naslov
Tukaj so zapisane mlečne zgodbe mamic, ki so šle skozi izkušnjo dojenja nekaj mesecev pred vami. Morda vam bo katera v korist.....
Izkušnje mamic pri dojenju
Mamica v drugo
Srečna sem,da mi je tudi tokrat dojenje uspesno steklo. Z drugorojenko sva zaceli 50 min po rojstvu in je kar s prve zagrabila na polno,tako kot prva hči.Zdaj je veliko lazje tudi zato,ker ze poznam par fint :)in hvalabogu je spet taksno obilje mleka da sem si ze zacela crpati,Princeska pa lepo napreduje,saj so plenicke obilno polne in ona postaja polna in njena koza napeta.Res imam sreco in zahvala gre tebi,ker sem se v prvi nosecnosti o dojenju vse naucila ravno na tvojih uricah joge.Ko bi le vse mamice izkoristile ta privilegij,sem prepricana da potem v porodnisnici ne bi podlegle pritisku tehtnice in presnetega dodatka.
Mamica od Bučke
Že na jogi za nosečnice sem ti povedala kako poučne so mi bile porodne zgodbe in da bom tudi sama svojo prispevala. Žal se moja ni odpletla po načrtih in ni prav nič veselega za poročati (razen seveda moje štručke, ki je prišla na koncu!)
Tako ti bom povedala svojo zgodbo o (pol)dojenju. Tudi ta je bila zelo težavna in polna preprek, ki smo jih morali prebroditi. Predvsem zaradi gore nasprotujočih se informacij.Začela se je v porodnišnici, ko so mi po carskem rezu prvič pripeljali mojo Bučko. Tako lepo zadovoljno me je gledala, ko se ji je iz kotička ustec cedil potoček adaptiranega mleka. Nato pa jo je grda mama pristavila na prazno bradavico in za to prvič prejela enega tistih presenečenih pogledov z nagrbančenim čelom, ki se jih je v naslednjih tednih morala prav navaditi.Mislila sem, da je vsega konec in ne bom mogla dolgo dojiti. Začela sem se truditi, da sem jo čimveč pristavljala, vendar se je hranjenje že od porodnišnice naprej vedno končalo z dodatkom. Tako sem samo čakala, kdaj mi bo mleko usahnilo in bo dojenja konec. Doma smo s torturo nadaljevali, Bučka pa je bila vedno bolj nezadovoljna in je vsakič po hranjenju jokala po dve do tri ure, vse dokler ni od izčrpanosti zaspala.Po tednu dni sem zato klicala v porodnišnico in razložila, da jo prvo podojim, pa tako golta, da se ji zraven redno zaletava. Potem dobi še dodatek, ki ga nikoli ne spije do konca, nato pa se začne zvijati in joče, joče in joče.Prvo mi je znana zdravnica, velika podpornica dojenja, svetovala, da imam preveč mleka in naj si ga pred dojenjem z roko iztiskam. Če hočem, pa lahko pridem v porodnišnico, da mi pokaže, kako se pravilno pristavlja in ročno izbrizgava mleko. Ko sem čez dva dni ponovno poklicala in povedala, da se zadeva ni izboljšala, pa mi je dejala, naj jo čimveč pristavljam (čeprav sem jo že prej na vsaki dve uri) in da joče zato, ker je porušeno ravnovesje med materjo in hčerko.Po tem sem kot dež jokala jaz in jo ubogljivo začela pristavljati vedno, ko je jokala. V par dneh sva prišli do dojenja na vsakih 20min, Bučka pa je cele dneve tako kričala in začela veliko polivati (v loku), da naju je mož spravil v avto in peljal pediatrinji. Povedala sva ji svoje težave in ko je videla ubogo razdraženo Bučko, smo takoj dobili napotnico za bolnico - za pediatrijo.Tam so opravili ultrazvok in nekaj krvnih testov, pa niso nič posebnega odrkili. Le, da ni dovolj pridobila na teži. Sprejeli so nas na opazovanje, kjer sva ostali štiri dni. Bučko so stehtali in nato sva se dojili. Ko je svoje spila, so me poslali črpati preostanek in ugotovili, da tega nič ni. Tako smo dodajali dodatek. Poučili so me, da se dete najmočneje hrani prvih petnajst do dvajset minut in da naj hranjenje ne traja več kot 45 minut. Nato pa potrebuje par ur pavze, da želodček prebavi in si odpočije. Dali so jo tudi v posteljico z naklonom in glej, po pol dneva je Bučka postala umirjena, se dojila po urniku in nato dve do tri ure spala. Pri hranjenju smo jo tehtali in vztrajali, da spije predpisano mero mleka in dodatka. Probala sem večkrat črpati, pa nikoli nič ni ostalo. Po štirih dneh so nas odpustili z diagnozo premalo mleka in kolike. Refluksa niso diagnosticirali, ker bi naj bila premajhna, pa smo kasneje s pediatrinjo ugotovili, da ga ima. Tudi močno priraščen jeziček ima, ki jo ovira, da bi močneje sesala. Mene tako pri dojenju nikoli nič ni bolelo.Še danes sem hvaležna, da smo bili v bolnici. Tam so mi namreč pokazali, da gre tudi drugače. Če nimam dovolj mleka, pač ne vztrajam in dodajam. Kar bo, pa bo. Samo, da je otrok zadovoljen.Doma smo z rutino nadaljevali. Nabavili smo tudi tehtnico. Seveda ni šlo tako zelo disciplinirano, pa vednar smo ostali nekje v mejah. Bučka je še naprej res veliko jokala, še zdaleč pa ne toliko, kot pred bolnico. Po nasvetu babice sem probala izpuščati dodatek in pogosteje pristavljati, da bi se mi povečala količina mleka, a smo vsakič pristali na pol ure in res velikem joku. Vsak mi je dal kak pametni nasvet in vsi so bili polni znanja, pa sem izprobala še marsikaj, vendar zaman. Zato sem se odločila, da razen sebe in svoje Bučke ne poslušam nikogar več! Vsaka mama in otrok sta namreč drugačna. Kar je dobro za večino pa ni nujno dobro za posameznika. Pa smo nadaljevali z našim pol dojenjem. Po nasvetu ene zdravnice iz pediatrije sem si naročila knjigo What to expect the firs year avtorice Heidi Murkoff. V njej je precej nekritično predstavljeno polovično dojenje in razblinjenih veliko mitov o dojenju. Da je sploh možno in da je med strokovnjaki sporen obstoj tako imenovane sesalne zmede. Da pitje prevelike količine vode ne bo povečalo količine mleka in da ni za nobeno hrano dokazano, da bi ugodno vplivala na nastanek mleka. Tudi nasveti za povečevanje količine mleka so noter. Po svojih zmožnostih sem jih nekaj sprobala (izčrpavanje po dojenju, postopno zmanjševaje dodatka, pogostejše pristavljanje takrat, ko ima dojenček t.i. "cluster feeding" - ko si dan ali dva sam povečuje količino mleka). Tudi me je zelo potolažil nasvet, da po desetih tednih dojenje postane učitek. Če ne, pa naj potem mama preneha, če več ne želi in da s tem ni nič narobe.Tako smo se prebijali iz dneva v dan, iz tedna v teden. Imeli smo včasih mirnejše dni in včasih res res hude. Pestile so nas kolike, prebavne motnje, refluks, priraščen jeziček ter sum na alergijo na kravje mleko, ki se je kazal s hudim atopičnim dermatitisom. Po mesecu in pol pa se mi je začelo dozdevati, da gre stanje na boljše. Začel se nam je vzpostavljati dnevni ritem. Končno sem videla luč na koncu tunela in ja, pri dojenju sva začeli uživati.Bučka več ne joče toliko. Začela se je smejati in veliko čeblja. Z možem se šaliva, da ima od toliko joka lepo razvite glasilke. Z njenimii potrebami se mi je povečala količina mleka. Dodatek smo postopno zmanjšali na dva do tri krat na dan, proti večeru. Ponoči in dopoldan pa se izključno dojiva. Včasih že gre kak dan čisto brez in takrat sem posebej ponosna na naju. Po dveh mesecih še nisem izgubila upanja, da bova enrat lahko povsem brez. In čeprav imam veliko dela s pripravo dodatka in pomivanjem vseh flašk, zraven tega pa še skrb za dojenje z dieto brez jajc in mleka, sem zelo vesela, da sem vztrajala. Dojiti se je res lušno, pa čeprav na pol!Tako smo mi, malo posebni. Kot prispevek pa ti pošiljam posnetek joka moje teden dni stare Bučke. Da ne boš rabila na seminarjih sama oponašati. Čeprav se bojim, da jih boš s tem preveč prestrašila in morda ni najboljša ideja.
Po nekaj tednih se zgodba nadaljuje....
Da se malo pohvalim in s srečnim koncem zaključim svojo zgodbo, ti sporočam, da se Bučka od tretjega meseca naprej polno doji. Končno! Po mojem je za uspeh zaslužen protialergijski dodatek, ki je res nagravžen. Z njim smo začeli konec drugega meseca in od takrat je Bučka sama začela dlje vztrajati na dojki. Nato pa smo po dveh mesecih končno prišli na vrsto za rezanje jezička in ko se je ranica zacelila, je dojenje v dveh tednih steklo.
Odkar je več tako zelo ne muči prebava in je nehala toliko polivati jo hranim po priporočilih gibanja za dojenje - na zahtevo. Pristavjam jo vsakič, ko želi. In to je pogosto! Čez dan se tako dojiva včasih tudi vsako uro, običajno pa na uro in pol do dve uri. Ponoči na dve do tri ure. Ne bom rekla, da zame ni utrudljivo. Vendar sem opazila, da je sedaj veliko bolj zadovoljna in potrpežljiva. Tako seveda mami nič ni težko in si misli, da bo raje uživala in se cartala teh nekaj mesecev, potem pa tako pride trda hrana in z njo drugi problemi.
Lep pozdrav vsem vztrajnim.
Tako ti bom povedala svojo zgodbo o (pol)dojenju. Tudi ta je bila zelo težavna in polna preprek, ki smo jih morali prebroditi. Predvsem zaradi gore nasprotujočih se informacij.Začela se je v porodnišnici, ko so mi po carskem rezu prvič pripeljali mojo Bučko. Tako lepo zadovoljno me je gledala, ko se ji je iz kotička ustec cedil potoček adaptiranega mleka. Nato pa jo je grda mama pristavila na prazno bradavico in za to prvič prejela enega tistih presenečenih pogledov z nagrbančenim čelom, ki se jih je v naslednjih tednih morala prav navaditi.Mislila sem, da je vsega konec in ne bom mogla dolgo dojiti. Začela sem se truditi, da sem jo čimveč pristavljala, vendar se je hranjenje že od porodnišnice naprej vedno končalo z dodatkom. Tako sem samo čakala, kdaj mi bo mleko usahnilo in bo dojenja konec. Doma smo s torturo nadaljevali, Bučka pa je bila vedno bolj nezadovoljna in je vsakič po hranjenju jokala po dve do tri ure, vse dokler ni od izčrpanosti zaspala.Po tednu dni sem zato klicala v porodnišnico in razložila, da jo prvo podojim, pa tako golta, da se ji zraven redno zaletava. Potem dobi še dodatek, ki ga nikoli ne spije do konca, nato pa se začne zvijati in joče, joče in joče.Prvo mi je znana zdravnica, velika podpornica dojenja, svetovala, da imam preveč mleka in naj si ga pred dojenjem z roko iztiskam. Če hočem, pa lahko pridem v porodnišnico, da mi pokaže, kako se pravilno pristavlja in ročno izbrizgava mleko. Ko sem čez dva dni ponovno poklicala in povedala, da se zadeva ni izboljšala, pa mi je dejala, naj jo čimveč pristavljam (čeprav sem jo že prej na vsaki dve uri) in da joče zato, ker je porušeno ravnovesje med materjo in hčerko.Po tem sem kot dež jokala jaz in jo ubogljivo začela pristavljati vedno, ko je jokala. V par dneh sva prišli do dojenja na vsakih 20min, Bučka pa je cele dneve tako kričala in začela veliko polivati (v loku), da naju je mož spravil v avto in peljal pediatrinji. Povedala sva ji svoje težave in ko je videla ubogo razdraženo Bučko, smo takoj dobili napotnico za bolnico - za pediatrijo.Tam so opravili ultrazvok in nekaj krvnih testov, pa niso nič posebnega odrkili. Le, da ni dovolj pridobila na teži. Sprejeli so nas na opazovanje, kjer sva ostali štiri dni. Bučko so stehtali in nato sva se dojili. Ko je svoje spila, so me poslali črpati preostanek in ugotovili, da tega nič ni. Tako smo dodajali dodatek. Poučili so me, da se dete najmočneje hrani prvih petnajst do dvajset minut in da naj hranjenje ne traja več kot 45 minut. Nato pa potrebuje par ur pavze, da želodček prebavi in si odpočije. Dali so jo tudi v posteljico z naklonom in glej, po pol dneva je Bučka postala umirjena, se dojila po urniku in nato dve do tri ure spala. Pri hranjenju smo jo tehtali in vztrajali, da spije predpisano mero mleka in dodatka. Probala sem večkrat črpati, pa nikoli nič ni ostalo. Po štirih dneh so nas odpustili z diagnozo premalo mleka in kolike. Refluksa niso diagnosticirali, ker bi naj bila premajhna, pa smo kasneje s pediatrinjo ugotovili, da ga ima. Tudi močno priraščen jeziček ima, ki jo ovira, da bi močneje sesala. Mene tako pri dojenju nikoli nič ni bolelo.Še danes sem hvaležna, da smo bili v bolnici. Tam so mi namreč pokazali, da gre tudi drugače. Če nimam dovolj mleka, pač ne vztrajam in dodajam. Kar bo, pa bo. Samo, da je otrok zadovoljen.Doma smo z rutino nadaljevali. Nabavili smo tudi tehtnico. Seveda ni šlo tako zelo disciplinirano, pa vednar smo ostali nekje v mejah. Bučka je še naprej res veliko jokala, še zdaleč pa ne toliko, kot pred bolnico. Po nasvetu babice sem probala izpuščati dodatek in pogosteje pristavljati, da bi se mi povečala količina mleka, a smo vsakič pristali na pol ure in res velikem joku. Vsak mi je dal kak pametni nasvet in vsi so bili polni znanja, pa sem izprobala še marsikaj, vendar zaman. Zato sem se odločila, da razen sebe in svoje Bučke ne poslušam nikogar več! Vsaka mama in otrok sta namreč drugačna. Kar je dobro za večino pa ni nujno dobro za posameznika. Pa smo nadaljevali z našim pol dojenjem. Po nasvetu ene zdravnice iz pediatrije sem si naročila knjigo What to expect the firs year avtorice Heidi Murkoff. V njej je precej nekritično predstavljeno polovično dojenje in razblinjenih veliko mitov o dojenju. Da je sploh možno in da je med strokovnjaki sporen obstoj tako imenovane sesalne zmede. Da pitje prevelike količine vode ne bo povečalo količine mleka in da ni za nobeno hrano dokazano, da bi ugodno vplivala na nastanek mleka. Tudi nasveti za povečevanje količine mleka so noter. Po svojih zmožnostih sem jih nekaj sprobala (izčrpavanje po dojenju, postopno zmanjševaje dodatka, pogostejše pristavljanje takrat, ko ima dojenček t.i. "cluster feeding" - ko si dan ali dva sam povečuje količino mleka). Tudi me je zelo potolažil nasvet, da po desetih tednih dojenje postane učitek. Če ne, pa naj potem mama preneha, če več ne želi in da s tem ni nič narobe.Tako smo se prebijali iz dneva v dan, iz tedna v teden. Imeli smo včasih mirnejše dni in včasih res res hude. Pestile so nas kolike, prebavne motnje, refluks, priraščen jeziček ter sum na alergijo na kravje mleko, ki se je kazal s hudim atopičnim dermatitisom. Po mesecu in pol pa se mi je začelo dozdevati, da gre stanje na boljše. Začel se nam je vzpostavljati dnevni ritem. Končno sem videla luč na koncu tunela in ja, pri dojenju sva začeli uživati.Bučka več ne joče toliko. Začela se je smejati in veliko čeblja. Z možem se šaliva, da ima od toliko joka lepo razvite glasilke. Z njenimii potrebami se mi je povečala količina mleka. Dodatek smo postopno zmanjšali na dva do tri krat na dan, proti večeru. Ponoči in dopoldan pa se izključno dojiva. Včasih že gre kak dan čisto brez in takrat sem posebej ponosna na naju. Po dveh mesecih še nisem izgubila upanja, da bova enrat lahko povsem brez. In čeprav imam veliko dela s pripravo dodatka in pomivanjem vseh flašk, zraven tega pa še skrb za dojenje z dieto brez jajc in mleka, sem zelo vesela, da sem vztrajala. Dojiti se je res lušno, pa čeprav na pol!Tako smo mi, malo posebni. Kot prispevek pa ti pošiljam posnetek joka moje teden dni stare Bučke. Da ne boš rabila na seminarjih sama oponašati. Čeprav se bojim, da jih boš s tem preveč prestrašila in morda ni najboljša ideja.
Po nekaj tednih se zgodba nadaljuje....
Da se malo pohvalim in s srečnim koncem zaključim svojo zgodbo, ti sporočam, da se Bučka od tretjega meseca naprej polno doji. Končno! Po mojem je za uspeh zaslužen protialergijski dodatek, ki je res nagravžen. Z njim smo začeli konec drugega meseca in od takrat je Bučka sama začela dlje vztrajati na dojki. Nato pa smo po dveh mesecih končno prišli na vrsto za rezanje jezička in ko se je ranica zacelila, je dojenje v dveh tednih steklo.
