ravno najbolj prijazna babica. Ker sem mozu nonstop govorila da more recti za posveceno uro( ker je prvic nismo imeli)je to tudi naredil in ga je babica nadrla, ces v tem smislu da sej ve kaj dela in da mi je takoj dala otrocka. Pol pa se ji je rekel ce lahko popkovino prereze, pa ga je spet nadrla ce ji bomo pustili da opravi svoje delo prej Grozno je bilo res, ker ji je cisto lepo rekel, nic ni hotel slabega.Ampak sma se samo nasmejala in rekla ok. Mogoce je imela slab dan pa se konec njene smene je bilo. Jutranja izmena je pa bila zelo prijazna:) pa se skoraj 3 ure so nas pustili prakticno pri miru. Zelim pa se ti se enkrat zahvaliti za vse napotke na vadbah, res bom pogresala vadbo za nosecnice, ker je super, ti s svojo pozitivno energijo ji das poseben car Upam, da mi pa uspe priti na kaksne igralne urice.
Sporocam ti veselo novico, da se nama je vceraj, ob 4.50 zjutraj rodila zdrava hcerkica Mia, velika 46cm in tezka 3150g.
Porod je bil (razen ene protibolecinske injekcije) popolnoma naraven, in moram priznati, da sploh ni bilo tako hudo. Prvi popadek sem zacutila v cetrtek ob 23.30, pred tem samo rahlo zbadanje v jajcnikih. Prvi stirje popadki so bili na 7-8 minut, potem pa so se tako zaceli na 4 minute, trajali pa so cca. minuto. Bili so precej mocni, tako da sem jih predihovala na vseh stirih.
Ob 2.15 zjutraj sva prispela v Mb porodnisnico, kjer so ugotovili da sem 2 cm odprta, vendar je maternicni vrat zelo tanek. Ob 3.30 je babica ugotovila, da sem odprta 4cm, nato pa je vse slo izjemno hitro. Med popadki skoraj ni bilo vec premora, veliko stvari se ne spomnim, vem samo da sem moral zaceti potiskati, in ze sem lahko pobozala glavico. Ob 4.50 je mala Mia ze lezala na mojem trebuscku, ati pa je prerezal popkovnico. Med posveceno uro sva se tudi prvic podojili, od takrat naprej pa nama tudi prav super gre. Pristavim jo kadarkoli zeli in do zdaj je ze 4x kakala, tako da sestre pravijo da super sesa. Upam, da bo tako tudi ostalo.
Izidora, rada bi se ti se enkrat zahvalila za vse informacije, znanje in podporo ki sem jo dobila od tebe v casu nosecnosti. Prepricana sem, da brez mirnega odnosa, s katerim sem predvsem zardi tebe odsla na porod, tako prijetne izkusnje ne bi mogla doseči. Ne želim reči, da me porod ni bolel, ker je, precej. Vendar sem se znala izklopiti, se potopiti v drug svet in tako je vse slo res gladko. Zato še enkrat iskrena HVALA.
Ko bo pikica dovolj velika, se skoraj gotovo vidimo se na razvojnih uricah.
Porod je bil (razen ene protibolecinske injekcije) popolnoma naraven, in moram priznati, da sploh ni bilo tako hudo. Prvi popadek sem zacutila v cetrtek ob 23.30, pred tem samo rahlo zbadanje v jajcnikih. Prvi stirje popadki so bili na 7-8 minut, potem pa so se tako zaceli na 4 minute, trajali pa so cca. minuto. Bili so precej mocni, tako da sem jih predihovala na vseh stirih.
Ob 2.15 zjutraj sva prispela v Mb porodnisnico, kjer so ugotovili da sem 2 cm odprta, vendar je maternicni vrat zelo tanek. Ob 3.30 je babica ugotovila, da sem odprta 4cm, nato pa je vse slo izjemno hitro. Med popadki skoraj ni bilo vec premora, veliko stvari se ne spomnim, vem samo da sem moral zaceti potiskati, in ze sem lahko pobozala glavico. Ob 4.50 je mala Mia ze lezala na mojem trebuscku, ati pa je prerezal popkovnico. Med posveceno uro sva se tudi prvic podojili, od takrat naprej pa nama tudi prav super gre. Pristavim jo kadarkoli zeli in do zdaj je ze 4x kakala, tako da sestre pravijo da super sesa. Upam, da bo tako tudi ostalo.
Izidora, rada bi se ti se enkrat zahvalila za vse informacije, znanje in podporo ki sem jo dobila od tebe v casu nosecnosti. Prepricana sem, da brez mirnega odnosa, s katerim sem predvsem zardi tebe odsla na porod, tako prijetne izkusnje ne bi mogla doseči. Ne želim reči, da me porod ni bolel, ker je, precej. Vendar sem se znala izklopiti, se potopiti v drug svet in tako je vse slo res gladko. Zato še enkrat iskrena HVALA.
Ko bo pikica dovolj velika, se skoraj gotovo vidimo se na razvojnih uricah.
Odkar sem dobila termin za carski rez (21. 10.) sem skoraj vsak drug dan morala po razlicne napotnice za preiskave itd. Tako sem zadnjih 14dni vecinoma prezivela med gospodinjskimi opravki in nacrtovanjem poti med mb in ptujem. V cetrtek, 17. 10., sem bila narocena ma ctg v porodnisnici na ptuju ob 7h zjutraj. Ker ctg ni bil za “cisto oceno 5, ampak za 4”, sem morala iti popoldan se k svojemu ginekologu na ponovni ctg. Vmes mi je odpadel cep, ctg popoldan je pokazal da je vse ok.
V petek sem bila ok. Okoli 17. Ure me je zagrabil krc v maternici in je trajal kakih 20 minut. Take krce sem ze imela ze prej. Ob 17.35 sem dobila enak krc, a znotraj tega krca se en mocnejsi, intenziven. Kot da bi mi nekdo zagrabil s klescami vrat noznice. Cez 10 min se enega takega. Odpravila sva se na ptuj in celo pot nisem bila prepricana ali je to popadek, ali ne in ce me bodo poslali domov.
Ko sem prisla tja je bila ura 18.30. Dali so me na ctg in v miru izpolmjevali dokumentacijo. Ob 19.00 mi je med merjenjem odtekla voda. In to na polno. Sestra je kar skocila vstran, ker je teklo iz mize. Nato je pa prisel res pravi popadek. Taksen, da mi je telo oblila vročica. Ko je minil, sem pricela nekontrolirano drhtet. Sestra je preverila – odprta sem bila 4 cm. Poklicali so Tomaza, da me je slekel in odnesel mokra oblacila v avto. Prisla je zdravnica – odprta sem bila 6cm. Vsi so priceli skakat in se klicat okoli. V sami zmedi vprasam zdravnico ali bo lahko pri cr zraven tomaz (predhoden dogovor o spinalni anasteziji). Pove, da ne, ker bo potrebna splosna anastezija, ce nam uspe prit do operacijske sobe, ce ne bom rodila kar vaginalno. Dihala sem, ne zato da bi umirila bolecino, pac pa da sem se pomirila ker so ostali vsi divjali in nisem vedela ali je to dober ali slab znak. Potem sem trikrat presedlala na drugo mizo, vse do operacijske. Nato so me uspavali.
Moje prvo vprasanje je bilo ali je s puncko vse vredu. Povedali so, da je takoj zadihala in zajokala. Po 15tih minutah jo je dobil tomaz v roke. Imam fotografije njunega prvega cartanja. Pavlina se je rodila ob 19.35 in prvic sem jo videla ob 22.30. Skupaj smo bili do polnoci, nato smo sli spat vsak na svoj konec.
To je moja prva porodna zgodba. Hvala za vse zgodbe in podeljene izkusnje.
V petek sem bila ok. Okoli 17. Ure me je zagrabil krc v maternici in je trajal kakih 20 minut. Take krce sem ze imela ze prej. Ob 17.35 sem dobila enak krc, a znotraj tega krca se en mocnejsi, intenziven. Kot da bi mi nekdo zagrabil s klescami vrat noznice. Cez 10 min se enega takega. Odpravila sva se na ptuj in celo pot nisem bila prepricana ali je to popadek, ali ne in ce me bodo poslali domov.
Ko sem prisla tja je bila ura 18.30. Dali so me na ctg in v miru izpolmjevali dokumentacijo. Ob 19.00 mi je med merjenjem odtekla voda. In to na polno. Sestra je kar skocila vstran, ker je teklo iz mize. Nato je pa prisel res pravi popadek. Taksen, da mi je telo oblila vročica. Ko je minil, sem pricela nekontrolirano drhtet. Sestra je preverila – odprta sem bila 4 cm. Poklicali so Tomaza, da me je slekel in odnesel mokra oblacila v avto. Prisla je zdravnica – odprta sem bila 6cm. Vsi so priceli skakat in se klicat okoli. V sami zmedi vprasam zdravnico ali bo lahko pri cr zraven tomaz (predhoden dogovor o spinalni anasteziji). Pove, da ne, ker bo potrebna splosna anastezija, ce nam uspe prit do operacijske sobe, ce ne bom rodila kar vaginalno. Dihala sem, ne zato da bi umirila bolecino, pac pa da sem se pomirila ker so ostali vsi divjali in nisem vedela ali je to dober ali slab znak. Potem sem trikrat presedlala na drugo mizo, vse do operacijske. Nato so me uspavali.
Moje prvo vprasanje je bilo ali je s puncko vse vredu. Povedali so, da je takoj zadihala in zajokala. Po 15tih minutah jo je dobil tomaz v roke. Imam fotografije njunega prvega cartanja. Pavlina se je rodila ob 19.35 in prvic sem jo videla ob 22.30. Skupaj smo bili do polnoci, nato smo sli spat vsak na svoj konec.
To je moja prva porodna zgodba. Hvala za vse zgodbe in podeljene izkusnje.
Že je mimo več kot mesec dni odkar sva prvič videla najinega sinčka in odkar je naš domek še bolj poln sreče in ljubezni. Obljubila sem, da ti pošljem našo izkušnjo poroda, kar z veseljem izpolnjujem in upam, da bo kateri od bodočih mamic pomagala.
Preden preidem na sam porod, bi želela povedati, da sem se nanj pripravljala v meri za katero sem ocenila, da me ne omejuje, a še vedno dovolj seznani s tem, kar mi sledi. Obiskovala sem tvojo jogo in vse delavnice, ki si jih organizirala, pridobljene informacije nadgradila z zmernim prebiranjem internetnih člankov, in se tudi doma psihično in fizično pripravljala na izkušnjo, katero me je bilo, priznam, zelo strah. Svojo vlogo sem želela opraviti z odliko, zato sem se trudila, da že v nosečnosti po svojih najboljših močeh ustvarim pogoje za čim lažji porod.
Naš porod se je zgodil v petek ob enajstih zvečer, enajst dni pred napovedanim rokom. Kljub temu naju ni presenetil, saj sva v tistem tednu opravila dva pregleda, ki sta že napovedala, da se nekaj dogaja. Na dan poroda se je vse skupaj pričelo ob devetih zjutraj, ko sva imela napovedan pregled v porodnišnici, ki je sprožil nov val popadkov. Naročili so nama, da se naj še malo sprehodiva in prideva čez nekaj ur nazaj. Po kavi in zajtrku v Muzikafeju, predihavanjem popadkov na poti na Ptujski grad in tortici v Teti Fridi, sva se vrnila, da preverimo napredek. Ker še nisem bila dovolj odprta, so nama ponovno svetovali, da se vrneva čez nekaj ur. Doma nama je bilo bolj udobno, zato se nisva pritoževala. Posluževala sva se gibanja na žogi, masaže, tople kopeli, naredila še krajši sprehod in bila prepričana, da sva naredila kar je bilo v najini moči, da napredujeva. V tretje, okoli osemnajste ure, so naju sprejeli v ptujski porodnišnici, ko sem bila odprta štiri centimetre.
Omenila bi še porodni načrt v katerem sva zelo spoštljivo in prijazno zapisala najine želje, ki so bile: konstantna prisotnost partnerja, uporaba pripomočkov in naravnih tehnik lajšanja bolečine, želja, da za sredstva proti bolečinam prosim sama, želja po celem presredku, posvečena ura, nadstandardna soba za sobivanje s partnerjem, mirno okolje in prijazna beseda ter zahvala za njihovo pomoč. Kasneje sem videla, da sem zgrešila le z eno željo, kar delim z vami kasneje.
Napotili so naju v porodno sobo in naročili, da grem pod topel tuš. V tem času je partner prižgal glasbo ter pripravil žogo, prigrizke in osvežilne tekočine za porod. Bila sva pripravljena, vendar se popadki niso stopnjevali. Predrli so mi plodove ovoje in uro po tem, po pregledu zdravnice svetovali, da telo spodbudimo z umetnimi popadki, saj bi v nasprotnem primeru rodili šele zjutraj. Ker sva bila na nogah že celoten dan in sem že čutila rahlo utrujenost, sem se s predlogom strinjala. Okoli osme do devete ure zvečer so se tako začeli pravi popadki, vse do takrat pa je bilo to le predihavanje napetosti. Na začetku sva še uporabljala žogo in se poskušala čim več gibati, kar so nama omogočili z brezžičnim CTG-jem. Sčasoma pa je gibanje postajalo vedno manj prijetno in vedno bolj utrujajoče. Če pogledam nazaj, sem skozi celoten dan s preveliko željo po učinkovitosti nekoliko pozabila na počitek, kar se je po dvanajstih urah dogajanja že poznalo. Če sva na začetku poslušala mirno meditativno glasbo, smo v skladu z dogajanjem sedaj počasi prešli na bolj udarne takte – vrtela sva koncert Mi2. Na tej stopnji je otrok že močno pritiskal dol in ko so me prosili, da ocenim bolečino od ena do deset, je bil moj odgovor osem. Sledil je predlog doktorice za katerega sem zelo hvaležna in ki bo razkril katero željo v porodnem načrtu sem po svojem mnenju napačno zapisala. Ob tej bolečini sem bila že povsem v drugi dimenziji in nezmožna lastne presoje. Ustje maternice je bilo za to fazo premalo zmehčano, otrok je pritiskal navzdol in zaradi tega je doktorica predlagala Ultivo, da se ustje sprosti in da me malo razbremenijo. Prav tako je predlagala, da se porod nadaljuje v postelji zaradi razbremenitve pritiska otrokove glavice na premalo zmehčano ustje. Čeprav sem bila bolj nagnjena v smer naravnega poroda in sem v porodnem načrtu zapisala, da bom sama prosila za sredstva proti bolečinam, sem brez obotavljanja sprejela predlog. In prišla je Ultiva … Zanimiva stvar. Svet je bil za nekaj trenutkov še lepši. 😀
Od tod naprej se je situacija hitro odvijala. V zaključni fazi so predlagali, da nekaj popadkov prediham na WC-ju, da si pomagamo z gravitacijo, nato so svetovali , da se uležem na bok. Ta položaj naj bi zavzeli tudi zaradi želje po celem presredku. Glasbo smo morali utišati, da so slišali moje dihanje. Počasi sva dobivala občutek, da gre porod proti koncu. Prav tako so prekinili lajšanje z Ultivo. Zdaj bi lahko rekla, da je bolečina dosegla vrhunec. Vendar nikoli ne bom pozabila na tvoje besede, ko si rekla, da to ni takšna bolečina kot jo mi poznamo. Je drugačna. V bistvu ne boli, saj resnično telo z mešanico hormonov poskrbi, da jo lahko ‘prebavimo’. V tem stanju mi je najbolj od vsega pomagala partnerjeva podpora in spodbujanje pri pravilnem dihanju. Od trenutka, ko so partnerju pokazali, da se v notranjosti že vidijo lasje, smo potiskali previdno, popadek po popadek. Vedela sem, da je najbolj pomembno, da po svojih najboljših močeh upoštevam napotke babice. Kdaj potiskati, kako dihati, kdaj zadrževati potrebo po potiskanju. Zaradi želje po celem presredku naj bi zadnji stadij trajal dlje, saj smo potiskali postopoma, kar se je izplačalo. Prišel je trenutek, ko mi je babica položila roko na glavo najinega sina, kar mi je dalo jasen in zavesten signal, da smo blizu koncu. Kar je povzročilo nekaj spogledovanje med osebjem, je bila le še volja najinega sina, da na svet pride v supermenovi pozi. Na srečo je rokico potisnil toliko naprej, da ni oteževalo zadnjega iztisa. Ko se je zgodil, sem takoj v naslednjem trenutku sina dobila na svoja prsa, kjer ga je občudoval njegov oče. Sama sem bila v posebnem psihofizičnem stanju, ki je bil mešanica bolečine, ki je nastopila po porodu, koktejlu hormonov in hipoglikemičnega šoka. V tistem trenutku nisem bila zmožna čutiti, bila sem otopela. Približno uro po porodu se je stanje že skoraj povsem normaliziralo. Vsa bolečina je bila pozabljena, ko sta najina nasmejana obraza zrla v bitje katerega sva spočela. V porodni sobi polni osebja se je za nas čas ustavil. Obstajali smo samo mi trije in ta trenutek bo za vedno naš.
Porod je ena večjih preizkušenj za človeka in sama sem se na njo pripravljala s strahospoštovanjem in zavedanjem svoje odgovornosti. Res je, da lahko kot bodoča mamica v določeni meri prispevaš k lažjemu porodu in res je, da je tvoja vloga pri njem glavna. Vendar pa bi z vami želela deliti mojo glavno ugotovitev. Na svoja ramena si ne naloži prevelike teže. Naše telo je za to ustvarjeno in če mu znaš prisluhniti, te bo vodilo skozi vse občutke in bolečino. Poleg tega pa bodo v porodnišnici s teboj osebe, ki pomagajo pri porodih vsak dan in ki te bodo vodile skozi vsak dih in gib, ko bo to potrebno. Zaupaj sebi in zaupaj zdravstvenem osebju. To je največ kar lahko storiš, da bo tvoj porod potekal čim bolj tekoče. Midva sva z najino porodno izkušnjo zelo zadovoljna, pa čeprav morda ni potekala povsem kot sva si zamislila. Vedela sva, da se morava prepustiti toku in sprejeti kar nama bo prinesla situacija. Če pogledava nazaj, ne bi spremenila ničesar, saj nama je bil vsak dogodek usojen.
Za konec pa bi k naši porodni zgodbi dodala le še iskreno pohvalo zdravstvenem osebju ptujske porodnišnice. Vsak sprejem, vsak pregled, porod in poporodno bivanje nama je ostalo v prijetnem spominu. Posebno pohvalo bi izrazila dr. Bosiljevi, ki je gonilna sila ptujske porodnišnice. Po njenih besedah se ptujska porodnišnica usmerja v partnerjem prijazno porodnišnico. Slednje nama je pomenilo ogromno, saj sva s partnerjem izjemno povezana, zato je bila njegova podpora in prisotnost ključna. Partner je bil z mano na vsakem pregledu, ob sprejemu v porodnišnico in je bival z nama v nadstandardni sobi. Niti za trenutek nisva dobila občutka, da bi bila njegova prisotnost nezaželena. Malo brez občutka me je okregala le starejša sestra na oddelku, ko mi dojenje od pričetka še ni šlo dobro od rok, vendar sem uspela njen ton preslišati in se ji zahvaliti za nasvet.
Tako … Bodoče mamice, ne skrbite. Porod ni zadnja postaja na vaši poti, je le vmesna točka nekje na začetku zgodbe. Pravi izzivi še pridejo, ko bo vaše življenje začelo narekovati novo bitje. Želim vam prijetno porodno preizkušnjo in veliko ljubezni v nadaljevanju vašega novega življenja.
Izidora, tebi pa najlepša hvala za vso predano modrost in energijo, ki je imela velik vpliv na našo doživljanje nosečnosti in poroda. Vsekakor se v Sončni vili vidimo tudi v poporodnem obdobju.
Preden preidem na sam porod, bi želela povedati, da sem se nanj pripravljala v meri za katero sem ocenila, da me ne omejuje, a še vedno dovolj seznani s tem, kar mi sledi. Obiskovala sem tvojo jogo in vse delavnice, ki si jih organizirala, pridobljene informacije nadgradila z zmernim prebiranjem internetnih člankov, in se tudi doma psihično in fizično pripravljala na izkušnjo, katero me je bilo, priznam, zelo strah. Svojo vlogo sem želela opraviti z odliko, zato sem se trudila, da že v nosečnosti po svojih najboljših močeh ustvarim pogoje za čim lažji porod.
Naš porod se je zgodil v petek ob enajstih zvečer, enajst dni pred napovedanim rokom. Kljub temu naju ni presenetil, saj sva v tistem tednu opravila dva pregleda, ki sta že napovedala, da se nekaj dogaja. Na dan poroda se je vse skupaj pričelo ob devetih zjutraj, ko sva imela napovedan pregled v porodnišnici, ki je sprožil nov val popadkov. Naročili so nama, da se naj še malo sprehodiva in prideva čez nekaj ur nazaj. Po kavi in zajtrku v Muzikafeju, predihavanjem popadkov na poti na Ptujski grad in tortici v Teti Fridi, sva se vrnila, da preverimo napredek. Ker še nisem bila dovolj odprta, so nama ponovno svetovali, da se vrneva čez nekaj ur. Doma nama je bilo bolj udobno, zato se nisva pritoževala. Posluževala sva se gibanja na žogi, masaže, tople kopeli, naredila še krajši sprehod in bila prepričana, da sva naredila kar je bilo v najini moči, da napredujeva. V tretje, okoli osemnajste ure, so naju sprejeli v ptujski porodnišnici, ko sem bila odprta štiri centimetre.
Omenila bi še porodni načrt v katerem sva zelo spoštljivo in prijazno zapisala najine želje, ki so bile: konstantna prisotnost partnerja, uporaba pripomočkov in naravnih tehnik lajšanja bolečine, želja, da za sredstva proti bolečinam prosim sama, želja po celem presredku, posvečena ura, nadstandardna soba za sobivanje s partnerjem, mirno okolje in prijazna beseda ter zahvala za njihovo pomoč. Kasneje sem videla, da sem zgrešila le z eno željo, kar delim z vami kasneje.
Napotili so naju v porodno sobo in naročili, da grem pod topel tuš. V tem času je partner prižgal glasbo ter pripravil žogo, prigrizke in osvežilne tekočine za porod. Bila sva pripravljena, vendar se popadki niso stopnjevali. Predrli so mi plodove ovoje in uro po tem, po pregledu zdravnice svetovali, da telo spodbudimo z umetnimi popadki, saj bi v nasprotnem primeru rodili šele zjutraj. Ker sva bila na nogah že celoten dan in sem že čutila rahlo utrujenost, sem se s predlogom strinjala. Okoli osme do devete ure zvečer so se tako začeli pravi popadki, vse do takrat pa je bilo to le predihavanje napetosti. Na začetku sva še uporabljala žogo in se poskušala čim več gibati, kar so nama omogočili z brezžičnim CTG-jem. Sčasoma pa je gibanje postajalo vedno manj prijetno in vedno bolj utrujajoče. Če pogledam nazaj, sem skozi celoten dan s preveliko željo po učinkovitosti nekoliko pozabila na počitek, kar se je po dvanajstih urah dogajanja že poznalo. Če sva na začetku poslušala mirno meditativno glasbo, smo v skladu z dogajanjem sedaj počasi prešli na bolj udarne takte – vrtela sva koncert Mi2. Na tej stopnji je otrok že močno pritiskal dol in ko so me prosili, da ocenim bolečino od ena do deset, je bil moj odgovor osem. Sledil je predlog doktorice za katerega sem zelo hvaležna in ki bo razkril katero željo v porodnem načrtu sem po svojem mnenju napačno zapisala. Ob tej bolečini sem bila že povsem v drugi dimenziji in nezmožna lastne presoje. Ustje maternice je bilo za to fazo premalo zmehčano, otrok je pritiskal navzdol in zaradi tega je doktorica predlagala Ultivo, da se ustje sprosti in da me malo razbremenijo. Prav tako je predlagala, da se porod nadaljuje v postelji zaradi razbremenitve pritiska otrokove glavice na premalo zmehčano ustje. Čeprav sem bila bolj nagnjena v smer naravnega poroda in sem v porodnem načrtu zapisala, da bom sama prosila za sredstva proti bolečinam, sem brez obotavljanja sprejela predlog. In prišla je Ultiva … Zanimiva stvar. Svet je bil za nekaj trenutkov še lepši. 😀
Od tod naprej se je situacija hitro odvijala. V zaključni fazi so predlagali, da nekaj popadkov prediham na WC-ju, da si pomagamo z gravitacijo, nato so svetovali , da se uležem na bok. Ta položaj naj bi zavzeli tudi zaradi želje po celem presredku. Glasbo smo morali utišati, da so slišali moje dihanje. Počasi sva dobivala občutek, da gre porod proti koncu. Prav tako so prekinili lajšanje z Ultivo. Zdaj bi lahko rekla, da je bolečina dosegla vrhunec. Vendar nikoli ne bom pozabila na tvoje besede, ko si rekla, da to ni takšna bolečina kot jo mi poznamo. Je drugačna. V bistvu ne boli, saj resnično telo z mešanico hormonov poskrbi, da jo lahko ‘prebavimo’. V tem stanju mi je najbolj od vsega pomagala partnerjeva podpora in spodbujanje pri pravilnem dihanju. Od trenutka, ko so partnerju pokazali, da se v notranjosti že vidijo lasje, smo potiskali previdno, popadek po popadek. Vedela sem, da je najbolj pomembno, da po svojih najboljših močeh upoštevam napotke babice. Kdaj potiskati, kako dihati, kdaj zadrževati potrebo po potiskanju. Zaradi želje po celem presredku naj bi zadnji stadij trajal dlje, saj smo potiskali postopoma, kar se je izplačalo. Prišel je trenutek, ko mi je babica položila roko na glavo najinega sina, kar mi je dalo jasen in zavesten signal, da smo blizu koncu. Kar je povzročilo nekaj spogledovanje med osebjem, je bila le še volja najinega sina, da na svet pride v supermenovi pozi. Na srečo je rokico potisnil toliko naprej, da ni oteževalo zadnjega iztisa. Ko se je zgodil, sem takoj v naslednjem trenutku sina dobila na svoja prsa, kjer ga je občudoval njegov oče. Sama sem bila v posebnem psihofizičnem stanju, ki je bil mešanica bolečine, ki je nastopila po porodu, koktejlu hormonov in hipoglikemičnega šoka. V tistem trenutku nisem bila zmožna čutiti, bila sem otopela. Približno uro po porodu se je stanje že skoraj povsem normaliziralo. Vsa bolečina je bila pozabljena, ko sta najina nasmejana obraza zrla v bitje katerega sva spočela. V porodni sobi polni osebja se je za nas čas ustavil. Obstajali smo samo mi trije in ta trenutek bo za vedno naš.
Porod je ena večjih preizkušenj za človeka in sama sem se na njo pripravljala s strahospoštovanjem in zavedanjem svoje odgovornosti. Res je, da lahko kot bodoča mamica v določeni meri prispevaš k lažjemu porodu in res je, da je tvoja vloga pri njem glavna. Vendar pa bi z vami želela deliti mojo glavno ugotovitev. Na svoja ramena si ne naloži prevelike teže. Naše telo je za to ustvarjeno in če mu znaš prisluhniti, te bo vodilo skozi vse občutke in bolečino. Poleg tega pa bodo v porodnišnici s teboj osebe, ki pomagajo pri porodih vsak dan in ki te bodo vodile skozi vsak dih in gib, ko bo to potrebno. Zaupaj sebi in zaupaj zdravstvenem osebju. To je največ kar lahko storiš, da bo tvoj porod potekal čim bolj tekoče. Midva sva z najino porodno izkušnjo zelo zadovoljna, pa čeprav morda ni potekala povsem kot sva si zamislila. Vedela sva, da se morava prepustiti toku in sprejeti kar nama bo prinesla situacija. Če pogledava nazaj, ne bi spremenila ničesar, saj nama je bil vsak dogodek usojen.
Za konec pa bi k naši porodni zgodbi dodala le še iskreno pohvalo zdravstvenem osebju ptujske porodnišnice. Vsak sprejem, vsak pregled, porod in poporodno bivanje nama je ostalo v prijetnem spominu. Posebno pohvalo bi izrazila dr. Bosiljevi, ki je gonilna sila ptujske porodnišnice. Po njenih besedah se ptujska porodnišnica usmerja v partnerjem prijazno porodnišnico. Slednje nama je pomenilo ogromno, saj sva s partnerjem izjemno povezana, zato je bila njegova podpora in prisotnost ključna. Partner je bil z mano na vsakem pregledu, ob sprejemu v porodnišnico in je bival z nama v nadstandardni sobi. Niti za trenutek nisva dobila občutka, da bi bila njegova prisotnost nezaželena. Malo brez občutka me je okregala le starejša sestra na oddelku, ko mi dojenje od pričetka še ni šlo dobro od rok, vendar sem uspela njen ton preslišati in se ji zahvaliti za nasvet.
Tako … Bodoče mamice, ne skrbite. Porod ni zadnja postaja na vaši poti, je le vmesna točka nekje na začetku zgodbe. Pravi izzivi še pridejo, ko bo vaše življenje začelo narekovati novo bitje. Želim vam prijetno porodno preizkušnjo in veliko ljubezni v nadaljevanju vašega novega življenja.
Izidora, tebi pa najlepša hvala za vso predano modrost in energijo, ki je imela velik vpliv na našo doživljanje nosečnosti in poroda. Vsekakor se v Sončni vili vidimo tudi v poporodnem obdobju.
