Jutro se prebuja in jaz ležim v postelji, intenzivna nega, soba številka 3… Razmišljam o preteklih urah in s ponosom ter solzo v očeh pišem te vrstice (ki bodo itak daljše kot načrtovano ).
V petek 13.5. Sem bila zaradi suma na peeklampsijo sprejeta na oddelek v ptujski porodnišnici. Ker na to nisem bila pripravljena so solze tekle v potokih. Kaj bosta moja dva mladička brez mene doma, kako dolgo bom morala biti noter?? (v prvi nosečnosti sem bila zaradi preeklampsije hospitalizirana 10dni pred porodom + 5dni CR) to mi je bilo najtežje. Ampak sestre/babice na Ptuju so me pomirile in potolažile. Kako so to ene krasne ženske, prav res. Drugi svet. Ok, se pomirim, sprejmem dejstvo, kmalu ne bom mama samo dvem, ampak moram poskrbeti tudi zase in za tretjega mladička, ki me trenutno najbolj potrebuje. Namestim se v sobi in čez vikend po dolgem in po čez obrnem Netflix priznam, da mi ni bilo hudega, le porcije hrane, čeprav zelo okusne, so mi bile premalo pač rada veliko in dobro jem
Napočil je ponedeljek, 16.5. Zjutraj na tešče naredim ctg že ob 6h, saj sem (v bolnici, doma ne) zgodnja ptica, dam urin, kri, merjenje pritiska itd. Sledi vizita. Doktorica pove, da naj ostanem tešča, da sicer čakajo še ene izvide in da imajo kasneje sestanek, kjer se bodo dogovorili, kako in kaj bodo z mano, ali mi naredijo CR prej, možno tudi danes ali bodo čakali na 25.5., kot planirano. Okoli 11h mi pride sporočit, da naj pokličem moža, da pride, saj bo okoli 14h CR. Komaj dohajam njene besede, v smislu, da je z otrokom vse ok, da se tukaj gre zame in da s čakanjem nič ne pridobimo, samo moje stanje se lahko še poslabša (mimogrede jaz, sem se počutila čisto super) in glede na to, da je to tretji CR, je boljše, da imajo več časa za operacijo, saj je zagotovo več zarastlin in če se jim pri CR ne mudi lahko delajo počasi in se izognejo zapletom.
Ali ste vedeli? Vsak peti porod v Sloveniji se zaključi s carskim rezom. Pri tej statistiki smo med boljšimi v Evropi. Največ seskcij se opravi na Cipru, kar 54%.
CARSKI REZ VČASIH REŠUJE ŽIVLJENJA
Okoli 12h mi dajo infuzijo – moj zajtrk, kosilo, večerja za ta dan čez pol ure mi prinesejo neko posebno milo in me pošljejo pod tuš. Okoli 13h sem že v porodnem oddelku, kjer me namestijo v ekstra fensi intenzivno sobo z dvema posteljama in odprto okno (hvaležna za zrak in vonj po cvetoče drevju). Dobim obisk, ekstra fajn anesteziologa, gospod je bil taka faca in res me je sprostil. In že je bil čas za odhod v operacijsko sobo. Bila sem pozitivno živčna, neučakana in vseeno malo prestrašena. Dobila sem spinalno in ko so me pripravili za operacijo, je v sobo prišel moj zeleni angel (oblečen v zeleno haljo in kapo ter masko), moj steber, moja moč, prišel je moj mož. To je taka podpora, da ni za opisat. Medtem ko sva čakala, da prerežejo vse plasti in pridejo do dojenčice sva se hecala, tudi z anesteziologom in sestrami ter zdravniki, božal me je, držal za roko neverjetno. In potem ob 14:29 slišim najlepši zvok in besede: “Iskrene čestitke gospa, imate punčko” in jaz softič, vključno z možem začnem jokati. Še vso naravno, umazano, a zame tako čisto, so mi jo prinesli pokazat, lahko sem jo pobožala, po vonjala, polubčkala in mož je vse to ujel na posnetek in fotografijo. Moja največja želja se je uresničila in jaz ne bi mogla biti srečnejša čez kakšnih 15min, ko so mene se vedno šivali, mi je moj facasti anasteziolog rekel: “Mami, nekdo je prišel in bi vas rad spoznal”… prišla je moja Inja, dali so mi jo, da sem jo lahko podržala, pocartala, se vso namazano od verniksa poljubčkala, mojo punčko, ki smo jo tako dolgo čakali. Ko je šlo moje šivanje h koncu sta morala mož in Inja ven. Mož me je pričakal v intenzivni sobi, Injo so pripeljali nekaj minut kasneje in ostali smo sami Injo sem prvič podojila, pocartali smo se, naužili drug drugega. Noben nas ni motil, noben preganjal, kaj takega si v sanjah nisem mogla zamisliti. Najlepše res, ko je Inja ostala z mano do 23h, ko so jo odpeljali na oddelek in drugo jutro sem jo ponovno dobila, že ob 6h zjutraj .
Nepopisna sreča, hvaležna Ptujski porodnišnici. Kljub carskem rezu je to moja porodna zgodba, na katero sem ponosna, hvaležna zanjo in se je bom z veseljem spominjala, žal mi je samo, da prejšnji dve nista taki.
Draga moja Izidora, moja sončna vila hvala za vse. Za vse objeme, besede in pozitivno energijo ni veliko takih ljudi kot si ti in jaz sem srčno srečna in hvaležna da sem te spoznala, da so se najine poti križale. Močan objem pozitivne energije po vonju novorojenčice ti pošiljam. Prosim pozdravi moje punce iz vadbe za nosečnice in jim pošlji objeme in poljubčke na trebuščke… Kmalu bodo tudi one, tako kot jaz presrečne držale svoje sreče v naročjih 