Odkar je več tako zelo ne muči prebava in je nehala toliko polivati jo hranim po priporočilih gibanja za dojenje - na zahtevo. Pristavjam jo vsakič, ko želi. In to je pogosto! Čez dan se tako dojiva včasih tudi vsako uro, običajno pa na uro in pol do dve uri. Ponoči na dve do tri ure. Ne bom rekla, da zame ni utrudljivo. Vendar sem opazila, da je sedaj veliko bolj zadovoljna in potrpežljiva. Tako seveda mami nič ni težko in si misli, da bo raje uživala in se cartala teh nekaj mesecev, potem pa tako pride trda hrana in z njo drugi problemi.
Lep pozdrav vsem vztrajnim.
BARBARA, september 2015
Ni lepšega kot pogled na srečnega, zadovoljnega in umirjenega otroka, s katerim kot mama spletaš tesno vez že od njegovega rojstva. Ob dojenju, ob dotiku, ob dihu nežnega bitjeca na svoji koži. Ob istočasnem dojenju dveh malih škratkov, ob sreči, ki se iskri v njunih očkah, ob spokojnosti, ko pomirjena zaspita. Tandemsko dojenje, izziv in izjemna izkušnja, ki sicer zahteva nekoliko prilaganja, dobre volje, ne štetja podojev in predvsem ne ukvarjanja s tem kaj si misli okolica, pediater, kdorkoli, ki ne pozna tebe in tvojih otrok. Sama sem že prvorojenca imela željo dojiti, a nikoli nisem razmišljala kako dolgo, je bil pa mali pravi sesalec že od rojstva. Še pri enem letu ga je bolj kot vsa ostala hrana zanimalo le moje mleko in tako je še pri letu in pol pojedel le za dober obrok goste hrane, a malček je rastel, bil živahen, zdrav in najsrečnejši, ko se je lahko priklopil na zizo. Ko sem zanosila, je bilo nekje v začetku 4. meseca nosečnosti mleka vedno manj, mali je začel tudi bolj jesti ostalo hrano, a od dojenja se še ni imel namena posloviti. In sva se dojila še naprej, jaz sicer z bolečinami v bradavicah ob vsakem podoju, a sem potrpela, saj nisem želela otroka na silo odstaviti, ker očitno ni bil pripravljen. Sem pa imela zadnjih 6 tednov nosečnosti po vsakem podoju lažne popadke, a rodila sem par dni pred rokom. Ko se je rodil drugi fantek, zdrav, povprečne velikosti in teže, je bilo prve dni dojenje namenjeno samo njemu. Ko pa sva po treh dneh prišla domov, pa se je začel naval mleka in takrat sem bila hvaležna, da imam dva malčka, ki sta sposobna vso to količino mleka popiti. No, malo je pomagala tudi črpalka. Glede tandemskega dojenja sem sicer razmišljala že v nosečnosti, a nisem imela prave predstave o tem, kako bo vse skupaj potekalo, zato sem nekako sledila svoji intuiciji in potrebam otrok. V prvem mesecu sem dojila oba, kadarkoli sta želela, podnevi in ponoči, poleg tega sem si v 24 urah vsaj dvakrat izčrpala še vsaj po 80 ml mleka. Ja, mleka smo imeli na pretek, dojila sem skoraj ves čas, v prvem mesecu včasih tudi oba hkrati in najlepše je bilo, ko sta ob tem oba zaspala, za njima pa še jaz.:) Starejši se je ponovno začel dojiti tudi ponoči, sploh prvi mesec je bilo kar pestro, se je dosti zbujal, jokal, se želel dojiti… očitno je imel malo krize zaradi sprememb, a je nekje po dobrem mesecu prenehal z nočnim dojenjem in začel ponovno spati celo noč. Ker je bilo mleka toliko, da je mene vse tiščalo, dojenček pa ni bil sposoben ob enem podoju izprazniti dojke, sem v prvem mesecu dojila tako, da sem jima ponoči menjala dojko. Tako je dojenček čez dan pil samo iz desne dojke, malček pa iz leve, drugi dan pa obratno. Malček je zvečer izpraznil svojo dnevno dojko do konca, in iz te je potem ponoči pil dojenček, njega je mleko manj »zalivalo«, mene pa je manj tiščalo. Ko pa se je malček prvič zbudil pa je pil na dojki, na kateri je čez dan pil dojenček. Tako jo je tudi do konca izpraznil. In tako smo imeli menjavo strani ponoči. Za tako dojenje v prvem mesecu sem se odločila v prvi vrsti zato, ker je bil malček ob prihodu iz porodnišnice precej prehlajen, in da bi preprečila, da bi se nalezel še dojenček, pa da se mi ni bilo treba po vsakem podoju umivati in vedno znova razmišljati katera stran je zdaj na vrsti, sem se odločila za tak način, ki pa se je v tem prvem mesecu izkazal za zelo učinkovitega. Tako je dojenček v prvem mesecu dobil en kilogram, malček je ohranil težo in druge hrane praktično ni jedel, je pa spil ogromno mleka, kar je bilo opaziti tudi po njegovih obiskih kahlice. V drugem mesecu sem sistem dojenja, zaradi ostalih družinskih okoliščin, spremenila, ker je bilo tako najlažje za vse tri, in sicer sta imela po novem vsak svojo »zizo«. Kar sprva niti ni bilo slabo, a po enem mesecu je bila malčkova stran precej bolj razvita, ker ima tako velik otrok kar precej močan sesalni refleks, zato je bila tudi hitrost, s katero je mleko teklo iz te večje dojke, res neverjetna. Včasih je mleko tako hitro teklo, da je še starejši komaj sproti požiral, včasih niti sesal ni, slišal se je samo požirek za požirkom. Starejši je precej samostojen, zgovoren, bister fantek, ki je sicer v prvem mesecu nekajkrat sredi noči vpil, da hoče zizo, da ne more več čakat…a je potem, ko sem začela dojiti dojenčka tudi iz druge, večje dojke, brez problema razumel, da mora zizo posoditi dojenčku, da ne bo lačen. Prav tako kot ni imel, razen pomanjkanja potrpežljivosti, težav z tandemskim dojenjem že v začetku. Sem ga pa na to, da bo moral zize deliti pripravljala že v nosečnosti in je hitro razumel in sprejel, da bo eno zizo dal dojenčku. Ko je bil dojenček star nekje 2 meseca in teden dni, se je začel dosti več zbujati ponoči in tudi v 10 dneh je pridobil le nekje 150 g, zato sem mu vmes ponudila tudi drugo dojko. Tu pa se je začelo vse skupaj malo zapletati, saj je bila malčkova dojka precej večja in sploh zaradi prevelike hitrosti, s katero je mleko brizgalo, dojenček ni bil sposoben normalno piti. Zaradi tega se je obračal stran, se jokal, ni želel piti z one strani… Ja, sva imela kar malo težav, malček je sicer zmanjšal število podojev, mleka je bilo pa na večji strani še vedno ogromno, zato sem si ga tudi v tem času dostikrat črpala oz. sem večjo dojko ponudila dojenčku šele potem, ko je prednje mleko popil malček. Tudi dojila sem ga tako, da je še vedno ležal na isti strani, kot bi, če bi pil iz svoje dojke. Na tak način je vsaj pil iz druge strani. Dobra dva meseca je trajalo, da se je vse skupaj uneslo, pa vendar se je še pri 6 mesecih včasih jezil poleg oz. je pojedel več zraka in imel malo več težav s podiranjem kupčkov. Večji otroček je imel v tem času še vedno jutranje in večerno dojenje, čeprav so bili podoji krajši. Malček je začel precej več jesti goste hrane, dojenček pa je do 6 meseca več kot podvojil porodno težo, količina mleka se je ustalila, dojki sta postali približno enako veliki, vse je nekako teklo tako kot mora. Če bi še enkrat šla skozi vse, bi se ponovno odločila za tandemsko dojenje, morda samo ne bi dala vsakemu svoje dojke. Jaz sem vse skupaj jemala zelo pozitivno, umirjeno, brez kompliciranja, brez štetja podojev, enostavno sem se prepustila dogajanju in uživala v slehernem trenutku. Otroka sta bila umirjena, nahranjena, tako fizično kot čustveno, starejši je dojenčka že od začetka sprejemal in ga ni imel za tekmeca, morda tudi zato, ker mu mama ni bila popolnoma odvzeta. In danes, ko imata 7 mesecev in 3 leta sta najlepša, ko se zjutraj zasmejita drug drugemu, ko dojenček z zanimanjem opazuje starejšega med dojenjem in ko malček dojenčku brez problema odstopi svojo zizo. Res sta moji največji sreči. Lahko me katera tudi pokliče.
Nataša Čavničar
Niklas lepo raste, se pridno doji in je čisto mamina maza. Na začetku sva imela nekaj težav - s pristavljanjem in sesanjem ni bilo težav, saj ima izrazit in močan (bilo je auuc, še zdaj kdaj) sesalni refleks. Že v bolnici je bil prisesan name ves čas, predvsem za cartanje. Na žalost je začel kar izgubljat na teži, tudi jokal je veliko in tako pristal za en dan na intenzivni negi zaradi dehidracije. Tam so ga seveda dohranjevali. Samo ena izmed babic, ga je po dohranjevala po brizgi, ostale so izbrale lažjo pot in kasneje tudi meni potisnile flaško v roke, saj kljub obljubam, da mi pokažejo, kako ga naj hranim po brizgalki, si nobena ni vzela časa, da bi mi pokazala.
Je že pozabljeno. Ko sva prišla 4.dan domov, sem ga zvečer še nahranila po steklenički, potem pa nič več. Čeprav je prišel kak večer, ko sem se spraševala, ali je lačen ali dovolj pridobiva, ali joka zaradi lakote, sem vztrajala in vztrajala. Skorajda 24 ur sva bila priklopljena, a se je obrestovalo. :)
Še danes je tako. Če ni prisesan, pa je na meni. Čez dan zaspi po podoju na meni in če ga odložim je konec spanca. Tudi ponoči sva budna na 2 uri ali manj. Zaenkrat še nisem mobilna, tudi za kuhanje in ostalo skrbijo še vsi ostali, saj je moje delo le biti z Niklasom. Fantastično je, pa čeprav marsikdaj zelo naporno (sploh ko loviš sekunde za tuš in stranišče :-)), ne zamenjam za nič na svetu.
Brez obiska tvoje vadbe in delavnic ter vseh nasvetov, mnenj in izkušenj, ki sem jih bila deležna ob tebi, nama ne bi uspelo imeti lepe porodne izkušnje, saj babice niso doprinesle nič pozitivnega. Glede na težo mojega junaka, me vsak še dodatno vpraša, ali je bilo hudo, pa ni bilo (čeprav je prišel trenutek, ko bi, kot praviš, podpisale vse; in sicer ob bolecini v kolkih), razen slabega spomina na babici. Izidora še enkrat najlepša hvala za vse in še več.
Ko bova lahko vozičkala (beri: ko bo junak želel biti v vozičku) in se bo lahko malo ločil od mene, pa te seveda prideva pozdravit.
Je že pozabljeno. Ko sva prišla 4.dan domov, sem ga zvečer še nahranila po steklenički, potem pa nič več. Čeprav je prišel kak večer, ko sem se spraševala, ali je lačen ali dovolj pridobiva, ali joka zaradi lakote, sem vztrajala in vztrajala. Skorajda 24 ur sva bila priklopljena, a se je obrestovalo. :)
Še danes je tako. Če ni prisesan, pa je na meni. Čez dan zaspi po podoju na meni in če ga odložim je konec spanca. Tudi ponoči sva budna na 2 uri ali manj. Zaenkrat še nisem mobilna, tudi za kuhanje in ostalo skrbijo še vsi ostali, saj je moje delo le biti z Niklasom. Fantastično je, pa čeprav marsikdaj zelo naporno (sploh ko loviš sekunde za tuš in stranišče :-)), ne zamenjam za nič na svetu.
Brez obiska tvoje vadbe in delavnic ter vseh nasvetov, mnenj in izkušenj, ki sem jih bila deležna ob tebi, nama ne bi uspelo imeti lepe porodne izkušnje, saj babice niso doprinesle nič pozitivnega. Glede na težo mojega junaka, me vsak še dodatno vpraša, ali je bilo hudo, pa ni bilo (čeprav je prišel trenutek, ko bi, kot praviš, podpisale vse; in sicer ob bolecini v kolkih), razen slabega spomina na babici. Izidora še enkrat najlepša hvala za vse in še več.
Ko bova lahko vozičkala (beri: ko bo junak želel biti v vozičku) in se bo lahko malo ločil od mene, pa te seveda prideva pozdravit.
Maja in Brin
Brin je star dva meseca in pol. Je tako lep in nasmejan dojenček, kot si ga vsaka mama lahko le želi.
Polno dojim. In kot si mi zaželela, je tokrat dojenje precej drugačno. Ne toliko zato, ker bi bil Brin toliko drugačen dojenček kot Viki ampak zato, ker sem jaz precej drugačna dojilja in mama, kot sem bila pri Vikiju.
Sedaj imam zaupanje, samozavest, da imam mleka dovolj. Kadar ga ni, me ne skrbi. Kajti vem, da se z nekaj truda vrne. Sedaj premorem zaupanje v svojega dojenčka, da se doji natanko toliko, kot potrebuje. Pa čeprav je to lahko nekaj dni zelo malo.
Ne štejem števila podojev, ne gledam na uro, da bi vedela, koliko minut se doji, ne štejem požirkov, ne tehtam ga. Ne merim mililitrov načrpanega mleka, za katere nihče ne ve, koliko bi jih moralo biti. Tudi ne nalivam dojenčka z načrpanim mlekom, kadar se malo doji. Ne po žlici, ne po brizgalki, ne po steklenički. Edino merilo je pet dobro polulanih plenic v enem dnevu in njegova dobra volja. Ker se doji bolj v obliki prigrizkov kot obrokov (zelo na kratko), pazim, da ponoči ni večjega razmaka od petih ur, podnevi pa ne od treh ur. Občasno se še priplazijo dvomi in nezaupanje v dojenje, a tokrat lažje spremljam in razumem težave, lažje jih premagujem. Ker mi je zaupanja vase in v prvorojenca Vikija manjkalo, sem vse prej naštete stvari pri njemu vsaj občasno počela. Zelo mi je žal, da nama nisem dovolj zaupala. Tekom dojenja prvorojenca sem znanje, veščino dojenja in s tem zaupanje mukoma pridobila, a bi si želela, da bi bi bilo tako že od začetka. Obema bi nama bilo marsikaj prizanešeno. Vendar me je Viki ogromno naučil in ker sem in sva pri dojenju vztrajala brez dodajanja, verjamem, da je dobil zares najboljšo možno popotnico na pragu življenja. Znanje, ki sem ga pri njemu pridobila, sedaj s rpidom uporabljam pri njegovemu bratcu Brinu.
Dojenje je veščina in umetnost. V prejšenjem stoletju se je znanje tega žal nehalo prenašati od mater na hčerke. Ko pa je tako udobno in preprosto dati stekleničko...
Žal tudi medicina dojenju v pomoč. Verjamem, da ne iz zlobe ampak iz pomanjkanja časa in zanimanja za dojenje.
Danes sem to kot uporabnica medicine ponovno izkusila.
Brin ima nekaj dni vnete oči, suho pokašljuje, slabše je ješč, manj je polulanih plenic in sem šla k pediatru. Mojega pediatra, katerega žena je dojila tri otroke, na žalost ni bilo. Nadomeščala ga je prijazna pediatrinja. Ko sem ji omenila, da je otrok zadnje dni manj ješč in da so sedaj zadnja dva dneva samo štiri polulane plenice, ga je stehtala. Grami so pokazali, da sicer še vedno napreduje nad spodnjo mejo normale, a je pridobil enkrat manj, kot v enakem obdobju prejšnji mesec. Priznala je, da je zelo lep dojenček, ki mu ni videti pomanjkanja, a je vseeno svetovala, da poleg počivanja, začnem zvečer dodajati. Preslišala je, da sam zavrača dojenje in ponovila, da imam zagotovo sedaj manj mleka, še posebej zvečer... Kar je zagotovo res, a to ni smiselna rešitev za mamico, ki želi dojiti... Ko sem jo zavrnila, da imam dovolj mleka (vem, da ga v tem trenutku nimam, a to se mi je zgodilo že večkrat in še vedno sva z dojenčkom težavo rešila), mi je rekla, da si naj ostanek črpam in mu ga dam po flaši zvečer... Meni pa se zdi normalno, da ob slabšem razploženju tudi ni takega interesa za zizo...
V sodobnem svetu velja žensko telo za nesposobno. Kadar mati v današnjem svetu umetnega mleka doji, je za vse otrokove težave krivo dojenje in premalo mleka. Kadar dojenček joka, joka, ker je premalo mleka. Kadar se rast upočasni (sploh ne govorim o stagnaciji ali celo izgubi teže), je zanj krivo dojenje in premalo mleka. Nihče se ne ukvarja s tem, zakaj je do tega prišlo. Nihče ne govori o tem, da tudi otroci na prilagojenem mleku ne napredujejo vedno po želeni krivulji. Nihče ne spregovori o tem, da razvoj le redkokaterega otroka poteka po krivulji, ki mu jo medicina določi ob rojstvu. Viki se niti malo ne drži svoje obporodne 50 percentile. Med dojenjenjem je bil nekaj časa na 100 precentili, nato na 10 precentili, sedaj je spet na 100 percentili in bi mu kak drug pediater očital debelost (k sreči je naš pediater tukaj zelo razumen). V današnji dobi umetnih oploditev je za neplodnost vedno 'kriva' ženska. V dobi epiduralne anastezije nismo več sposobne roditi brez nje, v Ameriki pa so ženske itak prepričali, da sploh niso sposobne roditi po naravni porodni poti in sedaj se 30% tamkajšnjih otrok rodi s carskim rezom. Vedno je krivo nesposobno žensko telo. Še dobro, da imamo na voljo vso tehnologijo, ki rešuje življenja, ker jih narava ni sposobna... Takšno je današnje mišljenje.