Preden sem zanosila, me je kljub neznanski želji po otročku in družini bilo najbolj strah bolečine poroda. Sama zase sem bila prepričana, da je moj prag bolečine res minimalen, saj se mi nikoli v življenju ni zgodilo prav nič bolečega, da bi sploh vedela, kako prenašam bolečino. Od sorodnikov sem poslušala » Le kako boš ti rodila, če te pa vse boli ??«.
V soboto 24. 8. 2019 zvečer sem ob gledanju televizije zaznala rahle menstrualne krče. Nič posebnega, čisto rahlo me je pikalo pod trebuhom, kar pa me je tudi že nekaj dni prej. Noč sem prespala, zbudila pa sem se že ob 6h zjutraj, krči so postali kar precej močnejši. Postala sem pozorna, da se pojavljajo ciklično, nekje na 5 min. Spomnila sem se, da v kolikor so popadki lažni, bodo izzveneli pod toplim tušem. Šla sem pod tuš, se uredila in po stanovanju urejala še ostala opravila. Ob 8h, ko se je vstal moj Janez so bili popadki še vedno tukaj in že močnejši, vendar kratki – okrog 30-40sekund, kar sem vedela, da ni dovolj. Janez je bil presenečen kaj počnem pokonci že pred njim in on je takoj »vedel, da gre zares«. Takoj mi je na telefon namestil aplikacijo za merjenje popadkov, bil je cel vzhičen, da je danes dan D, da bo dobil sina, da mora poklicati starše, da jim javi. Jaz sem ga mirila, da prosim naj se umiri, da to še ni nič, lahko da bo trajalo vse skupaj do naslednjega dne, da ni še nobene potrebe po obveščanju kogar koli. Adrenalina pa mu nisem uspela zmanjšati, takoj je začel s svojo vlogo. Pripravil mi je zajtrk, me spodbujal, pripravljal torbo (kar še ni bilo v njej in kar je pisalo v zvezku iz Izidorine delavnice), v glasu mu je bilo slišati, da je vesel, a hkrati vznemirjen.. Jaz sem se gibala po stanovanju, se naslanjala na steno, na kavč, na mizo. Vklopila sem glasbo, ki sem jo imela že prej pripravljeno za te trenutke. Šla sem pod tuš, bila pod njem 20 min, spet hodila po stanovanju, ko je prišel popadek, sem se uprla na steno /posteljo/ omaro /kavč in predihala. Pa spet pod tuš in tako dalje… Spomnila sem se Izidorinih besed, da je vsak popadek kot val – pride in gre in v mislih sem imela vizualizacijo o morju in valovih. Janez je vsak popadek predihoval z mano, stiskal start in stop na aplikaciji, me spodbujal, me motiviral. Vsakič ob popadku me je masiral po križu. Ob močnem popadku sem zajtrk v celoti izbruhala. Janez me je večkrat vprašal ali bi že mogoče šla v porodnišnico, popadki so bili namreč na 3 minute. Jaz sem bila tista, ki sem zavlačevala, da še ni pravi čas, in da grem še enkrat pod tuš ,… Strah me je bilo tega, da bi prišla v porodnišnico in ne bi bila še nič odprta, da bi morala na oddelek. Zato sem si tako želela biti še vedno doma. Nekje ob 14h pa je bolečina bila res že zelo močna. Takrat nisem mogla več govoriti, niti gledati, samo z rokami sem dajala znake Janezu, da je meril začetek in konec popadkov in tako sem se takrat odločila, da greva. Prišla sva pred blok, nakar se spomnim, da nimava limone. »Izidora je rekla, da je limona dobra za odpiranje materničnega vratu« sem pomislila. Seveda sem Janeza poslala nazaj v stanovanje, da mora narezati in prinesti limono J , jaz sem stala pred blokom pri avtu in predihovala. Mislim, da so sosedje kukali izza ograje in mahali Janezu, da držijo pesti. Poti v porodnišnico se ne spominjam veliko. Bila sem zadaj v avtu na vseh štirih, spomnim se samo še tega, da je pred rampo pred bolnišnico Janez skočil iz avta, (ker seveda so pred nama stali še trije avti) in tekel do vratarja naj pri priči dvigne rampo, da rojevamo.
Ko sem prišla v porodnišnico, mi je babica naredila pregled in ob mojem vprašanju koliko sem odprta rekla samo »Nekaj pa je«, tako, da nisem vedela kako daleč smo. Dali so me na posteljo, priključili CTG. Babici sem dala svoj porodni načrt. Vprašala sem ali se lahko gibam, da ležati mi ne paše in so rekli, da raje ne. Ne vem več koliko popadkov sem predihala še pred tiščavniki, zdi se mi, da zelo malo, ker sem kar naenkrat dobila občutek, da moram potiskati. Vprašam babico ali lahko potiskam in je rekla »Kar dajte«. Rekla je še, da se potiska pri odprtosti 9 cm, kar pa me je res presenetilo. Je mogoče? Komaj sem prišla in sem odprta 9 cm?? Pri tiščavnikih pa ni šlo tako hitro. Potiskala sem koliko sem mogla, glavica je napredovala res počasi, vsak popadek me je res močno bolel. Takrat sem večkrat rekla »Prosim pridi že« in »Res ne morem več«. Babica me je večkrat pregledala in vsakič rekla, da še ni dovolj. Postajala sem izčrpana, občutek sem imela, da bi se najraje vdala, čutila sem, da me moč zapušča,. Na neki točki so mi dodali infuzijo, na drugi točki kisik. Nekje vmes sem vprašala ali lahko dobim kaj proti bolečinam in so rekli, da zdaj mi nič ne bi več pomagalo, ker je že tako daleč. Janez me je stiskal za roko, v pregibu med palcem in kazalcem, tako, kot nam je na delavnici pokazala Izidora. Stiskal me je tako močno, da sem imela modrico še nekaj dni J, dajal mi je za pit, mi mazal ustnice z labelo. Vmes so otročku preverili ali še ima dovolj kisika in potem se spomnim samo še kako se je naenkrat začela akcija, prišla je zdravnica, dve babici in sestra, da so mi pomagali iztisniti. Babica mi je pritiskala na trebuh hkrati z mojim popadkom, kar je grozno bolelo. Spomnim se kričanja osebja, mene, Janeza…in olajšanje in jokec. Mali junak Gašper je bil zunaj. Trenutek je zlomil tudi mene in Janeza in ker so mi ga takoj dali na prsi, je bil to zagotovo najlepši trenutek v mojem življenju. Vredno vsega.
Kasneje sem porodila še posteljico, ker pa je del nje ostal še v meni, so se odločili, da mi jo odstranijo operativno pod anestezijo ter me hkrati zašijejo. Ja, moj presredek je bil prerezan, rekli so mi, da bi se tudi naravno pretrgal zaradi večjega obsega glavice.
V torbi za v porodnišnico so ostali še glasba, svečke in tiste limone – nisem jih potrebovala. Sedaj, ko gledam nazaj, sem zelo ponosna na to, da mi je uspelo ostati doma tako dolgo, da sem bila odprta že 8 cm in da sem potem v porodnišnici rodila v treh urah. Vendar vem, da mi je to uspelo samo zaradi tega, ker sem se uspela v času nosečnosti tako močno psihično pripraviti na porod. Poleg vseh knjig, ki sem jih prebrala, so mi zagotovo največ dale tvoje vadbe joge draga Izidora in vse tvoje delavnice. Zelo sem ti hvaležna in v mislih so bile številne tvoje besede na ta dan z mano!
V soboto 24. 8. 2019 zvečer sem ob gledanju televizije zaznala rahle menstrualne krče. Nič posebnega, čisto rahlo me je pikalo pod trebuhom, kar pa me je tudi že nekaj dni prej. Noč sem prespala, zbudila pa sem se že ob 6h zjutraj, krči so postali kar precej močnejši. Postala sem pozorna, da se pojavljajo ciklično, nekje na 5 min. Spomnila sem se, da v kolikor so popadki lažni, bodo izzveneli pod toplim tušem. Šla sem pod tuš, se uredila in po stanovanju urejala še ostala opravila. Ob 8h, ko se je vstal moj Janez so bili popadki še vedno tukaj in že močnejši, vendar kratki – okrog 30-40sekund, kar sem vedela, da ni dovolj. Janez je bil presenečen kaj počnem pokonci že pred njim in on je takoj »vedel, da gre zares«. Takoj mi je na telefon namestil aplikacijo za merjenje popadkov, bil je cel vzhičen, da je danes dan D, da bo dobil sina, da mora poklicati starše, da jim javi. Jaz sem ga mirila, da prosim naj se umiri, da to še ni nič, lahko da bo trajalo vse skupaj do naslednjega dne, da ni še nobene potrebe po obveščanju kogar koli. Adrenalina pa mu nisem uspela zmanjšati, takoj je začel s svojo vlogo. Pripravil mi je zajtrk, me spodbujal, pripravljal torbo (kar še ni bilo v njej in kar je pisalo v zvezku iz Izidorine delavnice), v glasu mu je bilo slišati, da je vesel, a hkrati vznemirjen.. Jaz sem se gibala po stanovanju, se naslanjala na steno, na kavč, na mizo. Vklopila sem glasbo, ki sem jo imela že prej pripravljeno za te trenutke. Šla sem pod tuš, bila pod njem 20 min, spet hodila po stanovanju, ko je prišel popadek, sem se uprla na steno /posteljo/ omaro /kavč in predihala. Pa spet pod tuš in tako dalje… Spomnila sem se Izidorinih besed, da je vsak popadek kot val – pride in gre in v mislih sem imela vizualizacijo o morju in valovih. Janez je vsak popadek predihoval z mano, stiskal start in stop na aplikaciji, me spodbujal, me motiviral. Vsakič ob popadku me je masiral po križu. Ob močnem popadku sem zajtrk v celoti izbruhala. Janez me je večkrat vprašal ali bi že mogoče šla v porodnišnico, popadki so bili namreč na 3 minute. Jaz sem bila tista, ki sem zavlačevala, da še ni pravi čas, in da grem še enkrat pod tuš ,… Strah me je bilo tega, da bi prišla v porodnišnico in ne bi bila še nič odprta, da bi morala na oddelek. Zato sem si tako želela biti še vedno doma. Nekje ob 14h pa je bolečina bila res že zelo močna. Takrat nisem mogla več govoriti, niti gledati, samo z rokami sem dajala znake Janezu, da je meril začetek in konec popadkov in tako sem se takrat odločila, da greva. Prišla sva pred blok, nakar se spomnim, da nimava limone. »Izidora je rekla, da je limona dobra za odpiranje materničnega vratu« sem pomislila. Seveda sem Janeza poslala nazaj v stanovanje, da mora narezati in prinesti limono J , jaz sem stala pred blokom pri avtu in predihovala. Mislim, da so sosedje kukali izza ograje in mahali Janezu, da držijo pesti. Poti v porodnišnico se ne spominjam veliko. Bila sem zadaj v avtu na vseh štirih, spomnim se samo še tega, da je pred rampo pred bolnišnico Janez skočil iz avta, (ker seveda so pred nama stali še trije avti) in tekel do vratarja naj pri priči dvigne rampo, da rojevamo.
Ko sem prišla v porodnišnico, mi je babica naredila pregled in ob mojem vprašanju koliko sem odprta rekla samo »Nekaj pa je«, tako, da nisem vedela kako daleč smo. Dali so me na posteljo, priključili CTG. Babici sem dala svoj porodni načrt. Vprašala sem ali se lahko gibam, da ležati mi ne paše in so rekli, da raje ne. Ne vem več koliko popadkov sem predihala še pred tiščavniki, zdi se mi, da zelo malo, ker sem kar naenkrat dobila občutek, da moram potiskati. Vprašam babico ali lahko potiskam in je rekla »Kar dajte«. Rekla je še, da se potiska pri odprtosti 9 cm, kar pa me je res presenetilo. Je mogoče? Komaj sem prišla in sem odprta 9 cm?? Pri tiščavnikih pa ni šlo tako hitro. Potiskala sem koliko sem mogla, glavica je napredovala res počasi, vsak popadek me je res močno bolel. Takrat sem večkrat rekla »Prosim pridi že« in »Res ne morem več«. Babica me je večkrat pregledala in vsakič rekla, da še ni dovolj. Postajala sem izčrpana, občutek sem imela, da bi se najraje vdala, čutila sem, da me moč zapušča,. Na neki točki so mi dodali infuzijo, na drugi točki kisik. Nekje vmes sem vprašala ali lahko dobim kaj proti bolečinam in so rekli, da zdaj mi nič ne bi več pomagalo, ker je že tako daleč. Janez me je stiskal za roko, v pregibu med palcem in kazalcem, tako, kot nam je na delavnici pokazala Izidora. Stiskal me je tako močno, da sem imela modrico še nekaj dni J, dajal mi je za pit, mi mazal ustnice z labelo. Vmes so otročku preverili ali še ima dovolj kisika in potem se spomnim samo še kako se je naenkrat začela akcija, prišla je zdravnica, dve babici in sestra, da so mi pomagali iztisniti. Babica mi je pritiskala na trebuh hkrati z mojim popadkom, kar je grozno bolelo. Spomnim se kričanja osebja, mene, Janeza…in olajšanje in jokec. Mali junak Gašper je bil zunaj. Trenutek je zlomil tudi mene in Janeza in ker so mi ga takoj dali na prsi, je bil to zagotovo najlepši trenutek v mojem življenju. Vredno vsega.
Kasneje sem porodila še posteljico, ker pa je del nje ostal še v meni, so se odločili, da mi jo odstranijo operativno pod anestezijo ter me hkrati zašijejo. Ja, moj presredek je bil prerezan, rekli so mi, da bi se tudi naravno pretrgal zaradi večjega obsega glavice.
V torbi za v porodnišnico so ostali še glasba, svečke in tiste limone – nisem jih potrebovala. Sedaj, ko gledam nazaj, sem zelo ponosna na to, da mi je uspelo ostati doma tako dolgo, da sem bila odprta že 8 cm in da sem potem v porodnišnici rodila v treh urah. Vendar vem, da mi je to uspelo samo zaradi tega, ker sem se uspela v času nosečnosti tako močno psihično pripraviti na porod. Poleg vseh knjig, ki sem jih prebrala, so mi zagotovo največ dale tvoje vadbe joge draga Izidora in vse tvoje delavnice. Zelo sem ti hvaležna in v mislih so bile številne tvoje besede na ta dan z mano!
Moja porodna zgodba je drugačna od tiste katero sem si želela in na katero sem se pripravljala 6mesecev. Začela se je v torek zvečer 2.7 okrog 20:00 ure. Odtekla mi je plodovnica, ki pa ni bila bistra, kot sem pričakovala, ampak je bila rozasta, zato sem se kar malo ustrašila, saj tega nisem pričakovala. Povsod se namreč bere, da je plodovnica bistra tekočina. Ker mi je odtekla plodnica in nisem imela nič svojih popadkov sem se počasi še uredila in se odpravila v porodnišnico. V porodnišnici so opravili CTG, ki pa ni pokazal nič posebnega, zato sem celo dolgo noč ostala na opazovanju. Ponoči se ni dogaja nič posebnega, imela sem rahle krče, ki so se začeli okrog polnoči. Zjutraj okrog 6 ure so mi spet naredili CTG, ki je pokazal rahle popadke, ampak sem bila odprta šele za konico prsta, kar pa je bilo premalo za porodno sobo. Odšla sem
pod vroč tuš in na dolg sprehod, seveda v spremstvu partnerja. Ko sem se vrnila iz sprehoda, sem bila odprta 4cm, zato smo šli v porodno sobo. Moji popadki so še vedno bili prešibki, zato smo se odločili za umetne, saj je od razpoka plodovih ovojem minilo že 12 ur, zato je bilo potrebno čim prej roditi. Umetni popadki so začeli delovat v trenutku in bili so res zeeeelo boleči. Takrat sem se spomnila tvojih besed, da porod svi*** boli in si z vsakim popadkov ponavljala misel- z vsakim popadkov sem bliže cilju!! V nekem trenutku mi je šlo celo na bruhanje in že sem mislila da temu ne bom kos. Res so umetni popadki zadnje kar sem si želela, ampak na žalost nisem imela izbire in sem sprejela tudi to. Predihavala sem popadke v vseh možnih položajih in nekako prišla do iztisa, kjer se je spet malo zapletlo, saj se glavica nikakor ni želela poroditi, zato so mi prerezali presredek in dobila sem 1 lepotni šivček. Moja punca Lana se je rodila, 3.7.2019, 18ur za tem ko mi je odtekla plodovnica. Imela je 3000g in 50cm. Res bi si želela svojih popadkov, ki bi jih čim dlje lahko predihavala doma v svojem okolju. Ampak tudi umetne sem sprejela in zdaj s ponosom gledam nazaj Glede dojenje sva na začetku imeli malo težav, saj je bila Lana zaradi dolgega
poroda zelo izžrpana in zaspana. Vedno ko sem jo pristavila k dojki, je zaspala in sem morala zelo vztrajati, da sva uspeli. Ampak trud se je obrestoval in sva uspeli. Sedaj sva polno dojeni in upam da tako ostne čim dlje. Izidora, naš sonček, hvala ti za vsoo znanje, ki ga z veseljem deliš med nas! Če se nebi udeležila delavnice o dojenju bi mi bilo strašno žal, saj sem se v »kriznih situacijah« spomnila vseh tvojih besed.
pod vroč tuš in na dolg sprehod, seveda v spremstvu partnerja. Ko sem se vrnila iz sprehoda, sem bila odprta 4cm, zato smo šli v porodno sobo. Moji popadki so še vedno bili prešibki, zato smo se odločili za umetne, saj je od razpoka plodovih ovojem minilo že 12 ur, zato je bilo potrebno čim prej roditi. Umetni popadki so začeli delovat v trenutku in bili so res zeeeelo boleči. Takrat sem se spomnila tvojih besed, da porod svi*** boli in si z vsakim popadkov ponavljala misel- z vsakim popadkov sem bliže cilju!! V nekem trenutku mi je šlo celo na bruhanje in že sem mislila da temu ne bom kos. Res so umetni popadki zadnje kar sem si želela, ampak na žalost nisem imela izbire in sem sprejela tudi to. Predihavala sem popadke v vseh možnih položajih in nekako prišla do iztisa, kjer se je spet malo zapletlo, saj se glavica nikakor ni želela poroditi, zato so mi prerezali presredek in dobila sem 1 lepotni šivček. Moja punca Lana se je rodila, 3.7.2019, 18ur za tem ko mi je odtekla plodovnica. Imela je 3000g in 50cm. Res bi si želela svojih popadkov, ki bi jih čim dlje lahko predihavala doma v svojem okolju. Ampak tudi umetne sem sprejela in zdaj s ponosom gledam nazaj Glede dojenje sva na začetku imeli malo težav, saj je bila Lana zaradi dolgega
poroda zelo izžrpana in zaspana. Vedno ko sem jo pristavila k dojki, je zaspala in sem morala zelo vztrajati, da sva uspeli. Ampak trud se je obrestoval in sva uspeli. Sedaj sva polno dojeni in upam da tako ostne čim dlje. Izidora, naš sonček, hvala ti za vsoo znanje, ki ga z veseljem deliš med nas! Če se nebi udeležila delavnice o dojenju bi mi bilo strašno žal, saj sem se v »kriznih situacijah« spomnila vseh tvojih besed.
ta mesec od poroda je tako hitro minil in končno sem si vzela čas tudi za porodno zgodbo. Brez tvojih napotkov in znanja, ki si ga z nami nosečnicami delila na vadbi, bi vsekakor bila bolj nesigurna in pa imela neka nerealna pričakovanja glede poteka poroda.
Vse se je začelo 6.8.2019, ko sem dopoldan in popoldan začela čutiti kot nekakšne menstrualne krče. Prave popadke sem dobila še le zvečer. Sprva neredne, zato sem ob 21 h sklenila, da grem še malo spat. Po eni uri sem se prebudila in od 23.00 dalje sem imela redne popadke na 4 minute.
Uspešno sem predihavala popadke do 3 h zjutraj. Bili so še vedno na 4 min, ampak vedno bolj intenzivni, boleči. Od 3 h dalje pa sem se začela tresti in tresla sem se vse dokler nisem rodila ter še vsaj dve uri po porodu. Te tresavice nikakor nisem mogla nadzorovati. Partner Sašo se je prebudil ob 4.00. Sklenila sva, da se napotiva v porodnišnico zaradi tresavice in pa tudi rednih popadkov.
V porodnišnici me pregledajo, odprta sem bila 2 cm, zato so se odločevali ali me bodo sprejeli ali poslali domov. Ob 5.00 me sprejmejo me v porodno sobo in priključijo na CTG vse do 7.30.
Babica me pregleda, odprta 2 cm. Dovoli mi, da se pol ure sprehajam in da nato mi bodo predrli plodovne ovoje, da pospešijo porod. S tem so se lotili še močnejši popadki, ki sem jih zelo težko predihavala leže (in sicer v sobi št. 1). Tudi vedno bolj sem se tresla in posledično namesto da bi se skušala sprostiti, vedno bolj krčila. Začela sem jokati od bolečine.
Malo pred 10.00 sem zaprosila za epiduralno. Gospa, ki mi jo je dala je s seboj prinesla nek poseben naval energije. Bila je izjemno prijazna, pogovarjala se je z nama s Sašem (kar sem pogrešala pri babici). Pustila me je tudi malo, da sem popadke sede premagovala – kar mi je bilo precej lažje kot leže. Pa tudi kasneje me je prišla večkrat pozdravit in pogledat v porodno sobo. Ko je epiduralna prijela, sem zaspala za 20 min.
Po eni uri zaprosim za novo dozo. Še vedno sem bila odprta samo 2 cm. Zdelo se mi je, kot da ne bom še rodila ta dan. Nova doza ni prijela, popadki so bili še močnejši. Ponovno sem jokala od bolečine. Stiskala sem noge kolikor se je dalo in hkrati se zavedala, da tega ne bi smela početi. Zato sem se z rokami opirala na naslonjalo postelje in ga stiskala kolikor sem mogla, da bi to stiskanje preusmerila na roke in ne na noge. Pokličem babico, da epiduralna ni prijela in da me zelo tišči na veliko potrebo in da ne morem več premagovat popadkov.
Babica me pregleda in pove, da sem se v zadnje pol ure do konca odprla. V porodni sobi se nam pridruži še ena babica, ki je veliko komunicirala z menoj, me spodbujala k dihanju, mirila,… Prinesla je tudi brisačo, s katero me je nato Sašo hladil s pihanjem in močenjem z vodo (zlata vredno).
Začelo se je potiskanje. Zelo težko sem sledila kdaj moram potisnit, ker nisem razlikovala kdaj je popadek in kdaj ne. Da sem smela potipati glavico, mi je to dalo moči, da sem zmogla porod do konca. Ko je prišla glavica ven, sem že mislila, da je celo dete zunaj. Vendar je sledilo še par potiskov in na svet je prijokala mala Katarina Gabriela. Čisto modra.
Sledilo je izjemno veselje, solze v mojih in Saševih očeh. Položili so mi jo na prsi in počasi je spremenila barvo.
Mene so na koncu še sešili – malo sem bila površinsko raztrgana. Nato pa so nas za 3 ure pustili same v porodni sobi. Zahvalila sem se še Sašu za vso podporo, dihanje popadkov z mano, pomoč in hlajenje z brisačo. Na sploh, da je bil zraven, ker sama bi veliko težje šla skozi porod. Sašo pa naju je s Katarino samo gledal in rekel: » Hvala, da si rodila «.
Še enkrat hvala za vse nasvete in se že veselim, ko me (nas) bo spet zaneslo v Sončno vilo.
Vse se je začelo 6.8.2019, ko sem dopoldan in popoldan začela čutiti kot nekakšne menstrualne krče. Prave popadke sem dobila še le zvečer. Sprva neredne, zato sem ob 21 h sklenila, da grem še malo spat. Po eni uri sem se prebudila in od 23.00 dalje sem imela redne popadke na 4 minute.
Uspešno sem predihavala popadke do 3 h zjutraj. Bili so še vedno na 4 min, ampak vedno bolj intenzivni, boleči. Od 3 h dalje pa sem se začela tresti in tresla sem se vse dokler nisem rodila ter še vsaj dve uri po porodu. Te tresavice nikakor nisem mogla nadzorovati. Partner Sašo se je prebudil ob 4.00. Sklenila sva, da se napotiva v porodnišnico zaradi tresavice in pa tudi rednih popadkov.
V porodnišnici me pregledajo, odprta sem bila 2 cm, zato so se odločevali ali me bodo sprejeli ali poslali domov. Ob 5.00 me sprejmejo me v porodno sobo in priključijo na CTG vse do 7.30.
Babica me pregleda, odprta 2 cm. Dovoli mi, da se pol ure sprehajam in da nato mi bodo predrli plodovne ovoje, da pospešijo porod. S tem so se lotili še močnejši popadki, ki sem jih zelo težko predihavala leže (in sicer v sobi št. 1). Tudi vedno bolj sem se tresla in posledično namesto da bi se skušala sprostiti, vedno bolj krčila. Začela sem jokati od bolečine.
Malo pred 10.00 sem zaprosila za epiduralno. Gospa, ki mi jo je dala je s seboj prinesla nek poseben naval energije. Bila je izjemno prijazna, pogovarjala se je z nama s Sašem (kar sem pogrešala pri babici). Pustila me je tudi malo, da sem popadke sede premagovala – kar mi je bilo precej lažje kot leže. Pa tudi kasneje me je prišla večkrat pozdravit in pogledat v porodno sobo. Ko je epiduralna prijela, sem zaspala za 20 min.
Po eni uri zaprosim za novo dozo. Še vedno sem bila odprta samo 2 cm. Zdelo se mi je, kot da ne bom še rodila ta dan. Nova doza ni prijela, popadki so bili še močnejši. Ponovno sem jokala od bolečine. Stiskala sem noge kolikor se je dalo in hkrati se zavedala, da tega ne bi smela početi. Zato sem se z rokami opirala na naslonjalo postelje in ga stiskala kolikor sem mogla, da bi to stiskanje preusmerila na roke in ne na noge. Pokličem babico, da epiduralna ni prijela in da me zelo tišči na veliko potrebo in da ne morem več premagovat popadkov.
Babica me pregleda in pove, da sem se v zadnje pol ure do konca odprla. V porodni sobi se nam pridruži še ena babica, ki je veliko komunicirala z menoj, me spodbujala k dihanju, mirila,… Prinesla je tudi brisačo, s katero me je nato Sašo hladil s pihanjem in močenjem z vodo (zlata vredno).
Začelo se je potiskanje. Zelo težko sem sledila kdaj moram potisnit, ker nisem razlikovala kdaj je popadek in kdaj ne. Da sem smela potipati glavico, mi je to dalo moči, da sem zmogla porod do konca. Ko je prišla glavica ven, sem že mislila, da je celo dete zunaj. Vendar je sledilo še par potiskov in na svet je prijokala mala Katarina Gabriela. Čisto modra.
Sledilo je izjemno veselje, solze v mojih in Saševih očeh. Položili so mi jo na prsi in počasi je spremenila barvo.
Mene so na koncu še sešili – malo sem bila površinsko raztrgana. Nato pa so nas za 3 ure pustili same v porodni sobi. Zahvalila sem se še Sašu za vso podporo, dihanje popadkov z mano, pomoč in hlajenje z brisačo. Na sploh, da je bil zraven, ker sama bi veliko težje šla skozi porod. Sašo pa naju je s Katarino samo gledal in rekel: » Hvala, da si rodila «.
Še enkrat hvala za vse nasvete in se že veselim, ko me (nas) bo spet zaneslo v Sončno vilo.
Draga Izidora, z velikim veseljem ti sporocam, da se je v ponedeljek 24.6. rodil nas cudoviti fantek, Izak♥️Malo nas je presenetil, saj je pohitel, pricakovali smo ga sele 5.7. Zdaj pa na dolgo in siroko moja zgodba…Kot ves me je bilo zaradi groznih izkusenj tega poroda zelo strah…
Zadnji teden pred porodom sem se pocutila malo drugace, vec sem spala, ni mi bilo do sprehodov, vec stvari me je zmotilo, tako psihicno kot fizicno sem bila bolj obcutljiva, kar naprej me je tiscalo lulat…tako da sem si kar mislila, da se pocasi nekaj kuha…in sem pripravila torbo.
Noc iz nedelje na ponedeljek je bila zanimiva, kar naprej sem odpirala in zapirala okno v spalnici, hodila na wc in se vsakic znova sprasevala kako to da se nisem dobro obrisala, trebuh je bil trd, nisem nasla dobre pozicije …potem sem koncno zaspala in malo po 3h se je zgodil veliki pok. Zbudilo me je, ko je pocilo in se je iz mene ulila voda. Zacela sem tudi krvaveti, trebuh je postal mehek in manjsi, nisem imela nobenih popadkov, otroka nisem vec cutila, zato se nisem ubadala s hrano in tusem, ampak sva pocakala prijateljico, da je prisla cuvat nasega starejsega fanta in se odpravila v porodnisnico lj.
