Evo, točno 1 mesec je odkar sem prvič dobila najlepši naziv na svetu – mama. In res je kaj pravijo, vsak dan se na novo in še bolj zaljubim v svojega dojenčka, ki je najlepši na svetu, tako da žal mi je mamice, moj je najlepši, tako da se ne rabimo kregati in naziv najlepši otrok je stem tudi zaseden :).
Tako da sedaj je pravi čas da malo strnem misli in napišem porodno zgodbo – punce dolga bo, tak da se namestite .
Moj PDP je bil 2.4.2022, ampak seveda se takrat ni nič zgodilo kot pri večini nosečnic. Dejansko sem rodila šele 12dni čez rok, pa še takrat nebi, če nebi sprožili, kar na srečo so, ker moj otrok je samo še rastel in rastel in nevem če mi kasneje nebi naredili CR, zaradi ocene zdravnice da je ”večji plod” – ocenjena teža 3 dni pred porodom 4500g.
Ok torej, v četrtek 14.4 zjutraj sem sprejeta v UKC MB. Namestijo me v alternativno sobo št 6 (jeej, ena želja iz porodnega načrta že izpolnjena) in gremo najprej skozi papirologijo, namestijo mi metuljčka v roko in me priklopijo na CTG. Malo pred 10to dobim umetni oksitocin po infuziji, ki ga najprej po malem spušajo v žilo – ne dogaja se do takrat še nič. Po kake pol ure pride zdravnica in mi predre ovoje.
Kmalu zatem so se začeli krči, ki sem jih predihavala še na postelji ker zaradi kablov nisem mogla ravno hoditi po sobi. Enkrat vmes prosim sestro da morem na wc in mi da kahlo na stol in se samo spomnim kak se je dobesedno vlilo iz mene. Kahla je bila dobesedno premala, to je blo res ono filmsko ko odteče voda..
Nekje ob 12:30 pišem Izidori naj pride, da že kar predihujem popadke. Izidora kmalu pride in potem midve ”zavihama rokave”. Punce kaj meni ni blo jasno prej – na začetku dajte predihavat počasi in šparajte z energijo. Jaz sem se kar zagnala in če mi nebi rekla bi to delala še verjetno do konca.
Nevem točno kdaj, ampak enkrat vmes dobim zraven umetnih popadkov še nekaj proti bolečinam (nevem več točno kaj), ki je isto teklo počasi v žilo. Ponujajo mi tudi epiduralno, ki sem jo zavrnila, ker sem vedla da mi bo upočasnila porod in tega nisem želela. Prav tako sma se z Izidoro zmenile da boma probale počakati vsaj do 6cm če bo šlo.
Po 14ti uri pride še moj partner v porodno sobo in bogi revež, sploh ni vedo kaj naj dela in kak naj pomaga. Jaz samo vem da sem bila malo pred tem še hudo lačna, pa mi niso pustili jesti, ker je plod velik in če bi šlo kaj narobe bo urgentni CR. Jaz pa nabito polno vrečko prigrizkov sabo.. Tudi limono, ki sem jo potem 2 dan na oddelku našla in jo porabila pač za čaj 🙂.
Nekje ta čas me tudi zapusti prva babica Klavdija in se mi pridruži druga babica Martina. Ki mi pa žal ne pusti uporabiti tuša. Pred tem na to še nisem pomislila.. ampak tudi tako je šlo hitro.
Kaj točno se je med 14 in 16to uro dogajalo ne znam povedati, ker sem bila v nekem svojem svetu in globoko v popadkih in na žogi v dobliki arašida. Osebno se ne spomnim toliko bolečine popadkov, bolj me je bolel oz prav prebadalo mi je mehur med vsakim popadkom, ker je bil poln in ga sama nisem mogla spaznit – niti se nisem spomnila da mi ga lahko one spraznejo že prej kot pred iztisom. Enkrat doti kasneje ga je babica z katetrom spraznila (spet sem jim napolnila posodo). Vmes se spomnim še samo da je prišel zdravnik in mi govoril nekaj o možnosti CR-ja ker je velik plod in da če bo srčni utrip padel letimo v operacijsko. Samo jaz sem to kar preslišala. Nimem se sploh koncentrirala na to ali dejansko pomislila kaj mi govori.
Potem okoli 16te ure pa sem prosila za epiduralno – samo sem bila že 8cm tako da sem tam okoli 16:30 dobila spinalno. In punce to je blo pa zame (kljub osebni želji da bi čisto brez vsega rodila) najboljša poteza, ki sem jo lahko naredila. Občutek je noro dober, naenkrat so misli postale jasne in vse se je zbistrilo v sobi. Dobesedno sem prišla k sebi in se malo spočila. Še vedno sem čutila popadke, samo to niti predihat ne rabiš tak blago je vse skupaj. Porod se je upočasnil, ampak ne za dolgo.
Ob 19tih me potem zapusti tudi babica Martina, samo nismo bili dolgo sami v sobi, ker se je takoj zatem začelo zares. Spinalna je popustila, tiščavniki so bili že konkretni in vse kar slišim je ”kakaj, kakaj”. Kar naenkrat je soba polna ljudi in evo 19:17 še za eno osebo, večja in jaz za 4040g lažja. Malega mi dajo takoj na prsni koš, kjer se stiskama tisto posvečeno uro. Dobim tudi en notranji šiv, kar je zame zmaga, glede nato da je bil obseg glavice 37cm in velik otrok. Tako da sem prepričana da sem se s spinalno rešila da nisem bila rezana in da nisem dobila več šivov, saj se je porod s tem upočasnil in je koža imela več časa da se počasi do konca raztegne. Aja naj omenim da sem imala sabo tudi Dianatal gel, ki so mi ga tudi pridno inducirale vmes – kdaj točno ne vem, spomnim se samo prve tube, na koncu je v škatli ostala samo 1 od 6tih.
Ženske smo res carice, naše telo ve kaj mora narediti, prepustite se, mislite pozitivno in vse bo okej. Pa če z pomočjo zdravil ali brez, z CR ali vaginalno – na koncu koncev tak ni nič važno, glavno da pride otrok na svet in da je zdrav.
Srečno vsem bodočim mamicam – imate to, ker z Izidoro ob rami, je res izi postati mami .