Draga Izidora, do sedaj sem se naučila in se še učim, kako neverjetno sposobno je žensko telo. Ženska, ki želi uporabiti svoje telo brez tehnoloških pripomočkov, bo zelo verjetno uspela. To pa ne pomeni, da bodo stvari stekle same po sebi. Kljub temu, da so naravne, se jih bo morala naučiti. Včasih z veliko muke, dvomov, strahu. Zato je uporaba naših teles, veščina, ki se jo moramo naučiti.
Verjetnost, da ženska ne more dojiti je zelo majhna. Zelo zelo majhna. Verjetnost, da bo dojenje težavno pa je velika. Še posebej, ker se je ta veščina opustila in nam medicina ne pomaga in v nas celo dvomi.
Verjetnost, da bo kdaj mleka premalo, je zelo velika. A to je zelo naravno. Veliko bolj naravno, kot je priprava obroka večje količine prilagojenega mleka kot ga dojenček zmore zaužiti in ki ga potlej zavržemo. V naravi ni takih presežkov in so pogosto prisotna pomanjkanja. Mi pa misimo, da mora naš dojenček ves čas biti na 100 precentili in ne sme nihati. In to v časih, ko ima družba veliko več težav zaradi presežkov in debelosti kot zaradi pomanjkanja.
Težave, ki jih imam, so neoprijemljive in niso nikjer opisane. Ne gre za težave pristavljanja, mastitisa, bolečin ipd. Gre za težave neujemanja med ponudbo in porabo. Včasih imam več mleka kot otrok želi in potrebuje, včasih ga imam manj. Odpravljanje teh težav se mi zdi ključno za dojenje. Mislim, da največ žensk opusti dojenje, ker mislijo, da nimajo zadosti mleka. Kar pogosto tudi drži. Vendar se da pomanjkanje mleka odpraviti. Ključno je prepoznanje, da se je pomanjkanje pojavilo. Odgovor na to težavo je pravzaprav zelo preprost. Dojenje. Znova in znova. Kadar dobim dan ali dva manj kot pet dobro polulanih plenic, pristavim na takšen dan verjetno tudi dvajsetkrat. Ne štejem in ne zdi se mi, da je to preveč. Je zgolj potrebno in nujno število pristavljanj za povečanje količine mleka v kritičnem trenutku. To je trenutek, ko veliko mamic neha dojiti, ker mislijo, da nimajo in ne morejo imeti zadosti mleka. Jaz pa se preprosto uležem poleg Brina in mu ponujam, četudi nimam. Ne čakam, da se ‘nateče’ zadosti mleka. S čakanjem se nateče vedno manj mleka, čeprav je to težko verjeti. Več mleka se ustvari samo, če otrok sesa čimveč. Zato pristavljam na pol ure, celo na 15 minut. In če je zainteresiran za dojenje, smo ‘nazaj’ v enem dnevu ali dveh. Vedno znova me preseneti, kako hitro in obilno se po pogostih in kratkih podojih pričnejo močiti plenice. Pa čeprav imam v prsih občutek, da ni tam niti za dober požirek mleka in traja podoj včasih le minuto ali dve.
Če pa ni zainteresiran, ne paničarim več. To ni nič čudnega, nenaravnega. Dojenčki, novorjenčki imajo poleg osnovnih potreb tudi svojo osebnost. In včasih pač rečejo ne dojenju. Tako sem si to razložila. In zraven čakam. Zaupam svojemu detetu, da bo že, ko bo. Verjamem, da se nima namena izstradati. Kot tudi verjamem, da moje telo ne bo reklo ne potem, ko bo želel več mleka.
Ob takšnih nedobrodošlih dnevih kot je današnji, se ne počutim ujetnica dojenja, niti se ne počutim obsedena z dojenjem. Sem zgolj mama, ki želi svojemu otroku najboljše.
Brin je sedaj dva dni slabo ješč. Mleka je seveda manj. A še vedno dovolj za njegove trenutne potrebe in želje. Prej sem si po zaključenem dojenju (dojil se je samo na levi strani, ker mu pač ni za več) iz dojke izčrpala še 30ml mleka, desne se nisem niti dotaknila. Črpalko sem danes pri Brinu uporabila šele drugič. In še to samo zato, da se prepričam, da res nisem brez. Dvom pediatrinje, je v meni nehote vzbudil dvom o tem, da je mleka dovolj.
Pri Vikiju me je ves čas skrbelo, da nimam dovolj mleka ali da ga bom izgubila. Tako sem si na zelo pogosto na koncu dojenja črpala. Sedaj tega ne delam več.
Verjamem, da je mleka v dojki toliko, kot ga dojenček sam 'prikliče' in verjamem, da si ga 'prikliče' dovolj. Če ga ne bi bilo, pa tudi že vemo, kako ga priklicati - s čim bolj pogostim dojenjem.
Moram verjeti, da bo tako tudi tokrat. Ko bo Brin za, bo že zagrabil. In to bo, ko se bo bolje počutil ali pa bo zelo lačen. Jaz pa mu bom pač ponujala znova in znova in ga zraven ljubkovala. Damjan bo peljal Vikija na potep in tako bosta Brinu in meni pomagala, da se v miru posvetiva dojenju, dokler ponovno ne steče
Polno dojim. In kot si mi zaželela, je tokrat dojenje precej drugačno. Ne toliko zato, ker bi bil Brin toliko drugačen dojenček kot Viki ampak zato, ker sem jaz precej drugačna dojilja in mama, kot sem bila pri Vikiju.
Sedaj imam zaupanje, samozavest, da imam mleka dovolj. Kadar ga ni, me ne skrbi. Kajti vem, da se z nekaj truda vrne. Sedaj premorem zaupanje v svojega dojenčka, da se doji natanko toliko, kot potrebuje. Pa čeprav je to lahko nekaj dni zelo malo.
Ne štejem števila podojev, ne gledam na uro, da bi vedela, koliko minut se doji, ne štejem požirkov, ne tehtam ga. Ne merim mililitrov načrpanega mleka, za katere nihče ne ve, koliko bi jih moralo biti. Tudi ne nalivam dojenčka z načrpanim mlekom, kadar se malo doji. Ne po žlici, ne po brizgalki, ne po steklenički. Edino merilo je pet dobro polulanih plenic v enem dnevu in njegova dobra volja. Ker se doji bolj v obliki prigrizkov kot obrokov (zelo na kratko), pazim, da ponoči ni večjega razmaka od petih ur, podnevi pa ne od treh ur. Občasno se še priplazijo dvomi in nezaupanje v dojenje, a tokrat lažje spremljam in razumem težave, lažje jih premagujem. Ker mi je zaupanja vase in v prvorojenca Vikija manjkalo, sem vse prej naštete stvari pri njemu vsaj občasno počela. Zelo mi je žal, da nama nisem dovolj zaupala. Tekom dojenja prvorojenca sem znanje, veščino dojenja in s tem zaupanje mukoma pridobila, a bi si želela, da bi bi bilo tako že od začetka. Obema bi nama bilo marsikaj prizanešeno. Vendar me je Viki ogromno naučil in ker sem in sva pri dojenju vztrajala brez dodajanja, verjamem, da je dobil zares najboljšo možno popotnico na pragu življenja. Znanje, ki sem ga pri njemu pridobila, sedaj s rpidom uporabljam pri njegovemu bratcu Brinu.
Dojenje je veščina in umetnost. V prejšenjem stoletju se je znanje tega žal nehalo prenašati od mater na hčerke. Ko pa je tako udobno in preprosto dati stekleničko...
Žal tudi medicina dojenju v pomoč. Verjamem, da ne iz zlobe ampak iz pomanjkanja časa in zanimanja za dojenje.
Danes sem to kot uporabnica medicine ponovno izkusila.
Brin ima nekaj dni vnete oči, suho pokašljuje, slabše je ješč, manj je polulanih plenic in sem šla k pediatru. Mojega pediatra, katerega žena je dojila tri otroke, na žalost ni bilo. Nadomeščala ga je prijazna pediatrinja. Ko sem ji omenila, da je otrok zadnje dni manj ješč in da so sedaj zadnja dva dneva samo štiri polulane plenice, ga je stehtala. Grami so pokazali, da sicer še vedno napreduje nad spodnjo mejo normale, a je pridobil enkrat manj, kot v enakem obdobju prejšnji mesec. Priznala je, da je zelo lep dojenček, ki mu ni videti pomanjkanja, a je vseeno svetovala, da poleg počivanja, začnem zvečer dodajati. Preslišala je, da sam zavrača dojenje in ponovila, da imam zagotovo sedaj manj mleka, še posebej zvečer... Kar je zagotovo res, a to ni smiselna rešitev za mamico, ki želi dojiti... Ko sem jo zavrnila, da imam dovolj mleka (vem, da ga v tem trenutku nimam, a to se mi je zgodilo že večkrat in še vedno sva z dojenčkom težavo rešila), mi je rekla, da si naj ostanek črpam in mu ga dam po flaši zvečer... Meni pa se zdi normalno, da ob slabšem razploženju tudi ni takega interesa za zizo...
V sodobnem svetu velja žensko telo za nesposobno. Kadar mati v današnjem svetu umetnega mleka doji, je za vse otrokove težave krivo dojenje in premalo mleka. Kadar dojenček joka, joka, ker je premalo mleka. Kadar se rast upočasni (sploh ne govorim o stagnaciji ali celo izgubi teže), je zanj krivo dojenje in premalo mleka. Nihče se ne ukvarja s tem, zakaj je do tega prišlo. Nihče ne govori o tem, da tudi otroci na prilagojenem mleku ne napredujejo vedno po želeni krivulji. Nihče ne spregovori o tem, da razvoj le redkokaterega otroka poteka po krivulji, ki mu jo medicina določi ob rojstvu. Viki se niti malo ne drži svoje obporodne 50 percentile. Med dojenjenjem je bil nekaj časa na 100 precentili, nato na 10 precentili, sedaj je spet na 100 percentili in bi mu kak drug pediater očital debelost (k sreči je naš pediater tukaj zelo razumen). V današnji dobi umetnih oploditev je za neplodnost vedno 'kriva' ženska. V dobi epiduralne anastezije nismo več sposobne roditi brez nje, v Ameriki pa so ženske itak prepričali, da sploh niso sposobne roditi po naravni porodni poti in sedaj se 30% tamkajšnjih otrok rodi s carskim rezom. Vedno je krivo nesposobno žensko telo. Še dobro, da imamo na voljo vso tehnologijo, ki rešuje življenja, ker jih narava ni sposobna... Takšno je današnje mišljenje.
Draga Izidora, do sedaj sem se naučila in se še učim, kako neverjetno sposobno je žensko telo. Ženska, ki želi uporabiti svoje telo brez tehnoloških pripomočkov, bo zelo verjetno uspela. To pa ne pomeni, da bodo stvari stekle same po sebi. Kljub temu, da so naravne, se jih bo morala naučiti. Včasih z veliko muke, dvomov, strahu. Zato je uporaba naših teles, veščina, ki se jo moramo naučiti.
Verjetnost, da ženska ne more dojiti je zelo majhna. Zelo zelo majhna. Verjetnost, da bo dojenje težavno pa je velika. Še posebej, ker se je ta veščina opustila in nam medicina ne pomaga in v nas celo dvomi.
Verjetnost, da bo kdaj mleka premalo, je zelo velika. A to je zelo naravno. Veliko bolj naravno, kot je priprava obroka večje količine prilagojenega mleka kot ga dojenček zmore zaužiti in ki ga potlej zavržemo. V naravi ni takih presežkov in so pogosto prisotna pomanjkanja. Mi pa misimo, da mora naš dojenček ves čas biti na 100 precentili in ne sme nihati. In to v časih, ko ima družba veliko več težav zaradi presežkov in debelosti kot zaradi pomanjkanja.
Težave, ki jih imam, so neoprijemljive in niso nikjer opisane. Ne gre za težave pristavljanja, mastitisa, bolečin ipd. Gre za težave neujemanja med ponudbo in porabo. Včasih imam več mleka kot otrok želi in potrebuje, včasih ga imam manj. Odpravljanje teh težav se mi zdi ključno za dojenje. Mislim, da največ žensk opusti dojenje, ker mislijo, da nimajo zadosti mleka. Kar pogosto tudi drži. Vendar se da pomanjkanje mleka odpraviti. Ključno je prepoznanje, da se je pomanjkanje pojavilo. Odgovor na to težavo je pravzaprav zelo preprost. Dojenje. Znova in znova. Kadar dobim dan ali dva manj kot pet dobro polulanih plenic, pristavim na takšen dan verjetno tudi dvajsetkrat. Ne štejem in ne zdi se mi, da je to preveč. Je zgolj potrebno in nujno število pristavljanj za povečanje količine mleka v kritičnem trenutku. To je trenutek, ko veliko mamic neha dojiti, ker mislijo, da nimajo in ne morejo imeti zadosti mleka. Jaz pa se preprosto uležem poleg Brina in mu ponujam, četudi nimam. Ne čakam, da se ‘nateče’ zadosti mleka. S čakanjem se nateče vedno manj mleka, čeprav je to težko verjeti. Več mleka se ustvari samo, če otrok sesa čimveč. Zato pristavljam na pol ure, celo na 15 minut. In če je zainteresiran za dojenje, smo ‘nazaj’ v enem dnevu ali dveh. Vedno znova me preseneti, kako hitro in obilno se po pogostih in kratkih podojih pričnejo močiti plenice. Pa čeprav imam v prsih občutek, da ni tam niti za dober požirek mleka in traja podoj včasih le minuto ali dve.
Če pa ni zainteresiran, ne paničarim več. To ni nič čudnega, nenaravnega. Dojenčki, novorjenčki imajo poleg osnovnih potreb tudi svojo osebnost. In včasih pač rečejo ne dojenju. Tako sem si to razložila. In zraven čakam. Zaupam svojemu detetu, da bo že, ko bo. Verjamem, da se nima namena izstradati. Kot tudi verjamem, da moje telo ne bo reklo ne potem, ko bo želel več mleka.
Ob takšnih nedobrodošlih dnevih kot je današnji, se ne počutim ujetnica dojenja, niti se ne počutim obsedena z dojenjem. Sem zgolj mama, ki želi svojemu otroku najboljše.
Brin je sedaj dva dni slabo ješč. Mleka je seveda manj. A še vedno dovolj za njegove trenutne potrebe in želje. Prej sem si po zaključenem dojenju (dojil se je samo na levi strani, ker mu pač ni za več) iz dojke izčrpala še 30ml mleka, desne se nisem niti dotaknila. Črpalko sem danes pri Brinu uporabila šele drugič. In še to samo zato, da se prepričam, da res nisem brez. Dvom pediatrinje, je v meni nehote vzbudil dvom o tem, da je mleka dovolj.
Pri Vikiju me je ves čas skrbelo, da nimam dovolj mleka ali da ga bom izgubila. Tako sem si na zelo pogosto na koncu dojenja črpala. Sedaj tega ne delam več.
Verjamem, da je mleka v dojki toliko, kot ga dojenček sam 'prikliče' in verjamem, da si ga 'prikliče' dovolj. Če ga ne bi bilo, pa tudi že vemo, kako ga priklicati - s čim bolj pogostim dojenjem.
Moram verjeti, da bo tako tudi tokrat. Ko bo Brin za, bo že zagrabil. In to bo, ko se bo bolje počutil ali pa bo zelo lačen. Jaz pa mu bom pač ponujala znova in znova in ga zraven ljubkovala. Damjan bo peljal Vikija na potep in tako bosta Brinu in meni pomagala, da se v miru posvetiva dojenju, dokler ponovno ne steče
Valerija Pernat- priraščen jeziček
pa mi je uspelo napisati svojo izkušnjo o dojenju otroka s priraščenim jezikom. Poskusila sem jo čim bolj skrajšati, da ne bo predolga.
Torej... Pri drugem otroku sem se zelo veselila dojenja, saj sem imela prvič zelo lepo in pozitivno izkušnjo. Komaj sem čakala, da se z dojenčico spet na ta, že poznan način, poveževa.
Po porodu sem jo takoj pristavila. Veliko časa sva se cartali. Ob tem je tudi pojedla tisto svojo količino kolostruma. Na oddelku sva imeli nekaj težav s pristavljanjem, a se nisem preveč obremenjevala. Ker pa se je ves prvi dan velikokrat "jezila", se "odklopila" in spet lovila bradavico, sem postala zaskrbljena. Zato sem poklicala sestro, da pogleda, če si jo v redu pristavljam. Sestra je pogledala in rekla, da je v redu. In k temu dodala, saj ste drugorodka in že tako veste, kako to gre. Tudi drugi dan je bilo enako. Zato sem spet vprašala na viziti, če mi pomagajo pristavit in pogledajo, če se pravilno prisesa. Čeprav je od prvega poroda minilo štiri leta, sem vedela, da nekaj ni ok z njenim sesanjem. Vedno bolj je bila prisotna tudi bolečina, ki je od prvič nisem imela v spominu. Tudi na viziti sta zdravnik (ŽAL ni bilo dr. Golobove) in sestra pogledala na daleč in rekla, da je vse kot mora biti in da sem tak že "stara mačka" v tem, ker sem enega otroka že dojila. Ampak sem še vztrajala in popoldanski sestri rekla, da vidim še zelo velik del kolobarja, ona pa je rekla, da imam res ogromne kolobarje in malo vdrte bradavice. Da bo najbrž v tem težava. Na srečo sem že vedela od tebe Izidora, da vdrtih bradavic NI! Zato me to ni niti malo ganilo in sem vedela, da vzrok ni v tem. Sploh pa sem mojo prvo babiko dojila dokler se ni sama odstavila. Torej so moje bradavice OK!