Tam pa kot hisa duhov, vse tiho in prazno, ocitno sva zbudila med. brata, ker je bil nejevoljen, da zakaj sem prisla, ce nimam popadkov in kaj si ene mislijo, da pridejo kar z resilcem, ce jim voda odtece…ko sem rekla, da krvavim in je bilo v soli za starse receno, da v takih primerih poklices resilca oz gres takoj v porodnisnico, sem pac ubogala navodila…on pa prav pameten, da ne vidi da bi se iz mene ulivala kri in se za mano vlekla. Da vcasih ucijo v soli za starse taki, ki nimajo pojma in se niso videli poroda razen svojega. Ko sem mu pojasnila, da to ucijo prav v soli za starse v porodnisnici lj pa je utihnil.V meni je zavrelo zaradi njegove prepotentnosti in sem si mislila, pa ne ze spet ista zgodba kot pri prvem porodu, ko je slo vse narobe, a sem poskusala ostati zbrana, pozitivna in se ne v celoti predati strahu. Po pregledu pa je mojstrsko ugotovil, da sem odprta ze 5-6 cm in sem pripravljena za rodit…revcek me tud pogledat ni mogel, ko mi je zelel srecno, ampak je buljil v mizo…Iskat me je prisla neka starejsa med sestra oz babica in me odpeljala v porodni blok. Med potjo sem se poskusala umirit z globokim dihanjem in ko sem jo vprasala, ce bom dobila klistir je prav zajedljivo rekla, hja gospa ze tako sopiha, ona bi pa se klistir. Zanimala jo je le frizurca. V porodni sobi sem se preoblekla v svojo oblekico brez naramnic, ker mi je bilo pri prvem porodu tako noro vroce in sem svicala ko konj, da mi je babica morala prerezat haljo…no, takrat me je sestra debelo pogledala in se bolj primitivno pokomentirala, ce imam morda se kaksno zeljo, se na peti zavrtela in zapustila sobo.
Takrat pa je koncno prislo do preobrata, vstopila je mlada babica s pozitivnim pristopom in stvari so se obrnile na bolje. Pojasnila sva ji najine zelje (vec ali manj kar si nas ucila oz svetovala in da v primeru, ce mi posteljica zopet ne bo sla ven, naj dobi otroka oce, medtem ko mene rihtajo-za to je rekla, da ni mozno, a je moz vztrajal in se je sla z nekom pogovorit in je rekla, da lahko, a bo moral medtem cakat v drugi sobi).
S sabo sva prinesla glasbo in zogico za masazo, naju je pohvalila in rekla, da ne ve kje imajo kaksne pripomocke, da se vse porazgubi in v sobi nima nicesar (bila pa sva v cisto na novo prenovljeni sobi, ki mi je bila zelo vsec, edino res ne vem kako to, da so “pozabili” na pripomocke).
Potem pa so se hvala bogu zaceli moji popadki, kar takoj na 4 minute.
Priklopila me je na ctg in lahko sem se premikala le levo in desno, a moram priznat, da mi kaj drugega tako ali tako ni ustrezalo. Vmes sem lahko pila vodo, a sem vse izbruhala in je svetovala naj ne pijem vec, a jaz sem cutila, da rabim vodo in me tisto bruhanje niti ni tako motilo. Proti bolecinam mi je kar naprej nekaj ponujala in sem spreja masko, a je imela tako cuden vonj, da mi je bilo po njej slabo in sem pristala na neki zadevi, ki mi jo je dala v zilo (se parkrat je vmes ponudila ultivo, ki sem jo vsakic zavrnila). In takrat je prislo do zamenjave smene, hvala bogu mi je bila tudi nova babica vsec in je bila dojemljiva za najine zelje…po tiscavniku me je pregledala in rekla, da bomo probal pritisnit…moram prznat, da me je takrat malo zmedla, kaj zdaj, bomo probal al bomo zares pristopili k stvari, hahaha…ker mi polozaj na hrbtu ni ustrezal sem jo prosila za polozaj na boku a je rekla, da mi bo na boku teze varovala presredek…cisto malo me je pustila na boku, potem sem se morala prevalit nazaj na hrbet in ubogat navodila glede pritiskanja, dihanja…je kar tezko ne pritiskat, ko ti celo telo sili na pritiskanje, ko te ze vse pece in skeli in mislis, da se ti bi vse razpocilo…pobozala sem se glavico…in moz mi je pomagal podpirat hrbet in eno nogo, jaz sem podprla drugo, se par pritiskov…in najin otrocicek se je rodil…nisem se raztrgala, ni me vrezala, ni bilo notranjih poskodb, jupiii…a dete nisem dobila takoj na trebuh, ker je bila popkovina prekratka! No, to sem bila malo razocarana, saj nisem vedela, da je tudi to mozno…z vsakim porodom se cesa novega naucis, hahaha. Morala sem pocakat, da je popkovnica nehala utripat, da jo je moz prerezal, sele nato sem koncno dobila otroka na trebuscek…kako neopisljivo lep trenutek…potem so ga kmalu vzeli, stehtali, malo obrisali in imeli smo posveceno uro. Babica mi ga je se pomagala pristavit in dojencek se je lepo zacel dojiti…odkar mi je odtekla voda do rojstva so pretekle skoraj 4 ure.
Takoj sem bila lacna in zejna, a se 3 h nisem smela jest, potem sem pa zamudila zajtrk in me je do kosila obdrzal moj paketek hrane, ki sem ga prinesla s sabo. Na oddelku sem imela same lepe izkusnje, tako da je sve u svemu izpadlo odlicno…domov so naju odpustili ze v sredo in v domacem kraljestvu super napredujeva…Glede na prvo slabo izkusnjo in ves strah, ki se je naselil v meni sem hvalezna za to, lahko recem lepo izkusnjo. Ni bilo lahko, sem se morala kar pomatrat, a se je skoraj vse izteklo po mojih zeljah.
Tako, draga Izidora, morda se pridemo kaj pokazat v tvojo lepo hisico ali pa pridemo na kaksno masazico, ko bomo na Ptuju.
Hvala ti za vse in posiljam veeelik objem.
Zadnji teden pred porodom sem se pocutila malo drugace, vec sem spala, ni mi bilo do sprehodov, vec stvari me je zmotilo, tako psihicno kot fizicno sem bila bolj obcutljiva, kar naprej me je tiscalo lulat…tako da sem si kar mislila, da se pocasi nekaj kuha…in sem pripravila torbo.
Noc iz nedelje na ponedeljek je bila zanimiva, kar naprej sem odpirala in zapirala okno v spalnici, hodila na wc in se vsakic znova sprasevala kako to da se nisem dobro obrisala, trebuh je bil trd, nisem nasla dobre pozicije …potem sem koncno zaspala in malo po 3h se je zgodil veliki pok. Zbudilo me je, ko je pocilo in se je iz mene ulila voda. Zacela sem tudi krvaveti, trebuh je postal mehek in manjsi, nisem imela nobenih popadkov, otroka nisem vec cutila, zato se nisem ubadala s hrano in tusem, ampak sva pocakala prijateljico, da je prisla cuvat nasega starejsega fanta in se odpravila v porodnisnico lj.
Tam pa kot hisa duhov, vse tiho in prazno, ocitno sva zbudila med. brata, ker je bil nejevoljen, da zakaj sem prisla, ce nimam popadkov in kaj si ene mislijo, da pridejo kar z resilcem, ce jim voda odtece…ko sem rekla, da krvavim in je bilo v soli za starse receno, da v takih primerih poklices resilca oz gres takoj v porodnisnico, sem pac ubogala navodila…on pa prav pameten, da ne vidi da bi se iz mene ulivala kri in se za mano vlekla. Da vcasih ucijo v soli za starse taki, ki nimajo pojma in se niso videli poroda razen svojega. Ko sem mu pojasnila, da to ucijo prav v soli za starse v porodnisnici lj pa je utihnil.V meni je zavrelo zaradi njegove prepotentnosti in sem si mislila, pa ne ze spet ista zgodba kot pri prvem porodu, ko je slo vse narobe, a sem poskusala ostati zbrana, pozitivna in se ne v celoti predati strahu. Po pregledu pa je mojstrsko ugotovil, da sem odprta ze 5-6 cm in sem pripravljena za rodit…revcek me tud pogledat ni mogel, ko mi je zelel srecno, ampak je buljil v mizo…Iskat me je prisla neka starejsa med sestra oz babica in me odpeljala v porodni blok. Med potjo sem se poskusala umirit z globokim dihanjem in ko sem jo vprasala, ce bom dobila klistir je prav zajedljivo rekla, hja gospa ze tako sopiha, ona bi pa se klistir. Zanimala jo je le frizurca. V porodni sobi sem se preoblekla v svojo oblekico brez naramnic, ker mi je bilo pri prvem porodu tako noro vroce in sem svicala ko konj, da mi je babica morala prerezat haljo…no, takrat me je sestra debelo pogledala in se bolj primitivno pokomentirala, ce imam morda se kaksno zeljo, se na peti zavrtela in zapustila sobo.
Takrat pa je koncno prislo do preobrata, vstopila je mlada babica s pozitivnim pristopom in stvari so se obrnile na bolje. Pojasnila sva ji najine zelje (vec ali manj kar si nas ucila oz svetovala in da v primeru, ce mi posteljica zopet ne bo sla ven, naj dobi otroka oce, medtem ko mene rihtajo-za to je rekla, da ni mozno, a je moz vztrajal in se je sla z nekom pogovorit in je rekla, da lahko, a bo moral medtem cakat v drugi sobi).
S sabo sva prinesla glasbo in zogico za masazo, naju je pohvalila in rekla, da ne ve kje imajo kaksne pripomocke, da se vse porazgubi in v sobi nima nicesar (bila pa sva v cisto na novo prenovljeni sobi, ki mi je bila zelo vsec, edino res ne vem kako to, da so “pozabili” na pripomocke).
Potem pa so se hvala bogu zaceli moji popadki, kar takoj na 4 minute.
Priklopila me je na ctg in lahko sem se premikala le levo in desno, a moram priznat, da mi kaj drugega tako ali tako ni ustrezalo. Vmes sem lahko pila vodo, a sem vse izbruhala in je svetovala naj ne pijem vec, a jaz sem cutila, da rabim vodo in me tisto bruhanje niti ni tako motilo. Proti bolecinam mi je kar naprej nekaj ponujala in sem spreja masko, a je imela tako cuden vonj, da mi je bilo po njej slabo in sem pristala na neki zadevi, ki mi jo je dala v zilo (se parkrat je vmes ponudila ultivo, ki sem jo vsakic zavrnila). In takrat je prislo do zamenjave smene, hvala bogu mi je bila tudi nova babica vsec in je bila dojemljiva za najine zelje…po tiscavniku me je pregledala in rekla, da bomo probal pritisnit…moram prznat, da me je takrat malo zmedla, kaj zdaj, bomo probal al bomo zares pristopili k stvari, hahaha…ker mi polozaj na hrbtu ni ustrezal sem jo prosila za polozaj na boku a je rekla, da mi bo na boku teze varovala presredek…cisto malo me je pustila na boku, potem sem se morala prevalit nazaj na hrbet in ubogat navodila glede pritiskanja, dihanja…je kar tezko ne pritiskat, ko ti celo telo sili na pritiskanje, ko te ze vse pece in skeli in mislis, da se ti bi vse razpocilo…pobozala sem se glavico…in moz mi je pomagal podpirat hrbet in eno nogo, jaz sem podprla drugo, se par pritiskov…in najin otrocicek se je rodil…nisem se raztrgala, ni me vrezala, ni bilo notranjih poskodb, jupiii…a dete nisem dobila takoj na trebuh, ker je bila popkovina prekratka! No, to sem bila malo razocarana, saj nisem vedela, da je tudi to mozno…z vsakim porodom se cesa novega naucis, hahaha. Morala sem pocakat, da je popkovnica nehala utripat, da jo je moz prerezal, sele nato sem koncno dobila otroka na trebuscek…kako neopisljivo lep trenutek…potem so ga kmalu vzeli, stehtali, malo obrisali in imeli smo posveceno uro. Babica mi ga je se pomagala pristavit in dojencek se je lepo zacel dojiti…odkar mi je odtekla voda do rojstva so pretekle skoraj 4 ure.
Takoj sem bila lacna in zejna, a se 3 h nisem smela jest, potem sem pa zamudila zajtrk in me je do kosila obdrzal moj paketek hrane, ki sem ga prinesla s sabo. Na oddelku sem imela same lepe izkusnje, tako da je sve u svemu izpadlo odlicno…domov so naju odpustili ze v sredo in v domacem kraljestvu super napredujeva…Glede na prvo slabo izkusnjo in ves strah, ki se je naselil v meni sem hvalezna za to, lahko recem lepo izkusnjo. Ni bilo lahko, sem se morala kar pomatrat, a se je skoraj vse izteklo po mojih zeljah.
Tako, draga Izidora, morda se pridemo kaj pokazat v tvojo lepo hisico ali pa pridemo na kaksno masazico, ko bomo na Ptuju.
Hvala ti za vse in posiljam veeelik objem.
Rodila sem v Mb fantka Paskala tocno na pdp 16.5.
Ob 00:45 mi je odtekla voda, ampak to ni bilo tako da ne bi vedela ali sem se polulala ali je odtek plodovnice, to se je kar vlilo iz mene :). Tako da niti nisem vedela ali se lahko grem pod tus ali bi samo lezala. No potem sem vseeno sla pod tus in se nato vlegla na levi bok za kaksnih 20min, da je Marjan do konca pripravil torbo za porodnisnico in poskrbel za pse. Ko sva ob 2:00 prispela v porodnisnico, se nisem bila odprta nic, tudi popadkov nisem imela. Marjana so zato poslali domov, jaz sem pa prenocila v porodni sobi. Od pricakovanja nisem mogla spati celo noc, kar sem seveda pozneje obzalovala. Tekom noci sem imela kaksnih 10 blazjih popadkov, kot da bi me samo malo scipalo, sem pa se kljub temu do 7:00 zjutraj odprla na 3cm. Vmes sem lahko normalno hodila na wc, ko mi je babica rekla naj se za 20min se sprehodim ko sem sla nazadnje na wc, sem se na skrivaj na hitro se stusirala . Potem pa je babica rekla da bi bilo dobro, da mi dajo umetne popadke, cesar si res nisem zelela in sem se kaksne 45min zavlacevala, potem sem jih prejela ob 9:00. Babica mi je ze takoj predlagala epiduralno, vendar sem zavrnila. Marjan je prisel k meni med 9:30 in 9:45, takrat sem ze imela res mocne popadke. Zelel me je masirat , vendar nisem sploh prenesla nobenih besed, kaj sele dotikov. To je pa res bolecina, da se dihat nimas casa vmes! Babico sem lepo prosila naj mi vec ne zvisuje doze, pa je rekla da mora. Spet mi je ponudila epiduralno in sem zavrnila, sprejela pa sem neko injekcijo za lajsanje bolecin v tazadnjo, to ni sploh nic pomagalo. Kar naenkrat so se zaceli tiscavniki, najprej sploh nisem vedela da je to to, takrat mi je slo kar na bruhanje. Po nekem casu sem prosila za epiduralno, pa sem bila ze prepozna zanjo. Bi rekla, da so bili tiscavniki hujsi od popadkov, zelela sem prosit babico naj otroka nekako drugace spravijo ven pa nisem imela toliko moci da bi sploh kaj rekla, sem ze bila popolnoma brez moci. Prerezali so mi presredek, ker sem se zacela trgat, vendar sem dobro prenesla, se je tudi hitro zacelila rana. Paskal se je rodil ob 13:45, je zdrav dojencek, le glavico je imel malo oteceno, velik je bil 51cm in tehtal 3300g. Porod se mi je zdel zelo hiter, takoj sem bila nekje v svojem svetu, vecino poroda se sploh ne spomnim kaj se je dogajalo. Zraven sem imela kokosovo vodo, sem tako pozabila na njo, jest pa nisem smela nic, nazadnje sem jedla ob 22:00, in sem bila ze zjutraj kar lacna, verjetno bi imela vec moci ce bi vsaj bila sita. Sem vesela da je bil porod hiter, ampak bi si zelela imet svoje popadke, ker se mi zdi da bi bilo vse skupaj bolj sprosceno in lepse, zal mi je tudi da me je bolecina toliko zavedla da nisem zmogla mislit na otroka, in mu pri tiscavnikih bolj pomagati s potiskanjem da bi se prej rodil in da bi mu bilo lazje. Ko se je Paskal rodil je vsa bolecina izginila v trenutku. Vadbe in delavnice so bile koristne (bi se jih ponovno udelezila, ce bi bila noseca), zaradi njih sem tudi dihat znala in pritiskat, ceprav me je Marjan moral vmes opominjat in spodbujat k dihanju, pac toliko hitro se je vse skupaj dogajalo da kaksne masaze niso prisle v postev, pa tudi vizualizacije nisem uspela izvajat, bom pa zato naslednjič!
Sicer nama je pa dojenje steklo takoj brez problemov, v porodnišnici mi ga je edino sestra pomagala parkrat pristavit, tako da se zdaj polno dojiva. Je pa materinstvo res nekaj najlepšega. ️
Ob 00:45 mi je odtekla voda, ampak to ni bilo tako da ne bi vedela ali sem se polulala ali je odtek plodovnice, to se je kar vlilo iz mene :). Tako da niti nisem vedela ali se lahko grem pod tus ali bi samo lezala. No potem sem vseeno sla pod tus in se nato vlegla na levi bok za kaksnih 20min, da je Marjan do konca pripravil torbo za porodnisnico in poskrbel za pse. Ko sva ob 2:00 prispela v porodnisnico, se nisem bila odprta nic, tudi popadkov nisem imela. Marjana so zato poslali domov, jaz sem pa prenocila v porodni sobi. Od pricakovanja nisem mogla spati celo noc, kar sem seveda pozneje obzalovala. Tekom noci sem imela kaksnih 10 blazjih popadkov, kot da bi me samo malo scipalo, sem pa se kljub temu do 7:00 zjutraj odprla na 3cm. Vmes sem lahko normalno hodila na wc, ko mi je babica rekla naj se za 20min se sprehodim ko sem sla nazadnje na wc, sem se na skrivaj na hitro se stusirala . Potem pa je babica rekla da bi bilo dobro, da mi dajo umetne popadke, cesar si res nisem zelela in sem se kaksne 45min zavlacevala, potem sem jih prejela ob 9:00. Babica mi je ze takoj predlagala epiduralno, vendar sem zavrnila. Marjan je prisel k meni med 9:30 in 9:45, takrat sem ze imela res mocne popadke. Zelel me je masirat , vendar nisem sploh prenesla nobenih besed, kaj sele dotikov. To je pa res bolecina, da se dihat nimas casa vmes! Babico sem lepo prosila naj mi vec ne zvisuje doze, pa je rekla da mora. Spet mi je ponudila epiduralno in sem zavrnila, sprejela pa sem neko injekcijo za lajsanje bolecin v tazadnjo, to ni sploh nic pomagalo. Kar naenkrat so se zaceli tiscavniki, najprej sploh nisem vedela da je to to, takrat mi je slo kar na bruhanje. Po nekem casu sem prosila za epiduralno, pa sem bila ze prepozna zanjo. Bi rekla, da so bili tiscavniki hujsi od popadkov, zelela sem prosit babico naj otroka nekako drugace spravijo ven pa nisem imela toliko moci da bi sploh kaj rekla, sem ze bila popolnoma brez moci. Prerezali so mi presredek, ker sem se zacela trgat, vendar sem dobro prenesla, se je tudi hitro zacelila rana. Paskal se je rodil ob 13:45, je zdrav dojencek, le glavico je imel malo oteceno, velik je bil 51cm in tehtal 3300g. Porod se mi je zdel zelo hiter, takoj sem bila nekje v svojem svetu, vecino poroda se sploh ne spomnim kaj se je dogajalo. Zraven sem imela kokosovo vodo, sem tako pozabila na njo, jest pa nisem smela nic, nazadnje sem jedla ob 22:00, in sem bila ze zjutraj kar lacna, verjetno bi imela vec moci ce bi vsaj bila sita. Sem vesela da je bil porod hiter, ampak bi si zelela imet svoje popadke, ker se mi zdi da bi bilo vse skupaj bolj sprosceno in lepse, zal mi je tudi da me je bolecina toliko zavedla da nisem zmogla mislit na otroka, in mu pri tiscavnikih bolj pomagati s potiskanjem da bi se prej rodil in da bi mu bilo lazje. Ko se je Paskal rodil je vsa bolecina izginila v trenutku. Vadbe in delavnice so bile koristne (bi se jih ponovno udelezila, ce bi bila noseca), zaradi njih sem tudi dihat znala in pritiskat, ceprav me je Marjan moral vmes opominjat in spodbujat k dihanju, pac toliko hitro se je vse skupaj dogajalo da kaksne masaze niso prisle v postev, pa tudi vizualizacije nisem uspela izvajat, bom pa zato naslednjič!
Sicer nama je pa dojenje steklo takoj brez problemov, v porodnišnici mi ga je edino sestra pomagala parkrat pristavit, tako da se zdaj polno dojiva. Je pa materinstvo res nekaj najlepšega. ️
3.3.2019 ob 1:26 zjutraj sem rodila najinega sina, poimenovala sva ga Gal Miha Orešič. Miha sva dodala zato, ker po moževi strani vedno poimenujejo prvega sina Miha in tako je najin Miha že 5. generacija. Na točno 39. tednov nosečnosti sem imela pregled pri ginekologu in je na UZ ugotovil premalo plodovnice ter me napotil v bolnico, tam so to potrdili in me sprejeli na oddelek. Naslednji dan so mi s tabletami sprožili porod. Po prvi tableti se ni nič zgodilo, po drugi, ki sem jo prejela ob 22ih, pa so se takoj začeli popadki skoraj brez predaha. Eno uro kasneje ko sem lahko vstala, mi je odtekla voda in zato so me odpeljali v porodno sobo, kjer se mi je pridružil tudi mož. Tam so me pregledali in bila sem šele 1cm odprta, bolečine pa res že zelo hude (glede na kasnejše bolečine že skoraj maksimalne). Eno uro kasneje pa sem bila čudežno odprta 6 cm. Res mi je odleglo, ker sem se bala, da bom v takšnih bolečinah celo noč. Proti bolečinam nisem dobila nič, razen eno injekcijo v rit, ki pa ni naredila kakšne spremembe. Slabo uro kasneje sem bila odprta 10cm. Iztis ni šel čisto gladko, ker glavica ni bila pod dobrim kotom v porodnem kanalu. Ko so mi zagrozili z vakumom, je uspelo takoj v naslednjem popadku. Takoj je zajokal in vse je bilo pozabljeno. Takoj so mi ga dali na trebuh, potem pa so ga zaradi moje močne krvavitve umaknili in nekje 45 min odstranjevali še neke ostanke ovojev in šivali v notranjosti. Potem smo končno imeli čas za nas. Vse porodne sobe so bile prazne in mi trije smo v tišini in napol temi uživali drug z drugim. Porod res ni bil takšen kot sem si ga želela, ampak se je vseeno vse dobro izteklo. Tudi kasneje na oddelku in doma je šlo vse tako kot mora. Glede dojenja pa spet ni šlo vse gladko in po planu. Pred porodom sem imela fiksno idejo, da ga bom dojila. Ob vseh težavah, bi si lahko že zdavnaj premislila. Potem pa ko enkrat steče tako kot mora, je to nekaj najboljšega. Takoj po porodu in mojem šivanju sem ga pristavila in je pol ure sesal. V bolnici je drugi dan zelo jokal ker ni dobil dovolj mleka in ob nenehnem dojenju smo dodali formulo. Ko sva tretji dan prišla domov, sem si dva dni črpala mleko na 3 ure in mu ga dajala v flaški izmenično s formulo. Ko sem ga samo približala dojkam se je histerično jokal. Potem sem čez noč dobila dovolj mleka in res polne prsi. Nato je trajalo dva tedna, da sem ga prepričala, da je v dojkah mleko in da je dojenje steklo. Dobra podpora mi je bila tudi patronažna sestra. Kasneje sem enkrat ostala brez mleka, ampak verjetno zato, ker je umrla moja mama. Po enem dnevu je spet steklo. Zdaj je vse tako kot mora biti in ati ga kliče Joško, ker je tako obseden z joškami.
Gal odlično raste, trenutno je že 65cm dolg in težek 6500g. Veliko se sam igra in smeji. Noči še ne prespimo, ko je dobra noč, se samo enkrat zbudimo. Zagotovo se kdaj pridružima na vadbi za dojenčke. Gal je zdaj že dovolj velik, pa tudi vse ostalo se je umirilo in bova imela čas.
Gal odlično raste, trenutno je že 65cm dolg in težek 6500g. Veliko se sam igra in smeji. Noči še ne prespimo, ko je dobra noč, se samo enkrat zbudimo. Zagotovo se kdaj pridružima na vadbi za dojenčke. Gal je zdaj že dovolj velik, pa tudi vse ostalo se je umirilo in bova imela čas.
Zaradi suma na odtekanje plodovnice sem se 11 dan po predvidenem roku poroda odpravila v porodnišnico, kjer so ugotovili, da ne gre za le-to. Ker pa je CTG risal redne popadke so me obdržali in sprejeli na oddelek. Sama sem sicer takšnih popadkov že bila navajena, saj sem jih imela redno, vendar se nikoli niso razvili v kaj intenzivnejšega. Želela sem domov, vendar nisem preveč resno protestirala. Ob pregledu (ob sprejemu) sem bila odprta za en prst. Glede na to, da sem bila že toliko po roku, so mi na viziti povedali, da me ne morejo spustiti domov in da bomo še en dan počakali, če se porod začne sam, sicer pa, da ga bodo sprožili – z vstavitvijo prostoglandinov. Ob sprejemu v porodnišnico in ob dejstvu, da bo porod indiciran, sem se morala ”reprogramirati”, saj sem nekako imela občutek, da bo porod težji, če se ne bo začel naravno oz. sam od sebe. Vedela pa sem, da slabe misli lahko le škodijo pozitivnemu izidu, zato sem situacijo le sprejela in se na koncu že nekoliko (sicer s strahospoštovanjem do poroda) veselila, da se zadeva odvije. Pomagale so pridobljene informacije o poteku indukcije in pozitivne misli. Na dan poroda pa mi je bilo na jutranji viziti sporočeno, da bom šla kar v porodno in da se bodo predrli ovoji (naj bi bilo že vse dovolj pripravljeno, odprta sem bila 1 cm). V porodni sobi sem babici oddala porodni načrt (oz. poimenovano ”moje želje”). V porodno sobo sem prišla tudi dobro ”oborožena” (voda, kokosova voda, čokoladice,…cd z muziko, labela….itd.), zaradi hitrega poteka pa mi je prišla prav predvsem voda, kokosova voda in ena (od mnogih) čokoladic…jah, jaz sem bila pripravljena za na TriglavJ. Najprej sem prejela antibiotik (zaradi pozivnega testa na streptokoke), okoli 12.00 ure pa so predrli ovoje. Kmalu za tem sem že začutila (moj) popadek – takšne intenzitete, kot ga še nisem poznala oz. občutila, nato pa so mi kasneje dodali še umetne popadke. Tako so se nato popadki začeli vrstiti. Po nekaj časa sem bila odprta 3 cm in ponujena mi je bila epiduralna. Moja prva misel in vprašanje anastezistki je sicer bilo: a že?:), nato pa sem ob misli ”now or never” (ura je bila cca 14.00) odločila za. Pri nastavljanju epiduralne sem imela že kar pogoste popadke, tako sem jih pri nastavljanju predihovala. Že kmalu po nastavitvi pa se je začel pritisk na zadnjični del. Pritisk se je iz popadka v popadek stopnjeval. Zdi sem mi, da mi je epiduralna različno prijela na levi in desni strani (na kateri sem popadke dalje čutila). Po vnovičnem prihodu babice je bilo videti (pozitivno) začudenje glede moje odprtosti. Nato sem po navodilu babice šla na bok. Babica me je vodila in povedala, ko je bilo treba začet pritiskat. Spomnim se močnega pritiska navzdol. Babica mi je nato rekla, da naj grem na hrbet. Partner mi je povedal, da je babica šla na hodnik in rekla ”rodili bomo” (jaz se tega ne spomnim). Spomnim se samo, da sem (ko sem odprla oči) videla pred seboj kar nekaj ljudi. Želela sem se osredotočiti nase in na pravilno pritiskanje. Ko so se videli laski sta mi babica in partner to povedala. Spomnim se tudi, da sem rekla ”boli, boli”, ko sem pritiskala in mi je babica povedala, da so ramice in nato olajšanja, ko je malo bitje, najin mali Nal, zdrsnil na svet. Položili so ga name, nato se je hitro porodila še posteljica. Sledila je posvečena ura. Naj dodam še, da je pri porodu meni veliko pomenila tudi partnerjeva podpora, predvsem tudi to, da je bil tudi on pripravljen nanj. Izidora, hvala ti za vse pridobljene informacije v času nosečnosti (na jogi in na delavnicah), ki so mi prišle zelo prav in mi dajale samozavest ter za vso tvojo podporo!
Od mojega poroda je sicer minilo že sedem tednov, je pa še vedno sveže kot bi bilo včeraj.
Vse se je začelo že dva dni prej, v petek 15. marca, ko mi je popoldne šel čep. Vizualno nič posebnega, malo krvi, pomešano s sluzjo. Seveda me je zvilo v trebuhu in ko je mož prišel iz službe, sva mogla obvezno iti v gostilno na kosilo. Saj veš, zadnjič v dvoje zunaj. Naslednje jutro se vstanem in mi začne nekaj tečti med nogami. Količinsko ni bilo dosti, vendar dovolj, da sem imela vlažno celo dlan. Tekočina je bila prozorna, torej bi lahko bila voda. Oblekla sem se, dala vložek v hlače in še malo počakala, če še bo kaj teklo/cankalo. Pa ni bilo nič. Poklicala sem tebe in te vprašala za tvoje mnenje. Svetovala si mi, naj grem v bolnico, ker verjetno je voda.