Tako sva šli domov. Iz dneva v dan so bile bradavice bolj boleče in bolj ranjene. Zraven sem že kričala in stiskala zobe. Puskušala sem z nastavki, da bi se mi bradavice vsaj malo zacelile, a Ema jih sploh ni sprejela. Bilo je še samo več krika in joka. Ko je prišlo prvo tehtanje, smo ugotovili, da zelo slabo pridobiva. Patronažna sestra je bila v skrbeh in rekla, da je otrok lačen in da ji naj še dodajam adaptirano mleko. Pustila mi je tehtnico, da sem Emo stehtala pred in po obroku. Pojedla je premalo za tiste napisane standarde. Poskusila sem si po podoju mleko še izčrpat in jo nato še s svojim mlekom dohraniti po flaški. Čez nekaj dni več nisem zdržala bolečin ob vsakem podoju, bradavice so bile razpokane in krvave, kljub negi po vsakem podoju z lanolinom, svojim mlekom in multimum obliži. Nazadnje sem poskusila tudi z Bepanthenom, a žal neuspešno.
Ročna črpalka ni bila priročna, zato sem si kupila električno. Načrpala sem dovolj svojega mleka za vsak obrok, tako da nisem potrebovala adaptiranega. Medtem ko sem si mleko črpala, so se bradavice počasi celile.
Sem pa začela opažati, da Ema tudi flaško težko vzame in da veliko mleka steče mimo...kot da ne zna narediti vakuma. Spet me je skrbelo. In v tistem trenutku ravno dobim tvoje sporočilo z vprašanjem, kako je steklo dojenje po abraziji (po posegu sem ti namreč panično pisala, da so ji dali adaptirano mleko). In ko sem ti opisala svoje težave, si me takoj poklicala in mi povedala, da sumiš, da ima Ema priraščen jeziček. Takoj si mi dala kontakt svetovalke za dojenje iz SB Celje, da gremo k njej na pregled. Tam so nas takoj naslednji dan sprejeli in potrdili, da ima močno priraščen jeziček in nam predlagali poseg. Ker bi morala čakati na ta poseg 1 mesec, si mi dala kontakt še od čeljustnega kirurga na Ptuju, ki nas je sprejel takoj naslednji dan. In odkar ima prerezano podjezično vez se brez težav in brez bolečin dojiva in Ema lepo napreduje.
Če bi bil to moj prvi otrok, bi verjetno obupala. Sedaj pa sem imela za seboj res zelo pozitivno izkušnjo in vso znanje, ki si nam ga dala.
Draga Izidora, brez tvoje pomoči ob mojih trenutkih obupa in nemoči ter seveda tvoje podpore, ne bi danes uspešno dojila. Iz srca ti hvala za vse️
Tu ne smem pozabiti še na mojo mami, ki je poleg tebe edina verjela v to, da mi bo uspelo.
pa mi je uspelo napisati svojo izkušnjo o dojenju otroka s priraščenim jezikom. Poskusila sem jo čim bolj skrajšati, da ne bo predolga.
Torej... Pri drugem otroku sem se zelo veselila dojenja, saj sem imela prvič zelo lepo in pozitivno izkušnjo. Komaj sem čakala, da se z dojenčico spet na ta, že poznan način, poveževa.
Po porodu sem jo takoj pristavila. Veliko časa sva se cartali. Ob tem je tudi pojedla tisto svojo količino kolostruma. Na oddelku sva imeli nekaj težav s pristavljanjem, a se nisem preveč obremenjevala. Ker pa se je ves prvi dan velikokrat "jezila", se "odklopila" in spet lovila bradavico, sem postala zaskrbljena. Zato sem poklicala sestro, da pogleda, če si jo v redu pristavljam. Sestra je pogledala in rekla, da je v redu. In k temu dodala, saj ste drugorodka in že tako veste, kako to gre. Tudi drugi dan je bilo enako. Zato sem spet vprašala na viziti, če mi pomagajo pristavit in pogledajo, če se pravilno prisesa. Čeprav je od prvega poroda minilo štiri leta, sem vedela, da nekaj ni ok z njenim sesanjem. Vedno bolj je bila prisotna tudi bolečina, ki je od prvič nisem imela v spominu. Tudi na viziti sta zdravnik (ŽAL ni bilo dr. Golobove) in sestra pogledala na daleč in rekla, da je vse kot mora biti in da sem tak že "stara mačka" v tem, ker sem enega otroka že dojila. Ampak sem še vztrajala in popoldanski sestri rekla, da vidim še zelo velik del kolobarja, ona pa je rekla, da imam res ogromne kolobarje in malo vdrte bradavice. Da bo najbrž v tem težava. Na srečo sem že vedela od tebe Izidora, da vdrtih bradavic NI! Zato me to ni niti malo ganilo in sem vedela, da vzrok ni v tem. Sploh pa sem mojo prvo babiko dojila dokler se ni sama odstavila. Torej so moje bradavice OK!
Tako sva šli domov. Iz dneva v dan so bile bradavice bolj boleče in bolj ranjene. Zraven sem že kričala in stiskala zobe. Puskušala sem z nastavki, da bi se mi bradavice vsaj malo zacelile, a Ema jih sploh ni sprejela. Bilo je še samo več krika in joka. Ko je prišlo prvo tehtanje, smo ugotovili, da zelo slabo pridobiva. Patronažna sestra je bila v skrbeh in rekla, da je otrok lačen in da ji naj še dodajam adaptirano mleko. Pustila mi je tehtnico, da sem Emo stehtala pred in po obroku. Pojedla je premalo za tiste napisane standarde. Poskusila sem si po podoju mleko še izčrpat in jo nato še s svojim mlekom dohraniti po flaški. Čez nekaj dni več nisem zdržala bolečin ob vsakem podoju, bradavice so bile razpokane in krvave, kljub negi po vsakem podoju z lanolinom, svojim mlekom in multimum obliži. Nazadnje sem poskusila tudi z Bepanthenom, a žal neuspešno.
Ročna črpalka ni bila priročna, zato sem si kupila električno. Načrpala sem dovolj svojega mleka za vsak obrok, tako da nisem potrebovala adaptiranega. Medtem ko sem si mleko črpala, so se bradavice počasi celile.
Sem pa začela opažati, da Ema tudi flaško težko vzame in da veliko mleka steče mimo...kot da ne zna narediti vakuma. Spet me je skrbelo. In v tistem trenutku ravno dobim tvoje sporočilo z vprašanjem, kako je steklo dojenje po abraziji (po posegu sem ti namreč panično pisala, da so ji dali adaptirano mleko). In ko sem ti opisala svoje težave, si me takoj poklicala in mi povedala, da sumiš, da ima Ema priraščen jeziček. Takoj si mi dala kontakt svetovalke za dojenje iz SB Celje, da gremo k njej na pregled. Tam so nas takoj naslednji dan sprejeli in potrdili, da ima močno priraščen jeziček in nam predlagali poseg. Ker bi morala čakati na ta poseg 1 mesec, si mi dala kontakt še od čeljustnega kirurga na Ptuju, ki nas je sprejel takoj naslednji dan. In odkar ima prerezano podjezično vez se brez težav in brez bolečin dojiva in Ema lepo napreduje.
Če bi bil to moj prvi otrok, bi verjetno obupala. Sedaj pa sem imela za seboj res zelo pozitivno izkušnjo in vso znanje, ki si nam ga dala.
Draga Izidora, brez tvoje pomoči ob mojih trenutkih obupa in nemoči ter seveda tvoje podpore, ne bi danes uspešno dojila. Iz srca ti hvala za vse️
Tu ne smem pozabiti še na mojo mami, ki je poleg tebe edina verjela v to, da mi bo uspelo.
Moja Bučka se je po tem dojila okrog leta in pol. Nisem prenehala, ko sem šla v službo in kljub temu, da je imela takrat že 5 dnevnih obrokov goste hrane. Tako sva se dojili po službi, zvečer in tudi še ponoči ko se je zbujala. Ja, včasih tudi še 3 ali 4x - potem pa zjutraj v službo. No, v nekaj mesecih, ko je njeno spanje dozorelo (in sva jo z možem prestavila v najino posteljo), je začela spati čez noč. Dojila pa se je še kake pol leta, dokler ni sama izgubila interesa. Naj samo povem, da sem bila hvaležna dojenju po službi. Otrok se je namreč takoj pomiril. Se mi zdi, da ravno zato nismo imeli pretiranih težav z dajanjem v varstvo.
Bučkova zgodba se je prav tako začela s carskim rezom, le da tokrat planskim. Tako sem bila že malo pripravljena na težave in sem imela idejo, kako se zadeve lotiti.
Problem pri carskem rezu je pač v tem, da je to velika operacija na trebuhu. Okrevanje je boleče. Ne moreš po porodu kar vstati in plesati okoli. Vsak premik boli. Otroka ti po več urah prinesejo in ko ga odnesejo, ga nahranijo z adaptiranim mlekom. Naslednji dan pa greš na oddelek, se komaj premikaš in si jemlješ ter pristavljaš svojo malo štruco. Skratka, boli in je težko. Babice v porodnišnici pa imajo dosti dela in tudi ne morejo skozi zraven stati. Vseeno bi svetovala, da požreš malo kritike in ko res ne gre in se mučiš kake pol ure, prosiš, da ti otroka pomagajo pristaviti.
Bučko je prišel zelo zaspani novorojenček. Komaj da je prijel bradavico in potem je zelo nežno sesljal. Težko je tudi bilo potisniti bradavico v mala usteca in sva se na začetku kar namučila. Tudi ni bilo čisto brez skrbi. Že v par dneh pa je potem šlo in sva že pol leta lepo uigran par.
Kar se mi zdi, da je zelo pomagalo je, da sem ga prvih par dni zavestno čim več pristavljala. Ga zbujala na par ur in v budnem stanju večkrat podojila. Triurnega skrajnega razmaka med podoji nikoli nisva dosegla. Prvi večer v skupni sobi sem enkrat prosila za dodatek, ko je bil že čisto izmučen in se nikakor več ni želel pristaviti. Čez nekaj ur ponoči pa sem ga zbudila in je spet lažje šlo. In to je bil zadnji dodatek, ki ga je prejel.
Od porodnišnice naprej sva se dojila na njegovo zahtevo. Skoraj vsako uro. Takoj, ko se je začel mrdati sem ga vzela in pristavila. Nič čakala na jok. Pa se je velikokrat podojil in kar dalje zaspal. Ponoči pa 3 oz. 4x.
Po mesecu dni se je začelo "količno obdobje". Pri nas je trajalo 3 tedne. Takrat sem potem bila včasih v dvomih, če ga ne hranim preveč in sem ga kako rundo, ko je preveč polil, znosila in preujčkala v spanje. Sicer pa sem si mislila, da se tudi on mora naučiti koliko mu je dovolj. Pa sem malo stisnila zobe in nisem gledala na uro ter se mu vtikovala v njegovo izbiro. Tako sva uspešno prebrodila "količno krizo", ki je bila k sreči res kratka. In potem je vse šlo.
Skratka, nam je pomagalo:
- pogosto pristavljanje na začetku
- prositi babico ko ne gre in da pokaže, kako se bradavica prime in nastavi k ustecem
- dojenje na dojenčkovo zahtevo, kjerkoli, kadarkoli, kolikokratkoli. Ko dojenček želi je vedno je pravi čas in kraj za dojenje!
- Dojenje je tudi tolažba in povezanost. Zato podojiti tudi, ko dojenček joka, se razburi ali prestaši, pa čeprav ni čas za hrano.
- Dojenčki so različni sesalci. Treba se je njemu prilagoditi in poiskati svoj način.
- Ne se obremenjevati z okolico oziroma poslušati pametnih nasvetov. Če so težave vprašati pediatra, babico ali svetovalko za dojenje. Pa še potem bolj sebe poslušati...
Lep pozdrav vsem vztrajnim.
P.S: smo bili bolani pa naju ni bilo na igralne urice. Upam, da se čimprej spet vidimo, ker vas že oba zelo pogrešava!
Bučkova zgodba se je prav tako začela s carskim rezom, le da tokrat planskim. Tako sem bila že malo pripravljena na težave in sem imela idejo, kako se zadeve lotiti.
Problem pri carskem rezu je pač v tem, da je to velika operacija na trebuhu. Okrevanje je boleče. Ne moreš po porodu kar vstati in plesati okoli. Vsak premik boli. Otroka ti po več urah prinesejo in ko ga odnesejo, ga nahranijo z adaptiranim mlekom. Naslednji dan pa greš na oddelek, se komaj premikaš in si jemlješ ter pristavljaš svojo malo štruco. Skratka, boli in je težko. Babice v porodnišnici pa imajo dosti dela in tudi ne morejo skozi zraven stati. Vseeno bi svetovala, da požreš malo kritike in ko res ne gre in se mučiš kake pol ure, prosiš, da ti otroka pomagajo pristaviti.
Bučko je prišel zelo zaspani novorojenček. Komaj da je prijel bradavico in potem je zelo nežno sesljal. Težko je tudi bilo potisniti bradavico v mala usteca in sva se na začetku kar namučila. Tudi ni bilo čisto brez skrbi. Že v par dneh pa je potem šlo in sva že pol leta lepo uigran par.
Kar se mi zdi, da je zelo pomagalo je, da sem ga prvih par dni zavestno čim več pristavljala. Ga zbujala na par ur in v budnem stanju večkrat podojila. Triurnega skrajnega razmaka med podoji nikoli nisva dosegla. Prvi večer v skupni sobi sem enkrat prosila za dodatek, ko je bil že čisto izmučen in se nikakor več ni želel pristaviti. Čez nekaj ur ponoči pa sem ga zbudila in je spet lažje šlo. In to je bil zadnji dodatek, ki ga je prejel.
Od porodnišnice naprej sva se dojila na njegovo zahtevo. Skoraj vsako uro. Takoj, ko se je začel mrdati sem ga vzela in pristavila. Nič čakala na jok. Pa se je velikokrat podojil in kar dalje zaspal. Ponoči pa 3 oz. 4x.
Po mesecu dni se je začelo "količno obdobje". Pri nas je trajalo 3 tedne. Takrat sem potem bila včasih v dvomih, če ga ne hranim preveč in sem ga kako rundo, ko je preveč polil, znosila in preujčkala v spanje. Sicer pa sem si mislila, da se tudi on mora naučiti koliko mu je dovolj. Pa sem malo stisnila zobe in nisem gledala na uro ter se mu vtikovala v njegovo izbiro. Tako sva uspešno prebrodila "količno krizo", ki je bila k sreči res kratka. In potem je vse šlo.
Skratka, nam je pomagalo:
- pogosto pristavljanje na začetku
- prositi babico ko ne gre in da pokaže, kako se bradavica prime in nastavi k ustecem
- dojenje na dojenčkovo zahtevo, kjerkoli, kadarkoli, kolikokratkoli. Ko dojenček želi je vedno je pravi čas in kraj za dojenje!
- Dojenje je tudi tolažba in povezanost. Zato podojiti tudi, ko dojenček joka, se razburi ali prestaši, pa čeprav ni čas za hrano.
- Dojenčki so različni sesalci. Treba se je njemu prilagoditi in poiskati svoj način.
- Ne se obremenjevati z okolico oziroma poslušati pametnih nasvetov. Če so težave vprašati pediatra, babico ali svetovalko za dojenje. Pa še potem bolj sebe poslušati...
Lep pozdrav vsem vztrajnim.
P.S: smo bili bolani pa naju ni bilo na igralne urice. Upam, da se čimprej spet vidimo, ker vas že oba zelo pogrešava!
By Tea;Dojenje z žalostnim ali veselim koncem
Moj zapis o dojenju je nastal iz sebičnega in manj sebičnega razloga - prvi, ker sem se zelo težko soočila z dejstvom, da dojenje kljub obsežni pripravi pred porodom, močni želji in veliko truda zame očitno ne bo pravljica, in drugi, ker upam, da katero opogumim, da poskusi vsaj še enkrat (kot sem to poskušala sama).Izidorino jogo sem obiskovala od 13. tedna nosečnosti pa vse do 37. tedna, ko sem mi vročega julija ta večerni čas raje izkoristila za sprehode s svojim dragim. Že na naših srečanjih smo se ogromno pogovarjale o dojenju, vse to podkrepile v delavnici. Takrat nisem dvomila, da bom kljub kakšnim težavam to že zmogla. Moji mami je odlično šlo, moj prvi konkreten opomnik nosečnosti so bile nemudoma povečane dojke (ja, v trenutku sem morala po celo novo številko modrcev). Ko sem drugi dan po porodu, ki se je zaključil z urgenitnim carskim rezom zaradi acidoze plodu, že drugi dan cel dan ležala v t.i. šok sobi (kot intenzivna nega za matere po cr), pa sem začela spoznavati, da bo že začetek otežen. Ob cr seveda dojenčka vidiš le na hitrco, in ker je bil ponoči, sem ga dobila k sebi šele okoli pol enajste ure naslednji dopoldne. Tako je prvo pristavljanje splavalo po vodi, prav tako je seveda naš pikec najprej v svojem življenju okusil flaško z am. No, seveda prvi dan še nisem obupovala in sem ga čez dan (pbl 10-30 - 17-30) veliko pristavljala. Sesal je izredno močno in čeprav sem ga pristavljala, kot smo se učile, sem zvečer že imela pordele, nekoliko boleče in eno malo razpočeno bradavico. V tej sobi tudi nismo imele lanolina, s seboj sem imela sem multi mam komprese, ki sem jih namestila ob večernem prvem vstajanju. Ponoči se ne moreš vstati, saj je takrat to še preboleče. Nič hudega, drug dan bo otrok vse to popravil. Drugi dan pa so mi Jako pripeljali le za eno uro v času obiskov, prej je bil cel dan na meritvah saturacije. Izvedela sem tudi, da me zaradi pomanjkanja postelj še ne bodo premestili na oddelek. Jaz cel dan sama, brez mojega novorojenčka, z umazano srajčko zaradi izteklega kolostruma in počasi se me je začela lotevati melanholija, ki jo je še poslabšalo, ko so po obiskih prišli po otroke. Moj je začel kazati znake lakote, želela sem ga pristaviti, a ker se ni takoj pristavil, ga je sestra pograbila in jokajočega (spet) odpeljala. To je bila najhujša noč odkar sem mama. Vso noč sem se spraševala, ali joče, me pogreša. V to sobo sme samo parter in samo med 16h-17h. In jaz sem človek, ki potrebuje veliko družbe. Malo smo se kratkočasile z ostalimi mamicami, ampak mene je znotraj najbolj grizlo to, da nimam nobenega navala mleka…
Tako sem potem tretji dan ob kosilu z mojim lačnim (in razdražljivim, kot so mi povedala sestre iz enote za novorojenčke) otrokom prišla na oddelek. Skoraj brez mleka z otrokom, ki je bil prva dva dni večinoma hranjen z am. Čez dan je še nekako šlo (res kar naprej sem ga pristavljala). Otrok moje sosede je malo pojedel, njej je mleko kar lilo, in zraven zaspal. Moj pa jokal vsaj vsako uro, se pristavljal kar naprej (na 15, 20 min). Naporno, a nikakor se nisem imela namena predati. Ponoči sem dvakrat prosila za dodatek, tako je pojedel dvakrat po 30 ml, saj je neutolažljivo jokal. Se pristavil, dvakrat povlekel, odstavil in jokal, jokal, jokal.
Nato sva bila že naslednji, četrti dan po porodu na moje presenečenje že odpuščena domov. Oddahnila sem si, saj sem imela doma pomoč partnerja 24/7, vendar me je bilo strah noči in otrokove lakote. Tako je prvo noč doma še pojedel 50 ml, ostalo sem ga pristavljala. Doječa mamica, posebej po cr naj veliko počiva -. zame neuresničljive sanje, saj se je Jaka veliko zbujal. Ker je po blatu sodeč spil veliko in na kontroli čez en teden so potrdili, da tudi pridobiva lepo, sva nadaljevala najino prvomesečno kalvarijo. Moj malospeči dojenček (če je spal 3 h v kosu je bil to skoraj čudež) in jaz z zelo bolečimi kar vnetimi bradavicami. Poskusila sem vse produkte na tržišču, pa z modrcom, pa brez in ob tem ogromno pristavljala (itak), vendar so težave ostajale.
Nenehno pristavljanje v 4.t (že v 15-20 min intervalih) in tako grozne bolečine (da sem zares kričala oz. da ne bi strašila otroka, sem nekaj pela zraven) so mojega partnerja prepričale, da mi je otroka dobesedno vzel iz naročja in mi zabičal, naj grem pripraviti stekleničko. Po mesecu dni sem šla pripraviti stekleničko, ob tem sem jokala krokodilje solze. Bila sem močno razočarana nad seboj, saj sem se počutila nesposobna svojemu otroku zadovoljiti osnovne potrebe, ki jih ima. Po tisti flaški je seveda spal kot top, 4 h v kosu. Sem ga cel mesec stradala? Pridobljena teža je kazala nasprotno. Tehtal je kg več od porodne teže ali 1250g več od odpustne. Torej so težave le moje, moje boleče bradavice? Spet sem bila obupana nad svojimi materinskimi sposobnostmi.
Sledil je teden, ko sem na manj bolečo stran pristravljala, na drugo pa črpala in na 3 h dodajala. Nato mesec kombiniranja podoj + am. Ogromno sem pila, jedla sezamove ploščice, počivala, kolikor je bilo možno. Se skratka že 2 m kar naprej ukvarjala skoraj samo z dojenjem. Partner mi je vmes prepovedal fb strani o tem, ker sem se sicer tako psihirala :) In takrat sem prebrala opogumljajoč prispevek na Izidorini strani, kjer je ene mamica napisala, da je prebral, da če v 10 tednih pač ne gre, ne gre. Istočasno sem imela zelo pozitiven pogovor s teboj, Izidora, kjer si mi rekla, da veš, da gotovo delam vse, kar je v moji moči in da moram biti otroku predvsem mama. Tako sem imela nov mejnik: Če po 10 tednih ne bo šlo, preneham. Seveda je tam okoli 9. tedna Jaka zmeraj večkrat zavračal am. Tudi na posvetovalnici je v mesecu dni pridobil 1400g, zato naj bil zmanjšalla odmerjanje am. Kako, ko pa ga tako skoraj ni več pil, kar se je odražalo tudi v blatu. Takrat se je sicer pristavljal na kratke intervale, a bilo mi je vseeno, veselila sem se svoje (najine) zmage nad flaškami. Okoli 3. meseca so se tudi intervali zmanjšali na 2,5 - 3h. Le ponoči je zahteval skoraj vsako uro. Pri otrokovi starosti 4 mesece in 1 teden pa sem bila od nenehnih nočnih zbujanj tako utrujena, da sem se kljub svoji bitki ZA dojenje samovoljno odločila, da popolnoma preneham in Jako hranim le še z am. Bila sem namreč tako izžeta, da sem celo dopoldne samo čakala, da Jaka zaspi za kakšno 1,5 h, da si tudi sama odpočijem od noči. Jaka je v popoldanskem času začel tudi zavračati dojko in jokal, jokal od lakote. Cel mesec nisem bila fizično sposobna iti z otrokom na sprehod, ob tem sem imela tudi velike težave v spolnosti, saj me je vsak spolni odnos močno bolel (z estogenom povezana suhost nožnice). Pa to ni neka neumna samodiagnoza, ampak so se težave po 1 tednu nedojenja popolnoma prenehale.
Če povzamem, je moj otrok ves čas dovolj pridobival na teži (razen prvi teden, ko sem pri 2 mesecih spet samo dojila, takrat je pridobil 90 g, kar je nekoliko pod mejo, a sva se s pediatrinjo dogovorili, da še vztrajam, saj je bil sicer dobro razpoložen, je odvajal blato itd.) Dolgo sem sebe krivila za neuspeh dojenja. Tudi ko prebiram ta dolg zapis, vidim, da sem nama z otrokom za najino pravljico dajala vedno nove priložnosti. Precej me je obremenjeval zdravstveni vidik dojenja in seveda pričakovanja in hvalnica družbe doječim materam. Zdaj se imava z otrokom veliko lepše, ponoči se še na pbl. 3 h zbudi in nekaj malega poje, ampak ob teh nočeh sem že skoraj popolnoma spočita. In imam energijo za preživljanje prijetnega časa z mojim dojenčkom. Bi kaj spremenila? Vse bi naredila enako, le obremenjevala bi se manj. Posebej z okolico. Za konec se zahvaljujem mojemu partnerju, ki mi je ves čas stal ob strani in me bodril in imel rad ne glede na moje odločitve. In Izidori za vso predporodno znanje in poporodne vzpodbude. Nenazadnje velika zahvala tudi ekipi naše pediatrinje, ki so mi potrpežljivo stali ob strani, me bodrili in podpirali v vsej tej odisejadi z dojenjem. In nikoli obtoževali, niti ko sem dodala, niti ko sem spet vztrajala z dojenjem in niti, ko sem ponovno obupala in se odločila za am. HVALA!
Moj zapis o dojenju je nastal iz sebičnega in manj sebičnega razloga - prvi, ker sem se zelo težko soočila z dejstvom, da dojenje kljub obsežni pripravi pred porodom, močni želji in veliko truda zame očitno ne bo pravljica, in drugi, ker upam, da katero opogumim, da poskusi vsaj še enkrat (kot sem to poskušala sama).Izidorino jogo sem obiskovala od 13. tedna nosečnosti pa vse do 37. tedna, ko sem mi vročega julija ta večerni čas raje izkoristila za sprehode s svojim dragim. Že na naših srečanjih smo se ogromno pogovarjale o dojenju, vse to podkrepile v delavnici. Takrat nisem dvomila, da bom kljub kakšnim težavam to že zmogla. Moji mami je odlično šlo, moj prvi konkreten opomnik nosečnosti so bile nemudoma povečane dojke (ja, v trenutku sem morala po celo novo številko modrcev). Ko sem drugi dan po porodu, ki se je zaključil z urgenitnim carskim rezom zaradi acidoze plodu, že drugi dan cel dan ležala v t.i. šok sobi (kot intenzivna nega za matere po cr), pa sem začela spoznavati, da bo že začetek otežen. Ob cr seveda dojenčka vidiš le na hitrco, in ker je bil ponoči, sem ga dobila k sebi šele okoli pol enajste ure naslednji dopoldne. Tako je prvo pristavljanje splavalo po vodi, prav tako je seveda naš pikec najprej v svojem življenju okusil flaško z am. No, seveda prvi dan še nisem obupovala in sem ga čez dan (pbl 10-30 - 17-30) veliko pristavljala. Sesal je izredno močno in čeprav sem ga pristavljala, kot smo se učile, sem zvečer že imela pordele, nekoliko boleče in eno malo razpočeno bradavico. V tej sobi tudi nismo imele lanolina, s seboj sem imela sem multi mam komprese, ki sem jih namestila ob večernem prvem vstajanju. Ponoči se ne moreš vstati, saj je takrat to še preboleče. Nič hudega, drug dan bo otrok vse to popravil. Drugi dan pa so mi Jako pripeljali le za eno uro v času obiskov, prej je bil cel dan na meritvah saturacije. Izvedela sem tudi, da me zaradi pomanjkanja postelj še ne bodo premestili na oddelek. Jaz cel dan sama, brez mojega novorojenčka, z umazano srajčko zaradi izteklega kolostruma in počasi se me je začela lotevati melanholija, ki jo je še poslabšalo, ko so po obiskih prišli po otroke. Moj je začel kazati znake lakote, želela sem ga pristaviti, a ker se ni takoj pristavil, ga je sestra pograbila in jokajočega (spet) odpeljala. To je bila najhujša noč odkar sem mama. Vso noč sem se spraševala, ali joče, me pogreša. V to sobo sme samo parter in samo med 16h-17h. In jaz sem človek, ki potrebuje veliko družbe. Malo smo se kratkočasile z ostalimi mamicami, ampak mene je znotraj najbolj grizlo to, da nimam nobenega navala mleka…
Tako sem potem tretji dan ob kosilu z mojim lačnim (in razdražljivim, kot so mi povedala sestre iz enote za novorojenčke) otrokom prišla na oddelek. Skoraj brez mleka z otrokom, ki je bil prva dva dni večinoma hranjen z am. Čez dan je še nekako šlo (res kar naprej sem ga pristavljala). Otrok moje sosede je malo pojedel, njej je mleko kar lilo, in zraven zaspal. Moj pa jokal vsaj vsako uro, se pristavljal kar naprej (na 15, 20 min). Naporno, a nikakor se nisem imela namena predati. Ponoči sem dvakrat prosila za dodatek, tako je pojedel dvakrat po 30 ml, saj je neutolažljivo jokal. Se pristavil, dvakrat povlekel, odstavil in jokal, jokal, jokal.
Nato sva bila že naslednji, četrti dan po porodu na moje presenečenje že odpuščena domov. Oddahnila sem si, saj sem imela doma pomoč partnerja 24/7, vendar me je bilo strah noči in otrokove lakote. Tako je prvo noč doma še pojedel 50 ml, ostalo sem ga pristavljala. Doječa mamica, posebej po cr naj veliko počiva -. zame neuresničljive sanje, saj se je Jaka veliko zbujal. Ker je po blatu sodeč spil veliko in na kontroli čez en teden so potrdili, da tudi pridobiva lepo, sva nadaljevala najino prvomesečno kalvarijo. Moj malospeči dojenček (če je spal 3 h v kosu je bil to skoraj čudež) in jaz z zelo bolečimi kar vnetimi bradavicami. Poskusila sem vse produkte na tržišču, pa z modrcom, pa brez in ob tem ogromno pristavljala (itak), vendar so težave ostajale.
Nenehno pristavljanje v 4.t (že v 15-20 min intervalih) in tako grozne bolečine (da sem zares kričala oz. da ne bi strašila otroka, sem nekaj pela zraven) so mojega partnerja prepričale, da mi je otroka dobesedno vzel iz naročja in mi zabičal, naj grem pripraviti stekleničko. Po mesecu dni sem šla pripraviti stekleničko, ob tem sem jokala krokodilje solze. Bila sem močno razočarana nad seboj, saj sem se počutila nesposobna svojemu otroku zadovoljiti osnovne potrebe, ki jih ima. Po tisti flaški je seveda spal kot top, 4 h v kosu. Sem ga cel mesec stradala? Pridobljena teža je kazala nasprotno. Tehtal je kg več od porodne teže ali 1250g več od odpustne. Torej so težave le moje, moje boleče bradavice? Spet sem bila obupana nad svojimi materinskimi sposobnostmi.
Sledil je teden, ko sem na manj bolečo stran pristravljala, na drugo pa črpala in na 3 h dodajala. Nato mesec kombiniranja podoj + am. Ogromno sem pila, jedla sezamove ploščice, počivala, kolikor je bilo možno. Se skratka že 2 m kar naprej ukvarjala skoraj samo z dojenjem. Partner mi je vmes prepovedal fb strani o tem, ker sem se sicer tako psihirala :) In takrat sem prebrala opogumljajoč prispevek na Izidorini strani, kjer je ene mamica napisala, da je prebral, da če v 10 tednih pač ne gre, ne gre. Istočasno sem imela zelo pozitiven pogovor s teboj, Izidora, kjer si mi rekla, da veš, da gotovo delam vse, kar je v moji moči in da moram biti otroku predvsem mama. Tako sem imela nov mejnik: Če po 10 tednih ne bo šlo, preneham. Seveda je tam okoli 9. tedna Jaka zmeraj večkrat zavračal am. Tudi na posvetovalnici je v mesecu dni pridobil 1400g, zato naj bil zmanjšalla odmerjanje am. Kako, ko pa ga tako skoraj ni več pil, kar se je odražalo tudi v blatu. Takrat se je sicer pristavljal na kratke intervale, a bilo mi je vseeno, veselila sem se svoje (najine) zmage nad flaškami. Okoli 3. meseca so se tudi intervali zmanjšali na 2,5 - 3h. Le ponoči je zahteval skoraj vsako uro. Pri otrokovi starosti 4 mesece in 1 teden pa sem bila od nenehnih nočnih zbujanj tako utrujena, da sem se kljub svoji bitki ZA dojenje samovoljno odločila, da popolnoma preneham in Jako hranim le še z am. Bila sem namreč tako izžeta, da sem celo dopoldne samo čakala, da Jaka zaspi za kakšno 1,5 h, da si tudi sama odpočijem od noči. Jaka je v popoldanskem času začel tudi zavračati dojko in jokal, jokal od lakote. Cel mesec nisem bila fizično sposobna iti z otrokom na sprehod, ob tem sem imela tudi velike težave v spolnosti, saj me je vsak spolni odnos močno bolel (z estogenom povezana suhost nožnice). Pa to ni neka neumna samodiagnoza, ampak so se težave po 1 tednu nedojenja popolnoma prenehale.
Če povzamem, je moj otrok ves čas dovolj pridobival na teži (razen prvi teden, ko sem pri 2 mesecih spet samo dojila, takrat je pridobil 90 g, kar je nekoliko pod mejo, a sva se s pediatrinjo dogovorili, da še vztrajam, saj je bil sicer dobro razpoložen, je odvajal blato itd.) Dolgo sem sebe krivila za neuspeh dojenja. Tudi ko prebiram ta dolg zapis, vidim, da sem nama z otrokom za najino pravljico dajala vedno nove priložnosti. Precej me je obremenjeval zdravstveni vidik dojenja in seveda pričakovanja in hvalnica družbe doječim materam. Zdaj se imava z otrokom veliko lepše, ponoči se še na pbl. 3 h zbudi in nekaj malega poje, ampak ob teh nočeh sem že skoraj popolnoma spočita. In imam energijo za preživljanje prijetnega časa z mojim dojenčkom. Bi kaj spremenila? Vse bi naredila enako, le obremenjevala bi se manj. Posebej z okolico. Za konec se zahvaljujem mojemu partnerju, ki mi je ves čas stal ob strani in me bodril in imel rad ne glede na moje odločitve. In Izidori za vso predporodno znanje in poporodne vzpodbude. Nenazadnje velika zahvala tudi ekipi naše pediatrinje, ki so mi potrpežljivo stali ob strani, me bodrili in podpirali v vsej tej odisejadi z dojenjem. In nikoli obtoževali, niti ko sem dodala, niti ko sem spet vztrajala z dojenjem in niti, ko sem ponovno obupala in se odločila za am. HVALA!
daniela s. cartl
Dojenje ni samo najbolj naraven način prehranjevanja novorojenčka, ampak je veliko več …
Je nenadomestljiva oblika komunikacije med mamo in otrokom, je najbolj pristna čustvena vez, ki jo pričnemo tkati s prvim podojem.
Dojenje je hrana , je pijača, je tolažba, je razdajanje, je pretok čustev, je globoka naveza, je občutek varnosti, je vonj po nežnosti, je sporočilo ljubljenosti. Za oba je to neprecenljiva življenjska izkušnja, ki ima veliko sporočilno vrednost in je hkrati neprecenljiva naložba za življenje, tako otroka kot matere.
Zato se je vredno potruditi, v uspeh dojenja usmeriti vso svojo voljo, ljubezen in prepričanje ter se razdajati, seveda do razumne mere, kajti le tako, boste uspeli doseči cilj, ki je vreden tudi velike požrtvovalnosti.
Za uspešno dojenje je potrebno veliko volje in zmožnost znati prisluhniti svojemu telesu in potrebi vašega malčka. Materinstvo in z njim povezana dejanja ni nekaj česar se lahko naučite iz knjig, ampak je nekaj kar se učimo celo življenje. Edino pravilo, ki tukaj obstaja je pravilo: «DA PRAVIL NI.«
Vsako materinstvo je unikat, vsak otrok je unikat, vsako dojenje je unikat… Zato se dobro zavedajte dejstva, da ne boste našle odgovora na vaše vprašanje, ki bi vas v popolnosti zadovoljil ali bi bil pisan na vašo kožo. Lahko pa boste našle veliko sporočil, ki vam bodo lajšali vaš trud in vam pomagala najti vašo UNIKATNO POT.