V porodnišnici me babica pregleda in da na ctg. O popadkih sploh ni sledu, test za plodovnico pa negativen. Torej lažen alarm. Preden pa grem domov, še pregled z ultrazvokom pri zdravnici. Le-ta je bil vredu, je pa zdravnica naredila še en test za vodo, saj glede na opisano, bo to moglo biti to. Ta test pa je bil pozitiven, torej sem ostala v bolnici. Čez dan so sledili še 3 ctg-ji, ki pa niso kazali nobene aktivnosti. Rečeno je bilo, da boda čakali do jutra, potem pa sprožili porod.
Ponoči,nekje ob pol enih grem na stranišče in vidim, da sem začela krvaveti. Pokažem se babici, ki me pomiri, da je to samo znak, da se začenja in da je krvavljenje do količine menstruacijske krvavitve, čisto normalno. Začelo me je ‘šraufat’ (bolečina čisto spodaj in podobno kot, ko te napenja) in neznansko bolet v križu. Rabila sem nekaj časa, da sem skapirala, da se to pojavlja ciklično in da so to dejansko popadki. Ob pol štirih, dobim antibiotike zaradi vode, potem pa grem na ctg. Odprta 3cm in odhod v porodno sobo ob 4h zjutraj.
Do 10h so bili popadki znosni, mogoče so se celo malo umirili, odprta pa sem bila še vedno samo 3cm. Po posvetu z zdravnico dobim umetne popadke, ker dlje kot bom čakala, bolj bom utrujena. Na začetku sem lepo predihavala popadke in jih sedeč na žogi nadzorovala, na neki točki pa je vse skupaj odpovedlo. Verjetno ni pomagalo dejstvo, da se je glavica ‘haklala’ za rob medeničnega vratu in mi je zdravnica sredi popadka šla noter in jo probala osvoboditi. Nažalost to ni pomagalo, na srečo pa je to v celotnem porodu pomenilo samo malo daljši porod, ker ni tako hitro prišla v pravo lego. Zaradi tega so me tudi polegli v posteljo, kjer sem izmenično na enem in drugem boku črtala popadke. Kljub vsem pripravam pred porodu, pa sem pri predihavanju odpovedla. Na koncu sem se vsak popadek drla kot šoja in ga zategovala. Sem pa ves čas v ozadju vedela, da to ni vredu in da je težje, ampak enostavno nisem bila sposobna tega popravit. Za lajšanje bolečin mi je babica naredila akupunkturo, ampak verjetno tudi zato, ker je blo to za mene prvič v življenju, nisem opazila nobenega učinka in na koncu so me igle še samo motile med popadki. Nato sem dobila infuzijo proti bolečinam, ki mi sicer ni omilila bolečine (po moje), me pa je omamila, tako da sem med popadki odplavala in ‘zaspala’. Ponudili so mi še smejalni plin, ki pa mi nekako ni ustrezal.
In potem so se začeli tiščavniki. Najhujše je bilo, da zaradi prej opisane težave, dete še ni bilo dovolj nizko in nisem smela tiščati. Ko pa sem potem lahko začela tiščati, je bilo pravo olajšanje. Omotičnost od protibolečinske je izginila in če sem se še pred porodom spraševala, ali želim pobožati glavico, sedaj nisem imela teh dvomov. Verjetno pa sploh nebi rabila izrazit svoje želje, ker bi me babica sama spomnila, saj sem se jo na koncu kar 2x pobožala. V tem trenutku se mi je že konkretno poznala utrujenost in nisem dovolj močno, pa tudi prav pritiskala, tako da je prišla pomagati zdravnica, ki mi je pritiskala na trebuh. Ker nisem imela občutka, kako daleč je in kako dolgo bo še trajalo, so me že začele obletavati misli v stilu, da bom zdaj še kje mogla na carski rez, ker nimam več moči. Na srečo so bile te misli kratkotrajne, ker je bilo v tem trenutku dete zunaj.
Tako sem v nedeljo, 17. marca ob 19:05, po 15 urah v porodni sobi dobila moj zaklad hčerkico Mio. Očka je prerezal popkovino, jaz pa sem porodila še posteljico (kar je bilo presenetljivo lahko). Presredka mi niso prerezali, se mi pa je natrgal do 2. stopnje, tako, da so morali vseeno šivati. Kratek povzetek mojega poroda: kljub mojimi željam (porod v vodi),ko sem na koncu pristala v tipični porodni pozi (na hrbtu na postelji) in mojimi jesiharskimi kriki, je bilo to najintenzivnejše doživetje v mojem življenju in če bi mi kdo dal možnost, da bi karkoli spremenila, bi ga ohranila točno takega, ker je to moj porod in ga ravno te stvari delajo unikatnega.
Morem se pohvaliti, da se lepo dojiva, brez dodatkov, čeprav je bilo na začetku malo kritično ker sem komaj 6 dan dobila mleko. Ker je v bolnici dobila zlatenico, je bila 2 noči pod lučko, zgubila pa je skoraj 400g ( hvala bogu je bila pri porodu kr težka 4810g), sem ji v bolnici parkrat dala stekleničko, da je dobila na teži, da sva lahko normalno 4. dan šle domov, kjer sem verjela, da bo vse normalno steklo. Moja vera in verjetno bolj pozitivne misli in optimizem, pa na srečo Miin izrazit sesalni refleks, da se ni zmedla pri steklenički, so se poplačali. Mleka imam dovolj, tako da sva že presegle 5 kg
Kar se pa tiče porodnišnice, pa tak kot si rekla: čisto drugi svet. Morem samo hvalit. Babice super in tudi na oddelku. Ko so mi rekli, da bo mogla čez noč pod lučko sem imela ful strah kak bo z dojenjem – ni problema, ko se je zbudila, so mi jo prinesli v posteljo.
Zdaj nam gre prav lepo, malo nas zafrkava samo refluks in kolkeci ( nosimo posebno pleničko).
Tak, to je ‘na kratko’ vse z moje strani, jutri pa se tak vidimo na igralnih uricah
Hvala ti še enkrat, za vse nasvete in predano znanje ( ravno danes mi je mož rekel, da ne verjame, da bi bila tako pogumna glede dojenja in vsega ostalega, če ne bi bilo tebe)
Vse se je začelo že dva dni prej, v petek 15. marca, ko mi je popoldne šel čep. Vizualno nič posebnega, malo krvi, pomešano s sluzjo. Seveda me je zvilo v trebuhu in ko je mož prišel iz službe, sva mogla obvezno iti v gostilno na kosilo. Saj veš, zadnjič v dvoje zunaj. Naslednje jutro se vstanem in mi začne nekaj tečti med nogami. Količinsko ni bilo dosti, vendar dovolj, da sem imela vlažno celo dlan. Tekočina je bila prozorna, torej bi lahko bila voda. Oblekla sem se, dala vložek v hlače in še malo počakala, če še bo kaj teklo/cankalo. Pa ni bilo nič. Poklicala sem tebe in te vprašala za tvoje mnenje. Svetovala si mi, naj grem v bolnico, ker verjetno je voda.
V porodnišnici me babica pregleda in da na ctg. O popadkih sploh ni sledu, test za plodovnico pa negativen. Torej lažen alarm. Preden pa grem domov, še pregled z ultrazvokom pri zdravnici. Le-ta je bil vredu, je pa zdravnica naredila še en test za vodo, saj glede na opisano, bo to moglo biti to. Ta test pa je bil pozitiven, torej sem ostala v bolnici. Čez dan so sledili še 3 ctg-ji, ki pa niso kazali nobene aktivnosti. Rečeno je bilo, da boda čakali do jutra, potem pa sprožili porod.
Ponoči,nekje ob pol enih grem na stranišče in vidim, da sem začela krvaveti. Pokažem se babici, ki me pomiri, da je to samo znak, da se začenja in da je krvavljenje do količine menstruacijske krvavitve, čisto normalno. Začelo me je ‘šraufat’ (bolečina čisto spodaj in podobno kot, ko te napenja) in neznansko bolet v križu. Rabila sem nekaj časa, da sem skapirala, da se to pojavlja ciklično in da so to dejansko popadki. Ob pol štirih, dobim antibiotike zaradi vode, potem pa grem na ctg. Odprta 3cm in odhod v porodno sobo ob 4h zjutraj.
Do 10h so bili popadki znosni, mogoče so se celo malo umirili, odprta pa sem bila še vedno samo 3cm. Po posvetu z zdravnico dobim umetne popadke, ker dlje kot bom čakala, bolj bom utrujena. Na začetku sem lepo predihavala popadke in jih sedeč na žogi nadzorovala, na neki točki pa je vse skupaj odpovedlo. Verjetno ni pomagalo dejstvo, da se je glavica ‘haklala’ za rob medeničnega vratu in mi je zdravnica sredi popadka šla noter in jo probala osvoboditi. Nažalost to ni pomagalo, na srečo pa je to v celotnem porodu pomenilo samo malo daljši porod, ker ni tako hitro prišla v pravo lego. Zaradi tega so me tudi polegli v posteljo, kjer sem izmenično na enem in drugem boku črtala popadke. Kljub vsem pripravam pred porodu, pa sem pri predihavanju odpovedla. Na koncu sem se vsak popadek drla kot šoja in ga zategovala. Sem pa ves čas v ozadju vedela, da to ni vredu in da je težje, ampak enostavno nisem bila sposobna tega popravit. Za lajšanje bolečin mi je babica naredila akupunkturo, ampak verjetno tudi zato, ker je blo to za mene prvič v življenju, nisem opazila nobenega učinka in na koncu so me igle še samo motile med popadki. Nato sem dobila infuzijo proti bolečinam, ki mi sicer ni omilila bolečine (po moje), me pa je omamila, tako da sem med popadki odplavala in ‘zaspala’. Ponudili so mi še smejalni plin, ki pa mi nekako ni ustrezal.
In potem so se začeli tiščavniki. Najhujše je bilo, da zaradi prej opisane težave, dete še ni bilo dovolj nizko in nisem smela tiščati. Ko pa sem potem lahko začela tiščati, je bilo pravo olajšanje. Omotičnost od protibolečinske je izginila in če sem se še pred porodom spraševala, ali želim pobožati glavico, sedaj nisem imela teh dvomov. Verjetno pa sploh nebi rabila izrazit svoje želje, ker bi me babica sama spomnila, saj sem se jo na koncu kar 2x pobožala. V tem trenutku se mi je že konkretno poznala utrujenost in nisem dovolj močno, pa tudi prav pritiskala, tako da je prišla pomagati zdravnica, ki mi je pritiskala na trebuh. Ker nisem imela občutka, kako daleč je in kako dolgo bo še trajalo, so me že začele obletavati misli v stilu, da bom zdaj še kje mogla na carski rez, ker nimam več moči. Na srečo so bile te misli kratkotrajne, ker je bilo v tem trenutku dete zunaj.
Tako sem v nedeljo, 17. marca ob 19:05, po 15 urah v porodni sobi dobila moj zaklad hčerkico Mio. Očka je prerezal popkovino, jaz pa sem porodila še posteljico (kar je bilo presenetljivo lahko). Presredka mi niso prerezali, se mi pa je natrgal do 2. stopnje, tako, da so morali vseeno šivati. Kratek povzetek mojega poroda: kljub mojimi željam (porod v vodi),ko sem na koncu pristala v tipični porodni pozi (na hrbtu na postelji) in mojimi jesiharskimi kriki, je bilo to najintenzivnejše doživetje v mojem življenju in če bi mi kdo dal možnost, da bi karkoli spremenila, bi ga ohranila točno takega, ker je to moj porod in ga ravno te stvari delajo unikatnega.
Morem se pohvaliti, da se lepo dojiva, brez dodatkov, čeprav je bilo na začetku malo kritično ker sem komaj 6 dan dobila mleko. Ker je v bolnici dobila zlatenico, je bila 2 noči pod lučko, zgubila pa je skoraj 400g ( hvala bogu je bila pri porodu kr težka 4810g), sem ji v bolnici parkrat dala stekleničko, da je dobila na teži, da sva lahko normalno 4. dan šle domov, kjer sem verjela, da bo vse normalno steklo. Moja vera in verjetno bolj pozitivne misli in optimizem, pa na srečo Miin izrazit sesalni refleks, da se ni zmedla pri steklenički, so se poplačali. Mleka imam dovolj, tako da sva že presegle 5 kg
Kar se pa tiče porodnišnice, pa tak kot si rekla: čisto drugi svet. Morem samo hvalit. Babice super in tudi na oddelku. Ko so mi rekli, da bo mogla čez noč pod lučko sem imela ful strah kak bo z dojenjem – ni problema, ko se je zbudila, so mi jo prinesli v posteljo.
Zdaj nam gre prav lepo, malo nas zafrkava samo refluks in kolkeci ( nosimo posebno pleničko).
Tak, to je ‘na kratko’ vse z moje strani, jutri pa se tak vidimo na igralnih uricah
Hvala ti še enkrat, za vse nasvete in predano znanje ( ravno danes mi je mož rekel, da ne verjame, da bi bila tako pogumna glede dojenja in vsega ostalega, če ne bi bilo tebe)
Sporočam, da v rokah držim svoj majhen medicinski čudež – prečudovito in zdravo punčko Injo! Namreč, dolgih 9mesecev je pridno rastla in se razvijala z zgolj dvema popkovnima žilama, nato pa nas sta presenetila še dva pravcata vozla …
Žal se je porod začel enako kakor pri prvorojenki, zjutraj sem se zbudila, zaslišala pok, nato pa je pričela malo po malo odtekati plodovnica. Z rahlimi popadki sem se zaradi anomalije popkovnice odpravila v porodnišnico, kjer sem ob 11h z dvema centimetroma začela svojo porodno zgodbo… Do 15h je vse kazalo zelo slabo, precej (preveč) pogosti so bili obiski babice in zdravnika s pobudo po pospešitvi poroda, a se m vztrajala pri naravnem… In nato se je počaaaasi začelo dogajati okoli 17h. Popadke sem sicer, razen z nekaj izjemami, stojično premagovala, kljub temu, da sem se lahko premikala samo iu enega na drugi bok (kakšna škodq sobe 6), tiščavniki, ki so se začeli pri 5cm, pa so bili zgodba zase… A vendar nam je z zgolj nekaj njih, pa čeprav res uf uf uf težkimi, ob 19.49h uspelo zaslišati prečudovit jok. Raztrgala se nisem čisto nič (vau), v tretje pa vseeno ne bu šla kaj kmalu rodit 🙂 🙂 🙂
Velika zahvala krasnima babicama Maji (ki sem ji hvaležna že za prvi porod) in Snežani (?). In tudi tebi, draga Izidora, za nasvete, ki sem jih zvesto upoštevala in z njimi doživela lep, pa čeprav zahteven, porod.
Žal se je porod začel enako kakor pri prvorojenki, zjutraj sem se zbudila, zaslišala pok, nato pa je pričela malo po malo odtekati plodovnica. Z rahlimi popadki sem se zaradi anomalije popkovnice odpravila v porodnišnico, kjer sem ob 11h z dvema centimetroma začela svojo porodno zgodbo… Do 15h je vse kazalo zelo slabo, precej (preveč) pogosti so bili obiski babice in zdravnika s pobudo po pospešitvi poroda, a se m vztrajala pri naravnem… In nato se je počaaaasi začelo dogajati okoli 17h. Popadke sem sicer, razen z nekaj izjemami, stojično premagovala, kljub temu, da sem se lahko premikala samo iu enega na drugi bok (kakšna škodq sobe 6), tiščavniki, ki so se začeli pri 5cm, pa so bili zgodba zase… A vendar nam je z zgolj nekaj njih, pa čeprav res uf uf uf težkimi, ob 19.49h uspelo zaslišati prečudovit jok. Raztrgala se nisem čisto nič (vau), v tretje pa vseeno ne bu šla kaj kmalu rodit 🙂 🙂 🙂
Velika zahvala krasnima babicama Maji (ki sem ji hvaležna že za prvi porod) in Snežani (?). In tudi tebi, draga Izidora, za nasvete, ki sem jih zvesto upoštevala in z njimi doživela lep, pa čeprav zahteven, porod.
Pred enim mesecem smo torej naenkrat dobili polne roke dela in ljubezni. 🙂 Brina je bila ob rojstvu težka 4160 g, velika 51 cm in (nama) najlepša na celem svetu. 🙂
Vse skupaj pa se je odvijalo precej nepričakovano oz. ne po “mojem planu”, vse kontra kar sem prebrala v knjigah o naravnem in ne medikaliziranem porodu (Modrost rojevanja, Moj porodni načrt)… Sem pa iz naših vadb imela dovolj informacij, da me ni bilo strah in sem verjela v sebe in da bo vse dobro… Hvala, da si mi vlila ta pogum skozi vsa naša srečanja.
V petek, na predviden datum poroda, 22.3., sem še bila na zadnjem pregledu pri svojem ginekologu, vse brez posebnosti, nato sem se naročila na pregled še v MB porodnišnici, kjer sem imela v ponedeljek zjutraj, 25.3., pregled v ambulanti za rizično nosečnost (ker sem bila preko roka).
Ctg je bil super, na UZ pa je izmerila težo dojenčice 4 kg. Zato je predlagala, da če se nič ne zgodi do srede, pridem nazaj in da sprožijo porod. Rekla sem, da upam, da mi ne bodo rabili sprožat popadkov, da si želim, da bi slo po naravni poti… Zato je predlagala, da me pregleda še vaginalno. Kar pošteno se me je “lotila”, me močno “zmasirala od znotraj” češ, da to spodbuja naravne popadke. Zelo neprijetno! Ker mi niti ni povedala kaj bo delala… Zraven je bila tudi mlada, nova sestra, ki ji je asistirala, naredili sta tudi test za odtek plodovnice (razpok ovoja), ki je nekaj minut za tem pokazal pozitivno (čeprav sama nisem zasledila nobenega odtekanja), prav tako sem dobila močan krvavi izcedek, zato so me takoj za tem poslali v porodno sobo, priklopili na ctg in antibiotik. Sledila malo nerodna situacija, ko me je pregleda druga zdravnica in vprašala, če je bil ta test narejen preden sem začela krvavet ali za tem – če je bila kri že prisotna, je možno, da test “narobe” pokaže oz. ga ona zdaj ne more več ponovit, ker je prisotna kri… Kar mi seveda vzbudi dvom o “pravilno opravljenem” testu. In seveda sama ne vem kakšno je bilo zaporedje pri pregledu, ker se je vse odvilo zelo hitro in kot sem rekla, bilo zelo neprijetno.
Vse nadaljnje vaginalne preglede je babica najavila, da pride kmalu dr., ni jih bilo preveč ali pa da bi vsak vtikal prste v mene, so pa res izjemno neprijetno boleči.
Okoli 14. ure so mi vstavili prvo tableto. Okoli 22. ure, ko bi mi naj vstavili drugo, sem zaznala popadke (kot menstrualni krči), zato z vstavitvijo niso nadaljevali. Ves čas sem bila privezana na ctg, vsaki 2 uri so me odklopili, da sem se sprehodila do wc-ja, kjer sem si vzela čas, saj nisem vedela, če sploh čutim popadke ali me vse boli od ležanja… Šele “nočna” babica (mlajša), mi je prinesla v sobo žogo, da sem malo sedela in dovolila mi je, da lahko hodim 2 metra okoli ctg narave in postelje. Ctg je bil ves čas super glede njenih premikov in utripa.
Vendar so se čez noč do torkovega jutra (26.3.) popadki ustavili, a je bil dobro zmehčan maternični vrat. Okoli 8. ure so mi priklopili “popadke v žilo”. Ker so bili anesteziologi na voljo, so mi epiduralno ponujali kot vroče žemljice in mi jo svetovali, da bom bolj sproščena, da bo odpiranje boljše napredovalo ter da bom prihranila energijo, ki jo potrebujem za konec (ker sem bila že 24 ur v bolnici)… Okoli 10. ure sem prejela epiduralno, prvo dozo od treh, ki mi je odrezala prve popadke in vaginalni pregled ni bil več boleč. Super. Ob drugi dozi sem že intenzivno čutila popadke, predrli so mi tudi ovoje, od okoli 12:30 dalje in tretje doze, pa so se popadki redno ponavljali na polno, stopnjevali vse do tiščalnikov – rekla bi, da tukaj epiduralna ni več “prijela”, tako mi je bilo tudi rečeno, saj je moral bit iztis aktiven z moje strani…
Končno je “prišel na vrsto” tudi moj mož, ki ga pred tem nisem potrebovala ob sebi, saj bi mu bilo preveč dolgčas, sama pa sem se trudila čimveč dremat in hranit moči. Seveda večina “prijemov”, ki smo se jih naučili v delavnici, ni prišla v poštev, saj sem bila priklenjena na posteljo. Sem ga pa na polno izkoristila, ko mi je med vsakim popadkom nekaj ur zapored tresel boke (prestavljala sem se samo iz boka na bok) in s tem celo telo, da med popadki nisem bila v krču, da sem se skušala čimbolj sprostit. Oba sva imela naslednje dni musklfiber. 🙂
Pol ure pred koncem sem ponovno zamenjala babico, prišla je popoldanska, skupaj je bila to že moja 5. babica, da ne omenjam, da sem skupaj slišala enih 10 porodov iz drugih sob. 🙂 “Predzadnja” babica, ki je bila prisotna vso aktivno fazo in del druge faze poroda, je bila zelo prijetna, nasmejana in naju je z možem spodbujala, pohvalila, da nam gre dobro ipd.
Pri iztisu me je “zadnja” babica iz boka obrnili na hrbet, pri enem izmed zadnjih popadkov sem začutila še ostro, pekočo bolečino in vedela sem, da so me prerezali. Hudiča, pa tak sem se trudila s to neugodno masažo presredka. 😉 Kmalu za tem pa največji občutek olajšanja in sreče, ob 15:30 je na svet prijokala zdrava Brina.
Avtomatsko so jo na hitro obrisali in mi jo pod haljo položili na prsi. Tukaj se zaveš, da je to res čudež narave, nerealen občutek, pri atiju vidim solze sreče, popoln trenutek…ki pa ne traja dolgo. Babica želi Brino na hitro zmerit, jo umit in oblečt. Vljudno, krhko, skoraj jokajoče jo prosim, da jo naj pusti na meni, da bi imeli posvečeno uro. Ona vztraja pri svojem, da to ne gre, da jo zebe, jaz prosim, da naju naj pokrijejo in si v mislih ponavljam, da bo to edina stvar pri porodu, za katero bom jez odločila kaj je najboljše in sem vztrajala. Babica na glas razpravlja s kolegicami v sobi, da tukaj ni nobene odeje, da bi morala Brino obleči…potem nekdo iz druge sobe prinese odejo in naju pokrijejo… Mož za tem zapusti sobo, da me zašijejo. Ko se vrne nazaj, preživimo čudovitih, mirnih 20 min skupaj, ne moreva se je nagledat, najlepša je, najbolj diši…ko pogledam na uro, je že 45 min od rojstva. Kaj pa prvo dojenje v roku ene ure? Pokličemo babico in s posebnim tonom pove, da jo bo pa morala najprej zmeriti in obleči, da se bomo lahko dojili. Seveda tokrat popustim, čez nekaj trenutkov dobim štručko ob sebe in ona se prisesa na mene, spet nerealen občutek. 🙂 Za tem preživimo skupaj še nekaj ur, ko najuzvečer odpeljejo na oddelek.
Tukaj ugotovim, da mi leva noga še vedno ne “deluje”, je omrtvičena. Ne morem stat, ne morem vzet svojih stvari iz torbe, ne morem na wc… Brino so mi pustili na postelji, da se je dojila. Vendar pa proti polnoči postane nemirna, vmes je ona dremala, jaz pa je nisem mogla nehat gledat. Začela je jokat, v postelji je nisem mogla potolažit, vstat nisem mogla, zato pokličem sestro, da mi jo pomaga potolažit ali pristavit. Ko pride, ugotovi, da Brina potiska bradavico iz ust in da se zato ne prisesa na njo. Očitno v tistem trenutku, ker prej je sesala… Prinese nastavek za dojenje in glukozo, da čimprej zagrabi in da naj poskusiva na tak nacin. Zdaj za dojenje uporabljava nastavek, ker se je tako navadila, nekajkrat je zagrabila brez nastavka, ampak ker je hitre jeze, je ne želim pogosto vznemirjat…upam, da se bova v prihodnje nekako vseeno odvadili nastavka, da si bom upala poskušat in vztrajat…
Postati mama je nekaj najlepšega, čeprav največji izziv v življenju. Zdaj se neprestano cartamo in si ustvarjamo nepozabne spomine.
Vse skupaj pa se je odvijalo precej nepričakovano oz. ne po “mojem planu”, vse kontra kar sem prebrala v knjigah o naravnem in ne medikaliziranem porodu (Modrost rojevanja, Moj porodni načrt)… Sem pa iz naših vadb imela dovolj informacij, da me ni bilo strah in sem verjela v sebe in da bo vse dobro… Hvala, da si mi vlila ta pogum skozi vsa naša srečanja.
V petek, na predviden datum poroda, 22.3., sem še bila na zadnjem pregledu pri svojem ginekologu, vse brez posebnosti, nato sem se naročila na pregled še v MB porodnišnici, kjer sem imela v ponedeljek zjutraj, 25.3., pregled v ambulanti za rizično nosečnost (ker sem bila preko roka).
Ctg je bil super, na UZ pa je izmerila težo dojenčice 4 kg. Zato je predlagala, da če se nič ne zgodi do srede, pridem nazaj in da sprožijo porod. Rekla sem, da upam, da mi ne bodo rabili sprožat popadkov, da si želim, da bi slo po naravni poti… Zato je predlagala, da me pregleda še vaginalno. Kar pošteno se me je “lotila”, me močno “zmasirala od znotraj” češ, da to spodbuja naravne popadke. Zelo neprijetno! Ker mi niti ni povedala kaj bo delala… Zraven je bila tudi mlada, nova sestra, ki ji je asistirala, naredili sta tudi test za odtek plodovnice (razpok ovoja), ki je nekaj minut za tem pokazal pozitivno (čeprav sama nisem zasledila nobenega odtekanja), prav tako sem dobila močan krvavi izcedek, zato so me takoj za tem poslali v porodno sobo, priklopili na ctg in antibiotik. Sledila malo nerodna situacija, ko me je pregleda druga zdravnica in vprašala, če je bil ta test narejen preden sem začela krvavet ali za tem – če je bila kri že prisotna, je možno, da test “narobe” pokaže oz. ga ona zdaj ne more več ponovit, ker je prisotna kri… Kar mi seveda vzbudi dvom o “pravilno opravljenem” testu. In seveda sama ne vem kakšno je bilo zaporedje pri pregledu, ker se je vse odvilo zelo hitro in kot sem rekla, bilo zelo neprijetno.
Vse nadaljnje vaginalne preglede je babica najavila, da pride kmalu dr., ni jih bilo preveč ali pa da bi vsak vtikal prste v mene, so pa res izjemno neprijetno boleči.
Okoli 14. ure so mi vstavili prvo tableto. Okoli 22. ure, ko bi mi naj vstavili drugo, sem zaznala popadke (kot menstrualni krči), zato z vstavitvijo niso nadaljevali. Ves čas sem bila privezana na ctg, vsaki 2 uri so me odklopili, da sem se sprehodila do wc-ja, kjer sem si vzela čas, saj nisem vedela, če sploh čutim popadke ali me vse boli od ležanja… Šele “nočna” babica (mlajša), mi je prinesla v sobo žogo, da sem malo sedela in dovolila mi je, da lahko hodim 2 metra okoli ctg narave in postelje. Ctg je bil ves čas super glede njenih premikov in utripa.
Vendar so se čez noč do torkovega jutra (26.3.) popadki ustavili, a je bil dobro zmehčan maternični vrat. Okoli 8. ure so mi priklopili “popadke v žilo”. Ker so bili anesteziologi na voljo, so mi epiduralno ponujali kot vroče žemljice in mi jo svetovali, da bom bolj sproščena, da bo odpiranje boljše napredovalo ter da bom prihranila energijo, ki jo potrebujem za konec (ker sem bila že 24 ur v bolnici)… Okoli 10. ure sem prejela epiduralno, prvo dozo od treh, ki mi je odrezala prve popadke in vaginalni pregled ni bil več boleč. Super. Ob drugi dozi sem že intenzivno čutila popadke, predrli so mi tudi ovoje, od okoli 12:30 dalje in tretje doze, pa so se popadki redno ponavljali na polno, stopnjevali vse do tiščalnikov – rekla bi, da tukaj epiduralna ni več “prijela”, tako mi je bilo tudi rečeno, saj je moral bit iztis aktiven z moje strani…
Končno je “prišel na vrsto” tudi moj mož, ki ga pred tem nisem potrebovala ob sebi, saj bi mu bilo preveč dolgčas, sama pa sem se trudila čimveč dremat in hranit moči. Seveda večina “prijemov”, ki smo se jih naučili v delavnici, ni prišla v poštev, saj sem bila priklenjena na posteljo. Sem ga pa na polno izkoristila, ko mi je med vsakim popadkom nekaj ur zapored tresel boke (prestavljala sem se samo iz boka na bok) in s tem celo telo, da med popadki nisem bila v krču, da sem se skušala čimbolj sprostit. Oba sva imela naslednje dni musklfiber. 🙂
Pol ure pred koncem sem ponovno zamenjala babico, prišla je popoldanska, skupaj je bila to že moja 5. babica, da ne omenjam, da sem skupaj slišala enih 10 porodov iz drugih sob. 🙂 “Predzadnja” babica, ki je bila prisotna vso aktivno fazo in del druge faze poroda, je bila zelo prijetna, nasmejana in naju je z možem spodbujala, pohvalila, da nam gre dobro ipd.