Veliko uspeha ob odkrivanju vaše poti do želenega cilja.
Je nenadomestljiva oblika komunikacije med mamo in otrokom, je najbolj pristna čustvena vez, ki jo pričnemo tkati s prvim podojem.
Dojenje je hrana , je pijača, je tolažba, je razdajanje, je pretok čustev, je globoka naveza, je občutek varnosti, je vonj po nežnosti, je sporočilo ljubljenosti. Za oba je to neprecenljiva življenjska izkušnja, ki ima veliko sporočilno vrednost in je hkrati neprecenljiva naložba za življenje, tako otroka kot matere.
Zato se je vredno potruditi, v uspeh dojenja usmeriti vso svojo voljo, ljubezen in prepričanje ter se razdajati, seveda do razumne mere, kajti le tako, boste uspeli doseči cilj, ki je vreden tudi velike požrtvovalnosti.
Za uspešno dojenje je potrebno veliko volje in zmožnost znati prisluhniti svojemu telesu in potrebi vašega malčka. Materinstvo in z njim povezana dejanja ni nekaj česar se lahko naučite iz knjig, ampak je nekaj kar se učimo celo življenje. Edino pravilo, ki tukaj obstaja je pravilo: «DA PRAVIL NI.«
Vsako materinstvo je unikat, vsak otrok je unikat, vsako dojenje je unikat… Zato se dobro zavedajte dejstva, da ne boste našle odgovora na vaše vprašanje, ki bi vas v popolnosti zadovoljil ali bi bil pisan na vašo kožo. Lahko pa boste našle veliko sporočil, ki vam bodo lajšali vaš trud in vam pomagala najti vašo UNIKATNO POT.
Veliko uspeha ob odkrivanju vaše poti do želenega cilja.
mamica nadja
ZASPANA DOJENČICAMoja izkušnja:
Dojenčica se je rodila z uroinfektom zato je veliko prespala. V bolnišnici sva ostali še 14 dni saj je dobila antibiotike. Vztrajno so me silili, da sem jo budila, hranila in tehtala na 3 ure. Bila sem izčrpana in zaskrbljena zato sem mleko tudi izgubila. Počutila sem se poraženo in povsem nesposobno a se nisem želela vdati. Umirila sem se, naspala, najedla, veliko pila in mleko se je začelo ponovno proizvajati. Dojenčica je veliko jokala zato so ji že v bolnišnici dali dudo in stekleničko. Ko sva prišli domov sva nadaljevali s 3 urnim ritmom. Pleničke so bile polne, zaspala mi je med dojenjem in bila sem prepričana da dobiva dovolj. A tehtnica je pokazala drugače zato sva ponovno pristali v bolnišnici. Tokrat so ji dali dodatek, jaz sem si pa še med podoji črpala mleko saj sem mislila, da bom s tem spodbujala laktacijo. Znašla sem se v začaranem krogu, dojenčica pa se je ob steklenički polenila in ni želela več dovolj intenzivno sesati. Mleka je bilo vedno manj, ena bradavica se je vnela in bila sem čisto potrta. Patronažna sestra mi je predlagala druge poze dojenja, nastavke za bradavice in še kaj, vendar je bilo vse zaman. Po mesecih bolečega mučenja mi je bilo pojasnjeno, da gre za glivično vnetje dojke, ki sem ga potem pozdravila v 1 tednu. Predlagan mi je bil sistem za dojenje podjetja Medela, ( trgovina Pikapolonica ) in tako se mi je izpolnila želja po dojenju saj se je malčica kasneje dojila do prvega leta starosti.
Moj nasvet:
- poslušajte samo sebe
- umirite se, da boste lahko zaznali otrokove potrebe
- zaupaj bolj sebi kot ˝strokovnjakom˝
- Supplemental nursing system je povsem enostaven pripomoček v katerega dodaš mleko in ga uporabljaš med dojenjem, cevčici iz katerih teče mleko sta nameščeni na tvoji dojki in hkrati zadovoljujeta malčka in mamico (nasitita in spodbujata laktacijo)
- bolnišnično osebje me je brez čutno sililo k dejanjem, ki so me porazili
Dojenčica se je rodila z uroinfektom zato je veliko prespala. V bolnišnici sva ostali še 14 dni saj je dobila antibiotike. Vztrajno so me silili, da sem jo budila, hranila in tehtala na 3 ure. Bila sem izčrpana in zaskrbljena zato sem mleko tudi izgubila. Počutila sem se poraženo in povsem nesposobno a se nisem želela vdati. Umirila sem se, naspala, najedla, veliko pila in mleko se je začelo ponovno proizvajati. Dojenčica je veliko jokala zato so ji že v bolnišnici dali dudo in stekleničko. Ko sva prišli domov sva nadaljevali s 3 urnim ritmom. Pleničke so bile polne, zaspala mi je med dojenjem in bila sem prepričana da dobiva dovolj. A tehtnica je pokazala drugače zato sva ponovno pristali v bolnišnici. Tokrat so ji dali dodatek, jaz sem si pa še med podoji črpala mleko saj sem mislila, da bom s tem spodbujala laktacijo. Znašla sem se v začaranem krogu, dojenčica pa se je ob steklenički polenila in ni želela več dovolj intenzivno sesati. Mleka je bilo vedno manj, ena bradavica se je vnela in bila sem čisto potrta. Patronažna sestra mi je predlagala druge poze dojenja, nastavke za bradavice in še kaj, vendar je bilo vse zaman. Po mesecih bolečega mučenja mi je bilo pojasnjeno, da gre za glivično vnetje dojke, ki sem ga potem pozdravila v 1 tednu. Predlagan mi je bil sistem za dojenje podjetja Medela, ( trgovina Pikapolonica ) in tako se mi je izpolnila želja po dojenju saj se je malčica kasneje dojila do prvega leta starosti.
Moj nasvet:
- poslušajte samo sebe
- umirite se, da boste lahko zaznali otrokove potrebe
- zaupaj bolj sebi kot ˝strokovnjakom˝
- Supplemental nursing system je povsem enostaven pripomoček v katerega dodaš mleko in ga uporabljaš med dojenjem, cevčici iz katerih teče mleko sta nameščeni na tvoji dojki in hkrati zadovoljujeta malčka in mamico (nasitita in spodbujata laktacijo)
- bolnišnično osebje me je brez čutno sililo k dejanjem, ki so me porazili
mamica mateja
DOJENJE PO ANESTEZIJI Prvi porod pod anestezijo sem doživela v Mariborski porodnišnici. Otroka so mi pristavili komaj po 10-tih urah, dojenje je steklo po 4. dnevih. Malčica je malo spala in veliko jokala zato smo takoj posegli po dudi ter kapljicah proti krčem. Po 2. tednih se je stanje samo slabšalo, imela sem veliko mleka, ki si ga nisem izčrpala ker sem mislila, da bom s tem izzvala še večjo produktivnost. Danes vem, da bi si s preprostim iztisom olajšala napetost in prihranila 6 mastitisev v 5. tednih. Vsakič sem izgubila mleko, a kljub temu vztrajala. Ker pristavljanje ni bilo pravilno sem namesto bradavic imela eno samo veliko krasto. Tako smo pristali na steklenički in črpanju mleka do 4. meseca.
Drugi porod pod anestezijo je potekal v sosednji Avstriji. Dojenčico sem dobila že 25 min po porodu in sicer golo tako, da sva se greli koža ob kožo. V porodnišnici so mi pokazali vse možne položaje dojenja in pristavljanja. Posvetila sem se samo materinstvu in najini prvi trenutki so zelo pomembno zaznamovali nadaljevanje dojenja. Obiskov nisem sprejemala, na uro nisem gledala, ostali svet sem odmislila, dojko sem ji ponujala kadar sem mi je zdelo, da jo želi. Vzela sem si čas samo za naju in tako sem lažje razumela njene želje in potrebe. Vse se je odvijalo zelo spontano in brezčasno.
Moj nasvet:
- zahtevaj otroka, da ga čim prej pristavijo na prsi
- ostani čim bolj mirna, četudi otrok zajoče
- pouči se o vseh možnostih pravilnega pristavljanja
- tvoje slabo razpoloženje, jeza, negativno razmišljanje,… se prenese na otroka, zato bodi dobre volje
- čim več pristavljaj, pa četudi na 10 min tudi če se doji 40 min, tako naporno je le en mesec, a se splača
- izklopi mobitel, odslovi obiske, uživaj v miru, ker prvi dnevi so čarobni
- počivaj, tako kot dojenček potrebuje počitek tudi mamica (če ponoči ne spiš, si vzemi čas in počivaj čez dan)
- odvečno delo opusti, vse te bo počakalo, opravi najnujnejše, delo ne bo ušlo, vajini trenutki pa gredo za vekomaj
- za pomoč poprosi osebo, ki ti je zelo blizu, karakterno podobna in ima podoben način vzgoje, razmišljanja in čutenja, ker le od takšne osebe boš dobila koristen nasvet v stiski
- niti "strokovnjaki" nimajo vedno pravih rešitev
- ne beri forumov, ki ne temeljijo na strokovnosti in ne primerjaj svojega otroka z drugimi, ker mamice rade napihnejo situacijo oz. dosežke otroka.
Drugi porod pod anestezijo je potekal v sosednji Avstriji. Dojenčico sem dobila že 25 min po porodu in sicer golo tako, da sva se greli koža ob kožo. V porodnišnici so mi pokazali vse možne položaje dojenja in pristavljanja. Posvetila sem se samo materinstvu in najini prvi trenutki so zelo pomembno zaznamovali nadaljevanje dojenja. Obiskov nisem sprejemala, na uro nisem gledala, ostali svet sem odmislila, dojko sem ji ponujala kadar sem mi je zdelo, da jo želi. Vzela sem si čas samo za naju in tako sem lažje razumela njene želje in potrebe. Vse se je odvijalo zelo spontano in brezčasno.
Moj nasvet:
- zahtevaj otroka, da ga čim prej pristavijo na prsi
- ostani čim bolj mirna, četudi otrok zajoče
- pouči se o vseh možnostih pravilnega pristavljanja
- tvoje slabo razpoloženje, jeza, negativno razmišljanje,… se prenese na otroka, zato bodi dobre volje
- čim več pristavljaj, pa četudi na 10 min tudi če se doji 40 min, tako naporno je le en mesec, a se splača
- izklopi mobitel, odslovi obiske, uživaj v miru, ker prvi dnevi so čarobni
- počivaj, tako kot dojenček potrebuje počitek tudi mamica (če ponoči ne spiš, si vzemi čas in počivaj čez dan)
- odvečno delo opusti, vse te bo počakalo, opravi najnujnejše, delo ne bo ušlo, vajini trenutki pa gredo za vekomaj
- za pomoč poprosi osebo, ki ti je zelo blizu, karakterno podobna in ima podoben način vzgoje, razmišljanja in čutenja, ker le od takšne osebe boš dobila koristen nasvet v stiski
- niti "strokovnjaki" nimajo vedno pravih rešitev
- ne beri forumov, ki ne temeljijo na strokovnosti in ne primerjaj svojega otroka z drugimi, ker mamice rade napihnejo situacijo oz. dosežke otroka.
mamica Melita
DODATEK, A NE PO STEKLENIČKI
Po porodu prvorojenke sva morali ostati v bolnici še dan dlje, saj je izgubila preveč teže in je veliko jokala. Seveda so nama takoj prinesli dodatek po katerem je mirno zaspala. Vse to so bili indici, da se zgolj od mojega mleka ne nahrani dovolj. Težave so se doma nadaljevale. Prenočili sva pri mami, ki mi je bila v veliko pomoč. Medtem, ko sem Laro dojila mi je ona pripravila dodatek in skrbela tudi zame. Prijazna patronažna sestra mi je svetovala sistem Medela, ki sem ga takoj začeta tudi uporabljati. Stekleničko napolniš z dodatkom, cevčice namestiš na dojki in otroku omogočiš, da ob dojenju in stimulaciji po cevčicah dobi dovolj hrane za miren spanec. Seveda sem si želela, da bi takšen način hranjenja lahko kdaj opustila, a žal se je izkazalo drugače. Svojo Laro sem skupaj z dodatkom na takšen način dojila vse do njenega prvega leta starosti. Danes je za mano že druga izkušnja z dojenjem, ki pa je pravo nasprotje prve. Sinček se pridno izključno doji, brez dodatkov in pripomočkov, vendar moram poudariti, da je tudi moje telo v drugi nosečnosti odreagiralo drugače. Že v tretjem mesecu nosečnosti sem zaznala povečanje prsi in s tem tudi razvoj mlečnih žlez, katero je ob prvem dojenju očitno manjkalo. Viki sicer v prvih dneh pristavljanja ni dovolj odpiral ust, a sva se tudi tega naučila. Danes doživljam dojenje v čisto drugi luči in poudarjam, da je tudi veliko bolj izpolnjujoče zame.
Moj nasvet:
- vztrajajte, da vam v bolnišnici predstavijo ta sistem, baje jih imajo 5, a jim je lažje, če ponudijo samo stekleničko
- ne obupajte, čeprav v prvih dneh uporabe sistema še niste najbolj vešči
- dovolite vašim bližnjim (mami, tašči…. ),da vam odvzame kakšno delo ali vas gosti za nekaj dni
- odpočijte si, čeprav ste mnenja, da počitka ne potrebujete
- pijte in jejte dovolj kvalitetno
Po porodu prvorojenke sva morali ostati v bolnici še dan dlje, saj je izgubila preveč teže in je veliko jokala. Seveda so nama takoj prinesli dodatek po katerem je mirno zaspala. Vse to so bili indici, da se zgolj od mojega mleka ne nahrani dovolj. Težave so se doma nadaljevale. Prenočili sva pri mami, ki mi je bila v veliko pomoč. Medtem, ko sem Laro dojila mi je ona pripravila dodatek in skrbela tudi zame. Prijazna patronažna sestra mi je svetovala sistem Medela, ki sem ga takoj začeta tudi uporabljati. Stekleničko napolniš z dodatkom, cevčice namestiš na dojki in otroku omogočiš, da ob dojenju in stimulaciji po cevčicah dobi dovolj hrane za miren spanec. Seveda sem si želela, da bi takšen način hranjenja lahko kdaj opustila, a žal se je izkazalo drugače. Svojo Laro sem skupaj z dodatkom na takšen način dojila vse do njenega prvega leta starosti. Danes je za mano že druga izkušnja z dojenjem, ki pa je pravo nasprotje prve. Sinček se pridno izključno doji, brez dodatkov in pripomočkov, vendar moram poudariti, da je tudi moje telo v drugi nosečnosti odreagiralo drugače. Že v tretjem mesecu nosečnosti sem zaznala povečanje prsi in s tem tudi razvoj mlečnih žlez, katero je ob prvem dojenju očitno manjkalo. Viki sicer v prvih dneh pristavljanja ni dovolj odpiral ust, a sva se tudi tega naučila. Danes doživljam dojenje v čisto drugi luči in poudarjam, da je tudi veliko bolj izpolnjujoče zame.
Moj nasvet:
- vztrajajte, da vam v bolnišnici predstavijo ta sistem, baje jih imajo 5, a jim je lažje, če ponudijo samo stekleničko
- ne obupajte, čeprav v prvih dneh uporabe sistema še niste najbolj vešči
- dovolite vašim bližnjim (mami, tašči…. ),da vam odvzame kakšno delo ali vas gosti za nekaj dni
- odpočijte si, čeprav ste mnenja, da počitka ne potrebujete
- pijte in jejte dovolj kvalitetno
mamica veronika
JOK IN PRENIZKA TEŽA
Iva je začela jokati v porodnišnici, zato so ji dali dodatek po steklenički, po katerem je seveda takoj zaspala. Doma sva se dojili skoraj ves dan, saj je vsake 3 minute zaspala. Patronažna mi je ob obisku zatrjevala, da jo pravilno pristavljam. V prvem mesecu se je zredila zgolj za 400g prav tako v drugem zato mi je pediatrinja dala napotnico za bolnišnico. Iz obupa sva se z možem odločila da bova ob večerih dajala še dodatek. Prebrala sem, da naj hranjenje po steklenički poteka čim bolj počasi oz. čim bolj podobno dojenju. Mleka si nisem črpala sem pa se trudila, da sva se veliko dojili. Največ energije so mi jemali komentarji:«Pre-suha je, lačna je, imaš pre-malo mleka, ni dovolj kvalitetno…« Vsemu ne bi bila kos, če mi nebi ob strani stal mož, ki me je bodril. Tako smo prebrodili začetne težave. Iva je jokala samo ob kolikih in občasno pri previjanju, najraje pa je zadovoljno dremala v mojem objemu. Po nasvetu svetovalke za dojenje sem že konec tretjega meseca začela uvajati gosto hrano vendar dojenja nisem opustila. Iva bo kmalu napolnila 1 leto, lepó pridobiva na teži in se še zmeraj dojiva.
Moj nasvet:
- s pozitivnim razmišljanjem najprej ˝nahranite˝ sebe in partnerja potem bo zadovoljen in nahranjen tudi otrok
- preslišite vse ˝negativne˝ nasvete
- naj vas številke ne omejuje (koliko pojé, koliko tehta), vsaka sprememba je napredek, tudi če je zelo majhna
- bodite samozavestni in ne dovolite da vas zmedejo
- vztrajajte in poslušajte samo sebe ter svojega dojenčka
- bodite dojemljivi za njegovo voljo
- preizkušajte različne načine, da se ne boste vrteli v začaranem krogu
Iva je začela jokati v porodnišnici, zato so ji dali dodatek po steklenički, po katerem je seveda takoj zaspala. Doma sva se dojili skoraj ves dan, saj je vsake 3 minute zaspala. Patronažna mi je ob obisku zatrjevala, da jo pravilno pristavljam. V prvem mesecu se je zredila zgolj za 400g prav tako v drugem zato mi je pediatrinja dala napotnico za bolnišnico. Iz obupa sva se z možem odločila da bova ob večerih dajala še dodatek. Prebrala sem, da naj hranjenje po steklenički poteka čim bolj počasi oz. čim bolj podobno dojenju. Mleka si nisem črpala sem pa se trudila, da sva se veliko dojili. Največ energije so mi jemali komentarji:«Pre-suha je, lačna je, imaš pre-malo mleka, ni dovolj kvalitetno…« Vsemu ne bi bila kos, če mi nebi ob strani stal mož, ki me je bodril. Tako smo prebrodili začetne težave. Iva je jokala samo ob kolikih in občasno pri previjanju, najraje pa je zadovoljno dremala v mojem objemu. Po nasvetu svetovalke za dojenje sem že konec tretjega meseca začela uvajati gosto hrano vendar dojenja nisem opustila. Iva bo kmalu napolnila 1 leto, lepó pridobiva na teži in se še zmeraj dojiva.
Moj nasvet:
- s pozitivnim razmišljanjem najprej ˝nahranite˝ sebe in partnerja potem bo zadovoljen in nahranjen tudi otrok
- preslišite vse ˝negativne˝ nasvete
- naj vas številke ne omejuje (koliko pojé, koliko tehta), vsaka sprememba je napredek, tudi če je zelo majhna
- bodite samozavestni in ne dovolite da vas zmedejo
- vztrajajte in poslušajte samo sebe ter svojega dojenčka
- bodite dojemljivi za njegovo voljo
- preizkušajte različne načine, da se ne boste vrteli v začaranem krogu
mamica manca
JOK PO VSAKEM PODOJU:
Po prvem porodu sem že v bolnišnici ob odhodu dobila domov dodatek, saj je bila poporodna teža prenizka. Doma sem doživljala veliko stisko saj je otrok jokal po vsakem podoju. Spila sem po 5 litrov tekočine, jedla vsemogoče, polento, mochi, celo tablete Tametil, v nos sem si pihala Syntocinon… Kljub več urnemu dojenju in vsemu naštetemu ni in ni šlo. Potem sem ji dala dodatek in jok je ponehal, otrok pa je spal po 4 do 5 ur. Z možem sva se odločila, da jo bom dojila po 30 minut in ji nato ponujala dodatek. V takšnem ritmu sem zdržala le 1 mesec, potem sem z dojenjem popolnoma prenehala saj sem imela krvaveče ragade na obeh dojkah.
Po drugem porodu, 2 leti kasneje, je bilo podobno. Dojenje, jok, dojenje, jok…..Poiskala sem zdravniško pomoč in bilo mi je ugotovljeno, da sem med nosečnostjo imela moteno mamogenezo ( razvoj mlečnih žlez), dojke se niso nič povečale. Ga. dr. je še ugotovila, da otrok ni pravilno pristavljen in mi svetovala, da ji pred podojem s prstom potisnem jeziček navzdol. Kljub zelo pogostemu pristavljanje, kljub jemanju homeopatskih globul, kljub pomoči bioenergetika, kljub črpanju,… mleka ni bilo dovolj in dojenje ni steklo. Po dveh in pol mesecih sem popolnoma prenehala dojiti.
Moj nasvet:
- poiščite strokovno pomoč, mogoče ne pristavljate pravilno
- mogoče otrok ne zna pravilno sesati
- vsak podoj naj traja največ 30 minut, ker v tem času otrok izčrpa celo dojko
- če se otrok po podoju joče, zbuja na vsako uro, je najverjetneje lačen
- ne oklevajte, dajte mu dodatek
- ne trpinčite sebe in otroka, mogoče pa vam ni namenjeno dojiti
- najdite drugačno obliko zbliževanja, tako boste vsi zadovoljnejš
Po prvem porodu sem že v bolnišnici ob odhodu dobila domov dodatek, saj je bila poporodna teža prenizka. Doma sem doživljala veliko stisko saj je otrok jokal po vsakem podoju. Spila sem po 5 litrov tekočine, jedla vsemogoče, polento, mochi, celo tablete Tametil, v nos sem si pihala Syntocinon… Kljub več urnemu dojenju in vsemu naštetemu ni in ni šlo. Potem sem ji dala dodatek in jok je ponehal, otrok pa je spal po 4 do 5 ur. Z možem sva se odločila, da jo bom dojila po 30 minut in ji nato ponujala dodatek. V takšnem ritmu sem zdržala le 1 mesec, potem sem z dojenjem popolnoma prenehala saj sem imela krvaveče ragade na obeh dojkah.
Po drugem porodu, 2 leti kasneje, je bilo podobno. Dojenje, jok, dojenje, jok…..Poiskala sem zdravniško pomoč in bilo mi je ugotovljeno, da sem med nosečnostjo imela moteno mamogenezo ( razvoj mlečnih žlez), dojke se niso nič povečale. Ga. dr. je še ugotovila, da otrok ni pravilno pristavljen in mi svetovala, da ji pred podojem s prstom potisnem jeziček navzdol. Kljub zelo pogostemu pristavljanje, kljub jemanju homeopatskih globul, kljub pomoči bioenergetika, kljub črpanju,… mleka ni bilo dovolj in dojenje ni steklo. Po dveh in pol mesecih sem popolnoma prenehala dojiti.
Moj nasvet:
- poiščite strokovno pomoč, mogoče ne pristavljate pravilno
- mogoče otrok ne zna pravilno sesati
- vsak podoj naj traja največ 30 minut, ker v tem času otrok izčrpa celo dojko
- če se otrok po podoju joče, zbuja na vsako uro, je najverjetneje lačen
- ne oklevajte, dajte mu dodatek
- ne trpinčite sebe in otroka, mogoče pa vam ni namenjeno dojiti
- najdite drugačno obliko zbliževanja, tako boste vsi zadovoljnejš
mamica nika
ZAMAŠEN NOS:
Sem ena tistih srečnih mamic pri katerih je dojenje steklo brez težav. Mleka je bilo dovolj in malček je znal intenzivno sesati. Dojenje je pomirjalo tako mene kot malčka, ravnala sem po lastnem instinktu in potrebi malčka. Postala sem samozavestna in ga pogosteje pristavljala tudi kadar je potreboval samo tolažbo. Patronažna sestra je večkrat opozarjala na potencialne nevarnosti, običajno sem to razumela napak, saj sem bila v tem obdobju zelo občutljiva oz. sem imela malo zamegljen um. Pristavljala sem ga vsakič na drugo dojko, prsno črpalko pa sem uporabljala zgolj občasno, da sem si lajšala bolečine zardi pritiska. Dojenje nam je olajšalo marsikateri odhod od doma oz. spontani izlet. Nekje v 3. mesecu starosti sva malčka preselila v najino posteljo tako dojenje ni motilo nobenega spanca. Pri dopolnjenem 11. mesecu je brezskrbno začel spati v svoji sobi. Edina nevšečnost je bila zamašen nos. Takrat sem uporabila nekaj kapljic razpršila za nos Syntocinon in težave so bile hitro odpravljene. Nočno dojenje smo sicer ukinili z nekaj joka ob uvajanju v vrtec in nastopu moje službe pa smo postopoma odnehali z dojenjem.
Moj nasvet:
- v obdobju dojenja jejte čim bolj redno in raznoliko
- izogibajte se hrani, ki vas napenja
- zamašen nos je potrebno odmašiti, uporabljala sem razpršilo Syntocinon
- alternativa so tudi homeopatske globule ali domača zelišča
Sem ena tistih srečnih mamic pri katerih je dojenje steklo brez težav. Mleka je bilo dovolj in malček je znal intenzivno sesati. Dojenje je pomirjalo tako mene kot malčka, ravnala sem po lastnem instinktu in potrebi malčka. Postala sem samozavestna in ga pogosteje pristavljala tudi kadar je potreboval samo tolažbo. Patronažna sestra je večkrat opozarjala na potencialne nevarnosti, običajno sem to razumela napak, saj sem bila v tem obdobju zelo občutljiva oz. sem imela malo zamegljen um. Pristavljala sem ga vsakič na drugo dojko, prsno črpalko pa sem uporabljala zgolj občasno, da sem si lajšala bolečine zardi pritiska. Dojenje nam je olajšalo marsikateri odhod od doma oz. spontani izlet. Nekje v 3. mesecu starosti sva malčka preselila v najino posteljo tako dojenje ni motilo nobenega spanca. Pri dopolnjenem 11. mesecu je brezskrbno začel spati v svoji sobi. Edina nevšečnost je bila zamašen nos. Takrat sem uporabila nekaj kapljic razpršila za nos Syntocinon in težave so bile hitro odpravljene. Nočno dojenje smo sicer ukinili z nekaj joka ob uvajanju v vrtec in nastopu moje službe pa smo postopoma odnehali z dojenjem.
Moj nasvet:
- v obdobju dojenja jejte čim bolj redno in raznoliko
- izogibajte se hrani, ki vas napenja
- zamašen nos je potrebno odmašiti, uporabljala sem razpršilo Syntocinon
- alternativa so tudi homeopatske globule ali domača zelišča
mamica tina
Dojenje je umetnost, ki se je lahko priučimo:
Po naravnem porodu so mi otroka takoj pristavili. Za kratek čas je delovalo vse idealno, nato je pa malček zaspal. V nadaljevanju sem ga po navodilih sester pristavljala na 3 ure in sicer izmenično vsakič na drugo dojko. Ob odpustu so mi napisali:dehidriran dojenček in težave z dojenjem, za popotnico pa so mi dali dodatek. Nisem se zavedala, da je dojenje umetnost in da bi se tega lahko prej priučila seveda s primernimi informacijami. S tem bi si prihranila nepotrebne solze in neprespane noči. Trajalo je dva meseca, da je dojenje steklo brez težav, ves ta čas pa sem trpela bolečine zaradi ragade, se srečala z mastitisem in lovila svoje mleko ob trenutkih izcejevalnega refleksa. Danes v dojenju uživava, pravzaprav uživamo vsi trije, tudi očka, saj nam je uspelo osvojiti dojenje kot umetnost.
Moj nasvet:
- Malčka sem pristavljala vedno, ko je zajokal, ker je bil zaspanček sem ga morala pogosteje pristavljati
- Prvi mesec smo se po vsakem podoju tehtali in trepetali za dosežki, to me je najbolj izčrpalo in me spravljalo v obup
- Ponoči sem si mleko črpala, malčka pa je hranil oče in sicer po brizgalki ker mu nisem želela dati stekleničke, saj sem se bala sesalne zmede
- Dobila sem mastitis, ki ga je spremljala visoka temperatura, lajšala sem si ga s črpalko, tuširanjem in antibiotikom
- Močan izcejevalni refleks se je pojavil na vsaki 2 uri, takrat sem mleko zbirala s pomočjo Aventovih školjk
- Malčku sem dala dudo po enem mesecu, dojim ga po potrebi, tudi pogosteje kot na priporočene 3 ure in sicer iz obeh dojk na en obrok
- Ni vsak jok naznanitev lahkote, čeprav ti v porodnišnici dajo takšen občutek
- Recept za adaptirano mleko v lekarnah različno interpretirajo, glede na občino iz katere si, je status plačila drugače urejen…., pozanimaj se
- Resnica je, da dojenje ni samo hranjenje ampak mnogo več, je tolažba, je bližina je pomiritev in je mnogo več, za oba
Po naravnem porodu so mi otroka takoj pristavili. Za kratek čas je delovalo vse idealno, nato je pa malček zaspal. V nadaljevanju sem ga po navodilih sester pristavljala na 3 ure in sicer izmenično vsakič na drugo dojko. Ob odpustu so mi napisali:dehidriran dojenček in težave z dojenjem, za popotnico pa so mi dali dodatek. Nisem se zavedala, da je dojenje umetnost in da bi se tega lahko prej priučila seveda s primernimi informacijami. S tem bi si prihranila nepotrebne solze in neprespane noči. Trajalo je dva meseca, da je dojenje steklo brez težav, ves ta čas pa sem trpela bolečine zaradi ragade, se srečala z mastitisem in lovila svoje mleko ob trenutkih izcejevalnega refleksa. Danes v dojenju uživava, pravzaprav uživamo vsi trije, tudi očka, saj nam je uspelo osvojiti dojenje kot umetnost.
Moj nasvet:
- Malčka sem pristavljala vedno, ko je zajokal, ker je bil zaspanček sem ga morala pogosteje pristavljati
- Prvi mesec smo se po vsakem podoju tehtali in trepetali za dosežki, to me je najbolj izčrpalo in me spravljalo v obup
- Ponoči sem si mleko črpala, malčka pa je hranil oče in sicer po brizgalki ker mu nisem želela dati stekleničke, saj sem se bala sesalne zmede
- Dobila sem mastitis, ki ga je spremljala visoka temperatura, lajšala sem si ga s črpalko, tuširanjem in antibiotikom
- Močan izcejevalni refleks se je pojavil na vsaki 2 uri, takrat sem mleko zbirala s pomočjo Aventovih školjk
- Malčku sem dala dudo po enem mesecu, dojim ga po potrebi, tudi pogosteje kot na priporočene 3 ure in sicer iz obeh dojk na en obrok
- Ni vsak jok naznanitev lahkote, čeprav ti v porodnišnici dajo takšen občutek
- Recept za adaptirano mleko v lekarnah različno interpretirajo, glede na občino iz katere si, je status plačila drugače urejen…., pozanimaj se
- Resnica je, da dojenje ni samo hranjenje ampak mnogo več, je tolažba, je bližina je pomiritev in je mnogo več, za oba
mamica Tjaša
Dojenje kljub anesteziji in hematomu:
Moj prvi porod se je končal s carskim rezom zato sem otroka dobila prvič k sebi po 10 urah in sicer nahranjenega ter z dudo v ustih. Zaradi zlatenice in okužbe s streptokokom, je otrok nekaj dni preživel na intenzivni negi. Vendar to ni bil razlog, da ga nebi dojila. Po nekaj dneh sva postala uigran team in se uspešno dojila do njegovega 11. meseca. Močan sesalni refleks sem nekaj dni poskušala ublažiti tako, da sem mu ponujala svoj palec, vendar dolgo ni šlo, zato sem uporabila dudo s katero nisem povzročila nobene sesalne zmede.
Porod drugega otroka se je končal s takojšnjim podojem, 4 ure za tem pa so me operirali zaradi hematoma (žila v nožnici poči, v tkivo se zlije kri). Dojenje je steklo naslednji dan. Sina sem hranila z eno dojko na obrok vse dokler ni začel po obroku jokati. To je bil znak, da ima premalo oz. da je prišlo do zagona rasti in potrebuje več. Potem sem mu vedno ponudila obe dojki. Upoštevala sem nasvet pediatrinje, da naslednji podoj začnem na dojki s katero sem prej končala. Na tak način naj bi se dojka popolnoma izpraznila in bi s tem spodbujala produkcijo.
Moj nasvet:
- uporabljala sem lanolinsko mazilo in Compresse Multi mam
- bradavice po drugem porodu so bile ne boleče in ne krvaveče
- pri dojenju v ležečem položaju sem si pod dojko položila zloženo bombažno plenico in s tem dvignila bradavico v višino dojenčkovih ust
- redno sem pila čaj za dojenje, uživala homeopatske kapljice Similasan
- nisem štela št. obrokov in nisem gledala na uro
- otroku ponujam dojko kadarkoli ima potrebo po hrani ali po bližini
- ostanite mirni tudi kadar se otrok joka in zavrača dojko, mogoče potrebuje le pozornost in čas
- proti kolikam sem uporabljala probiotične kapljice BioGaia
- ob zagonu rasti sem mu ponujala obe dojki, v nekaj dneh se je količina mleka uravnala s povpraševanjem
- preden sem se odločila uporabljati dudo, sem dojenčku ponujala svoj prst
- dojenje je zakon, hraniš ga lahko kjerkoli in kadarkoli
- ob dojenju uživam zlasti sedaj, ko me s svojo malo rokico boža
Moj prvi porod se je končal s carskim rezom zato sem otroka dobila prvič k sebi po 10 urah in sicer nahranjenega ter z dudo v ustih. Zaradi zlatenice in okužbe s streptokokom, je otrok nekaj dni preživel na intenzivni negi. Vendar to ni bil razlog, da ga nebi dojila. Po nekaj dneh sva postala uigran team in se uspešno dojila do njegovega 11. meseca. Močan sesalni refleks sem nekaj dni poskušala ublažiti tako, da sem mu ponujala svoj palec, vendar dolgo ni šlo, zato sem uporabila dudo s katero nisem povzročila nobene sesalne zmede.
Porod drugega otroka se je končal s takojšnjim podojem, 4 ure za tem pa so me operirali zaradi hematoma (žila v nožnici poči, v tkivo se zlije kri). Dojenje je steklo naslednji dan. Sina sem hranila z eno dojko na obrok vse dokler ni začel po obroku jokati. To je bil znak, da ima premalo oz. da je prišlo do zagona rasti in potrebuje več. Potem sem mu vedno ponudila obe dojki. Upoštevala sem nasvet pediatrinje, da naslednji podoj začnem na dojki s katero sem prej končala. Na tak način naj bi se dojka popolnoma izpraznila in bi s tem spodbujala produkcijo.