Pri iztisu me je “zadnja” babica iz boka obrnili na hrbet, pri enem izmed zadnjih popadkov sem začutila še ostro, pekočo bolečino in vedela sem, da so me prerezali. Hudiča, pa tak sem se trudila s to neugodno masažo presredka. 😉 Kmalu za tem pa največji občutek olajšanja in sreče, ob 15:30 je na svet prijokala zdrava Brina.
Avtomatsko so jo na hitro obrisali in mi jo pod haljo položili na prsi. Tukaj se zaveš, da je to res čudež narave, nerealen občutek, pri atiju vidim solze sreče, popoln trenutek…ki pa ne traja dolgo. Babica želi Brino na hitro zmerit, jo umit in oblečt. Vljudno, krhko, skoraj jokajoče jo prosim, da jo naj pusti na meni, da bi imeli posvečeno uro. Ona vztraja pri svojem, da to ne gre, da jo zebe, jaz prosim, da naju naj pokrijejo in si v mislih ponavljam, da bo to edina stvar pri porodu, za katero bom jez odločila kaj je najboljše in sem vztrajala. Babica na glas razpravlja s kolegicami v sobi, da tukaj ni nobene odeje, da bi morala Brino obleči…potem nekdo iz druge sobe prinese odejo in naju pokrijejo… Mož za tem zapusti sobo, da me zašijejo. Ko se vrne nazaj, preživimo čudovitih, mirnih 20 min skupaj, ne moreva se je nagledat, najlepša je, najbolj diši…ko pogledam na uro, je že 45 min od rojstva. Kaj pa prvo dojenje v roku ene ure? Pokličemo babico in s posebnim tonom pove, da jo bo pa morala najprej zmeriti in obleči, da se bomo lahko dojili. Seveda tokrat popustim, čez nekaj trenutkov dobim štručko ob sebe in ona se prisesa na mene, spet nerealen občutek. 🙂 Za tem preživimo skupaj še nekaj ur, ko najuzvečer odpeljejo na oddelek.
Tukaj ugotovim, da mi leva noga še vedno ne “deluje”, je omrtvičena. Ne morem stat, ne morem vzet svojih stvari iz torbe, ne morem na wc… Brino so mi pustili na postelji, da se je dojila. Vendar pa proti polnoči postane nemirna, vmes je ona dremala, jaz pa je nisem mogla nehat gledat. Začela je jokat, v postelji je nisem mogla potolažit, vstat nisem mogla, zato pokličem sestro, da mi jo pomaga potolažit ali pristavit. Ko pride, ugotovi, da Brina potiska bradavico iz ust in da se zato ne prisesa na njo. Očitno v tistem trenutku, ker prej je sesala… Prinese nastavek za dojenje in glukozo, da čimprej zagrabi in da naj poskusiva na tak nacin. Zdaj za dojenje uporabljava nastavek, ker se je tako navadila, nekajkrat je zagrabila brez nastavka, ampak ker je hitre jeze, je ne želim pogosto vznemirjat…upam, da se bova v prihodnje nekako vseeno odvadili nastavka, da si bom upala poskušat in vztrajat…
Postati mama je nekaj najlepšega, čeprav največji izziv v življenju. Zdaj se neprestano cartamo in si ustvarjamo nepozabne spomine.
Pozdravljena, kot obljubljeno pošiljam še mojo porodno zgodbo….
Začelo se je v 38. tednu, ko sem na ponedeljek zjutraj zasledila čisto malo krvi na wc papirju, seveda sem se šla takoj pokazat v bolnico kjer so me obdržali na opazovanju…v sredo, ko sem mislila da bom lahko šla domov sem ponoči dobila rahle popadke in tudi krvavela sem več, takoj so me začeli pregledovati, da ne bi bilo kaj narobe vendar je vse izgledalo ok. Ob 6h zjutraj sem že imela popadke na 10 min, čakala sem na vizito, ki je bila okoli 9h, kjer so me ginekološko pogledali in povedali da sem odprta že 3cm….tega pregleda ne bom pozabila saj je bila ginekologinja zelo groba, še sama je rekla bom mal pošraufala še za en centimeter da bo v porodni lažje šlo🤢….popadki so bili že na 8 do 5 min…po pregledu so me okoli 10h poslali v porodno, mojemu sem sporočila naj pride, prišel je okoli 10.30h….popadki se mi niso zdeli tako hudi, babica me je vprašala za protibolečinske in sem rekla da še ni potrebe, da bi še malo počakali, dali so mi malo umetnih saj so moji malo popustili, vmes ko ni bilo popadkov smo se pogovarjali in smejali bilo je sproščeno…vse skupaj se je odvijalo zelo hitro, popadki so bili vedno močnejši, babica me je opozorila da je zadnji čas za protibolečinske, kasneje ne bo več možno in tako sem se strinjala z injekcijo v žilo. Če mi je kaj pomagala ne bi mogla rečit, saj so po umetnih bili popadki kar močni, vmes so me še enkrat pogledali in bila sem odprta že 8cm, vodo so mi predrli, kasneje je bilo 5 zelo hudih popadkov (vmes sem si ves čas govorila zmoreva to Maj pomagaš mi da bom lažje rodila, imava to), nakar mi babica reče naj začnem potiskat da že vidi glavico, 2x sem potisnila in tretjič je bil že Maj na svetu, kakšno olajšanje in kakšna nepopisna sreča. Bila sem šivana saj so me prerezali, sicer bi se raztrgala, ker je šlo vse tako hitro….14.3. ob 13.17h se je rodil Maj težek 3080g in 49cm….
Niti približno si nisem mislila, da bom rodila tako hitro, sploh ker sem poslušala da je za prvorodke značilno, da rojevajo dalj časa, scenarij sem imela čisto drugačen, kar me je pozitivno presenetilo, šlo je zelo hitro, hudo je bilo le zadnjih par popadkov, presrečna sem, da lahko rečem, da imam tako pozitivno izkušnjo. Ko mi je babica rekla zdaj pa potisnite sem si mislila samo :” a že???”.
Posteljica mi je šla težje ven, saj sem imela podpisane že papirje za anastezijo, nakar mi babica reče naj še enkrat poskusim, mislim da se mi je vrgla na trebuh in posteljica je bila zunaj, zahvaljujoč babici.
Imela sem super nosečnost, brez kakršnih koli težav, porod je bil presenetljivo in nadpovprečno hiter, lepa izkušnja….imela pa sem smolo kasneje….
Ko sem bila odpuščena sem 5.dan dobila vročino, mrazilo me je, mislila sem da so krive prsi, mastitis, zato sem se šla pokazat in ostala v bolnici 4 dni, sprejeli so me, ker sem imela bolečo, rdečo dojko z vročino, dali so mi antibiotik…zvečer mi reče kolegica da mastitis nikakor ne mora biti saj potem ne bi morala dojiti na boleči dojki ali se jo dotikati, naj zahtevam ultrazvok, ker sem posteljico težko porodila, da mi ni kaj notri ostalo….za ultrazvok sem takoj zvečer prosila, vendar so mi ga naredili šele tretji dan in seveda ugotovili da mi je nekaj res ostalo, da mi ne bodo čistili, da mora samo ven, da imam antibiotik, ki bi moral prijeti in me spustili domov z antibiotikom…..takoj ko sem doma nehala jemati antibiotik se mi je drug dan spet pojavila vročina, kuhalo me je, bila sem brez moči…. ponovno bolnica in spet so me obdržali, še vedno se mi ni sčistilo, dobila sem vnetje, odločili so se za močnejši antibiotik, ki sem ga dobivala direkt v žilo celih 5 dni….še vedno so bili mnenja da ni za čistit, da mora samo ven….
Danes po 6 tednih lahko samo upam, da je sedaj vse ok, čez en teden imam svojega ginekologa in srčno upam da bo rekel, da se je vse sčistilo in da je vse ok….
Dvakratni obisk bolnice po porodu me je psihično kar uničil, ko se že navadiš doma z otročkom in moraš nazaj v bolnico je to velik šok, sploh ko sem to doživela drugič, zaradi šlamparije zdravnikov, če prvič sama ne bi zahtevala ultrazvoka mi ga sploh ne bi naredili, zdravili pa so me za mastitis, ki ga sploh ni bilo….mislim da bi morala vsaka zahtevati ob odpustu iz bolnice po porodu ultrazvok, da kasneje ne pride do nevšečnosti….
Mislim da sem tudi zaradi tega imela kasneje v bolnici manj mleka. Z Majem se dojiva, vendar mu ponoči malo dodajam, saj nimam toliko mleka, upam da ga bom imela več in da dodatek ponoči ne bo potreben. Je pa zelo priden, spi na 3 do 4h ponoči, včasih celo 5 do 6h….le zvija ga zvečer kakšno urco, dve, upam da tudi to hitro mine.
Izidora tebi pa bi se rada še enkrat zahvalila za vse, za vse informacije, ki sem jih dobila, vsekakor če ne bi hodila k tebi na jogo toliko informacij ne bi dobila. Lahko rečem, da sem rodila tako kot sem tudi s tvojo pomočjo, s toliko informacij in tako kot sem bila pripravljena na porod, vedela kaj vse me lahko čaka, res ti hvala in še enkrat bi se odločila za tebe in tvojo jogo….če bi bila bližje bi te z Majem še naprej obiskovala na kakšni delavnici.
Lep pozdravček z Vojnika
Začelo se je v 38. tednu, ko sem na ponedeljek zjutraj zasledila čisto malo krvi na wc papirju, seveda sem se šla takoj pokazat v bolnico kjer so me obdržali na opazovanju…v sredo, ko sem mislila da bom lahko šla domov sem ponoči dobila rahle popadke in tudi krvavela sem več, takoj so me začeli pregledovati, da ne bi bilo kaj narobe vendar je vse izgledalo ok. Ob 6h zjutraj sem že imela popadke na 10 min, čakala sem na vizito, ki je bila okoli 9h, kjer so me ginekološko pogledali in povedali da sem odprta že 3cm….tega pregleda ne bom pozabila saj je bila ginekologinja zelo groba, še sama je rekla bom mal pošraufala še za en centimeter da bo v porodni lažje šlo🤢….popadki so bili že na 8 do 5 min…po pregledu so me okoli 10h poslali v porodno, mojemu sem sporočila naj pride, prišel je okoli 10.30h….popadki se mi niso zdeli tako hudi, babica me je vprašala za protibolečinske in sem rekla da še ni potrebe, da bi še malo počakali, dali so mi malo umetnih saj so moji malo popustili, vmes ko ni bilo popadkov smo se pogovarjali in smejali bilo je sproščeno…vse skupaj se je odvijalo zelo hitro, popadki so bili vedno močnejši, babica me je opozorila da je zadnji čas za protibolečinske, kasneje ne bo več možno in tako sem se strinjala z injekcijo v žilo. Če mi je kaj pomagala ne bi mogla rečit, saj so po umetnih bili popadki kar močni, vmes so me še enkrat pogledali in bila sem odprta že 8cm, vodo so mi predrli, kasneje je bilo 5 zelo hudih popadkov (vmes sem si ves čas govorila zmoreva to Maj pomagaš mi da bom lažje rodila, imava to), nakar mi babica reče naj začnem potiskat da že vidi glavico, 2x sem potisnila in tretjič je bil že Maj na svetu, kakšno olajšanje in kakšna nepopisna sreča. Bila sem šivana saj so me prerezali, sicer bi se raztrgala, ker je šlo vse tako hitro….14.3. ob 13.17h se je rodil Maj težek 3080g in 49cm….
Niti približno si nisem mislila, da bom rodila tako hitro, sploh ker sem poslušala da je za prvorodke značilno, da rojevajo dalj časa, scenarij sem imela čisto drugačen, kar me je pozitivno presenetilo, šlo je zelo hitro, hudo je bilo le zadnjih par popadkov, presrečna sem, da lahko rečem, da imam tako pozitivno izkušnjo. Ko mi je babica rekla zdaj pa potisnite sem si mislila samo :” a že???”.
Posteljica mi je šla težje ven, saj sem imela podpisane že papirje za anastezijo, nakar mi babica reče naj še enkrat poskusim, mislim da se mi je vrgla na trebuh in posteljica je bila zunaj, zahvaljujoč babici.
Imela sem super nosečnost, brez kakršnih koli težav, porod je bil presenetljivo in nadpovprečno hiter, lepa izkušnja….imela pa sem smolo kasneje….
Ko sem bila odpuščena sem 5.dan dobila vročino, mrazilo me je, mislila sem da so krive prsi, mastitis, zato sem se šla pokazat in ostala v bolnici 4 dni, sprejeli so me, ker sem imela bolečo, rdečo dojko z vročino, dali so mi antibiotik…zvečer mi reče kolegica da mastitis nikakor ne mora biti saj potem ne bi morala dojiti na boleči dojki ali se jo dotikati, naj zahtevam ultrazvok, ker sem posteljico težko porodila, da mi ni kaj notri ostalo….za ultrazvok sem takoj zvečer prosila, vendar so mi ga naredili šele tretji dan in seveda ugotovili da mi je nekaj res ostalo, da mi ne bodo čistili, da mora samo ven, da imam antibiotik, ki bi moral prijeti in me spustili domov z antibiotikom…..takoj ko sem doma nehala jemati antibiotik se mi je drug dan spet pojavila vročina, kuhalo me je, bila sem brez moči…. ponovno bolnica in spet so me obdržali, še vedno se mi ni sčistilo, dobila sem vnetje, odločili so se za močnejši antibiotik, ki sem ga dobivala direkt v žilo celih 5 dni….še vedno so bili mnenja da ni za čistit, da mora samo ven….
Danes po 6 tednih lahko samo upam, da je sedaj vse ok, čez en teden imam svojega ginekologa in srčno upam da bo rekel, da se je vse sčistilo in da je vse ok….
Dvakratni obisk bolnice po porodu me je psihično kar uničil, ko se že navadiš doma z otročkom in moraš nazaj v bolnico je to velik šok, sploh ko sem to doživela drugič, zaradi šlamparije zdravnikov, če prvič sama ne bi zahtevala ultrazvoka mi ga sploh ne bi naredili, zdravili pa so me za mastitis, ki ga sploh ni bilo….mislim da bi morala vsaka zahtevati ob odpustu iz bolnice po porodu ultrazvok, da kasneje ne pride do nevšečnosti….
Mislim da sem tudi zaradi tega imela kasneje v bolnici manj mleka. Z Majem se dojiva, vendar mu ponoči malo dodajam, saj nimam toliko mleka, upam da ga bom imela več in da dodatek ponoči ne bo potreben. Je pa zelo priden, spi na 3 do 4h ponoči, včasih celo 5 do 6h….le zvija ga zvečer kakšno urco, dve, upam da tudi to hitro mine.
Izidora tebi pa bi se rada še enkrat zahvalila za vse, za vse informacije, ki sem jih dobila, vsekakor če ne bi hodila k tebi na jogo toliko informacij ne bi dobila. Lahko rečem, da sem rodila tako kot sem tudi s tvojo pomočjo, s toliko informacij in tako kot sem bila pripravljena na porod, vedela kaj vse me lahko čaka, res ti hvala in še enkrat bi se odločila za tebe in tvojo jogo….če bi bila bližje bi te z Majem še naprej obiskovala na kakšni delavnici.
Lep pozdravček z Vojnika
Zdravo! Z veseljem sporočam, da je včeraj ob 13.54 svet postal lepši za 51cm dolgega in 3186g težkega fantka Svita
Porod je potekal brez zapletov, skoraj popolnoma tako kot sem si zamislila v porodnem načrtu. Ob 3h (samo nekaj ur po zadnji vadbi joge v sredo) so se mi začeli popadki, ob 8ih sva šla za Sg. Ob sprejemu ob 9.30 sem bila 1-2cm odprta (na kar sem bila zaradi tvojih pripovedovanj vnaprej psihično pripravljena), popadki pa so bili celo pot iz Mb redni na 3-4min. Zato je bilo predihovanje dokaj naporno, a na srečo sem bila pripravljena na “maraton”. Na začetnem pregledu partner ni smel biti prisoten in verjetno bi me v sprejemni sobi pustili še kar nekaj časa da sama predihujem popadke, “priklenjena” na posteljo – kar ni bilo niti približno kot sem si predstavljala – če ne bi dvakrat lepo prosila babico, če se mi Grega le lahko pridruži. Sprva je malenkost bolj osorno odgovorila, da se bo že pridružil ko bo čas, drugič pa je popustila in naju usmerila kar v porodno sobo. Ta je bila super opremljena. Prostorna, z žogo, vrvjo in celo jacuzzijem! Tako da sem imela veliko manevrskega prostora za gibanje in menjavanje položajev – kot sem si želela. Babici sem predala tudi porodni načrt, ki ga je pozitivno sprejela
Do 12h sem se odprla za 3-4cm, potem pa so mi predrli ovoje, o čemer so me prej obvestili- kar mi je bilo všeč. Vedela sem, da so zdaj na vrsti intenzivnejši popadki. Res so prišli, kar me je presenetilo pa je to, da so se zraven že začeli pojavljati tiščalniki!! Tukaj sem se spomnila na tvoje besede: ko so na vrsti tiščalniki je to BINGO! pomeni da sem max 2 uri oddaljena od konca! In res – manj kot dve uri kasneje, je bil Svit že zunaj! Tako je vse skupaj trajalo 11 ur, kar se mi zdi super za prvi porod. Malo sem se sicer raztrgala, ampak ni nič hujšega.
Babica se je na koncu izkazala kot čudovita, Grega pa kot super support. Tako da sem izredno hvaležna za vse ljudi, ki so mi pomagali na svet spraviti moj mali zakladek. Velik del tukaj seveda leti na tebe, saj sem prepričana da so ravno
joga in delavnice tiste, ki so me najboljše pripravile! Hvala ti za vse.. in se vidimo čez par mesecev na igralnih uricah
Porod je potekal brez zapletov, skoraj popolnoma tako kot sem si zamislila v porodnem načrtu. Ob 3h (samo nekaj ur po zadnji vadbi joge v sredo) so se mi začeli popadki, ob 8ih sva šla za Sg. Ob sprejemu ob 9.30 sem bila 1-2cm odprta (na kar sem bila zaradi tvojih pripovedovanj vnaprej psihično pripravljena), popadki pa so bili celo pot iz Mb redni na 3-4min. Zato je bilo predihovanje dokaj naporno, a na srečo sem bila pripravljena na “maraton”. Na začetnem pregledu partner ni smel biti prisoten in verjetno bi me v sprejemni sobi pustili še kar nekaj časa da sama predihujem popadke, “priklenjena” na posteljo – kar ni bilo niti približno kot sem si predstavljala – če ne bi dvakrat lepo prosila babico, če se mi Grega le lahko pridruži. Sprva je malenkost bolj osorno odgovorila, da se bo že pridružil ko bo čas, drugič pa je popustila in naju usmerila kar v porodno sobo. Ta je bila super opremljena. Prostorna, z žogo, vrvjo in celo jacuzzijem! Tako da sem imela veliko manevrskega prostora za gibanje in menjavanje položajev – kot sem si želela. Babici sem predala tudi porodni načrt, ki ga je pozitivno sprejela
Do 12h sem se odprla za 3-4cm, potem pa so mi predrli ovoje, o čemer so me prej obvestili- kar mi je bilo všeč. Vedela sem, da so zdaj na vrsti intenzivnejši popadki. Res so prišli, kar me je presenetilo pa je to, da so se zraven že začeli pojavljati tiščalniki!! Tukaj sem se spomnila na tvoje besede: ko so na vrsti tiščalniki je to BINGO! pomeni da sem max 2 uri oddaljena od konca! In res – manj kot dve uri kasneje, je bil Svit že zunaj! Tako je vse skupaj trajalo 11 ur, kar se mi zdi super za prvi porod. Malo sem se sicer raztrgala, ampak ni nič hujšega.
Babica se je na koncu izkazala kot čudovita, Grega pa kot super support. Tako da sem izredno hvaležna za vse ljudi, ki so mi pomagali na svet spraviti moj mali zakladek. Velik del tukaj seveda leti na tebe, saj sem prepričana da so ravno
joga in delavnice tiste, ki so me najboljše pripravile! Hvala ti za vse.. in se vidimo čez par mesecev na igralnih uricah
Predviden datum poroda sem imela 7. marca, ampak naša princeska se je odločila, da še en čas ostane v trebuščku na toplem. Odločila sem se, da bom rodila v porodnišnici v Feldbachu tako, da sem deseti dan po predvidenem roku morala v bolnišnico. Rečeno mi je bilo, da bodo sprožili porod,česar, če sem iskrena, nisem bila najbolj vesela. Tako sva s partnerjem v nedeljo 17. marca prišla v porodnišnico, kjer so mi naredili pregled in ctg. Odprta sem bila 2 cm in z mojo punčko je bilo vse super, zato sem se lahko najprej namestila na oddelek, šla sva na sprehod in okoli 13. ure sva šla na še en pregled. Zopet je bilo vse super, zato so mi dali homeopatske kroglice, ki sem jih morala jemati na 15 minut. Po treh urah sem imela ponovni pregled in akupunkturo. Zvečer sem bila odprta za dobre 3 prste, tako da sem dobila samo tabletko
za mehčanje materničnega vratu. Okoli 22:15 sem začela čutiti rahle krče, kot pri menstruaciji. 15 minutk kasneje sem ponovno imela
ctg, ki je pokazal rahle popadke. Sem pa vmes gledala na uro in so bili na 5 minut, vsak pa je trajal malo več kot minutko. Po ctg-ju sem se vrnila v sobo, kjer so v pol ure popadki postali tako močni, da niti govoriti nisem več mogla, ob vsakem popadku pa sem začela tudi krvaveti. Tako sem 23:45 odkorakala nazaj v porodno sobo. Krvavela bi naj, ker se je posteljica že odluščila odprta pa sem bila že 7 cm. Ker sem tekom dneva izrazila željo po porodu v vodi, me je babica vprašala če mi napolni kad. Ker me je res močno bolelo in glede na mojih 7 cm sem vprašala, če ima sploh smisel, pa je rekla da ni prepričana če bom uspela, saj se sama kad polno nekje eno uro. Tako sem legla bočno na
posteljo, ter obvestila partnerja naj pride nazaj v porodnišnico. Priznam, da me je vmes zaskrbelo, saj so bili popadki naenkrat res močni in v tistem trenutku sem pomislila kako šele bo, če se je komaj začelo in je že tako močno. Tudi moj partner ko je prišel in me je zagledal, je pomislil isto. Na delavnicah si nam lepo razložila, da ko se bodo v porodni prižgale luči in ko bo vstopil zdravnik, da smo že skoraj proti koncu. No in medtem ko sem imela pomisleke kako bom tako zdržala še nekaj ur, so se prižgale luči in vstopil je zdravnik. Takrat sem si res oddahnila in mi je postalo lažje, saj sem vedela, da sem proti koncu in takoj mi je postalo jasno, da so to bili tisti »ta pravi« popadki in da me ne čakajo ure predihovanja. Temu so nato sledili še trije močni popadki med katerimi sem že po navodilih babice potiskala in moja princeska je ob 00:39 bila zunaj. Se pravi sem bila vsega skupaj v porodni sobi slabo uro. Sliši se super, je pa res da sem zaradi intenzivnosti dobila kar nekaj notranjih šivov. Zdravnica mi je pojasnila, da je šlo vse tako hitro in sem se zato malenkost znotraj raztrgala. Zunaj sem dobila le 2 »lepotna« šiva, kar pomeni, da je masaža vsaj deloma pomagala. Pa da namenim nekaj besed še dojenju. Takoj prvi dan se je punčka dojila 13 ur skoraj non stop. Dojila sem jo cel dan in celo noč počasi, ampak teh 13 ur pa je bilo res intenzivnih. Res je, da so me zaradi tega bolele bradavice in da sem že hotela prositi za nastavke, ampak se je zadeva po nekaj dneh umirila. Lažje mi je tudi bilo, ko sem videla kako hitro sem dobila mleko. Se pravi je tisto dolgo sesanje le obrodilo sadove. V sobi smo bile 3 mamice, ki smo isti dan rodile in midve sva se največ
dojile in tudi prva sem dobila mleko. Preden sva zapustile porodnišnico je prišla medicinska sestra in prosila če lahko še enkrat stehtam punčko, saj nekako ni mogla verjeti da je toliko pridobila. Rodila se je namreč s 3200g, pet dni kasneje sva šle domov s 3340g. Ko je tehtnica številke potrdila, mi je čestitala. Baje pri njih porodnišnico zapusti le 1% dojenčkov z večjo težko kot so jo imeli ob porodu. Bila sem ponosna na mojo punčko in na sebe ker sem jo res vse dni skrbno pristavljala in vztrajala z dojenjem. Tudi tukaj moram povedati, da je bila delavnica o dojenju zakon, saj sem vedela točno kaj me čaka, kako bo potekalo in ko imaš vse te informacije je tudi lažje dejansko zadevo izpeljati.
Danes je Marisa stara 17 dni in ima že 4150g .
za mehčanje materničnega vratu. Okoli 22:15 sem začela čutiti rahle krče, kot pri menstruaciji. 15 minutk kasneje sem ponovno imela
ctg, ki je pokazal rahle popadke. Sem pa vmes gledala na uro in so bili na 5 minut, vsak pa je trajal malo več kot minutko. Po ctg-ju sem se vrnila v sobo, kjer so v pol ure popadki postali tako močni, da niti govoriti nisem več mogla, ob vsakem popadku pa sem začela tudi krvaveti. Tako sem 23:45 odkorakala nazaj v porodno sobo. Krvavela bi naj, ker se je posteljica že odluščila odprta pa sem bila že 7 cm. Ker sem tekom dneva izrazila željo po porodu v vodi, me je babica vprašala če mi napolni kad. Ker me je res močno bolelo in glede na mojih 7 cm sem vprašala, če ima sploh smisel, pa je rekla da ni prepričana če bom uspela, saj se sama kad polno nekje eno uro. Tako sem legla bočno na
posteljo, ter obvestila partnerja naj pride nazaj v porodnišnico. Priznam, da me je vmes zaskrbelo, saj so bili popadki naenkrat res močni in v tistem trenutku sem pomislila kako šele bo, če se je komaj začelo in je že tako močno. Tudi moj partner ko je prišel in me je zagledal, je pomislil isto. Na delavnicah si nam lepo razložila, da ko se bodo v porodni prižgale luči in ko bo vstopil zdravnik, da smo že skoraj proti koncu. No in medtem ko sem imela pomisleke kako bom tako zdržala še nekaj ur, so se prižgale luči in vstopil je zdravnik. Takrat sem si res oddahnila in mi je postalo lažje, saj sem vedela, da sem proti koncu in takoj mi je postalo jasno, da so to bili tisti »ta pravi« popadki in da me ne čakajo ure predihovanja. Temu so nato sledili še trije močni popadki med katerimi sem že po navodilih babice potiskala in moja princeska je ob 00:39 bila zunaj. Se pravi sem bila vsega skupaj v porodni sobi slabo uro. Sliši se super, je pa res da sem zaradi intenzivnosti dobila kar nekaj notranjih šivov. Zdravnica mi je pojasnila, da je šlo vse tako hitro in sem se zato malenkost znotraj raztrgala. Zunaj sem dobila le 2 »lepotna« šiva, kar pomeni, da je masaža vsaj deloma pomagala. Pa da namenim nekaj besed še dojenju. Takoj prvi dan se je punčka dojila 13 ur skoraj non stop. Dojila sem jo cel dan in celo noč počasi, ampak teh 13 ur pa je bilo res intenzivnih. Res je, da so me zaradi tega bolele bradavice in da sem že hotela prositi za nastavke, ampak se je zadeva po nekaj dneh umirila. Lažje mi je tudi bilo, ko sem videla kako hitro sem dobila mleko. Se pravi je tisto dolgo sesanje le obrodilo sadove. V sobi smo bile 3 mamice, ki smo isti dan rodile in midve sva se največ
dojile in tudi prva sem dobila mleko. Preden sva zapustile porodnišnico je prišla medicinska sestra in prosila če lahko še enkrat stehtam punčko, saj nekako ni mogla verjeti da je toliko pridobila. Rodila se je namreč s 3200g, pet dni kasneje sva šle domov s 3340g. Ko je tehtnica številke potrdila, mi je čestitala. Baje pri njih porodnišnico zapusti le 1% dojenčkov z večjo težko kot so jo imeli ob porodu. Bila sem ponosna na mojo punčko in na sebe ker sem jo res vse dni skrbno pristavljala in vztrajala z dojenjem. Tudi tukaj moram povedati, da je bila delavnica o dojenju zakon, saj sem vedela točno kaj me čaka, kako bo potekalo in ko imaš vse te informacije je tudi lažje dejansko zadevo izpeljati.
Danes je Marisa stara 17 dni in ima že 4150g .
Po izkusnji z zunanjim obratom sem ugotovila, da v bistvu nisem bila nanj niti malo pripravljena. Razlog je bil v tem, ker nikjer nisem dobila konkretnega odgovora oz razlage kako to izgleda ali boli ali je pritisk, kako to prestat…
Bi ti morda napisala to izkusnjo, kako sem jo dozivela, za punce, ki so v tej situaciji in se ne morejo odlocit ali iti na obrat ali ne? In za vse tiste, ki so se odlocile in v bistvu ne vedo kaj naj pricakujejo? Saj vem, da tudi za porod ne vemo kaj lahko pricakujemo ampak, ko ti nekdo rece: porod svinjsko boli, si lahko vsaj za tretjino predstavljas kaj te caka. Meni je na primer zdravnica rekla: “po tem, ko dobimo ven ritko pride neprijeten del, ko bomo poskusali obrnit otroka.” To ni res!! Po tem pride bolec del, ko se zdravnica upre v trebuh in ti poskusa obrnit otroka z vso tezo in silo, ki jo premore in ti rece: “sprostite trebuh, glavo dol, ne napenjat, predihujte kot da je popadek…” in ti si cel zmesan, ker cutis otroka, ki se bori s tabo in cutis sebe kako se boris z bolecino in vmes razmisljas kako naj predihujes, ker to delas prvic in potem se zaves, da je to samo enkratna priloznost, da moras zdaj dat vse od sebe.