Moj nasvet:
- uporabljala sem lanolinsko mazilo in Compresse Multi mam
- bradavice po drugem porodu so bile ne boleče in ne krvaveče
- pri dojenju v ležečem položaju sem si pod dojko položila zloženo bombažno plenico in s tem dvignila bradavico v višino dojenčkovih ust
- redno sem pila čaj za dojenje, uživala homeopatske kapljice Similasan
- nisem štela št. obrokov in nisem gledala na uro
- otroku ponujam dojko kadarkoli ima potrebo po hrani ali po bližini
- ostanite mirni tudi kadar se otrok joka in zavrača dojko, mogoče potrebuje le pozornost in čas
- proti kolikam sem uporabljala probiotične kapljice BioGaia
- ob zagonu rasti sem mu ponujala obe dojki, v nekaj dneh se je količina mleka uravnala s povpraševanjem
- preden sem se odločila uporabljati dudo, sem dojenčku ponujala svoj prst
- dojenje je zakon, hraniš ga lahko kjerkoli in kadarkoli
- ob dojenju uživam zlasti sedaj, ko me s svojo malo rokico boža
mamica tina
Moja še trajajoča zgodba o dojenjuV nosečnosti nisem razmišljala o težavah z dojenjem, ker sem mislila, da je to enostavno – pač pristaviš otroka in gre. Odločiti se moraš le, kako dolgo ga boš dojil. Glede premalo mleka pa sem se vedno spomnila na tvoje besede, da je ponudba odvisna od povpraševanja in mislila, da ene pač ne vztrajajo. Verjela sem, da jaz mleko BOM imela, ker bo tudi povpraševanje po njem (ker bom otroka pristavljala). Hmmm …
V porodnišnici so bile že prve nepričakovane težave. Takoj po porodu so mi otroka pristavili. To je za kratek čas šlo, nato pa je otrok tako zaspal. V nadaljevanju sem ga po navodilih sester pristavila vedno, ko je zajokal in stran menjavala na 3 ure. Ker sem tožila po bolečinah v prsih in bradavicah, iz katerih mi je tekla kri, mi je ena sestra rekla, naj menjavam strani hitreje, in sicer na pol ure. Glede bolečin pa so dejale, da je to normalno in bo minilo. Tako sem tudi počela in trpela bolečine in mislila, da mi gre dobro. Vmes sem uporabljala lanolinsko mazilo in Multi-mam komprese. Kljub neprestanemu pristavljanju, mleko še ni steklo (takrat tega nisem tako dojemala) in tehtanje za medicinsko osebje ni bilo zadovoljivo. Sestre so mi ponujale dodatek, ki sem ga zavrnila (dejansko sploh nisem vedela, kaj to pomeni, ker sem bila prepričana, da delam dobro s pristavljanjem in se otrok doji).
Tretji dan, ko bi naj šli domov, je bil večji upad teže kot je dovoljeno (porodna 4000 g, tehtal je pa 3550 g - namesto dovoljenih 3600 g). Čez dan smo ga "umetno" zredili z dodatkom na 3600 g in sicer s težavo, pa vendar, dobili dovoljenje za odhod domov. Od zdravnic sem poslušala očitke, če želim otroka shirat, da sem (najprej) zavrnila dodatek.
Na odpustnico so mi napisali dehidriran dojenček in težave z dojenjem. Prav šokirana sem bila - kakšne težave z dojenjem, če pa ga skoz pristavljam in trpim bolečine?!?! Za domov sem dobila recept za dodatek (ki smo ga na koncu morali v lekarni plačati, ker je farmacevtka rekla, da naša občina ne krije teh stroškov, v resnici pa jih, ampak o tem valda nihče nič ne pove!!!). Navodilo je bilo, da otroku po dojenju damo še dodatek. Ker sem bila še vedno proti dodatku, ampak v strahu, da na kontroli čez par dni ne bo dovolj gramov, sva s partnerjem prebrskala cel internet in se pogovorila s patronažno. Nabavili smo tehtnico in kupili prsno črpalko. Prej na to dvoje sploh nisem pomislila. Ob tehtanju smo ugotovili, da otrok dejansko poje manj, kot bi moral po navodilih patronažne (npr. 70 ml na obrok). Ker ni bilo aktivnega sesanja, otrok je bil namreč na začetku zaspanček, je trajalo tudi po 3 ure, da je spil magične ml. Ampak po treh urah je bil že čas za nov obrok. In tako smo se prvi mesec skoz dojili, tehtali in trepetali za grame. Prvi teden je dobil tudi parkrat dodatek po 30 ml, ker sem bila že čisto obupana, da jih bom na kontroli spet slišala o tem, kako sem slaba mati, da želim otroka shirat in namensko dehidrirat. Da ne omenjam hormonov in mojega počutja. Da so bile noči malo lažje – predvsem obroki krajši, sem si jaz nočni obrok črpala, partner pa ga je hranil. Po brizgalki. Ker sem bila že v porodnišnici proti flaši. Joj, kako sem se sestram zdela čudna! Ko sem jim povedala, da doma flaše sploh nimam, kako bom dodajala dodatek, so mi celo eno dale za domov! Jaz pa sem se samo bala, da bi otroku povzročila sesalno zmedo. Ampak one tega niso razumele. Pa da mu nisem takoj dude dala. Na steni je pa visel plakat, kako je prvih 6 tednov odsvetovana duda in vsi pripomočki, ker pride do sesalne zmede. In jaz naj dam otroku, ki slabo sesa, dosti spi, meni je iz bradavic tekla kri, prsa so me bolela, dudo in flašo ter se prostovoljno podam v sesalno zmedo in še večje težave?? Vse skupaj v glavnem BREZVEZE!
Minila sta dobra dva tedna, ponoči mi je teklo iz prsi (spat sem hodila z ovito brisačo, ki je bila cela mokra), ki so me še vedno bolele in imela sem občutek, kot da mi iz njih otrok vleče elektriko. Patronažna je rekla, da bo minilo, da je to normalno. Nato pa se enkrat zbudim in me zebe. Pomislim, da sem se prehladila, ker sem vsako noč ovita z mokro brisačo. Ko sem se vstala, se mi je zvrtelo in izgubila sem zavest. Vročina – 40! Kličemo patronažno, ki pride čez eno uro in me razsvetli, da imam mastitis. S črpalko in dojenjem sva poskušali sprazniti prsi in zbiti vozle. Nekaj je sicer uspelo, ampak zaradi izgube zavesti in izredno nizkega izmerjenega pritiska (40/80), sem šla v porodnišnico, kjer sem dobila antibiotike. Zdravljenje se je začelo, moje težave pa nadaljevale.
Bolečine v bradavicah, na eni sem imela odprto rano – ragado. Da se je zacelila, sta minila 2 meseca. Občutek elektrike še vedno. Težava je bil tudi močan izcejevalni refleks, ki sem ga sicer izkoristila, saj sem s pomočjo Avent školjk na drugi strani mleko lovila v takšno zadevo, ki zbira mleko in ga potem odliješ in shraniš. Ker sem dojila na dve uri se je izcejevalni refleks sprožil vedno po tem času. Pa če sem dojila ali ne. Tako sem morala biti vedno v pripravljenosti, da otroka v tem času podojim ali da sem doma, po možnosti brez kakega obiska, saj sem bila takoj mokra. Mislila sem že, da bom na to obsojena za zmeraj in priklopljena na otroka naslednje mesece vsaki dve uri. Stanje se je uredilo po dveh mesecih.
Če bi s sedanjim znanjem šla še enkrat čez vse to, bi bilo zagotovo marsikaj drugače. Od svetovalk za dojenje sem namreč pobrala marsikaj, kar bi želela vedeti že prej. Pa sem mislila, da nič o dojenju ni treba vedeti. Da to ni umetnost. Pa je! Nihče ti namreč ne pove, da lahko dojiš na obeh stran na en obrok. Da to ni narobe. In da lahko dojiš pogosteje kot na 3 ure. Da so otroci lačni tudi po dveh urah. In da dojenje ni le hranjenje, temveč tudi tolažba in bližina. Sem izvedela, ampak mogoče dva meseca prepozno, ko sem že zmagala borbo z dojenjem.
Začetna dehidracija dojenčka in težave z dojenjem so prešle v idealne mere že na prvi posvetovalnici. Otrok je pridobil en kilogram, kar je več kot super (sicer je minimum okrog 480 g na mesec, mi pa smo bili daleč od tega!) in zrasel za 5 cm.
Sedanje stanje je tako, da ima otrok dudo, od katere ni odvisen in nama ni povzročila nobene sesalne zmede. Menim, da je bil en mesec starosti pravi čas, da jo je dobil. Iz flaše je do treh mesecev pil dvakrat. Enkrat, da smo poskusili, če jo sprejme (v primeru, da bi do česa prišlo) in enkrat, ko me dejansko ni bilo zraven otroka. Dojiva se na 2-3 ure, tudi ponoči. Čeprav je sedaj čez dan začel jesti tudi na 4 ure. Pediatrinja pravi, da se absolutno prepogosto in da bi ga morala le 5-7x na dan,da je to normalno, jaz pa ga 9-10x na dan. In da naj ga pustim vmes jokati, da preideva na daljši razmik med podoji. Za kaj takega se nisem odločila. Ker mi puščanje v joku ni normalno. Sicer pa pri nas itak nič ni normalno. Že nosečnost ni bila. V glavnem, dojenje se je uredilo po dveh mesecih, ko sem upala dojiti tudi kje drugje, saj nisem imela več nobenih bolečin in drugih težav. Prej sem potrebovala 5 minut, da sem otroka pristavila in se zraven včasih tudi jokala in spraševala, če je res vredno. Pa je!
Me pa ne čudi, da je toliko otrok na adaptiranem mleku. Če pa ga prav forsirajo v porodnišnici! Pa vsaka mama misli, da če otrok po dojenju joče, da je še lačen. Sama sem ugotovila, da to ni res. Včasih mora le podreti kupček in je potem ok. In potem pravijo, da nimajo mleka. Meni je v motivacijo, da smo iz nule prišli sem, kjer smo danes. Da je mleka več kot dovolj, da smo rešeni vseh bolečin, da je ragada zaceljena.
In danes v dojenju uživava. Oba. No, vsi trije, kajti ati ima takrat mir .
V porodnišnici so bile že prve nepričakovane težave. Takoj po porodu so mi otroka pristavili. To je za kratek čas šlo, nato pa je otrok tako zaspal. V nadaljevanju sem ga po navodilih sester pristavila vedno, ko je zajokal in stran menjavala na 3 ure. Ker sem tožila po bolečinah v prsih in bradavicah, iz katerih mi je tekla kri, mi je ena sestra rekla, naj menjavam strani hitreje, in sicer na pol ure. Glede bolečin pa so dejale, da je to normalno in bo minilo. Tako sem tudi počela in trpela bolečine in mislila, da mi gre dobro. Vmes sem uporabljala lanolinsko mazilo in Multi-mam komprese. Kljub neprestanemu pristavljanju, mleko še ni steklo (takrat tega nisem tako dojemala) in tehtanje za medicinsko osebje ni bilo zadovoljivo. Sestre so mi ponujale dodatek, ki sem ga zavrnila (dejansko sploh nisem vedela, kaj to pomeni, ker sem bila prepričana, da delam dobro s pristavljanjem in se otrok doji).
Tretji dan, ko bi naj šli domov, je bil večji upad teže kot je dovoljeno (porodna 4000 g, tehtal je pa 3550 g - namesto dovoljenih 3600 g). Čez dan smo ga "umetno" zredili z dodatkom na 3600 g in sicer s težavo, pa vendar, dobili dovoljenje za odhod domov. Od zdravnic sem poslušala očitke, če želim otroka shirat, da sem (najprej) zavrnila dodatek.
Na odpustnico so mi napisali dehidriran dojenček in težave z dojenjem. Prav šokirana sem bila - kakšne težave z dojenjem, če pa ga skoz pristavljam in trpim bolečine?!?! Za domov sem dobila recept za dodatek (ki smo ga na koncu morali v lekarni plačati, ker je farmacevtka rekla, da naša občina ne krije teh stroškov, v resnici pa jih, ampak o tem valda nihče nič ne pove!!!). Navodilo je bilo, da otroku po dojenju damo še dodatek. Ker sem bila še vedno proti dodatku, ampak v strahu, da na kontroli čez par dni ne bo dovolj gramov, sva s partnerjem prebrskala cel internet in se pogovorila s patronažno. Nabavili smo tehtnico in kupili prsno črpalko. Prej na to dvoje sploh nisem pomislila. Ob tehtanju smo ugotovili, da otrok dejansko poje manj, kot bi moral po navodilih patronažne (npr. 70 ml na obrok). Ker ni bilo aktivnega sesanja, otrok je bil namreč na začetku zaspanček, je trajalo tudi po 3 ure, da je spil magične ml. Ampak po treh urah je bil že čas za nov obrok. In tako smo se prvi mesec skoz dojili, tehtali in trepetali za grame. Prvi teden je dobil tudi parkrat dodatek po 30 ml, ker sem bila že čisto obupana, da jih bom na kontroli spet slišala o tem, kako sem slaba mati, da želim otroka shirat in namensko dehidrirat. Da ne omenjam hormonov in mojega počutja. Da so bile noči malo lažje – predvsem obroki krajši, sem si jaz nočni obrok črpala, partner pa ga je hranil. Po brizgalki. Ker sem bila že v porodnišnici proti flaši. Joj, kako sem se sestram zdela čudna! Ko sem jim povedala, da doma flaše sploh nimam, kako bom dodajala dodatek, so mi celo eno dale za domov! Jaz pa sem se samo bala, da bi otroku povzročila sesalno zmedo. Ampak one tega niso razumele. Pa da mu nisem takoj dude dala. Na steni je pa visel plakat, kako je prvih 6 tednov odsvetovana duda in vsi pripomočki, ker pride do sesalne zmede. In jaz naj dam otroku, ki slabo sesa, dosti spi, meni je iz bradavic tekla kri, prsa so me bolela, dudo in flašo ter se prostovoljno podam v sesalno zmedo in še večje težave?? Vse skupaj v glavnem BREZVEZE!
Minila sta dobra dva tedna, ponoči mi je teklo iz prsi (spat sem hodila z ovito brisačo, ki je bila cela mokra), ki so me še vedno bolele in imela sem občutek, kot da mi iz njih otrok vleče elektriko. Patronažna je rekla, da bo minilo, da je to normalno. Nato pa se enkrat zbudim in me zebe. Pomislim, da sem se prehladila, ker sem vsako noč ovita z mokro brisačo. Ko sem se vstala, se mi je zvrtelo in izgubila sem zavest. Vročina – 40! Kličemo patronažno, ki pride čez eno uro in me razsvetli, da imam mastitis. S črpalko in dojenjem sva poskušali sprazniti prsi in zbiti vozle. Nekaj je sicer uspelo, ampak zaradi izgube zavesti in izredno nizkega izmerjenega pritiska (40/80), sem šla v porodnišnico, kjer sem dobila antibiotike. Zdravljenje se je začelo, moje težave pa nadaljevale.
Bolečine v bradavicah, na eni sem imela odprto rano – ragado. Da se je zacelila, sta minila 2 meseca. Občutek elektrike še vedno. Težava je bil tudi močan izcejevalni refleks, ki sem ga sicer izkoristila, saj sem s pomočjo Avent školjk na drugi strani mleko lovila v takšno zadevo, ki zbira mleko in ga potem odliješ in shraniš. Ker sem dojila na dve uri se je izcejevalni refleks sprožil vedno po tem času. Pa če sem dojila ali ne. Tako sem morala biti vedno v pripravljenosti, da otroka v tem času podojim ali da sem doma, po možnosti brez kakega obiska, saj sem bila takoj mokra. Mislila sem že, da bom na to obsojena za zmeraj in priklopljena na otroka naslednje mesece vsaki dve uri. Stanje se je uredilo po dveh mesecih.
Če bi s sedanjim znanjem šla še enkrat čez vse to, bi bilo zagotovo marsikaj drugače. Od svetovalk za dojenje sem namreč pobrala marsikaj, kar bi želela vedeti že prej. Pa sem mislila, da nič o dojenju ni treba vedeti. Da to ni umetnost. Pa je! Nihče ti namreč ne pove, da lahko dojiš na obeh stran na en obrok. Da to ni narobe. In da lahko dojiš pogosteje kot na 3 ure. Da so otroci lačni tudi po dveh urah. In da dojenje ni le hranjenje, temveč tudi tolažba in bližina. Sem izvedela, ampak mogoče dva meseca prepozno, ko sem že zmagala borbo z dojenjem.
Začetna dehidracija dojenčka in težave z dojenjem so prešle v idealne mere že na prvi posvetovalnici. Otrok je pridobil en kilogram, kar je več kot super (sicer je minimum okrog 480 g na mesec, mi pa smo bili daleč od tega!) in zrasel za 5 cm.
Sedanje stanje je tako, da ima otrok dudo, od katere ni odvisen in nama ni povzročila nobene sesalne zmede. Menim, da je bil en mesec starosti pravi čas, da jo je dobil. Iz flaše je do treh mesecev pil dvakrat. Enkrat, da smo poskusili, če jo sprejme (v primeru, da bi do česa prišlo) in enkrat, ko me dejansko ni bilo zraven otroka. Dojiva se na 2-3 ure, tudi ponoči. Čeprav je sedaj čez dan začel jesti tudi na 4 ure. Pediatrinja pravi, da se absolutno prepogosto in da bi ga morala le 5-7x na dan,da je to normalno, jaz pa ga 9-10x na dan. In da naj ga pustim vmes jokati, da preideva na daljši razmik med podoji. Za kaj takega se nisem odločila. Ker mi puščanje v joku ni normalno. Sicer pa pri nas itak nič ni normalno. Že nosečnost ni bila. V glavnem, dojenje se je uredilo po dveh mesecih, ko sem upala dojiti tudi kje drugje, saj nisem imela več nobenih bolečin in drugih težav. Prej sem potrebovala 5 minut, da sem otroka pristavila in se zraven včasih tudi jokala in spraševala, če je res vredno. Pa je!
Me pa ne čudi, da je toliko otrok na adaptiranem mleku. Če pa ga prav forsirajo v porodnišnici! Pa vsaka mama misli, da če otrok po dojenju joče, da je še lačen. Sama sem ugotovila, da to ni res. Včasih mora le podreti kupček in je potem ok. In potem pravijo, da nimajo mleka. Meni je v motivacijo, da smo iz nule prišli sem, kjer smo danes. Da je mleka več kot dovolj, da smo rešeni vseh bolečin, da je ragada zaceljena.
In danes v dojenju uživava. Oba. No, vsi trije, kajti ati ima takrat mir .