Malo sem zasla, zanima me ali lahko delim mojo izkusnjo s tabo in ostalimi puncami, ker vrjamem, ce bi kdo meni povedal vec o tem, bi se vrjetno lahko bolj pripravila na zunanji obrat in bi se mogoce koncal drugace. Hvala ti za vso podporo, za vso znanje, za vso ljubezen in vso srcnost, ki si mi jo nudila v zadnjih 5 mesecih.
2.del S tabo in tvojimi noseckami zelim deliti se drugi del moje zgodbe.
Ker zunanji obrat ni bil uspesen, sem se dogovorila za carski rez 18.4.19 (PDP 22.4.19). Sem rekla, ce mi je ni usojeno rodit po naravni poti, ji dam vsaj moznost, da pride takrat, ko bo zelela. S tem sem ciljala na to, da ali mi otece voda ali dobim popadke pred napovednim rokom za CR in s tem bo dojencica vsaj pripravljena na prihod na ta svet in zanjo sam CR ne bo prevelil sok.
Pride torek, 16.4.2019 vso noc nisem zatisnila ocesa, samo premetavanje, premlevanje, cakanje na spanec, ki je prisel sele proti jutru – torej sem spala 2 urci do budilke. Zbudila sem se otozna, razocarana, ker se se eno noc ni nic zgodilo, razocarana nad sabo in svojim telesom, se zmeraj sem 2 v 1, se zmeraj je plan napovedan CR cez dva dni. Jamram sestri, jocem, kako mi tokrat res ni usojeno, kako je mala trmasta. Javita se se dve prijateljici, ce sem se kar doma. Ker je lep soncen dan se vsedem zunaj in uzivam na soncu cel dopoldan. Vmes narocim sestri, ce mi prinese pizzo, ker se mi je rees lusta. Malo pred 15 uro dobim dostavo pizze na dom, ki jo zmazem v celoti. Napisem sestri sms: celo sem maznila.. razen robov.. tak zaj pa lahko grem rodit ha ha ha
Pospravim ostanke in se premaknem na kavc, da malo nadomestim pomanjkanje spanjca. Se udobno namestim in .. se polulam! Nekotrolirano, na polno. Se skotalim iz kavca in se zacnem v joku na glas smejat. Klicem mojega naj pride domov, ker mi je odtekla voda. Se vlezem na posteljo in cakam. Prvi prideta sestra in necakinja. Jaz se zmeraj v histericnem smehu z jokom, srecna, da se dogaja! Pride se moj, skocim pod tus, me oblece, vzame torbo in greva v porodnisnico.
Na sprejemu zelo prijazna sestra Maja. Ji povem, odtekla voda, CR zaradi medenicne. Zdravnica me pregleda, odprta 2 cm, maternicni vrat ze zelo kratek. Odloci se, da se isti dan napravijo CR. Jaz ji omenim moje zelje glede prvega stika z otrockom. Mi pove, da bojo videli sproti. Me vprasa kdaj sem nazadnje jedla, povem odkrito, da sem pojedla celo pizzo potem mi je odtekla voda. Ona zacudeno prav celo pizzo? Zaradi tega smo pocakali na vecerne ure za CR. Dali so me cakat kar v sok sobo, vsak, ki je prisel mimo je rekel: gospa a je bila dobra pizza? Do konca CR je vedel ves porodni blok za to mojo pizzo iz Toscane . Vzdusje je bilo povsod zelo sprosceno. Babica Maja je sla z mano tudi v operacijsko, tudi njej sem povedala moje zelje, da si jo zelim dotaknit z obrazkom, da zelim, da jo dobi ati na prsa stik koza na kozo in tudi jaz ce je le mozno. Babica rece, da se bo potrudila, da je pa odvisno od pediatra in stanja otrocka in mene. Start v operacijsko, anasteziologinja mi vse razlozi, pregleda hrbet, nastavi spinalno. Pri tem me je ena izmed sester drzala za roke, njene oci so bile pomirjajoce, hvalezna sem ji, da mi je pomagala pri sprostitvi, za nastavitev spinalne. Pri tem sem znova odsla za tisti kamniti zid, v moj vrticek.. in tam me je cakala moja punca. Kmalu vec nisem cutila nicesar od popka navzdol. V operacijsko vstopi kirurg in rece: a je bila dobra pizza. Skratka ta pizza je bila rdeca nit celega dneva!! Zacnejo z rezom, kirurg daja navodila specializantki: napravi rez kot smajli. Mine nekaj minut, cutim pritisk na zgornjem delu trebuha, vprasam kaj se dogaja, dobim pojasnilo, da zaradi medenicne vstave gre glavica tezje ven. Pomislim kako veliko glavo pa mora imet ta moj otrok! Konec pritiska in cez nekaj trenutkov zaslisim jok ze nekje od dalec. Zmedeno vprasam: je ze zunaj? Povejo, da jo ze cistijo in pripravljajo. Cez par minut pride babica Maja: prinesla sem paketek. Moj paketek, najlepsi paketek v mojem zivljenju, lupckava se, obe tuliva, jaz bozam njo po obrazku, ona boza mene po obrazu. Popoln trenutek. Neskoncna ljubezen je rojena. Solzam srece ni konca. Cez cas mi pride povedat, da se ze carta pri atiju. OK, uspelo je, videla sem jo, zacutila sem jo, ati jo ima. Hvala vsem za to. Me zakljucijo in odpeljejo na intenzivno in ati mi jo prinese, mojo puncko, mojo ljubezen in rece isce zizo, lacna je. Takoj se povezeva, takoj zagrabi, takoj se dojiva. Skoraj celo uro smo bili mi trije skupaj. Potem jo odpeljejo. Jaz se v solzah babici zahvaljujem, da mi je uresnicila moje zelje, da mi je omogocila to, kar sem bila prepricana, da sem s CR zgubila – prvi stik, najpomembnejsi stik, prvi podoj, moje mleko zanjo. Neizmerno sem ji hvalezna za to!
Sedaj lezim na intenzivni in sama sebe trepljam po rami, ker se mi je uspelo vstat iz postle v cca 10ih minutah, da grem na wc. Mojo Rimo sem imela ob sebi cel dan, spala je na meni, dojili sva se dva krat, ker je bila seveda zjutraj sita od adaptiranega mleka, je bila vecino dneva lenuscek amoak vseeno sva se potrudili. Boljse dva podoja kot noben si rekla! Mislim samo na to, da dobiva moj, njen, najin kolostrum! Ko so mi jo odpeljali, je rekla saj zdaj bo dobila za jest in sem se pohvalila, gospa ni treba, pravkar sva se podojili, podrla je kupcka in se malo polila tako, da mislim, da je kar zadovoljno sita. Upam lahko samo, da me je upostevala. Od jutri naprej bova neprestano skupaj in uspelo nama bo. Kaj nama pa do sedaj se ni? 😉
PS: kadarkoli sem prisla na kakrsno koli zadevo v porodnisnici, so mi rekli, da sem dobro pripravljena, da sem zavzeta, da se vidi, da si zelim tako na obratu kot sedaj na CR. Tebi se lahko zahvalim, ker si me vodila, ker si mi pokazala kako mi bo uspelo, ker si mi pokazala, da je vec poti, ker si mi dala del sebe za moje popotovanje. Hvala ti, ni dovolj! Neizmerno sem ti hvalezna za to izkusnjo, popolna je bila! Tako je moralo bit, zdaj vem. Rada te imam!
Bi ti morda napisala to izkusnjo, kako sem jo dozivela, za punce, ki so v tej situaciji in se ne morejo odlocit ali iti na obrat ali ne? In za vse tiste, ki so se odlocile in v bistvu ne vedo kaj naj pricakujejo? Saj vem, da tudi za porod ne vemo kaj lahko pricakujemo ampak, ko ti nekdo rece: porod svinjsko boli, si lahko vsaj za tretjino predstavljas kaj te caka. Meni je na primer zdravnica rekla: “po tem, ko dobimo ven ritko pride neprijeten del, ko bomo poskusali obrnit otroka.” To ni res!! Po tem pride bolec del, ko se zdravnica upre v trebuh in ti poskusa obrnit otroka z vso tezo in silo, ki jo premore in ti rece: “sprostite trebuh, glavo dol, ne napenjat, predihujte kot da je popadek…” in ti si cel zmesan, ker cutis otroka, ki se bori s tabo in cutis sebe kako se boris z bolecino in vmes razmisljas kako naj predihujes, ker to delas prvic in potem se zaves, da je to samo enkratna priloznost, da moras zdaj dat vse od sebe.
Malo sem zasla, zanima me ali lahko delim mojo izkusnjo s tabo in ostalimi puncami, ker vrjamem, ce bi kdo meni povedal vec o tem, bi se vrjetno lahko bolj pripravila na zunanji obrat in bi se mogoce koncal drugace. Hvala ti za vso podporo, za vso znanje, za vso ljubezen in vso srcnost, ki si mi jo nudila v zadnjih 5 mesecih.
2.del S tabo in tvojimi noseckami zelim deliti se drugi del moje zgodbe.
Ker zunanji obrat ni bil uspesen, sem se dogovorila za carski rez 18.4.19 (PDP 22.4.19). Sem rekla, ce mi je ni usojeno rodit po naravni poti, ji dam vsaj moznost, da pride takrat, ko bo zelela. S tem sem ciljala na to, da ali mi otece voda ali dobim popadke pred napovednim rokom za CR in s tem bo dojencica vsaj pripravljena na prihod na ta svet in zanjo sam CR ne bo prevelil sok.
Pride torek, 16.4.2019 vso noc nisem zatisnila ocesa, samo premetavanje, premlevanje, cakanje na spanec, ki je prisel sele proti jutru – torej sem spala 2 urci do budilke. Zbudila sem se otozna, razocarana, ker se se eno noc ni nic zgodilo, razocarana nad sabo in svojim telesom, se zmeraj sem 2 v 1, se zmeraj je plan napovedan CR cez dva dni. Jamram sestri, jocem, kako mi tokrat res ni usojeno, kako je mala trmasta. Javita se se dve prijateljici, ce sem se kar doma. Ker je lep soncen dan se vsedem zunaj in uzivam na soncu cel dopoldan. Vmes narocim sestri, ce mi prinese pizzo, ker se mi je rees lusta. Malo pred 15 uro dobim dostavo pizze na dom, ki jo zmazem v celoti. Napisem sestri sms: celo sem maznila.. razen robov.. tak zaj pa lahko grem rodit ha ha ha
Pospravim ostanke in se premaknem na kavc, da malo nadomestim pomanjkanje spanjca. Se udobno namestim in .. se polulam! Nekotrolirano, na polno. Se skotalim iz kavca in se zacnem v joku na glas smejat. Klicem mojega naj pride domov, ker mi je odtekla voda. Se vlezem na posteljo in cakam. Prvi prideta sestra in necakinja. Jaz se zmeraj v histericnem smehu z jokom, srecna, da se dogaja! Pride se moj, skocim pod tus, me oblece, vzame torbo in greva v porodnisnico.
Na sprejemu zelo prijazna sestra Maja. Ji povem, odtekla voda, CR zaradi medenicne. Zdravnica me pregleda, odprta 2 cm, maternicni vrat ze zelo kratek. Odloci se, da se isti dan napravijo CR. Jaz ji omenim moje zelje glede prvega stika z otrockom. Mi pove, da bojo videli sproti. Me vprasa kdaj sem nazadnje jedla, povem odkrito, da sem pojedla celo pizzo potem mi je odtekla voda. Ona zacudeno prav celo pizzo? Zaradi tega smo pocakali na vecerne ure za CR. Dali so me cakat kar v sok sobo, vsak, ki je prisel mimo je rekel: gospa a je bila dobra pizza? Do konca CR je vedel ves porodni blok za to mojo pizzo iz Toscane . Vzdusje je bilo povsod zelo sprosceno. Babica Maja je sla z mano tudi v operacijsko, tudi njej sem povedala moje zelje, da si jo zelim dotaknit z obrazkom, da zelim, da jo dobi ati na prsa stik koza na kozo in tudi jaz ce je le mozno. Babica rece, da se bo potrudila, da je pa odvisno od pediatra in stanja otrocka in mene. Start v operacijsko, anasteziologinja mi vse razlozi, pregleda hrbet, nastavi spinalno. Pri tem me je ena izmed sester drzala za roke, njene oci so bile pomirjajoce, hvalezna sem ji, da mi je pomagala pri sprostitvi, za nastavitev spinalne. Pri tem sem znova odsla za tisti kamniti zid, v moj vrticek.. in tam me je cakala moja punca. Kmalu vec nisem cutila nicesar od popka navzdol. V operacijsko vstopi kirurg in rece: a je bila dobra pizza. Skratka ta pizza je bila rdeca nit celega dneva!! Zacnejo z rezom, kirurg daja navodila specializantki: napravi rez kot smajli. Mine nekaj minut, cutim pritisk na zgornjem delu trebuha, vprasam kaj se dogaja, dobim pojasnilo, da zaradi medenicne vstave gre glavica tezje ven. Pomislim kako veliko glavo pa mora imet ta moj otrok! Konec pritiska in cez nekaj trenutkov zaslisim jok ze nekje od dalec. Zmedeno vprasam: je ze zunaj? Povejo, da jo ze cistijo in pripravljajo. Cez par minut pride babica Maja: prinesla sem paketek. Moj paketek, najlepsi paketek v mojem zivljenju, lupckava se, obe tuliva, jaz bozam njo po obrazku, ona boza mene po obrazu. Popoln trenutek. Neskoncna ljubezen je rojena. Solzam srece ni konca. Cez cas mi pride povedat, da se ze carta pri atiju. OK, uspelo je, videla sem jo, zacutila sem jo, ati jo ima. Hvala vsem za to. Me zakljucijo in odpeljejo na intenzivno in ati mi jo prinese, mojo puncko, mojo ljubezen in rece isce zizo, lacna je. Takoj se povezeva, takoj zagrabi, takoj se dojiva. Skoraj celo uro smo bili mi trije skupaj. Potem jo odpeljejo. Jaz se v solzah babici zahvaljujem, da mi je uresnicila moje zelje, da mi je omogocila to, kar sem bila prepricana, da sem s CR zgubila – prvi stik, najpomembnejsi stik, prvi podoj, moje mleko zanjo. Neizmerno sem ji hvalezna za to!
Sedaj lezim na intenzivni in sama sebe trepljam po rami, ker se mi je uspelo vstat iz postle v cca 10ih minutah, da grem na wc. Mojo Rimo sem imela ob sebi cel dan, spala je na meni, dojili sva se dva krat, ker je bila seveda zjutraj sita od adaptiranega mleka, je bila vecino dneva lenuscek amoak vseeno sva se potrudili. Boljse dva podoja kot noben si rekla! Mislim samo na to, da dobiva moj, njen, najin kolostrum! Ko so mi jo odpeljali, je rekla saj zdaj bo dobila za jest in sem se pohvalila, gospa ni treba, pravkar sva se podojili, podrla je kupcka in se malo polila tako, da mislim, da je kar zadovoljno sita. Upam lahko samo, da me je upostevala. Od jutri naprej bova neprestano skupaj in uspelo nama bo. Kaj nama pa do sedaj se ni? 😉
PS: kadarkoli sem prisla na kakrsno koli zadevo v porodnisnici, so mi rekli, da sem dobro pripravljena, da sem zavzeta, da se vidi, da si zelim tako na obratu kot sedaj na CR. Tebi se lahko zahvalim, ker si me vodila, ker si mi pokazala kako mi bo uspelo, ker si mi pokazala, da je vec poti, ker si mi dala del sebe za moje popotovanje. Hvala ti, ni dovolj! Neizmerno sem ti hvalezna za to izkusnjo, popolna je bila! Tako je moralo bit, zdaj vem. Rada te imam!
Moja porodna zgodba se začne na predviden datum poroda, ko ni še prav nič kazalo na to, da bom kmalu rodila. Zato sem se odločila, da stopim v akcijo in zapeljala svojega dragega, ki v zadnjem tromesečju žal ni imel apetita :). Moji napori (in njegovi) so se obrestovali, saj se mi je na ta dan odluščil krvav čep, ponoči pa sem za 3 ure dobila prve močnejše krče. Seveda sem si želela še več, zato sva naslednji dan nadaljevala z akcijo. Spet sem dobila krče, tokrat kar tu in tam čez dan pa tudi ponoči, kakega sem mogla celo predihat. Čep se je vztrajno luščil, krči so bili neredni, jaz sem bila zadovoljna. Tretji dan ponoviva vajo. Na ta dan, na pregledu (2 dni po terminu), me je ginekologinja prvič v tretjem tromesečju vaginalno pregledala, ugotovila je, da je maternični vrat zmehčan in odprt 3 cm, glavica nizko in lepo vstavljena, bila sem navdušena, kakopak. Prepričana da bo v naslednjih dneh odrešena, veselo ležim na domačem kavču in predihuje neredne krče, medtem se moj dragi odpravlja na nogometni trening (ob 19.15). Ko se pomakne proti vratom, se vstanem s kavča, da bi se poslovila in glej ga zlomka v nožnici čutim mehurček, ki je kmalu postal topla tekočina na hlačnicah moje pižame. Od presenečenja sva oba padla v smeh. Ker je bil pregled na ta dan ok, popadki niso bili redni, sva se odločila, da se odpraviva v porodnišnico, ko Klemen pride s treninga. Seveda ni šlo po planu, ker je za odteklo plodovnico izvedela moja mama, ki jo je ob tej informaciji popadla neka nagonska sla in me je z besedami: “če ne boš šla takoj zdaj, bom poklicala reševalce, gasilce in policijo (čisto se ji je zmešalo)” praktično prisilila, da sem se nemudoma odpravila v porodnišnico, Klemen je medtem še veselo tekal za žogo. Dobro, pa sem šla. Na sprejemu v Mb porodnišnici naredijo vaginalni pregled in hiter test za ugotavljanje plodovnice. Rezultati pa maternični vrat skrajšan, mehak, odprt 4cm, test za ugotavljanje plodovnice pa negativen, bojda bi naj tisto bil urin. Nič nisem rekla, ker je bilo preprosto, absurdno :D. Pa gremo v porodno sobo, da vidimo če bo šlo naprej ali bom za na oddelek, so rekli in smo šli. Starejša babica me je priklopila na CTG, ki ji že takoj “ni bil všeč”, zato se tudi vstajati nisem smela, ker je moral kontinuirano snemati. Prosila sem za klistir, pa je rekla da ne. Potem me je vprašala, če sem dogovorjena za epiduralno (ob 20.15?!?!? v UKC Mb?), povedala sem da se nisem odločila zanjo. Namrgodeno je odvrnila, da bi bilo fajn, če bi se, da je to že dobra stvar. Ko se je drugič vrnila, me je okarala da ne diham pravilno, čeprav sem popadke čisto lepo zvozila in mi je tako ustrezalo. Ok, zgleda da ni simpatije. Potem je prišel še zdravnik, z namenom da predre plodove ovoje.
Naposled se mi je v porodni sobi pridružil Klemen, starejša babica je zaključila z delom (slovo še nikoli ni bilo tako veselo), meni pa je bila dodeljena babica Mateja K.. V upanju, da se ji malo prikupiva sva ji hitro izročila priboljške za “nočno ekipo”. Še vedno niso dovolili, da bi šla s postelje, lahko pa sem menjala položaje, večinoma pa mi je tako ali tako najbolj ustrezalo ležanje na boku. Takrat se je začel res lep del poroda. Babica je predlagala, da pustimo prižgano samo nežno lučko, kar mi je zelo ustrezalo. Ker sama nisem vedela, kako bom doživljala porod, sva se s Klemnom že doma dogovorila, da mu bom dala jasna navodila, kako mi lahko pomaga. Popadke sem predihovala, Klemen me je božal, poljubljal, masiral, mi ponudil vodo. S seboj sem imela olje, v porodni sobi pa sva si izposodila še tisto žogico z bodicami :D. Med popadki pa sem počivala in se sproščala, ter seveda poročala, kaj od naštetega mi je najbolj ustrezalo, za naslednji popadek :D. Lulala sem na “podloge”, ki mi jih je na “skrivaj” zbrskal Klemen, saj si nisem želela, da bi me kateterizirali. Babica je nekako začutila, da si želiva umirjenega vzdušja in je k sreči tudi sama delovala zelo umirjeno, me nežno spodujala, v bistvu je bila veliko pri meni. Večino poroda sem kar mižala, zdelo se mi je, da se lahko tako najbolj osredotočim na svoje telo in ga prepričam, da se sprosti, odpre… Spomnila sem se na trenutke z vadbe, vmes sem pela mantro ommm, si ponavljala besede mir, mir, popadke sem si predstavljala kot pljuske morja, ki želijo prodreti na kopno… pa verjetno še kaj česar se nikoli več ne bom spomnila, bila sem precej “drugje”. Odpirala sem se zelo hitro, od začetnih 4cm sem v 4 ura bila popolnoma odprta, potem pa se je začel tapravi izstis. To je bil zame najtežji del poroda. Babica je rekla, da lahko začnem potiskat, ko bom začutila “tiščavnik”, žal pa tapravih tiščavnikov nisme čutila, zato sem se v nekem trenutku odločila, da bom z naslednjim popadkom preprosto zajela sapo in začela potiskati. Najprej na hrbtu, nato na boku, malo na vseh štirih, pa spet nazaj na hrbet. Vmes sem se spomnila na vajo lastovke in tvoje besede, da je porod kot ta vaja. RES JE. In že sem lahko potipala laske. Pokakala sem se, zelo je bolelo. Ampak je bilo treba stisniti zobe in nadaljevati. “Priletet na tisto smrekino vejo, na kateri bo lep razgled in čas za počitek.” Zajela sem sapo, potisnila, telo se je treslo od bolečine, glavica se je pokazala pod presredkom. Lahko sem ga pobožala. Prišli sta še dve babici. Gledale so moj presredek, moja babica pa je s prsti raztegovala tkivo in predlagala, da bi poskusili poroditi glavico brez epiziotomije. Pa smo probali prvič, pri prvem tiščavniku, ni šlo, pri drugem sem jo prosila, če lahko prosim vreže. Strinjali so se, pravzaprav me sploh ni bolelo. En dva tri, Jakob je že ležal na mojih prsih, čakali smo, da popkovnica neha utripati, Klemen je prerezal popkovnico, postali smo družina :D. Babica ga je na hitro vzela, da je izmerila vse potrebno (3880g, 52 cm in obseg glavice 36cm)… potem pa nama je uspel prvi podoj, kar me je res zelooo razveselilo.
Ker se je porodil ob 00.34 in je Klemen moral naslednji dan v službo sva prosila, da ga on pocarta, medtem ko sem (zelo dolgo) čakala na to, da me je prišel zdravnik zašit. Takrat sem prosila za tableto proti bolečini, imela sem občutek, da imam zlomljeno trtico. Bila sem raztragana na 3 mestih v nožnici + epiziotomija, zato je šivanje tudi trajalo, ampak sem dobila lokalni anestetik in ni bolelo. Danes, peti dan po porodu lahko rečem, da je epiziotomijska rana mala malica proti tistim v nožnici :D.
V sobo so me na postelji pripeljali ob 3.00 ponoči, pogrešala sem koga od osebja, ki bi me prišel pogledat in vprašat, če kaj potrebujem, je pa res da bi lahko pozvonila in bi prišli, pa nisem. Skratka naslednjič bom vzela dodatno flašo vode, k sreči sem hrano imela. Spala nisem nič, delno zato ker je moja, sicer nadvse simpatična cimra, rodila pevca, delno pa zato, ker sem do jutra gledala ta veliki čudež na moji postelji. Naslednji dan je Jakob v vse do večera spal, tu in tam zbruhal plodovnico, zbuditi in dojiti se ga ni dalo. Spil je namreč precej plodovnice (kar se zgodi pogosto) in mu je bilo slabo, zato je dojenje steklo šele proti noči, naslednji dan pa je bil kot prerojen, lepo se je dojil in še vedno veliko počival. Ker je v petek vse štimalo, kljub temu, da je izgubil 7% telesne teže, sva bila odpuščena domov. Osebje na oddelku je prijazno, zelo se potrudijo okrog dojenja, tako da odtehtajo slabe bivanjske razmere. Priporočam, da s seboj vzamete kako večjo brisačo, blazino za dojenje, fen za lase, če si jih nameravate oprati tam. Vsekakor se splača že preventivno, primerno prehranjevati in spiti kak dl Donata, kar odvajanje v primeru šivanih ran, precej olajša. Kar se tiče stvari za nožnični predel, oblačil za novorojenca, tetra plenic, spalnih srajc za porodnice je vsega dovolj.
Mislim, da mi je vadba pri tebi omogočila, da sem porod oddelala tako, da se ga s ponosom spominjam. Predvsem so mi koristile psihološke priprave, vaje sproščanja in vizualizacije.
Zato, HVALA, da si in da tako nesebično in pristno deliš svoje znanje in izkušnje.
Naposled se mi je v porodni sobi pridružil Klemen, starejša babica je zaključila z delom (slovo še nikoli ni bilo tako veselo), meni pa je bila dodeljena babica Mateja K.. V upanju, da se ji malo prikupiva sva ji hitro izročila priboljške za “nočno ekipo”. Še vedno niso dovolili, da bi šla s postelje, lahko pa sem menjala položaje, večinoma pa mi je tako ali tako najbolj ustrezalo ležanje na boku. Takrat se je začel res lep del poroda. Babica je predlagala, da pustimo prižgano samo nežno lučko, kar mi je zelo ustrezalo. Ker sama nisem vedela, kako bom doživljala porod, sva se s Klemnom že doma dogovorila, da mu bom dala jasna navodila, kako mi lahko pomaga. Popadke sem predihovala, Klemen me je božal, poljubljal, masiral, mi ponudil vodo. S seboj sem imela olje, v porodni sobi pa sva si izposodila še tisto žogico z bodicami :D. Med popadki pa sem počivala in se sproščala, ter seveda poročala, kaj od naštetega mi je najbolj ustrezalo, za naslednji popadek :D. Lulala sem na “podloge”, ki mi jih je na “skrivaj” zbrskal Klemen, saj si nisem želela, da bi me kateterizirali. Babica je nekako začutila, da si želiva umirjenega vzdušja in je k sreči tudi sama delovala zelo umirjeno, me nežno spodujala, v bistvu je bila veliko pri meni. Večino poroda sem kar mižala, zdelo se mi je, da se lahko tako najbolj osredotočim na svoje telo in ga prepričam, da se sprosti, odpre… Spomnila sem se na trenutke z vadbe, vmes sem pela mantro ommm, si ponavljala besede mir, mir, popadke sem si predstavljala kot pljuske morja, ki želijo prodreti na kopno… pa verjetno še kaj česar se nikoli več ne bom spomnila, bila sem precej “drugje”. Odpirala sem se zelo hitro, od začetnih 4cm sem v 4 ura bila popolnoma odprta, potem pa se je začel tapravi izstis. To je bil zame najtežji del poroda. Babica je rekla, da lahko začnem potiskat, ko bom začutila “tiščavnik”, žal pa tapravih tiščavnikov nisme čutila, zato sem se v nekem trenutku odločila, da bom z naslednjim popadkom preprosto zajela sapo in začela potiskati. Najprej na hrbtu, nato na boku, malo na vseh štirih, pa spet nazaj na hrbet. Vmes sem se spomnila na vajo lastovke in tvoje besede, da je porod kot ta vaja. RES JE. In že sem lahko potipala laske. Pokakala sem se, zelo je bolelo. Ampak je bilo treba stisniti zobe in nadaljevati. “Priletet na tisto smrekino vejo, na kateri bo lep razgled in čas za počitek.” Zajela sem sapo, potisnila, telo se je treslo od bolečine, glavica se je pokazala pod presredkom. Lahko sem ga pobožala. Prišli sta še dve babici. Gledale so moj presredek, moja babica pa je s prsti raztegovala tkivo in predlagala, da bi poskusili poroditi glavico brez epiziotomije. Pa smo probali prvič, pri prvem tiščavniku, ni šlo, pri drugem sem jo prosila, če lahko prosim vreže. Strinjali so se, pravzaprav me sploh ni bolelo. En dva tri, Jakob je že ležal na mojih prsih, čakali smo, da popkovnica neha utripati, Klemen je prerezal popkovnico, postali smo družina :D. Babica ga je na hitro vzela, da je izmerila vse potrebno (3880g, 52 cm in obseg glavice 36cm)… potem pa nama je uspel prvi podoj, kar me je res zelooo razveselilo.
Ker se je porodil ob 00.34 in je Klemen moral naslednji dan v službo sva prosila, da ga on pocarta, medtem ko sem (zelo dolgo) čakala na to, da me je prišel zdravnik zašit. Takrat sem prosila za tableto proti bolečini, imela sem občutek, da imam zlomljeno trtico. Bila sem raztragana na 3 mestih v nožnici + epiziotomija, zato je šivanje tudi trajalo, ampak sem dobila lokalni anestetik in ni bolelo. Danes, peti dan po porodu lahko rečem, da je epiziotomijska rana mala malica proti tistim v nožnici :D.
V sobo so me na postelji pripeljali ob 3.00 ponoči, pogrešala sem koga od osebja, ki bi me prišel pogledat in vprašat, če kaj potrebujem, je pa res da bi lahko pozvonila in bi prišli, pa nisem. Skratka naslednjič bom vzela dodatno flašo vode, k sreči sem hrano imela. Spala nisem nič, delno zato ker je moja, sicer nadvse simpatična cimra, rodila pevca, delno pa zato, ker sem do jutra gledala ta veliki čudež na moji postelji. Naslednji dan je Jakob v vse do večera spal, tu in tam zbruhal plodovnico, zbuditi in dojiti se ga ni dalo. Spil je namreč precej plodovnice (kar se zgodi pogosto) in mu je bilo slabo, zato je dojenje steklo šele proti noči, naslednji dan pa je bil kot prerojen, lepo se je dojil in še vedno veliko počival. Ker je v petek vse štimalo, kljub temu, da je izgubil 7% telesne teže, sva bila odpuščena domov. Osebje na oddelku je prijazno, zelo se potrudijo okrog dojenja, tako da odtehtajo slabe bivanjske razmere. Priporočam, da s seboj vzamete kako večjo brisačo, blazino za dojenje, fen za lase, če si jih nameravate oprati tam. Vsekakor se splača že preventivno, primerno prehranjevati in spiti kak dl Donata, kar odvajanje v primeru šivanih ran, precej olajša. Kar se tiče stvari za nožnični predel, oblačil za novorojenca, tetra plenic, spalnih srajc za porodnice je vsega dovolj.
Mislim, da mi je vadba pri tebi omogočila, da sem porod oddelala tako, da se ga s ponosom spominjam. Predvsem so mi koristile psihološke priprave, vaje sproščanja in vizualizacije.
Zato, HVALA, da si in da tako nesebično in pristno deliš svoje znanje in izkušnje.
Moj porod. Predstavljala sem si ga nekoliko drugače. Nosečnice povsod učijo o fazah poroda in o tem kdaj v porodnišnico, kaj nesti s seboj in tako dalje. Sama sem vse seveda vsrkavala vase, kot je zmeraj moja navada. Torbo za porodnišnico sem imela pripravljeno že tri mesece prej (nikoli ne veš), partnerja pa sem zvlekla na delavnico za pomoč partnerja pri porodu, kjer smo predihavali popadke, se masirali in vse kar spada zraven. Šel je zaradi mene, ampak mislim da sva na koncu oba uživala (vse pohvale Izidori). V glavi sem si naredila scenarij, kako bo vse potekalo, kako me bo doma masiral in z menoj predihaval popadke ter me ob pravem času odpeljal do porodnišnice. Pred tem bom pojedla nekaj lahkega (kot so priporočali na akupunkturi) in se stuširala.
No..moja zgodba je bila malce drugačna. Stuširala sem sicer se, vendar v bolniški sobi, kjer sem pristala nekaj dni pred porodom. Naš fantek namreč ni želel na svet ob predvidenem roku, tako da sem ostala na kontroli v 42. tednu nosečnosti. Ko sem že obupano mislila, da bodo morali sprožiti porod, se je nekega večera odločil da pride na svet.
Popadki, najprej podobni menstrualnim krčem, so se začeli že čez dan med obiski. Vendar nisem vedela če so pravi ali lažni (upala sem, da so pravi, ker je bilo čakanje že nevzdržno). Zvečer so se začeli stopnjevati. Takrat sem vedela, da gre zares, zato sem nanje opozorila osebje. Babica me je pregledala in ugotovila, da sem “za prst odprta”. Rekla mi je naj skušam zaspati. Ah kakšno spanje…nekaj ur sem uspela ležati in poskušala spati, potem pa več ni šlo v ležečem položaju. Vstala sem in hodila po praznem hodniku bolnišnice, si odprla okno in predihavala popadke. Bila sem ponosna nase, da zmorem sama. Okoli treh ponoči se mi je zdelo, da bi bilo dobro da me ponovno pregledajo, saj so popadki prihajali na vsakih 5 minut. Poklicala sem babičarja, ki je ugotovil, da sem odprta 2 cm. Ob 7. uri me je 3 cm odprto pospremil v porodno sobo in me tam prepustil drugi babici. Babici Martini. Imela sem srečo, bila je namreč prijazna, strokovna in njena prisotnost me je pomirjala. Kakšno uro kasneje je prišel partner. Na začetku, ko so bili popadki še blažji, sva se pogovarjala, tudi hecala sva se in bila sva srečna, da se končno dogaja. Da bova končno spoznala najinega fanta.
Moji popadki so bili preslabi, zato so mi čez nekaj časa morali pomagati z umetnimi. Takrat se s partnerjem več nisva pogovarjala, tudi z babico ne, bolečina je bila prevelika in lahko sem se osredotočila samo nanjo. Nekajkrat sem celo pozabila na dihanje, ki smo se ga naučili na delavnici in v šoli za starše. Partner me je masiral ter mi dajal vodo in ko sem bila odprta 8 cm sem morala začeti potiskati, saj je bil moj srčni utrip previsok in nismo mogli več čakati.
Zadnjih nekaj tiščalnikov se je zgodilo zelo hitro, potrebovala sem pomoč babičarja, ki mi je pritisnil na trebuh. V bistvu sem to občutila kot olajšanje, saj mi je pomagal. Mojega partnerja je verjetno bolelo bolj kot mene. Po vsega skupaj štirih urah se je rodil najin sin. Prečudovit in z veliko črnimi lasmi. Zdrav fantek, najin dojenček.
Ko sem porodila posteljico, je prišla zdravnica, da me zašije. Presredek so morali namreč prerezati, vendar tega sploh nisem čutila. Ko je pri pregledu postala vsa resna in poklicala drugo zdravnico, le-ta pa še tretjo, sem vedela da je nekaj narobe. Ruptura rektuma. Zgodi se zelo redko, ne vedo zakaj. Takoj so me odpeljali na operacijo pod roke kirurga.
Noč sem preživela na intenzivni negi brez svojega sinka, tako da je najprej dobil flaško in sva posledično imela z dojenjem kasneje precej težav. Naslednji dan so me premestili na oddelek, kjer sva preživela še naslednji teden. Moja operacija je uspela, moj fantek je bil zdrav, tako da se je zgodba končala dobro in sva lahko odšla domov.
Ekipa v mariborski porodnišnici je bila neverjetna, babice, babičarja, zdravniki in sestre. Vsi so mi stali ob strani. Pustili so tudi da mi partner in mama pomagata izven ur obiskov. Tako je bilo lažje.
To je moja porodna zgodba. Moj fantek je sedaj star 7 mesecev in je pravi mali korenjak. Jaz pa sem tudi zdrava in brez posledic. In bolj močna mama.
No..moja zgodba je bila malce drugačna. Stuširala sem sicer se, vendar v bolniški sobi, kjer sem pristala nekaj dni pred porodom. Naš fantek namreč ni želel na svet ob predvidenem roku, tako da sem ostala na kontroli v 42. tednu nosečnosti. Ko sem že obupano mislila, da bodo morali sprožiti porod, se je nekega večera odločil da pride na svet.
Popadki, najprej podobni menstrualnim krčem, so se začeli že čez dan med obiski. Vendar nisem vedela če so pravi ali lažni (upala sem, da so pravi, ker je bilo čakanje že nevzdržno). Zvečer so se začeli stopnjevati. Takrat sem vedela, da gre zares, zato sem nanje opozorila osebje. Babica me je pregledala in ugotovila, da sem “za prst odprta”. Rekla mi je naj skušam zaspati. Ah kakšno spanje…nekaj ur sem uspela ležati in poskušala spati, potem pa več ni šlo v ležečem položaju. Vstala sem in hodila po praznem hodniku bolnišnice, si odprla okno in predihavala popadke. Bila sem ponosna nase, da zmorem sama. Okoli treh ponoči se mi je zdelo, da bi bilo dobro da me ponovno pregledajo, saj so popadki prihajali na vsakih 5 minut. Poklicala sem babičarja, ki je ugotovil, da sem odprta 2 cm. Ob 7. uri me je 3 cm odprto pospremil v porodno sobo in me tam prepustil drugi babici. Babici Martini. Imela sem srečo, bila je namreč prijazna, strokovna in njena prisotnost me je pomirjala. Kakšno uro kasneje je prišel partner. Na začetku, ko so bili popadki še blažji, sva se pogovarjala, tudi hecala sva se in bila sva srečna, da se končno dogaja. Da bova končno spoznala najinega fanta.
Moji popadki so bili preslabi, zato so mi čez nekaj časa morali pomagati z umetnimi. Takrat se s partnerjem več nisva pogovarjala, tudi z babico ne, bolečina je bila prevelika in lahko sem se osredotočila samo nanjo. Nekajkrat sem celo pozabila na dihanje, ki smo se ga naučili na delavnici in v šoli za starše. Partner me je masiral ter mi dajal vodo in ko sem bila odprta 8 cm sem morala začeti potiskati, saj je bil moj srčni utrip previsok in nismo mogli več čakati.
Zadnjih nekaj tiščalnikov se je zgodilo zelo hitro, potrebovala sem pomoč babičarja, ki mi je pritisnil na trebuh. V bistvu sem to občutila kot olajšanje, saj mi je pomagal. Mojega partnerja je verjetno bolelo bolj kot mene. Po vsega skupaj štirih urah se je rodil najin sin. Prečudovit in z veliko črnimi lasmi. Zdrav fantek, najin dojenček.
Ko sem porodila posteljico, je prišla zdravnica, da me zašije. Presredek so morali namreč prerezati, vendar tega sploh nisem čutila. Ko je pri pregledu postala vsa resna in poklicala drugo zdravnico, le-ta pa še tretjo, sem vedela da je nekaj narobe. Ruptura rektuma. Zgodi se zelo redko, ne vedo zakaj. Takoj so me odpeljali na operacijo pod roke kirurga.
Noč sem preživela na intenzivni negi brez svojega sinka, tako da je najprej dobil flaško in sva posledično imela z dojenjem kasneje precej težav. Naslednji dan so me premestili na oddelek, kjer sva preživela še naslednji teden. Moja operacija je uspela, moj fantek je bil zdrav, tako da se je zgodba končala dobro in sva lahko odšla domov.
Ekipa v mariborski porodnišnici je bila neverjetna, babice, babičarja, zdravniki in sestre. Vsi so mi stali ob strani. Pustili so tudi da mi partner in mama pomagata izven ur obiskov. Tako je bilo lažje.
To je moja porodna zgodba. Moj fantek je sedaj star 7 mesecev in je pravi mali korenjak. Jaz pa sem tudi zdrava in brez posledic. In bolj močna mama.
Vsi moji porodi so potekali enako, ko si zunanji opazovalec – naravni spontani porodi, brez zapletov.
1. porodna doba hitra, iztis otroka nezahteven, presredek ostane cel. Pa vendar je moje doživljanje vsakega poroda svojstveno drugačno, tako kot so vsi moji otroci vsaksvoji.1. porod so mi 8 dni čez rok sprožili z vaginalno tabletko in se je lepo spontano odvil do konca, tako
da sem bila presenečena, kako lepo in hitro je bil fant zunaj. Moj prvi stavek po porodu je bil. "To je to. Že." Komentar porodne babice pa je bil: "No, ene pa še znajo rodit." Nad enostavnostjo 2. poroda sem bila prav tako presenečena. Prvi porod je bil zame dobra izkušnja, zato sem šla na drugi porod neobremenjena, brez pretiranega strahu, z menoj je bila tudi kot spremljevalka poroda Izidora, kar
me je še dodatno pomirilo, mi dalo občutek varnosti, stabilnosti in sem lahko poglobila svojo prisotnost ob vsakem popadku. Vsak popadek sem z vso prisotnostjo izdihala in samo zadnji popadek pred iztisom me je preplavil, da sem debelo pogledala, "uf ta je pa bil večji od mene". Pri 3. porodu sva se s partnerjem sama odpravila sredi noči v porodnišnico, rojevala se je moja 1. hči in pri tem
porodu sem si nakopala strah pred porodom. Vsak popadek me je povozil, nisem ujela ritma, da bi bolečino sproti uspela izdihovat .Zato sem pri 4. porodu spet prosila Izidora, da gre z nami na porod, ker me je bilo strah, da bo tako kot tretjič. Porod je potekal v drugem delu noči proti jutru, v meni je bilo prisotnega precej strahu, ampak me je prisotnost Izidore precej stabilizirala, lažje sem se
osredotočila na intenzivno dogajanje in je bilo vzdržno. Pred petim porodom sem še 1x prebrala knjigo Modrost rojevanja in sem si želela, da bi omilila ta strah pred porodom, da bi šla rodit spet sproščeno in mirno, z dobro voljo. Znova sem prosila Izidoro, da gre z mano, ker zdaj vem, da me pomirja, sprošča, mi pomaga to, da je ob meni oseba, ki razume in čuti porod od začetka do konca. Še dve pomembni stvari sta mi olajšali porod in zmanjšali občutek strahu in bolečine. Prva je da sem popadke preimenovala po Izidorinem predlogu na vadbi v objeme. Druga pa je priučen pogled na svet kot ga uči Rus S.N.Lazarev :"Bolečina, nesreče in bolezen so nam dane kot pomoč in rešitev, da
se očisti duša in poveča ljubezen do Stvarnika." Tako da sem porodno bolečino sprejela kot svojo prijateljico, ki mi pomaga.
Želela sem si, da bi tokrat rodila podnevi, da bi se popadki začeli zjutraj in da bi rodila čez dan. Ponoči in v temi mi je zbujalo strah in spomin na tretji porod. In je bilo tako. V nedeljo ob 4ih zjutraj sem med blagimi popadki šla 3x kakat in sem že vedela, da zdaj pa je verjetno začetek poroda, glede na to da sem bila 8 dni čez rok. Aha, besedo popadek sem že v svoji glavi zamenjala za objem in sem si res
vizualizirala, kako trebuh in dojenčico nevidna sila Narave-božanske ljubezni objame po celem in usmerja navzdol in navzven, spodaj pa se odpira in nastane velik lepo širok tobogan, po katerem se bo dojenčica spustila ven k nam. Tako sem tudi razlagala kasneje čez dan svojim 3, 5, 8 in 10 letnim otrokom. Čez čas so se prebudili še ostali člani družine in začela se je jutranja rutina: zajtrk, oblačenje, pospravljanje – moji objemi so se razredčili, a vseeno vztrajali. Ob vsakem objemu sem se ustavila v prostoru in času, se mu posvetila, da ga občutim in se zraven sprostim, da mu pustim , da kar najbolje opravi svoje nalogo, skratka da ga čim manj motim pri tem. Ko pa objema ni bilo, sem
nadaljevala z domačimi opravili. Ker objemi niso prihajali na gosto, smo se kot običajno odpravili na sprehod tokrat pod Pohorje v gozd. Tam sem se počutila zelo prijetno in sproščeno, objemi so vztrajali, a sem jih občutila kot zelo blage in prijazne, kar nisem hotela domov. Ko je prišel objem, sem otrokom in partnerju povedala in smo se skupaj ustavili. Po sprehodu smo morali še v trgovino, ker je imel sin imel dogovor za praznovanje rojstnega dne ob 14ih. V trgovini so objemi postali že močnejši in bolj pogosti in smo hitro odšli domov. Jaz sem hotela še skuhati juho, ampak smo kar poklicali babico in dedka, da sta prišla po otroke in Izidoro in ji sporočili, da v času 1-2 ure gremo v
porodnišnico. Kakor hitro so otroci odšli pa sem med objemi postala že bolj glasna, sem se sproščala z nizkim globokim izdihovanjem kot pri petju mantre OM. Vztrajala sem , da počakamo še toliko časa da pojem vsaj vsa pripravljena homeopatska zdravila za porod, 4 različna na 5 minut, partner je medtem pogledal na uro kako pogosti in dolgi so moji objemi in je takoj vztrajal, da gremo v porodnišnico, ker so bili daljši kot eno minuto in prej so prihajali kot na 4 minute. Še 1 x smo poklicali Izidoro, da zdaj pa res gremo v porodnišnico. Izidora se je tako lepo razveselila, da sem se delno tudi jaz. Ob prihodu v porodnišnico sem bila odprta 3 cm in zdaj vem, da je moje telo samo čakalo, da
ležem na levi bok v porodno posteljo in lahko v miru sproščeno in na varnem rodim. Tja smo prispeli 15:2o, 15:50 pa je bila dojenčica Agapa zunaj. Izidora je bila čisto ob meni,moja oporna točka in mi je pomagala da me ni odneslo v bolečino in strah. Zadnja dva objema pred tiščalniki sta bila res močna – strahovito močna, da me je kar streslo in zmanjkalo sape, tiščalniki pa so šli lepo, dva sta bila uvodna,
z tretjim je prišla ven glavica, sem jo tokrat prvič prijela, z četrtim so prišle ven ramice in je bila zunaj. uf, jupi mimo je porod. Prve moje besede : "joj joj joj joj mamica moja, mamica moja" občutek pa hvaležnost, da je tudi tokrat vse ok. Z nami je bila babica Zdenka, ovoje mi je po dogovoru predrla ob popolnem odprtju, tudi popkovnico je partner prerezal, ko sem videla, da prav nič več ne utripa in
smo počivali in uživali v prvi posvečeni uri.Lep spomin imam na ta porod.
1. porodna doba hitra, iztis otroka nezahteven, presredek ostane cel. Pa vendar je moje doživljanje vsakega poroda svojstveno drugačno, tako kot so vsi moji otroci vsaksvoji.1. porod so mi 8 dni čez rok sprožili z vaginalno tabletko in se je lepo spontano odvil do konca, tako
da sem bila presenečena, kako lepo in hitro je bil fant zunaj. Moj prvi stavek po porodu je bil. "To je to. Že." Komentar porodne babice pa je bil: "No, ene pa še znajo rodit." Nad enostavnostjo 2. poroda sem bila prav tako presenečena. Prvi porod je bil zame dobra izkušnja, zato sem šla na drugi porod neobremenjena, brez pretiranega strahu, z menoj je bila tudi kot spremljevalka poroda Izidora, kar
me je še dodatno pomirilo, mi dalo občutek varnosti, stabilnosti in sem lahko poglobila svojo prisotnost ob vsakem popadku. Vsak popadek sem z vso prisotnostjo izdihala in samo zadnji popadek pred iztisom me je preplavil, da sem debelo pogledala, "uf ta je pa bil večji od mene". Pri 3. porodu sva se s partnerjem sama odpravila sredi noči v porodnišnico, rojevala se je moja 1. hči in pri tem
porodu sem si nakopala strah pred porodom. Vsak popadek me je povozil, nisem ujela ritma, da bi bolečino sproti uspela izdihovat .Zato sem pri 4. porodu spet prosila Izidora, da gre z nami na porod, ker me je bilo strah, da bo tako kot tretjič. Porod je potekal v drugem delu noči proti jutru, v meni je bilo prisotnega precej strahu, ampak me je prisotnost Izidore precej stabilizirala, lažje sem se
osredotočila na intenzivno dogajanje in je bilo vzdržno. Pred petim porodom sem še 1x prebrala knjigo Modrost rojevanja in sem si želela, da bi omilila ta strah pred porodom, da bi šla rodit spet sproščeno in mirno, z dobro voljo. Znova sem prosila Izidoro, da gre z mano, ker zdaj vem, da me pomirja, sprošča, mi pomaga to, da je ob meni oseba, ki razume in čuti porod od začetka do konca. Še dve pomembni stvari sta mi olajšali porod in zmanjšali občutek strahu in bolečine. Prva je da sem popadke preimenovala po Izidorinem predlogu na vadbi v objeme. Druga pa je priučen pogled na svet kot ga uči Rus S.N.Lazarev :"Bolečina, nesreče in bolezen so nam dane kot pomoč in rešitev, da
se očisti duša in poveča ljubezen do Stvarnika." Tako da sem porodno bolečino sprejela kot svojo prijateljico, ki mi pomaga.
Želela sem si, da bi tokrat rodila podnevi, da bi se popadki začeli zjutraj in da bi rodila čez dan. Ponoči in v temi mi je zbujalo strah in spomin na tretji porod. In je bilo tako. V nedeljo ob 4ih zjutraj sem med blagimi popadki šla 3x kakat in sem že vedela, da zdaj pa je verjetno začetek poroda, glede na to da sem bila 8 dni čez rok. Aha, besedo popadek sem že v svoji glavi zamenjala za objem in sem si res
vizualizirala, kako trebuh in dojenčico nevidna sila Narave-božanske ljubezni objame po celem in usmerja navzdol in navzven, spodaj pa se odpira in nastane velik lepo širok tobogan, po katerem se bo dojenčica spustila ven k nam. Tako sem tudi razlagala kasneje čez dan svojim 3, 5, 8 in 10 letnim otrokom. Čez čas so se prebudili še ostali člani družine in začela se je jutranja rutina: zajtrk, oblačenje, pospravljanje – moji objemi so se razredčili, a vseeno vztrajali. Ob vsakem objemu sem se ustavila v prostoru in času, se mu posvetila, da ga občutim in se zraven sprostim, da mu pustim , da kar najbolje opravi svoje nalogo, skratka da ga čim manj motim pri tem. Ko pa objema ni bilo, sem
nadaljevala z domačimi opravili. Ker objemi niso prihajali na gosto, smo se kot običajno odpravili na sprehod tokrat pod Pohorje v gozd. Tam sem se počutila zelo prijetno in sproščeno, objemi so vztrajali, a sem jih občutila kot zelo blage in prijazne, kar nisem hotela domov. Ko je prišel objem, sem otrokom in partnerju povedala in smo se skupaj ustavili. Po sprehodu smo morali še v trgovino, ker je imel sin imel dogovor za praznovanje rojstnega dne ob 14ih. V trgovini so objemi postali že močnejši in bolj pogosti in smo hitro odšli domov. Jaz sem hotela še skuhati juho, ampak smo kar poklicali babico in dedka, da sta prišla po otroke in Izidoro in ji sporočili, da v času 1-2 ure gremo v
porodnišnico. Kakor hitro so otroci odšli pa sem med objemi postala že bolj glasna, sem se sproščala z nizkim globokim izdihovanjem kot pri petju mantre OM. Vztrajala sem , da počakamo še toliko časa da pojem vsaj vsa pripravljena homeopatska zdravila za porod, 4 različna na 5 minut, partner je medtem pogledal na uro kako pogosti in dolgi so moji objemi in je takoj vztrajal, da gremo v porodnišnico, ker so bili daljši kot eno minuto in prej so prihajali kot na 4 minute. Še 1 x smo poklicali Izidoro, da zdaj pa res gremo v porodnišnico. Izidora se je tako lepo razveselila, da sem se delno tudi jaz. Ob prihodu v porodnišnico sem bila odprta 3 cm in zdaj vem, da je moje telo samo čakalo, da
ležem na levi bok v porodno posteljo in lahko v miru sproščeno in na varnem rodim. Tja smo prispeli 15:2o, 15:50 pa je bila dojenčica Agapa zunaj. Izidora je bila čisto ob meni,moja oporna točka in mi je pomagala da me ni odneslo v bolečino in strah. Zadnja dva objema pred tiščalniki sta bila res močna – strahovito močna, da me je kar streslo in zmanjkalo sape, tiščalniki pa so šli lepo, dva sta bila uvodna,
z tretjim je prišla ven glavica, sem jo tokrat prvič prijela, z četrtim so prišle ven ramice in je bila zunaj. uf, jupi mimo je porod. Prve moje besede : "joj joj joj joj mamica moja, mamica moja" občutek pa hvaležnost, da je tudi tokrat vse ok. Z nami je bila babica Zdenka, ovoje mi je po dogovoru predrla ob popolnem odprtju, tudi popkovnico je partner prerezal, ko sem videla, da prav nič več ne utripa in
smo počivali in uživali v prvi posvečeni uri.Lep spomin imam na ta porod.
V sredo, 27. 2. 2019 sem imela pri ginekologinji kontrolni pregled in prvič tudi ctg. Vse je kazalo, da je OK, nobenih posebnosti. Naslednji kontrolni pregled čez dva tedna… V noči iz srede na četrtek, ko sem šla na stranišče sem začutila, da je nekaj »zdrsnilo« iz mene. Čep. Vedela sem, da to pomeni, da se je nekaj začelo dogajati, vendar še nič resnega. Šla sem nazaj spat. Zjutraj pa najprej na netu preverila kaj pomeni zdrs čepa – oziroma koliko časa še imam J Torej imam lahko uro/ure, dneve ali celo teden. Partnerju pri zajtrku omenim, da bo najin otročiček najbrž prišel prej, kot si misliva, saj mi je ponoči zdrsnil čep..V soboto, 2. 3. 2019 ob 2h zjutraj sem se prebudila in naslednjo sekundo med nogami začutila nekaj mokrega. Prebudil se je tudi partner in vprašal: »Kaj je?« In jaz: »Mislim, da mi je odtekla voda.« Stečem na WC in iz mene teče in teče.. Poiskala sem vse brisače v kopalnici, si jih dala med noge in nato legla na kavč za 20 min. Partner je medtem pripravil nekaj za pojest, tako da sva se oba najedla. Stuširala sem se, vzela pripravljeni torbi in sva se odpeljala do porodnišnice (MB). V porodnišnico sva prispela o 3.20 uri.V porodnišnici so naju lepo sprejeli. Povedala sem, da mi je odtekla voda. Pregled je pokazal, da sem odprta 1 cm.. Opravimo vse administrativne zadeve (te dokumentacije je kar nekaj, spraševale so me tri sestre naenkrat, skoraj iste stvari, tako da sem bila že čist zmedena, sem skoraj pozabila, da sem prišla rodit..). Žal mi je, da nisem šla prej izpolnit te dokumentacije, res priporočam (ne odlašati tako kot sem jaz). Tudi porodnega načrta nisem imela, saj sem ga nameravala izpopolniti med vikendom. Partnerja so nato poslali domov (doma sva cca 10 min od porodnišnice), naj se naspi in spočije, saj se porod še hitro ne bo začel. Mene so odpeljali v porodno sobo 6 (alternativna soba ni bila prosta – tiste dni so imeli kar polne roke dela..). V porodni sobi so me polegli na posteljo in priklopili na ctg. Bila sem razočarana, saj sem se najbolj bala tega, da bom morala ležati, priklenjena na posteljo. Imela sem blage in neredne popadke, kot nekakšne menstrualne krče. Čez čas, okoli 5. ure, me je babica zopet pogledala in povedala, da sem odprta 2 cm. Ob 7. uri je v porodno sobo prišla zdravnica in mi predlagala, da mi dajo zdravilo, s katerim bodo ojačali popadke in nekoliko pospešili porod. Od razpoka je namreč minilo že nekaj ur, moji popadi pa se (še) niso prav razvili. Dogovorili sva se, da mi dajo minimalno »dozo« ob cca 7.45 uri. Zdravnico sem prosila, če se lahko gibljem, saj mi ležanje na hrbtu ne paše. Povedala mi je, da ležim zato, ker mi je odtekla voda in obstaja nevarnost, da bi v porodni kanal zdrsnila popkovina. Že kar takoj po zdravilu, sem občutila močnejše popadke. Vsak naslednji je bil močnejši in bili so vse pogostejši. Babica me je pogledala in mi povedala, da je otrok lepo umeščen v porodni kanal. Rekla je da se lahko nekoliko gibljem, vendar ker sem bila »priklenjena« na ctg, je bilo gibanje seveda omejeno. Zaprosila sem za žogo. Na žogi sem sedela in bila naslonjena na posteljo. Ta položaj mi je zelo odgovarjal, babica pa je komentirala, da sem ena redkih, ki ji ta položaj odgovarja in da druge tega ne zdržijo. Ob 8.20 uri pokličem partnerja naj hitro pride, saj se že dogaja. Babica mi je dala tudi injekcijo proti bolečinam, vendar sem mi zdi, da ni imela učinka. Polegli so me nazaj na posteljo, saj so popadki postajali močnejši. Partner me je med popadki masiral v predelu križa, kar mi je zelo prijalo, pomagal pri dihanju in skrbel za hidracijo J Pila sem izmenično vodo in izotonik. Jedla nisem. Občutila sem slabost, vendar nisem bruhala. Babica me je potem rekla naj ležem na bok in ko je bila glavica skoraj že zunaj, rekla naj se uležem nazaj na hrbet in pritiskam ob popadku. Začutim pekočo bolečino (prerez presredka), nato se je porodila glavica in ob naslednjem popadku še telo. Čas poroda: 2 uri.Bolečine med »ta hujšimi« popadki so bile res hude. Ko sem na vadbi slišala posnetke iz porodne sobe, in tudi ko je Izidora pokazala, kako se lahko oglašaš med porodom, sem si mislila, jaz se že ne bom tak oglašala J.. Pa vendar sem se, saj sem nekje v ozadju slišala glas Izidore: »Briga te!«. In res mi je bilo vseeno in sem bila zelo glasna, saj mi je pomagalo premagovati bolečino. Le-ta pa je izginila (zares izginila – puff..), ko se je ob 10.02 rodil sinek Tine. Rodil se je v 36 tednu in 6/7, težak 2330 g in dolg 48 cm. Nekoliko sem bila razočarana, da partnerju niso ponudili prereza popkovine. Videla sem, da je babica že začela rezati popkovino, pa nisem bila pri močeh, da bi kaj rekla. Tudi položili mi ga niso takoj na trebuh. Na hitro so mi ga pokazali in ga nemudoma pregledali. Nato so mi ga prinesli in povedali, da je vse vredu, da se smatra kot nedonošenček in ima nizko porodno težo. Babica mi je tudi povedala, da je morala prerezati presredek, saj se koža ni raztegnila. Prosila sem jo, če mi lahko pokaže placento. Povedala mi je, da se vidi, da je začela odmirati in da se je najbrž zato malčku tako mudilo na svet.Mene so zašili, nato smo imeli posvečeno uro (dve ali celo tri). Malček se je takoj prisesal na dojko in zaspal.Kasneje na oddelku.. moram priznati, da sem bila z odnosom in uslugami osebja v UKC MB na splošno zadovoljna. Motilo me je le to, da je imela vsaka sestra in vsak zdravnik svoje mnenje in predloge glede hranjenja (dojenja in dodajanja formule). Od začetka sem se trudila, da bi dojila. Zdravniki so predlagali dodajanje formule po potrebi. Zavedala sem se, da mleka nimam ravno v izobilju, vendar sem upala, da bo kmalu naval in se bova samo dojila. Malčku je teža padla na 2130 g. V naslednjih dneh pa mu, kljub samo dojenju ni več padala, pa tudi ne naraščala, zato so mi pravzaprav vsilili dodajanje formule. Ko pa je moral čez noč pod lučko zaradi zlatenice, sem ga sicer hodila dojiti vsake tri ure, vendar so mu vsakič dodali še formulo. Tako da potem naslednji dan zares nisem imela dovolj mleka in sem morala podleči pritiskom in dodati formulo (povpraševanje je preseglo ponudbo.. L). Najhuje mi je pravzaprav bilo to, da se je vse vrtelo okoli dojenja in tehtanja (vsi govorijo o dojenju, ti pokažejo kako se doji, dobiš prvi paketek, v katerem so brošure o dojenju…) Tudi sama sem si ustvarila prepričanje, da bom dojila, saj je to nekaj najbolj naravnega. Tam pa sem potem nazadnje dobila občutek, da jim ni toliko mar za dojenje. Važna jim je količina zaužite formule, da bo tehtnica pokazala kak gram več in te lahko pošljejo domov. In tako te potem čisto izmučijo s tem, da si delaš skrbi, kaj bo tehtnica pokazala. Tako sem bila nekje 5. dan čisto zmedena, dokler me ni prijazna sestra pomirila in mi razložila situacijo. V porodnišnici sem morala ostati 9 dni. Vsak da pa sem težko pričakovala odhod domov. Postelje so katastrofalne, pogrešala pa sem tudi domačo hrano. Doma sva si ustvarila svojo rutino. Dojiva se, dodajava pa tudi formulo. Zbujava se in jeva, ko nama paše in lepo napredujeva J
Vse skupaj se je pričelo v torek, 26. 2., zvečer. Oba sva že želela, naj se prične, mene je skrbelo, da mi bodo porod sprožili, časa več veliko nisem imela. Pojedla sva kosilo in že med kosilom se mi je zazdelo, da mi je nekaj priteklo iz nožnice. Nisem bila prepričana, kaj je to – takoj sem šla preveriti na wc, kjer ni bilo za videti nič kaj več tekočine, zato sem mislila, da je povečani izcedek. Odločila sva se, da greva na sprehod, ki bi morda spodbudil porod. Ko sem se pričela oblačiti, nekje 18:00, sem spet začutila nekaj – tokrat je bilo ‘tega’ več in takoj za tem spet – potem je bilo že očitno, da mi je pričela odtekati voda – bila je res brez vonja, barve in tekla je v vedno večjih količinah. Srečna sem bila, da se je le začelo, četudi z odtekanjem vode! Oba sva bila pozitivno razburjena, juhej, zdaj pa akcija! Jaz sem se ulegla na levi bok za pol ure, Blaž je še pospravil po kuhinji, potem pa sem odšla pod tuš in pripravila vse potrebno. Ob 20.00 sva bila v porodnišnici Ptuj, kjer so naredili CTG, preverili odprtost – bila sem odprta 1 cm, potem pa me poslali na oddelek, Blaža pa domov. Zaradi mojih porodnih želja s(m)o čakali na moje popadke. Ti so počasi pričeli prihajati, vendar pa so do treh ponoči skoraj čisto izzveneli in do jutra skoraj izginili. Ob jutranji viziti je prišel zdravnik in želel takoj predlagati umetne popadke, pri čemer sem ga jaz in tudi babica opozorili na moje porodne želje, da bi na svoje še počakala – ni bil ravno najbolj zadovoljen, malo mi je pametoval, kako sociologinja morda ne ve najbolje, kaj je iz medicinskega stališča najbolje – a sem skušala to ignorirati. Po 12ih urah razpoka so mi dali tudi antibiotike.Popadki so se nato vedno bolj stopnjevali – a bili so za moje pojme ‘čudni’ – konstantno sem čutila izjemno močen pritisk navzdol, ni bilo v ciklih – da bi me zelo zabolelo in potem ponehalo – mene je bolelo skoraj konstantno, CTG ni pokazal skoraj nič, čeprav sem se jaz komaj premikala po postelji. Že premik na WC je bil zelo boleč – nisem znala definirati ali je huje, ko hodim ali huje, če ležim. Mislila sem, da se ne dogaja nič resnega, ker CTG ni kazal pravih popadkov, mene pa je tudi ‘samo’ tiščalo navzdol, grozen občutek. Ko me je babica spet pregledala, sem bila odprta 2cm. Predlagala mi je spasmex, da bi vse skupaj malo pohitrili. Strinjala sem se, saj sem tudi jaz želela, da se stvar premakne naprej. Ob tem mi je tudi naročila, naj grem na sprehod, pod tuš in bomo potem pogledali situacijo. Z največjim veseljem sem šla ven, na sonce in potem pod tuš, ki mi je neizmerno pasal! Bolečina je bila pod tušem veliko manjša. Apetita več nisem imela, nisem mogla jesti niti kosila. Po dvakratnem sprehodu in tušu me je pregledala – bila sem odprta 6cm! Tako sem bila srečna, lahko sem se premaknila v porodno sobo in prišel je tudi Blaž.Tam pa sem imela za moje pojme že ‘prave’ popadke, ki so prihajali in odhajali. Veliko sem uporabljala žogo – neizmerno mi je pasalo se pozibavati na njej. Popadke smo spodbujali še s tušem in hojo na wc, tako da sem se v kar kratkem času odprla še na 8-9cm. Potem pa se je vse skupaj malo zaustavilo. Spet mi je predlagala spasmex, jaz sem v to privolila, a ni kaj dosti pomagalo. Moji popadki niso bili niti dovolj dolgi niti dovolj močni, da bi vse skupaj napredovalo do iztisa. Bila sem odprta nekje 9cm, a napredovalo ni. Babica mi je rekla, da bi mi pa zdaj tudi ona svetovala umetne popadke, saj bo drugače še vse skupaj zelo trajalo – tudi do naslednjega dne. Jaz sem bila že kar izmučena, želela sem čimprej roditi, zato smo se dogovorili, da počakamo še kakšno uro, potem pa dodamo. Ker ni bilo večjih sprememb, sem potem dobila umetne. Uf madonca, kako so ti boleli! Drugače je bilo – spet se mi je zdelo, da bolijo konstantno, šele po par minutah sem znala definirati, kdaj je popadek in kdaj ne. Ta faza se mi je najbolj vlekla. Zdelo se mi je, da se stvar nikamor ne premakne. Preizkusili smo vse, sedela sem na wcju, žogi, vmes smo delali CTG – takrat sem morala ležati, kar je bilo res najbolj boleče – ležeči položaj. Jaz sem imela že občutek, da me tišči dol, včasih me je kr sam popadek ponesel v pritisk, čeprav po navodilih babice še nisem smela potiskati, ampak jih predihovati – to je bilo zelo zelo težko. Tako sem že želela pritiskati! Blaž me je ves čas spodbujal. Zdaj, ko gledam nazaj, bi morda potrebovala več spodbudne besede s strani babice, saj se mi je zdelo, da ne napredujem in da bom zavedno ostala noseča 😀 Njene besede bi mi zagotovo vlile še več energije. Potem pa se je nekako začelo – najhujši del zame, iztis. Poskusili smo v vseh položajih. Čepe, na boku, na postelji čepe … ni in ni šlo. Na koncu sem šla v klasičen položaj, prišla je še ena babica, ki se je na naslednjem popadku z obema rokama naslonila na moj trebuh — kar me je šokiralo, zato sem se vstrašla in zadeva seveda ni uspela. Potem sem že vedela, kaj pričakovati – vsak popadek je ona obenem tudi pritiskala na trebuh, kar je seveda še dodatno bolelo. Vse skupaj se je nekam očitno premikalo – Blaž mi je v nekem trenutku rekel, da lahko potipam glavico, kar sem tudi storila, ampak sem bila že tako utrujena, da nisem dobila večjega navala energije … Ker sama nisem mogla izstisniti, sem v nekem trenutku samo zagledala babico s škarjami, in ob naslednjem popadku začutila štiri hude bolečine: popadek, epizotomijo, pritisk na trebuh in občutek, da mi je celo vagino razparalo še navzgor! Glavica je bila zunaj! To je bilo to, trupa sploh čutila nisem, oziroma je kar padel skozi … In potem sem dobila najino majhno Nežo na trebušček – še zdaj se spomnim tega mokro toplega občutka na meni in obenem nenormalne utrujenosti in sreče, da je vsega skupaj konec. Tako sem bila hvaležna babicam, da smo končno zaključile ta porod … Mene je čisto izčrpal, tako da me je že v porodni sobi kar zmanjkovalo med pogovorom z Blažem … On jo je cartal, jaz pa sem na koncu samo še spala. Ko so naju želele prestaviti na oddelek, sem padla skupaj, zaradi česar so me še obdržali kakšno dodatno uro v porodni sobi, dobila sem infuzijo, lahko sem zaspala (tudi Neža je spala takrat!) in nato še pojedla kosilo, ki so mi ga segrele. To me je spravilo k sebi, tako da sem od treh zjutraj bila že dobro. Aja, punca je velika 53 cm in težka 4100g, obseg glavice 35cm. Po porodu me je še čakal porod posteljice, ki je sicer malo zabolel, ampak nič v primerjavi s porodom Neže 🙂 Tudi samo šivanje je bilo zelo neprijetno, zdelo se mi je, da sem vse čutila, kljub injekciji.Neža je imela izjemen sesalni refleks, tako da se je takoj prisesala na obe dojki in nama dojenje teče kot mala malica. Ne jaz in ne ona nimava problemov, ponudba in povpraševanje se zdi, da sta usklajena. Vsaj za zdaj 🙂 Tudi bradavice so me bolele samo prvih 5 dni, zdaj sem že navajena.Sprva sem vse skupaj doživljala zelo travmatično, a že nekaj dni po porodu ‘pozabiš’ najhuje 😀 Kljub vsemu počasi okrevam, slabokrvna sem in še slabotna, tako da mi res zelo pomaga moj Blaž, ki opravi vso gospodinjsko delo, jaz pa samo dojim in jem 🙂 Hvala ti Izidora – za vse. Za vse priprave, psihične in fizične, vse informacije, vse spodbudne besede in razlage. Res mi je bilo lepo na vadbah in se že veselim igralnih uric .
Pozdravljena Izidora. Pa je prisel tudi moj trenutek, ko sem koncno spoznala svojo princesko. Malo me je pustila cakat, ampak dobro. Se je splacalo 🙂 Rok poroda sem imela 5.2.2019, vedar na pregledu pri ginekologinji istega dne, nic ni niti najmanj kazalo da bi se kaj zacelo dogajat. Pa sem se narocila na pregled v porodnisnici na Ptuju, ker sva se odlocila da greva tja rodit. Prijazna babica mi pove da lahko ze kr drugi dan pridem na kontrolo in sva sla. Nic posebnega, vse okej, nic se ne dogaja. Se vidimo v soboto, ce se ne bo nic. V petek zvecer sem dobila obcutek da mi odteka voda ker sem mela skozi cel dan mokre hlacke pa sem mislila da to za urin ne more it saj nisem nic cutila da bi mi kaj uhajal. Pa greva zvecer v porosnico se pokazat. Babica me pregleda pa zdravnica tudi, naredijo hitri test in mi povejo da ni slo za plodovnico ampak da bom vseeno ostala noter cez noc. Grem v sobo, spat (kolko sem pac lahko spala) in cakala ce se bo kaj zacelo dogajat. Nic od nic. Zjutraj na pregledu mi zdravnik pravi da je sicer dete ze nizko spusceno ampak da je to tud vse ter da lahko grem domov ter v ponedeljek zopet na kontrolo.
Pride nedelja, 10.2.2019. Zjutraj se zbudim in sem se pocutla nekam cudno. Ne znam opisat obcutka. Potem pa so se mi naenkrat zaceli ob 5h popoldan rahli popadki. Neredni, nic kaj boleci. Opaaa nekaj se dogaja sem si rekla 🙂 grem se likat pa malo pospravit okoli 8h pa pod tus pa v posteljo. Cez priblizno pol ure se pa je vse skupaj zacelo ze bolj resno. Popadki malenkost mocnejsi, vendar dokaj pogosti, ze na 5 minut. Doma sva vztrajala se do polnoci potem pa sva sla v porodnisnico. Ctg seveda tisti trenutek ni kazal nic posebnega vec, sem pa bila odprta 2cm zato sem ostala tam, partnerja pa so poslali domov ker se bo trajalo. Sla sem v sobo (ki ni bla porodna ampak ona navadna) pricakovali so od mene da bom sla spat, ampak seveda ni blo varijante. Kaki dve uri hodim gor pa dol po sobi, predihujem, delam pocepe, vmes malo meditiram in se sproscam, ko mi naenkrat odtece voda. Poklicem babico me pogleda, odprta 4 cm, se vedno ostanem v sobi. Po eni uri (ob pol 5h zjutraj) ze tak mocni popadki da sem si rekla da to pa zaj ze res gre zares. Poklicem babico, me da koncno v porodno, me pogleda in mi pravi ja super, rodili boste. Poklicite partnerja naj pride. Ob 5h klicem mojega, ob pol 6h je bil na Ptuju ob 6:01 se je rodila najina deklica Ema, velika 51 cm in tezka 3130g.
Morem rect da sem ful ponosna na sebe in vesela da sem poslusala svoje telo in delala to kaj mi je samo narekovalo. Vrjamem da sem si s tem zelo olajsala porod. Tud presredek je cel, imam samo 3 notranje sive. Res ti hvala za vse, predvsem za informacije in znanje ki sem ga dobila od tebe, ter za samozavest, da sem verjela vase da zmorem, in res sem.
Tudi dojenje je zelo lepo steklo, ceprav so pikici drugi dan v krvi nasli bakterijsko okuzbo in mi jo odpeljali. Bila je cel dan in celo noc na opazovanju ker je dobila antibiotike pa malo kisika, danes pa je ze 1000% boljse, sma se ze dojile prej pa cartali tudi. Danes se ponoci ostane na opazovanju v inkubatorju. Tako da sem si zaj dva dni crpala, vmes sicer malo podojila koliko sem lahko, ampak se ne sekiram, vem da nama bo potem lepo steklo naprej. Samo da bo moje dete zdravo
Hvala ti za vse, ostani tak soncek se naprej. Se vidimo na igralnih uricah 🙂
Pride nedelja, 10.2.2019. Zjutraj se zbudim in sem se pocutla nekam cudno. Ne znam opisat obcutka. Potem pa so se mi naenkrat zaceli ob 5h popoldan rahli popadki. Neredni, nic kaj boleci. Opaaa nekaj se dogaja sem si rekla 🙂 grem se likat pa malo pospravit okoli 8h pa pod tus pa v posteljo. Cez priblizno pol ure se pa je vse skupaj zacelo ze bolj resno. Popadki malenkost mocnejsi, vendar dokaj pogosti, ze na 5 minut. Doma sva vztrajala se do polnoci potem pa sva sla v porodnisnico. Ctg seveda tisti trenutek ni kazal nic posebnega vec, sem pa bila odprta 2cm zato sem ostala tam, partnerja pa so poslali domov ker se bo trajalo. Sla sem v sobo (ki ni bla porodna ampak ona navadna) pricakovali so od mene da bom sla spat, ampak seveda ni blo varijante. Kaki dve uri hodim gor pa dol po sobi, predihujem, delam pocepe, vmes malo meditiram in se sproscam, ko mi naenkrat odtece voda. Poklicem babico me pogleda, odprta 4 cm, se vedno ostanem v sobi. Po eni uri (ob pol 5h zjutraj) ze tak mocni popadki da sem si rekla da to pa zaj ze res gre zares. Poklicem babico, me da koncno v porodno, me pogleda in mi pravi ja super, rodili boste. Poklicite partnerja naj pride. Ob 5h klicem mojega, ob pol 6h je bil na Ptuju ob 6:01 se je rodila najina deklica Ema, velika 51 cm in tezka 3130g.
Morem rect da sem ful ponosna na sebe in vesela da sem poslusala svoje telo in delala to kaj mi je samo narekovalo. Vrjamem da sem si s tem zelo olajsala porod. Tud presredek je cel, imam samo 3 notranje sive. Res ti hvala za vse, predvsem za informacije in znanje ki sem ga dobila od tebe, ter za samozavest, da sem verjela vase da zmorem, in res sem.
Tudi dojenje je zelo lepo steklo, ceprav so pikici drugi dan v krvi nasli bakterijsko okuzbo in mi jo odpeljali. Bila je cel dan in celo noc na opazovanju ker je dobila antibiotike pa malo kisika, danes pa je ze 1000% boljse, sma se ze dojile prej pa cartali tudi. Danes se ponoci ostane na opazovanju v inkubatorju. Tako da sem si zaj dva dni crpala, vmes sicer malo podojila koliko sem lahko, ampak se ne sekiram, vem da nama bo potem lepo steklo naprej. Samo da bo moje dete zdravo
Hvala ti za vse, ostani tak soncek se naprej. Se vidimo na igralnih uricah 🙂
Pa je za mano drugi porod. Prvič sem rodila v 39 tednu in 1/7, zato sem bila nekako prepričana, da bom tudi drugič šla prej, ampak sem se zmotila. Rok sem imela 4.2 in že kak teden pred rokom sem vsak dan razmišljala, če mogoče pa le kaj bo, tudi partner me je vedno znova, ko sva se slišala vprašal, ali moram prit domov, že imaš popadtke, odgovor pa vsakič znova negativen. Drugič sem tvoje vadbe obiskovala samo 1 mesec, prvič pa skoraj celo nosečnost in se spomnim kako si vedno znova ponavljala kakšen pritisk dela okolica, ko nosečnica dopolni 40 tednov in sedaj sem to izkusila na svoji koži pa nisem mogla vrjeti da je res. Vsak dan sem dobivala klice, sporočila a se že kaj dogaja, si že šla… res zoprno zato sem so želela, da grem in jo končno primem v roke.
Energijo za začetek poroda mi je na daljavo deljavo “pošiljala” sorodnica že od 20.1 na nekaj dni, da bo porod potekal čim lažje. Ko sem dopolnila 40 tednov sem jo prosila, naj poskuša bol intenzivno, zato mi je potem dala 2 dni zapored in prišel je 8.2, okoli 11 me je začelo nekaj tiščati, moja deklica pa je bila tako živahna da nisem vedela ali ona pritiska dol in ven z glavo pa gor z nogami ali se rea kaj dogaja, ampak je bilo le nekaj krat, mogoče 7x v eni uri, pa sem si mislila, da se malo heca. 🙂 zato sva šla s partnerjem spat in nisem ničesar omenjala, ker sem bila sigurna, da se nebo stopnjevalo. In spet sem se zmotila 🙂 po 1 uri tega špikanja je šlo zares, prižgala sem aplikacijo za popadke in se je začelo na 4min, 5,7,3 kar neenakomerno. Ko je bilo pa nekaj zaporednih na 2 min, sem šla pod topel tuš in partnerju omenila, da vrjetno greva ampak, da naj še leži, ker bi bila sama. Upošteval me je, odšla sem v kopalnico in si popilila nohte haha 🙂 umila zobe, se stuširala z vročim tušem in medtem predihovala popadke ob umivalniku, steni na 2 min ali celo 1.5min in vedela sem, da gre zares in bova morala it. Oblekla sem se, zbudila partnerja ki je bil poln adrenalina, on prosila mamo, da počuva najinega starejšega sina, ki je sladko spal, tukaj je bilo kar čustveno hudo zame, sem se čisto zlomila, to lahko razume samo mama, ki gre drugič rojevat. 🙂
Pa sva bila na poti proti Mariboru, popadki v avtu so kar izpuhteli in sem se že ustrašila, da se bodo ustavili in nebo nič, ampak ko sva se ustavila in parkirala pri porodnišnici, so bili spet na 3-4min. Pozvonila sva pri urgentnem vhodu ob 1.55 in povedala, da sva prišla rodit. Sprejela naju je mlada, prijazna babica. Preoblekla sem se in sledil je pregled. Povedala je, da sem odprta dobre 4 cm in da je maternični vrat čisto zmehčan, pa glavica spuščena nizko. Izpolnili smo papirje, in se odpravili v porodno sobo št. 4. Namestili smo ctg in vlegla sem se v posteljo. Babica si je uredila nekaj podrobnosti in prišla z mojim porodnim načrtom da sva ga skupaj predebatirali in moram rečt, da tega sem si želela. Bilo je res lepo, upoštevala je čisto vse, prinesla mi je žogo, bila sem v postelji na vseh 4 oprta na žogo in predihovala popadke, to mi je ustrezalo, pripravljena je bila prinesti tudi ostale pripomočke, pa je to zadoščalo. Do 3 ure so bili popadki dokaj znosni, s partnerjem sva se hecala, pogovarjala, predihoval je z mano in me masiral. Ob 3 me je vprašala, če me že kaj tišči pa sem rekla da rahlo in naredili sva pregled. Odprta sem bila 6 cm, dogovorili sva se za predrtje ovojev, vendar doktorca ni uspela priti pravi čas 🙂 po pregledu kot bi potegnila črto so se začeli tako močni tiščavniki, da sem si mislila, če bo to trajalo še eno uro bom izdahnila, hvala bogu je šlo res hitro in noro intenzivno, da sem se pokrila z mokro brisačo čez glavo in sao poslušala kdaj moram dihat in kdaj tiščat. Medvsem tem sem slišala še, da je glavica že zunaj, zmogla sem še reči, če se je lahko dotaknem in tudi energijo za izteg roke sem imela brez problema, že pri prvem porodu mi je to bilo nekaj nepopisnega! Tako se je ob 3.27 rodila Tija težka 3110g in velika 47cm. Dobila sem jo na trebušček, saj dlje ni šlo ker je bila popkovina prekratka, potem jo je partner prerezal in sledila je posvečena ura, prvi podoj. Bilo je tako kot sem si zamislila. Sedaj pa se že cartava in pridno sesava ter komaj čakava, da odideva domov, kjer naju čakata ati in veliki bratec Tine. 🙂 Izidora tebi pa iz srca hvala za vse izkušnje, nasvete, ki jih deliš. Že prvič se je izkazalo da brez tebe nebi bilo tako lahko in samozavestno stopato čez vse to. Vsaka delavnica in vadba sta pripomogli k temu, da so zaupam in me ni strah. Kljub kakšnemu pomisleku vem da bom zmogla! HVALA 🙂 OBJEM
Energijo za začetek poroda mi je na daljavo deljavo “pošiljala” sorodnica že od 20.1 na nekaj dni, da bo porod potekal čim lažje. Ko sem dopolnila 40 tednov sem jo prosila, naj poskuša bol intenzivno, zato mi je potem dala 2 dni zapored in prišel je 8.2, okoli 11 me je začelo nekaj tiščati, moja deklica pa je bila tako živahna da nisem vedela ali ona pritiska dol in ven z glavo pa gor z nogami ali se rea kaj dogaja, ampak je bilo le nekaj krat, mogoče 7x v eni uri, pa sem si mislila, da se malo heca. 🙂 zato sva šla s partnerjem spat in nisem ničesar omenjala, ker sem bila sigurna, da se nebo stopnjevalo. In spet sem se zmotila 🙂 po 1 uri tega špikanja je šlo zares, prižgala sem aplikacijo za popadke in se je začelo na 4min, 5,7,3 kar neenakomerno. Ko je bilo pa nekaj zaporednih na 2 min, sem šla pod topel tuš in partnerju omenila, da vrjetno greva ampak, da naj še leži, ker bi bila sama. Upošteval me je, odšla sem v kopalnico in si popilila nohte haha 🙂 umila zobe, se stuširala z vročim tušem in medtem predihovala popadke ob umivalniku, steni na 2 min ali celo 1.5min in vedela sem, da gre zares in bova morala it. Oblekla sem se, zbudila partnerja ki je bil poln adrenalina, on prosila mamo, da počuva najinega starejšega sina, ki je sladko spal, tukaj je bilo kar čustveno hudo zame, sem se čisto zlomila, to lahko razume samo mama, ki gre drugič rojevat. 🙂
Pa sva bila na poti proti Mariboru, popadki v avtu so kar izpuhteli in sem se že ustrašila, da se bodo ustavili in nebo nič, ampak ko sva se ustavila in parkirala pri porodnišnici, so bili spet na 3-4min. Pozvonila sva pri urgentnem vhodu ob 1.55 in povedala, da sva prišla rodit. Sprejela naju je mlada, prijazna babica. Preoblekla sem se in sledil je pregled. Povedala je, da sem odprta dobre 4 cm in da je maternični vrat čisto zmehčan, pa glavica spuščena nizko. Izpolnili smo papirje, in se odpravili v porodno sobo št. 4. Namestili smo ctg in vlegla sem se v posteljo. Babica si je uredila nekaj podrobnosti in prišla z mojim porodnim načrtom da sva ga skupaj predebatirali in moram rečt, da tega sem si želela. Bilo je res lepo, upoštevala je čisto vse, prinesla mi je žogo, bila sem v postelji na vseh 4 oprta na žogo in predihovala popadke, to mi je ustrezalo, pripravljena je bila prinesti tudi ostale pripomočke, pa je to zadoščalo. Do 3 ure so bili popadki dokaj znosni, s partnerjem sva se hecala, pogovarjala, predihoval je z mano in me masiral. Ob 3 me je vprašala, če me že kaj tišči pa sem rekla da rahlo in naredili sva pregled. Odprta sem bila 6 cm, dogovorili sva se za predrtje ovojev, vendar doktorca ni uspela priti pravi čas 🙂 po pregledu kot bi potegnila črto so se začeli tako močni tiščavniki, da sem si mislila, če bo to trajalo še eno uro bom izdahnila, hvala bogu je šlo res hitro in noro intenzivno, da sem se pokrila z mokro brisačo čez glavo in sao poslušala kdaj moram dihat in kdaj tiščat. Medvsem tem sem slišala še, da je glavica že zunaj, zmogla sem še reči, če se je lahko dotaknem in tudi energijo za izteg roke sem imela brez problema, že pri prvem porodu mi je to bilo nekaj nepopisnega! Tako se je ob 3.27 rodila Tija težka 3110g in velika 47cm. Dobila sem jo na trebušček, saj dlje ni šlo ker je bila popkovina prekratka, potem jo je partner prerezal in sledila je posvečena ura, prvi podoj. Bilo je tako kot sem si zamislila. Sedaj pa se že cartava in pridno sesava ter komaj čakava, da odideva domov, kjer naju čakata ati in veliki bratec Tine. 🙂 Izidora tebi pa iz srca hvala za vse izkušnje, nasvete, ki jih deliš. Že prvič se je izkazalo da brez tebe nebi bilo tako lahko in samozavestno stopato čez vse to. Vsaka delavnica in vadba sta pripomogli k temu, da so zaupam in me ni strah. Kljub kakšnemu pomisleku vem da bom zmogla! HVALA 🙂 OBJEM
Kljub vajam, ki si mi jih poslala, akupunkturi, masaži in zunanjem obratu se moj knedl ni želel obrniti in je rinil z rito skozi zid. 😀 Do konca se nisem mogla sprijaznit, da mi je očitno tokrat namenjen carski rez in do konca sem ga vzpodbujala, da naj se obrne, z besedami in masažo. Carski rez je bil predviden 5 dni pred samim rokom, 17. 1, ampak sem ponoči ob 3h v ponedeljek začutila neko črvičenje, torej popadke (ne tiste najhujše seveda). Prvega sem ignorirala, drugi se mi je zdel sumljiv, potem sem pa rekla partnerju, da verjetno danes ne bo šel delat… Ker namreč hvala bogu je bil še doma z naštimano budilko, da odide zjutraj normalno delat v Avstrijo. Nekaj popadkov sem na žogi predihala in glede na to, da mi je bilo rečeno, da naj se prikažem v bolnici takoj, ko karkoli začutim, sma bila ob 5h na Ptuju, kjer me je, priznam, presenetil odtek plodovnice. Ko sem bila na ctgju sem predihavala popadke, partner me je masiral v spodnjem delu hrbta in bil psihična podpora pri vsem, mi govoril, da se bo vse v redu izteklo in da boma kmalu videla najinega malega knedla in še kar nisem mogla verjet, da se vse zares dogaja. V operacijski sobi sem bila odprta že 3cm, poskusili so s spinalno narkozo, ampak je anesteziologinja zvila dve igli in odločila, da moram zaspati. Tega me je bilo groza, ampak sem si rekla, da zdaj ni čas za strah, paniko in nezaupanje, ker ga dobesedno ni bilo in naenkrat sem spala in se zbudila, ko so mi vlekli tubus ven, vse je potekalo zelo hitro. V glavnem zdaj se pridno dojima (čeprav so bradavice zelo boleče). Upam, da bolečina kmalu izgine.
Hvala za vse in se vidimo kaj na igralnih uricah.
Hvala za vse in se vidimo kaj na igralnih uricah.
